Štev. 9. V Mariboru, 10. maja 1889. X. tečaj. List za s^ol^-iii (lom. [uhaja 10. in 2«. dan vsakega meseca, ter velja /a celo leto S slil., za pol leta I g-lil. «1» kr. — Posamezne k I ot i I k o doliirajo se po 15 Ur. -Na aiionime dopise se ne ozira. — Rokopisi in na oceno poslane knjige sc ne vračajo. — Spisi in dopisi naj se blagovolijo pošiljati (frankiranil uredništvu; naročnine, oznanila in rekianiaeijc pa upravništvu: Uelserstrasse S v Mariboru —Za oznanila plačuje se od navadne vrste, če se enkrat natisne 15 kr. Vsebina. Prvo zborovati)© »Zaveze" itd — Nekoliko črtic iz domače vzgojo v prostih Slovencih. — Čmerlji. — Marka Fabija Kvmtiljana govorniški pouk. — Književno poročilo. — V zadevi slov. uč. društev. — Dopisi. — Razne stvari. — Spremembe pri učlteljstvu. — Natečaj. Prvo zborovanje „Zaveze" slov. učiteljskih društev v Ljubljani, dne 22. in 23. aprila 1889. Letošnji velikonočni prazniki so bili za slovensko učiteljstvo prevelike važnosti. Z novoprerojeno naravo je se prerodila tudi naša stanovska vzajemnost, ki si je postavila v »Zavezi" svoje gojišče, svoje trduo središče, iz katerega imajo dobivati „Zavezni" posamezni udje primerno spodbudo, da se oklenejo trdneje drug drugega v pravi bratovski ljubezni, uvažajoč staro resnico, da „v slogi je moč!" Kar je zavedni del slovenskega učiteljstva vže dolgo želel, to sedaj imamo. Lik češkim in hrvatskim prtf&ih .-ftnamo tudi mi, slovenski učitelji svojo »Zavezo". Čuvati nam jo le bode in gojili, da vselej ostane res tudi trdna »zveza", trdnjava, ki bode vsigdar zoperstala sovražnim navalom, naj pridejo od katere strani koli. V to pomozi Bog ! Preidoč k poročilu o I. zborovanju »Zaveze" nam je navesti, da so v pondeljek, 22. aprila zborovali delegati, mod tem ko se je glavni zbor vršil 23. aprila. V pondeljek okolu 6. ure zvečer napolnila se je mestna dvorana delegatov in mnogo drugih gg. učiteljev - gostov. Točno ob šeštih se je začelo zborovanje. Gospod Zumer pozdravi delegate in učitelje, došle iz vseh krajev slo venskih k današnjemu velevažnemu shodu, na katerem naj vsakdo prosto svoje mnenje izraža, svoje nazore naglasa, da se bode vspeh obravnav združil v gotov okvir. Posebno v imenu »Slovenskega učiteljskega društva" pozdravlja zbo-rovatelje, ter izraža gorko željo naj bi bilo vse delovanje le v prid slovenskemu učiteljskemu stanu. Predsedništvo prevzame potem načelnik osnovalnega odbova ,g. Gradišnik, učitelj v Hrastniku, pozdravlja slovenske učitelje ki so prišli od Jadranskega morja, nemškoštajerske meje in iz drugih pokrajin ter obžaluje, da jedino tužni slovenski Korotan ni poslal nobenega zastopnika. Načelnik gosp. Gradišnik pozove potem tajnika, naj prebere imena delegatov in imena in število udov k zavezi pristopivših učiteljskih društev. Tajnik gosp. Kocbek to stori. in podlega. Kako se veseli človek, ako najde v sedanji dobi krepko, zdravo, zlato zrno, ki naj bode seme za hujše čase. I)a, v sedanjem času, ko socija-lizem z mogočno, železno pestjo bije ob d veri, trepečemo nalile Rimljanom pred zivom: „Hannibal anto