cena posamezne številke 30 din
1X263332
časopis za kritiko znanosti/61 /2
Podobe v tej številki
Podobe v tej številki so iz knjige Vstaja/upor stila-
tendence in znamenja mladinskih subkultur (La rivolta
dello stile), ki je izšla pri založniški hiši Franco Angeli v
Milanu. Uredili so jo S. Cristante, A. Di Cerbo in
G. Spinucci. Knjiga je izšla ob začetku mednarodnega
srečanja o mladinskih »bandah« in t. i. subkulturnih ali
alternativnih praksah mladih. Srečanje (festival) spek-
takel, z naslovom I love you, fuck you, je, ob materialni
in idejni podpori komunistične »kulturne skupnosti«,
potekal v Rimu med 7. in 13. septembrom 1983, v
»areni« nekdanje rimske klavnice (ex Mattatoio), ki so
jo zgradili 1890. leta po projektih arhitekta Gioacchina
Ersosha. Rimska La Repubblica je 7. septembra napo-
vedala srečanje z naslovom: Arrivano i punk, anche da
Lubiana (Prihajajo punkerji, tudi iz Ljubljane). »Punk
da Lubiana« so dostojno reprezentirali: Igor Vidmar,
Peter Mlakar, Dušan Mandič, Marina Gržinič in Pan-
krti.
»Nič ni bolj jasnega od podob samih«, zato o samih
podobah v tej številki ne bomo govorili. Te podobe
»neotesane« mladine niso nič drugega kot punk, ki je
punk, je punk, je punk, toda po sledeh teh podob se
lahko napotimo k »mladinskemu vprašanju«, ki, kot
pravi Mario Tronti v knjigi Čas politike (II tempo della
politica, Editori Riuniti, Rim, 1980), povzema in izraža
neki političen problem, celo sam političen problem: kaj
storiti, kot delavsko gibanje, v tej družbi in v tej Državi.
Mladinsko vprašanje, tu in zdaj, na novi način vnovično
zastavlja to staro vprašanje. Zastavlja vprašanje o spre-
menjenih smotrih razrednega boja, o drugačnih formah
boja in oblikah organizacije, saj smo končno na nekem
drugem terenu.
J. Z.
časopis za kritiko znanosti/61 /3
Kronika študentskega gibanja
Iztok Ilich
Pripomba redakcije: V tej številki končujemo objavlja-
nje kronike študentskega gibanja »l\aše gibanje je boj
za socializem«, ki jo je napisal junija in Julija 1971
Iztok Hieb.
Konec zasedbe in
zahteve študentov
Potrebujemo človeški svet in ne
svet človeku podobnih strojev...
Ernst Fischer (»Problemi mlade generacije«)
Naj tukaj osvežimo še nekaj misli nekaterih pomemb-
nejših akterjev zasedbe FF in ustvarjalcev »Manifesta«,
kot so bile pod skupnim naslovom Univerza v družbi
objavljene v Naših razgledih (1);
»V času zasedbe so je med drugim pojavila tudi
naslednja parola: ,Fakulteta mora biti zasedena 365
dni!' Dejanski pomen te parole je v njeni angažiranosti,
ko zahteva, da bi nekakšno »izredno stanje« postalo
normalno. Seveda gre pri tem za možnost, da študij kot
družbeno-kritična dejavnost povezuje študente v glo-
boko zainteresirano človeško skupnost.
Verjetno bo treba najti pot med spontanizmom in odtu-
jenim organiziranjem, predvsem pa bo treba najti mož-
nost temeljnejše povezave študenta kot »spoznavalca
stroke« z njegovim uveljavljanjem tudi strokovnih pro-
blemov (vsi problemi so samo človeški) v okviru svoje
organizacije, ki je samo mejni prehod iz izolacije v
družbo. «
»Manifest nam bo rabil predvsem kot podlaga nadalj-
njemu delu pri »izgradnji« političnega programa skup-
nosti študentov. Sledili pa mu bodo tudi bolj poglobljeni
teoretski teksti o posameznih vprašanjih. Politična stali-
šča, ki so izražena v njem, pa nam bodo rabila kot ena
izmed osnov za konkretne politične akcije. Trudili se
bomo, da prodremo z njimi v javnost in da se jih oprime
čim več ljudi in političnih organov, kajti trdno stojim na
stališču, da mimo njih v bistvu ne more nihče, da
nikakor niso zgolj stališča študentov, temveč mora do
njih priti vsakdo, ki kritično razmišlja o naši gospodar-
ski in družbeni situaciji...
V dokumentu se tako pojavlja več pojmov in tez, ki so
vsaj za širšo javnost relativno novi. Tak pojem je recimo
pojem »kritične znanosti«, ki se je v nekem smislu
udomačil že v celotnem jugoslovanskem študentskem
gibanju, pa tudi sicer ni novost v novih radikalno levih
gibanjih po svetu... Vedno pa je ta koncept zvezan z
neko temeljito reformo univerze in družbe. Teoretsko
je koncept »kritične znanosti« navezan najbolj na t. i.
»kritično teorijo«, kot jo zastopajo recimo Marcuse,
Adorno, Horkheimer ipd., kot tudi na »znanost o zna-
nosti«. Gre za to, da nova univerza ni nova zaradi
drugačnih pedagoških prijemov, organizacije dela,
vpliva študentov, temveč predvsem zaradi nove znanosti
in kulture, skratka zavesti, ki jo producira... Znanost
moramo osvoboditi iz njene ujetosti v kapitalski svet
industrijske in potrošniške družbe, da bo pridobila po-
novno tisti kritični in osvobajajoči domet, ki gaje imela
od svojega nastanka dalje in je danes le prikrit in
potisnjen v stran. Še tako radikalna filozofija danes ne
more upati na uspeh, če ne zainteresira znanstvenikov
pri reševanju njihove lastne krize, krize (pozitivistične)
znanosti in če ne odpre vrat temu pozabljenemu fe-
niksu ...
Tako se razrešitev krize znanosti in krize sveta nujno
pogojujeta, toda le tako, da tako svet kot znanost
najdeta vsak svojo lastno rešitev. Zato mora reševati
tudi krizo sodobne znanosti posebej, to je krizo teoret-
skega človeškeea duha. Od vseh zahtev študentov do
svetu in doma, je ta zahteva najplodnejša, čeprav ne-
mara ne najbolj glasna. Reforma univerze mora biti
revolucioniranje univerze, če naj se odpravi staro sta-
nje. Koncept kritične znanosti pa taki reformi po mne-
nju študentov edini odpira vrata.«
»Vprašujemo se, kaj je »svobodna univerza«. To ni
osamosvojitev intelektualizma, slepo verovanje v pozi-
tivnost znanosti same zase, marveč njena »profaniza-
cija« v politiki. Gre za emancipacijo nosilca znanosti. In
šele z vprašanjem politične emancipacije se pojavlja
zahteva po osvobojeni znanosti... Naš boj mora biti
najprej usmerjen v lastno emancipacijo, ki se mora širiti
in vključevati vedno širši krog družbe.«
»Na zasedeni fakulteti smo preizkusili in razvili neka-
tere nove oblike študijskega dela, kot so svobodni semi-
narji, diskusije za okroglo mizo in vnesli v vsebino
študija sodobne družbene probleme. Razvili smo nove
oblike komuniciranja, informiranja in kulturne produk-
cije ...
Protestirali smo proti načinu življenja, ki ljudi poneum-
lja, zdramiti smo hoteli otopelo zavest ljudi, ki omogoča
politiko, odtujeno njihovim resničnim interesom. Opo-
zorili smo na krizo vrednot naše drube. V naši akciji, v
našem gibanju so se uveljavile nove vrednote, razvili so
se novi pojmi in uveljavila se je nova terminologija.
Pokazala se je potreba po novem jeziku...
Mi osvobajamo univerzo, univerza osvobaja nas!«
Kam? - nekaj misli
udeležencev
V	revolucionarnem obdobju se položaj zelo hitro spre-
minja, in če spoznanje revolucionarjev ne bo dohitevalo
teh sprememb, ne bodo zmožni pripeljati revolucije do
zmage!
Mao Ce Tung (»Izbrana dela«)
1
Ko se je zasedba ljubljanske filozofske fakultete uradno
končala, je bilo še enkrat potrebno premisliti, kaj je ta
akcija prinesla. Predvsem pa se je bilo treba odločiti za
najustreznejšo obliko njenega nadaljevanja.
V	ta namen se je še isti večer (torej v sredo, 2. junija)
sestal novoustanovljeni akcijski odbor za študentsko
akcijo (tako se je poimenovala delovna skupnost za
nadaljevanje akcije na FF po uradnem koncu zasedbe).
V	to skupino se je takoj vključilo veliko število novih
ljudi - tudi iz drugih ljubljanskih fakultet. Delo se je
nadaljevalo. V noči iz srede na četrtek je prespala (če ni
vso noč delala) na fakulteti le skupina za delo - 14
študentov. V sodelovanju s tehnično skupino je sesta-
vila plakate in letake za razgovor s predstavnikom RIS,
dr. Ernestom Petričem:
»Vprašanja dr. Ernestu Petriču:
1) Kdaj in v kakšni sestavi je IS v okviru svojih kompe-
tenc, po katerih skrbi za zakonitost in korektnost UJV,
imenoval komisijo, ki je raziskovala delo teh organov v
vseh konkretnih »obrobnih pojavih«.
Kdaj je ta komisija poročala o tem, kateri elementi so
bili v tem poročilu upoštevani in kakšno stališče je IS
zavzel do tega poročila. Smatramo, da je le na osnovi
take analize mogoče dajati tako definitivno oceno, kot
je: »Organi javne varnosti so v znanih konkretnih pri-
merih ukrepali v okviru svojih pristojnosti in poobla-
stil.« Ce je ta trditev utemeljena s tako analizo, se
sprašujemo, ali je zakonito in korektno s strani UJV
naslednje:
-	odvzem transparentov, namenjenih za mirne manife-
stacije,
-	odvzem osebnih izkaznic,
-	nasilna preprečitev mirne manifestacije,
-	peturni pripor ob sumu kaznivega dejanja,
-	zaseganje tiskanih letakov brez odločbe javnega to-
žilca, ki se naknadno sestavi in izroči prizadetim,
-	telefonski poziv na pogovore z UJV brez obrazloži-
tve.
2)	Ali je ocena o eskalaciji pritiskov zoper študentsko
gibanje nasprotna oceni o pozitivnosti prizadevanja je-
dra študentskega gibanja in večine študentov?
3)	Kdo po vašem mnenju predstavlja jedro študent-
skega gibanja?
4)	Ko govorite o temeljnih problemih slovenske uni-
verze, katera so potem tista druga vprašanja naše
družbe, ob katerih je potrebna aktivna in osveščena
akcija študentov? V zvezi s tem postavljamo vprašanje:
ali je mogoče rešiti problem naše univerze, ne da bi
rešili bistvene probleme naše družbe v celoti.. .?«(2)
V	četrtek, nekaj po osmi uri zvečer se je pogovor na to
temo pričel. In pričel se je v zelo naelektrenem vzdušju.
Tovariš Petrič je najprej razložil, da se ne strinja z
načinom študentov: prvič zato, ker je imel občutek, da
je povabljen na sodno obravnavo, na kateri bi moral
braniti svoje osebno in hkrati uradno stališče RIS ob
obeh poslanskih vprašanjih, in drugič, ker je iz vabila
razbral, da se bo pogovarjal le z manjšo skupino študen-
tov in ne z vsemi (v avli FF se jih je zbralo nekaj čez
200) hkrati.
Ko je tovariš republiški poslanec med razgovorom, ki se
je že v začetku zaostril nekajkrat zagrozil, da se bo
umaknil, in ko je vedno znova poudarjal, da se je
pripravljen pogovarjati le privatno, je že postalo jasno,
da študentje konkretnih odgovorov na svoja konkretna
vprašanja ne bodo dobili. (»O tem sem že govoril!...
Poznajo me kot odločnega, celo trmastega človeka, zato
svojih stališč v nobenem primeru ne bom spremi-
njal. ..«)
Tako je postalo vzdušje še bolj napeto. Ko se je ob
koncu vključil v dialog še študentski poslanec Tone
Reme - govoril je, da političnega podzemlja ni mogoče
identificirati, da študentje predvsem ne smejo zapraviti
možnosti dialoga, kar je pomembnejše, kot v določe-
nem trenutku dokazati svoj prav itd. (vendar nič opri-
jemljivega) - pa je bilo vedno pogosteje slišati vzklike:
»Ta ni več naš poslanec. Naše glasove izkorišča za svojo
osebno politično promocijo. Ne bomt>ga več volili...«
2
Ob koncu pogovora - kljub neuspehu, ali prav zaradi
njega - so bili študentje bogatejši še za novo izkušnjo.
Spoznali so, da je verjetnost neposredne, ostre in uniču-
joče akcije proti njim sicer manjša, da pa so postale
izrazitejše težnje po absorbiranju in integriranju njiho-
vega revolta, ki bi ga utegnili posamezniki, skupine ali
institucije - z občasnimi obrobnimi koncesijami, hkrati
pa z razbijanjem enotnosti itd. - izkoristiti za svoje
posebne namene.
V	tej smeri se hkrati kaže največja nevarnost za nadalj-
nji razvoj ljubljanskega študentskega gibanja - seveda
za razvoj v tisti smeri, ki gibanju daje smisel in vsebino,
ki gibanje kot gibanje sploh omogoča in določa.
Poleg obeh omenjenih možnosti
-	ostri represivni ukrepi in fizično uničenje gibanja
oziroma njegovih nosilcev,
-	posamezniki ali skupine (lahko tudi iz vrst študentov)
se gibanja polastijo in ga izkoristijo za svoje interese,
obstaja še nekaj bolj ali manj verjetnih poti, po katerih
lahko ljubljansko študentsko gibanje stopi v prihodnjih
letih:
-	sčasoma prevlada mnenje, da je vsaka oblika naspro-
tovanja zaman in nepotrebna; prihajajoče generacije
študentov potrebe po ostrem reagiranju na nepravilno-
sti v družbi ne občutijo več, oziroma je ne znajo izraziti;
gibanje uniči notranji razkol - gibanje skratka razpade
zaradi svoje notranje in zunanje neutemeljenosti,
časopis za kritiko znanosti/61 /4
-	gibanje postavi svoj definitiven program, stopi po
uhojenih stezah strankarske (parlamentarne) politike
(kar prav tako zanesljivo vodi h koncu gibanja kot
takega),	♦ .
-	vsem zahtevam študentov je ugodeno, razmere v naši
družbi se tako popravijo, da gibanje nima več razlogov
za svoje nadaljevanje,
-	gibanje se ustvarjalno vključi v tok družbene kritike
-	v povezavi s študijem se študentje ukvarjajo z vpraša-
nji varstva okolja, reforme univerze (pozitivna vključe-
nost in strokovno usmerjanje),
-	gibanje se še okrepi, zajame večji del izmed petnajst
ali sedemnajt tisoč študentov, kolikor jih bo najbrž že v
bližnji prihodnosti študiralo v Ljubljani, skratka, po-
stane resničnega upoštevanja vreden, razmeroma neo-
dvisen in samostojen politični subjekt, morda celo jezi-
ček na tehtnici naše politične prihodnosti...
3
Podobnih, bolj ali manj verjetnih oziroma izključujočih
se alternativ, bi bilo mogoče našteti še dolgo vrsto.
Upoštevali bi lahko tudi možnost, da postane nadaljnja
oblika gibanja rezultanta dveh ali več omenjenih mož-
nosti itd.
Toda takšna analiza ni namen tega zapisa - kronika
ljubljanskega študentskega gibanja - poleg tega pa v
tem trenutku najbrž tudi še ni mogoča, čeprav bo slej ko
prej vsekakor zelo potrebna.
Nekaj pa je temu skromnemu in v nekaterih pogledih,
žal, tudi pomanjkljivemu zapisu le mogoče dodati - v
tem dodatku lahko hkrati vidimo še nekaj »prognoz«:
misli nekaterih najpomembnejših akterjev opisanih do-
godkov, tako tistih - predavateljev in študentov -, ki so
bili »duša« zasedbe in predhodnih akcij, kot tudi dru-
gih, katerih stališče je bilo zaradi odgovornih funkcij, ki
so jih opravljali v različnih organizacijah, tako ali dru-
gače tudi pomembno:
Dr. Božidar Debenjak, predavatelj na FF v Ljubljani:
»Iz preiskovanj dr. Kremenška sledi, da imamo Slo-
venci lepo tradicijo študentskega gibanja: da se je slo-
vensko študentsko gibanje začelo 1848 in se odtlej
obnavlja v novih in novih valovih. S tega stališča bi
gibanje ljubljanskih študentov v zadnjih letih ne bilo nič
tako novega in enkratnega. Vendar pa to ni vsa resnica
o študentskem gibanju pri nas. Študentsko vrenje pri
nas je prav tako nastalo v kontekstu s svetovnim vre-
njem mlade inteligence - to vrenje sega od tihoocean-
ske obale ZDA do zahodne meje SZ in v Evropi od
skrajnega severa do Pirinejskega gorovja in do Gevge-
lije. Na dan ne prihaja (morda je potajeno?) torej samo
v Španiji, Portugalski, Grčiji in Sovjetski zvezi (pa še
Bolgariji ipd.). Bilo bi torej slabo prepričevalno za naš
sistem, če bi ne imeli študentskega gibanja - nimajo ga,
kot vidimo, le države zelo trdnega (namreč policijskega)
»reda«.
Študentsko gibanje je povsod po svetu nastopilo nena-
doma. Bilo je odgovor čisto konkretne družbene grupe
na čisto konkretne družbene razmere - odgovor, ki je
bil včasih zelo posreden in obstranski. V nadaljevanju
razvoja pa se je študentski revolt vedno bolj pomikal k
osrednjim problemom. Pri nas je dosedanji potek štu-
dentskih akcij pokazal, da so tudi navidezno periferna
vprašanja dejansko bistvena, da zadevajo v samo jedro
(tako npr. problem Aškerčeve ceste ni samo vprašanje
študijskih možnosti za nekaj tisoč študentov in srednje-
šolcev - tudi to bi bilo kar dovolj), temveč se v nadalj-
njem družbeno pogojenem razpletu izkazuje za mnogo
širše, globalno-družbeno vprašanje, nerešljivo brez štu-
dentskega protipritiska (protipritiska zato, ker problemi
kot urbanistično nemogoča Aškerčeva cesta nastajajo
«toričo masivnih interesnih pritiskov z druge strani!).
Studentska akcija kot akcija ene od najbolj dinamičnih
družbenih grup mora tudi pri nas - kot drugod po svetu
- delovati enako »očiščujoče« na celotno družbo: v tem
ko študentska mladina s prstom kaže na točke blokade v
družbenem življenju (torej na točke, kjer so se interesni
pritiski medsebojno izničili v patu, ali, če uporabimo
drugo podobo, kjer se je v strugi socialističnega napre-
dovanja zagozdila odlomljena veja, za katero se nabira
zdaj tudi raznotera smraja), odpravlja s to kritiko tisto
samoumevno, brezproblemsko sprejemanje blokade,
zaradi katere blokada sploh vztraja.
V slednji družbi se stvari predrugačijo samo tedaj, če so
postale vprašljive, sporne. Na svetu je ni bilo družbe, v
kateri bi se bili ljudje preprosto »zmenili«, češ, odslej
pa ne bomo več delali tako, temveč tako. Stalinizem je
izhajal iz predstave o takem brezkonfliktnem urejanju
zadev (toda hkrati je v praksi in potem posredno celo
tudi v teoriji ravnal, kot da se »z napredovanjem sociali-
zma zaostruje razredni boj«!), v resnici pa je konflikte,
ki jih je povzročala samovolja birokratov, brutalno
spravljal s sveta.
Demokratičnost družb se kaže pač v tem, koliko se
konflikti sproti lahko razelektre - bodisi s tem, da se
razplet izvrši znotraj demokratično izvoljenih institucij,
bodisi s tem, da zunajinstitucionalno dogajanje prerodi
institucije. Vprašanje, ki je v tem kontekstu posebej
aktualno, je, kako to, da so prav študentje tisti, ki
povsod po svetu sprožajo ta proces katalize družbenega
življenja.
Odgovor na to je kompleksen: prvič gre za generacijo
pred vrati (ki so zaprta, priškrnjena ali pretesna, lahko
pa tudi selektivno odprta); drugič gre za intelektualno
mladino, ki uživa privilegij večje vednosti in ki je šolana
za analize; tretjič pripada tej socialni grupi jutrišnji dan
tudi v tem smislu da je danes intelektualno, umsko delo
že postalo glavna produktivna sila (in ob tem je posebej
pomembno, da si študentska mladina te svoje perspek-
tivne prednosti ne lasti kot privilegij, temveč da prav
nasprotno skuša prebiti ozke okvire selekcioniranosti,
tako, da prav najbolj odločno nasprotuje ravno tistim
družbenim mejam, ki zapirajo vrata študija; noče torej
biti elita, »nekaj boljšega«); četrtič, kot grupa družin-
sko ipd. nevezanih je tudi pripravljena na osebno tvega-
nje, ki se mu izpostavlja vsakdo, kdor načenja zastrte
probleme.
Studentsko gibanje je zakoniti otrok univerz in hkrati
preraja univerze. Ta del procesa je pri nas šele na
začetku.«
Bogomir Mih e ve, študent:
Juriš na svobodo
Pišem. Berete.
Npr.: V sedmih dneh zasedbe Filozofske fakultete smo
vnesli v delo univerze nove vsebine, preizkusili smo
nove oblike dela, in tako v okviru stare univerze uresni-
čevali novo svobodno univerzo, ki je za nas žarišče
družbeno kritične in svobodne znanosti, kjer se štu-
dentje in profesorji angažirajo v reševanju družbenih
vprašanj in tako razvijajo vsestranske ustvarjalne in
revolucionarne ljudi.
Svoboda. Revolucija. Gverila. Samoupravljanje.
Čemu tako pogosto te čudne besede v pisanju o univerzi
in študentih? Zakaj, hudiča, lepaki, demonstracije in
zasedba fakultet? Saj imate štipendije, dobro vam je. V
»Vodstvu Študentske Organizacije« so pa tako menda
samo sinovi bogatih in uglednih ljudi. Dobro, zdaj
kritizirate, se puntate, pa boste že še prišli v službo, pa
boste imeli otroke, pa boste že videli, kaj je življenje!!!
Poznam to teorijo.
Pridem v soboto zvečer v Tržič, grem v kavarno. »De-
lavski razred« pije po šihtu pivo in konjak. Džuboks,
dolgčas. »Gremo pit, fantje, drugega tako nimaš po-
četi!«
Ampak zakaj to počenjajo?
Grem na sestanek AO, pa provociram, diskutiram, gla-
sujem, pišem plakate. Pojemo »Avanti popolo« pri
Mraku ali med osem tisoč demonstranti. Lepo je. Di-
skutiramo o reformi univerze na seji pedagoškoznan-
stvenega sveta. Sive glave prisluhnejo. Šesti dan za-
sedbe FF. Peljem se z liftom: pritličje - »DRUŽBA«, 1.
nadstropje - »PRIHODNOSTI«, 2. nadstropje -
»BO«, 3. nadstropje - »ALI«, 4. nadstropje - »KO-
MUNIZEM«, 5. nadstropje - »ALI BARBARSTVO«.
Sedimo v predavalnici oddelka za filozofijo. Teoretska
skupina izdeluje manifest. Delamo. Berem Bikca Ferdi-
nanda, Zgeča, pa spet Marxa, Kosovela. V srce se vseli
upanje. Na strehi FF pojemo Internacionalo. Nedeljski
zvonovi se prepletajo z našo melodijo. Pod nami drem-
lje Ljubljana. Grem na IO. Umazani, dolgolasi »hip-
pyji« tiskajo bilten celo noč.
Kot v partizanih. Spimo na fakulteti. Tu smo doma.
CVET. S kolesom se peljem v skupščino SRS. »Fakul-
teta je še zasedena«. V svetu zazidajo razpoke. »OD-
PRIMO VRATA ZAPOROV, NORIŠNIC IN DRU-
GIH FAKULTET«. V kletki iz vrvi se premetava no-
rec. Polje. »We shall over come!« Kot v Pragi 15.
avgusta 1968.
Govorimo na sestanku krajevne skupnosti K. »Mi smo z
vami, začnimo delati skupaj,« pravi starejša ženska.
»Edino zagotovilo za varnost in stalnost so človeški
odnosi med ljudmi, ne pa lepo urejen in planiran si-
stem«. »Z borbo za človeške odnose se osvobajamo.
»Pa bi se šli tudi krvavo gverilo, če bi bilo spet tako kot
enainštiridesetega leta«. »KDOR SI SVOBODE NE
VZAME, JE NI VREDEN!« »Neumnim je lahko ko-
mandirati«. »Zahtevamo stalno izobraževanje, obve-
ščanje in osveščanje vseh zaposlenih!« »Na svobodni
univerzi lahko študira vsak.« »VSEM VSE!« »Power to
the people! Power to the people!«
Brez skrbi. Strokovnjaki bodo že ustrezno analizirali in
opredelili to naše delovanje. Kar naj se drugi ukvarjajo
z ustvarjanjem javnega mnenja. Jaz pišem tole zato, ker
bi rad, da mislite, da razmišljate o svojem položaju, o
našem položaju, da niste tiho, ko vam kaj ni prav, da ne
nasedate lepim frazam »študenskih revolucionarjev«,
rad bi, da se borite. Zato smo najbrž demonstrirali, zato
zasedli fakulteto in zato se bomo gverilsko borili v
institucijah. In če bom kdaj mislil drugače, me opozo-
rite!
Boste rekli: sanjač, idealist, teoretik, anarhist, fanatik,
sploh čuden tip.
Kar.
Ampak, zakaj pijejo fantje konjak zvečer po šihtu v teh
naših majhnih mestih? Zakaj, hudiča? Saj se da tudi
drugače...
Zmagali bomo!«
Dr. Vojan Rus, predavatelj na FF v Ljubljani:
Študentsko gibanje in socializem po človeški podobi
Bolj kot o bodočnosti, bi želel spregovoriti o sedanjosti
študentskega gibanja v Sloveniji.
Od študentskih zborovanj v 1968. letu, preko demon-
stracij na Aškerčevi do nedavne zasedbe Filozofske
fakultete raste to gibanje ne samo v širino, ampak tudi
navzgor. Zasedba je pomenila viden in celo nepričako-
van kvalitetni vzpon, saj je gibanje v zasedbi še bolj
spajalo živo spontanost in boljšo organiziranost, nepo-
sredno akcijo in teoretično-kritično razmišljanje o
družbi in sebi, revolucionarni patos in premišljeno tak-
tiko, tesnejše sodelovanje z drugimi naprednimi sociali-
stičnimi subjekti in samostojno odločanje.
Z vsem tem je v tem trenutku gibanje ena od pomemb-
nih klic, ki so začele preoblikovati omrtveli slovenski
prostor v socializem po človeški podobi in človeškem
dejanju in pri tem dosegle - čeprav je to šele začetek -
za zdaj več kot marsikatera druga dežela imenovana
socialistična. Zato čutim sedajle nekaj več razlogov, da
lahko brez fraze rečem Sloveniji - moja domovina,
domovina, v kateri je nekaj človeških vsebin in nekaj
pokončnih ljudi. Socializem po človeški podobi obliku-
jejo namreč tisti posamezniki in skupine, ki sebe obliku-
jejo na totalen način, ki uresničujejo svoje najvažnejše
človeške možnosti, ki prisvajajo svoj prostor in čas, ne
da bi ga jemali drugim in se ločevali od njih, ki so v tem
smislu totalni, da odločajo o bistvu svoje situacije.
Nosilce socializma po človeški podobi lahko določimo
tudi negativno: so tisti posamezniki in skupine - in to je
sedajle tudi slovensko študentsko gibanje bolj kot mar-
sikatero drugo - ki niso priveski nobene odtujene sile,
ki niso nezavedne tipalke in predmeti nevidnih centrov
moči, niso transmisije niti birokracije niti tehnokracije
niti klasične reakcije, klerikalizma, meščanstva stare ali
nove vrste, niti nobenega šovinizma niti nobene od
velikih sil in njihovih obveščevalcev.
S takim izpolnjevanjem svojega mesta je študentsko
gibanje ob zasedbi ljubljanske filozofske fakultete po-
stalo katalizator oživljanja celotnega slovenskega pro-
stora, bolj aktivnega oblikovanja vseh fakultet, cele
univerze, zbora profesorjev, političnih organizacij na
univerzi in slovenske skupščine kot subjektov sociali-
stične akcije, katalizator njihovega sodelovanja in sode-
lovanja z drugimi fakultetami v Jugoslaviji. S tem je
gibanje dokazalo, da pojav resničnih, širših in samostoj-
nejših subjektov ne razbija socialistične družbe, ampak
jo integrira in vsebinsko polni, saj nujno spodbuja
druge podobne subjekte in se z njimi povezuje.
Doslej je v socialističnih deželah - pa tudi v drugih -
redkim študentskim akcijam uspelo iniciirati aktivno in
samoupravno sodelovanje tolikega števila pomembnih
socialističnih subjektov, kot ob tej zasedbi. Ob tej pri-
liki pa so se kvalitetnejši subjekti, ki so samoupravno in
odgovorno rasli iz sebe, začeli oblikovati - prav zaradi
svoje oganske različnosti, z iskanjem svojega specifič-
nega mesta, svojih posebnih vlog in metod v skupni
akciji - širši, močnejši in enotnejši socialistični tok.
Ničesar se v tem trenutku ne bojim bolj kot da s
slikanjem njegove plodnosti uspavamo njegovo nada-
ljevanje z zagotavljanjem stalnega in lahkega vzpona, s
pričakovanjem neprestanega revolucionarnega praz-
nika in podobno.
Bodočnost vsakega posameznika in skupine je danes in
jutri vse bolj vprašljiva, saj smo vsi v vse bolj zapletenih
in hitro se spreminjajočih tokovih Jugoslavije, Evrope
in sveta. Zato se vsakomur lahko primeri, da se jutri
nehote, zaradi samozadovoljne uspavanosti odreče svo-
jemu danes. Zato se mi zdi nepošteno govoriti o zago-
tovljenih in svečano proglašenih »perspektivah« štu-
dentskega gibanja, bolje pa o novih in odprtih vpraša-
njih njegovega nadaljevanja: ali bo, poleg nadaljnega
aktivnega odnosa do lastnih problemov, in od iskrene,
toda malo preveč abstraktne težnje po totalni akciji
postopno zraslo do njene konkretizacije s spoznava-
njem vseh konkretnih in bistvenih razpotij našega poli-
tičnega sistema, gospodarskega, socialnega in kultur-
nega razvoja, mednarodnih odnosov in s povezovanjem
z drugimi delovnimi ljudmi v vsakodnevnem boju za
humanistične odločitve na teh razpotjih«.
Gojko Stanič, sekretar univerzitetne konference ZKS:
»Revolt študentske mladine in to zato, ker se želi še
boljši, boj human in demokratičen socializem, je razve-
seljivo dejstvo. Prav žalostno bi bilo, če bi se ob tako
zaostreni menarodni situaciji in ob zahtevnih notranje-
političnih problemih mladi ljudje postavili v pasiven
položaj ali v položaj pasivne rezistence. Revolucionar-
nemu potencialu slovenskega delavskega razreda in na-
roda zadnjih desetletij taka pozicija ne pristoji. Stil naše
avantgarde je udarna zahteva po spremembi sveta in
neposredna vključitev v delo povsod, kjer se svet lahko
spremeni.
Za sedanji trenutek študentskega gibanja je značilno,
da je v svojem manifestu postavilo idejna izhodišča še
niti ne konkretnih političnih zahtev (razen npr. da terja
odstop ZIS). To delo - delo na celovitem političnem
programu - je še pred gibanjem. Istočasno pa si je
gibanje že postavljalo konkretne cilje in je že večkrat
doseglo »spremembo sveta«.
Študentsko gibanje v svetu in tudi pri nas je pred
velikim vprašanjem svojega dometa, dejanskih možno-
sti, izbire, taktike, itd. Mogoče je izbrati neprave pri-
stope, taktiko, politične probleme in zapeljati pozitiven
revolt na slepe tire.
Tudi za nas je danes akutno vprašanje, kako bomo
naprej usmerili avantgardno voljo, da bo največ revolu-
cionarnih rezultatov. Imamo nekaj izkušenj in na njih
velja graditi. Usmerimo se na bistvena družbena vpraša-
nja, tudi na reformo univerze zato, ker je to eno od
osrednjih družbenih vprašanj. Lotimo se jih na stro-
kovno kritičen način, tako kot se lahko problemov lotijo
intelektualci. Bodimo eno od bistvenih jeder družbene
kritike, toda kritike s pozitivno alternativo, ne pa paro-
larstvo in frazerstvo. O revolucionarnih vprašanjih, o
socialni diferenciaciji ali npr. o področju urbanizma
lahko bistveno drugače spregovore profesorji in štu-
dentje kot pa fizični delavci.
Še vedno je pred gibanjem več možnosti, npr., da se
izgubi v parolarstvo, v levo frazerstvo, v frontalne na-
pade na politični sistem in na one zgoraj, ob tem, ko je
brez moči in možnosti, da ponudi nekaj globalno bolj-
šega, da se zaplete z organi pregona v neskončne debate
ob administrativnih posegih, ali pa da celo pride do
nasilnih obračunov. Teh možnosti smo se v ZK na
univerzi ves čas zavedali.
Želimo več, želimo preosnovo ZK oz. preosnovo avant-
garde v naši družbi. To je izredno zapleten in zahteven
proces, ki terja veliko dobre volje, principielnosti in
jasnosti. Pozitivna možnost študentskega gibanja o ka-
teri govorim, kot o pomembnem elementu v socialistič-
nem gibanju pri nas, je tudi najtežja, najbolj naporna
varianta. Zdi se mi, da je to prava možnost in zato smo
se komunisti odločili za vso podporo tej usmeritvi v
študenstki strategiji.«
časopis za kritiko znanosti/61 /5
Lenart Šetinc, predsednik IO SŠ LVZ:
»Zasedba FF«	»
V pregledu aktivnosti študentov v Ljubljani, v prete-
klem študijskem letu, gre zasedbi FF posebno mesto.
Menim, da si boljšega zaključka zelo pestre dejavnosti
ljubljanskih študentov ne bi mogli zamisliti. Največja
vrednost zasedbe je prav gotovo v tem, da pomeni ta
spontana in originalno zastavljena (vsaj v naših razme-
rah) akcija ponovno potrditev uspešnega organiziranja
ljubljanskih študentov v Skupnosti študentov. Načela
SŠ, ki so bila postavljena ob reorganizaciji študentske
organizacije v Ljubljani pred dvema letoma, so prišla do
polnega izraza šele v zadnjem času. SŠ kot družbenopo-
litična sila lahko temelji samo na študentskem gibanju.
Če je dosedaj pomenila SŠ predvsem samo možnost, je
danes izraz dejanske družbene moči študentov.
Študentje delujejo šele takrat politično, ko se njihova
stališča enakopravno upoštevajo v »igri« družbenih sil.
Seveda ni dovolj vplivno vedno samo dovolj argumenti- *
rano in utemeljeno stališče, temveč je večkrat potrebna
tudi primerna metoda prezentiranja in borbe za ta
stališča. Manifestativna, vendar študijsko, ustvarjalno in
politično zastavljena akcija pa nima samo te vloge (pre-
zentiranja, borbe...), ampak pomeni tudi najbolj
ustvarjalno okolje za rojstvo novih, naprednih in rela-
tivno strokovno predstavljenih idej.
Kljub temu, da je bila zasedba FF prva takšna akcija, da
je bila organizirana v času izpitov na fakultetah in da je
imela za povod nevsebinske dogodke, je dokazala, da
smo študentje še kako politični, angažirani in ustvar-
jalni. Zelo nespametna bi bila tista družba, ki tega ne bi
hotela opaziti, upoštevati in koristiti!
Poseben vidik zasedbe FF predstavlja organiziranost
akcije. Prav gotovo je vzpodbudno, da je bila tako
demokratično, manifestativno zamišljena akcija raz-
meroma dobro organizirana. Seveda pa to ne pomeni,
da ne potrebujemo stalne študentske organizacije, kajti
le ta zagotavlja vsaj tiste minimalne pogoje (finančne,
materialne, institucionalne...) študentske akcije. Insti-
tucionalna organiziranost je potrebna študentskemu gi-
banju tudi zato, ker le-to po svojem bistvu ne more biti
permanentno. Organiziranost gibanja pa tudi ne po-
meni konkurence organom SŠ, ker pomeni študentsko
gibanje (ki je zunaj vidno samo v organizacijskih obli-
kah) samo nujno komponento »življenja« SS.«
Darko Štrajn, študent:
»Nekaj osebnih pogledov na zasedbo filozofske fakul-
tete
Enotedenska zasedba filozofske fakultete, ki je bila le
ena od možnih in logično nujnih etap v razvoju študent-
skega gibanja v Ljubljani, ki je tiste, kateri smo jo
sooblikovali, angažirala v skupnem delovanju do zad-
njih mej tudi fizične vzdržljivosti, nas zajela v celoti z
našimi emocijami vred, se ni končala. Njen formalni
konec je lahko izzvenel samo v prazno, kajti dejanskega
konca zasedbe sploh ni bilo. Zasedba se je samo morala
spremeniti, nadaljevati v drugih oblikah.
Ne morem zanemariti ravno tistega osebnega aspekta
zasedbe, ki tudi pojasnjuje, zakaj se s formalnim zaklju-
čkom zasedba ni končala. V dneh (in nočeh) na zase-
deni fakulteti se je v zborih, ob okroglih mizah, svobo-
dnih katedrah, večerih poezije in v vseh drobnih speci-
fičnih oblikah interindividualnega sožitja, oblikovalo
precejšnje število študentov. Neprestano si je vsak od-
govarjal na lastna in na vprašanja drugih, v debatah je
rastla skupna koncepcija. Ta proces je seveda nekatere
zajel v celoti, drugih se je bolj ali manj globoko dota-
knil, bili pa so tudi nekateri, ki jim vse skupaj ni bilo
razumljivo, bili so tudi takšni, ki niso mogli napraviti
temeljitega obračuna v sebi, ki niso vzdržali teže po-
trebe, da bi premagali svoj lastni oportunizem. To je bil
strah pred samopostavitvijo v prostor, kjer je treba biti
ustvarjalen v iskanju novega. Ko se znajdeš na tej točki,
se ti vse kaže kot povsem relativno, le če si nisi na
jasnem o svoji lastni eksistenci, o svoji postavljenosti v
svet (n. pr.: s svojo pasivnostjo sem sokriv vietnamske
vojne).
Tu smo tudi pri ključni točki naše zasedbe. Oblikovali
so se individuumi, ki jim je v tem napornem tednu
postalo jasno, da lahko sodelujejo v tem svetu samo še
ne način spreminjanja, za aktivnim odnosom do sveta,
do vseh problemov nakopičenih v njem. Postalo jim je
jasno, koliko truda je treba in koliko totalnega skup-
nega angažmaja, da bi v tej konkretni skupnosti z
besedo in dejanjem jasno izrazili, da zgodovina ni mo-
nopol nikogar, pač pa, da jo oblikujejo ljudje v svoji
postavljenosti vanjo in š svojim preseganjem gromozan-
skih ovir, ki jih je zgodovina nakopičila pred človekom
v njegovi težnji, da bi oblikoval pristno človeško skup-
nost.	»
Vemo, da ne bomo več prenašali neupravičene socialne
diferenciacije, birokratske in tehnokratske neodgovor- .
nosti, ideološkega zaslepljevanja z vsemi mogočimi
sredstvi potrošniške družbe, vemo, da je naš interes,
interes vseh tistih na svetli, ki se jim edini izhod iz
odtujene družbe kaže v svetovni revoluciji, v zrušitvi
kapitalske moči, manipulacije itd.
