Seyerin Šali I Iz cikla »Apokalipsa«
Groza
Ta noč nihalo Straha niha, ta noč si išče svoje žrtve. Iz nje pred Grozo groza diha, ko z mrtvim cvetjem kiti mrtve.
To noč globeli sna so prazne, neizpita slast v pokoja vrčih. To noč oči so živih blazne, blazni j o udi v smrtnih krčih.
Ta noč razgrinja mračne prte in zvezde padajo ugasle, ko ostre in ledene črte z utrinki so s temo se zrasle.
To noč moči zemlje ko kanje z očmi bolščečimi prežijo, iz jam oglodane lobanje med križe rekvijem golčijo.
To noč je lune luč vodena, ko lomi sij izza oblakov in kakor kača se strupena lovi po gručah okostnjakov.
Ta noč se blodenj je opila ter z grozo gleda črne krste in Smrt, ki je koščene prste v telesa živih src zarila.
Ta noč odkrila je gomile in s Smrtjo pokopava žrtve. To noč so ure čas mudile: zdaj Večnost bije plat za Mrtve.
Smrti
Na vseh križpotjih me srečuješ, vse ure nosijo tvoj znak, ob vseh ležiščih mi nočuješ, pripenjaš nanje žalni trak.
V razkošju sreče z mano plešeš, vrtinčiš upe kakor dim, na moje sanje križe klešeš, pozvanjaš z navčki mojih rim.
Poljubljaš me vsak dan na čelo, polagaš mi v naročje hlad, pobiraš boli klasje zrelo, da venčaš z njim svoj Mrtvi grad.
Utrinjaš zvezde, rušiš sonca, in zemlji pot v vsemir vozlaš, komete v agoniji konca razpaljene v razkroj pehaš.
Odbijaš ure in ustavljaš kazalcem časa krožni tek, razbijaš čolne in odplavi j aš telesa čez slapove rek.
In ni še dosti. Mene čakaš, da boš si dopolnila slast, kozarec svatovski natakaš, spreminjaš me za svojo last.
Ko zvabi me tvoj klic na zale, naproti pošlji mi pomlad, da bodo rože z nje odpale na hladno pot izpod arkad.
Tam bova šla v dvorane molka, kjer vse zgubi svoj zvok in draž, in zagonetna kot Kreolka razgaljeno telo mi daš.