Čudežna pustolovščina duha — Miroslav Krleža
Miroslav Krleža ni maral govorov »nad odprtim grobom«. Kako potem govoriti nad njegovim grobom? Vendar nimamo pravice, da bi ostali nemi in ne povedali, kaj za nas pomeni Krleževa smrt.
Nismo izgubili samo največjega pisatelja, kar jih je kdaj imela hrvaška književnost: Krleža je sam po sebi celotna kultura zase. Ne morem si zamišljati, kakšna bi bila brez njega naša kultura, predvsem hrvaška, pa tudi jugoslovanska. Ne vem, kje bi mnogi med nami iskali svoje mesto in na kaj bi se lahko oprli.
Takšne smrti včasih sklepajo dobe. Z njimi se začenjajo druge in pri tem iščejo svoje izraze in prevzemajo tisto, kar je nastalo pred njimi. Zato moramo resno razmisliti o tem, kar nam je zapustil in kaj bomo s tem storili. Morda bodo zanamci naše stoletje poimenovali po Krleži, kot so nekemu stoletju nadeli ime po Voltairu.
126
127                                                          Čudežna pustolovščina duha — Miroslav Krleža
Miroslav Krleža.
Ob tej priložnosti ne bom niti poskušal razgrniti njegovega velikanskega dela, ki v sebi strnjuje sodobno zgodovino in poglede na našo celotno zgodovino. Doslej smo izluščili le del, in to manjši del vsega, kar to delo vsebuje. Ze samo pojav tega dela je nekako nepričakovan in presenetljiv: ni mogoče reči, da pri nas ni bilo književnih in kulturnih osnov za tako delo, toda v času, ko se je Krleža pojavil, sta se zdeli potrebnejši graditev in utrditev nalomljenih tradicij kakor pa oporekanje in upor.
Bolj kot kdorkoli drug je spremenil naše pojmovanje kulture, vpeljal je vanjo nove pojme in drugačne načine gledanja, postavil pod vprašaj kriterije, ki so bili videti nezamenljivi, in kritiška merila, s katerimi smo presojali sami o sebi. Razširil je razpon hrvaške kulture in književnosti na njunih lastnih osnovah, združil ljudske prvine — »pogled od spodaj«, denimo Valenta Zganca, imenovanega Vudriga, ali potepuha Kerempuha — s humanističnimi in enciklopedijskimi tradicijami, tako našimi kot evropskimi. Soočal je naše razmere z Evropo danes.
Nihče pred njim se ni v vsem našem prostoru s tolikšno odločnostjo in takšnim polemičnim slogom spoprijemal z našimi »usodnimi nesporazumi in razdori«, se spravljal nad »malomestno miselnost«, »lenost duha«, na »človeško neumnost« nasploh, razkrinkaval naše »mite« in »svetinje«, »književne laži« in »ideološke prevare«. Tega mu niso oproščali — še posebej v letih vzpona, ko je bil najodločnejši — ne v njegovem okolju ne v drugih naših okoljih, ki jim ravno tako ni prizanašal. Ni dobil bitke proti vsemu temu, vendar takšne bitke sploh ni mogoče dobiti.
Ob tej priložnosti bi bilo primerno, da skušamo izločiti samo nekaj naukov iz njegovega dela. Pokazal nam je, kako je mogoče biti nacionalen, ne da bi bil človek ob tem ekskluziven ali samo »svojim svoj«: bil je iskren Hrvat in hkrati Jugoslovan in — po širini svojih pogledov na svet — državljan sveta. Poučil nas je, kako je mogoče spoštovati tradicionalne vrednote in pri tem hkrati menjati tradicijo in zanikovati tradicionalizem; kako ni nujno, da bi strast opredelitve zmanjšala kritično zavest; kako resnične kulture in umetnosti v komunističnem gibanju, za katerega se je opredelil, ni mogoče zamenjati z »levo frazo« ali »ideološko indoktrinacijo«.
Bolj kot kdorkoli drug v naši kulturi in književnosti je pripomogel, da se je dvignil in izboljšal odnos samega gibanja do inteligence. Kot pisec je trdil, da »je lahko negacija familiarna oblika sprejemanja sveta«. Kot revolucionar je opozarjal, da resnična revolucija ni mit, ampak »zmaga nad miti«, da je politično zmago šele »treba spremeniti v kulturno zmago«.
Njegova politična stališča niso ne določala ne omejevala estetskih; estetska pa so pogosto spodbujala ali oblikovala politična. Na samem začetku svoje poti je verjel, da morata avangarda v politiki in avantgarda v umetnosti stopati skupaj; ko se je prepričal, da po navadi ni ali ne more biti tako, se je kot umetnik uprl, vendar ni spremenil poti.
Kakor le malokateremu piscu z levice mu je uspelo ohraniti svoj jezik pred naplavinami ideologij in doktrinami našega časa, prav tako kot pred književnimi modami in manirizmi. Sam je storil več kot kdorkoli drug za to, da se je hrvaški jezik deklerikaliziral, saj se ni uklanjal ne omejitvam ne ukazom tradicionalnih — tako hrvaških kot srbskih — specialistov našega skupnega jezika. Po njegovem prepričanju hrvaški jezik in srbsko-hrvaška jezikovna skupnost nista v sebi protislovna.
128                                                                                         Predrag Matvejevič
In končno, mladim piscem ni delil starčevskih nasvetov, kako in o čem je treba pisati.
Le kakšen človek se je rodil v tej skromni deželi! Čudežna pustolovščina duha v tem času povprečja.
Miroslav Krleža.
Takšne osebnosti lahko nastanejo in se izrazijo samo, če je — in kolikor je — kritično oporekanje možno: tudi to je eden od naukov njegovega dela, ne najmanjši ne poslednji.
Velikan v dobi, v kateri je vse manj veličin, tako v evropskem kot v svetovnem prostoru: takšni pisci so včasih večji na ravni opusa kot celote, kakor pa na ravni vsakega posamičnega dela ali dejanja. Seveda nista enaki ne narava ne stopnja kritičnega sodelovanja v vsakem obdobju, vendar celotno delo — skupaj z aktivnostjo, vplivom in zgledom — s svojimi razsežnostmi zbuja resnično presenečenje.
Ko gledamo na Krležo kot na pojav kulture, ne smemo pozabiti, da je predvsem pisec. Kakor vse umetnike, ne glede na njihovo veličino, čakajo tudi njega nova preverjanja, zanj pristranska, kot jih zmorejo sodobniki. Možna so različna branja njegovih del, del takšnih piscev nasploh. Smo ga mi sploh prav brali in kateri načini branja so sploh prevladali za njegovega življenja?
Ni primeren trenutek, da bi tu iskali odgovore na to vprašanje. Včasih sem imel občutek, da ga prebiramo preveč politično ali nacionalno (mednacionalno) in da ga je to motilo. Bil je preveč »resigniran na koncu poti« (to so bile njegove običajne besede), da bi ustavljal ali opominjal vse tiste, ki so ga neupravičeno navajali, skušali iz njega narediti neke vrste uradno instanco, predočali njegova stališča kot obrazce, ne da bi vedeli, ali pa celo namenoma pazabljajoč, da je to, kar je bilo pri njem najboljšega, presegalo ali spodbijalo danost in enoličnost.
Ne moremo govoriti o njem, niti v tem trenutku ne, ne da bi govorili sami o sebi.
Miroslav Krleža.
Ne upam si tu sploh govoriti, kaj vse pomeni njegov odhod. Zdi se mi, da je on edini med nami znal govoriti tako, kakor bi bilo primerno ob takem trenutku.
Predrag Matvejevič