Boj se nadaljuje, zasedba živi dalje, cveti v novih obli-
kah. Preko počitnic se umika v tiho pripravljanje novih
in nadaljevanje že začetih akcij ter novih načinov njiho-
vega izvajanja. Zasedba je zadolžila svoje akterje tako s
svojimi napakami kot s svojimi superlativi.
Osvoščeno študentsko gibanje v Ljubljani postaja dej-
stvo, postaja faktor, ki ga na nobenem področju ni več
mogoče prezreti.
Tako imenovana idejna raznolikost in različna usmerje-
nost (akcijska in teoretska) med študenti lahko ob tem,
da se zavedamo njenih prednosti, samo zagotavlja na-
daljevanje gibanja v več smereh s pravo intenziteto na
pravem mestu.«
Andrej Ule, študent:
»Kaj predstavlja naša akcija?
Na FF je bila naša akcija dejansko postavljena na
kocko: ali bomo propadli v anarhiji, nezainteresiranosti
javnosti in predvsem študentov, zaostritvi represije, ali
pa bomo uspeli izoblikovati svoje gibanje v zares učin-
koviti in vsestranski akciji, ki naj bi strnila naše vrste,
vlile enotnejšega duha, ter dala novo zavest. Zmaga je
bila že vnaprej zamišljena predvsem v nastanku zaupa-
nja v lastno moč in v prepričanju v utemeljenost našega
početja. Kajti tudi če bi na zunaj uspeli, ne bi pa uspeli v
tej notranji konsolidaciji, bi doživeli v bistvu poraz.
Predvsem zato nismo počenjali pompa in demagogije,
temveč predvsem spodbujali k delovnemu vzdušju, saj
se sodobna študentska in vsaka druga revolucionarna
aktivnost potrjuje najbolj prav v svojem delovnem zna-
čaju, pa čeprav dopušča maksimalen razvoj tudi igri, tj.
tudi komponenti človeške biti. Prav spoj obojega, pre-
prečuje na eni strani anarhijo, na drugi pa asketizem in
ideološkost.
Naš način revolucioniranja je hotel tako biti primer
dejavnosti, ki dopušča individuumom tudi neposredno
použivanje (in ne zgolj porabo) produktov svoje dejav-
nosti, skozi proces osvobajanja in osveščanja in prav
zaradi njiju. Ravno takšna dejavnost, kjerkoli se pojavi,
je revolucionarna dejavnost.
To je pot, ki je hkrati tudi cilj, oziroma njuno nepre-
stano negiranje: kjer že smo, vedno smo na poti, pa naj
počnemo karkoli in ravno to je cilj, ki se neprestano
ostvarja, torej revolucija v permanenci.
Že zgolj poizkus tega globoko vznimiri establishment,
čeprav tega javno ne pokaže. Kajti tako ali drugače
kaže njegovo nesmiselnost, kolikor ne omogoča takšne
dejavnosti. Naša akcija je bila nemara naivna, začetni-
ška itd., toda v sebi nosi seme, ki se bo razraslo tudi
drugod, in bila je nenehno odpravljanje danega stanja
ter zanikanje obstoječega v njegovi nujnosti. Tega nam
ne more odvzeti nobena kritika. Toda naše zanikanje je
hkrati odpiralo prostor novumu; ta je bil prisoten tako
na debatah kot tudi na »običajnih« sejah koordinacij-
skega odbora Vsi, ki so sodelovali vsaj s kančkom
resnosti, se spomnijo, da so delali z občutkom nečesa
novega, stvarniškega.
Mislim tudi, da je bila vendarle razbita zavest nekakšne
nemoči; češ, da nam preostaneta le anarhija in demago-
gija. Študentje naj bi po tej logiki le zadosti glasno
kričali, tako, da bi to prišlo v javnost, ko pa bi se ta
javnost prebudila, bi se že našle »sile«, ki bi porabile
naše kričanje ter razburjenje javnosti v revolucionar-
nem smislu. Dejansko reagiranje ter možen repertoar
raznih »sil« so menda do konca razbile takšne »uto-
pije«, ki jih je gojil še marsikdo pred zasedbo.
Študentska akcija mora postati permanentno intelek-
tualno jedro nove avantgarde in to ob sočasni rasti s to '
avantgardo, za katere pa ne jamčijo nobene obstoječe
»sile« v družbi. Zanjo so podane le možnosti in štu-
dentje jih moramo izkoristiti.
Ne obstaja noben gotov revolucionaren subjekt (prole-
tariat-delavski razred) in apriorno iskanje zveze z njim
je naprej neuspešno. Čeprav je videti, da je to slaba
situacija, pa je vendar dobra, saj omogoča formiranje
proletarcev povsod, kamor bi prodrla akcija radikalne
kritike. Zato se lahko tvori revolucionarni subjekt pov-
sod in ni načelnih omejitev, recimo na nek razred.
Takšna situacija je veliko bolj nevarna za establish-
ment, saj ne vedo, od kod vse lahko pade po njih. Ko se
enkrat tak revolucionaren proces začne in ohrani svojo
kontinuiteto, pa čeprav ne v vsej družbi, se to slej ko
prej prenese v ostale kroge družbe. Danes je namreč
važnejša kontinuiteta gibanja kot pa njegova moč (če je
gibanje že od začetka »premočno«, se hitro naleze
logike moči ter oblasti), toda to mora biti stvarna konti-
nuiteta gibanja in ne organizacije.
Za vse to pa je potreben nastanek nove zavesti ali bolje
osveščenosti, ter volje do osvobajanja in ne le do svo-
bode, ki mu je pogoj.
Važno je, da se spozna moč resnice kot temeljna člove-
ška moč, ki se ne da vključiti v sistem moči, ali bolje
nemoči. Toda resnica je resnica le v neprestani borbi z
lažjo v nas in izven nas. Vedeti je treba, da z golim
sovraštvom ne dosežemo ničesar, potrebna je kritika, ki
njegovo potencialno surovo silo pretvori v uspešen ter
uničujoč udarec. Toda uničevati ne smemo ljudi, tem-
več pogoje zla. To nam mora biti načelo in nikoli ne
smemo pristati na taktiko zla, oziroma na taktiko sploh
(saj je resnica sama po sebi ne-taktična), čeprav ne-
skončno zavita; seveda vseskozi govorim o resnici, ki je
postala temeljna moč nekega individuuma. Tu gre bolj
za biblično (po moje tu<£i marxovsko) koncepcijo re-
snice, kot pa afekcijo (odprtost), ki se nikakor ne more
otresti svojega metafizičnega balasta.
Elementi te zavesti, ki je po moje danes edinole revolu-
cionarna, so bili prisotni tudi v naši zasedbi. Elementi,
čeprav nerazviti, so postali prepričanje nekaterih najak-
tivnejših udeležencev zasedbe, ki so nemara prvič v
življenju izkusili, kaj je to osvobajanje in osveščanje,
torej so prvič zaslutili, vrednost ter nujnost svobode za
vsako človeško bitje.
Osebno sem prepričan, da je to največji rezultat za-
sedbe, in če bomo drugo leto nadaljevali z akcijo, lahko
računamo na neko jedro ljudi, ki se ne bodo dali
nikomur zmanipulirati, niti malomeščanskemu pritisku
javnosti, niti demagogiji anarhizma, ki bi prihajal iz
lastnih vrst. Kajti nekatere besede so dobile svoj smisel
in kdor jih bo izgovoril, jih ne bo mogel brez slabe vesti
pri sebi in pri poslušalcih potisniti nazaj v blato demago-
gije ter brezpomenskosti.
Pravzaprav je vedno oživljena ena sama neizgovorljiva
Beseda, ki jo izgovarjajo vse ostale in v pozornosti na to
Besedo leži smisel vseh ostalih.
Pozornost ... pozornost! Ali ni to tisto, za kar gre, za
kar venomer gre?«
Jasa Zlobec, študent:
»Sedaj, ko so naše akcije že nekoliko odmaknjene, ko
smo že izven nervoze in napetosti, ki je pritiskala na nas
celo leto, lahko in moramo vrednotiti vse, kar smo delali
doslej, mirneje in z drugačnega zornega kota.
Moj prvi vtis je vsekakor, da smo pretiravali. Namreč
pretiravali glede pomembnosti našega delovanja. Mislili
smo, da smo nevemkako važni; pa smo samo sitni
študentje, ki jih le malokdo posluša in skoraj nihče ne
jemlje resno.
Zasedba je bila prav gotovo zasedba navznoter. Bilo jih
je mnogo, ki so bili navdušeni nad novim načinom
življenja, ki da smo ga vzpostavili. Bilo da je revolucio-
narno to, da smo živeli skupaj, spali na fakulteti itd.
Tudi na to ne dam veliko, saj so naši človeški odnosi
ostali popolnoma na stari ravni.
Pa ne, da bi hotel zasedbo omalovaževati, samo mislim,
da bi bilo za vse nas in za naše gibanje, ki nas še čaka,
zelo škodljivo, če bi poveličevali to, kar smo storili.
Namreč prav v tem precenjevanju naših možnosti kot
naših sposobnosti se skriva nevarnost za popolno mr-
tvilo in dokončno pasivizacijo študentske populacije.
Vedeti moramo, da smo pravzaprav zelo sami, da ni
vsak naš prijatelj, ki se za to proklamira, pa čeprav
pametno zgleda in modro govori. Nihče ne bo opravil
našega dela namesto nas. In doslej smo se res samo
učili. In če je bila to dobra šola, bo pokazala jesen.
Vedeti tudi moramo, da revolucija ni niti debata s
profesorjem filozofije pri »Šestici«, niti to, če spiš s
svojo punco na fakulteti.«
Zdaj, ko smo pri koncu, bi veljalo po ustaljenih pravilih
napraviti še končni obračun. Kljub temu pa naj ta zapis
- komentar, kronika, dokument ... - ostane brez takš-
nega zaključka; prvič zato, ker kaj več ta trenutek
skoraj*ni mogoče povedati, in drugič, prav.tako, ker je
bilo vse (ali skoraj vse) že povedano - če ne naravnost,
pa med vrsticami.
Navsezadnje pa je pred nami še čas, veliko časa, in prav
ta čas - morda eno leto, dve ali tudi deset let - bo kot
»najpravičnejši« razsodnik izrekel tudi dokončno
sodbo Seveda le sodbo o tem, kar se je zgodilo doslej,
kajti upam lahko, celo prepričan hočem biti, da se
zavesa, ki je za zdaj spuščena le napol, ne bo spustila do
tal in oznanila konec ne le prvega, marveč tudi zadnjega
dejanja igre, katere avtor se je utrudil prej, preden jo je
uspel pripeljati do konca, kajti razočaranih gledalcev
gotovo ne bi bilo malo....
Ljubljana, junij-julij 1971
Opombe
1.	NAŠI RAZGLEDI, ŠT. 11 (466), 11. junija 1971,
avtorji prispevkov: D. Štrajn, A. Ule, M. Pungartnik in
B. Mihevc. Te misli v nekaterih pogledih »Manifest« še
dopolnjujejo in ga razlagajo.
2.	SP-12, 3. 6. 1971
UDK: 378.189.9
študentsko gibanje
Iztok llich: Naš boj je boj za socializem (konec
zasedbe in zahteve študentov)
Avtor prikazuje konec zasedbe Filozofske fakultete in
osveži spomin na misli nekaterih pomembnejših udele-
žencev zasedbe.
UDK: 378.189.9
student movement
I/tok llich: Oúr Struggle is a Struggle for Socialism
(the End of the Sit-in and Students' Demands)
The author presents the end of sit-in at the Facultv oi
Philosophy and refreshes our memorv of the thoughts of
some notable participants.
časopis za kritiko znanosti/61 /6
UDK: 330.148

v zgodovini industrijskega kapitalizma
Igor Omerza
Uvod
Zgodovina industrijskega kapitalizma se ne kaže samo
kot zaporedje klasičnih cikličnih gibanj, ki se periodično
ponavljajo v razdobjih od 5 do 10 let,1 ampak tudi kot
zaporedje daljših razdobij, ki trajajo približno 50 let.
To moramo upoštevati pri vsaki znanstveni analizi kapi-
talističnega produkcijskega načina.
Tak pristop uvaja določene težave in postavlja nove
izzive marksistični ekonomski teoriji. Pojavljajo se ne-
katera docela nova vprašanja, na katera še ni celovitih
in zadovoljivih odgovorov. V tem članku si bomo sproti
zastavljali ta vprašanja in skušali podati čim popolnejše
odgovore. Metodološko se bomo naslonili na osnovne
marksistične ekonomske kategorije v razlagi dolgih va-
lov, posebej še zato, ker skušajo meščanski ekonomisti,
ki večinoma priznavajo dolge valove, le-te razlagati
pretežno z denarnimi, psihološkimi ali tehnološkimi
fenomeni, s katerimi pač ni mogoče pokazati na zako-
nite notranje vzvode razvoja kapitalistične družbene
oblike.
I. Kaj so dolgi
valovi?
Če smo v uvodu govorili o petdeset let dolgih razdobjih
kapitalističnega razvoja, moramo te sedaj podrobneje
razčleniti. Daljša razdobja razpadejo v dve fazi ali v dva
vala. Prvo fazo dolgega razdobja imenujemo ekspanzi-
vni, naraščujoči dolgi val (expansive, boom wave), sle-
dečo ji fazo pa stagnirajoči, depresivni dolgi val (stag-
nant, depresive wave).2 Za naraščujoči val je značilno:
revolucija v tehnološki osnovi produkcije, nadpov-
prečna splošna profitna mera, pospešena produktivna
akumulacija, visoka gospodarska rast, oploditev poprej
neizkoriščenega kapitala, silno razvrednotenje tehnolo-
ško zastarelega produktivnega kapitala. V depresivnem
valu se že zrevolucionirana tehnika samo kvantitativno
širi po vseh gospodarskih sferah, kar zavre poprej dol-
goročno ekspanzivno akumulacijo v prvem oddelku. To
in ostali faktorji (ki jih bomo podrobneje razčlenili v
nadaljevanju) povzročijo prehod iz ekspanzivnega v
depresivni val. Zato pride v tem valu do stagnacije ali le
do šibke gospodarske rasti, do težav pri oploditvi celot-
nega, posebej novo akumuliranega kapitala, profitna
mera tendenčno pada, pojavljajo se neizkoriščeni pre-
sežki denarnega kapitala.
Zgornjim opredelitvam lahko takoj očitamo, da vlečejo
zelo kruto in logično nedopustno analogijo dolgih valov
s klasičnimi industrijskimi cikli. Zatorej se bomo v
nadaljevanju trudili, da specificiramo predhodne ugoto-
vitve in na ta način dokažemo sam obstoj dolgih valov,
njihovo različnost glede na kratkoročna ciklična giba-
nja, njihovo artikulacijo s temi kratkoročnimi gibanji in
nakažemo možne perspektive kapitalističnega valova-
nja.
П. Empirična
(statistična)
verifikacija teorije
dolgih valov
Metodološka razlika med marksistično in meščansko
interpretacijo dolgih valov je v tem, da akademski
ekonomisti jemljejo kot ključne pokazatelje teh valov
denarna in cenovna gibanja, medtem ko marksistični
ekonomisti izhajajo iz temeljnih zakonov gibanja kapi-
talističnega produkcijskega načina. To so zakoni kapita-
listične akumulacije, izvirajoči iz produkcije in realiza-
cije blaga, vrednosti in presežne vrednosti (ki je samo
sestavni del vrednosti blaga). Očitno bi bili najbolj
primerni pokazatelji za marksistično verifikacijo dolgih
valov dolgoročni statistični podatki o gibanju splošne
profitne mere, oziroma podatki o faktorjih, ki le-to
določajo (organska sestava kapitala, mera presežne vre-
dnosti, hitrost obrata kapitala). Toda s takimi statistič-
nimi podatki za dolgoročna obdobja in za širša geograf-
ska področja ne razpolagamo.
Empirična verifikacija mora vsekakor biti v smiselni
zvezi s predmetom preučevanja. Zato so dolgoročna
gibanja cen zaradi inflacijskih gibanj ali v okviru zlate
valute zaradi večjega zmanjšanja vrednosti ostalih vrst
blaga neprimerne za statistično potrditev oz. zavrnitev
teorije dolgih valov. Prav tako so zaradi inflacije neza-
nesljiva dohodkovna gibanja in podatki o proizvedenih
količinah posameznih vrst blaga, na katere lahko močno
vpliva vloga nekaterih panog kot »sektorjev rasti.« Vse
to so izvedeni podatki in so uporabljivi samo ob teme-
ljiti vzporedni zgodovinski analizi, sami po sebi pa
povzročajo docela zmotna sklepanja in z njimi pove-
zane napačne teoretične posplošitve. Tako nam ostajata
na razpolago, kot najboljša indikatorja za potrditev
teorije dolgih valov, industrijska produkcija najpo-
membnejših kapitalističnih držav in razvoj svetovne
trgovine. Prvi indikator izraža dolgoročno tendenco ka-
pitalistične produkcije, drugi pa ritem širjenja oz. krče-
nja svetovnega trga.
Obdobja 1826-1847, 1848-1873, 1874-1893,
1894-1913, 1914-1939, 1940(48)-1967 in 1968, ka-
žejo očitne fluktuacije poprej omenjenih indikatorjev.
Tabela 1 Letna kumulativna stopnja rasti svetovne trgo-
vine
Obdobja	Odstotki
1820-1840	2/7
1840-1870	- 5,5
1870-1890	2,2
1891-1913	3,7
1914-1937	0,4
1938-1967	4,8
Tabela 2 Letna kumulativna stopnja rasti industrijske
produkcije v Veliki Britaniji
Obdobja	Odstotki
1827-1847	3¿
1848-1875	4,5
1876-1893	1,2
1894-1913	2,2
1914-1938	2,0
1939-1967	3,0
Tabela 3 Letna kumulativna stopnja rasti industrijske
produkcije v Nemčiji
Obdobja	Odstotki
1850-1874	4~5
1875-1892	2,5
1893-1913	4,3
1914-1938	2,2
1939-1967	3,9
Tabela 4 Letna kumulativna stopnja rasti industrijske
produkcije v ZDA
Obdobja	Odstotki
1849-1873	5^4
1874-1893 4,9
1894-1913	5,9
1914-1938 2,0
1939-1967 5,2
Tabela 5 Letna kumulativna stopnja rasti industrijske
produkcije v Belgiji
Obdobja	Odstotki
1858-1873	6Д)
1873-1893	0,5
1893-1913 4,0
Tabela 6 Letna kumulativna rast industrijske produk-
cije po II. svtovni vojni
Država	Odstotek za Ods. za ob.
obdobje 1967-1975
_1947-1966_
ZDA	5,0	1,9
(obdobje
Prvotnih šest držav 1940-1966)	4,6
EGS	8,9	7,9
Japonska	9,6	2,0
VB	2,9
Tabela 7 Indeks svetovne produkcije per capita
Obdobja	Odstotki
1850-1873	2/20
1874-1896	1,40
1897-1913	1,72
1921-1933	0,49
Vir: Tabela 1, 2. 3. 4. 6. Ernest Mandel: Long Waves of Capitalist
Development, Cambridge University Press 1980; Tabela 5, R. Devlees-
houwer: »Le Consulat et l'Empire, Periode de ,take off" pour Г
economie belge?« v Revue de l'Historié Moderne et Contemporaine,
XVII, 1970; tabela 7, Irnbert Gaston, Des mouvments de longue durée
Kondratieff, vol 3.. Aixen Provence, Office Universitaire de Polycopie,
1956, str. 27.
Opombi: Tabela 3 - podatki za Nemčijo po letu 1945 se nanašajo na
ZRN. V tabeli 6 lahko za Japonsko dodamo, da je odstotek rasti
industrijske produkcije padel na 7% v obdobju 1967-1979, v obdobju
1973-1979 je znašal 4,1% in ocenjuje se nadaljnji padec na 3,5% za
obdobje 1979-1985 (The Economist, May, 24, 1980).
Dolgi valovi so bolj očitni za ekonomije vodečih kapitalističnih držav
(VB pred I. sv. vojno in ZDA po tej vojni) in bolj razpoznavni v
svetovnih statističnih povprečjih industrijske produkcije, kot v povpreč-
jih posameznih kapitalističnih držav. Zakon neenakomernega razvoja,
tako značilen za ta način produkcije deluje tudi na tem področju.
Kapitalistične države, ki so vlagale velike napore za čim hitrejšo indu-
strializacijo, kot npr. ZDA po državljanski vojni in Japonska v XX.
stoletju, imajo nadpovprečno stopnjo rasti celo v stagnantnem dolgem
valu.
Ш. dolgi valovi -
od kdaj in do kdaj?
Ce opazujemo celotno zgodovino kapitalističnega pro-
dukcijskega načina oz. bolj primerno za teorijo dolgih
valov njegovo industrijsko fazo3, se nam s tega vidika
zastavlja dvoje novih vprašanj: ali lahko uporabimo
teorijo dolgih valov za obdobje pred letom 1825 (leto
prve svetovne krize hiperprodukcije)4 in ali lahko na
osnovi dosedanjih teoretičnih spoznanj in praktičnih
izkušenj pričakujemo koncem 80. let ali v začetku 90.
let nov ekspanzivni dolgi val, ki naj bi sledil sedanjemu
depresivnemu valu, ki traja že od leta 1967?
Glede prvega vprašanja, od kdaj dolgi valovi, lahko
rečemo, da je prišlo do hitrega industrijskega razvoja v
francoski buržoazni revoluciji t. j. po letu 1789 do
zgodnjih 20. let XIX. stoletja, tako v Angliji kot tudi v
najbolj industrializiranih kontinentalnih državah (Fran-
ciji in Belgiji). Zato lahko, z določenimi pridržki, jem-
ljemo obdobje 1793 do 1825 kot prvi dolgi val v
zgodovini kapitalizma.
Ce je prvo vprašanje zelo zanimivo za ekonomske in
ostale zgodovinarje ter za vse tiste, ki bi se radi iz
zgodovine kaj naučili, je drugo vprašanje mnogo bolj
zapleteno in aktualno, posebej še zato, ker je tesno
povezano s teorijo zloma ali preživetja kapitalistične
družbene oblike (njenega preživetja vsaj v obdobju, ki
časopis za kritiko znanosti/61 /7
še preostaja do konca drugega tisočletja po našem
štetju). Nehvaležno je pisati znanstvene »recepte za
kuhinjo bodočnosti«, posebej še če živimo v obdobju, ki
zaradi vsesplošnih depresivnih ekonomskih trendov išče
uteho v mistiki in iracionalnosti.6 Kakorkoli že, odgovor
bomo podali v IX. točki tega prispevka, ko bomo imeli
razvitih že več elementov za tak poizkus.
IV. Artikulacija
med klasičnimi
industrijskimi cikli
in dolgimi valovi
Marksistična teorija dolgih valov je lahko samó teorija,
ki temelji na teoriji kapitalistične akumulacije, ali če
hočemo isto idejo izraziti v drugačni obliki, na teoriji
gibanja splošne profitne mere. Gibanje profitne mere
moramo spremljati na treh različnih nivojih oz. glede na
tri različna časovna obdobja: gibanje profitne mere
znotraj 5 do 10 le trajajočih industrijskih ciklov, znotraj
20 do 25 let trajajočih dolgih valov in znotraj celotne
življenjske dobe kapitalistične družbene oblike.
Zopet si zastavimo vprašanje: kakšna je povezava med
klasičnimi cikli in dolgimi valovi? Najbolj splošen odgo-
vor bi bil, da dolgi valovi niso matematični seštevek
industrijskih ciklov in ti zadnji obratno niso samó goli
izsečki iz dolgih valov. Tako kruto analogijo je 1. 1924
postavil nizozemski marksist Sam de Wolff:7 dva in pol
klasična ciklusa na vsak dolgi cikel (za Wolffa je izraz
dolgi cikel enako dolgi val) in točno določeno časovno
trajanje obeh - dolžina klasičnega cikla 10 let (to
razdobje se bo postopoma zmanjševalo na 9, 8 in 7 let).
Ne glede na ostale pomanjkljivosti Wolffove analize
(Wolff spremlja dolgoročen razvoj cen in produkcije
zlata), se moramo že v samem principu upreti takim
razlagam. Poskušajmo podati manj determinističen in
bolj argumentiran odgovor.
Ne da se zanikati, da je na treh zgodovinskih preobratih
po 1. 1848, po 1. 1893 in po 1. 1940/48 (1940 v Severni
Ameriki in 1948 v Zahodni Evropi in na Japonskem)
prišlo do nenadnega dolgoročnega dviga gospodarske
rasti. Taka dolgoročna rast industrijske produkcije, pro-
duktivnega investiranja in širjenja svetovnega trga je
teoretično nezdružljiva s stagnantno ali celo padajočo
splošno profitno mero. Zatorej je celo brez statističnih
dokazov o gibanju profitne mere (profitne mere v mar-
ksističnem smislu) mogoče sklepati, da je ta gospodar-
ska rast povezana z dolgoročnim dvigom splošne pro-
fitne mere.
In obratno. Edinole dolgoročna stagnacija ali celo pa-
dec splošne profitne mere lahko razloži ostre redukcije
tempa ekonomske rasti, ki so se pojavile po 1. 1825, po
1. 1873, med obema vojnama in koncem 60. let našega
stoletja.
Toda profitna mera je samó sintetični pokazatelj med
seboj odvisnih in delno tudi avtonomnih variabel. Eko-
nomska zgodovina kapitalističnega načina produkcije je
rezultat medsebojnega delovanja teh spremenljivk, pri-
merno logiki tega načina, ki temelji na profitni gonji ali
kar je isto na oploditvi kapitala. Te spremenljivke so:
»organska sestava kapitala nasploh in posebej v obeh
oddelkih (to prav tako vključuje obseg kapitala in nje-
govo razdelitev po oddelkih); razdelitev konstantnega
kapitala na fiksni in cirkulirajoči kapital (ponovno:
nasploh in v vsakem glavnem oddelku; v nadaljevanju
bomo izpustili to dodatno formulacijo, ki je razumljiva
sama po sebi); razvoj mere presežne vrednosti; razvoj
akumulacijske stopnje (odnos med produktivno in ne-
produktivno porabljeno presežno vrednostjo); razvoj
obratnega časa kapitala; odnosi menjave med I. in II.
oddelkom (ki ga v glavnem, toda ne izključno, funkcija
organske sestave kapitala v teh dveh oddelkih).«8
Povečana mera presežne vrednosti, upočasnitev rasti
organske sestave kapitala, nenadoma skrajšanje obrata
kapitala itd.g lahko razložijo nenaden in dolgotrajen
dvig profitne mere in s tem povezano gospodarsko rast.
To nikakor ne pomeni, da se s tem ukinjajo klasična
ciklična gibanja profitne mere znotraj industrijskih ci-
klov, toda pomeni, da se na ta način do določene mere
zadržujejo ali še bolj rečeno amortizirajo kratkoročni
ciklični padci profitne mere in vsega tega, kar je s temi
padci povezano.
In obratno. V depresivnem dolgem valu, ko imajo prej
omenjene spremenljivke nasprotne predznake (nara-
ščanje organske sestave kapitala, padanje mere pre-
sežne vrednosti itd.), bo tendenca padanja profitne
mere delovala s polno močjo in na ta način pripeljala do
upočasnitve ali celo stagnacije gospodarskega razvoja.
Toda ta vztrajna in dolgoročna neugodna gospodarska
gibanja (neugodna predvsem v očeh kapitalističnega
razreda; in ne samo v njihovih očeh), nikakor ne
preprečuje kratkotrajnih cikličnih vzponov profitne
mere in z njo povezana oživljahja gospodarske rasti
med normalnimi industrijskimi cikli.
Iz zgornjih načelnih ugotovitev sledi, da morajo biti
konjunkturne faze (vzpon, oživljanje, prosperiteta, pre-
napetost) klasičnih ciklov med trajanjem ekspanzivnega
vala (med »plimo«) časovno daljša od recesijskih faz
(kriza, depresija, stagnacija, mirovanje). Ravno
obratno je mogoče dokazati za depresivni dolgi val (za
»oseko«). Woytinski je izračunal naslednje podatke za
dva dolga valova v Nemčiji: med depresivnim valom
1874-1894 je bilo 15 let kriz in depresij in 6 let
gospodarskega vzpona, toda med ekspanzivnim valom
1895-1913 je bilo le 4 leta kriz in depresij in 15 let
vzpona.11 Obstajajo še drugi izračuni, ki potrjujejo to
ugotovitev.
Tabela 8 Artikulacija med dolgimi valovi in normalnimi
cikli izražena preko razmerja med ekspanzivnimi me-
seci in meseci kontrakcije
Val	ZDA VB Nemčija
Ekspanzivni	1848-1873	1,80	2,71	1,61
Depresivni	1873-1895	0,86	0,76	0,79
Ekspanzivni	1895-1913	1,14	1,62	1,33
Depresivni	1919-1940	0,67	1,36	1,82
Viri: Gordon, David M., »Up an Down the Long Roller Coaster, v U. S.
Capitalism in Crisis, New York: Union for Radical Political Economics,
1978, str. 26; Rostow, W W„ The World Economy, History and
Prospects,-Austin: University of Texas Press, 1978, strani 323, 325
343.
Sliko kazi samo podatek za Nemčijo in delno VB za obdobje depresiv-
nega vala 1919-1940. Kljub temu, da je bilo v tem obdobju v VB
število ekspanzivnih mesecev večje kot število mesecev kontrakcije, je
njihovo število relativno manjše kot v predhodnem ekspanzivnem ob-
dobju. V primeru Nemčije gre za očitno izjemo od pravila. Specifična
raziskava bi po vsej verjetnosti pokazala, da je vzrok temu silno
povečanje eksploatacije delavskega razreda po prihodu nacistov na
oblast. Podaljševanje delovnega dne, ta preizkušena, a za tisti čas že
zastarela metoda povečevanja mere presežne vrednosti (zastarela vsaj
za razviti kapitalizem) je bila znova potegnjena s smetišča zgodovine.
Nemčija je postala industrijsko-vojaška kasarna.12
Ernest Mandel v knjižici »Long waves of Capitalist Development, The
Marxist Interpretation«, če jo lahko pregledamo (ob mizernem stanju
literature v Ljubljani), najbolj zvesto sledi korektni marksistični eko-
nomski teoriji v razlagi dolgih valov, podaja tale izračun: »Trajanje
nazadovanja v ZDA za ekspanzivni dolgi val 19401967 je bilo pov-
prečno 11 mesecev; za depresivni dolgi val 1968-1976 (ta val seveda še
ni končan, op. I. O.) pa povprečno 21. mesecev.«13 Ce bi k temu
izračunu dodali še krizo, ki je nastopila I. 1979 in se je prevesila v že tri
leta trajajočo depresijo, bi dobili še močnejšo potrditev sedanjega
depresivnega dolgega vala.
Vsa ta kratkoročna gibanja, vzponi in padci znotraj industrijskih ciklov
so docela razložljivi z marksistično teorijo kriz hiperprodukcije. Toda
ravno artikulacija tradicionalnih (klasičnih) industrijskih ciklov (poslov-
nih ciklov, če bi se izrazili na akademski način) z dolgimi valovi,
usposablja teorijo dolgih valov, da pomaga pri razlagi specifičnosti
posameznih ciklov in da predvideva njihove amplitude.14
V.	Gibanje obrestne
mere kot substituta
za gibanje profitne
mere
Tabela 8 in prejšnje tabele kažejo samo posredno na
smer gibanja profitne mere. Ekspanzivni meseci so
samo zunanji izraz konjunkturnih gospodarskih gibanj,
ki so posledica nadpovprečne stopnje produktivne aku-
mulacije, t. j. investicij (ne smemo pozabiti, da so
nekatera ugodna gibaja docela Spekulativne narave).
Sama ta akumulacija je posledica ali sopotnik ugodnih
gibaj profitne mere, ta pa so s svoje strani povzročene s
pozitivnimi premiki v faktorjih, ki to mero določujejo.
(Izrazi ugodna, nadpovprečna, visoka profitna mera so
zelo megleni. Ugodna, visoka itd. glede na kaj? Ker ne
razpolagamo s kvantitativnimi pokazatelji, se zatekamo
h kvalitativnim opredelitvam - visoka glede na prejšnje
obdobje, ugodna glede na motiviranost kapitalista k
investiranju itd.)
Obstaja mera, za katero razpolagamo s podrobnimi,
obširnimi in dolgoročnimi podatki - obrestna mera.
Obrestne mere nikakor ne moremo enačiti z Marxovim
pojmom profitne mere, niti se ne obnaša vedno po
pravilu premosorazmernosti s profitno mero.15 Na-tem
mestu se ne moremo spuščati v dodatno opredeljevanje
tega odnosa, toda na dolgi rok sta ti dve meri vsekakor v
enki zakoniti zvezi in sicer: fluktuacije obrestne mere so
premosorazmerne fluktuacijam profitne mere. Tako
predstavlja obrestna mera, z gornjimi omejitvami, pri-
meren substitut za profitno mero.
Tabela 9
Kratkoročne obrestne mere (desetletna povprečja)
Velika Britanija
Obdobje	Gibanja
1805-1845	pada
1845-1875	narašča
1875-1895	pada
1895-1925	narašča
1925-1945	pada
1945-1965	narašča
ZDA
Obdobje	Gibanje
1835-1845	pada
1845-1855	narašča
1855-1895	pada
1895-1925	narašča
1925-1945	pada
1945-1965	narašča
Vir: Sidney Homer, A History of Interest Rates, 2nd
edition, New Brunswick, 1977, str. 513.
VI.	Prehod iz
depresivnega
v ekspanzivni dolgi
val
Nenadne dvige splošne profitne mere po letih 1848,
1893 in 1940 (48) je mogoče razložiti le s ključno vlogo
neekonomskih faktorjev.
Zato marksisti ne morejo sprejeti Kondratijeve teorije
dolgih ciklov, po kateri je v sami ekonomiji vgrajen
mehanizem (built-in mechanism), ki vodi družbo skozi
enako dolge, približno 25 let trajajoče cikle vzpona in
stagnacije.
Čeprav lahko notranja logika ekonomskih zakonitosti
kapitalističnega produkcijskega načina vodi do avtono-
mnega gibanja vsakega dolgega vala, čim je ta dobil
začetni sunek, nikakor ne more ta ista logika razložiti
prehoda iz depresivnega v ekspanzivni val (prehod iz
ekspanzivnega v depresivni val je obratno mogoče do-
cela primerno razložiti z avtonomnim delovanjem kapi-
talističnih ekonomskih zakonitosti). Ne obstaja nika-
kršna mehanična zveza med neizbežnim dolgoročnim
tendenčnim padanjem splošne profitne mere, kot zako-
nito posledico razvoja kapitalizma in nenadnim dolgo-
ročnim dvigom te mere po dolgih letih depresivnega
vala. Za ta prehod so potrebni »sistemski šoki«, kot je
to posrečeno imenoval Angus Maddison17: vojne (sve-
tovne, državljanske, lokalne), razredne borbe (revolu-
cije, kontrarevolucije), narodnoosvobodilna gibanja,
imperialistična konkurenca, odkritja zlatih rudnikov,
geografske razširitve. Te radikalne spremembe v celovi-
tem družbenem okolju omogočajo eksplozivno delova-
nje osnovnih spremenljivk, ki določajo splošno profitno
mero, posebej še, če so se te že potencialno nakopičile v
prejšnjem depresivnem obdobju. To vodi v dolgoročen
dvig splošne profitne mere.
Vsekakor bi bilo mogoče uspešno dokazovati, da so ti
sistemski ali družbeni šoki v končni instanci tudi sami
posledica nakopičenih ekonomskih protislovij kapitali-
stične blagovne produkcije. Toda njihov izbruh oz. nji-
hove posledice nikakor ni mogoče natančno predvideti.
Na vsak način se je treba izogibati krutemu ekonom-
skemu determinizmu. Če je Marx vezal industrijski
cikel časovno na zamenjavo fiksnega kapitala, potem
vsekakor pri dolgih valovih nimamo tako trdnega mate-
rialnega temelja za ugotavljanje začetka, trajanja in
konca valov.
Revolucija 1. 1848 in odkritje kalifornijskega zlata sta
nenadoma razširili svetovni kapitalistični trg. Centralna
in Vzhodna Evropa, Bližnji vzhod in pacifiški bazen so
se nenadoma odprli za na kapitalističen način produci-
rano blago. Ta, morda v zgodovini največja razširitev
svetovnega trga, je bila spremljana s prehodom na
strojno produciranje strojev, z gradnjo železniškega
omrežja v celi Evropi in v Severni Ameriki. Zaradi
silnega zvišanja produktivnosti dela se je zvišala mera
presežne vrednosti (posledica relativne metode poveče-
vanja presežne vrednosti). Revolucije v transportu, te-
lekomunikacijah, nova organizacija bančnega in indu-
strijskega ter trgovskega sistema (krediti, delniške
družbe, veleblagovnice) so skrajšale obratni čas kapi-
tala. Kombinirano delovanje vseh teh faktorjev je za-
dostno za razlago dolgoročnega naraščanja splošne pro-
fitne mere.
Glavne značilnosti imperializma - dokončna razdelitev
Afrike, Bližnjega vzhoda, Vzhodne Azije in Kitajske na
kolonialna ali polkolonialna področja, porast izvoza
kapitala (nižanje povprečne organske sestave kapitala),
zmanjševanje relativnih cen surovin, razložijo nenaden
vzpon splošne profitne mere po 1. 189318 (depresivni val
je trajal od 1. 1873 do 1. 1893).
Druga tehnološka revolucija (elektro-motorji in mo-
torji z notranjim izgorevanjem) je vodila k večji pro-
duktivnosti, kar je pripeljalo do zviševanja mere pre-
sežne vrednosti. Vse to je omogočilo dolgoročen dvig
splošne profitne mere.
Po stagnantnem valu 1914-1939 je zopet prišlo do
dolgoročnega razcveta razvitega kapitalizma. V ZDA se
ta razcvet začne že 1. 1940 v ostalih velikih imperialistič-
nih državah pa 1. 1948. Glavni vzrok je zopet neeko-
nomski. V tem času beležimo zgodovinske poraze de-
lavskega razreda povzročenega s fašizmom, nacizmom,
svetovno vojno, hladno vojno in obdobjem Me Carthya
v Severni Ameriki. Na ta način se je silno povečala mera
presežne vrednosti: »V Nemčiji, na Japonskem, v Italiji,
Franciji in Španiji je prišlo do senzacionalnih dvigov -
od 100 do 300 odstotkov; v ZDA je bil dvig bolj
skromen, toda nič manj značilen.«19 Opremljajoči fak-
torji, ki so dolgoročno ugodno vplivali na splošno pro-
fitno mero so bili: upočasnitev rasti organske sestave
kapitala (zniževanje relativnih cen surovin po 1. 1951,
lahek in skorajda monopolen dostop ZDA do poceni
nafte z Bližnjega Vzhoda, pocenitev mnogih elementov
fiksnega kapitala po 1. 1950), hitrejši obrat kapitala
zaradi telekomunikacijske revolucije, ekspanzije po-
trošniškega, javnega in podjetniškega kredita (perma-
nentna inflacija kot metoda realiziranja presežne vre-
dnosti) in ekspanzija mednarodnega denarnega trga,
združena z rastjo multinacionalnih korporacij. Mož-
nost investiranja presežkov kapitala v oborožitveno in-
dustrijo z državno zagotovljenimi profiti, je prav tako
odigrala pomembno vlogo v povojnem obdobju »miru
in sreče«.
