744                                      L. Habetov:  Poleti, ko so lepi dnevi,
je inskribiral svojo zimsko suknjo za ves poletni tečaj pri zidu v za-stavnico. Poleg tega je že v tretjič nesrečno zaljubljen ; torej o njem sploh dalje ne morem govoriti.
Groga mora z majorjem večkrat na gore; kakor gospod, tako je ostal tudi sluga tak, kakeršen je bil, z vsemi slabostmi in vsemi krepostmi. Kdor občuje z njim in ga do dobra spozna, vsakomur se prikupi in mu ostane v prijetnem spominu. Mati so Kozolu umrli; major Stojan jim je kupil križ in kamen črne barve z rdečimi lisami.
Ljubeznivi Marcijan je opeval redkev, Skriban pa oslavljal vele-krepostno muho; dovzetni Skaliger je segel više in se vnemal za pikantno gos . . . Koliko več je torej vreden svojih Skaligerjev, Skri-banov in Marcijanov korenjak v dvakrat podčrtani majorski službi, modri sluga, imenovan »gosposka žalost«, nesrečni častitelj Katričinih dražestij, odlike vredni pismonoša, odkritosrčni sovražnik visokih vrhov in pravi prijatelj gospodovega vina in gospodovih smodek, častni član Jurjevčeve krčme in podporni ud vseh drugih gostilnic, »prva oseba« na Javoricah in zato v prostih urah glavni junak teh-le raztresenih poglavij, on — Groga!
KONEC.
f
Poleti, ko so lepi dnevi.
oleti,  ko so lepi dnevi                                         A kadar jih  oblaki temni
Predolgo zapored vrste,                                       Raz visočine napoje,
Pojemajo pozemski viri                                        Spet okrepčajo vsi  se viri
In včasih se celo zgube.                                      In tem močneje  ožive.
Tako i v pevcu srčne pesmi V premimi  sreči tiho mro, A po viharju tem  močneje Iz burnih prsij  zopet vro.
L. Habetov.