250
Kdor drugim jamo kopije, sam va-njo pade.
Narodna pripovedka po „Nevenutt.
V nekem sela je živil pošten in delaven mož z imenom Ivan; imel je ženo in edino hčer Jelico. Ivan ni bil bogat imel pa je vendar, česar mu je hilo treba za življenje, in kar koli je začel, vse mu je dobro izpod rok šlo. Za to pa je bil tudi vedno vesel in je živil srečen ter zadovoljen s svojimi; za drugo se ni kaj pečal. Njegovi sosedje so pa bili hudobni ljudje; zavidali so mu srečo in mu vse vkljub delali, kar so le mogli.
251
Enkrat, ko Ivan zjutraj vstane, ne more hišnih vrat odpreti. Gre tedaj na okno, da pogleda, kaj je. Tu vidi, da 00 mu hudobni sosedje pred vrata nametali vsakoverstnih smeti in šare. Ivan se nekako zamisli in reče ženi, da se je naveličal hudobnih sosedov in da hoče jutro iti po svetu sreče iskat.
Jutro pride. Ivan vzame koš, ga napolni s smetmi pred vratmi, se poslovi pri ženi in hčerki in se poda v široki svet. Hodil je celi dan, pa ga ne naleti nobena sreča. Pozno zvečer pride Ivan v neko mesto, in lačen, žejin in še bolj truden se poda v kerčmo, da tu prenoči. Navečerjal in napil se je po volji in se hoče spat vleči; pred pa še poklice kerčmarja, mu da koš in reče: ^Kerčmar, dobro mi varuj vrednosti v tem košu, dane so mi, da jih ponesem nekemu gospodu; če mi kaj zmanjka, mi boš dobro plačal."
„Ne boj se tega", zaverne kerčmar, „nič ti ne bo zmanjkalo", odnese Ivanov koš v bližnjo sobo in jo zapre. Ivan in kerčmar gresta potem spat. — Drugo jutro zarano hoče Ivan dalej iti in popraša kerčmarja po svojih vrednostih. Kerčmar berž odide ž njim v drugo sobo: Ivan odkrije koš in zagleda v njem smeti. Kakor da bi tega popred ne bil vedil, začne upiti in na ves glas kričati: „Gorje mi, ptuje blago so mi ukradli! Ob glavo sem!"
Kerčmar se začne bati, da bi ga seljak ne tožil in kerčmo v slabo ime pripravil, in ker je bil bogat, mu obeta, da mu bo koš z cekini napolnil; kar tudi stori.
Ivan se vesel verne domu in srečno pride v svojo domovino. Rad bi z vedil, koliko blaga je prinesel domu; pošlje tedaj svojo hčer Jelico k bližnjemu sosedu velikemu sicer svojemu sovražniku, in ga prosi, naj mu posodi merico. Jelica prinese merico, Ivan zmeri svoje cekine in jo zopet pošlje sosedu nazaj. Sosedova žena bi bila rada zvedila, kaj bo Ivan, domu pridši, meril, namaže tedaj dno v merici s smolo in res ostane en cekin prilepljen v merici. Ko ga soseda zagleda, vpraša deklico, odkod je oče prinesel cekine? Na to deklica odgovori, da je prodal smeti, kterih so mu sosedje za vrata nametali, in da je za nje v mestu dobil poln koš cekinov.
Lakomna soseda, ne bodi lena, naganja svojega moža, da tudi on s smetmi poskusi srečo v mestu. On to res stori in se poda v mesto z velikim košem polnim smeti. Ko ga mestnjani prašajo, kaj da je prinesel na prodaj in jim on pokaže svoje smeti, so ga eni psovali, drugi pa se mu smejali, rekoč, da tudi oni sami imajo dosti te robe doma.
Ker sosed v mestu nič ne proda, se verne domu ves togoten in pregovori druge seljake, da Ivanu hišo zapalijo. Ko se Ivan neki večer z ženo in hčerjo od težkega dela domu verne, najde svojo hišo v pepel spremenjeno. On zdaj ženo in hčer pusti pri sorodnikih, in v koš nabere oglja, gre po svetu in zopet prinese domu blaga in dnarjev.
Ko hudobni sosed to zve, tudi on zapali svojo hišo in gre z ogljem po svetu. Vprašan, kaj da nosi, odgovori, da oglje. Se ve, da so ga kovači k sebi klicali, pa plačali so mu oglje prav slabo. Zopet se brez cekinov domu verne.
Zavolj velike sreče Ivanove se cela vas proti njemu vzdigne; zavidni sosedje so se berž v tem zjedinili, da ga hočejo, kakor kolj že bode, izpod nog spraviti. Sklenili so prihodnjo nedeljo v vreče (žakelj) ga zavezati in peljati ga na breg reke, ki je tekla blizo vasi, in pervi vaščan, ki se bo vernil po službi božji domu, ga ima v vodo pahniti.
Ubogi Ivan v vreču zavezan na kraji vode stoječ, začne iz vsega gerla upiti: „Nečem biti sodnik! nečem biti sodnik!" Prigodi se pa, da ravno po tej poti neki mesar prižene lepo čedo goveje živine, ki jo je kupil v bližnjem mestu. Ko zasliši glas upijočega Ivana v vreču, se ustavi in upraša: „Kaj ti je, človek, kaj upiješ?"
Ivan ne bodi len, mu berž začne pripovedovati, kako občina s silo hoče, da bi bil on sodnik (župan) v vasi, pa da neče biti, in zatega voljo tako hudo ž njim ravnajo, da bi ga prisilili: „ Vendar jez nikakor nočem na se vzeti tako težkega bremena, pristavi zviti Ivan win če me tudi ubijejo,
nočem". „Ali so to vse tvoje nadloge?44 hitro reče časti-željni in bogati mesar; in ker bi bil sam rad sodnik, ponudi Ivanu vso svojo čedo, če mu odstopi svoje mesto v vreču. Ivan je bil pač berž zadovoljen in se je poprijel ponudbe. Mesar zdaj odveze Ivana, sam zleze v vreče in Ivan ga terdno zaveže in žene cede domu. Mesar pa v vreču na vse gerlo začne upiti: „Hočem biti sodnik! hočem biti sodnik !"
Zdaj množica iz cerkve vre, sliši glas na bregu reke misli, da je Ivan in da jih zasmehuje. Vsi se razserdijo in togotni sosedje mu žugajo: „Cakaj, ti bomo kmalo dali sod-nijo", zgrabijo terdovratnega človeka v vreču in veržejo v vodo.
Veseli, da so si vendar enkrat izpod nog spravili sovražnega Ivana, gredo v vas. Pa kako prepade strah vse, ko domu pridši najdejo Ivana doma s tako lepo čedo.
Prašajo ga, od kod je dobil toliko živine? Vesel jim odgovori: „Za vse to se moram vam zahvaliti, dragi sosedje, ker vse sem našel v reki, kamor ste me vergli; pa če bi mi bili na vrat navezali še kak kamen, bi bil še bolj opravil in še več lepšega blaga bi si bil nabral; v dnu reke namreč se najlepšega blaga dobi na zbiranje".
Ko lakomni sosedje to slišijo, na vrat na nos tečejo na kraj reke, vsaki si naveže kamen na vrat in vsi do zadnjega, kakor obnoreli poskačejo v vodo.
Tako se je zviti Ivan rešil svojih hudobnih sosedov in od zdaj je mirno in zadovoljen živel še več let s svojo družino.                                                                             Ivan.