VII. Vloga
industrijske in
tehnoloških
revolucij v teoriji
dolgih valov
Oscar Lange nasprotuje izrazu »industrijska revolucija«
za velike tehnološke prevrate, kot je npr. uvedba elek-
časopis za kritiko znanosti/61 /8
tronike v produkcijski proces po II. svetovni vojni. Po
njegovem mnenju taka terminologija izbriše specifič-
nost prve industrijske revolucije, ki ni samo pripravila
teren za veliko industrijo, ampak je tudi ozko povezana
z nastajanjem kapitalističnega produkcijskega načina.21
E. Mandel je v »Kasnom kapitalizmu« sprejel to izrazo-
slovje in mu dal naslednjo zgodovinsko vsebino za dolga
razdobja (ki so, kot že verno sestavljena iz dveh va-
lov):22
1.	Dolgo razdobje od konca XVIII. stoletja do krize
1847. Zanj je značilno postopno širjenje parnega stroja
proizvedenega na obrtni ali manufakturni način v naj-
važnejših panogah industrije. To je dolgo razdobje in-
dustrijske revolucije.
2.	Dolgo razdobje od krize 1847 do začetka devetdese-
tih let. Zanj je značilno širjenje strojno produciranih
parnih motorjev kot glavnih pogonskih mehanizmov
vseh industrijskih panog. To je dolgo razdobje prve
tehnološke revolucije.
3.	Dolgo razdobje od devetdesetih let do II. svetovne
vojne. Zanj je značilna široka uporaba elektromotorjev
in motorjev z notranjim izgorevanjem v vseh industrij-
skih panogah. To je dolgo razdobje druge tehnološke
revolucije.
4.	Dolgo razdobje, ki se v severni Ameriki začne okoli
1. 1940, v drugih imperialističnih deželah 1. 1948. Zanj
je značilno široko upravljanje strojev z elektronskimi
napravami, kot tudi postopno uvajanje atomske ener-
gije. To je dolgo razdobje tretje tehnološke revolucije.
V vsakem od teh razdobij se vloga tehnologije kaže na
dvojen način: v ekspanzivnem valu pride do resničnega
revolucioniranja tehnike, kar ugodno vpliva na dolgo-
ročno rast splošne profitne mere. V sledečem depresiv-
nem valu se ta nova tehnika ie kvantitativno širi (glej
točko I.).
Sedaj že lahko povežemo posamezne delčke naše ana-
lize. Dejali smo, da so ključni faktorji, ki omogočajo
prehod iz depresivnega v ekspanzivni val, izveneko-
nomski. Zatorej so tehnološke revolucije možne le po
izbruhu »sistemskih šokov«. Poenostavljeno to pomeni,
da dokler ne bodo ustvarjeni pogoji za dolgoročno rast
profitne mere, se napredek znanosti ne bo mogel ma-
sovno aplicirati v kapitalistični produkciji.
Gerhard Mensch je napravil seznam bazičnih znanstve-
nih odkritij, ki so se pojavila v prvem petdesetletju XX.
stoletja.23 29 od 41 takih odkritij se je pojavilo v
depresivnem dolgem valu. Toda te novotarije same po
sebi niso povzročile ekspanzivnega vala, ampak so pred-
stavljale potencialno tehnološko rezervo za čas, ko
bodo eksogeni družbeni pretresi detonirali ekspanzivni
val. To nikakor ne izključuje možnosti hitre preobrazbe
invencij v nove. inovacije, toda le na ozkem prostoru."
Ni nikakršne avtomatične povezave med napredkom
znanosti in njeno aplikacijo v produkcijskem procesu.
Ta aplikacija ni možna v obdobju slabih profitnih obe-
tov. V trenutku ostrega dviga profitne mere najde kapi-
tal rezerve neuporabljenih oz. marginalno uporabljenih
invencij. Zato mu stojijo na razpolago potrebna mate-
rialna sredstva za dvig mere tehnoloških inovacij (re-
zervna tehnološka armada). Ko nastopijo, so tehnolo-
ške revolucije že same po sebi dolgoročnega značaja.
VIII. Denarne
rezerve, mezdni
odnosi in mobilnost
delovne sile med
ekspanzivnim valom
Skupaj z materialnimi tehnološkimi sredstvi obstajajo
še nakopičena finančna sredstva na začetku ekspanzi-
vnega vala. V prejšnjem obdobju se je veliko denarnega
kapitala akumuliralo, ker pač ni bilo motiva za njegovo
preobrazbo v produktivni kapital. Te denarne rezerve in
sproti producirana in akumulirana presežna vrednost
omogočajo porast investicijske dejavnosti v obdobju
dolgoročne ekspanzije kapitalizma (revolucioniranje te-
hnološke baze zahteva ogromna denarna sredstva).
Položaj delavskega razreda je v začetku ekspanzije slab,
kar ima svoj koren v prejšnjem depresivnem obdobju.
Velika rezervna industrijska armada je zmanjšala samo-
zavest, organiziranost in bojevitost delavcev. Preteklo
bo precej let (lahko tudi 10 ali več) preden bodo delavci
sposobni izkoristiti ugodnejši položaj in preden bodo
realne mezde dohitele rast produktivnosti v II. oddelku
(ta rast produktivnosti je pogojena s tehnološko revolu-
cijo). Tako bo mera presežne vrednosti dolgo časa
naraščala navkljub naraščanju realnih mezd.
Tu ima dodaten vpliv še z ekspanzijo povzročena migra-
cija delovne sile iz periferije v metropole industrijskega
kapitalizma (in tudi obubožanje enostavnih blagovnih
producen tov ter malih kapitalistov). Ta gibanja odla-
gajo stanje polne zaposlenosti in ohranjajo rezervno
industrijsko armado, kar drži, s stališča kapitalistične
bratovščine, realne mezde v »razumnih« mejah.
IX. Dolgi valovi kot
zgodovinska
obdobja
Dolgi valovi niso časovne serije statističnih podatkov,
grupirane po tem ali onem metodološkem načelu. Va-
lovi predstavljajo zgodovinsko stvarnost in kot taki
označujojo posamezna zgodovinska obdobja kapitali-
stičnega produkcijskega načina. Zgodovinska obdobja
nikakor ne morejo biti sestavljena iz časovno enakih,
periodično se pojavljajočih delčkov. Zato so trajanja
dolgih valov zelo neenakomerna, njihova vsebina pa od
vala do vala zelo specifična, navkljub nekaterim sploš-
nim značilnostim.
Dolžni smo odgovoriti še na eno že popreje zastavljeno
vprašanje (glej točko III.): ali nasilna eksplozija notra-
njih protislovij kapitalističnega ekonomskega sistema
koncem 60. let (naraščanje organske sestave kapitala;
postopno krčenje rezervne industrijske armade; zao-
strovanje razredne borbe, kar povečuje pritisk na pro-
fitno mero; zaostrena mednarodna imperialistična kon-
kurenca in monetarna kriza kot zunanji izraz oplodi-
tveno-reprodukcijskih težav sodobnega kapitalizma) po
dolgem ekspanzivnem valu pomeni, da je nastopilo
zadnje obdobje kapitalistične formacije. In nasprotno:
ali lahko pride v 90. letih do nove prelomne točke
podobne tisti iz 1. 1940 (48) po dolgem valu »očiščeva-
nja« v 70. in 80. letih?
S tehničnega stališča bi nova dolgoročna ekspanzija
zahtevala močno zvišano stopnjo akumulacije, česar ni
mogoče doseči brez zvišanja profitne mere in razširitve
svetovnega trga.
»Očiščevalna« funkcija sedanjega depresivnega vala je
v tem, da mora vzpostaviti predpogoje za večjo profitno
mero: kronično masovno nezaposlenost, ki na dolgi rok
ogroža realne mezde, zmanjšuje samozavest in borbe-
nost delavskega razreda, ga atomizira in sili delavce k
večji disciplini in delovni intenzivnosti - skratka mera
presežne vrednosti se zvišuje; masovno razvrednotenje
kapitala preko propada majhnih, srednjih in velikih
podjetij (vključno z nekaterimi transnacionalkami);
novo nacionalno in mednarodno koncentracijo in cen-
tralizacijo kapitala; relativno zmanjševanje stroškov za
opremo, surovine in energijo; potencialno bazo za novo
tehnološko revolucijo v industriji, transportu in teleko-
munikacijah (pogoje za skrajšanje obrata kapitala).
Znanstvena osnova za tehnološko revolucijo je že dana
z razvojem mikroprocesorjev (možnost avtomatizacije
oz. robotizacije velike večine delovnih procesov), ge-
netskega inženiringa itd. Toda družbene implikacije
takega razvoja bodo zelo resne.
Prvič, avtomatizacija bo povzročila novo veliko reduk-
cijo zaposlenosti v produktivnih sferah. To pomeni
manjšo maso presežne vrednosti, ki bo sicer kompenzi-
rana s povečanjem relativne presežne vrednosti in pad-
cem realnih mezd zaradi večje stopnje nezaposlenosti.
Toda povečanje stopnje izkoriščanja bo lahko samo
marginalno in nikakor ne bo proporcionalno ogromnim
naložbam kapitala za financiranje robotizma.
Drugič, če zanemarimo politične in socialne pritiske
izvirajoče iz permanentne nezaposlenosti (ki bo posle-
dica prehoda iz polavtomatizacije v avtomatizacijo),
ostaja še vedno problem realizacije ogromnih količin
blaga, ki jih bodo bruhale iz sebe avtomatizirane to-
varne. Kdo bo pokupil te gore blaga? Kreditni sistem
tega ne more početi v nedogled. Ali je izhod v svetov-
nem trgu? Tudi če bi dandanes s čarovnijo odpisali vse
dolgove nerazvitih in polrazvitih držav, bi se ti slej ali
prej zopet nakopičili. Ob obstoječih odnosih odvisnosti
drugačen potek dogodkov ni možen. Ti odnosi se ne
morejo bistveno spremeniti, dokler bo na svetu vladal
kapital in njegov dvojček profitni motiv. Tudi večja
vključitev SZ in Kitajske v svetovni trg bi pripeljaja do
akumulacije zadolženosti teh dveh držav.
Na koncu dodajmo še to, da je bila cena, ki jo je
človeštvo moralo plačati za zadnji ekspanzivni val vi-
soka: desetine milijonov mrtvih, silna razdejanja, atom-
ska bomba, fašizem. Človek bi moral imeti bujno do-
mišljijo, da bi si predstavljal, kakšna bo cena za predpo-
stavljeni novi ekspanzivni dolgi val. Zato je edina alter-
nativa iskanje poti in načinov za zlom te trdožive,
kapitalistične družbene oblike. Materialni temelji za tak
podvig so že podani.
Opombe
1	Do sedaj poznamo natančno 21 svetovnih kriz hiperprodukcije, ki se
periodično ponavljajo znotraj bolj ali manj regularnih ciklov: 1825,
1936, 1847, 1857, 1866,1873, 1882, 1891, 1900, 1907, 1913, 1921,
1929, 1937, 1949, 1953, 1958, 1961, 1970, 1974/75 in 1979.
Leta izbruha krize so izbrana tako, da smo vzeli za časomerilec kapitali-
stično državo, ki je takrat dominirala na svetovnem trgu (VB pred I. sv.
vojno in ZDA po njej; 1. 1966-67 je nastopila mini-kriza v ZDA, toda
brez absolutnega padca v produkciji).
In še to. Natančno gledano je ekonomska kriza odločilni trenutek,
preobrat iz enega cikla v drugi in ne kako daljše razdobje, čeprav se ta
pojem pogosto tako uporablja. »Ko Smith razlaga padec profitne mere s
preobilico kapitala, z akumulacijo kapitala, je govora o permanentnem
delovanju... Nasprotno, prehodno preobilje kapitala, prekomerna pro-
dukcija, kriza je nekaj drugega. Permanentnih kriz NI (poudaril O. I.).
K. Marx, Teorije o višku vrednosti, II. del, Dela, 25 zvezek, Prosveta,
Bg. 1972, op. str. 397.
2	Terminologija za približno enako vsebinsko ali vsaj časovno opredeli-
tev je silno pisana. Nekateri avtorji govore o dolgih ciklih, nekateri
dolgo razdobje poistovetijo z dolgimi valom, ki ima naraščajoči (plimo)
in padajoči (oseko) del. Trocki je govoril o krivulji kapitalističnega
razvoja, meščanski ekonomisti o dolgoročnih trendih itd. Mi smo se
odločili za zgornjo opredelitev. Bibliografski pregled literature o dolgih
valovih najdemo v Kenneth Barr, Long Waves; A Selected Annotated
Bibliography, Review, Binghamton, 2, 1979.
3	Pravo manufakturno obdobje »traja približno od sreda 16. stoletja do
zadnje tretjine 18. stoletja « Marx, Kapital I., CZ v Ljubljani, 1961, str.
384.
Industrijska faza se začne po koncu nianufakturnega obdobja.
4	»Po eni strani je velika industrija preživela šele svojo otroško dobo,
kar dokazuje že to, da se je začel šele s krizo leta 1825 periodični ciklus
njenega sodobnega življenja.«
Marx,, cit. delo, str. 16.
5	Znani marksistični ekonomist Andre Gundar Frank močno brani idejo
o nastopu ekspanzivnega dolgega vala okrog 1. 1789. Vsekakor ima ta
prvi dolgi val nekatere specifičnosti prav zaradi takrat še neuniverzal-
nega značaja nastopajoče kapitalistične industrijske produkcije. Sklice-
vanje na Marxa bi argumentaciji za prvi val samo škodovalo. Glavni
razlog, da mnogi politekonomisti zagovarjajo obstoj tega vala je dej-
stvo, da je doživela svetovna trgovina buren razvoj no industrijski
revoluciji.
ћ Ekspanzivni dolgi val po II. svetovni vojni je kljub bližnjim spominom
na fašizem, vojno in atomsko bombo povrnil ljudem vero v napredek,
znanost in razum. Nasprotno je depresivni val primeren rastlinjak za
astrologijo, satanizem itd. Carl Sagon v knjigi »The Paradokers«,
Broca,s Brain, 1978, New York, razkriva val kvazi znanosti in antizna-
nosti, ki je preplavil ZDA pod plaščem protestantskega fundamentali-
zma. Lahko dodamo še to, da je objektivni smoter dandanašnje vrnitve
buržoazne kulture in podkulture k iracionalnim in antihumanističnim
»vrednotam« prav v pripravi ljudi k vsaj pasivni toleranci na nove
oblike barbarstva (če jih bodo vladajoči razredi prisiljeni sprožiti zaradi
svoje obrambe).
7 Sam de Wolff, Hat exonomisch getij, Amsterdam 1929, strani
416-419; cit. po E. Mandel, Kasni kapitalizam, Ekonomska biblioteka,
Zagreb 1981, str. 104.
8E. Mandel, cit. delo, str. 31.
90 profitni meri in o faktorjih, ki jo določajo glej K. Marx, Kapital III.,
I. oddelek in XIV, poglavje; CZ 1973, Ljubljana.
10 Frank govori o ideološki krizi v »tako imenovanih socialističnih
deželah«, zaradi želja njihovih uradnih predstavnikov, da bi se svetovna
ekonomska kriza (mi bi rekli depresivni dolgi val) čimprej razrešila,
toda nikakor ne v smislu zloma kapitalizma, ampak zaradi konsolidacije
njihovih gospodarstev.
A. G. Frank, Crisis: In the World Economy, Heinemann, London 1980,
str. 314-315.
" W. Woytinski, »Das Rätsel der langen Wellen«, Schmollers Jahrbüc-
her 55, 1931; po E. Mandel, Long Waves of Capitalist Development,
The Marxist Interpretation, Cambridge University Press 1980, str.
27-28.
12 Gospodarski razvoj v nacistični Nemčiji je bil zagotovljen s preprosto
formulo: nacizem kot politična sila plus kapital kot ekonomska sila proti
delavskemu razredu. Glede na zgodovinski rezultat te alkimije se mo-
rajo nad to formulo globoko zamisliti predvsem tisti, za katere je bil
Hitler »čisto v redu, samo če ne bi začel vojne«. Da pa je bil predvojni
nacizem vendarle šolarček v primerjavi s stalinističnim izkoriščanjem
delavskega razreda je nazorno pokazal T. Mastnak v knjigi: »H kritiki
stalinizma«, Krt, Lj. 1982.
13E. Mandel, Long Waves..cit. delo, str. 29.
14 Predpostavljeno okrevanje ameriškega gospodarstva, o katerem se
veliko piše v letošnjem letu, bo ali je zelo skromno in to prav zaradi
dejstva, da se nahajamo v dolgoročno depresivnih pogojih, t. j. v dolgem
depresivnem valu.
1? Prav sedanja gibanja obrestne mere nas svarijo, da moramo biti zelo
pazljivi pri preučevanju odnosa med profitno in obrestno mero. Če
skupaj z ekonomsko krizo ali prav zaradi nje izbruhne še denarna ali
kreditna kriza kapitalističnih podjetij in bank, lahko obrestna mera
naraste čez profitno mero. Dalje, če se strategija ameriškega velikega
kapitala skozi svojo pojavno obliko »reaganomijo« osredotoči na poli-
tiko dragega in čvrstega dolarja, kot načinom za ponovno okrepitev
ameriške politične in ekonomske hegemonije, potem nas taka »nenor-
malna« gibanja obrestne mere ne morejo presenetiti.
16N. D. Kondratijev je bil znamenit ruski in kasneje sovjetski ekono-
mist in statistik. Vodil je moskovski Konjunkturni institut, ki so ga
osnovali boljševiki po prihodu na oblast. Izginil je v stalinisitčnih ječah.
Več o njegovi teoriji in nasploh o zgodovini teorije dolgih valov glej
Mandel, Kasni..., cit. delo, str. 95 do 114 in v International Encyclope-
dia of the Social Sciences, VIII. zvezek, Macmillan Company, 1968, str.
443, 444.
17	A. Maddison »Phases of Capitalist Development«, Banca Nazionale
del Lavoro Quarterly Review, June 1977, str. 120.
18	»Ne vem, zakaj naj bi višje profitne mere, ki jih kapitali naloženi v
določene panoge, tako prinašajo in odvajajo v domovino, ne sodelovale
v izravnavanju splošne profitne mere in jo pro tanto zvišale...«
K. Marx, Kapital III., CZ Lj., 1973, str. 268, 269.
19E. Mandel, »Long Waves...«, cit. delo, str. 23.
20 Danes jih imenujemo transnacionalne korporacije, medtem ko naj bi
multinacionalne družbe predstavljale sporazumno in neizkoriščevalsko
združevanje kapitala večjih nerazvitih dežel.
210. Lange, Entwicklungstendenzen der modernen Wirtschaft und Ge-
sellschaft, Dunaj 1964, str. 160. Glede na to, lahko drugo industrijsko
revolucijo samó anticipiramo za obdobje, ko bo nastopila komunistična
DEF, kjer bo produkcija igrala povsem drugačno družbeno vlogo kot
danes. »Zaradi tega bi imeli v komunistični družbi stroji popolnoma
drugačno delovno področje kakor v meščanski družbi.«
Marx, Kapital I., cit. delo, str. 445.
22	E. Mandel, Kasni..., cit. delo, str. 95.
23	G. Mensch, The Technological Stalemate, Harvard University Press,
1979.
24	Beseda »inovacija« ima pri različnih avtorjih različne pomene. Mi
sledimo Schumpetrovi opredelitvi: on poudarja distinkcijo med »inven-
cijo« - prva ideja ali delovni model za novi produkt, proces ali sistem in
»inovacijo« - transformacija »invencije« v dejanski produkt, proces ali
sistem.
25	V šestdesetih letih beležimo hitro menjavanje recesij v najvažnejših
imperialističnih gospodarstvih - 1962 v Franciji, 1963 v Italiji, 1964 na
Japonskem, 1966/67 v Nemčiji, 1969/71 v ZDA.
E. Mandel, Kasni..., cit. delo, str. 96.
UDK: 330.148
kapitalistični razvoj, ciklična gibanja, dolgi valovi
Igor Omerza: Dolgi valovi v zgodovini industrijskega
kapitalizma
Zgodovina industrijskega kapitalizma se ne kaže samo
kot zaporedje klasičnih cikličnih gibanj (5 do 10 let),
ampak tudi kot zaporedje daljših razdobij. Daljša raz-
dobja (50 let) razpadejo v dve fazi ali dva vala. Prvo
fazo dolgega razdobja avtor imenuje ekspanzivni, nara-
ščajoči dolgi val, sledečo fazo pa stagnirajoči, depresivni
dolgi val. Avtor v svojem prispevku poskuša specifici-
rati in dokazati obstoj dolgih valov, njihovo različnost
glede na kratkoročna ciklična gibanja, njihovo artikula-
cijo s kratkoročnimi gibanji in možne perspektive kapi-
talističnega valovanja.
UDK: 330.148
capitalistic development, cyclic motions, long waves
Igor Omerza: Long Waves in the History of Industrial
Capitalism
The history of industrial capitalism is indicated not only
as a sequence of clasic cyclic motions (5 to 10 years) but
also as a sequence of longer periods. Longer periods (50.
years) are divided into two phases or into two waves.
The first phase of longer period is described by the
author as an expansive, increasing long wave, while the
subsequent phase is described as a stagnant, depressive
long wave. The author attempts to specify and prove the
existence of long waves, their diversity with regard to
short-term cyclic motions, their articulation with short-
term motions and possible perspectives of capitalistic-
wave motions.
časopis za kritiko znanosti/61 /9
UDK: 327.3

»socialističnega internacionalizma«
Vlasta Jalušič
(П)
Kaj je »socialistična
skupnost držav«?
Iztek druge svetovne vojne je prinesel novo razmerje sil
v svetu. Interes boja revolucionarnih sil proti imperiali-
stični vojni je sovpadel z interesi sovjetske države v
njenem boju za lastno ohranitev in hkrati za razširitev
»socialističnega sveta«. Pomoč Rdeče armade v tem
boju je Sovjetski zvezi prinesla ogromen moralni ugled
in politični vpliv na napredne socialistične sile. Da pa je
šlo le za pogojno sovpadanje interesov, se je kaj kmalu
izkazalo.
Kakor hitro so odpadli pogoji skupnega interesa (boj
proti fašizmu), posamezne partije delavskega razreda
pa so šle naprej po lastni poti oblikovanja strategije
prehoda v socializem, se je pokazalo nasprotje med
revolucionarnimi interesi teh avantgard in interesi sov-
jetske partije in države. Sovjetska država se je morala
»osvoboditi« kapitalistične obkrožitve, vzpostaviti mo-
gočen »socialistični svet« kot pandan svetu kapitalizma,
svet, v katerem bi socializem hodil po točno začrtanih
poteh sovjetskega modela. Pogoji za vzpostavitev ta-
kega socialističnega sveta so po drugi svetovni vojni
obstajali, posebno pa so se izpostavili takrat, ko je
postalo jasno, da sovjetska partija ne bo mogla tako
uspešno kanalizirati svojih interesov v druge partije, kot
se je to zdelo, dokler so interesi še sovpadali (boj proti
fašizmu).1
V zahodni Evropi je bil rezultat druge svetovne vojne
ponovno vzpostavljanje meščanske demokracije. Poli-
tika ljudske fronte je bila le taktična usmeritov, tako da
je ohranila meščansko demokracijo in s tem hkrati
omogočila kapitalu, da si je ponovno opomogel od
udarca; partije, ki so med vojno pridobile ogromen
pozitivni vpliv, niso skovale svojih konceptov poti v
socializem, ampak so se nadaljevale ogledovati v Sov-
jetski zvezi, ki naj bi jim »prinesla« revolucijo. »Filozo-
fija čakanja« je bila za KP usodna. Kapital je začel
zbirati svoje sile (pri tem so kot glavna sila nastopile
ZDA, kjer je kapitalizem krizo najbolj uspešno prebro-
dil), ob tem pa se mu je objekt za udarec kar sam
ponujal - Sovjetska zveza kot država »agresivnega ko-
munizma« skupaj z deželami, ki jih je osvobodila, v
zvezi s tem pa vse notranje sile v kapitalističnih državah,
ki so »čakale« na »izvoz« sovjetske revolucije. Nasta-
nek hladne vojne je bil v bistvu poskus kapitalističnega
sveta - preprečiti nastajajoči »socialistični svet«.: Iz
tega poskusa »intervencije« novega tipa (pa vendarle v
bistvu podobne tisti iz leta 1918-1922 v SZ) je »sociali-
stični svet« vzpostavljal svojo »enotnost«, s stališča
Sovjetske zveze »socialistično obkroženje«, države
»odbijače« možne »kapitalistične agresije« na sovjet-
sko državo. »Dva svetova« sta se »udejanjila« v praksi.
Zdaj se je začel »razredni boj« na mednarodnem polju.
Hladna vojna naj bi bila ta »razredni boj«, ki pa je
dejansko le zaostril pogoje revolucionarnega delovanja
v zahodnoevropskih deželah, kasneje pa tudi v celot-
nem svetu, ko so kapitalistične sile identificirale vsako
napredno gibanje s »sovjetsko agresivno komunistično
ekspanzijo« in v njem našle objekt posrednega boja
proti Sovjetski zvezi. Namesto, da bi revolucionarne sile
ustvarile pogoje, v katerih bi lahko čimbolj neovirano
delovale v lastnih deželah, so nastali pogoji, v katerih je
bilo tako delovanje skoraj nemogoče oziroma izredno
oteženo. Celotno delovanje zahodnoevropskih KP je
bilo usmerjeno na zunanjepolitično področje; namesto
da bi spreminjale pogoje svojega delovanja, so bile
povlečene v blokovsko konfrontacijo.
»Izvoz« revolucije?
»Ceno« polarizacije sveta so morale plačati tudi novo-
nastale vzhodnoevropske države. Iz vojne so izšle v
okviru »interesne sfere« Sovjetske zveze in v tem ok-
viru je nastajal tudi njihov socializem. Ali gre prisojati
odločilno vlogo pri nastajanju temeljne socialistične
usmeritve v vseh teh državah prisotnosti Rdeče armade
v njih neposredno po vojni? V povojni Evropi je bila
situacija za razvoj socializma ugodna, veliko naprednih
sil je podpiralo socialistično usmeritev. V nekaterih od
vzhodnoevropskih držav so obstajale močne komuni-
stične partije (Čehoslovaška, Bolgarija). Dejstvo je da
je prisotnost sovjetske vojske na mejah ustvarila ugo-
dne pogoje za te sile, vendar pa zato še ni mogoče trditi,
da je bila temeljna naravnanost v socializem produkt
samo te prisotnosti. Na tem mestu se spet postavlja že
omenjena dilema: ali je Sovjetska zveza v te dežele
»izvozila revolucijo« in iz tega sledi kasnejša odvisnost
in navezanost vzhodnoevropskih socialističnih dežel na
Sovjetsko zvezo?
Bistveni pogoj za pozitiven razplet vsake revolucije je
njena NOTRANJA moč. Prav v tem pogoju pa so stale
sile socializma v vzhodnoevropskih državah na svojem
začetku na relativno trhlih nogah. Notranja moč vsake
revolucije temelji na njeni vsidranosti v množicah, na
zagnanosti teh množic v uresničevanje strategije nji-
hove avantgarde, strategije, ki je nastala iz množične
aktivnosti. Sile, ki so stale na čelu boja za socializem v
vzpostavljenih »ljudskodemokratičnih režimih« pa za
seboj niso imele procesa množičnega ustvarjanja take
strategije. In prav zato se niso mogle neposredno opreti
na množice, ko so formirale novo ureditev; zato so se v
veliki meri oprle na zunanjo moč, ki bi lahko pomagala
pri rojstvu nove oblasti in je tudi imela interes za to, da
je porodničar revolucije. Konec koncev je Rdeča ar-
mada pomagala osvoboditi tudi Jugoslavijo, pa kljub
temu niti slučajno ne moremo govoriti o tem, da je bila
aktivnost Rdeče armade in njen vpliv odločilna za novo
socialisitčno naravnanost Jugoslavije, ^ma prisotnost
Rdeče armade in njena pomoč za dejansko revolucijo ni
mogla pomeniti bistvene komponente.
»Še nikoli v zgodovini ni obstajalo tako obče prebijanje
novih družbenih formacij, da pravkar uresničena zmaga
v eni ali več deželah ne bi delovala v neki obliki na to ali
ono deželo... te revolucije so bile v vrsti dežel znatno
olajšane z vojaško pomočjo sovjetskih čet.. .«3
Mislim, da je pomembno izpostaviti razlike med revolu-
cijami v vzhodnoevropskih državah in jugoslovansko
revolucijo, da prav tu leži ključ za razumevanje današ-
njih odnosov med državami tako imenovane »sociali-
stične skupnosti«.
Jugoslovanska revolucija je ostala samostojna in izvirna
kljub (tudi) pomoči sovjetskih čet pri osvobajanju nje-
nega ozemlja, kajti imela je svojo notranjo moč in svojo
jasno usmeritev. Čete Rdeče armade tu niso izvedle
nikakršne »socialistične« intervencije. Skozi vso narod-
noosvobodilno vojno (tudi že prej) je jugoslovanska
partija gradila dolgoročno strategijo ljudske fronte,
preko katere je zrasla tudi nova državna oblast. Revolu-
cija je tu rasla od spodaj. Stari državni aparat je^ bil
razbit s tem, ko je od spodaj nastajala nova oblast
ljudskih odborov. Nova oblast je bila dejanski rezultat
dela množic in sprejeta v njihovi zavesti kot taka.
Diktatura proletariata se je konstituirala kot proces, ki
je tekel skozi najširšo demokracijo. To so bila objek-
tivna tla (zavest množic o njihovih dosežkih) za pozi-
tivno razreševanje protislovij na novih tleh. Samostojna
revolucija, ki je imela svojo veliko notranjo moč, je bila
pogoj za razvijanje samostojnega socializma.
V deželah »ljudske demokracije« je razvoj tekel po
skoraj obratni poti. Sile socializma, ki niso imele formi-
rane temeljne strategije niti (prav zato) množic za se-
boj, so dobile v roke najprej oblast. Ob tem je stari
državni aparat ostal ali pa se je šlo v njegovo razbijanje
od zgoraj. Najprej so sicer obstajali poskusi oblikovanja
nove ljudske oblasti (v veliki meri po jugoslovanskem
vzoru!), vendar pa je bil to šele začetek poti, ki jo je
jugoslovanska revolucija že prehodila. Zato pa je bil
potreben čas! Na drugi strani so okoliščine nenehno
silile, da se proces vzpostavljanja socializma »pospeši«.
In dejansko je do »pospešenja« prišlo - rezultati pa so
bili nasprotni od hotenih.
Diktatura proletariata se je, še preden se je vzpostavila,
sprevrgla v diktaturo birokracije! Partije so bile pre-
slabe, notranja moč revolucije se je za obstoječe sve-
tovno razmerje sil »prepočasi« vzpostavljala. Tisto, kar
bi lahko bilo pomoč (sekundarna) »dopolnitev« pri
revoluciji, je postalo primarno. Rdeča armada in preko
nje Sovjetska zveza je v začetku lahko pomenila revolu-
cionarno pomoč, toda notranje sile so bile preslabe in
imele so »premalo časa«, zato je »porodničar«, SZ, ne
le pomagal pri porodu, ampak začel določati tudi spol
otroku. V tem trenutku (ko so odločilni sunki začeli
prihajati od zunaj) se je revolucionarna pomoč sprevr-
gla, postala je vsiljevanje tujega modela socializma,
sovjetskega sistema. Iz tega enkratnega dejstva nekateri
odbijajo vsakršno pomoč katerikoli revoluciji.
Toda absolutnega merila za vnaprej »dovoljeno« koli-
čino pomoči pri nastajanju neke revolucije ni,zmeraj
gre za konkretno razmerje sil, v katerem mora biti
odločilna avtohtona moč revolucije, da se pomoč ne
sprevrže v »pomoč« - v vsiljevanje tujih receptov ozi-
roma v t. i. »izvoz revolucije«, ki pa v končni instanci
pomeni »izvoz« tankov.
Posebna
medsebojna
odvisnost državnih
vodstev v
»socialistični
skupnosti«
V deželah »ljudske demokracije« je v začetku ponekod
bila prisotna težnja po samostojni poti, vendar pa je bilo
konkretno razmerje sil tako, da so bile zunanje sile
močnejše, notranje sile (partije) pa so se (ali: ker so se)
zaradi lastne nemoči začele prvenstveno naslanjati na
njih. V tem leži temeljna protislovnost poti, po kateri je
nastala socialistična oblast v vzhodnoevropskih deželah,
hkrati pa je podlaga celotne »stavbe« odnosov mpd
njimi in načina reševanja kriznih situacij, do katerih
prihaja nenehno prav zaradi take poti vzpostavljanja
socialistične ureditve.
Stalon »kratek stik« med oblastjo, ki se ni uspela legiti-
mirati v množicah kot socialistična in ki temu ustrezno v
vsaki krizni situaciji išče zunanjo oslombo. je začaran
krog. Partije in vlade se ne morejo legitimirati v množi-
cah, zato iščejo zunanjo pomoč in ker iščejo zunanjo
pomoč, se ne morejo legitimirati v množicah. Obenem
vladajoče sile v državi, ki zunanjo »pomoč« »nudijo«,
vedno bolj osvajajo logiko močnega zastopnika.4 zuna-
nja »pomoč« je v vsakem novonastalem kriznem pri-
meru že vnaprej prisotna in se zmeraj ponuja kot prva
in »najlažja« možnost za »reševanje« problemov.
V tem leži tudi posebna medsebojna odvisnost dežel
»realnega socializma«, v kateri so garant za vodilno
vlogo Sovjetske zveze oblasti, ki stalno potrebujejo
njeno moč, hkrati pa Sovjetska zveza za utrjevanje
svojega prvenstva ob sebi potrebuje (socialistične) dr-
žave. v katerih svojo primogenituro lahko potrjuje.
Vsako spreminjanje te posebne medsebojne odvisnosti
in spleta odnosov, ki iz nje izhaja, je zato nezaželeno.
Nujna je trdna, monolitna struktura odnosov, ki je
temelj danes tako imenovane socialistične skupnosti, v
kateri vse države (razen SZ) svoje medsebojne odnose
časopis za kritiko znanosti/61 /10
vzpostavljajo preko posrednika, Sovjetske zveze, kot
garanta obstoja te skupnosti. In pri tem ni bistveno,
kako se ta »skupnost« danes imenuje - naj bo »svetovni
socialistični sistem«, »socialistični tabor« ali »sociali-
stična skupnost držav«, bistveno vprašanje je njena
narava.
Imaginarna
skupnost
»Socialistična skupnost držav« je proklamirana kot
skupnost, ki neposredno upodablja obče interese socia-
lističnih držav. Pa vendarle se je do zdaj v zgodovini te
»skupnosti« ob vsakokratnem izbijanju posebnih in-
teresov posameznih držav pokazalo, da ne le, da se niso
mogli potrditi v okviru »občih« interesov »socialistične
skupnosti«, ampak celo, da »obči« interesi posebnih za
svoj obstoj sploh ne potrebujejo, da so odvečne in
»nevarne« vsake samosvoje rešitve. »Obči« in posebni
interes sta se izkazala za nasprotna, protislovje je bilo
ponavadi razrešeno s silo, z zadušitvijo posebnega, po-
novno potrditvijo »občega« na račun posebnega. (Mi-
slim, da so v zdajšnjem trenutku primeri takih dušitev
znani in jih ni treba posebej naštevati).
»Obči« interes za posamezne države (narode) »sociali-
stične skupnosti« ne sovpada z njihovim lastnim, uve-
ljavljen je bil »kot njim tuj in od njih ,neodvisen', kot
sam spet poseben in samosvoj ,obči interes.. .5, kar se
kaže v nenehnem zunanjem poseganju s strani tistih, ki
so svoj posebni interes uveljavili in ga še uveljavljajo
kot občega.
»Socialistična skupnost držav« je zato iluzorična skup-
nost, »iluzorično občestvo«6, v katerem skupnostni in-
teres ni dejanski skupnostni interes svobodnih enako-
pravnih narodov, ampak posebni, navidezni skupnostni
interes, posredovan preko vodilne vloge Sovjetske
zveze in zasnovan na posebni medsebojni odvisnosti
vladajočih struktur v teh deželah. »Socialistična skup-
nost držav« je poseben sistem odnosov teh držav,ki služi
navideznemu občemu interesu svetovnega socializma in
komunizma, dejansko pa ohranja neke posebne oblike
socializma, državnega socializma, ki se je v tem sistemu
odnosov razvil do svojih zadnjih konsekvenc. Če se je v
notranjem razvoju oblike državnega socializma poka-
zalo, da pelje njegovo poveličevanje in absolutiziranje
ne v svobodo posameznika v skupnosti, ampak v nje-
govo podrejenost navideznim »višjim« ciljem že pred
drugo svetovno vojno v stalinskem režimu, potem se je
po drugi svetovni vojni pokazala posledica tega absolu-
tiziranja tudi v meddržavnih - mednarodnih odnosih (v
»socialistični skupnosti«) - kjer ne vodi v enakopravne
mednarodne odnose, ampak v podrejanje enih narodov
(manjših) interesom drugih (večjih).
Od delavskega razreda odtujena birokratska oblast je
pogoj za nastanek in nenehno obnavljanje, reproducira-
nje odnosov sile in hegemonije med socialističnimi dr-
žavami, za prevlado interesov ene »socialistične« vlada-
joče strukture (Sovjetske zveze) nad drugimi. Hkrati so
ti odnosi sile in hegemonije že tudi sami postali pogoj za
nadaljnji obstoj birokratske oblasti v državah »sociali-
stične skupnosti«, zato obstaja interes za njihovo ohra-
njanje in nenehno »poglabljanje«. Tako kot mora odtu-
jena oblast v teh državah svoj posebni interes, da bi ga
uveljavila, nenehno prikazovati kot obči interes vsega
ljudstva, ga torej nenehno ideološko utemeljevati (tudi
v teh deželah ni več mogoče brez posebnega opravičila
izvajati neposredne prisile), tako morajo biti tudi in-
teresi ohranjanja statusa quo v odnosih med državami
»socialistične skupnosti« stalno prikazovani kot splošni
interesi socializma in zato kot obči interesi vsakega od
narodov v »socialistični skupnosti«. In ne samo to, da
morajo biti ideološko utemeljeni.
Novejša zgodovina ravnanja teh držav je pokazala, da
ideološko utemeljevanje ne zadostuje (več), da posebni
interesi nenehno bežijo iz okvira »splošnih zakonitosti«.
»Bratsko prepričevanje« o nujnosti danih odnosov je
bilo ob vse pogostejših poskusih uveljavitve lastne poti
v socializem preslabotno. Ko je bilo treba enotnost
zagotoviti s silo in to ne le enkrat, marveč večkrat
zapovrstjo, sta morala enotnost in skupni (splošni) in-
teres dobiti svetniško avreolo zakonitosti, prava, hkrati
s tem pa tudi za naprej poseben izvor za sankcije nad
vsemi, ki bi morebiti stopali iz okvirja socializma v eni
»skupnosti«.
Navidezni
internacionalizem
Stari, kominternski »psevdointernacionalizem« z razpu-
stitvijo Kominterne leta 1943 ni odmrl, ohranil se je
naprej, čeprav v zmeraj ožjih oblikah, dokler se nazad-
nje ni »teritorializiral« v »socialistični skupnosti držav«.
