401
Še nekaj o besedicah an in ni.
Ko sem lansko leto pisal o členkih (partikulah), trdil sem zastran besedice an, da je sestavljena iz členkov a in 110. Po daljšem preiskavanji in mišljenji se zdaj ne bi upal več tega za gotovo reci, marveč se mi dozdeva, da je ta besedica sam goli staroslovenski n* (hi), nastavši s tem, da je od zadaj stoječi pologlasnik stopil spred (m), kakor v besedah erja, erž nam. reja, rež; ter da se je v nekterih krajih, kjer je taka navada, spremenil v a, kakor v besedah: lagek, danes nam. legek, denes. Jaz to sodim po tem, ker nekod rabijo en (in) drugod pa an, brez razločka v pomenu. Vrh tega nisem slišal, da bi se govorilo ano ali ani; ampak vedno samo čisti kratki an, kar ne bi bilo, da je ta besedica, kakor na pr. in o, sestavljena.
Zdaj še nekaj zastran rabe in pomena.
Kar sem jaz izkusil, je ta besedica v navadi tako po Gorenskem, kakor na Dolenskem in med Belimi Kranjci, samo kar se po Gorenskem (pa tudi nekod po Dolenskem) izgovarja le pologlasno (en); na Dolenskem in med Belimi Kranjci pa an.
Jaz sem slišal an govoriti ljudi iz ftlokronoškega, Zužemberškega, Ložkega, Ribniškega, Črnomaljskega in Kočevskega okraja; en pa doma na Gorenskem, to je, v Podgorji, potem ljudi Zatiške okolice.
Rabi pa ta besedica, kakor naše sestavljeno ampak, in iztočnih ter južnih Slovencev nego, kadar stavek se stavkom mejimo. Na priliko: „Jaz bi mu posodil, n' to je, da ne vem, kadaj mi vrne." Ce nečeš drugače, ženi se, n' to ti povem, mene potlej ne bo več pod tvojo streho." „Vi se tega človeka bojite, n' obljubim, da vam nič ne stori." „Ne silite me več, n' t7 veste (an te), da ne morem." „Rad ti dam, n' to te prosim, pametno ravnaj." „V nižini je pozeblo, an pri vrhu ne." „V mraku mi je šel jemat, an češ, da ne bom vedel." „Vsega ima dosti, an kar ni zdrav." „Nimam več živinčet, an troje."
Posebno navadna je ta besedica v izreku: ,,an samo to, kar (da)", v pomenu nemškega: ,,ausser, nur — dass." Na priliko: „Vsega imamo, an samo kar nismo zdravi."
Al ker je ta besedica tako slabega glasu, zgodi se, da je večkrat niti ne slišimo, ter ostaja le: samo kar, ali goli: kar.
Okoli Ribnice in Lašč govore še celo k a namesti kar. Na priliko: „Ni tako slaba letos, k a dnarja ni" nam. „an samo to je, kar dnarja ni."
Tako je tudi v izreki: „kar pojdi!" nam. „nič dru-zega, an kar pojdi." Po hrvaško-srbski je: „nego idi!"
Beli Kranjci, kadar hote kaj izneti, govore van. Na priliko: „Vsi so prišli, van ti ne." „Nikogar nisem videl, van tebe." „Nijeden ne zna šteti (brati), van jaz."
Ali tudi besedica van po moji misli ni drugo, ko an,   ki je dobil spredaj v zavolj zeva ali hiata, kakor
402
govorimo  vogel  namesti  ogel;   a   ni isto,   kar  izvan (zunaj, razun), kakor trdijo hrvaški slovničarji.
Da se nam je besedica an (en, n'), ki je tako korenito slovanska, ter je rabila staremu Slovencu, in še dandanašnji rabi vsem drugim Slovanom, izgubila iz knjižnega jezika, krivo je, menim, to, da je sirota po Gorenskem, odkoder je bilo največ pisateljev doma, po večem jako slabega glasu, ter pisatelji niso vedili, kako bi jo zapisali.
Taka se je dozdaj godila tudi drugi besedici, o kteri sem se namenil danes govoriti, namreč besedici ni (niti). Tudi ona je v navadi po gornjem in dolnjem Kranjskem; ali ker je zelo nema, — zakaj njen i je ostro-kratek, ter se izgovarja pologlasno, kakor v besedah: nit-i; bik-a — mislimo, da je nimamo več, ter jo v pisanji zamenjujemo z veznico in. Al v narodu to ni tako.
Mi pišemo na pr.: ?,In konca in kraja ga ni." „Kratko in malo ne." „Malo in dosti ne." „Nisem bil in ne bom." Narod pa, ki od pisanja nič ne ve, tukaj ne govori in, ki bi se v njegovih ustih glasil: j in, ampak pologlasni n' (n*), kar je pravi staroslovenski ni. Mi bi toraj po pravi narodni govorici morali pisati: „Ni konca, ni kraja ga ni." ,,Kratko. ni malo ne."    „Nisem bil, ni ne bom."
Ravno tako nemo se izgovarja po Kranjskem niti, namreč: ri t\ Jaz sem slišal človeka iz Bohinja, ki je rekel: „V seno se je zakopala (dekla), pa se ne oglasi, niti (izreči: ri t') neče ven."
Slovenščina in slovanšČina sploh rabi to nikavnico, kadar veže več nikavnih stavkov; in pomina vredno je, da se v slovenščini brez obzira na ni ali niti k dopovedku ali predikatu še vselej postavlja nikavnica ne, po čemur se slovenščina loči od latinščine in nemščine. Tedaj: „ni konca, ni kraja ga ni"; „nisem bil, ni ne bom"; ne pa: „ni konca, ni kraja ga je"; „nisem bil, ni bom."' Ravno tako: „Nisem ga vidil, ni poznam ga."
Zatoraj tudi mislim, da je naš knjižni: ne — ne nastal iz: ni ne — ni ne ali niti ne — s tem, da je po jambiškem ritmu naglasna teža padala na ne, ter se je pologlasni ni ali niti spredaj odbrusil, kakor imamo: sem, še, že nam. j e s e m, j eše, u ž e.
Podajam tedaj te svoje zvedbe blagovoljnim bravcem na prevdarek ter mislim, da besedama an in ni (niti), ker ste v narodu našem od nekdaj domači, ker ste nam potrebni ter nas tudi edinite z drugimi Slovani, mesta v našem pisanji ne smemo dalje kratiti. Zastran besedice ni menim celo, da nam je dolžnost, popraviti našo dosedanjo napačno ter neslovansko pisavo, ki smo pi-saje in nam. ni grešili na pravo narodno govorico.
Ako bi pri veznici ni utegnila nastati pomota z glagolom ni (od nisem), naj se jej da ostrokiatki na-glasek: ni.                                                Podgorski.