portasl" „Socialismus tinte portas!" pretresa dandanes vsakega rodoljuba. Državniki in vsi možje z iskrenim domoljubjem motre in motre svoj narod, iščeči pomočkov, da bi ga rešili pogina. Soeijalno vprašanje je na dnevnem redu pri velikih in malih narodih. Vprašaj dandanes neolikanca, kaj meni o sedanji dobi. „Tako ne more bili več dalje!" odgovoril ti bode. Šolstvo so močno dotika socijalnega vprašanja. Pokojni Rajč izustil je pomenljiv stavek: „Dajto mi učilnice v roke, in gibal bodem z vsemi močmi!" Moralna stran socijalnega vprašanja je naloga cerkvi in šoli. Kar so Liechtonstein-ovci jo-li posvotljevati tudi v naše šolstvo, trdno poudarjam, v naše slovensko šolstvo, (kar jim ni bilo potreba), naperili so ostre puščico tudi naši narodni šoli in sicer tako slepo, da nesrečno stanje v družabnem življenju, osobito v našem kmetu pripisujejo narodni šoli, ter jej nakladajo ta vnebopijoči greh na njen grešni hrbet, nepomisleči, da so sedaj razni odnošaji, ki ovirajo napredek novi šoli v moralnem oziru, odnošaji, s katerimi so njihovi „srčkani" stari šoli ni bilo treba bojevati. Z užaljeno dušo pa moramo poslušati brezbrojne pritožbe: „Dobri ljudje ginejo — današnja narodna šola!" — Zlobnež je zapadel ostrej sveinoj pravici — današnja narodna šola! Blagostanja, sreče, Božjega blagoslova ni — današnja narodna šola!" Se ne čuje li-to kakor Paust in Mefisto? — Svet je bil dober kakor Faust, a satan je poslal Melisto — sedaujo narodno šolo — in okužila ga je. — Potrpelo bi se še to, ako bi se napadala le šola, a zalezuje in črni se ubogi slovenski učitelj, ako le izusti, da ni Liechtenstein-ovec. Iz tega imena se sklepajo njegova verska načela, njega katoliško mišljenje. Kako bi strmeli ljuti sovražniki narodno šole, zoperniki onih učiteljev današnje šole, ki so odšli v boljšo deželo, a bi se odprla pred njimi življenja knjiga pokojnega učitelja —• trpina, ki je marsikaj daroval za deco, ki mu je bila izročena, kot v oren sin naroda, zvest sin svete vere...... Nazori, ali kako bi se drugače izrazil, menjajo se z veliko hitrostjo. A vzgajati pa moramo po pedagogiškem načelu: Vzgojuj po obstoječej kulturi! Toda Ahil-ovih nog bi bilo treba, da bi dotekavali dobro, s čimur drvi naša sedanja prosveta naprej. Rekel sem poprej: Nazori se menjajo. Tej trditvi v podporo samo jeden vzgled zadevajoč šolo. Kje so časi, akoravno ni davno, da so minoli, ko nam je čitajočim čisto priproste povesti plala duša v veselju in žalosti. Daj deci dandanes tako knjigo v roke! Razvnela jej ne bode ognja v nedolžnem srcu, veselil se bodeš le, da čita, akoravno s hladno dušo. Mladina zahteva iste duševne hrane, a v drugi posodi. Cemu torej toliko ropoto proti naši šoli v moralnem oziru! Vsaj naša šola ne r*rpi petine stoletja. Dobra vzgoja v našem narodu stare šole bi ne smela tako hitro izginiti, temveč podpirati vzgojo sedanjej šoli. Kajti znano je •vsakemu naobražencu, da domača vzgoja mora pomagati šolski vzgoji. Ako pa stara šola ni bila tako dobra, tedaj pa velja drug zaključek: »Današnja šola je tako malopridna, da je v