Da je zgodovinsko že zdavnaj presežen, se je prvič
jasno pokazalo v poskusih vključevanja partij v frontno
organiziranost množic pred dnigo svetovno vojno, torej
ob prvih orientacijah partij v lastne razmere in s tem z
njihovim osamosvajanjem od »zagledanosti« v sovjetski
model socializma.
Vendar so partije morale prehoditi še dolgo pot v smeri
odmikanja od priseganja zvestobe v Oktobrski revolu-
ciji, nastali sovjetski državi in partiji. In ta pot za
zahodnoevropske partije še zmeraj ni končana (razen
morda do neke mere za italijansko). Kaže, da mora (bo
moral) »real-socialistični« model res do kraja pokazati
posledice svojega ohranjanja in v zvezi z njim ohranja-
nja »starega« internacionalizma.
V veliki meri se je to že zgodilo prav v odnosih med
državami tako imenovane »socialistične skupnosti«, ki
so zasnovani na obliki stare, kominternske partijske
medsebojne odvisnosti. Ohranjanje kominternskega
»internacionalizma« (zato da bi ohranili natanko ta
socialistični model) je v tej »skupnosti« moralo dobivati
vse bolj nasilne oblike (glede nato, da »cepljenje«
sovjetskega modela na nekatere od današnjih »članic«
socialističnega tabora že v samem začetku ni ustrezalo
njihovim razmeram, da je bilo že v samem začetku
nasilno).
Neposredni dokaz, da je to zadnja in že davno zgodo-
vinsko presežena oblika, je njeno zagotavljanje z dr-
žavno in vojaško prisilo, z vojaškimi intervencijami,
kjer se v bistvu ohranja le teritorij, na katerem je zaradi
posebnih zgodovinskih pogojev ta navidezna enotnost
še edino možna.
Sovjetska zveza je primat, ki ga je imela v mednarod-
nem komunističnem gibanju pred drugo svetovno vojno
preko Kominterne, izgubila. Nova oblika, Informbiro
evropskih komunističnih partij, je bila formirana kot
»nadaljevanje« že tradicionalnih odnosov podrejanja
interesov KP interesu sovjetske države, čeprav je bila
ustanovljena kot navidez prostovoljno združenje. To je
bila prva oblika, ki je v celoti od samega nastanka
služila le še nasilnemu ohranjanju »starega« internacio-
nalizma, hkrati pa je skozi njo nastala prva njena očitna
negacija in dokaz za možnost in nujnost drugačnih
odnosov med komunističnimi partijami (oziroma silami
socializma) in med novonastalimi socialističnimi drža-
vami, torej za drugačni internacionalizem.
Izobčenje Jugoslavije kot socialistične države iz »socia-
lističnega sveta« bi naj bilo pouk za vse tiste, ki bi v
bodoče skušali hoditi po svojih namesto po že utrjenih
poteh. Pokazalo se je, da znajo tudi socialistične države
v medsebojnih odnosih uporabiti sredstva, ki jih je do
tedaj uporabljala proti socializmu le kapitalistična
»sveta aliansa«, ko mu je skušala preprečiti prodor in
obstanek: grožnja s silo, ekonomska blokada, popolna
izolacija... Mistična koprena socializma, v katerem naj
bi bili v naprej, brez truda zagotovljeni enakopravni
odnosi med narodi in državami, je začela izginjati.
časopis za kritiko znanosti/61 /11
Enakopravni odnosi se niso mogli vzpostaviti na eno-
stranski navezanosti in odvisnosti od le ene močne
socialistične države, ki je predstavljala edino merilo za
vse ostale. ENAKOPRAVNI ODNOSI BI SE LAHKO
VZPOSTAVILI LE NA VSESTRANSKI MEDSE-
BOJNI POVEZANOSTI VSEH KOMUNISTIČNIH
PARTIJ (vladajočih in nevladajočih) IN SOCIALI-
STIČNIH SIL, KI BI SE BREZ POSREDOVANJA
»NAJMOČNEJŠE PARTIJE IN DRŽAVE« VZAJE-
MNO »MERILE« DRUGA V DRUGI IN TAKO
BREZ POSREDOVANJA NEKE VIŠJE SILE URE-
JALE SVOJE ODNOSE. Jugoslovanska »herezija« bi
lahko označevala začetek procesa osamosvajanja socia-
lističnih sil od navezanosti na en model in začetek
formiranja enakopravnih NEPOSREDNIH odnosov,
procesa, ki se je nadaljeval s Kitajsko »herezijo« (z
vsemi njenimi posebnostmi) in osamosvajanjem dela
vplivnih zahodnoevropskih komunističnih partij. Obe-
nem je ta proces pripomogel k samostojni poti mnogih
novonastalih naprednih sil v osvobojenih bivših koloni-
jah.
Zadnja oblika
podrejanja
»staremu«
internacionalizmu
Vsakokratni poskus ponovnega strjevanja komunistič-
nih partij okoli Sovjetske zveze je rodil nova osamosva-
janja, nove »herezije«, nove samostojne poti. Ko je že
kazalo, da je »nauk« Kominforma utrdil »generalno
linijo« in je bil Kominform razpuščen, je popuščanje
vajeti v času XX. kongresa KPSZ omogočilo sprostitev
osamosvajanja tudi znotraj navidez enotnega »sociali-
stičnega tabora«. Enotnost se je morala zagotoviti z
vojaško intervencijo, ki je bila označena kot »proletar-
ski internacionalizem v praksi«.
Kot nova oblika »poenotenja« celotnega mednarod-
nega delavskega gibanja so v razdobju po XX. kongresu
začeli služiti internacionalni shodi komunističnih partij.
»Za t. i. svetovne konference KP je bil z ene strani
značilen poskus, da bi izdelali splošno sprejemljive ana-
lize in programe, torej neko vrsto generalne linije, v
zvezi z nastajajočimi razlikami v komunističnem giba-
nju pa z druge strani namen iz takšnih konferenc napra-
viti platformo za obsodbo »drugih«, v konkretnem pri-
meru Kitajcev, nadalje »revizionistov.«7
Toda stare sheme se niso mogle dolgo obdržati. Zadnja;
za formalno potrditev »praktičnega internacionalizma«
sovjetskega tipa navidezno uspela taka konferenca, je
bila (po intervenciji sil Varšavskega sporazuma na Če-
hoslovaškem) leta 1969, ki je dejansko pomenila pokop
priseganja na sovjetski model. Čeprav dolgi proces po-
stavljanja partij na lastne noge s tem še zdaleč ni bil
končan, je bilo vendarle jasno, da so se pomembne sile
izmaknile dolgoletnemu vplivu sovjetske partije in sov-
jetske državne politike.
Ta je tako izgubila svojo dolgo časa branjeno hegemo-
nijo v mednarodnem delavskem gibanju. Kolikor je
uspela svojo premoč ohraniti, tega več ni mogla storiti
kot partija, ki služi za vzgled ostalim silam socializma,
torej s »prepričevanjem« kot dejanska sila socializma,
ampak le preko mehanizma državne oblasti, sile, ki jo je
imela v svojih rokah. Le v tistem delu sveta, kjer lahko
uporablja ta mehanizem, sovjetska partija (identifici-
rana z državo) še uveljavlja svoj »internacionalizem«,
svoje »splošne zakonitosti«. Tako ni več niti navidezna
avantgarda (dejanska ni bila že od leta 1924 naprej), je
le še stranka v državi, ki skuša na vse pretege obdržati
pridobljeno oblast in vpliv.	*
Največjo moč ima le še znotraj teritorija, ki ga je v
posebnih okoliščinah razdelitve sveta uspela relativno
trdno privezati nase, znotraj t. i. »socialistične skupnosti
držav«. Kljub avreoli socializma, ki si jo nenehno znova
nadeva in poudarja, da so odnosi med temi državami
socialističnega značaja, je vse bolj jasno, da t. i. principi
»socialističnega internacionalizma« v tej »skupnosti«
niso nič drugega več kot ideološko prikrivanje vedno
bolj nasilnega podrejanja interesov poljskega, čehoslo-
vaškega, madžarskega, vzhodnonemškega, bolgarskega,
romunskega delavskega razreda interesom birokrat-
skega monopola. Obupno prizadevanje za utrditev
»enotnosti in povezanosti držav socialistične skupno-
sti«, njihove strnitve, ni nič drugega kot poslednji po-
skus, ohraniti vsaj delno stari »internacionalizem«, vsaj
tam, kjer se to kaže kot še možno. Z vodilno vlogo
Sovjetske zveze (njene partije) kot sile socializma je
konec in konec tudi sama v praksi neposredno priznava
(ne glede na kontinuirano retorično poudarjanje, da je
še vedno vodilna sila socializma) s tem, ko se umika
(pravzaprav jo drugi subjekti socializma potiskajo v
defenzivo) in svoje delovanje vse bolj koncentrira na
ozemlje, na katerem ima politično in vojaško premoč.
Bolj ko jo osamosvajanje sil socializma v svetu potiska
na omejeni prostor, bolj obupno si skuša vsaj tu zagoto-
viti trdno pozicijo , večja je težnja po »poenotenju«
prostora »socialistične skupnosti držav«, 8 te zadnje
oblike ohranjanja »starega«, navideznega internaciona-
lizma v novih pogojih.
Opombe
1	Razpust KI leta 1943 je bil produkt take situacije
sovpadanja interesov, obenem pa posebnih pogojev
vojne, v katerih taka organizacija ni mogla delovati.
Seveda ne gre pozabiti istočasnosti razpusta KI in pro-
cesa sporazumevanja in sodelovanja SZ z antihitlerjev-
skimi velesilami!
2	Ne trdim, da je Sovjetska zveza v povojnem obdobju
pomenila vsebinsko revolucionarno silo, kakršna je bila
neposredno po Oktobrski revoluciji. Njena posebna
logika »socialistične« velesile je funkcionirala že pred
pojavom bipolarne konstelacije in hladne vojne ter je k
takim razmerjem tudi pripomogla in se skozi njih razvi-
jala. Vendar pa je ravnanje kapitalističnih držav bilo
tudi v tem primeru izraz istega strahu kot v primeru
nastanka Sovjetske zveze, namreč bojazni, da se jim del
sveta, ki je pomembno tržišče in surovinska baza kapi-
tala, iztrga iz dosega.
3F. Marek - Filozofija sovjetske revolucije, Stvarnost
ZG, str. 97, 98
4	To logiko so začele osvajati že pred nastankom drugih
socialističnih držav preko KI, vendar pa se je v novih
okoliščinah še mnogo močneje izrazila.
5	K. Marx - F. Engels, Nemška ideologija, MEID II, LJ
CZ, 1977, str. 39
6	ibid, str. 39
7	Alois Maier, Zur Krise des Internationalismus, Wiener
Tagebuch 12/1978, str. 14
MKo govorim o zmanjševanju in omejevanju vpliva
sovjetske zveze (njene partije kot vladajoče v sovjetski
državi) kot sile socializma s tem ne trdim, da se eno-
smerno zmanjšuje njen vpliv kot močne države, kot
svetovne velesile na potek razvoja socialističnih poti v
posameznih (predvsem majhnih in v razvoju proizvajal-
nih sil zaostalih) državah. Ta vpliv si uspeva Sovjetska
zveza še zmeraj precej uspešno ohranjati, pa tudi prido-
bivati novega, v kolikor državam nudi ekonomsko ali
(in) vojaško pomoč ob posebnih političnih pogojih ter
tako hkrati vpliva na oblikovanje smeri družbene uredi-
tve v njih. Seveda ni nujno, da so politični pogoji za
pomoč neko očitno prisiljevanje, zadostna prisila je že
samo dejstvo majhnosti in gospodarske zaostalosti neke
države, ki se noče oslanjati na moč svoje bivše metro-
pole. Toda tak vpliv še ne pomeni, da Sovjetska zveza
na te države deluje kot revolucinarni dejavnik, mnogo
bolj gre spet za njeno politično in vojaško moč (ki se
kaže kot nujna in za nekatere edino vidna alternativa).
V kolikor je (predvsem v preteklosti) delovala tudi kot
socialistični vzor, je bilo to zlasti zaradi podobnosti v
stopnji razvoja proizvajalnih sil držav »tretjega sveta«
in bivše zaostale carske Rusije, iz katere je izšel sovjet-
ski »model«. Obenem je treba omeniti, da so se tudi v
državah »tretjega sveta« mnoge sile socializma začele
osvobajati zgledovanja po sovjetskem »modelu« in se
zavedati nujnosti lastne poti, čeprav je tam, kjer ima
sovjetska država že utrjene pozicije, to pot prav tako
težko začeti kot znotraj »socialistične skupnosti«.
UDK: 327.3
socialistična skupnost držav, razvoj socializma, revolu-
cija
Vlasta Jalušič: Iluzorično občestvo »socialističnega in-
ternacionalizma«
Avtorica govori o nasprotju med revolucionarnimi in-
teresi posameznih partij delavskega razreda in interesi
sovjetske partije in države. »Ceno« polarizacije sveta
(ZDA-SSSR) po drugi svetovni vojni so plačale tudi
novo nastale vzhodnoevropske države. Te države (za
razliko do Jugoslavije) za seboj niso imele procesa
ustvarjanja strategije množične aktivnosti, in se prav
zaradi tega niso mogle opreti na množice pri formiranju
nove ureditve. Avtorica izpostavi razliko med revoluci-
jami v vzhodnoevropskih državah in jugoslovansko re-
volucijo. Prav tu pa leži tudi ključ za razumevanje
današnjih odnosov med državami t. i. »socialistične
skupnosti«.
UDK: 327.3
socialist community of states, development of socialism,
revolution
Vlasta Jalušič: Illusory Community of »Socialist In-
ternationalism«
The authoress discusses contrariety between revolutio-
nary interests of individual working-class parties and
interests of soviet party and state. Also the newly for-
med East-European countries have after the Second
World War paid the »price« of the polarization of world
(between USA and USSR). These countries (in distinc-
tion from Yugoslavia) have lacked the process of crea-
ting a strategy of mass activities, what was the reason
why they could not have been supported by the multi-
tude in organising the new social order. The authoress
subjects the difference "between revolutions in East-
European countries and yugoslav revolution. In this
very point lies the key to the comprehension of present
relations between the states of the socalled »socialist
communitv«.
UDK: 141.82(497.1):316.343.654
ШМ V3EGÍ
OBSTOJ EČEG1
bavbav za obstoječe
(prispevek k razjasnjevanju spoprijema marksistične
filozofije v Jugoslaviji z dejanskostjo 70-ih let)
Slavko Gaber
Relativno mirna prva polovica šestdesetih let je prete-
klost. Vpričnost predstavlja druga polovica desetletja,
ki daje jasno vedeti, da razrednih bojev, tako v svetu,
kot tudi pri nas, še zdaleč ni konec. Prav ta dejanskost
predstavlja polje spoprijema marksistične misli v Jugo-
slaviji z dejanskostjo, del katere je tudi sama.
Kritika vsega obstoječega predstavlja v sedemdesetih
letih, pa tudi še danes- eno najbolj spornih točk tega
spoprijema. Ta metodološka postavka je predstavljala
eksplicitno programsko izhodišče revije Praxis. Za do-
ločene kroge je bila sinonim za vse slabo na področju
filozofije - nekateri med njimi so šli celo tako daleč, da
so jo izenačili z uničenjem, smrtjo. Drugi pa so zopet
videli v njej odrešilno čarobno palico marksistične filo-
zofije.
časopis za kritiko znanosti/61 /12
Začnimo pri očitkih. Najpogostejši očitek »kritiki
vsega obstoječega« je bil, da je anarhistična, nihilistična
in da v negiranju vsega okrog sebe zametuje tudi tiste
napredne sile v družbi, ki so sposobne vzpostavljati
zgodovinski nuovum. Če bi bilo seveda vse tako prepro-
sto in odpravljivo z enim »zamahom«, potem o njej in o
Praxisu ne bi bilo vredno govoriti. Posredno proglašeno
za neprisebno bi oboje izginilo iz zavesti mislečih »Ju-
goslovanov«. Seveda problem še zdaleč ni preprost do
te mere.
Ko so praksisovci uporabljali princip kritike vsega ob-
stoječega, so se sklicevali na »mladega« Marxa. Expli-
citno najdemo to tezo v tretjem pismu Ruge j u in se v
kontekstu glasi takole: »Če konstrukcija prihodnosti in
gotovosti za vse čase ni naša stvar, je tembolj gotovo,
kaj moramo storiti zdajle,* mislim brezobzirno kritiko
vsega obstoječega, brezobzirno v tem smislu, da se
kritika ne boji svojih rezultatov in prav tako ne kon-
flikta z obstoječimi silami.«**
Res je, da Marx opozarja, da mu ne gre za dogmo,
ampak da mu gre za »zdajle«, vendar se nam to dejstvo
na tem mestu ne zdi najpomembnejše. V Jugoslaviji
poudarek v polemikah s kritiki vsega obstoječega ni bil
na pojmu zdajle, temveč se je premikal sem ter tja po
pojmih »brezobzirno«, »vsega«, »obstoječega«. Pro-
blem obstoji v točki razumevanja pojma obstoječe (1),
s katerim so mnogi zamenjevali pojem dejanskost. Kajti
ne glede na to ali zdajle ali potem je iz Marxovih del
jasno, da mu tudi v »mladih« letih ni bilo do nihilistične
samovšečne kritike vse dejanskosti. Zdi se, da bi lahko
za Marxa trdili, da mu je obstoječe predstavljalo le tisti
segment dejanskosti, ki v sebi ni imel nobenih potenc
več in je predstavljal coklo zgodovinskega razvoja.3
Obstoječe samo pa vsekakor ni predstavljalo, kot so
mnogi menili, totalitete življenja.
Kako pa so princip »brezobzirne kritike vsega obstoje-
čega« razumeli praksisovci? Razumljivo je, da bomo na
tem mestu lahko navedli le nekatere primere njihovega,
zaradi pogostih napadov na ta princip večkratnega
opredeljevanja do tega vprašanja.
a)	»Ko Marx proklamira brezobzirno kritiko vsega ob-
stoječega, ne misli, da je potrebno vsemu reči ,ne',
temveč smatra, da je potrebno izvršiti takšno analizo
vsake dane situacije, ki se bo dokopala do njenega
bistva, ki jo bo osvetlila tako v njenih bistvenih omeji-
tvah in pomanjkljivostih kot tudi v njenih pozitivnih
razvojnih možnostih. To je pomen, ki ga ima beseda
,kritika' pri Marxu, to je pomen, ki ga ima pri Kangrgi
in pri naših filozofih, ko razpravljajo o tem.«4
Naprej govori o tem, da mi nimamo nekaterih meščan-
skih predsodkov Marxovega časa in zato »lahko kore-
nito analiziramo vse probleme naše družbe in odkri-
vamo, tako tisto, kar mora biti v naši vpričnosti prese-
ženo, kot vse, kar je v njej pozitivno in je osnova
nadaljnjega razvoja.«5
b)	Mihajlo Markovič govori o »kritični misli« in pravi:
»To stališče se ne pomirja z dano sedanjo dejanskostjo,
vendar je ne jemlje kot zgolj lažno umazano dejanskost,
ki mora biti samo predmet gnusa, prezira in razdejanja.
To stališče v dani biti razlikuje aktualno in potencio-
nalno. V aktualnem razlikuje odnose in strukture, ki jih
je treba ukiniti in tiste, ki jih je treba ohraniti kot
osnovo za izgradnjo novega; v potencialni sferi dane biti
razlikuje latentne dispozicije, ki jffli je treba blokirati -
preoblikovati v sprejemljive oblike človekovega vede-
nja in tiste, ki jih je treba vzpodbuditi - intenzivneje
objektivirati.. .«6
c)	»... zato, da vemo, da dialektika negativitete nikakor
ne pomeni ,koraka v prazno', ali ,abstraktnega zoper-
stavljanja obstoječega in neobstoječega', zadošča po-
znavanje Hegla... sinteza, ,korak v novo', ni mogoča
brez predhodnega poznavanja pomena ,obstoječega' v
sklopu bolj občega pojma ,stvarnog' ili ,zbiljskog'.«7
potrebno zaradi tega, ker je bila prav distinkcija obsto-
ječe : dejansko tolikokrat spregledana in v nekaterih
primerih celo namenoma. (O tem pozneje).
Verjetno je opredelitev kritike vsega obstoječega, pa
četudi je brezobzirna, ko gre za obstoječe, načeloma
povsem sprejemljiva in je na tej ravni ni moč odpraviti.
Se celo več. Z gotovostjo lahko govorimo o tem, da se
ujema s kritiko vsega obstoječega, ki jo v naših razme-
rah »lahko razumemo kot neprestano kritično analizo
doseženega z namenom, da se postavijo novi smotri, kot
neprestan kritičen odnos do vsega, kar se postavlja po
robu napredku, do vsega konservativnega v družbi.. .«8
in s tistim, kar je močno poudarjeno tudi v Programu
ZKJ in je strnjeno v zadnji odstavek: »Da bi izpolnili
svojo zgodovinsko nalogo pri ustvarjanju socialistične
družbe v naši deželi, moramo posvetiti temu smotru vse
svoje sile, biti kritični do sebe in do svojega dela, biti
nepomirljivi nasprotniki slehernega dogmatizma in biti
zvesti ustvarjalnemu duhu marksizma. Nič, kar je bilo
ustvarjenega, nam ne sme biti tako sveto, da bi ne
moglo biti preseženo in da se ne bi umaknilo tistemu,
kar je še bolj napredno, še bolj svobodno, še bolj
človeško.«9 Na načelni ravni lahko sprejmemo »kritiko
vsega obstoječega« ah pa tudi kako drugo varianto
istega, če se le zaveda razlike med obstoječim in dejan-
skim, če ji ie jasno, da »kritična teorija opisuje tako, da
razkriva« kritično resnico tistega, kar opisuje. In da je
slika, ki jo razodeva »v dva cepa: je »pozitivna' in hkrati
»negativna' resnica opisanega stanja« 1 * Takšna kritika
lahko na omenjeni ravni postane predmet kritike samo s
strani nedomišljenega principa ali pa s strani obstoje-
čega. Kot primer zadnjega lahko služi: »Konservativno
premišljevanje o radikalni negaciji«. Le to se začne pri
številki Tribune in se skozi obračanje njenih strani skozi
neopravičeno posploševanje nadaljuje v ščuvanje štu-
dentov in njih denunciacije. Poglejmo si dogajanje od
bliže. Začenja se z dvema starčkoma, ki nista kdorsi-
bodi, ampak sta akademsko izobražena in visoko kul-
turna strokovnjaka. Ta starčka sodita o zadnji številki
Tribune.
Sodba je črnobela.
Prvi starček (strokovnjak): »Prav ravnajo, ti mladeniči,
lop po idiotih, nesramnežih, po vsem, kar ni vredno
drugega kot brce.«12
Drugi starček (strokovnjak): »Samo malo sem jo preli-
stal in sem ter tja kaj prebral, pa sem se tako razbesnel,
da sem jo pri priči raztrgal; nesramneži, infatilci, be-
daki, baraboni...«13
Znanstvenik, ki je pohvalil Tribuno, je pohvalil tisto,
česar se Tribuna sama zaveda - » negati vistični in revo-
lucionarni radikalizem«.14 Kot predstavnika te pozicije
na področju teorije nam Taras Kermauner predstavi
Herberta Marcuseja, ki v enem svojih prispevkov go-
vori o pojmu negacije v dialektiki. Marcuse v tem
prispevku govori o težavah dialektike v tisti točki
pojma, v kateri »se negativne sile razvijajo znotraj
obstoječega antagonističnega sistema.«15 Na podlagi
dela Marcusejevega teksta, (2), ki ga Kermauner ize-
nači z nihilističnim stališčem M. Slodnjaka in A. Zorna
potem zaključi: »kritika in negacija sta dosledno domiš-
ljeni - lahko edinole nasilje in uničevanje: smrt.«16
Tako, zdaj smo vam povsem nevtralno predstavili pozi-
cijo »kritike vsega obstoječega« oziroma pozicijo nega-
tivitete. Mi nismo njeni pristaši, vam pa prepuščamo, da
se sami odločite - no dajte torej, odločite se: »Kritika in
negacija sta dosledno domišljeni - lahko edinole nasilje
in uničevanje: smrt.« Ste se odločili?
Za zdravi razum obstaja namreč samo dvoje »na eni
strani pozitiviteta (= suženjstvo), na drugi negativitega
(= svoboda = smrt«)17 Za zdravi razum je moč državno
politiko voditi samo s stališča suženjstva - pozitivitete.
Zanj je dejstvo, da je po obstoječih podatkih v Stalino-
vih taboriščih pomrlo čez dvajset milijonov ljudi, da so
Rusi Poljski leta 1939 zabodli nož v hrbet in pobili na
tisoče poljskih oficirjev, da so »posredovali« na Mad-
žarskem in Poljskem leta 1956 in da so leta 1968
»obiskali« Češkoslovaško, opravičljivo v pozitiviteti (to
jo za Tarasa Kormaunerja »realna politika«). »Zares
radikalno stališče, ki hoče negativiteto (brezobzirno
kritiko vsega obstoječega - sic!), teh razlogov seveda ne
priznava,« vendar pa naša država danes ne more več
ravnati tako, kot je ravnala KPJ leta 1941, ko je rekla
svoj odločni »bolje grob nego rob«. Takrat je lahko šla
v smrt. Če bi bila danes tako radikalna, bi morala
napovedati vojno ZDA, ko tlačijo Vietnam, ali pa SZ,
ko je vkorakala v Češkoslovaško. Toda tako ne gre,
kajti mi smo država pozitivitete in hočemo ohraniti
temeljni status Quo. Odpira se vprašanje, zakaj štu-
dentje, ki proklamirajo pozicijo »kritike vsega obstoje-
čega« niso konsekventni? Zakaj niso »bodisi prerok ali
žrtev, bodisi ubijalec ali samomorilec...«19 In to ne
samo na področju zunanje politike. Tu se je lahko
igrati. Zahtevati npr. rehabilitacijo Marjana Rožanca ali
revizijo procesa zoper Jožeta Pučnika, to pa je tisto
pravo. »Odprtje vprašanja revizije tega procesa - in
podobnih - ki so se godili pri nas doma, ni neogibno za
tistega, ki na ta svet - pozitiviteto - pristaja, saj je
takšen človek že v osnovi ,kompromisar', človek razu-
mevanja politike, taktike in temu človeku (Tarasu Ker-
mauner ju) teh vprašanj ni treba postavljati. Veliko
vprašanje pa je, zakaj jih namesto meščanskih riti ne
postavijo študentje. »Očitno je, da je s koherentnostjo
slovenskega študentovskega radikalizma nekaj na-
robe.«20
Seveda se po tem prikazu postavlja vprašanje kaj je s
koherentnostjo tu prikazanih (seveda ne znanstveno)
»čisto« prikazanih - to niti najmanj ni bil naš namen)
stališč gospoda T. Kermauner j a.21 Eno je gotovo. Ko se
v Jugoslaviji bije idejni boj, se v njem ne abstrahira od
interesov in interes malomeščanstva prav gotovo ni
njegov konec - in v tem smislu je »kritika vsega obsto-
ječega« res smrt - ampak je oslabitev in onemogočanje
druge strani. To pa je, kljub vsej notranji različnosti v
začetku 70. let, predstavljala protimeščansko usmerjena
»fronta kritike vsega obstoječega.« Če jo označimo kot
rušenje, kot smrt, ji najbrž ne »pridobivamo pristašev.«
Skoraj tako gotovo kot prvo, pa je tudi dejstvo, da se
poizkuša hkrati z »nagovarjanjem« študentov na kvazi-
radikalnost, na nihilizem in anarhijo - to je namreč v
interpretaciji T. Kermaunerja »kritika vsega obstoje-
čega« - doseči, če že drugega ne, vsaj kalne vode, v
katerih bi bilo ribarjenje s pozicij obstoječega, kot tako,
manj opazno. Zgoraj smo dokazovali, da princip kritike
vsega obstoječega ni sporen, vendar je bilo vseskozi
govora o načelni ravni. Na tem mestu je treba poudariti,
da pa s tem vprašanje nikakor še ni rešeno. Odgovor na
vprašanje o ideološkosti oziroma neideološkosti obrav-
navanega metodološkega principa pri filozofih, ki ga
uporabljajo bo potrebno ugotavljati skozi analizo njiho-
vega spoprijema z dejanskostjo. Ugotovili smo, da je
problem v tem, kaj v dejanskosti pada v obstoječe, kaj
pa je revolucionarno. Prav ta ugotovitev zahteva kon-
kretno analizo. Kaj lahko se namreč zgodi, da je obsto-
ječe proglašeno za edino dejanskosti, kot tudi, da se vsa
dejanskost proglaša za revolucionarno.
Opombe
*Na ta »zdajle« opozarja v svoji diplomski nalogi M.
Nosan, kot na časovno dimenzijo - september 1843.
Glej nekateri vidiki filozofskega časopisa Praxis - di-
ploma na oddelku za filozofijo FF, Lj., 6. 3. 1981, str.
14.
**MEID I, CZ, Lj., str. 144
1.	Na tem mestu se pojavlja tudi problem pri prevaja-
nju v angleščino. Obstojijo različne variante prevoda
a)	»critique of all existing conditions«, (G. S. Sher,
Ptaxis, Indiana University Press, Bloomington & Lon-
don, npr. str. 57.)
b)	»critique of everything under the sun« (RE-staliniza-
tion in Yugoslavia?, Telos, št. 47, pomlad 1981, str.
215.)
2.	Dejstvo, da gre za del teksta, je pomembno zato,
ker celota razkriva, da gre pri Marcuseju za to, da hoče
v danem, v dejanskosti odkriti sile, ki niso integrirane v
obstoječe. Marcuse prav na tej podlagi misli možnost
zgodovinskega nouvoma. Res je sicer, da mu predstav-
lja problem izražanje preseganja, ker noče dajati vtisa,
da zunaj dejanskosti obstoji nekaj, kar bo rešilo pro-
blem. »... zunanjost razumemo v smislu družbenih sil,
kot tisto zunanjost, ki reprezentira potrebe, cilje zastrte
(zbrisane, zadušene) v obstoječi antagonistični celoti,
cilje in potrebe, ki se v tej celoti ne morejo razviti...
Moč negativnega stanja nastaja zunaj represivne totali-
tete, iz sil in gibanj, ki jih agresivna in represivna
produktivnost t. i. družbe v izobilju še ni dosegla, ozi-
roma so se že osvobodili tega razvoja...«, Tribuna, št.
2/70, str. 7.
Opomba je bila potrebna za prikaz misli, ki jih je T.
Kermauner proglasil za teoretično utemeljevanje nega-
tivitete (brezobzirne kritike vsega obstoječega), ki je
dosledno domišljena lahko edinole nasilje in uničenje:
smrt.
3.	B. Deben jak pravi takole: »(das Gestehende);
»obstoječe« pa je izraz, ki ga Marx in Engels v vseh
delih uporabljata za oznako tiste dejanskosti, ki je
vredna, da propade«. (B. Debenjak, V alternativi, CZ,
Lj., 1974, str. 56, 57.)
4.	G. Petrovič, O nepoštednoj kritici svega postoje-
ćega, Praxis, 4-5, 1965, str. 753]754.
5.	Isto.
6.	M. Markovič, Preispitivanja, Srbska književna za-
druga, Beograd, 1972, str. 6 (v cirilici).
7.	Lj. Tadić, Filosofija i ideologija, Filosofija, 1. 1970,
str. 171. V tekstu puščamo navedbo »stvarnog« ili
»zbiljskog« kot jo najdemo v originalu, ker bi v na-
sprotnem primeru v prevodu dobili »dejansko« ali »de-
jansko«. Avtor je namreč uporabil tako srbsko termino-
loško rešitev »stvarno« kot tudi hrvatsko »zbiljsko« za
prevod wircklich oziroma Wircklichkeit.
8.	E. Kardelj, Beležke o naši družbeni kritiki, DZS,
Lj., 1966, str. 17.
9.	Program ZKJ, ČZP Komunist, Lj., 1977, str. 218
(podčrtal G. S.).
10.	B. Debenjak, »Dejstva« in kritična teorija, Ant-
hropos, 1, 1970, str. 193.
11.	isto.
12.	Taras Kermauner, Konservativno premišljevanje o
radikalni negaciji, Problemi, november 1970, št. 95-96,
str. 27.
13.	isto
14.	isto, str. 28.
15.	H. Marcuse, K pojmu negacije v dialektiki, Tri-
buna, 1. 1970, 15. 10. 1970, str. 7.
16.	T. Kermauner, Problemi, november 1970, št.
95-96, str. 30.
17.	isto, str. 32.
18.	isto (podčrtal G. S.).
19.	isto, str. 45.
20.	isto, str. 46.
21.	Opravičujemo se za nesramnost, ki se nam je zgo-
dila nenamerno. Pripetilo se je namreč, da smo gospoda
T. Kermaunerja nekajkrat naslavljali kar s T. Kermau-
ner. Za podobne spodrsljaje v nadaljevanju teksta se že
v naprej opravičujemo in prosimo za razumevanje.
UDK: 141.82(497.1):316.343.654
kritika vsega obstoječega, filozofija
Slavko Gaber: Kritika vsega obstoječega bavbav za
obstoječe
Kritika vsega obstoječega predstavlja v sedemdesetih
letih, pa tudi še danes, eno najbolj spornih točk spopri-
jema marksistične filozofije z dejanskostjo. Ta kritika je
tako sinonim za vse slabo na področju filozofije, pred-
stavlja pa se tudi kot čarobna palica marksistične filozo-
fije. Avtor govori o različnih načinih razumevanja »bre-
zobzirne kritike vsega obstoječega«.
UDK: 141.82 (4971) : 316.343.654
criticism of everything existing, philosophy
Slavko Gaber: Criticism of Everything Existing, (Bog>)
for the Existing
The criticism of everything existing has represented in
the '70 s as well as nowadays one of most controversial
points of marxistic piholosphy's encounter with the
actuality. This criticism is a synonyme for everything
weak in the field of philosophy but it also represents
itself as a conjurer's wand of marxistic philosophy. The
author discuses different ways of understanding the
»reckless criticism of everything existing«.
časopis za kritiko znanosti/61 /13
III. DEL
Pogled na prestopništvo in
njegove vzroke
Kot smo že omenili, je prestopništvo družben pojav in
zaradi tega mora njegovo razumevanje temeljiti na
razumevanju sklopa družbenih odnosov, v katerih se
pojavlja: družbe.
A.	Sodobni pogledi
Obstajata 2 temeljna načina razmišljanja o prestopniš-
tvu v družbi:
Konvencionalna kriminologija temelji na sledečih pred-
postavkah:
-	da v družbi ne obstajajo osnovne družbenogospodar-
ske delitve
-	in da so prestopki bistveno iracionalni odkloni tistih,
ki se jim iz takšnih ali drugačnih razlogov ni uspelo
prilagoditi družbenemu položaju, s katerim naj bi bili v
osnovah nezadovoljni le redki in od katerega naj bi se le
redki hoteli ločiti.
B.	Alternativna kriminologija analizira družbo drugače
in zaradi tega tudi drugače gleda na razlago prestopniš-
tva.
Njeno gledanje poudarja
-	dvojnost naše družbe, delitev družbe na tiste, ki
imajo ogromno moč in bogastvo, in tiste, ki tega nimajo
-	prestopništvo, ki izhaja iz sistema, ki je povzročil to
dvojnost, na splošno predstavlja racionalen odziv na
tekmovalnost in neenakost vsakdanjega življenja zno-
traj tega sistema.
Ponazoritev
V avstralski družbi obstajajo, kot v vseh ostalih zaho-
dnih družbah, znatne razlike v bogastvu in moči in
velika stopnja neenakosti. (Čeprav ne takšna, kot v
Ameriki, kjer vladne številke že desetletja vztrajno
kažejo preko 30 milijonov revnih, še zlasti pripadnikov
manjšinskih skupin. V^CDA je množična velemestna
nezaposlenost, posebno med črnci in drugimi manjšinj-
skimi skupinami, stalno dejstvo že celo obdobje, vse od
korejske vojne, ko je prestopništvo doseglo prav izre-
dno raven, tako da danes večina javnih mestnih prede-
lov ni vama. Tako so policisti nameščeni po podzemnih
železnicah ter po šolah in patruljirajo po območjih geta
v četnih avtomobilih, oboroženi kot težko oborožena
okupacijska armada.
Kakšen je družbenogospodarski položaj v Avstraliji?
Spodaj navajamo vzorec novejše raziskave avstralske
družbe:
1.	Groenwegen je ugotovil (v neki analizi govori o
»težnjah k podcenjevanju neenakosti«), da ima okrog
11% prebivalstva v lasti skoraj 40% imetja, medtem ko
ima po drugi strani več kot 15% prebivalstva v lasti
manj kot 5% bogastva«. (Cit. po P. Groenwegen: Con-
sumer Capitalism v Avstralian Capitalism J. Playforda
in D. Kirsnerja, 1972, str. 102)
2.	V prvem Hendesonovem poročilu je bilo ugotov-
ljeno, da »splošni porast v stopnji revščine, izražen v
enotah dohodka odraslega prebivalca, kaže, da je na
osnovi letnega dohodka 10,2% ,zelo revnih' in 7,7%
,precej revnih', in vse to v deželi s petim najvišjim
brutonacionalnim dohodkom na svetu.« (Avstral. razi-
skava revščine, 1. Glavno poročilo, april 1975, str. 114)
3.	Kot tudi v ostalih zahodnih državah, revščina v Av-
straliji ne izginja. Z ozirom na avstralsko situacijo Roe
pripominja: »Skupina čez 70 let, podobnih razsežnosti,
če že ne identična s skupino revnih, ni dosegla ali ji niso
bili odmerjeni relativni porasti deležev, s katerimi bi se
prebila iz geta, kljub zelo povečanemu narodnemu bo-
gastvu in spremenjenemu vzorcu porazdelitve do-
hodka.« (Cit. po delu J. Roa: Social Polic and the
Permanenet Poor, v Spisih o politični ekonomiji avstral-
skega kapitalizma E. Wheelwrighta in K. Buckleya,
1975, str. 148).
4.	To, da v getih ni enake skupine, ne pomeni, da je vse
le stvar časa in da bi morala vsaka nova etnična manj-
šina le počakati na svoj trenutek, v katerem bi postala
družbeno mobilna. Iz opazovanja je razvidno, da
mnogo prvotnih prebivalcev, Avstralcev angloirskega
porekla in mešanica drugih narodnosti, še vedno živi v
revščini. Kot piše Parkin, se pojem družbene mobilnosti
ne omejuje na gibanje navzgor. Mnogo ljudi drsi navz-
dol, v revščino. (F. Parkin: Class Inequality and Political
Order).
Splošno je sprejeta ugotovitev, da je nezaposlenost
strukturalno vgrajena v kapitalistične družbe in da to
ustvarja otoke in posebne kulture revščine, iz katerih se
je skoraj nemogoče izkopati.
Analiza:
Zgoraj omenjeni podatki, samo zoreč velikega števila
dosegljivih, so dovolj, da prikažejo netočnosti v trdi-
tvah, ki so jih o avstralski družbi izrekli tradicionalni
kriminologi. Ker konvencionalna kriminologija gleda
na družbo s stališča konsenza, ki nima nikakršne uteme-
ljitve v dejstvih resničnega sveta, »razlage« prestopni-
škega obnašanja, ki jih ponuja, ne morejo biti veljavne.
Na tej točki smo torej osamili temeljno socialno resnič-
nost avstralske družbe: ni enoten sistem, v katerem bi
imel vsakdo poštene štartne pogoje, ampak dualističen
sistem, v katerem ima vladajoča manjšina moč, ki teme-
lji na nesorazmernem deležu bogastva in ta skupina bo,
da bi svoj položaj obdržala (če upoštevamo sedanjo
stopnjo razvoja človeške narave), storila dobesedno
vse, pa čeprav poslala mnoga človeška bitja v bolj
živalsko kot človeško životarjenje v zaporih.
Vsiljujeta se nam 2 vprašanji:
a)	Zakaj ljudje v tej družbi ravnajo tako kot ravnajo?
b)	Kakšna je narava sistema, ki zagotavlja, da so deja-
nja, definirana kot kriminalna, govorjeno na splošno,
dejanja revnejših plasti skupnosti, in zagotavlja, da te
plasti družbe še naprej zakrivi j ajo takšna dejanja?
5. Zakaj se ljudje vedejo, kakor se?
Zdi se, da je to kompleksno vprašanje. Spet sta na
razpolago dva pristopa: konvencionalna kriminologija
nima odgovora, čeprav je v letih izoblikovala mnoge
»vzročne razlage«. Z vsako od teh smo se ukvarjali in jo
ovrgli. Potem smo z »multifaktorskimi« (ne)razlagami
prikazali kompleksnost in zagotovili pretok raziskova-
lnih podatkov. (Glej spis Davida Browna: Criminology
and Prison Research: Who Benefits), spis izročen kon-
ferenci PAG-a 1975.
Končno, ko so obupali nad v sakršno socialnopsihološko
razlago, so se nekateri neolombrosijci preusmerili k
»resnični znanosti«, napovedovanju (prediction), ki je
vrsta »strogega determinizma« ali »abstrahiranega em-
pirizma. (Primerjaj delo M. Lopeza Reya: Some Mis-
conceptions to Contemporary Criminology G. Muel-
lerja: Essays in Criminal Science 1961, str. 16-28).
Alternativna kriminologija verjame, da je odgovor pre-
prost, fundamentalen in logičen, dan z naravo družbe, v
kateri živimo. Oblikuje ga tako:
»Večina prestopkov je v posredni ali neposredni zvezi z
osnovno vrednoto, lastnino, pa naj gre za nezakonito
prisvajanje (tatvina in podobno), neposedovanje (kla-
teštvo), vedenje, ki je posledica pomanjkanja ali upora
proti posedovanju (uživanje mamil), ravnanje, ki izvira
iz igralske strasti (različne vrste iger na srečo in špekula-
cij), ravnanje, ki je posledica nesposobnosti za ločeva-
nje koncepta od družbenih odnosov (posilstvo) itn.«
(Cit, po delu G. H. Boehringerja: Alternative Crimino-
logy and Prisoners' Movements: Partnership or Rip-off,
Alternative Criminal Journal, št. 1, 1965, str. 40).
Pokazali smo, da obstajajo v avstralski družbi znatne
socialne in ekonomske neenakosti. Če prestopništvo
določa, kot verjamemo mi, moč, organizirana v glavnem
in neposredno preko organov družbenega nadzora, ki
pripadajo državi (policija, sodišča, zapori, itd.), potem
bo ta moč delovala v prid tistim, ki jo imajo, vladajoči
ekonomski skupini, in proti tistim, ki je nimajo, nižjemu
ekonomskemu razredu.
Sodobne sociološke raziskave v glavnem podpirajo sta-
lišče alternativnih kriminologov. V kritiki nove MacDo-
naldove knjige The Sociology of Law and Order. 1976,
je prof. Colin Bell z Univerze Novega Južnega Walesa
ugotovil: »Njene ugotovitve... so vztrajno nasproto-
vale teoriji konsenza. Dokazi in empirični podatki,
zbrani, da podpirajo to teorijo, so kompleksni, pa ven-
dar v veliki meri ponazarjajo, da to, kar imenujemo
teorija konflikta in pri čemer se daje pri razlagi največji
pomen dejavnikom oblasti, veliko bolj ustreza dejstvom
kot teorija konsenza.« (The Australian 22. 11. 76)
6. Kakšna je narava sistema, ki omogoča, da revnejše
plasti skupnosti še naprej povzročajo dejanja, ki so
definirana kot protipravna?
V nasprotju z osnovno domnevo konvencionalne krimi-
nologije v Avstraliji ne obstaja enoten družbeni sistem.
Zdi se, da deluje v korist nas vseh sistem konsenza, ki se
ga odrekajo le redki prestopniški elementi, toda resnič-
nost je precej drugačna. V avstralski družbi deluje
dualistični sistem, ki je pod površino to, kar Pearce
imenuje »namišljeni družbeni red«. Dualistični sistem
je objektivna resničnost, ni odvisen od motivov in na-
menov ljudi, zanj ni potrebna velika zarota. Povzročil
ga je političnoekonomski ustroj Avstralije in v njego-
vem imenu deluje. Razumevanje dvojnega sistema in
njegovega delovanja je bistveno za razumevanje pre-
stopništva v avstralski družbi.
Dvojni sistem je sestavljen iz ustanov in procesov, ki
zagotavljajo različne možnosti in izide (življenjske iz-
kušnje) pri dveh glavnih plasteh te družbe: pri vladajoči
skupini z močjo in bogastvom in pri ostalih, ki sestav-
ljajo večino, toda so razcepljeni v podplasti, ki jih
določa posameznikov položaj v delovni sili ali izven
nje).
DA bi razumeli delovanje dvojnega sistema, moramo
razumeti družbeno-sociološke probleme, ki jih ustvarja
in nerešljivost teh problemov v tako urejeni družbi.
Ovreči moramo moralno upravičitev justifikacijo kri-
minalizacije in zap. kazni. Ovreči moramo tudi humani-
tarne ideje o možnosti bistvene reforme kazensko prav-
nega sistema in njegove končne postaje - zapora.
Ponazoritev
Če se nekdo rodi v avstralski družbi ali se vanjo priseli,
takoj postane član ene od dveh glavnih plasti dualistič-
nega sistema. To naključje vstopa v en ali drugi sloj
določa, kakšno bo življenje določenega človeka. Nas-
ploh je prehajanje iz enega dela sistema v drugega zelo
redko. Avstralska družba preko svojega dualističnega
sistema nudi dve povsem različni življenjski izkušnji.
Tukaj ne bomo vrednotili različnih plasti dualističnega
sistema, ampak samo ponazorili, kako le-ta določa
množico družbenih izkušenj, ki jih Avstralci doživljajo.
Sledi primerjalen opis, ki kaže na naravo izkušenj v
obeh plasteh dualističnega sistema in na kontrast med
njimi. Opis je subjektiven, toda da se ga potrditi s
pošteno oceno lastne družbene resničnosti, kot jo opisu-
jejo tisti, ki jo doživljajo, (na primer v dramah, filmih,
romanih, biografijah itd.)
Opis, ki sledi, naj bi ponazoril nekatere vidike dualistič-
nega sistema in pokazal, kako le-ta poraja, kar je defini-
rano kot »problem kriminala«,
a) Življenje v gornjem sloju
Če človek živi v premožnem okolju, ima v izobilju
vsega, kar naša družba obljublja: veliko prostora, sve-
žega zraka, svetlobe in družinsko hišo visoke kakovosti
z dobrimi higienskimi pogoji; ima trdno družinsko oko-
lje, stalno zaposlena oba ali enega od staršev, morda
ima brate in sestre, toda ne toliko, da bi ga to oropalo
denarja ter časa in pozornosti, ki mu jih posvečajo.
Vedno ima dovolj dobre hrane, igrač in zabave. Zgodaj
so mu na razpolago knjige m druga kulturna sredstva,
tako s^zave njihovega pomena pri predstav ljanju razu-
mnosti, človečnosti in uspeha: na voljo so mu zasebni
prostori, v katerih lahko raziskuje in preizkuša različne
oblike vznemirljivega obnašanja, seksualnega in dru-
gačnega; na razpolago so mu prevozna sredstva, kolo.
očetov avtomobil, lastno motorno kolo ali avto: živi v
urejeni soseščini; za njegovo imetje je dobro poskrb-
ljeno. Hodi v dobro šolo. ki ni prenatrpana in ima dobro
osebje, blizu ima parke, plavalne bazene, ierišča za tenis
itd.
časopis za kritiko znanosti/61 /14
Če zboli, mu je dosegljiva kakovostna medicinska
oskrba. Če ne more več prenašati lastnih problemov; če
ima dovolj šole ali univerze, si lahko privošči krajši
predah, morda v tujini. Kot druga možnost se mu
ponuja psihiatrično zdravljenje (prostovoljno, morda
pri lokalnem psihiatru), ki je sicer drago, a ne presega
družinskega proračuna. Ko človek odrašča v takšnem
okolju, relativno lahko ugodi družbenim pritiskom, ki
ga preko sredstev obveščanja in drugače, usmerjajo k
stalnemu trošenju. Stalen dohodek od zagotovljenega
delovnega mesta mu daje sredstva, s katerimi lahko
izpolnjuje družbene in psihološke zahteve, ki izhajajo iz
potrebe te družbe, ki temelji na privatnem lastništvu
premoženja in porabi. Če pa takšen prebivalec premož-
nega predmestja vendarle zagreši dejanje, ki je proti-
družbeno, ni nujno, da je takšno dejanje protizakonito,
kajti zakonsko pravo ne zajema vsega protidružbenega
ravnanja. Velik del družbene škode izvira iz dejanj ali
opustitev dejanj, ki jih zagreše močne in bogate družbe,
in za katera seveda odgovarjajo premožni, toda ta deja-
nja niso definirana kot protizakonita, ker se kazensko
pravo osredotoča na preprosta, osamljena dejanja in ta
v glavnem povzročajo ljudje iz nižjega sloja.
Če zagreši protizakonito dejanje predstavnik višjega
sloja, nam raziskave s pomočjo anket kažejo, da je zelo
verjetno, da prestopek ne bo odkrit. Če ga odkrijejo,
zaradi narave večine prestopkov, ki jih zagieše pre-
možni in zaradi okoliščin, v katerih se ti postopki doga-
jajo, ni rečeno, da ga pripišejo pravemu človeku. Če je
identificiran prestopnik, ni nujno, da se sproži sodni
postopek, ker je prestopnik ugleden član skupnosti; če
pride v sodni postopek, je zelo verjetna, da ne bo sledila
obsodba, saj mu bodo dosegljivi najboljši zagovorniki
kot tudi ugledne priče obrambe. Premožni ljudje so tudi
koristne priče, ker so ogrnjeni v plašč ugleda in resnico-
ljubnosti (verodostojnosti). Če ima smolo in je obsojen,
bo najbrž pri sodišču deležen posebne obzirnosti, če ne
gre za kričeč primer, ki spravlja višje sloje v veliko
zadrego. Ko je že izročen kazenskemu sistemu, se lahko
kot za drugo možnost odloči za duševno zdravljenje ali
bivanje v bolnišnici, s čimer se izogne polni ostrini
zakona. V duševnih ustanovah niso dovoljeni nikakršni
neprijetni ukrepi (kot na primer ETC), ki bi lahko
zmotili prijeten potek programov ali skupinske terapije,
nekakšnega razvedrila srednjega razreda. Če premožen
predmestni prebivalec premišlja o svojem preteklem
življenju, se lahko spomni vseh življenjskih radosti in
možnosti, da se je preživljal s poklicem, ki si ga je sam
izbral in, ki ga je nagrajeval tako finančno kot social-
nopsihološko. Imel je dostop do vsega najboljšega, kar
lahko nudita svet in denar, in sicer zabavo, potovanja in
porabo izdelkov, ki jih proizvaja svet industrije, financ
in trgovine, v katerem je imel sam vidno vlogo. Njego-
vim (ali njenim) spolnim željam je bilo zadoščeno na
takšen ali drugačen način, toda, kar je pomembno,
vedno diskretno in privatno. Njegovo življenje je bilo
dobro, polno in »v skladu z zakonom«, ali se je, kar je
pomembnejše, zdelo, da je takšno. Zanj ali zanjo ne
pride v poštev neprimerno obnašanje, h kakršnemu se
zatekajo prestopniški elementi, ki životarijo po zaporih.
Namenjeno mu je lepo življenje. On sam in njegova
lastnina sta zaščitena pred prestopniki. Je le nekaj več
kot živali, nezavedajoče se, neumne, ali samo požrešne,
b) Življenje na dnu (opravičujemo se Gorkemu)
Če se nekdo rodi v nižji plasti dualističnega sistema, je
realnost družbenega obstoja zanj bistveno drugačna.
Celotno okolje je na slabšem v primerjavi s premožnimi
zgornjimi sloji. Živi v onesnaženem zraku, morda v
nezdravi in prenaseljeni hiši; je v negotovosti zaradi
zaposlitve, zelo pogosto so tako starši kot otroci le
občasno zaposleni. Stari ljudje so mogoče že dolga leta
pohabljeni od fizičnega dela, če so sploh še živi. Zdrav-
stvena oskrba je slaba in nihče si ne more privoščiti
počitka, da o izletih v tujino sploh ne govorimo. Obča-
sno se uporablja duševno zdravljenje, pogosto prisilno
in v javnih bolnišnicah, kjer zdravljenje spremljajo
grožnje in uporaba postopkov, kot je ECT. Šole so
prenapolnjene, v neprimernih zgradbah, s slabim učnim
postopkom in nezanimivo učno snovjo. Otrok šolo
kmalu zasovraži, se ji začne izogibati in jo ob prvi
priložnosti zapusti. Z njim so zanikrno ravnali. Zgodaj
opazi, da mu zaposlitev vsaj na videz nudi svobodo,
neodvisnost in samospoštovanje, toda potem spozna
strašno resnico. Če dobi zaposlitev, je to po navadi
rutinsko, dolgočasno delo, ki ga je pač treba prestati; ni
izpolnjujoče, tudi v najboljšem primeru postane le sred-
stvo za dosego cilja. Ce razmišljamo tako, nam kmalu
postane jasno, zakaj se pogosto pojavljajo delovne ne-
sreče, ki povzročajo resna zmanjšanja delovne zmožno-
sti in nadaljnjo izgubo možnosti za polno, zadovoljujoče
življenje. Žabava je omejena, prav tako prevoz in do-
stop do privatnih prostorov.
Življenje se mu leto za letom zožuje. Njegov duh in telo
se ne moreta razmahniti, in že zgodaj mu začne, enako
kot njegovim sotrpinom, upadati življenjska sila. Raz-
širjena je prekomerna raba alkohola in drugih poživil,
ki naj bi izpolnila zaskrbljujočo praznino izropar.ega
življenja. Spolnost je priložnostna, kot se pač ponuja, in
pogosto povezana z vplivnostjo in statusom. (Glej delo
Brownmillerja, Against Our Will, 1976).
V naraščajočo otopelost vdirajo nasprotni pritiski.
Nihče ni varen pred sredstvi obveščanja, pred s spol-
nostjo nabitimi reklamami in vztrajno propagando po-
sedovanja lastnine, potrošnje, potrošništva materiali-
stičnega človeka in potrošniške družbe. Celo vlada, ki
želi ohraniti stabilnost in zaupanje, od ljudi shizofre-
nično zahteva, naj izvršujejo svojo dolžnost, namreč
trosijo, ter obenem napada delovni razred, ker si upa
zahtevati delovna mesta in zvišanje mezd. Preden do-
seže starost, pri kateri obupa in se vda nemočni apatiji,
se mlad, nepremožen član nižjega razreda naše družbe
odločno poskuša dokopati do tega, kar naša družba
vrednoti nad vse, do imetja. Če si ne more pomagati
drugače, kot da ga ukrade, je lahko užitek v prelisiče-
nju, spretni izrabi »sistema« v resnici veliko vznemirlji-
vejše dražilo kot dovoljene ali prepovedane droge, ki
naj bi omrtvičile bolečino zdolgočasenosti, obupa in
občutka nesmiselnosti. Ženskam delavskega razreda se
godi podobno, le da še bolj žalostno, še zlasti zaradi
njihove izoliranosti ob nasilnih očetih in bratih, ki se
pogosto kažejo v obliki incesta ali posilstva. Mogoče je
prav zaradi tega število samomorov večje pri ženskah.
Potem Lewis ugotavlja še: »In vendar so bile avstralske
ženske v glavnem žrtev psihološkega nasilja. Po številu
samomorov so med prvimi na svetu. Medtem ko sta
zaporna kazen in alkoholizem razširjena zlasti med
moškim prebivalstvom Avstralije, pa sta duševna obole-
lost in odvisnost pd drog sorazmerno nevarnejši žen-
skam.« (G. Lewis: Violence and Nationalism in Austra-
lia, Arena, št. 43, 1976, str. 51.)
Analiza
Objektivna dvojnost našega družbenega sistema obstaja
in se je ne da zanikati. Kljub temu je ideologija nacio-
nalnega konsenza ne priznava. Tako je 1. 1975 član
zveznega parlamenta, zdajšnji minister, ko je izražal
ideje individualizma, uspeha in dobičkarstva, opozoril
svoje poslušalce na »temeljno filozofsko prepričanje, da
državna oblast ne zmanjšuje pomena posameznika« in
pozval Liberalno stranko, naj v svojem programu po-
trdi, da imajo vsi ljudje pravico, da poskušajo in, če jim
ne uspe, poskušajo znova, dokler ne uspejo - da je
svobodno podjetništvo še vedno dragocena vrednota in
da profitnega motiva še ni zakrila plast prahu.« (Citat je
povzet po D. Hornu, Money Made Us 1976, str. 241).
Jasno je, da tega stavka ni mogoče uporabiti v zvezi z
večino Avstralcev, še zlasti z nižjimi sloji. Horne nam to
dvakratno pojasni, ko pravi:
»Večina Avstralcev dela v tovarnah, in pri delu od njih
zahtevajo skrbnost, vztrajnost, natančnost, redoljub-
nost, urejenost - ne pa pobud. Če bi se med delovnim
časom okoriščali s pravico »da poskušajo in, če jim ne
uspe, poskušajo znova«, bi jih kmalu postavili na cesto.
Horne poudari omenjeno dvojnost, ko opaža, da »je
skrivni ideal dobičkarja-posameznika ubogljiva delovna
sila, katere člani govorijo o načelih individualizma, ne
da bi jih preizkušali«. Oba citata sta iz zgoraj omenje-
nega dela, str. 242.
Nastanka in funkcije prestopništva nam ne more poja-
sniti ministrovo subjektivno razumevanje naše družbe
kot enotnega, odprtega in poštenega sistema, ampak
dejanski dualistični sistem, osnovan na neenakosti in
zatiranju.
Če povemo kar se da preprosto, prestopek ni patološka
individualna reakcija zgolj tistih, ki jih policija aretira in
sodišča pozapro.
Prestopništvo je na splošno sestavljeno iz ravnanja, ki je
dokaj normalno, če upoštevamo, da je odgovor na
obstoječe okoliščine, v katerih se ljudje na vseh ravneh
družbe znajdejo.
Razlike v vzorcih in značilnistih tega ravnanja bistveno
določata storilčev družbeni položaj in specifično mesto
v dualističnem sistemu.
Družbena vloga protidružbenega obnašanja se spremi-
nja glede na to, na kateri ravni dualističnega sistema se
pojavlja. O tem, če bo neko dejanje označeno kot
protizakonito, podvrženo sodnemu postopku in kazno-
vanju, odloča njegova funkcionalnost v dualističnem
sistemom.
Vzorčnost
Iz zgornje analize je razvidno, da konvencionalna kri-
minologija ne more pojasniti vzroka prestopništva.
Kaznivo dejanje ni kršitev absolutnega, objektivno ve-
ljavnega standarda, ki ga povzroči nekakšen subjekti-
ven impulz, ki se pojavlja le v določenih članih družbe,
kot nam zatrjuje tradicionalna kriminologija.
Alternativna kriminologija trdi, da dejstva jasno ka-
žejo, da je kaznivo dejanje subjektivna, družbena kate-
gorija, ki jo zakon le ohlapno določa. To spet koristi
zgornjim slojem, saj pušča odprtino za morebiten po-
beg. Pomislimo samo na specifičnost trgovskih in last-
ninskih zakonov, ki ščitijo njihove interese.
Kaznivo dejanje v bistvu povzroča objektivno duali-
stični sistem, v katerem stopajo ljudje v medsebojne
odnose (interakcije). Ta sistem določa tudi vzorce in
značilnosti kaznivih dejanj.
Če upoštevamo kazniva dejanja zoper lastnino in na-
silna kazniva dejanja, ki vznemirjajo našo družbo,
lahko ugotovimo, zakaj se v našem dualističnem sistemu
pojavljajo določeni vzorci kaznivih dejanj.
V potrošniški kapitalistični družbi so ljudje podvrženi
močni propagandi potrošniške miselnosti. Noben sloj
družbe ne ubeži vplivu tega pritiska, vsi nanj reagirajo.
Potrebna je le priložnost.
Na višji ravni obstaja možnost goljufanja in poneverja-
nja. Če pričnejo ljudje sumiti ali policija preiskovati,
ima korporacijski slepar na voljo še mnoge skrite karte:
lahko se skrije za svoje ime, vpliv in ugled. Tako je bilo
v primeru Sira Cyrila Burta, ki je 40 let zakrivljal
akademske prevare, in na čigar neveljavne in zavajajoče
podatke se opirajo glavne konvencionalne vzgojne in
kriminalne teorije (glej poročilo v časopisu Sydney
Morning Herald, 13. 11." 1976 In the Australian, 25. 10.
1976). Na vprašanje kako je Burtu toliko časa uspevalo
prikrivati svoje prevare, je eden izmed njegovih izsledi-
teljev odgovoril: »Nihče ne bi pričakoval, da je tako
spoštovan človek slepar.«
Ce to ne zaleže, lahko premožen osumljenec zbeži v
tujino, kar se je nekajkrat pripetilo v zadnjem času. Če
mu to ne odgovarja, si lahko najame skupino knjigovo-
dij, odvetnikov in podobnih ljudi, ki ga bodo izvlekli.
Tisk mu bo naklonjen (Primerjaj sliko Sira Paul Stras-
serja v kopali obleki, »sedečega v dnevni sobi svoje
hiše, vredne 250.000 dolarjev« potem, ko je moral
prekiniti počitnice v tujini, The Australian z 9. 9. 1976),
ne bodo objavili mračnega poročila na sprednjih stra-
neh, ampak vljuden, tih članek na finančni strani, kot je
bilo v primerih nedavnih korporacijskih goljufij v Sy-
dneyu. In če obtoženec ni bil obsojen, so se na prvih
straneh pojavila poročila, ki so skušala vzbuditi vtis, da
je vsa zadeva zarota javnega tožilca. In dualistični si-
stem zagotavlja sleparju iz višjih slojev možnost, da
utiša tisk in se izogne sodnim proizvedbam. Lahko ima
»srečo«, da neposreden predpis onemogoča poroti, da
bi ugotovila, kar je jasno že na prvi pogled (kot npr. v
primeru Garlanda). Tako so prednosti, ki jih ima pre-
možen slepar jasne. Njegov položaj v dualističnem si-
stemu mu nudi priložnosti za dobičkonosno kršenje
zakona, saj so takšna kazniva dejanja pogosto dovolj
zavita v meglo (»običajna trgovska praksa«), da se jih
da definirati kot nekazniva ali preprosto spregledati in
sprejeti kot del sistema korporacijske ga sveta. (Primer-
jaj poročilo o priznanih protipravnih dejanjih v Qan-
tasu, The Australian, 24. 9. 1976). Uvodnik v isti
številki sploh ni omenil vprašanja nezakonitosti, temveč
je samo vzpodbudil letalska podjetja k zaostreni konku-
renci.
Korporacijskega goljufa njegov položaj v dualističnem
sistemu ščiti pred razkrinkanjem, sodnom zasledova-
njem, obsodbo, zaporno kaznijo in izgubo zaposlitve,
sramoto in pristankom v družbenem blatu.
Položaj ljudi iz nižjih slojev dualističnega sistema je
precej drugačen. Obstaja ista težnja k uspehu, posedo-
vanju imetja, k porabi in materialnim, seksualnim in
kulturnim užitkom, ki jih vsiljujejo sredstva javnega
obveščanja. Tako se zaneti plamen želja. Odpira se svet
neverjetnih možnosti. Fantazijski svet, drugačen od ge-
tov, ponuja vsakršna čuda, ki si jih bodo tako nepre-
možni kot premožni skušali pridobiti z vztrajnim posku-
šanjem in na kakršenkoli način, vsakršne sadove vlože-
nih naporov skupnosti. Seveda si te sadove družbe težko
pridobi črnec, nekvalificiran in nezaposlen delavec, re-
vež ali član narodnostne manjšine. Zanje je potreben
denar in poleg tega so zavarovani. Kot pravi Pete See-
ger v svoji zbadljivki: »Banke so iz marmorja,/ na
vsakih vratih je straža,/ polne so srebra, za katerega so
se potili delavci.« Tako mora reven član naše družbe, če
hoče doseči isto, kot lahko doseže korporacijski goljuf s
peresom, uporabiti nož, puško alii eksploziv in pogosto
je prisiljen, da bi pri svojem dejanju uspel, zagroziti z
nasiljem, da prestraši priče ali ljudi, ki bi se mu lahko
zoperstavili. Pogosto mora, da se izogne aretaciji in
zaporni kazni, uporabiti silo. Prestopnik iz vrst delavcev
se, kadar se sooča z razjarjenim lastnikom, ki ščiti svojo
lastnino, ali oboroženim policistom, ki straži tujo, ne
more zanašati na svoj sloves, plačane usluge in usluge
vplivnih prijateljev.
Takšne so torej objektivne sile, ki ustvarjajo dualistični
sistem življenjskih možnosti in dvojni vzorec družbe-
nega obnašanja. Dve vrsti policijskega odziva na pre-
stopniško obnašanje (aktivna in potencialna) ustvarjata
diferenciacijo v odzivu: prikrivanje in ovinkarjenje na
višji ter grožnjo z uporabo sile na nižji ravni.
Alternativna kriminologija ne misli, da protidružbeno
obnašanje ni problematično. Vendar hoče prikazati, da
je vse protidružbeno obnašanje problematično in da
izhaja iz osnovnejšega problema, namreč dualističnega
sistema, ki obstaja v družbenogospodarskih odnosih te
družbe. Poleg tega zastopa stališče, da sedanji sistem
definiranja prestopništva, izvajanja zakonov in sankcio-
niranja deluje za ohranjanje dualističnega sistema z
njegovo krivično porazdelitvijo oblasti in imetja.
Prestopništvo nasploh podpira dualistični sistemKon-
vencionalna kriminologija gleda na prestopništvo na
nenaraven način. Za družbeno obnašanje, ki je defini-
rano kot prestopništvo, misli, da je odstopanje od
splošno sprejetih, objektivnih norm, posebno lastnin-
skih, in zaradi tega zaključuje, da je prestopništvo druž-
ben problem, ki bi ga bilo treba zaradi njegove disfunk-
cionalnosti zatreti. Potem predlaga način obravnave z
definicijo določenih prestopniških elementov.
Alternativna kriminologija deluje bolj realistično. Ne
želi izrekati idealističnih domnev o družbi, kot to počne
konvencionalna kriminologija. Zavrača špekulacije o
nekakšni bodočnosti, ko bodo družbene neenakosti in
krivice države konsenza preko postopnih reform izginile
in jih bo nadomestil popolen sistem zakona in reda.
Alternativna kriminološka teorija temelji na objektiv-
nih> materialnih dejstvih, ki so posledica našega seda-
njega sistema.
Zgodovinska vloga
prestopništva v
dualističnem sistemu
Osnovni pogoj za obstoj dualističnega sistema je zaloga
delovne sile, ki se jo da izkoriščati, kar pomeni, da je
pipravljena delati znotraj obstoječega sistema, ne da bi
se mu postavljala po rubu.
Vzgodovini so to dosegali z različnimi metodami. Dr-
žava je te metode sproti prilagajala potrebam celotnega
sistema.
Državna politika je vključevala ropanje, umor in celo
genocid prvotnih avstralskih prebivalcev. Ko so zlomili
odpor prvotnih prebivalcev, so z njihovo zemljo osno-
vali kmetijsko ekonomijo. Zločin, ki je pomagal vzpo-
staviti dualistični sistem. Toda, ker zločin definirajo
časopis za kritiko znanosti/61 /15
oblastniki, so definicijo prilagodili tako, kot da je bil
njihov namen prinesti civilizacijo neomikanim divja-
kom. Metoda Alice v čudežni deželi. Sprva so bili
potrebna delovna sila kaznjenci, ki so bili nepogrešljivi
pri izgradnji zgodnjega dualističnega sistema. Kazniva
dejanja, zagrešena drugod in v Avstraliji, so torej zago-
tavljala poceni delovno silo, ki so jo izkoriščali tisti, ki
so koloniji neposredno vladali, tisti, ki so imeli posreden
vpliv. Ti drugi so imeli moč in bogastvo, ki sta izvirala iz
trgovine, zemlje in industrije.
Ko so uredili prevoz in celoten kazenski sistem, je
morala država (birokratska, avtoritativna, vzdrževana s
pomočjo policije in vojske) le še zagotoviti stalno dova-
janje izkoriščane delovne sile. Čeprav je stalno grozila
nevarnost, da bi dualistični sistem uničili od spodaj, je
država uspela nadzorovati konflikt med obema slojema,
razen občasno med velikimi krizami, kot na primer v 80.
letih 19. stoletja, v letih 1916-1920 in v tridesetih letih
tega stoletja. Država je nadzorovala konflikt tako, daje
nadzorovala nižje sloje dalističnega sistema. Delovanje
družbenega nadzora v dualističnem sistemu je zaple-
teno, toda temelji na nekaj med seboj pvezanih meto-
dah. Prva je neposredno zatiranje s pomočjo zakono-
daje, naperjeno v glavnem zoper nižje plasti. Je preveč
razvidno, neskrito in se mu raje izognejo, če je na voljo
ustrezna alternativa. Vendar ga rabijo v skrajnih prime-
rih trdno zaščitene konservativne vlade (primerjaj rabo
zakonodaje za nujne primere v Queenslandu v zvezi z
zveznim preklicem kazenskih določil nekaj let nazaj).
Druga metoda je ideološko zatiranje, ki poteka preko
propagande prevladujočih mitov (inteligence, iniciative,
itd., ki opravičujejo dualistični sistem. Katerikoli duali-
stični sistem, v katerem je večina ljudi revna v primer-
javi z ostalimi, si mora izoblikovati ideologijo, s katero
tak položaj opraviči. V Južni Afriki, na severu ZDA in
na Severnem Irskem so to rasistične mitologije. V dru-
gih zahodnih državah so to miti, osnovani na domnevni
vrojeni sposobnosti, ki naj bi se odražala v človekovi
uspešnosti znotraj družbenoekonomskega sistema. V
Avstraliji so uporabljali tako rasizem kot poudarjanje
sposobnosti uspešnih.
Tretja metoda nadzora je kombinacija prvih dveh. Je
hkrati posredna in neposredna, uporabna in simbolična.
To je nadzor kriminala, ali natančneje razredni nadzor.
Pred kratkim je o tej metodi razpravljal Lewis., ki je
zapisal:
»Bistvenega pomena je, da prepoznamo odnos, ki je v
zgodovini obstajal med delavskimi gibanjem in temi
skupinami »grešnih kozlov« v postopku družbenega
nadzora. Množično nasilje je v Avstraliji nadomestilo
razredne konflikte. Reveži, duševni bolniki in prestop-
niki so izhajali v glavnem iz vrst delavcev. To dejstvo je
povzročilo, da so na delavce gledali kot na stalno grož-
njo, češ da ne poznajo spoštljivosti in da predstavljajo
potencialno rušilno silo v drugače humani in enakovre-
dni družbi. To sovražno ozračje so v vsakdanje življenje
vpeljevali togi birokratski in policijski postopki. Kri-
vično obravnavanje omenjene skupine so srednji raz-
redi uporabljali kot temeljno metodo družbenega nad-
zora. »Citirano po delu G. Lewisa Violence and Natio-
nalism in Australia, Arena, št. 43, 1976, str. 49-50.
Seveda sta se nadzor nad prestopništvom in razredni
nadzor stoletja prepletala. Ce se ozremo v 14. stoletje,
spoznamo, da zakoni o klateštvu izvirajo in nadzorova-
nja delovne sile. Potem ko je kuga zdesetkala angleško
prebivalstvo, so se mezde zelo povečale in zaradi tega so
nastali zakoni, ki so ljudi prisiljevali, da so delali za
določene mezde na določenih delovnih mestih. Če so si
s selitvami skušali poiskati višje mezde in boljše pogoje,
so bili po teh zakonih prestopniki. (Primerjaj W. J.
Chambliss: A Sociological Analysis of the Laws of
Vagrancy v Social Problems, 12 (1), 1964, str. 67-77,
kar se tiče avstralskih izkušenj, poglavje Vagrancy Legi-
slation in v delu K. Buckleya Offensive and Obscene
1968).
Še en avtor se je v zadnjem času ukvarjal s prestopniš-
tvom nižjih razredov pri vzdrževanju dualističnega si-
stema: »Prvič, utrjuje prevladujočo individualistično
ideologijo. Če so prestopniki hkrati tudi družbeni neu-
spešneži (z dna odprtega, konkurenčnega, hierarhič-
nega razrednega sistema, v katerem lahko vsakdo uspe),
potem so vzrok njegovega prestopništva njegove lastne
pomanjkljivosti (neodločnost, moralna šibkost itd.) in
temeljne družbene ustanove niso potrebne kritike. Po-
leg tega sistem s tem, da takšne posameznike naredi za
ne-državljane brez pravice do zaposlitve, izobrazbe itd.
zamegli in zakrije lastno nezmožnost, da bi zanje poskr-
bel. In končno s tem, da jih obravnava kot asocialne in
amoralne nevtralizira njihov potencial za ideološko pro-
dorno razumevanje lastnega položaja in jim s tem, da
jih spravlja za zapahe, oteži organiziranje... Duali-
stično družbo bi ogrozil nastanek ostrega političnega
gibanja spodnjega razreda. (Cit, po delu F. Pearca:
Crimes of the Powerful, 1976, str. 81).
Če je prestopništvo delavskega razreda koristi vzdrže-
vanju dualističnega sistema, kako je lahko funkcionalno
prestopništvo gornjih slojev? Ločevati moramo med
prestopništvom, ki je funkcionalno, in tistim, ki ni.
Funkcionalno prestopništvo ščitijo, prikrivajo in celo
vzpodbujajo. Tisto, ki ne koristi gornjim slojem, je
pogosto strogo obravnavano. Sankcioniranje določa
meje sprejemljivega prestopništva in veča ugled države
ter utrjuje njeno moč v dualističnem sistemu, kajti
poudarjanje »nepristranskosti« države skuša dokazati
veljavnost ideologije konsenza. Kot pravi Quinney:
»Prepričujejo nas, da je pravni sistem v dobro nas
vseh... Ideologija pravnega reda je osnovna oblika
nadzora v kapitalistični družbi.« (Cit. po Ouinneyu:
Critique of Legal Order, 1976, str. 138-39)
Ne verno, v kakšnem obsegu se prestopništvo pojavlja v
višjih slojih. Javni tožilec Novega Južnega Walesa je
pred kratkim sprožil postopek proti korporacijskim sle-
parjem, ker je po njegovem mnenju korporacijski kri-
minal najpomembnejša oblika prestopništva zaradi veli-
kega vpliva na gospodarstvo. Lani so opravili poizvedbe
in sprožili vrsto postopkov v 4 državah. Jasno je, da je
postala ta vrsta prestopništva nefunkcionalna. V za-
drego spravlja vlade, ki želijo vzpodbujati naložbe. V
času, ko omejujejo mezde, je važno, da si vlada pridobi
zaupanje delavcev in to želi doseči tako, da navidez trdo
privija korporacijske sleparje.
Trdimo, da prestopništvo (ali protidružbeno obnašanje,
ki ni definirano kot prestopništvo, ker ga zakrivljajo
vplivni), ki je koristno dualističnemu sistemu, ščitijo,
prikrivajo in celo vzpodbujajo.
Pearce dokumentira to trditev za Ameriko, Če so druž-
bene posledice za dualistični sistem pozitivne, ravnanja
ne bodo obravnavali kot prestopek, temveč ga bodo
sprejeli, npr. kot potrebno za potek delovne prakse.
Korporacijski kriminal je v Avstraliji v glavnem obrav-
navan na ta način. Nova odkritja v časopisu National
Times, skupaj z odkritji javnega tožilca Walkerja ka-
žejo, kako neovirano so korporacijski sleparji delovali v
Avstraliji vse do nevadnega.
Za primer lahko vzamemo presenetljivo močno avstral-
sko embalažno industrijo z letnim prometom okrog 100
milijonov dolarjev. Zvezna vlada je pred kratkim napo-
vedala 20% zaščito tarif za to industrijo. Številke ka-
žejo, da je njen profit mnogo višji od profita večine
industrij. Kljub temu, da imajo proizvodi pogosto
majhno vrednost, jih prodajo po izredno visokih cenah
(v nekem primeru so zabeležili 2000% višjo ceno).
Ta industrija temelji na goljufiji. Nekatere vrste izdel-
kov se ločijo od drugih le po embalaži, čeprav reklame
trdijo drugače. Lažno ter zavajajoče ultraromantično in
fantastično reklamiranje po sredstvih obveščanja ni
opravičljivo ter ima mnoge nezaželene družbene posle-
dice. Vendar vlada potrebuje zdravo gospodarstvo in
visoko stopnjo porabe. Reklamiranje in embalažna in-
dustrija združujeta visoko stopnjo potrošništva in kre-
pita zaskrbljujoče družbene odnose (moški - ženska)
dualističnega sistema. Zato je ta industrija na več nači-
nov zaščitena. Ne pokličejo je na odgovornost zaradi
nepoštenosti, ki je del njene strategije, ker se boje
morebitnih družbenih, gospodarskih in političnih posle-
dic (zgornji primeri so iz ABC programa New Society,
23. 11. 1976). Čeprav je primer embalažne industrije
nekoliko nenavaden, se ujema z našo analizo. »Laissez
faire« odnos države do korporacijskih goljufij je v
ostrem nasprotju z njenim preganjanjem posameznih
manjših prestopnikov.
Prevedla Jana
UDK: 327 (497.1)
t. i. jugoslovanske zunanje politike
Milan Balažic
1. del
Osnovne konture
Z vidika, seveda historično-materialističnega vidika re-
volucionarne spremenljivosti družbe, so po naravno-
zakonitem zgodovinskem poteku kapitalističnega sve-
tovnega reda, izpolnjeni historični pogoji njegovega
zloma. Eksistenca totalitarno-avatoritarne države je
izraz politično posredovanega uspeha preseganja »zad-
nje« krize s pomočjo monopolnega kapitalizma in na tej
bazi zgrajenih ideoloških aparatov države, medtem ko
je v nasprotju s tem zgodovinska tendenca kapitalistične
akumulacije že davno dosegla stopnjo centralizacije in
koncentracije kapitala, ki jo Marx opredeli kot njegovo
samoraslo doseženo zgodovinsko končno točko: obe-
nem s prvotno akumulacijo se sproščajo tudi mehanizmi
podružbljanja, ki so subsumirani pod razlaščevalno
konstitucijo kapitalistične privatne lastnine in ki dobiva
svoje podaljške ter s tem nadaljevanje v zgodovinski
tendenci kapitalistične akumulacije kot centralizacija
kapitalov. Le-ta pa je pogojevana: 1 s tehničnim na-
predkom ekonomizirajočih se produktivnih sil. 2 s
tehnološkim prenosom znanosti v industrijo in 3 s
sunkovito naraščajočo kombinacijo avtomatizirajočega
se delovnega procesa, kar končno rezultira v ekonomski
negaciji kapitalistične ekspropriacije.