tem kratkem času pokvarila, zadušila vse, kar je stara šola vstvarila. Tedaj pa smo mi učitelji brezvestni, brezvestni oni, ki so skovali zakone novi šoli, ker smo prizadeli milemu narodu rane v moralnem oziru. Kes. to je več od llerostratove slavo ! Odslej bode moralo učiteljstvo in duhovništvo z vsemi močmi pospeševati domačo vzgojo. Z veseljem sem todaj pozdravil misel izbornega učitelja, da se bode kmalo morala oskrbeti knjiga domačega vzgojstva. Namen tem črticam je, da vzbudim veselje svojim tovarišem do onega dela. Blagovolite oprostiti moj malo predolgi uvod, ter prijazno vsprejeti te črtice, ki res niso drugega nego črtice brez vsake celote, ki sem jih v naglici načrta] na papir. I. Pospeševalka v domači vzgoji je mejsebojua ljubezen v rodbini. Podajmo se v hišo slovenskega kmeta ali drugega prostega Slovenca! Kako trdne vezi združevajo to rodbino! Ivoje so te vezi? To je mejsebojna ljubezen, ona neprisiljena, nenadičena ljubezen, ki ne vsahno nalik umetno vzgojeni cvetici prišedši na ostri zrak. To je ljubezen, ki jo je vcepil Božji stvarnik v človeško srce. ljubezen, ki jo naletavamo samo pri nepopačenem rodu. Tujec, ki je živel nekoliko časa v našem narodu, posmehnil bi se mi: „V prostem narodu slovenskem nisem našel znakov ljubezni. Čudim se le tem mrzlim, ledenim srcem, kojih no ogreva niti iskrica blažene ljubezni". Videti je v resnici taka; saj piše znani češki rodoljub Jan Lego o Slovencih: „Naj se rodbina še tako goreče ljubi, kaže vpričo tujca mnogokrat jako hladno od-merjenost med seboj, in če kdo ne znajoč te strani rodbinskega življenja na Slovenskem, nagloma stopi v hišo, mogel bi soditi, da je tu malo poprej vihrala domača nevihta". Ako hočeš videti rodbinsko ljubezen v prostih Slovencih, idi v času nesreče, nezgode v njih hišo. Tedaj bodeš čutil to ljubezen, srce ti bode utripalo, da-si ne bodeš gledal strastnih prizorov, joka in srda, ne one stoične vdanosti v osodo. Glej ga slovenskega kmeta, kakor grča trdega, a vidiš, solza mu je prirosila na lice. Glej jo, slovensko mater, ki ni ljubkovala svojega sina, ki sedaj odhaja v vojake; samo roko mu stiska in solza jej blesti na veku. Toda ta obraz, kako bi ga mogel opisati, z neokretnim peresom, kako težko s slikarskim kistom navdihniti mu oni žar ljubezni, ki pregreva v tem trenotju srci slovenskih roditeljev, ter se izraža na potezljejih njunih obličij. — To je oni činitelj v slovenski vzgoji, kojega ne smemo prezreti. II. Nekoliko karakterističnih posebnostij iz domače vzgoje v Slovencih. Očividna sta dva znaka v vzgoji prostih Slovencev: 1. krščanska, 2. ne-mehkužna izreja. Odgoja otrok pripade obema roditeljema. Vse se vrši nekako samo od sebe. Slov. oče in mati ne poznata nikakoršnih točk in norm. Kar sta videla pri svojih roditeljih, to je tudi nju vodilo. Vso njihovo praktično vzgojo vglajuje, vtrjuje in poostruje cerkev in šola in nekoliko primerne knjige. Slušajmo zopet Leg-a: „Dobra je vzgoja v Slovencih, če pomislimo, da je bilo še do nedavno po kmetih na Slovenskem jako malo osnovnih šol: zato se moramo