Strukturalna logika kapitalističnega razvoja, ki je kon-
denzirana v sintagmi: »kapitalistična produkcija z nuj-
nostjo naravnega procesa proizvaja svojo lastno nega-
cijo« (1), ravno zato ne vsebuje determinističnega opti-
mizma permanentnega napredka, kot temu podlegajo
tudi nekateri - boljši - reprezentanti t.i. jugoslovanske
zunanje politike a la Štajner, naš stari dobri znanec in
BO-jevnik. Gre ravno za to. da imajo naravni zakoni
časopis za kritiko znanosti/61 /16
dukcijskih postopkov, v prizadevanju za znižanje stro-
škov itd. Vse to rezultira v pojavu presežne produktivne
kapacitete, dolgoročno se zadržujejo visoke cene in
obenem izgube, multinacionalne družbe cen ne znižu-
jejo, ampak krčijo produkcijo, kar pa zopet pogojuje
inflacijo cen, krizo ter stagnacijo produkcije - t. i.
stagflacijo, ki je zamenjala izmenjavanje inflacije in
polne zaposlenosti na eni strani ter stagnacijo in brezpo-
selnost na drugi, z medsebojno koeksistenco obeh; 3.
procesi monopolizacije kapitala sesujejo malikovani
»lu;,:., те«, ki ga nadomesti nepopolna konkurenca:
namesto piodukcijskih cen se na tržišču pojavijo mono-
polna cene, monopolni ekstraprofiti so pogojeni z ome-
jevanjem produkcije, monopolizirane panoge pa si z
ekonomskimi - so. bolj izvenekonomskimi mehanizmi
(boj za političn. --ast, varnosti in ugodnejši položaj na
trgu, kooperacija na relaciji monopol-vlada-militari-
stični aparat) prilaščajo del presežne vrednosti, ki se
ustvarja v nemonopoliziranih panogah. Monopoli si po-
drejajo tržišča, povpraševanje, ponudbo, potrošnika in
producenta, na negotovost tržišča pa učinkovito odgo-
varjajo s povečano kontrolo le-tega, z vertikalno inte-
gracijo, ustvarjanjem lastne surovinske baze itd., sami
pa niso podvrženi nobeni kontroli, saj se nacionalna
ekonomska politika obnaša, kot da jih ni, medtem ko
monopoli na ta način postanejo imuni za ukrepe nacio-
nalne politike; 4. imanentna tendenca podružbljanja v
monopolni oz. državni kapitalizem kot tudi možna te-
hnično-znanstvena substitucija živega dela (tu se sklicu-
jemo na najvišjo in zadnjo razvojno tendenco kapitali-
stičnega produkcijskega načina, ko znanost in tehnika
dosežeta razvojni nivo, ki že razbija sistem prisilnega
kapitalističnega upredmetenja, torej avtomatizacijo oz.
poznanstvenje industrije, kar po Marxu povzroča totali-
tarno tehnologizacijo politične ekonomije (direktno na-
sprotuje asociaciji producentov in omogoča koeksi-
stenco družbene odpravljivosti kapitalizma in njegovo
stabilizacijo v svoji prevratni točki. Državna regulativa
v večji ali manjši meri le blaži posledice procesa, ki ga
zaznamujejo vse manjša stukturna gibanja in diferenca
med obdobji krize in obdobji konjukture, procesa, ki ga
lahko s pravim imenom nazovemo permanentna kriza,
t. j. razkroj, gnitje mednarodnih ekonomskih odnosov,
katerih del je tudi konstitutivnost razvitega severa in
nerazvitega Juga s svojo industrijo, ki pa ni industriali-
zacija Juga, s fetišem izvozne industrije, ki je tako ljub
našim ekonomistom in v zadnjem času tudi politikom,
pa kot svoj nussprodukt producira satelitsko proizvod-
njo, atomizirano proizvodnjo surovin, izoliranih ele-
mentov, ki bodo predelani in zbrani drugje, in končno
tehnološki fetišizem, tehnološko poznanstvenje pro-
dukcije, ki samo od sebe teži k odpravi kapitala, realiza-
cija svojega emancipatoricnegâ potenciala pa je nemo-
goča, dokler ostaja v okviru uvrednotenja capital fixe.
5. last but not least, gre tu za obdobje, kjer se z vso
vnanje pogoje kapitalističnega načina produkcije pred
samolastnim vmešavanjem tako delavcev kot posamez-
nih kapitalistov. Moderna država, bodi njena oblika
kakršnakoli, je bistveno kapitalistični stroj, država kapi-
talistov, izdelani skupni kapitalist. Delavci ostajajo
mezdni delavci, proletarci. Kapitalistični odnosi s tem
niso odpravljeni, nasprotno, pritirani so do vr-
hunca. «(3)
Nekatere
karakteristike
monopolnega
kapitalizma
So stvari, ki se jih nikoli ne pove nrevečkrat, zato bomo,
izhajajoč iz zgoraj navedenega citata poskušali še čisto
na kratko podati nekaj poglavitnih značilnosti dobe
monopolnega kapitalizma (4): 1. pojav monopolov oz.
oligopolov; za prve je značilno, da je produkcija in
prodaja blaga koncentrirana v enih rokah, medtem ko
ni nevarnosti vstopa novih ponudnikov ali konkurence s
substituti, spreminjajo se v osnovo gospodarskega živ-
ljenja, obenem podružbijajo produkcijo par excellence,
prisvajanje pa ostaja privatno. Izvrši se prehod od go-
spostva kapitala nasploh h gospostvu finančnega kapi-
tala, s teh h gospostvu finančne oligarhije (sistem dol-
gov), izvoz kapitala in kriz, delitev sveta med kapitali-
stičnimi zvezami kapitalistov in v končni konsekvenci
med največje kapitalistične države, se pravi pojav impe-
rializma, kolonializma in v času po drugi svetovni vojni
prevladujočega ekonomskega kolonializma, ki determi-
nira vse ostale oblike podrejenosti in katerega zunanji
izraz je delitev sveta na razvite in nerazvite dežele, na
Sever in Jug, na izkoriščane in izkoriščevalce v svetov-
nem merilu. V sodobnih kapitalističnih deželah je oligo-
pol prevladujoča oblika monopola, t. j. konkurenca
med maloštevilnimi velikimi producenti;
2. v nasprotju s konkurenco med številnimi majhnimi
producenti, kjer kakršnakoli sprememba - na primer
znižanje ali zvišanje cen - nima večjega vpliva na pov-
prečno raven cen in na dogajanje v panogi kot celoti, so
pro oligoporu takšne spremembe občutne, vendar se
oligopolo izogibajo konkurence s cenami - vsaka spre-
memba lahko sproži verižno reakcijo, katere končni
rezultat je lahko za konkurente usoden. Tako se oligo-
poli medsebojno interesno združujejo, formalno ali ne-
formalno, da si omogočijo trdnejši položaj na trgu in
sorazmerno razdelitev profitov, konkurenco pa prena-
šajo na druga področja, npr. konkurenca v kvaliteti, v
propagandi, v uvajanju novih produktov in novih pro-
kapitalistične produkcije kvalitativno diferenten odnos
napram zakonom prve narave, ker temeljijo na napačni
zavesti producentov o svoji lastni produkciji. Od tod
izhaja manipulabilnost teh zakonov, npr. zakona o ten-
denčnem padcu profitne stopnje, kar je tako sladko
spolzelo iz rok »teoretikom« II. Internacionale (ki pa še
zdaleč niso edini in tudi ne zadnji predstavniki teorije
permanentnega napredka). Teleologija skrivnostnega
zgodovinsko-umnega smotra narave v obliki evolucij-
skega vraščanja kapitalizma v socializem s kanalizira-
njem iratia kapitalistične produkcije v ratio svetovne
zgodovine vegetira v funkciji (taka je tudi »štajnerijan-
ska« poza) racionalizacije reformizma in odlaganja re-
volucionarne osvoboditve proletariata ad calendas
Graecas. Ambivalenca okostenele objektivnosti vre-
dnostnega zakona vlada nad glavami individuov, ki
igrajo vlogo agentov procesiraj oče ga kapitala, zgodo-
vina dela, kar more opraviti le prevratna praksa proleta-
riata - vice versa! - »zgodovina ne dela ničesar, ne
,poseduj e nobenega neznanskega bogastva', ne bije no-
benih bojev! Človek je tisti, ki vse dela, poseduje in se
bori, ni denimo zgodovina tista, ki rabi človeka kot
sredstvo, da bi uveljavila svoje smotre - kot da bi bila
neka apartna oseba, marveč ni zgodovina nič drugega,
kot dejavnost svojim smotrom sledečega človeka.«(2)
Mehanicistično-fatalistično označevanje krize mono-
polnega kapitalizma kot" »zadnje« krize, ki vodi po
izdelanem avtomatizmu v socializem, pozablja, da ni
položaja, ki je abstraktno, na sebi in za sebe brezizho-
den, revolucionarno prakso proletariata, ki edina one-
mogoča kapitalistični način izhoda iz krize, pa fiksira v
megleno bodočnost. Osvoboditev je možna samo z za-
vestno akcijo eksploatiranih, ali pa sploh ni možna, kajti
diktatura kapitala lahko vedno najde izhod iz krize, če
ne drugače, z izkoriščanjem destruktivne potence vi-
soko tehniziranih produkcijskih sil poznega kapitalizma
na podlagi fašističnega barbarstva, kjer pa se že doti-
kamo vprašanja eksistence in »slavnega« Marxovega
ali-ali. Avtoritarna država je tako politični izhod kapi-
tala iz ekonomske krize: njena totalitarna zunajeko-
nomska represija in znotrajekonomski intervencioni-
stični instrumentarij, stalna potencialna fašizacija in
modificirana keynesianska metoda državnih intervencij
v ekonomski proces uvrednotenja posveti to državo v
totalnega kapitalista: »Tako ali tako, s trusti ali brez
njih, k mčno mora prevzeti vodstvo produkcije oficialni
predstavnik kapitalistične družbe, država. Ta nujnost
pretvarjanja v državno lastnino se pokaže najprej pri
velikih prometnih ustanovah: pri pošti, telegrafu, želez-
nicah. Vse kapitalistične družbene funkcije opravljajo
sedaj plačani nameščenci. Toda niti preobrazba v delni-
ške družbe in truste niti preobrazba v državno lastnino
ne odpravlja lastnosti produktivnih sil, da so kapital...
In moderna država ni nič drugega kakor organizacija, ki
si jo buržoazna družba ustvarja, da bi ohranila splošne
časopis za kritiko znanosti/61 /17
radikalnostjo postavljajo vprašanja, kot so: da je bila
internacionalizacija in koncentracija kapitala izvršena
oz. se vrši, medtem ko ekspropriacija kapitalistov ne
(oz. na Vzhodu, v nerazvitih kapitalističnih deželah), ko
teorija osiromašenja ni udejanjena (standard delav-
skega razreda je na Zahodu močno zrasel), ko je prišlo
do »spoznanja«, da same ekonomske okoliščiije ne
pripeljejo do revolucije (vprašanje zavesti, indoktrina-
cija), ko je kapitalizem razvil nove mehanizme za po-
daljšanje svoje eksistence, ko je buržoazija pokazala
svojo odpornost s pripojitvijo tehnokracije in birokra-
ч cije, ko delavski razred ne postaja zavestnejši, »za
sebe« in se ni »asociiral«, ko končno z razvojem indu-
strije.ni bil spodmaknjen temelj kapitalističnega načina
produkcije, temveč celo utrjen preko monopolov, dr-
žave, ki absorbira delavski razred kot konstitutivni člen
Sistema, ko le-ta doživlja proces konformiranja in se
razslojuje - v tem obdobju je treba pokazati na REVO-
LUCIONARNO ALTERNATIVO v vseh družbenih
porah od vprašanj svetovne konstelacije sil (npr. da je
možen razvoj Juga samo na podlagi neenakopravnosti s
Severom v prid Juga, da novo ekonomsko ureditev Jug
lahko samo vsili, jo izbojuje s svojimi revolucionarnimi
potenciali in v povezavi z naprednimi silami v razvitih
deželah, vloga neuvrščenih kot politične oblike organi-
ziranja nerazvitih dežel itd.) do vsakdanje revolucio-
narne prakse. Kajti: »Na mesto kritičnega nazora po-
stavlja manjšina dogmaticen nazor, na mesto materiali-
stičnega idealističen. Namesto dejanskih razmer po-
stane zanjo gonilo revolucije gola volja. Medtem ko
pravimo mi delavcem: prebiti morate 15, 20, 50 let
državljanske vojne in narodnih bojev, ne samo zato, da
bi spremenili razmere, marveč da bi spremenili sami
sebe in da bi se usposobili za politično vladavino, pra-
vite vi nasproti: Takoj moiamo zavladati ali pa gremo
lahko spat.« (5) Svet je vedno že zrel, vsaka predčasnost
je pravočasnost, vsaka ne-revolucionarna situacija je
samo pred-revolucionarna situacija. Sapienti sat!
V	tem kontekstu je potrebno tudi obravnavati praktično
vrednost teoretskega spopada z reprezentanti t. i. jugo-
slovanske Zunanje politike, torej z njenim najboljšim
predstavnikom, Štajnerjem, ki si lasti sproducirati
NOVO FILOZOFIJO IN TEORIJO RAZVOJA (6).
Plašč futurizma -
pod njim - srce, ki
bije za reformizem
Ker smo v že navedenem tekstu opravili z nekaterimi
mislotvori, si tokrat oglejmo, kako se Štajner loti kon-
strukcije bodočih mednarodnih ekonomskih odnosov,
kar pa ni samo njegova značilnost, prej bi rekli, da so te
konstrukcije pravilo, le da niso razvite tako eksplicitno
kot pri našem znancu - z nekaj ironije lahko na njem
parafraziramo Žižkovo sintagmo, da gre za »simptom,
ki je spregovoril«. Poglejmo torej v njegovo antologijo,
v njegov cvetnik, da mu pokukamo čez ramo in ugoto-
vimo, kako mu ta konstrukcija uspeva.
»Komaj da obstaja kaka teoretična indikacija o tem,
kakšen bo karakter mednarodnih odnosov, ko bo večina
mednarodne menjave, nekoč pa skoraj vsa mednarodna
menjava potekala med deželami, v katerih bodo prevla-
dovali socialistični družbeni odnosi. Po logiki zgodovin-
skih primerjav bi morali imeti ti odnosi v temelju po-
dobne karakteristike kakor družbeni odnosi znotraj teh
(obstoječih - op. M. B.) socialističnih dežel«.7 Prihranili
si bomo posel glede manka »teoretičnih indikacij«, in
Štajnerja napotili, naj si prebere vsaj Gothski program
Karla Marxa in ob strani bomo pustili že znano anulacij-
sko mesijanstvo v stilu prerokb: »bo večina medna-
rodne menjave...« ali »v katerih bodo prevladovali
socialistični odnosi« (podčrtal M. B.). Ne bomo pa
pustili pri miru njegove osnovne intence, Štajnerjevo
»logiko zgodovinskih primerjav«, ki kaže »v temelju«
Štajnerjevo nerazumevanje obstoječega, t.j. zamenjave
nekega modela, modela »realnega socializma« (ali če
hočete: »zrelega socializma«/in odnosov v njem, ki
bazirajo na hegemonistični vlogi Sovjetske zveze, s po-
gojenim bodočim razvojem socializma kot svetovnega
procesa in vključevanjem različnih poti za dosego tega
cilja, torej tudi močno modificirane ekonomske odnose
od tistih v »realsocializmu« (za prvi zametek lahko s
. kančkom narcisoidnosti štejemo donose med Sovjetsko
zvezo in Jugoslavijo po podpisu Beograjske in Moskov-
ske deklaracije).
V	deželah »realnega socializma« »bržkone« ne obstaja
družbena lastnina nad produkcijskimi sredstvi, kot to
pove Štajner, »najbrž zaradi neznanja«,8 temveč dr-
žavna lastnina - to kot temeljno. »Ciklični značaj ter
krizne motnje v gospodarstvu« teh dežel niso izločene s
planskim usmerjanjem trga, ampak jih je eliminirala
svetovna ekonomska kriza permanentnega značaja, kjer
se ciklusi uveljavljajo v zelo majhnih deviacijah nad ali
pod povprečno črto/nivojem permanentne krize. Pa še
ti ciklusi so največkrat rezultat državnega poseganja v
gospodarstvo. Štajner nadaljuje: »...delo bo osvobo-
jeno, kar pomeni, da ne bo izkoriščanja človeka po
človeku, obstajala bo svobodna menjava dela, v gospo-
darstvu in družbi bodo delovni ljudje sami odločali o
skupnih poslih in vprašanjih, prihodke in dohodke ter
ugled v družbi si bo mogoče pridobivati ne po merilih
posedovanja ali prisvojenih privilegijev, marveč z de-
lom, z osebnimi in kolektivnimi rezultati ob bistvenih
elementih solidarnosti in sorazmerne socialne enakosti.
Vse to ne izloča blagovno-denarnih odnosov ter (do
možne mere nadzorovanega) delovanja tržnih zakonito-
sti, pa tudi ne gospodarske konkurence v razmerah
blagovnega značaja proizvodnje.«9 (vse podčrtal M.
B.). Zopet se ne bomo zmenili za Štajnerjevo teološko
BO-jevanje, temveč boma ost naperili v, z refleksijo
samoupravnih arabesk, okrašene antinomije, iz katerih
se skuša rešiti z Ariadnino nitjo »socialne enakosti«, ko
pa gre ravno tu za socialno neenakost, za dosego privile-
giranega položaja deprivilegiranih razredov, slojev ali
posameznikov.
Ontološka diferenca
Najprej prepotrebna kratka margina o nekaterih spoz-
navnih značilnostih, ki se pripenja k zgornjemu Štajner-
jevemu tekstu: pot do spoznanja stvari je ovinek -
mistika je človeška in Štajnerjeva neučakanost. Ni sta-
nja »naravnosti«, je le vseobsežno predelovanje,
ustvarjanje človeške prakse po človeku-praktičnemu
bitju, ki spoznava »stvar po sebi«, da jo spremeni v
»stvar zase« z aktivnostjo, analizo in produkcijo. Kosik
v Dialektiki konkretnega pravi10: »Moderni filozofiji in
znanosti, ki se trajno bogatita s pojmom prakse, je
spoznavanje eden izmed načinov človekove osvojitve
sveta, pri čemer sta konstitutivni prvini vsakega načina
človeškega osvajanja stvarnosti subjektivni in objek-
tivni smisel.« Čeprav bi mu lahko očitali, da pač ne gre
samo za smisel, temveč za protislovno dialektično kon-
stitutivnost smisla in nesmisla, torej za nesmisel, manko
smisla, globalni manko oz. globalni nesmisel, ki je kon-
stitutiven za produkcijo, spoznavanje in osvajanje sveta
na subjektivnem ali objektivnem nivoju ali da je filozo-
fija možna le kot kritika filozofije, je tu vendarle po-
udarek na sami metodi mišljenja, t.j. sestopu abstrakt-
nega h konkretnemu: protislovno spiralno gibanje po-
java k bistvu, bistva k pojavu, totalnosti k protislovnosti
(in obratno), objekta k subjektu (in obratno), celote k
delu in dela k celoti.
Pozicija totalnosti je dialektika zakonitosti in slučajno-
sti, produkta in produciranja, ali drugače: racionalno
razumevanje dejstev kot spremenljivih, deljivih, izpelji-
vih strukturnih delov celote. Spoznanje dejstva pomeni
spoznanje njegovega mesta v totalnosti te stvarnosti,
razumljeni v konkretnosti strukturirane, razvijajoče se,
ustvarjajoče celote (pri tem je pojav zgodovinski z
definiranjem sebe in celote hkrati, je produkt in produ-
cent, določa in je določen oz. določevan). Stvarnost je v
nekem smislu vsota hierarhiziranih, razčlenjenih dej-
stev, je spoznavni proces iz in v dejstva (kroženja), kar
označimo z znanstveno metodo, z dešifriranjem dejstev
kot šifer stvarnosti. Derivat: tako eksistenca znanosti
temelji na možnosti razlikovanja med bistvenim in dru-
gotnim. V materialistični teoriji se etablira dvojna na-
rava dejstev: 1. kontekst realnosti (prvotno, izvorno) in
2. kontekst teorije (drugotno, posredovano). Spozna-
nje, ki iz tega izhaja, oscilira med dejstvi in kontekstom,
posredujoče dejavno središče pa je raziskovalna me-
toda. Marxovo genetično-dinamično dojetje totalnosti v
smislu pomenske strukture procesa ustvarjanja objek-
tivne vsebine in pomena sestavnih delov v dialektiki
totalnosti in protislovnosti je razvito na nekem mestu iz
Očrtov kritike politične ekonomije11: »Če v razvitem
buržoaznem sistemu predpostavlja vsak ekonomski
odnos druge odnose v buržoazni ekonomski formi in vse
tako taka postavka hkrati predpostavka, potem je tako
v vsakem organskem sistemu. Ta organski sistem ima
sam kot totalnost svoje predpostavke, in njegov razvoj v
totalnosti temelji prav (na tem), da si podreja vse prvine
družbe ali da iz nje ustvari še manjkajoče organe.
Historično postaja totalnost. Razvoj v tej totalnosti je
moment njegovega procesa, njegovega razvoja.«
Po tem ekskurzu lahko konsekventno ugotov imo, da je
Štajnerjeva totalnost: 1. prazna: očiten je manko re-
fleksije, določenosti posameznih prvin in analize. Z
»bogastvom« stvarnosti ravna kot z iracionalnim neu-
lovljivim »preostankom« - ve za posamičnosti. a ne
doume pomena, ne razkriva Objektivnega smisla: total-
nost ni dokončna celota, ampak je ustvarjanje vsebine
in celote: 2. abstraktna: celota je glede na dele formali-
zirana, spet gre za manko, tokrat geneze, razvoja,
ustvarjanja celote, strukturalizacije in destrukcije total-
nosti, kar producira zaprto celoto; in 3. slaba: stvarni
subjekt - človek kot realni historični subjekt, ki ustvarja
totaliteto ekonomske strukture in superstrukture in s
tem sebe kot zgodovinsko in družbeno bitje v procesu
počlovečenja človeka - je mitologiziran. Subjekt izgine
in je nadomeščen z avtonomnim gibanjem struktur -
kot da ne bi bila stvarnost objekt in ne subjektivno kot
predmetna človekova praksa (produkt je ločen od pro-
duciranja): »Orožje kritike seveda ne more nadomestiti
kritike orožja, materialno silo je treba vreči z mate-
rialno silo, toda tudi teorija postane materialna sila, brž
ko zajame množice. Teorija je zmožna zajeti množice,
brž ko prikazuje ad hominem (dani osebi ustrezno), ad
hominem pa prikazuje, brž ko postane radikalna. Biti
radikalen se pravi zagrabiti stvar pri korenu. KOREN
ZA ČLOVEKA PA JE ČLOVEK SAM« (12) (blok -
pisava M. B.). Tako kot je monopolpi kapitalizem s
svojo fantazmo »svobodni svet« »v družbi s svobodo
vedno samo enkrat, na dan njenega pokopa« (13), tako
je Štajner v družbi s subjektom zgodovinskega razvoja
»samo enkrat«, na dan mrtvih.
Za destrukcijo nove
ekonomske ureditve
Vrnimo se zdaj k Štajnerjevemu BO-jevanju za »svo-
bodno delo« in »socialne enakosti«. Ves BO-j je ne-
moč, nemogoč »do možne mere«, dokler obstajajo bla-
govno-denarni odnosi (ki jih Štajner predpostavlja v
prihodnosti), logika trga oz. kapitala oz. profita oz.
eksploatacije oz", prisvajanja presežne vrednosti, dokler
obstaja ekonomska konkurenca, ki je konkurenca pr-
venstveno med ljudmi in ne med stroji, ki so človekov
produkt, dokler sploh obstajajo razmere blagovnega
značaja produkcije oz>. blago kot blago. »Treba je ver-
jeti«, da Štajnerja.»obseda« »z dobrimi nameni« misel,
da bi ustvaril tržno gospodarstvo brez izkoriščanja, v
katerem bi prihajalo do »nekakšnih oblik svobodne
menjave dela« (14) v svetovnem merilu. To in še vrsta
drugih mehanizmov (sporazumevanje á la Cancun,
skupna politika cen - ko poteka ekonomska vojna med
samimi kapitalističnimi deželami) bo »v mednarodnih
odnosih nujno zagotavljalo stabilnost, bistveno ožilo
konjukturna in ciklična nihanja ter strukturne deforma-
cije, da bodo temeljna razmerja v mednarodni menjavi
uravnavana z demokratičnimi dogovori«. Medtem koje
ponovno očitna ista Štajnerjeva finta, t. j. zopetni nekri-
tični prenos neke specifično dosežene zgodovinske stop-
nje razvoja produktivnih sil in produkcijskih odnosov,-
temelječe na pogojeni stopnji razvoja družbene delitve
dela ter neke specifične družbe (jugoslovanske), torej
prenos v neko teološko in kvazitemporalno jugo-uni-
verzalizirano prihodnost, pa po drugi strani dolgočasno
ponavlja znane deklarirane floskule o »demokratičnih
dogovorih«, ki ne pomenijo dobesedno nič drugega kot
oblast večine nad manjšino - in popolnoma jasno je, da
je družbeno-ekonomska formacija formiranega kapita-
lizma deformiranega v monopolni kapitalizem ta »eko-
nomska večina« (za primer samo strukturna sestava
zunanje trgovine: dežele monopolnega kapitalizma -
nad 94% vse svetovne trgovine, dežele »realsocializma«
- 5% in nerazvite dežele Juga manj kot l°o). Medtem
ko Štajner povratno ponovno postulira nove. »moder-
nejše« oblike gospostva, pa nam gre tu za povsem drugi
aspekt: v procesu revolucionarnih reform preko perma-
nentnega krušenja svetovnega kapitalističnega reda »od
znotraj«, na njegovem lastnem polju, preko destrukcije
totalitarne diktature kapitala s totalizirano revolucio-
narno alternativo, ki jo predstavljajo nerazvite dežele
svetovnega Juga - ne gre za stabilnost sveto-nega eko-
nomskega sistema, ampak prvenstveno za destabiliza-
cijo le-tega. kolikor ta vsebuje elemente nadoblasti
razvitega Severa. Razviti Sever je sam sproduciral
orožja Jugu. od svoje ekonomske odvisnosti glede sred-
stev in izvorov energije, kjer lahko Jug ponovi naftni
embargo iz leta 1973, pa tudi embargo drugih strateško
važnih resursov, pa do mednarodnega finančnega si-
stema, ki s sistemom dolgov izženia posojilojemalke in
si obenem zagotavlja s tem ekonomsko in politično
vmešavanje v posamezne zadeve notranjega značaja teh
dežel ter si jih končno deloma ali popolnoma podredi -
edini možni odgovor na ta zaprti krog eksploatacije
dežel Juga po finančnem kapitalu je popolno razbitje
teh spon, s tem propad svetovnega finančnega reda,
nova pogajanja, na katerih pa bi Jug sodeloval s posto-
terjenimi argumenti - tu govorimo o kolektivnem ban-
krotu dežel Juga. Seveda destabilizacija svetovnega
ekonomskega sistema s strani Juga ni nujna - zanteva jo
Sever sam s svojo nepopustljiv ostjo. z zaslepljeno in
kratkov idno kapitalistično ekonomsko politiko oz. poli-
tično ekonomijo kapitala.
Jugu.oz. politično organiziranemu Jugu v gibanju ne-
uvrščenih torej ne gre za »oženje« »strukturnih defor-
macij« niti za to. da bi bil sam subjekt teh -strukturnih
deformacij«, ampak mu gre za to. da v postopnem
procesu razbije obstoječe strukture mednarodnih eko-
nomskih odnosov in menjave, ki omogočajo eksploata-
cijo Juga in dominacijo Severa, ki omogoča genocide in
vojne pogrome za ceno eksistence zgodnjemeščanskih
moralnih načel, ki dokazuje svojo deprimiranost z efi-
cienco zaradi eficience. Jug je še preslaboten za radi-
kalne spremembe in Sever je še premočan, da bi izgubil
oblast in hkrati prešibak, da bi jo utrdil. Jug /e s svojo
samo profano eksistenco napoveduje hoj svetovnim
razmeram, ki so »pod nivojem zgodovine, pod vsako
kritiko, ostanejo pa predmet kritike, kot ostane pred-
časopis za kritiko znanosti/61 /18
*
met rablja/ločinec. ki je ptxi nivojem humanosti.« ( 15).
D0M.V1 je treba da bo dejanski pritisk še bolj tiščal - s
tem da mu bo dodana zavest o pritisku in da bo sramota
se sramotnejša - da bo publicirana« (16), da bo revolu-
cija izgnana iz geta intelektualnih diskusij. S pridodaja-
11 jem enotnosti" teoretsko predikativnega in predpredi-
kativnega celostno intuitivnega, t.j. zavesti je Jug »treba
naučiti groze pred samim seboj, da bi ga opogumili«
(!')• .....
V svetovnem duelu na nacionalni in internacionalni
ravni: buržoazija birokracija (pri tem je seveda po-
trebno upoštevati kvalitativne razlike med obema feno-
menoma) versus delavski razred pa zaradi vzajemne
oslabelosti pred-revolucionarne konstelacije sil vstopa v
igro »tretja sila«, tehnokracija, ki producira DIE VER-
WALTETE WELT (upravljani svet) - tehnokratski
paradiž, v katerem znanstveno-tehnološka revolucija
vodi, namesto v »svobodni razvoj posameznika kot
pogoja za svobodni razvoj«, v popolno zamenljivost in
funkcionalnost posameznika, v produkcijo ljudi po te-
kočem traku. Glede ideološke osebne izkaznice teore-
tičnega filozofa in pragmatičnega oblastnika s kre-
postno-ukrepnega in ukrepno-krepostnega zisovskega
višavja, Štajnerja, pa še malo potrpimo.
Blažev žegen,
»blažitev« ali
blažitveno žegnanje
Naj zopet spregovori sam: »Iz vsega, kar smo že razlo-
žili, samo ob sebi izhaja, da nova ureditev, kakor je
zamišljena in v temeljih fiksirana z mednarodnimi do-
kumenti, ni sistem socialističnih mednarodnih odnosov.
(...) Kaj takega tudi ne more biti, za kaj takega zdaj ni
niti teoretičnih pogojev.(...) Namen in cilj nove uredi-
tve v takšnih okoliščinah torej ne more biti sprememba
temeljnega značaja družbenih ekonomskih odnosov v
mednarodnih razsežnostih, temveč čim bolj bistvena
blažitev negativnih lastnosti tega sistema in nato globlje
delovanje.« /18 ... - podčrtal Štajner, . . . -
podčrtal M. B. . »Nova ureditev, kakor je zamišljena«
pri Štajnerju seveda nikakor ne more poznati medse-
bojne povezanosti dveh procesov: socializma v različ-
nih poteh/ in boja Juga za novo mednarodno ekonom-
sko ureditev. Ne samo, da obstajajo »teoretični pogoji«
nove ureditve v obsežni materializaciji, »opredmete-
nju« revolucionarne misli, ki povratno deluje na zavest
subjektivnih sil - delavskega razreda Severa in Juga,
obstajajo tudi »praktični pogoji«: nova mednarodna
ekonomska ureditev je gibanje, ki že deplasirano eksi-
stira, in ne neki demolirani stadij, ki čaka, da se ga iz-
BO-juje, kot to počne Štajner. Po njegovem delikate-
snem mišljenju naj bi se Jug še nadalje podrejeval
gospostvu Severa, njegova vloga kot lastnem demanti in
vloga nove ureditve kot umika in odstopa, naj bi bila le
v BLAŽITVI IZKORIŠČANJA, blažitvi neenakoprav-
nosti, odvisnosti, ki producira ne-razvoj, bedo, lakoto,
boj za obstanek milijarde ljudi, desperatna usoda. Bla-
žitev ni nič drugega kot blagoslov kapitalu ter njegovim
neokolonialističnim metodam lastne reprodukcije, bla-
goslovkapitala pa je blažitev prepada Sever-Jug s ciljem
ohraniti obstoječo strukturo ekonomskih odnosov in s
fiksiranjem odprave te predvsem ekonomske Razlike o
sv. Nikoli, ničkolikič. Tudi za Štajnerjeve determinante
se lahko podeli kompliment, da poseduje subtilni obču-
tek za dialektično mero«, zor mu je osnova ravno
pravšnje mere dolgčasa diametralne dia-EKLEKTIKE.
Štajnerju ne »gre samo za spremembe«: »Nova uredi-
tev mora biti in tudi bo tisto, kar bo objektivno zmogla
in morala biti - nič več in nič manj od tega. ... Mejá
nove ureditve torej ni mogoče oblikovati, subjektivi-
stično, voluntaristično. Nova ureditev, njene značilnosti
in dosegi, vse to bo objektivno pogojeno in zgodovinsko
determinirano« /19/. Če tu govori o novi ureditvi, bo le-
ta »morala biti« in »bo tisto«, kar in kolikor bo dosegel
v procesu revolucionarnih reform Jug kot subjektivna
sila, kolikor bo odvzel moči Severu, vzel vodenje sve-
tovne produkcije iz rok nekaj najbogatejših najmočnej-
ših držav in multinacionalnih družb, ter se afirmiral kot
delegat svetovne asociacije producentov. Prejšnji sta-
vek dekretira še neko digresijo: nacionalne buržoazije-
/birokracije Juga izrabljajo bedo svojih narodov za
zagotavljanje »pomoči« Severa, ki jo potem izkoriščajo
izključno v svoje lastne namene, v kovanje profita.
Odvisnost od te pomoči poleg dezintegracije interesov
nerazvitih dežel /in s tem v nekem smislu - integracije/
spreminja buržoazijo/birokracijo Juga v zaveznico mo-
nopolnega kapitalizma in da bi ustregla normam, ki jih
le-ta postavlja, zavira ter onemogoča notranje družbene
reforme, čeprav ima ravno ta »črna« ali katerakoli
druga buržoazija v svojih ustavah ali programskih doku-
mentih še kako čudovito trasirano pot oz. »težnje« k
socializmu /očiten in razvpit primer je Kenija/. Te
formalnosti buržoazija Juga - eksploatirana s strani
multinacionalnega kapitala in eksploatator lastnega de-
lavskega razreda - konstitutivno uporablja za maskira-
nje svojega diskreditiranega obraza/ »odraza« svetov-
nih kapitalskih razmerij. Pri vsaki buržoazni »napredno
navdihnjeni strukturi« /20/, /podčrtal M. B./ se ta nav-
dih pač v trenutku spreminja v dih, ki izpuhti diskonti-
nuiteto kapitalističnih ideoloških fantazmagorij in edi-
nega interesa buržoazije - prisvajanja presežne vredno-
sti z vsemi pritiklinami, ki sodijo poleg in »ki se največ-
krat diaalektično dopolnjujejo in medsebojno pogoju-
jejo« /21/. Quelle harmonie! /samo da ta vodi še k večji
razredni diferenciaciji med sanjskim »severom« Bo-
gote, Rio de Janeira, Abidjana, Lagosa in Islamabada
ter »jugom« barakarskih obročev .
»Nedolžnost«
vzhoda
Difuzijo Štajnerja razklene šele Fabinc s svojim pose-
gom: »Tako se pravzaprav idejno povezujejo interesi
naprednih svetovnih sil v procesu krepitve socialističnih
družbenih odnosov znotraj posameznih dežel ter v pro-
cesu spreminjanja sistema mednarodnih ekonomskih
odnosov. Pri teh prizadevanjih napredne sile sveta ne
prihajajo v medsebojni konflikt, marveč se v teh težnjah
medsebojno podpirajo. Med temi interesi ni notranjih
protislovij« (22) Na tem mestu Fabinc poda izredno
»čist« model subjektivnih sil nove svetovne ekonomske
ureditve in v luči te divergentne izjave si bomo ogledali
vsaj na kratko »napredne svetovne sile«, med katere
vsekakor spada tudi ZSSR in dežele »realsocializma«
ter njihov drakonski odnos do distribucije problematike
Sever-Jug. Birokratske elite na Vzhodu disponirano
poudarjajo vprašanje odgovornosti za posledice kolo-
nializma, izmikajo pa se odgovornosti za posledice »bi-
rokratsko-realsocialističnega« neokolonializma, kate-
rega že zlizan primer sta Afganistan in Kampučija. Tako
imemo tu opravka z izjavami, kot je: »NDR kot sociali-,
stična dežela ni odgovorna za zaostalost dežel v raz-
voju« (23) - tako stališče v disputu spregleda ravno svoj
efekt - pasivizacijo Vzhoda in blokado vključevanja v
restrukturacijo svetovnega ekonomskega sistema, ki se
okrog manka Vzhoda strukturira na dualni relaciji Za-
hod-Jug. Dumping prizadevanj Vzhoda za novo eko-
nomsko ureditev se eklatantno reflektira v poziciji ča-
kanja na svetovno revolucijo, ki bo opravljena v naletu
ali vsaj v slavnem »domino-stilu«, potem pa bo naen-
krat zgrajen socializem/komunizem kot svetovni sistem
in naenkrat odpravljene posledice 5000-letne novejše
človeške prazgodovine. Jug naj bi po pojmovanju
Vzhoda zapeljal kot slepi fijakarski konj svoj voz v hlev
neke posredovane zgodovinske oblike ekonomske
združbe - SEV-a (nastale v odgovor na ekonomsko in
politično povezovanje zahodnoevropskih dežel preko
Marshallovega plana 1947-54, s katerim so ZDA prek
državnomonopolističnih kanalov »podarile« velika in;
vesticijska sredstva za obnovo in rekonstrukcijo evrop-
skega Zahoda, da bi si okrepile politični in gospodarski
vpliv v Evropi in obenem preprečile doma grozečo
gospodarsko krizo. SEV naj bi imel prvenstveno vlogo v
povezovanju in koordiniranju ekonomij vzhodnoevrop-
skih dežel, sprevrgel pa se je v ekonomsko integracijo
ZSSR).
Priključevanje »realsocialističnemu« bloku po tej logiki
direktno vodi k uveljavljanju socializma in nove eko-
nomske ureditve, kar Štajner implicitno zahteva s pri la -
gojevanjem (24) obstoječemu in se odreka revolucioni-
ranju obstoječega. Vzhod lahko producira novo eko-
nomsko ureditev samo na podlagi lastnega modela in ne
more iz svoje ozkosti in preživetosti zajeti vse družbe-
noekonomske ureditve oz. diferenciacije subjektivnih
sil, ki se največkrat »kopje-ij^-ščitno« borijo za to ure-
ditev. V kolikor je »realsocializem »realna nerealnost in
nova svetovna ekonomska ureditev realna nerealnost,
zna Vzhod efemerno premostiti vedno spodletelo sreča-
nje samo z drastično ejakulacijo vsiljevanja svojega
modela in priključevanja ekonomij dežel Juga v svoj
ekonomski aparat (kratka »zornokotna« digresija: če
gre pri tem vprašanju za vlogo Jugoslavije, se ta postav-
lja z ekonomskim in političnim subsumiranjem pod
dežele Juga kot ena najaktivnejših avantgardnih sil -
interes Juga je vsekakor interes Jugoslavije in vice versa
- zaradi svoje globalne zgodovinske specifike).