vpny čuditi razmerno velikemu številu mož, vzišlih iz najnižjih vrst slov. naroda." To je po mojem mnenju pripisovati značaju, ki se otroku vže z malega vtruje. »Zavezna pravila" so torej potrjena in slavnej delegaciji bode danes nalog, da izreče o njih svoje mnenje, t. j. da jih vsprejme, predrugači, dopolni ali pa — zavrže. Koso bila „pravila" potrjena, misliti jo bilo, „osn. odboru", na prireditev I. glavnega zborovanja. V to sta se določila sprva 14. in 15. sept. 1838. 1. — Zato je opozoril „osn. odbor" p. n. uč. društva naj sigurno vpošljojo skrajno do 1. avg. 1888 svoja pravila in imenike, do 10. avg. pa naj naznanijo izvoljene delegate kakor tudi govore, ki bi naj prišli na dnevni red glav. zborovanja. — A kakor Vam vsem znano, se nam (a namera ni posrečila! Eaznodobne vel. počitnice v posamnih slov. pokrajinah bile so vzrok, da je „osn. odbor" moral glavni zbor »zaveze" odložili na Božični čas. Sednj je težil „osn. odbor" po tem, da kolikor toliko vnema in navdušuje slov. učiteljstvo za nameravano »zavezo", bodi si, da vže obstoječa društva prijavijo svoj pristop, bodi si, da si sodrugi v okrajih, kjer še lastnega društva nimajo, tako osnujo.*) V ta namen sestavil je ,,osn. odbor" poseben poziv, kojega je objavil v „Pop.", »Uč. Tov." in »Slov. Nar." **) A tudi posebej ga jo dal natisniti ter ga doposlal vsem šolam Ornomeljskega, Kamniškega, Kočevskega, Kranjskega, Novomeškega, Postojinskega in Radovljiškega okraja, v drugih okrajih Kranjske pa — ker je zmanjkalo tiskovin — le večrazred-nicam. Le »pravila" pa je „osn. odbor" poslal vsem uč. društvom v več izvodih z namenom da je si. načelništva ruzdele mej gg. delegate.***) Bližal se je Božič in ž njim I. „zaveznega" zborovanja čas! A tudi zdaj je ni bilo možno sklicati! „Osn. odboiu" došlo je od posameznikov, društev i. dr. toli ugovorov proti zboru o Božiču (daljna pot, huda zima, — orgljanje), da je bil znova — kakor neljubo tudi — prisiljen, zborovanje preložiti na velikonočni čas 1889. 1. A za trdno jo sklenil, da takrat skliče zbor brezpogojno. * * * Odslejno delovanje »osn. odbora" obstojalo je v tem, da pripravi in osigura vse, česar je treba v redno zborovanje „zaveze" o Vel. noči. Došel mu je od okr. gl. Celjskega d. ddo. 16. okt. 1S88, št. 30.312 ukaz, naj se izkaže o stanju društva (ukaz se prečita). Redno je oznanil „osn. odbor" političnej oblasti dan 1. zbora »zaveze" in kraj, kjer se bode vršil; isto tako jo prijavil si. magistratu Ljubljanskemu čas zbora. (To se je godilo v času od 10.—17. aprila). Pri tej priliki mi je sveta dolžnost, da v imenu »osn. odbora" izrekam preiskreno zahvalo g. dr. Iv. Dečku v Celju, ki nam jo vselej radovoljno postregel se svojim izkušenim pravnim svetom: kako nam je postopati napram pol. oblasinijam itd. Upam, da se bode tudi častita delegacija odvzala v istem smislu imenovanemu gospodu! (Zivio! Slava!) *) Kakor sem s posebnim veseljem poizvedel, neki nameravajo sodrugi Kamniškega in Kranjskega okraja vstanoviti svojo društvo. Upajmo, da bodeti obe drušivi kmalu v kolu naše »Zaveze". **) To se je zgodilo v prvi polovici mes. novembra 1888. 1. ***) Tu gre posebna hvala g. Norat-n, ki je »osn. odboru" blage volje oskrbol natis napominjanih tiskovin ter tudi njih razpošiljatev. Nadalje je „osn. odb." stopil v dogovor se si. odborom „Slov. uč. društva" v Ljubljani, da bi ono blagoizvolilo preskrbeti „Zav." zboru pristojno zbirališče ter tudi sicer vkrenilo potrebno v v naj no povzdigo shoda. Slavni odbor seje tej prošnji veledušno odvzal (dotično pismo se prebere) in ponosen je lahko na to, da je tako sijajno povspeševal namero ves. učiteljstva slovenskega. Prisrčna Vam hvala, č. gospoda „Slov. uč. društva" za skazano sodiužno ljubav in prijaznost! Naposled pa še najsrčneja hvala vsem, ki so na kakoršni način koli po-vspeševali težavno delo „osn. odbora", vzlasti pa še vrlima šol. listoma „Pop." in „Tov.", ki sta vselej „Zavezne" zadeve točno objavijevala ter 1. našemu dnevniku „S1. Narodu", ki je vsikrlar rad svoje predale odprl razvoju „Zaveze", kedar koli se je „osn. odbor" obrnil do njega. (Zivio ! Slava-klici.)— „Zaveza" bode pa to v boboče sigurno vedela tudi dostojno ceniti. (Dobro! dobro.) Sedaj naznani g. predsednik imena izvoljenih delegatov in pozove g. Koebek-a, da poroča o denarstvenih razmerih osnovalnega odbora. Gospod Kocbek prečita potem račun o dohodkih in stroških „Zaveze" od 2. novembra 1887. do 20. aprila 1889. Dohodkov je bilo 49 gld. 30 kr. stroškov pa 46 gld. 91 kr., tako da je ostalo v blagajnici 2 gld. 39 kr. Gospod Kibnikar nasvetuje, da se račun odobri in izreče osnovalnemu odboru, gg. Arminu Gradišnik-u in Fr. Kocbeku presrčna zahvala, kateremu predlogu zbor z odobravanjem pritrdi. Predsedništvo začasno prevzame sedaj starosta učiteljev g. A. Praprotnik, kateri se zahvali na tej časti in izjavi, da za kratek čas rad prevzame vodstvo zbora „Zaveze", a za daljši čas mu to zaradi drugih obilih poslov ni mogoče. Gospod Nerat iz Maribora nasvetuje, da bi se pravila „Zaveze", ki so udom itak znana vsprejela „en bloc". Predlog obvelja. Vršiti se ima sedaj volitev odborova. Gospod Ribnikar predlaga, naj bi vsako društvo imenovalo jednega odposlanca in ti skupno naj bi sestavili kandidatno listo za odbor. Ko so se udje imenovali, izvolijo se slednjič po vskliku: 1'redsednikom gosp. Feliks Stegnar, podpredsednikoma gg. Razinger in Fr. Praprotnik, učitolj v Puščavi; tajnikoma gg. Majer in Ferlan; denarničarjem: g. Kokalj; kot odborniki za Štajersko: gg. Kavkler, Gradišnik in Kocbek. Za Primorsko: gg. Kante, Bogateč in Krašovec, za Kranjsko: gg. Ribnikar in Romih. (Dalje prih.) -««=-- Nekoliko črtic iz domače vzgoje v prostih Slovencih. (Predaval v celjskem učiteljskem društvu 7. marcija t. Ivan Stukelj. Todoba živa naše dobe Si ti, oj zimski dan; Kot ona poln svetlobe, Kot ona mrzel in hladan. S. Gregorčič. Tako obsoja pesnik našo sedanjo dobo. Stritar jo imenuje dobo „fraze". Kako težavno je torej razsojevati pravo od nepravega, vzvišeno od malopridnega Od 70 delegatov bilo je že pri čitanju 31 navzočnih, pozneje jili je prišlo še 17. »Zaveza" imela je začetkom 1. 