Imanenca in eksakten končni cilj procesa revolucionar-
nih reform je vsekakor odprava monopolnega kapitali-
zma kot pogoja za popolno odpravo ekonomske nera-
zvojnosti in nerazvitosti ter sistema dominacije. Hitreje
se bodo v tem procesu krušile kapitalistične predpo-
stavke in elementi, hitreje bo struktura mednarodnih
odnosov producirala svojo lastno negacijo, novo eko-
nomsko ureditev, ki je že sama odprava nerazvitosti in
odprava nerazvitosti je že sama udejanjenje nove eko-
nomske ureditve, produktivna egalizacija politične ne-
razvitosti Severa in ekonomske nerazvitosti Juga. Revo-
lucionarne 1 eforme niso noben sindikalizem tretjega
sveta, temveč svetovna transformacija, pri kateri daje
Jug Severu časovni kredit, ker je pač nosilec novih
mednarodnih odnosov, z - če zopet ekscerptiramo Štaj-
nerja - »dosežki ki si jih prej ni bilo mogoče misliti«
(25).
Kako začeti?
In že listamo dalje po obskurantistični enciklopediji,
enciklopediji eklektike, po »Krizi 2« kot najbolj očit-
nem eksponentu jugoslovanske mednarodno-politične
misli, ki ne misli, in kar misli, je obenem že pozabljeno,
kot so pozabljena dokazila vše moderne zgodovine, da
so vsi politični boji razredni boji, da so vsi razredni boji
politični boji in oboji proces ekonomske emancipacije.
V	kolikor je na sceni ravno Štajner, je to dejstvo
¿relevantnega pomena vse dotlej, dokler moči argu-
menta ne zamenja argument moči.
Na 213. strani najdemo simptomatični naslov poglavja:
»Nova mednarodna gospodarska ureditev ne nastaja
predvsem za dežele v razvoju, vendar jo je treba pričeti
graditi tudi na teh relacijah« (podčrtal M. B.), ki je
pravi eksodus nove svetovne ekonomske ureditve: le-ta
bo nastajala predvsem za dežele Juga, ali pa sploh ne bo
nastajala; in potrebno je pripomniti, da je emancipacija
Juga lahko le delo Juga samega kot svetovnega interesa,
pri tem ne vzetega v geografskem ali kateremkoli dru-
gem psevdo-smislu temveč predvsem v logiki dialektike
Gospodar-Suženj oz. eksploatator-eksploatirani. Nova
ureditev v svojih zametkih že eksistira v ekonomskih in
političnih odnosih dežel Juga, čeprav se v njih kažejo še
»materina znamenja« monopolnega kapitalizma. Ti
odnosi v temelju razbijajo in presegajo jaltsko blokov-
sko razdeljenost sveta na Vzhod in Zahod, »realsociali-
zem« in monopolni kapitalizem, pri tem pa nikakor ne
etablirajo nekakšnega eksekucijskega tretjega bloka,
ampak le-te organsko negirajo s svojo univerzalno ek-
soterično podlago. Opiranje Juga na lastne sile je fun-
damentalnega značaja za udejanjenje nove ekonomske
ureditve, toda to opiranje vsemu navkljub ne pomeni
ekspatrijacijske pravice prekiniti ekonomske odnose s
Severom, kajti: 1. to je praktično neizvedljivo, 2. po-
meni še večjo marginalizacijo dežel v razvoju in 3. je
ekvivalentno ekonomskemu nazadovanju Juga. Na-
sprotno: ravno v teh odnosih in znotraj teh odnosov
med Severom in Jugom se odpira polje revolucionarnih
reform, t. j. krušenja kapitalistične in z druge strani
birokratske svetovne oblasti »od znotraj navzven«.
Boj za Štajnerjev »pravični sistem« se odpira najprej v
ekonomski strukturi sami, v substanci obstoječe struk-
ture mednarodnih odnosov, šele to lahko producira
»novo univerzalno moralo sveta« in ne obratno, kot bi
Štajner želel hoditi po glavi in misliti z nogami.
V	gibanju neuvrščenih je prva faza boja Juga vsekakor
zajeta v nekaterih deklaracijah, ki so bolj eksprompten
konsenz z nalogo ekspanzije gibanja, kar pa ni nujno
negativna usmeritev vsaj v svojih začetkih. Prvofazni
obseg je nekako naslednji:
1.	uporaba globalnega sistema trgovinskih preferenc
med deželami v razvoju ob upoštevanju njihovih različ-
nih razvojnih stopenj,
2.	obdelava ukrepov in mehanizmov za izrabo kom-
plementarnosti pri industrijskih in tehnoloških zmoglji-
vostih, finančnih virih ter razvojnih potrebah dežel v
razvoju,
3.	začetek delovanja solidarnostnega sklada za eko-
nomski in socialni razvoj,
4.	ustanovitev skupne finančne institucije za pospeše-
vanje finančnega in monetarnega sodelovanja med de-
želami v razvoju, namenjene ustvarjanju možnosti za
njihovo hitrejšo rast,
5.	izdelava subregionalnih in interegionalnih projek-
tov za razvoj industrije na podlagi komplementarnosti
med proizvodnimi viri,
6.	prenos razvojnih izkušenj od tistih, ki so si v zvezi s
tem že pridobili določeno znanje, prenos ustrezne te-
hnologije, tehničnih in drugih veščin,
7.	sklepanje sporazumov o dolgoročni gospodarski
specializaciji, ki ustreza posameznim deželam ali regio-
nalnim ekonomskim združenjem, ob ustrezni alokaciji
produkcije,
8.	graditev globalne strategije in aranžmajev za
izboljšanje in razširitev prometa,
9.	enotna akcija za zagotovitev financiranja pri multi-
nacionalnih projektih za prometne povezave med deže-
lami v razvoju,
10.	skupna akcija za uveljavitev preferenčnih cen za
prevoz tovora, zl^ggj še za tradicionalno blago,
11.	sklepanje aranžmajev o skupnem zavarovanju in
pozavarovanju,
12.	sklepanje aranžmajev in graditev mehanizmov za
sodelovanje v zdravstvu in medicini ter
13.	sestava skupnih projektov za izobraževanje, uspo-
sabljanje kadrov in objavljanje učnega gradiva.
Nekatere formulacije so sicer še vedno dokaj emfatično
zavite v svojo lastno meglo, druge so poudarjeno ab*--
straktne (npr. točka 6: prenašanje razvojnih izkušenj -
ni »čistih« izkušenj, so le razvojne izkušnje kapitalizma
ali »realsocializma« z medsebojnimi prehodi in večjo ali
manjšo mero avtonomnosti itd. - ta točka pogojuje celo
vrsto drugih), vse pa kažejo endogeno nezadostno za-
četno ost procesa revolucionarnih reform. Te pa so
nujne, kajti subjekt, Jug, mora biti po Štajnerju »voljan
uveljaviti ustrezne spremembe v svojem odnosu do
drugih«, t. j. če postavimo kot mora stati: eminentna
časopis za kritiko znanosti/61 /19
objektivna nujnost ga sili v ta proces, če noče propasti -
postati ostati objekt svetovnega razvoja, diktiranega s
strani monopolnega kapitalizma, v katerem se »zme-
rom ... najdejo sile, ki se postavljajo po robu zgodovin-
skim procesom« (26).
Opombe
1 Marx, Kapital I, str. 860, Ljubljana 1961.
/2/ W. Benjamin, Geschichtsphilosophische Thesen,
v: Zur Kritik der Gewalt und andere Aufsatze, str. 89
Frankfurt 1965; prim, tudi Engels/Marx, Die Heilige
Familie, v MEW, zv. 2, str. 98, Berlin 1959.
/3 Engels, Razvoj socializma od utopije do znanosti,
v MEID IV, str. 626-628, Ljubljana 1968.
/4 Širše so te teze polemično razvite v avtorjevem
tekstu »Primer tov. Štajnerja«, ki je v nadaljevanjih
izhajal v jesenskem delu letnika 1982/83 študentskega
časopisa Tribuna.
/5/ Marx, Über den Kommunistenprozess zu Köln, v
MEW, zv. 8, str. 412.
/6/ Štajner, Kriza 2, str. 187, Ljubljana 1982.
П! Štajner, ibid., str. 192.
/8/ Štajner, ibid., str. 194.
/9/ Štajner, ibid., str. 193.
/10/ Kosik, Dialektika konkretnega, str. 48, Ljubljana
1967.
/11/ prim. Marx, Grundnisse, str. 189.
/12/ in /13/ Marx, Prispevek h kritiki Heglove pravne
filozofije /Uvod', v MEID I, str. 201 in 194, Ljubljana
1979.
/14/ Štajner, ibid. str. 193.
15/, /16/ in 17/ Marx, Prispevek..., ibid., str. 194,
195-196 in 196
/18/ Štajner, ibid., str. 194.
/19/ Štajner, ibid., str. 195.
/20 Štajner, ibid., str. 200.
/21/ Štajner, ibid., str. 201.
22/ Fabinc, Medžunarodni ekonomski odnosi, na po-
svetovanju jugoslovanskih ekonomistov, Bled 1978.
23/ O. Fisher, 6. specialno zasedanje GS OZN, 1974.
/24/ Štajner, ibid., str. 212.
/25/ Štajner, ibid., str. 204.
/26/ Štajner, ibid., str. 217.
UDK: 327 (497.1)
logika kapitalističnega razvoja, kriza, moderna država,
teorija razvoja
Milan Balažic: H kritiki reprezentantov t. i. jugoslovan-
ske zunanje politike
Mehanicistično-fatalistično označevanje krize mono-
polnega kapitalizma kot »zadnje« krize, ki vodi po
izdelanem avtomatizmu v socializem, pozablja, da ni
položaja, ki je abstraktno, na sebi in za sebe brezizho-
den, revolucionarno prakso proletariata, ki edina one-
mogoča kapitalistični način izhoda iz krize, pa fiksira v
megleno bodočnost. Moderna država ni nič drugega
kakor organizacija, ki si jo buržoazna družba ustvarja,
da bi ohranila splošne vnanje pogoje kapitalističnega
načina produkcije. Nova mednarodna gospodarska po-
litika bo nastajala predvsem za dežele Juga, ali pa sploh
ne bo nastajala. Emancipacija Juga je lahko le delo Juga
samega kot svetovnega interesa, vzetega predvsem v
logiki dialektike Gospodar-Suženj oz. eksploatator-
eksploatirani.
UDK: 327 (497.1)
logics of capitalistic development, crisis, modern state,
theory of development
Milan Balažic: To the Criticism of Representatives of
the so called Yugoslav Foreign-Policy
The mechanistical-fatalistical labelling of the crisis of
monopolcapitalism as »the last« crisis, which according
to elaborated authomatism leads into socialism, is for-
getting that there is no situation which would be in the
abstract, in itself and for itself without prospect, while
fixing the revolutionary proletarian practice which
alone is able to prevent a capitalistic solution of crisis,
into the hazy future. The modern state is nothing but an
organisation established by the burgeois society in order
to keep general external conditions of capitalistic mode
of production. The new international economical policy
will originate above all for the States of South or it will
not originate at all. The emancipation of the South can
only be the act of the South itself as an world interest,
considered above all within the logics of dialectics Ma-
ster - Slave resp. exploiter - exploited.
i
Redukcija žen
v
javnih službah
M. Knapova
Iz revije »Književnost« tokrat ponatiskujémo članek o
redukciji žensk v javnih službah in opombo k tedaj
sprejeti resoluciji proti nameravani redukciji. Članka
sta izšla skupno v peti številki leta 1934 (mesec maj) na
straneh 182-186.
V obdobju izhajanja revije je tudi na jugoslovanskih
tleh razsajala gospodarska kriza, z njo pa tudi cela vrsta
idej o tem, kakšna zdravila je potrebno predpisati go-
spodarstvu, ne da bi se z njimi oškodovalo obstoječe
družbeno razmerje sil, razmerje razrednega gospostva.
Trud, da ekonomska kriza vsaj na revolucionarno izo-
streni način ne bi postala tudi družbena in politična
kriza, je moral usmerjati en del delavskega razreda
proti drugemu, en družbeni sloj proti drugemu, in je
zato produciral celo vrsto sila zanimivih predlogov in
ocen. Tako so slovenski kramarji ugotovili, da je razlog
za enkonomsko krizo pri nas v lenobi naših delavcev, ki
so nekajkrat manj produktivni od delavcev na Zahodu,
spet drugi modroslovci so govorili o ukinjanju druge
zaposlitve v družini, tretji so to izostrovali v geslo »žena
naj bo doma«, četrti so se pritoževali na nelojalno
konkurenco internacionalnih tvrdk (na primer »Bate« v
čevljarstvu), peti spet so čakali na kako genialno znan-
stveno idejo in tako naprej.
Kapitalizem preklada bremena krize na ramena čim
širših plasti delovnega ljudstva. To dokazuje tudi siste-
matičen boj, ki se vrši že nekaj mesecev proti ženam v
poklicih. Vzrok mu je brezposelnost mladih intelektual-
' cev, katera predstavlja »veliko socialno nevarnost za
državo«, kakor je ugotovil eden naših dnevnikov. Skrb
za te nezaposlene pa ni postavila vprašanja: kako pre-
skrbeti zaslužka tudi njim? - marveč, kdo naj prepusti
svoje mesto brezposelnemu? Ali imata pravico služiti
mož in žena? Pa se je oglasila tradicionalna meščanska
morala in izjavila: »Žena spada v družino!« Razlegel se
je klic o »nevarnosti, ki preti družini«, o »ženinem
edinem in naravnem poslanstvu« in bolj tiho in sramež-
ljivo »o ženski konkurenci«. Tako se je začela ofenziva
proti delovnim ženam. Časopisne ankete so ustvarjale
vedno večjo zmešnjavo in razdor med prizadetimi. Pri-
pravljajo se naredbe proti uradnicam, brezposelni pri-
vatni nameščenci v Zagrebu so zahtevali celo zakon
proti zaposlitvi žen, kar je zelo sorodno Hitlerjevemu:
»Kaznovani bodo vsi podjetniki, ki bi sprejemali žene v
službo«. Zdi se, kakor bi služile žene zaradi luksusa in
ne zato, ker morajo, radi materialne stiske, če hočejo
živeti in v mnogih slučajih pomagati tudi svojcem. S
tem, da se preloži brezposelnost z moških ramen na
ženska, seveda ne bo ozdravljena ta bolezen. Brezposel-
nost je bistveni spremljevalec kapitalističnega sistema,
kar nam priča stalna industrijska rezervna armada. Tu
so njene žrtve proletarci. Zdaj, ko vsled splošne krize 1
narašča tudi med intelektualci, prihajajo na vrsto žene v
poklicih.
Pravijo, da gre le za poročene, dobro situirane žene.
Praksa pa kaže, da to ni resnično. Letos niso otvorili j
prvega letnika ženskih učiteljišč, prepovedan je bil uči-
teljicam vstop na višjo pedagoško šolo, državne in druge
banke ne sprejemajo v službo žensk, omejujejo število
uslužbenk v raznih državnih in samoupravnih panogah.
Jasna je torej tendenca odstraniti sploh ženske iz javnih
služb. Toda kam z ženami, kako jih preskrbeti? Fašisti-
čen recept je zelo enostaven: žena spada v družino.
Ampak: ali je to mogoče? Ali morejo nameščenci, nižji
uradniki, mali trgovci in obrtniki vzdrževati hčere toliko
časa, in poleg tega skrbeti seveda za eksistenco sinov,
dokler se ne poroče? In če ne dobe moža? Kam tudi z
onimi, ki nimajo nikogar, da bi jih preživljal? Morda jih
bodo milostno trpeli v službi in jim naklonili temu
primerne plače, ki bodo seveda »ženske« tudi v slučaju,
če bodo morale preživljati svojce. Žene bodo morale
iskati - še bolj kakor se to zaradi izkoriščanja že sedaj
godi - preskrbe in pomoči na vse načine in povsod: lov
za možen za vsako ceno, prostitucija in druge posledice
materialne stiske in ponižanja žene bodo zavzele še širše
dimenzije kakor dandanes. Toda ne glede na ekonom-
sko plat - ali je zapiranje žene v družino rešitev social-
nega vprašanja za ženo? Tu se pokaže ekonomska in
moralna stran tega vprašanja. S tem, da se ženi onemo-
goči lastni zaslužek, je pahnjena v popolno odvisnost in
podrejenost možu, je odstranjena iz javnosti sploh,
oropana je socialnih pravic in človeške enakopravnosti.
Tako se rešuje kapitalizem na račun ženine samostojno-
sti in človeškega dostojanstva. Zakaj s poklicnim delom
raste ženina samostojnost in svoboda razpolaganja z
lastnim zaslužkom, pa tudi z lastnim telesom, žena noče
biti več rodilni stroj; kažejo se potrebe socializacije
časopis za kritiko znanosti/61 /20
gospodinjstva in vzgoje. Poklicno delo žene usmerja
torej družbeni razvoj vseskozi proti interesom kapitali-
zma in to je drugi vzrok, da ga hoče fašizem odstraniti.
Prizanesel pa bo seveda proletarskim ženam, delavkam
v industriji in obrti, služkinjam, postrežnicam i. dr. Te
niso predmet današnjih anket in diskusij, in se tudi
nikoli niso zanje brigali. Položaj proletarske žene v
kapitalizmu postavlja v pravo luč skrb fašističnih refor-
matorjev za ženo in družino.
Fašizem je izrabil tradicionalno usmerjenost širokih
množic k družini in zakon proti delovni ženi in tudi za
utrditev družine, ki ni le najizdatnejši temelj material-
nega izkoriščanja, ampak tudi tovarna meščanske ideo-
logije. Očetova avtoriteta v patriarhalni družini vzgaja k
pokorščini, hierarhiji, pojmovanju zasebne lastnine kot
naravnem pojavu.
Toda zakaj celo mnoge žene v poklicih zagovarjajo
fašističen način reševanja brezposelnosti? Zakaj ne ce-
nijo svoje samostojnosti in ne streme k enakopravnosti?
Ob priliki pobiranja podpisov proti redukciji žen v
poklicih, mi je neka samska nameščenka odrekla pod-
poro z značilnim pismom: »Poročena žena ne spada v
službo. Njeno mesto je od oltarja domov, kjer naj
posveti svoje moči raje gospodinjstvu, vzgoji otrok in
skrbi za zadovoljstvo moža.« Ta nezavednost poklicnih
žen je moralno jedro problema redukcije žen. Vzrok je
v tem, da je ženska vzgoja vseskozi sentimentalna in
prikazuje družbeno institucijo zakona kot naravno po-
trebo in edino in največjo srečo: dejstvo je tudi, da je
družina v kapitalističnemu sistemu še edina zaščita ženi,
ker je zunaj še večja mizerija, ker je žena izven nje
seksualno brezpravna in gospodarsko zapostavljena. Pa
tudi njeni še vedno suženjski miselnosti se ni čuditi.
Skoraj v vseh poklicih je zapostavljena, njena plača je
manjša od moževe, zaseda le nižja mesta, otežkočeno
ali onemogočeno ji je napredovanje, njena usoda je
večna podrejenost in izkoriščanost. Tako je danes z
veseljem pripravljena zamenjati svoj poklic za udobno
in enostavno urejenost mirnega družinskega življenja.
Seveda ne velja to za vse žene, marveč le za mnogo
povprečnih.
Z odstranitvijo žen iz poklicev je pomagano kapitalizmu
štirikrat; 1. ob ženskih plačah so nameščeni moški, 2.
družinski dohodki so samo enkratni (ne družinska plača
- ta je v kapitalizmu iluzija, ker ni rentabilna), 3.
odstranjene so iz javnosti žene, ki postajajo zaradi
svojega sodelovanja v produkcijskem procesu soodlo-
čujoč činitelj v boju proti kapitalističnemu izkoriščanju,
4. utrjena je družina-materialna in ideološka baza kapi-
talizma.
Boj proti ženi je torej reakcionaren, znižuje življenjski
in kulturni standard delovnega ljudstva in ponižuje ženo
človeško in socilno. Prizadete žene so se uprle. Priredile
so v tej državi protestno akcijo v obliki shodov, resolucij
in pobiranja podpisov. Tudi v Ljubljani se je vršil 11.
marca t. 1. shod proti redukciji žen v poklicih. Priredili
sta ga ženska zveza in Zveza del. žen. Če gremo mimo
zunanjega okvira, ki nas je zelo spominjal na rodolju-
barske prireditve s častnim predsedstvom in ki prav
gotovo ni bil v skladu z delovnim ponosom poklicnih,
' posebej pa še proletarskih žen, je bila slika shoda
razveseljiva: razpoloženje navzočih je bilo borbeno in
utemeljitve govoric so bile stvarne, zahtevale so pravico
do dela, ki je pogoj socialne in politične enakopravno-
sti. Predstavnica Zveze delavskih žen pa ni zadostno
pokazala na položaj proletariata in proletarskih žen, na
skupne vzroke izkoriščanja sploh in na potrebo skupne
fronte. Podpirala je sicer zahteve poklicnih žen, prole-
tarskih žen pa ni pridobila, ker jih ni zastopala. In to je
škoda za obe strani, saj je vsem ženam potrebna medse-
bojna podpora za uspešno borbo.
Shod je sprejel sledečo resolucijo:
1.	Oblasti naj z vsem vplivom preprečijo, da bi se
protiustavno reševala brezposelnost na škodo žen, za-
poslenih v državnih, samoupravnih in privatnih službah
(čl. 19. ustave)
2.	Zabranijo naj se redukcije in sistemiziranje službe-
nih mest po spolu.
3.	Določi naj se maksimum dohodkov.
4.	Odpravijo naj se vse sinekure in vsa plačana častna
mesta.
5.	Naj določneje naj se preneha vsa protekcija, ki po-
sebno kvarno vpliva na javno življenje.
6.	Ukinejo naj se vsi specijalni honorarji za delo, ki se
vrši med uradnimi urami.
7.	Prepreči naj se, da ena oseba vrši več poslov in
prejema večkratno plačo, dočim drugi nimajo no lene
zaposlitve.
8.	Razbremeni naj se prezaposlene osebe v uradih in v
šolah.
9.	Razvoju tehnike primerno, naj se skrajša delovni
čas.
Zdaj bo treba nadaljevati borbo tudi v smislu vzgoje
širokih ženskih množic, da se bodo borile ne le za
pravico do dela, ampak tudi proti oviram, ki otežkočajo
ženino javno delo in za pogoje, ki bodo omogočali vsaki
ženi, tudi poročeni in materi, sodelovanje v poklicih in
produkciji, za pogoje, ki ji bodo naredili to delo pri-
jetno in zaželjeno. Kajti kaj pomaga pravica do dela, če
pa so razmere take, da se je ženske množice branijo?
Zahtevati moramo: 1. za enako delo - enako plačilo, 2.
razbremenitev v službi, 3. skrajšanje delovnega časa ob
nezmanjšani plači, 4. enako napredovanje kakor moški,
5. enake pogoje za sprejem v službo, 6. socialno zaščito
matere in otroka brez ozira na zakonsko ali nezakonsko
rojstvo.
Nekaj pripomb
k resoluciji
poklicnih žen proti
redukciji
K protestnemu shodu z dne 11. marca, s katerimi se
načelno odločno strinjamo, hočemo pripomniti nekaj
stvarnih pripomb, ki jih smatramo za bistveno važne:
Ton javne ankete v časopisih je bil tale: Javne službe so
po številu omejene in zasedene, med zaposlenimi so
tudi poročene žene; na te službe pa čaka cela vrsta
moških in neporočenih žena. Ali naj poročene usluž-
benke napravijo mesto brezposelnim ali ne? Tako je
postavil probleme tudi shod in je v resoluciji rekel »ne«.
To pa je nezadostno. Resolucija bi morala jasno in
načelno povedati predvsem, kaj je storiti nezaposlenim
in ali mora ostati število mest res omejeno ali ne. Ker v
resoluciji to ni jasno rečeno, se bojim, da shod ni
pridobil za sebe neporočenih žena in brezposelnih mo-
ških reflektantov na službe in da je cela slika še vedno
ostala na napačni podlagi: je samo določeno število
javnih mest, zmenite se med seboj, kdo jih bo zasedel in
kdo naj se umakne. Temu »zmenjevanju« meščansko
časopisje seveda odpira vrata na stežaj in s tem veča
iluzije svoje demokratične in ljudske usmerjenosti.
Avtorice resolucije so morda čitale v sicer reakcionar-
nih, fašističnim voditeljem podobnih govorih »Bojevni-
kov« vsaj to, koliko državnega denarja gre v različne
namene, in bi lahko predlagale, da bi se dotični denar
uporabil za zaposlitev nezaposlenih in da bi se v ta
namen lahko našla različna sredstva. One bi morale
jasno povedati, da je treba in je mogoče krog zaposlenih
razširiti s tem, da se skrajša delovni čas pri nezmanjša-
nih plačah. S tem bi odvrnile zaposlene od medseboj-
nega boja in jih združile. Če celo »Učiteljski tovariš«
predlaga povečanje števila mest - z razbremenitvijo
razredov, otvoritvijo novih šol - se čudimo, kakšna je ta
zastopnica Zveze delavskih žena in deklet, ki ni spravila
v skupno resolucijo te bistveno najvažnejše zahteve,
objavljene v 4. štev. Ženskega lista: »odprava brezpo-
selnosti, skrajšanje delovnega časa ob nezmanjšanem
zaslužku. Razbremeniti je treba prezaposlene osebe.«
Zahteva po določitvi »maksimalnega dohodka«, ki je
sorodna boju proti dvojnemu zaslužkarstvu, je pa celo
reakcionarna. Dokler vlada kapitalizem, dokler je cilj
produkcije profit, dokler je večna gospodarska nestal-
nost, dokler vidi vsakdo svojo eksistenčno potrebo in
zavarovanje v zbiranju denarja, je boj proti dvojnemu
zaslužkarstvbu in »prevelikim« dohodkom reakciona-
ren. Dokler je družba zgrajena na načelu kapitalistične
privatne lastnine produkcijskih sredstev in produkcije
za dobiček, dokler 5% renta od paketa delnic za
10,000.000 dinarjev znaša 500.000 dinarjev in pomeni
samo enojen zaslužek, toliko časa je skrajno reakcio-
narno omejevati zaslužek delovnemu človeku, ki ga
vsak čas lahko doleti brezposelnost, bolezen, nesreča v
družini. Stališče »maksimalnega dohodka« za delavce in
proti dvojnemu zaslužkarstvu je fašistično stališče soli-
darnega prenašanja bremen krize: kapital naj malo
utrpi pri dobičku, delovni človek pa pri mezdi in plači,
to je, pri svojem zdravju in življenjski sili. Tako stališče
zastopajo mussolinijevski in hitlerjevski ideologi: tako
govori Goebbels, kadar hoče odvrniti pogled nemškega
delovnega človeka od dohodkov Wilhelma II. - še
vedrio najbogatejšega Nemca in največjega kapitalista,
- Kruppa, Thyssena in vrste drugih, ki propagirajo
nemškemu ljudstvu, da je kapitalizem najboljši red, ki
pa vendar niso voljni materialno prenašati njegovih
nedostatkov; stlaišče, ki končno meri na to, da se bre-
mena krize prenesejo na ramena delovnega človeka, ne
pa na profit od kapitala. - Mimogrede naj povprašam še
z druge plati: Kje je tista meja maksimalnega dohodka,
kdo jo bo določil in kako se bo držala? Ali ni primer
Rooseveltovih kodeksov, katerega analizo so avtorice
lahko našle v »Književnosti«, zadosti poučen?
Točka, naj se delovni čas krajša »vzporedno z napred-
kom tehnike«, ki je bila dostavljena, kakor poroča
»Ženski list« v 4. štev., na predlog zastopnice Zveze
delavskih -žena in deklet, pa izraža povsem nezadostno
stališče. Čemu to omejevanje, čemu ta tipično socialde-
mokratska zahteva, ki pušča odprta vratica spredaj in
zadaj v vprašanju, kdo bo določil mejo napredka, kje je
tehnični napredek v javnih službah, zlasti na primer v
šolah, kjer učitelja ne morejo nadomestiti s strojem?
Delovni čas se lahko skrajša v momentu, kakor so
družbene produkcijske sile tako razvite, da dovolj pro-
ducirajo, da prebivalstvo ne umira od lakote. V tistem
momentu se delovnik že lahko tako razdeli in skrajša,
da se zaposli vse prebivalstvo, In znano je, da ne živimo
v srednjeveški podprodukcijski krizi, temveč v kapitali-
stično nadprodukcijski krizi. Nadalje bi bilo treba izreči
zahtevo po izenačenju položaja žen z moškimi v javnih
službah. To, da tega ni, je razlog, da veliko žen vidi svoj
ideal v sužnosti pri domačem ognjišču, da gre v zakon za
vsako ceno, da poročene zaposlene žene ovira, da se ne
borijo za zaposlitev s potrebno energijo, da ima katoli-
ška propaganda podlago za svoj trenuten uspeh pri
nekaterih ženah, ki se pasivno drže napram akciji.
časopis za kritiko znanosti/61 /21
UDK: 2.(X)1.1 (497.12): 141.82
Odnos slovenske
^teologije do
Matevž Grenko
Ko govorimo o slovenski teologiji, s tem mislimo na
uradno (cerkveno) teologijo, za razliko od neuradne, ki
pa je naprednejša in katere osrednja osebnost je V.
Grmič. Progresivnejša smer slovenske teologije se zbira
okrog revije Znamenje, uradna teologija pa ima v pose-
sti ostale revije. Naš prikaz se bo zato omejil na analizo
sodobne uradne slovenske teologije in na njen odnos do
K. Marxa, katerega sto letnice smrti se spominjamo
prav letos.
Slovenska teologija se ravna in sledi navodilom vodstva
svoje krajevne cerkve, ki pa je seveda v popolnosti
odvisna od smernic in učenja vrhovnega vodstva cerkve,
v Rimu. Zato ni naključje, da, kadar slovenska teologija
obravnava marksizem, so njene sodbe v glavnem nega-
tivne in zelo splošne, saj mora pri tem upoštevati nauk
svojih učiteljev, ki pa jih predstavljajo papež in škofje.
Ker pa je vodstvo cerkve preveč podvrženo zahtevam
formalno doktrinarne narave, se pravi cerkvenim doku-
mentom, ni slučajno, da tudi posamezna teološka dela
uradnih teologov, lahko ostanejo zgolj individualno ek-
sperimentiranje.
Vsekakor pa je minil čas, ko so teologi ignorirali K.
Marxa in njegovo znanstveno misel in to velja tudi za
slovenske teologe. Sicer pa to preprosto ni več mogoče,
predvsem zaradi vpliva delavskih gibanj na družbeni
razvoj v zadnjem stoletju, kot se je tudi uveljavilo
spoznanje, da je za samo teološko misel pozitivno, da
spremlja in pozna dosežke marksističnega raziskovanja
v svetu. Celo K. Marx je po mnenju teologa »marsika-
tero raziskavo in razglabljanje še posebej spodbudil tudi
v teologiji«. (1)
Slovenska teologija kritizira marksistično misel z dveh
zornih kotov. Najprej poudarja, da marksizem ni neogi-
ben družbeni pojav, in je ne glede na trenutno aktual-
nost le prehodni in omejen človeški pojav, drugič pa
marksizem ocenjuje kot negativno vrednostni pojav, ne
glede na dejansko obstojnost. V okviru te načelne
usmeritve slovenske teologije, do marksistične misli, se
ocenjuje tudi misel njenega začetnika K. Marxa. Naš
prikaz se bo omejil na dve osrednji temi, s katerima se
slovenska teologija srečuje pri obravnavi Marxove mi-
sli.
1. Marxova analiza
razredne družbe
Čeprav je sodobna teologija sposobna usmerjati in tudi
vplivati na človeka, pa odpove pri znanstveni analizi
družbe in na njej zasnovani akciji, zato se danes vse
pogosteje navezuje na marksizem in misel K. Marxa,
četudi se z njima ne strinja, oz. ujema se samo z
nekaterimi Marxovimi »problemskimi zastavitvami, od
drugih se pa razlikuje, ker ji ne ustrezajo«, hkrati pa
kaže tudi »slabosti v nakazani rešitvi, zato jo odklanja
in predlaga drugačno rešitev«. (2)
Iz tega sledi sklep, da ima teologija izgrajeno svojo
predstavo družbene ureditve, ki se razlikuje od misli K.
Marxa in njegovih analiz razrednih družbenih struktur.
Vendar teologija sodi, da je Marxova napoved pravič-
nejše družbe utopična, četudi je »razumljiva privlačnost
te utopične vizije družbe, kjer naj bi bilo konec tega, da
bi človek izkoriščal človeka«. (3) Vprašanje družbenih
razredov je po teološkem mišljenju v ospredju Marxo-
vega prizadevanja po vzpostavitvi pravičnejše družbe,
četudi »Marxu ni šlo za to, da bi hotel odpraviti kapitali-
stično družbo zaradi njene krivičnosti in nečloveškosti«,
pač pa naj bi bila kapitalistična produkcija »v sebi
protislovna, nevzdržna in zato po svoji notranji zakoni-
tosti obsojena na propad«. (4) Vendar pa naj bi Mar-
XOVO prizadevanje po odpravi vseh razredov in vseh
drugih odtujevalnih posrednikov, med njimi tudi dr-
žave, »pripeljalo v diktaturo, v stalinizem«. (5) In takoj
se na to verzijo navezujejo drugi. »Brez dvoma ne
moremo dolžiti Marxa za vse, kar je storil Stalin in
njegovi, toda te deformacije so često manj poneverjanje
nekega nauka, kot pa njegov dosledni razvoj«. (6)
Razumljivo je, da takšne špekulacije ne prenesejo
znanstvene neoporečnosti.
Po teološkem prepričanju Marxov pristop k reševanju
družbenih protislovij nujno vključuje razredni boj. Ali
teologi sprejemajo načelo razrednega boja, je seveda
drugo vprašanje. Namreč »odobravati tudi ta razredni
boj, bi pomenilo soglašati s proletarskim mesijani-
zmom, ki je del Marxove ideologije«, še posebno če naj
bi upoštevali, da »nikakor ni dokazano, da je vsa prete-
kla in sedanja zgodovina sam boj, še manj pa samo
razredni boj«. (7) Kot vidimo, teologi ne zanikujejo
obstoja družbenih razredov, medtem ko za razredni boj
trdijo, da z njim ni mogoče^apopasti vse zgodovine,
četudi ta boj poteka vsaj na relaciji bogati-revni. S tem
pojmovanjem pa teologija prihaja v nasprotje z osnov-
nimi Marxovimi predvidevanji, namreč da je smisel
razrednega boja utemeljen v zakonitostih razredne
družbe in v sami vsebini tega boja. Slovenska teologija
pri Marxovi teoriji o razrednem boju razlikuje dve
ravni. Prva naj bi bila strogo znanstvena in zgolj teore-
tična. Ta »vključuje namreč veliko hipotetičnih sta-
lišč. .., ki so lastne vsem znanstvenim teorijam in hipo-
tezam«. Druga plat pa naj bi bila že ideološka. »Sem
sodi njena materialistična ideološka obarvanost, njen
antagonistični in shematični dualizem in zavestna pri-
stranskost«, pravi v svojem delu T. Stres, v delu, ki se
doslej najpopolneje sooča in kritično vrednoti marksi-
stično teorijo religije, s pozicij uradno teološkega od-
klonilnega odnosa do marksizma in s tem tudi do Marxa
samega. (8) Da pa je bilo teologu delo olajšano, mu naj
bi pomagal e Marx sam, s tem da naj bi »omejil obstoj
družbenih razredov in njihovega boja na določeno ob-
dobje člov eškega razv oja in na določeno obdobje člov e-
ške in družbene proizvodnje« (9). povrh vsega pa po
teologovem mišljenju Marxova teorija razrednega boja
vsebuje »nekatere heglovske prvine in heglovsko oza-
dje« kar Marxovo »sakralizacijo razrednega boja sprav-
lja na slab glas«. (10)
V nujni povezanosti z razrednim bojem je po teološki
interpretaciji tudi Marxov pojem revolucije. To naj bi
potrdil Marx v svojem Prispevku k židovskemu vpraša-
nju iz mladostnega obdobja, kjer je že »napovedal geslo
družbenega prevrata-revolucije, ki naj bi odpravila na-
sprotje med zasebnim in političnim življenjem člo-
veka«. (11) Znano je dejstvo, da je bil pojem revolu-
cije, tudi v dokumentih drugega Vatikanskega koncila
načelno zavrnjen in tako tudi pri uradnih teoloških
interpretatorjih pri nas ostaja sporen. K temu stališču
jih po sodbi teologa navajajo »številni ugledni teologi,
ki zagovarjajo revolucijo (le) kot zadnje sredstvo za
spremembo krivičnega družbenega reda« (12). Zato je
v tej zvezi za slovenske teologe odločilnega pomena
kako presojati in ocenjevati »izvirno« Marxovo pojmo-
vanje revolucije. Tako teolog »načelno ne bi mogel
imeti pomislekov«, če »pomeni revolucija pri Marxu
mirni in zakoniti prehod iz kapitalizma v socializem«.
Če je pa za Marxa »revolucija nasilni prevrat, ontolo-
ško-antropološko dejanje«, tedaj teolog »ne more pri-
stati na tako tuzemsko 'odrešenje'«. (13) Razkrije se,
da je za teologe osrednjega pomena nasprotovati revo-
luciji zaradi domnevne sakralizacije (mitizacije) njene
vsebine tudi s strani Marxa samega. Tako naj bi bil ta
»revolucionarni boj, ki spremeni svet v temeljih, nujen
in ni podvržen nobenim moralnim normam. Vse. kar je
v prid temu boju, je upravičeno«. (14) Tudi iz tega
izvajanja odseva želja po etično nevtralnem in vre-
dnostno neopredeljenem pojmovanju revolucije, kar
pomeni, da se po teološkem mišljenju ne bi smelo
spraševati po smotrnosti in smiselnosti družbenega ob-
stoja in razvoja, pač pa zgolj sprejeti obstoječo druž-
beno ureditev in potem odkrivati katera sredstva so
najuspešnejša za pomiritev porajajočih se revolucionar-
nih vrenj. K temu je treba reči, da so to lahko le sanjske
teologove nostalgije po »dobrih starih časih«.