1889. že 711. članov, in sicer v nastopnih učiteljskih društvih: Brežiško-Sevniško učiteljsko društvo 26, Celjsko učiteljsko društvo 28, Gorenjegraško učiteljsko društvo 17, Okrajno učiteljsko društvo v Ljutomeru 19, Okrajno učiteljsko društvo v Ormožu 23, Savinjsko učiteljsko društvo 19, Slov iegraško učiteljsko društvo 10, Šmarsko Rogaško učiteljsko društvo 14, Učitelj- v društvo za Mariborsko okolico 35, Učiteljsko društvo za Ptujski okraj 32, Dfu o učiteljev in šolskih prijateljev šolskega okraja Logaškega 70, Pedagogišlo v -uštvo 151, Slovensko učiteljsko društvo 80, Učiteljsko društvo za Postojinski !flf(raj 47, Tominsko učiteljsko društvo 30, Učiteljsko društvo za Goriški šolski okraj 45, Učiteljsko društvo za Koperski šolski okraj 26, Učiteljsko društvo za Sežanski šolski okraj 39 članov. — Od teh članov biva jih na Štajerskem 223, na Kranjskem 348, na Primorskem 140, na Koroškem 0 . . Ker jo učiteljev na slovenskem Štajerskem 543, na Kranjskem 486, na Primorskem 141, na slovenskem Koroškem 150, vkupe 1420 učiteljev, je razvidno, kako izredne važnosti in kako globokega vpliva je slovensko učiteljstvo v življenju narodovem. Načelnik osnovalnega odbora g. Gradišnik potem slika zgodovino ustanov-ljenja „Zaveze slovenskih učiteljev", tako-le : Ob predavanju g. Kocbeka pri mesečnem zboiy< ,nju „Celjskega učiteljskega društva", dne 2. nov. 1887. 1. „0 zavezi učit. društev" stavil je g. predavatelj predlog, naj »Celjsko učit. društvo" prevzame osnovanje „zaveze slov. učit. društev" ter v to izvoli poseben odbor. Predlog le ta bil je jednoglasno sprejet in v osnovalni odbor bodoče „zaveze" izvoljeni so bili po navzočih gg. društvenikih naslednji trije gg.: Brezovnik Anton, Kocbek Frančišek in Gradišnik Armin. (Jednoglasno.) Le-ti pooblaščenci lotili so se takoj resnega dela. Sestavil se je primeren „Poziv" do raznih učit. društev, v katerem se je ob kratkem — v glavnih potezah — označil namen »Zaveze" ter potem meseca decembra 1887. 1. in januvarija 1889. 1. doposlal s prošnjo, naj se si. društvo izjavi, namerava li pristopiti „zavezi" ali ne, — naslednjim p. n. učit, društvom: »Učit. društvu za brežiško-sevniški okraj", „Konjiškemu uč. dr.", „Savinjskemu uč. društvu", »Šmarijsko-rogaškemu uč. dr.", »Ljutomerskemu uč. društvu", — „Uč. dr. za mariborsko okolico", »Okrajnemu si oven je-bistriškemu uč. dr.", „Št. Len a rt s ke mu okr. uč. dr.", „Uč. dr. za Ptujski okraj", „Okr. uč. dr. ormoškemu", „Okr. uč. dr. Slovenjegraškemu, »Šaleškemu uč. dr."; (Vsi na Štajerskem.) — »Slov. uč dr. v Ljubljani", »Pedagogičnemu društvu na Krškem", »Narodni šoli" (Kranjsko); »Uč. dr. za Goriški okraj", „Tominskemu uč. društvu", »Slov. uč. društvu za Koprski okraj", »Uč. dr. za Sežanski uč. okraj." — (Zavsem torej 19 skv. uč. društvom.) Temu pozivu so se društva — na čast bodi rečeno zavednemu slov. učiteljstvu — odzvala — izjemom par slučajev častno iti moško. Oglasila pa so svoj pristop k »Zavezi" po kronologičnem redu uč. dr. tako le: „Celjsko u č. društvo" (kot osnovatelj), 2. nov. 1887. 1. »Slov. ne. d *