Naslednji moment v teološki analizi Marxove misli in v
odvisnosti od teorije razrednega boja je vprašanje bre-
zrazredne družbe. »Ena izmed osnov nih dogem marksi-
zma pravi, da razredni boj, ki se je pojavljal v vedno
novih in višjih oblikah, da ta boj postaja pot do brezra-
zredne družbe.« (15) Vsekakor pa bi morali za ta
»zgodovinski načrt popolnega preoblikovanja sedanje
družbe v novo«, biti »dani objektivni pogoji za to. da bi
zatirani dobili nazaj svojo odtujeno človeško dostojan-
stvo in bi lahko prenehala nasprotja med razredi«. In
kateri naj bi bili ti osnovni pogoji, ki določujejo »novo
družbo«? Na to je po teologu odgovoril že sam Marx, s
tem ko prihodnjo brezrazredno družbo»pojmuje kot
zavestno usmerjenost posameznikov do soljudi. Takrat
ta razmerja ljudi niso več določena z ekonomskimi
odnosi, ampak so čista razmerja, ki se dogajajo onstran
odnosov, kot jih določajo zakoni proizvodnje in me-
njave blaga«. (16) Teologova namera je jasna, saj skuša
svoj akademski napor uporabiti tako. da bi s pomočjo
Marxa našel pojasnila in ustrezne teoretične modele, ki
ustrezajo njegovemu (teološkemu) gledanju na sodobni
svet. katerega situacija pa naj ne bi potrjevala - gledano
z očali teologa - Marxovih iztočnic, še posebno kar se
tiče »prihodnje družbe«. Kajti sedanja »propaganda
materializma kot vodilne ideologije dokazuje obstoj
vodilnega razreda«. Zato »propaganda materializma
nasprotuje ideji brezrazredne družbe, družbe brez vo-
dilnih razredov in brez vodilnih ideologij«. (17)
Tako naj torej sedanjost ne bi bila preveč rožnata,
četudi se je glavni preoblikovalec sedanjih družbenih
razmer in sploh uresničevalec socialistične revolucije-
-proletariat »razvil do svoje najvišje in zadnje oblike,
do diktature«. (18) Vendar pa delavski razred organizi-
ran v obliki diktature proletariata po teološkem gleda-
nju. predstav lja ne samo nekaj nepotrebnega, temveč je
sam v sebi nehumano organiziran, saj bi naj nastopal
proti posameznemu človeku, predvsem pa proti privatni
lastnini. Zatorej »takšna skupina, tudi če-kot si je za-
časopis za kritiko znanosti/61 /22
mišljal Marx in se ni uresničilo-ne pripada vladi ali
državi, že po svoji funkciji-ne glede na osebne zmote-
-zaide v samovoljna dejanja, ki imajo protičloveške
posledice, te pa so zares ,odtujevalne\ (19) V Jem
okvirju bi naj bila po teologih sporna sama zasnova
vloge proletariata v zgodovinskem procesu. Tako naj bi
Marx namenil proletariatu vlogo, ki je »neodvisna od
njegovih članov. Svojega zgodovinskega poslanstva si
niso določili proletarci sami ampak jim ga je določila
Zgodovina oz. zgodovinski razvoj Proizvodnje in njenih
zakonistosti«, trdi T. Stres (20). S tem teolog nedoumno
namiguje na paralelo s teološko vizijo religioznega
,osvobajanja' sveta, ki ima svoj izvor v eshatološkem
pojmovanju ,kraljestva svobode'. Kljub takim in po-
dobnim poskusom pa skušajo teologi svojo nemoč pri
študiju Marxa naprtiti njemu samemu določene nedo-
slednosti. Tako naj bi Marx sam a priori proletariatu
pripisal »nekakšno socialistično nezmotljivost »kar pro-
letariatu »omogoča, da se prikazuje kot od narave dan
rešitelj človeštva«. Ta misel o posebni zgodovinski vlogi
proletariata, kot tudi Marxova ideja o »nespravljivosti
konflikta, ki postavlja ta proletariat v nasprotje z ,vsem
obstoječim političnim in družbenim redom'« (21), pa
naj bi bile bolj plod Marxovega »filozofskega modrova-
nja, kot pa dejanskega opazovanja stvarnosti«, kajti
Marx naj takrat ne bi »imel skoraj nobenega pravega
stika z delavskim razredom«. (22) Te tukaj prikazane
teološke teze lahko uvrstimo v tisti krog prizadevanj, v
osnovi niso presegle pristajanja na dane razmere kapi-
talistične družbe kot obče veljavnega modela družbene
ureditve. Hkrati pa skušajo s teološkimi merili dokazo-
vati neveljavnost nekaterih temeljnih spoznanj K.
Marxa, v našem primeru njegove razlage vloge proleta-
riata.
S pojmom delavskega razreda se navezuje tudi pojem
ideologije. »Pri Marxu in v klasičnem marksizmu ima
ideologija razredno funkcijo, se pravi, da .je v službi
nekega razreda in zagovarja njegove interese«. (23)
Dejansko je razredna ideologija prekrivala in onemo-
gočala videti v kapitalistični družbi delavski razred in to
tako za druge kot za delavski razred sam. In kako
teologi opredeljujejo ideologijo?« Opredeljuje se kot
celostno prepričanje, ki le na videz sloni na stvarnost v
resnici (pa skuša) doseči določene subjektivne in-
terese«, meni F. Perko (24). V teološkem žargonu
znanstveni pojmi veljajo le v okviru pozitivistične
usmerjenosti, se pravi le tisti, ki po svoji vsebini ustre-
zajo teološkim predstavam o harmoničnosti, samoure-
jevalnosti, katerim je možna določena ena sama vsebina
- od tod izvira nezgodovinskost in nedialektičnost teo-
logije. Tako teologi ne sprejemajo razlage, da je člove-
kovo mišljenje odvisno od družbenoekonomskih raz-
mer, prav tako pa za njih ni sprejemljiva povezanost
znanosti z družbeno prakso, saj se nagibajo k mnenju,
da je vse, kar ni mogoče teoretično abstraktno preveriti,
ideologija. Tako npr. Stres trdi, da »bo znanost toliko
bolj služila praksi, kolikor bolj bo res znanost, ne pa
kolikor se bo izneverila sama sebi. V tem zadnjem
primeru bo postala ideologija«. (25) Vsakršne drugačne
teoretične razlage se po teologih razumejo in pojasnju-
jejo le kot neznanstvene. S tem pa si pripravijo teren, da
lahko tudi marksizem dobi oznako ideologije. Tako je
toraj marksizem »ideologija in sicer ideologija na dolo-
čen način pojmovanega delavskega razreda«, ki »ima
ideološko stališče do ideologije«, saj »svojo lastno ideo-
logijo jemlje kot znanost in ne kot ideologijo« (26).
Končno pa teolog sklene, da bo socialistična družba
težko kaj spremenila, če bo ostala pri »sedanji marksi-
stični ideologiji«, ki ne samo, da »nima nič skupnega z
objektivnim pristopom k zgodovini filozofije, temveč je
velikokrat tudi nezvesta samemu Marxu«. (27)
1. Marxovo
pojmovanje človeka
kot družbenega
bitja
Tudi ko bomo analizirali izjave teologov v zvezi z
Marxovimi pogledi na človeka, se je treba zavedati, da
teologi nastopajo pod okriljem cerkve kot institucije, ki
se proglaša za varuha pravic človeka kot osebe - kot
skupnost pa se proglaša za prostor svobode za ljudi kot
oseb. Toda po drugi strani pa ti isti teologi trdijo, da je v
Marx ovi misli težko zadovoljivo rešiti problem člove-
kove individualnosti, kot tudi razrešiti protislovnost
med človekovo osebnostno ustvarjalnostjo in splošno
determiniranostjo naravno-zgodovinskega dogajanja.
Človek je po Marxu opredeljen kot kompleks druž-
benih odnosov, pri čemer se vse plati človeške dejavno-
sti in življenja medsebojno prepletajo; tako tudi nobe-
nega drugega področja (umetnosti,,) ne moremo preu-
čevati brez poznavanja kompleksnosti človeških odno-
sov. Vendar pa je Marx v znanem Predgovoru k Pri-
spevku h kritiki politične ekonomije ugotovljal priori-
teto ekonomskih odnosov, ki jih že dojema kot 'sub-
stanco' človeškega življenja in gibanja zgodovine. Prav
to dejstvo pa teologija razlaga na svoj način. Tako naj bi
Marx »preštudiral le zakone v poslovanju takratnega
kapitalističnega proizvodnega sistema«, po drugi strani
pa naj bi »hotel spremeniti človeka le v odsev odnosov
ekonomske proizvodnje« (28). Zato naj bi bilo težko
opredeliti, kaj je človek, še posebno ker da je človek
samo proizvod zgodovine. Marx naj bi »nad ljudi posta-
vil zgodovino proizvodnje«, ki »nekako suvereno raz-
polaga s posamezniki ter določa podobo prihodnjega
človeka«. (29) Tako ostaja kamen spotike za teologe
ravno Marxova misel, ki se osredotoča na človeka v
njegovi zgodovinsko-družbeni proizvodni dejavnosti.
Teolog se bo še vnaprej zaman trudil z Marxovim
razumevanjem človeka, saj njegov pojmovni nivo nika-
kor ne dosega Marxove ravni. »Ali je (človek) le proi-
zvod narave in produkcijskih odnosov ali je kaj več? Tu
je z našega (teološkega) vidika temeljna pomanjkljivost
(Marxovega) pristopa k človeku in njegovi zgodovini,
ne upošteva duhovne transcendentne razsežnosti člo-
veka«. (30). Treba je reči, da je temeljno področje ,
kamor Marx postavlja bistveno človeško dogajanje, ne
morda teoretično abstraktno področje razmerja med
posameznikom in človeštvom, pač pa konkretno po-
dročje družbenega življenja, materialne proizvodnje in
družbeno ekonomskih razmerij. Teologi ne pristajajo
na takšno koncepcijo, pač pa še naprej trdijo, da je
glavni problem v tem, da Marx sicer »ne zanikuje
duhovnega vidika človeka, vendar daje materialistično-
ekonomističnemu vidiku prednost«, to pa naj bi pome-
nilo, da so pri Marxu vse človeške dejavnosti podrejene
tej družbenoekonomski primarni dejavnosti.(31)
Posebne težave naj bi Marxa čakale pri njegovem
razpravljanju o človeku kot posamezniku, seveda gle-
dano skozi optiko teologa. Prvi problem naj bi bil
Marxovo razumevanje stvarjenja človeka. Vprašanje »o
začetku, o stvarjenju«, je za Marxa »lažno vprašanje,
psevdoproblem«. Po Marxu se človek »ne bi smel vpra-
šati po nastanku ali stvarjenju samega sebe. Človek
namreč biva, človek je in že samo s tem, da vprašuje,
dokazuje, da je«, meni Stres.(32) Toda to je po avtorju
samo prvi del; Marx se naj bi želel »i zmakniti« tudi
vprašanju o koncu, o smrti in to naj bi bjl drugi del
celote. Po Marxu bi bilo mogoče posameznika »pojmo-
vati samo kot sredstvo, s katerim dosega vrsta svoje
nadindividualne smotre, v politični praksi bi pa to na-
čelo lahko vodilo v brezvestno manipuliranje z ljudmi«,
zatrjuje teolog (33). Zato po teologu ostane še vedno
odprto vprašanje, »ali je Marx individualnega človeka
povsem žrtvoval materiji, naravi in družbi-kolektivu, ali
pa je dovolj upošteval njegovo samostojnost in indivi-
dualnost?« (34)
Vprašljivo naj bi bilo tudi razmerje med človekom in
naravo. Zakaj? V tem primeru Marx bi ne mogel zava-
rovati človeka-posameznika pred naravo. »Ni res, da je
smrt samo naraven pojav, kot trdi Marx. Smrt je člove-
kov osebni, eksistenčni problem, ki ga ni mogoče odpra-
viti z nobenim sklicevanjem na človeško vrsto in njeno
nesmrtnost«.(35) K temu je treba pripomniti, da je
človek kot živo bitje nujno podvržen najsplošnejšim
zakonitostim življenja, ki jih lahko seveda usmerja in
obvladuje, tako kot druge prirodne zakonitosti, ne more
jih pa odpraviti. Tako mora človek-posameznik umreti,
da lahko preživi in secazvije vrsta; smrt posameznika je
torej pogoj obstoju vrste, toda obstoj vrste je pogoj
življenju posameznika. Bistvo individualnega življenja
je prav v enkratnosti in neponovljivosti človeškega živ-
ljenja, zato je tudi teološka predstava o neskončnosti
človeškega življenja neutemeljena, ker bi si jo bilo
mogoče misliti le kot absolutizacijo določene faze živ-
ljenja, kar pa bi po drugi strani pomenilo osiromašitev
celotnega (večfaznega) človeškega življenja. Stres do-
daja, da je »odnos med naravo in človekom manj
harmoničen, manj uravnovešen, kot ga Marx želi prika-
zati«. Treba bi naj bilo še upoštevati, da je »človek
bitje«, ki je »pogojen s tisoč naravnimi zakoni-
tostmi«.(36) Marx naj bi torej pretirano poudarjal le
pomen človekove dejavnosti, medtem, ko narave naj ne
bi sploh upošteval. Zato ni naključje kar trdi teolog, da
»ne moreta biti naturalizem in materializem ustrezno
izhodišče in teoretična podlaga za osvobodilno ideolo-
gijo« (37), pri čemer pa je treba poudariti, da seveda s
tem teolog misli na materializem 18. stoletja, katerega
je že Marx sam označil kot abstraktnega, saj ne upo-
števa zgodovinskih in družbenoekonomskih vidikov
preučevanja narave. Vendar pa je Marx že v Nemški
ideologiji poudaril, da narava in zgodovina nikakor
nista dve ločeni področji, saj odkar obstajajo ljudje, se
zgodovina narave in zgodovina ljudi medsebojno pogo-
jujeta. Stres zatem zaključuje, da naj bi bil po Marxu
»pravi pomen narave človeku neposredno nedostopen,
temveč ga vedno bere skozi očala zgodovinske stopnje
svoje kulture in civilizacije«.(38)
Po teološkem mišljenju je Marx človeka predvsem
obravnaval kot odvisno bitje, ki je sorazmerno družbe-
nim in ekonomskim razmeram (okoliščinam), v katerih
živi. Slednje pa razumljivo pogojujejo tudi človekovo
zavest in njegovo mišljenje. »Na človekovo zavest
vpliva najprej tehnologija, se pravi oblika proizvodnih
sredstev. To je prvi dejavnik. Drugi dejavnik pa je
razredna razdeljenost družbe«, (39) to pa je po teologih
tudi vse, kar naj bi Marx vedel povedati o vplivu mate-
rialnega življenja na človekovo zavest. Teologi se v tem
kontekstu premalo zavedajo, da je po Marxu človeško
življenje dialektični odnos njegovih različnih plati, med
katerimi je prvenstvenega pomena ekonomska plat. V
tej kompleksnosti vplivov pa ni mogoče zanemariti
vpliva idej na sam družbeni proces. Marxova preokupa-
cija v zvezi s problemom človekovega osvobajanja tako
presega ozke okvire ideološke sfere in prehaja v analizo
temeljnih določil človeka kot zavestno praktičnega
bitja. Zato teološke kritike, naslovljene na Marxovo
razlago zgodovinskega razvoja, češ da ne upošteva po-
membne vloge idejnega dejavnika, dokazujejo samo to,
da ti teologi sploh ne poznajo Marxove dialektike, ki je
racionalna, znanstvena in zgodovinsko konkretna; z njo
pa je tudi mogoče razumeti, da se zgodovinska človeška
resničnost vedno spreminja.
Pod teološko kritiko zapade tudi Marxov koncept
podružbljenosti človeka, v katerem teologija ne vidi
ničesar pozitivnega. S tem načelom naj se bi ne bilo
mogoče strinjati, ker je ta Marxova zamisel »ne samo
utopična«, temveč in predvsem »nevarna«. Zakaj? Na-
mreč »prav to človekovo hotenje popolnoma podruž-
biti, vse tisto, pa, kar se temu upira ali se ne da, zatreti
ali pa vsaj omalovaževalno potisniti v brezpravno ob-
močje osebnih kapric in intimnih posebnosti, je rodilo
vse tisto, kar v marksistični praksi še vedno imenujejo
stalinistična zabloda« (40). Na tem mestu je vendar
treba reči, da teolog ne razume (ali bolje: razume po
svoje) tistega mesta iz Marxovega Prispevka k židov-
skemu vprašanju, kjer Marx govori o obče človeški
emancipaciji, kot procesu resnične človeške emancipa-
cije. Teolog pa ta proces takoj postavlja v dve skrajnosti
- nasproti meščanskemu individualizmu, ki daje pre-
dnost privatnemu interesu posameznika (in za kar se
sam po tihem zavzema), postavlja birokratsko-dogma-
tični totalitarizem, ki nasilno in v celoti podreja interes
posameznika in eksplicitno poudari, da naj bi ta skraj-
nost imela svoj izvor v Marxovi viziji podružbljenega
človeka.
Teolog zato v svojem slogu nadaljuje, da bi bilo
brezpredmetno, če bi »kot Marx zahtevali, naj bo svet
popolnoma prozoren, naj nekega dne v celoti ustvarimo
sami sebe ter docela obvladamo zgodovino in na-
ravo«(41), saj bi bilo »prazno in celo narcisoidno«, če bi
kot Marx zahtevali, da naj bo človek »korenina samega
sebe in docela sam svoj gospodar v vseh pomenih in na
vseh ravneh svojega življenja«.(42) Pri Marxu naj bi
bila v tem oziru vprašljiva sama zastavitev problema
človeka kot persone-osebe. Marxova »zmota« se naj-
bolj izraža v »zabrisovanju osebnega dostojanstva, ko
postane oseba sredstvo absolutne vrednote, ki se ime-
nuje znanstveni socializem (komunizem). To zmoto iz-
korišča praktično življenje v totalitarnih marksističnih
sistemih, ki jih danes tako odločno odklanjajo ugledni
neomarksisti « (43).
Teologi trdijo, da ravno ta človekova neosebnost, ne-
svoboda, ki se pojavlja tako na družbenoekonomskem
področju, kot tudi na ideološkem, vodi nujno v različne
oblike alienacij. Pri odtujenosti človeka, sklepa teolog,
po Marxu ne gre toliko za »teoretični problem«, pač pa
predvsem za »praktično, politično in družbeno vpraša-
nje«, v razmerah meščanske demokracije. (44) Čeprav
je v tej družbi človek »teoretično suveren, je v svoji
konkretnosti, v občanski družbi prigodno in usužnjeno
bitje ter izročen na milost in nemilost naključju«, trdi
teolog (45). Teologi tokrat uvidijo, da je osnovno vpra-
šanje meščanske družbe odprava ekonomske odtujeno-
sti, saj gre pri tem za odtujenost dejanskega življenja;
odprav te sfere odtujenosti pa nujno zaobsega tudi vse
druge. Zato za Marxa odprava odtujenosti ne predstav-
lja le političnega vprašanja, pač pa najprej človeško
vprašanje, kot pogoja človekove celovite eksistence.
Res, ni mogoče izgraditi družbe, ki bi temeljila na
principih humanizma, ne da bi odpravili resničnost člo-
vekove odtujenosti, človekove »izročenosti na milost in
nemilošt naključju« ter človekove ujetosti v določeno
političnoekonomsko odvisnost. In v čem je rešitev člo-
vekove odtujenosti? Teologi ga vidijo v delu. (46)
»Delo je bistvena razsežnost človeka kot človeka, je pot
njegovega samouresničevanja in obvladovanja sveta«,
pravi J. Juhant (47). Če se torej človek res potrjuje z
delom in se po njem celo opredeljuje, pa za teologe
takoj nastane vprašanje, kako je človek lahko nastal kot
rezultat lastnega dela. Tako teolog zatrjuje, da »še
predno se človek uresničuje z delom, mora najprej biti.
Človek si ne daje obstoja, se ne ustvarja z delom. Da
začne delati mora najprej biti«. (48) Pri tem gre teolog
mimo Marxovega (in marksističnega) razumevanja dela
kot smotrne dejavnosti za prisvajanje naravnih stvari za
človeške potrebe, kot splošnega naravnega pogoja za
človeško življenje in je zato neodvisen od vseh oblik
tega življenja, nasprotno pa je enako skupen vsem
njegovim družbenim oblikam. Z delom postaja človek
tudi ustvarjalec ali subjekt zgodovine. Zato meri v
prazno tudi njegova naslednja formulacija: »Marksisti
mislijo, da vedo, kaj je zgodovina in kam gre ... Zanje
je to ideal, ki jih navdihuje in vodi v njihovi dejavnosti.
Toda, kaj nam jamči, da bo ta novi ideal bolj uspel kot
drugi v preteklosti«.(49) Teolog sklepa z idealističnih
pozicij, da so temelji družbenoekonomskim spremem-
bam t.i. duhovni odnosi in da naj bi ti predstavljali
temelj družbenega razvoja. K temu je treba dodati, da
tudi po Marxu ekonomski družbeni odnosi niso nekaj
stalnega, večnega, pač pa se prav tako nenehno spremi-
njajo v skladu z razvojem produkcijskih sil. To pomeni,
da je človek v zavestnem razmerju do zgodovine, hkrati
pa se v tem revolucionarnem spreminjanju zgodovine,
tudi sam spreminja, saj se mora zavzemati (zavestno in
angažirano) za zgodovinsko preoblikovanje družbe.
Temeljna značilnost slovenskih uradnih teologov je,
da sodijo, da je teologija še zmeraj »najvišja« znanost
in se zaradi take pozicije razlikuje od drugih »nižjih« -
znanosti, med katere uvrščajo tudi marksizem in sploh
vso misel K. Marxa. Slednji je za teologe zgolj »prag-
matični znanstvenik«, saj poudarja »pomen prakse pri
presoji človekovega položaja in njegove miselne sin-
teze«.(50) Prav tako se nam razkrije, da je teološko
negativno vrednotenje Marxove misli nekaj vnaprejš-
njega, brez posebnih dokazovanj in utemeljevanj, po-
dvrženo ceneni apologetiki katoliške-cerkvene hierar-
hije.
Opombe
1	Stres A., 100 let po Marxovi smrti, Družina, št.
15/1983, str. 14.
2	Correa Vêlez J., ,Laborem exercens', Bogoslovni
vestnik (BV) št. 3/1982, str. 353.
3	Marksizem, človek in krščanska vera, BV št. 3/1977,
str. 335.
časopis za kritiko znanosti/61 /23
4	Stres A., Krščanska in marksistična etika, Cerkev v
sedanjem svetu (CSS) št. 1-2/1981, str. 12.
5	Stres T., Nravnost, medosebnostnost in družbenost,
BV št. 4/1982, str. 435. In isti avtor na drugem mestu:
»Stalinizem sicer ni edina možna razlaga marksizma, je
pa kljub temu možna in je zato stalinizem zakonit otrok
marksizma«»« (v op. 1. n.d., prav tam).
6	Rode F., Smrt boga, agonija človeka, Naše tromo-
stovje 1971, str. 12. Podobno drugi: »Duhovni oče
stalinizma pa ni le Stalin, po katerem nosi ime, pač pa je
zanj odgovoren že Marx« (Križnik F., Poslednje prese-
nečenje, v: Živeti za smrt? Zbornik teoloških predavanj
1980,	str. 242).
7	Arrupe P., O marksistični analizi, Slovenski jezuiti, št.
83/1981, str. 75.
8	Stres T., Jugoslovanski rr^rksizerri in religija, Družina
1979, str. 204
* Stres T., vop. 8 n.d., str. 205
10 Stres T., v op. 8 n.d., str. 203. Isti avtor dalje trdi, da
»absolutizacija razrednega boja, ki postavlja razredni
boj za vrhovno merilo vseh dejavnosti vodi v razredni
pragmatizem« (str. 205)
1 Križnik F., Duh in revolucija, v: Duha ne ugašajte,
Zbornik teoloških predavanj 1979, str. 142
12	Steiner Š., Kristjan pred problemom nasilja in vojne,
v: Kristjani za prihodnost, Zbornik... 1981, str. 97
13	Križnik F., v op. 11 n.d., str. 152-153
14	Rode F., Resnično krščanstvo pri nas danes in jutri, v
op. 11. n.d., str. 262
1 Dognin Dominique P., Razredni boj, morala in nasi-
lje, BV št. 3/1982, str. 384.
16	Stres T., v: Pogovor o sožitju in dialogu, revija 2000,
št. 17/18, 1981, str. 19.
17	Stres T., Ideologija, materializem in brezrazredna
družba, 2000 št. 13/1979, str. 58.
18	Dognin, Dominique P., v op. 15 n.d., str. 387.
19	Correa Vêlez J., v op. 2 n.d., str. 373.
20	Stres T., Med istostjo in drugostjo, 2000 št. 19/20,
1981,	str. 98.
21	Dognin Dominique P., v op. 15 n.d., str. 389.
22	Križnik F., v op. 11 n.d., str. 143-144. Po Stresu je
tudi v Marxovem Nauku treba razlikovati znanost od
preroštva, željo od stvarnosti, razumno utemeljeno trdi-
tev od predsodka. (Prim, v op. 1 n.d., pravtam)
23	Stres T., v op. 8 n.d., str. 150.
24	Perko F., Evangelij in ideologije, v op. 11 n.d., str.
57.
25	Stres T., Poosebljajoča vloga človekove dejavnosti,
CSS št. 11/12, 1977, str. 181.
26	Stres T., v op. 16 n.d., str. 44 (27) Stres T., v op. 20
n.d., str. 97.
28	Marksizem, človek in krščanska vera, v op. 3 n.d.,
str. 336.
29	Stres T., Človek narava-kočljivo vprašanje filozofske
antropologije, BV, št. 3/1979, str. 281.
30	Perko F., Zgodovina cerkve v šolskih učbenikih, BV
št. 3/1981, str.289
31	Correa Vêlez J., v op. 2 n.d., str. 366
32	Stres T., V svobodo poklicani, Naše troinostovje
1975, str. 8
33	Stres T., v op. 32 n.d., str. 10-11
34	Križnik F., v op. 11 n.d., str. 151
35	Stres T., v op. 8 n.d., str. 34-35. Tako »človekova
biološka osnova ni človeku nekaj, dodanega, ampak je
osnova človekovega obstoja in svobode... Biološka
narava nima samo biološko vlogo, ampak personalni
pomen«, zatrjuje teolog S. Ojnik (Naravno pravo kot
osnova družbenega življenja, BV št. 3/1979, str. 348)
36	Stres T., v op. 8 n.d., str. 34
37	Stres T., v op. 29 n.d., str. 302 ,
38	Stres T., v op. 29 n.d., str. 291
39	Stres T., v op. 8 n.d., str. 35
40	Stres T., v op. 5 n.d., str. 436
41	Stres T., v op. 5 n.d., str. 439
42	Stres T., v op. 5 n.d., str. 433
43	Correa Vêlez J., v op. 2 n.d., str. 368. »Odtod
prihajajo tudi kalupi, alienacije, ki zapirajo ljudem pot
v srečno življenje« (Steiner Š., Živeti izven kalupov, v:
Duha ne ugašajte 1979, str. 178)
44	Stres T., v op. 8 n.d., str. 30
45	Stres T., v op. 8 n.d., str. 29
46	Prim. Trstenjak A., Psihologija ustvarjalnosti, Ljub-
ljana 1981, str. 221, kjer delo opredeljuje kot bistveno,
lastnost človeka, kot svobodnega osebka, ki je kot
takšen vedno dejaven.
47	Juhant J., Narava in pomen dela v okrožnici ,0
človeškemm delu' Janeza Pavla II., BV, št. 3/1982, str.
276.
48	Rode F., Uvod v moderni ateizem, Dom prosvete v
Tinjah 1977, str. 55.
49	Rode F., Teologija zgodovine, Naše tromostovje
1978, str. 29
50	Juhant J., Ali vemo, kaj je naš svet? BV št. 4 1979,
str. 471.
UDK: 2.001.1 (497.12): 141.82
slovenska teologija, Marx
Matevž Grenko: Odnos slovenske teologije do \lar-
xove misli
Slovenska teologija kritizira marksistične misel z
dveh zornih kotov, da ni neogiben družbeni pojav, in da
je ne glede na trenutno aktualnost le prehodni in ome-
jen pojav, ocenjuje ga kot negativni vrednostni pojav,
ne glede- na dejansko obstojnost. Avtor analizira stališča
slovenske uradne teologije o razrednem boju, revolu-
ciji, delavskem razredu. Temeljna značilnost slovenskih
uradnih teologov je, da sodijo, da je teologija še zmeraj
»najvišja« znanost. Marx je za teologe zgolj »pragma-
tični znanstvenik«, saj poudarja le »pomen prakse pri
presoji človekovega položaja«. Razkrije se, da je teolo-
ško negativno vrednotenje Marxove misli nekaj vna-
prejšnjega, brez posebnih dokazovanj in utemeljevanj,
podvrženo ceneni apologetiki katoliške-cerkvene hie-
rarhije.
UDK: 2.001.1(497.12): 141.82
the Slovene theology, Marx
Matevž Grenko: The Standpoint of Slovene Theology
towards Marx's Thought
The Slovene theology criticises marxistic thought from
two viewpoints: that it is not an inevitable social pheno-
menon and that regardless of the present actuality it is
only a transitional and bordered phenomenon: further-
more it is valued as a phenomenon of negative value,
without considering its actual existence. The author
analyses the standpoints of slovene official theology
regarding class-struggle, revolution, working-class. The
basic characteristics of Slovene official theologians is in
consideration that theology is still »the highest science«.
According to them, Marx is merely a »pragmatic scien-
tist«, for he stresses only »the significance of practice in
estimation of man's status«. It is revealed that théologie
negative assessment of Marx's thought is something
belorehanded, without distinct adducing of evidence or
argumentations, being subjected to the cheep apologe-
tics of the Catholic-church hierarchy.
ENGLAND TRIP
Igor Bavčar
o letni konferenci
britanskih
socialističnih
ekonomistov
»Malo ljudi bi zanikalo, da je svetovna ekonomija v
krizi, toda britanska kriza je zelo redko obravnavana
znotraj mednarodnih perspektiv«. S tem stavkom se je
začelo vabilo na letno srečanje britanskih socialističnih
ekonomistov, ki so zbrani v Konferenci socialističnih
ekonomistov (The Conference of Socialists Economists,
v nadaljevanju CSE). Tokrat so se od 9. do 11. julija
zbrali v Sheffieldu, delovno srečanje, pravzaprav nji-
hova letna programska in volilna konferenca pa je bila
združena z delovnim srečanjem, ki se je imenovalo
»Svetovna ekonomija v krizi«.
No, za tiste, ki CSE ne poznajo naj povem, da je ta
organizacija ustanovljena 1970 leta z namenom razvi-
jati marksistično kritiko politične ekonomije znotraj
socialističnega gibanja. CSE ne pripada nobeni politični
organizaciji, čeprav, kot piše v propagandnem letaku, je
moč njeno delo umestiti znotraj »a broadly Marxist
tradition«. Člani te organizacije, ki šteje nekaj čez 850
članov, od tega 257 zunaj Velike Britanije, trikrat letno
izdajajo teortsko revijo Capital & Class, šestkrat na leto
pa časopis Politics & Profit.
Ze sam naslov letošnjega delovnega srečanja in obilno
gradivo, ki je bilo poslano udeležencem v samih pripra-
vah na ta dogodek, je obetal veliko. Vsekakor je bilo
moč sklepati, da bodo problemi svetovne krize glavna
stvar o kateri se bo v Sheffieldu govorilo. Organizator se
je potrudil, da je za uvod v posamezne teme pridobil ne
le "kvalificirane domače ljudi, pač pa nas je z vabilom
obvestil o močni in zanimivi mednarodni udeležbi iz
Združenih držav Amerike, Zahodne Nemčije, Japon-
ske, Francije, Švedske itd. Udeleženci so lahko glede na
svoj interes sodelovali v razpravah, ki so bile organizi-
rane po posameznih temah kot na primer: Nova medna-
rodna delitev dela. Mednarodni kapital, Orožje in razo-
rožitev,. Energije in surovine, Življenjski standard in
razmere, Socialistični odgovori, Množična nezaposle-
nost, itd.
Toda že takoj po začetku, po uvodnem predavanju
Rhysa Jenkinsa o novi mednarodni delitvi dela, pa se je,
popolnoma v skladu z uvodnim stavkom vabila, izka-
zalo, da tudi tu britanska kriza ne bo obravnavana iz
mednarodnih perspektiv oz. da se bo o svetovni ekono-
miji v krizi le malo govorilo. Letošnji velik poraz laburi-
stov na volitvah je veliko bolj označeval tri dni v Shef-
fieldu kot pa vprašanja svetovne krize in mednarodnih
perspektiv. To je morda tudi razumljivo, kajti slepa
ulica v kateri se je znašlo britansko delavsko gibanje, če
laburiste lahko tja sploh prištejemo, kaže na krizo v
iskanju socialističnih odgovorov. Istočasno pa to vpra-
šanje potiska v ospredje. Na tem srečanju se je to
zgodilo večinoma tako, da so britanski razpravljala le
redko posegali v mednarodne dimenzije britanske krize
ali narobe, v britanske dimenzije mednarodne krize.
Razmere so, kar zadeva ravno to vprašanje zelo po-
dobne jugoslovanskim. Namreč, kolikor ni sklicevanje
na mednarodne razmere le puhel izgovor naših oblastni-
kov za pritiskanje na delavstvo, potem je res, da je le
malo tistih, ki na današnjo jugoslovansko krizo gledajo
kot na krizo nerazvite dežele, ki ima točno določeno
mesto v mednarodni delitvi dela. To spoznanje se prav-
zaprav prikrade nekako izza hrbta, tedaj ko ugotovimo,
da so rešitve, ki so ponujene le rešitve mednarodnega
kapitala, IMF-a in konzorcija svetovnih bank, ki so kot
pravi predsednik slovenskega izvršnega sveta, »na srečo
zelo podobne našim rešitvam«.
Tako so pečat letošnjemu srečanju CSE dali predvsem
nebritartski udeleženci. V prvi vrsti je bil to Makoto
Itoh, japonski marksist, predavatelj na Tokijski uni-
verzi, ki je postregel z nekaterimi podatki o japonskih
perspektivah, nadalje Wladimir Andreff, Francoz, ki je
govoril o mednarodni centralizaciji kapitala in preuredi-
tvi svetovnega kapitalizma, Wolfgang Rüdig, Zahodni
Nemec, ki je govoril o »levem enviromentalizmu«, na-
dalje nekaj Dancev in Švedov. Prispevke teh ljudi bo
Časopis za kritiko znanosti priobčil v prihodnjih števil-
kah. Vsekakor pa je za potrebo tega zapisa s srečanja
prav, če zapišem, da zaključki in razmišljanja udeležen-
cev razgovorov in predavanj niso optimistični, ko gre za
prihodnost te zemeljske krogle.
Zdi se mi prav, da nekoliko več povem o sami CSE.
Sprva ozko teoretsko usmerjena organizacija, ki ji je šlo
res za razvijanje marksistične kritike politične ekono-
mije je prav na letošnji programski in volilni konferenci,
sprejela nekatere sklepe, ki jo vlečejo v veliko večji
politični angažma kot prej. Večina udeležencev te kon-
ference se je strinjala s predlogom, da se mora konfe-
renca pod pritiskom aktualnih razmer in zaradi upada-
nja članstva veliko več angažirati v občasnih akcijah.
Tako je bil sprejet sklep, da bodo v prihodnjem letu v
vseh krajih, kjer živi več njihovih članov skušali organi-
zirati enodnevne tečaje in predavanja, da bodo tam,
kjer jim bo to uspelo, organizirali tudi večdnevne semi-
narje. Vse to z namenom razširjati kritiko politične
ekonomije, vzgajati čimveč pišočih ljudi in angažiranih
delavcev. V ta namen so določen del sredstev, ki je bil
prej namenjen tiskanju knjig, ki jih je občasno izdajala
CSE, namenili tej akciji, res pa je, da jih je finančna
kriza v to prerazpodelitev sredstev tudi prisilila. Isto-
časno so sklenili časopis Politics & Profit spremeniti v
mesečnik, v udaren, aktualen, angažiran časopis, ki ne
sme skrivati ambicij po povečevanju naklade, še manj
pa ambicij po neki pogojno rečeno frontni usmerjeno-
sti. CSE je namreč enako kot vsem drugim odprla vrata
vsem množičnim gibanjem, tako feminističnim, ki se mi
zdijo znotraj te organizacije najmočneje zastopane,
ekologistom, mirovnim gibanjem in ostalim. Klasična
politična organiziranost, niti ne partijska, toda organizi-
ranost, ki temelji na razmeroma stalnem krogu somiš-
ljenikov in organizatorjev, odstopa prostor širokim po-
budam ljudi. Od tod je zapuščanje nekaterih teoretskih
barikad seveda nujna posledica, vprašanje je le. ali bo ta
teorija le sestopila na kolena, da se bo tako približala
aktualnim političnim bojem ali pa bo svoje mesto iz-
praznila. Mislim, da se stvar giblje bolj v smeri prve
alternative. Tako je vsaj razumeti velik angažma. ki so
ga člani CSE v zadnjem času naredili pri organiziranju
razprav o socialističnih odgovorih na obstoječo krizo.
Skupina ekonomistov, ki znotraj CSE dela na teh vpra-
šanjih je tudi najbolj delavna.
Za konec še to. Za razliko od britanskih univerz na
jugoslovanskih ali vsaj na slovenski ni navada, da bi se
razvijalo kritiko politične ekonomije. Tu mislim na
študijske programe. Zato je organiziranost CSE lep
primer, kako je moč zminimalnimi sredstvi to dejav nost
razširjati tudi zunaj univerze, kar je za slovenske raz-
mere še kako potrebno.
časopis za kritiko znanosti/61 /24
1984
ali začetek drugega stoletja po Marxovi smrti
UREDNIŠTVO ČASOPISA
ZA KRITIKO ZNANOSTI
vas v naporih za spremljanje aktualnega trenutka
in obeleževanje tradicij
NAJVLJUDNEJE VABI K ŠIROKEMU
SODELOVANJU
pod delovnim naslovom
Svoje prispevke (tekstualne ali vizualne) pošljite na
naslov uredništva Časopisa za kritiko znanosti najpoz-
neje do 15. novembra 1983, da bi jih lahko pravočasno
uvrstili v slavnostno novoletno številko. Prispevki lahko
obsegajo največ 7 tipkanih strani oz. lahko računajo na
eno stran našega časopisnega formata. Asociacije, ki jih
poraja naš delovni naslov, so lahko povsem svobodne.
Kazalo
2	Podobe v tej številki
3	Iztok I lieh
Naše gibanje je boj za socializem / kronika štu-
dentskega gibanja / konec zasedbe in zahteve štu-
dentov
6 Igor Omerza
Dolgi valovi v zgodovini industrijskega kapitalizma
9 Vlasta Jalušič
Iluzorično občestvo »socialističnega internacionali-
zma«
11 Slavko Gaber
Kritika vsega obstoječega bavbav za obstoječe
13 Alternative Criminology Journal
15 Milan Balažic
H kritiki reprezentantov t. i. jugoslovanske zuna-
nje politike
19 M. Knapova
Redukcija žen v javnih službah
21 Matevž Grenko
Odnos slovenske teologije do Marxove misli
23 Igor Bavčar
England Trip
Naročilnica
Naročam
Časopis za kritiko znanosti
Ime in priimek -
Naslov -
Podpis __
Datum ----
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine
Slovenije Maribor in Ljubljana
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in
Raziskovalna skupnost Slovenije
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja,
Franci Pivec (predsednik), Rudi Podgornik, Marjan
Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Srečo Kirn
(odgovorni urednik), Andrej Klemene, Bogomir Kovač,
Bojan Korsika, Lev Kreft, Erna Kraševec, Mitja Maru-
ško, Ranko Novak (grafični urednik), Rudi Podgornik,
Diana Sivec, Leo Šešerko (glavni urednik), Nada Špo-
lar-Kirn, Peter Wieser, Siniša Zarič, Pavle Zgaga, Janko
Zlodre (tehnični urednik)
•
Lektor
Miha Bregant
Naslov uredništva
Trg osvoboditve l/II, YU-61000 Ljubljana, uradne ure
(torek in četrtek od 11. do 13.) tel. 061/315-498
Naročnina
Cena številke 30,00 din / cena dvojne številke 60,00 din
/ celoletna naročnina 300,00 din, za tujino dvojno
î
Številka žiro računa: 50101-678-473030, UK ZSMS,
Predsedstvo, Kersnikova 4 (za Časopis)
Tisk
ČGP Delo
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in
kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija opro-
ščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.