''•ktriip!
LETO VII
;k*)» »mčno in »taae « knjigami Mladinske matice Itta* 22*50 Din.
rtanuf
fc 1. Danes Sem vam narisal dva psička. Mirno ležita, kakor da nista živa. Kako jih s Štirimi potezami tako spremenim, da bosta oživela in veselo poskočila? Sedaj pa ugibajte, mali modrijani!
»Naš rod« Izhaja v Ljubljani osemkrat med Šolskim letom in ga prejemajo naročniki »Mladinske matice«, ki plačajo letno naročnino za Hat In publikacije »Mladinske V matice« Din 22'50, v 9 mesečnih obrokih po Din 2'50,
List izdaja »Jugoal. učiteljsko udruženje« — sekcija ca Dravsko banovino v Ljubljani,
sanjo odgovarja Ivan Dimnik.
Glavni in odgovorni urednik Josip Ribičič.
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6.
Tlak Učiteljske tiskarne v Ljubljani, zanjo odgovarja Franc* Štrukelj.
Otcgocilč - Ocmtarieva ^mtca . um
II reko polj in vrtov je zavel clih pomladi. Samo še malo sonca in mladje na vrbju in leskov ju se bo razbohotilo. Ptički že čutijo topli vonj razoranih polj. Vpijejo in razgrajajo po dvorišču, se prerekajo za drobtino in ne vidijo domačega mačka, ki se izza plota potuhnjeno plazi proti njim. še malo in izpod njegovih krempljev bo sfrčal v zrak šop nedolžnega perja.
Ali od nekod prifrči poleno. Maček spretno odskoči in zbeži, ptički pa se rešijo na lipo.
Mala Metka se skloni skozi okno in pogleda. Za plotom stoji sosedov France. Ves obraz mu žari veselja, da je prepodil mačka.
»Le čakaj!« mu zažuga Metka. »V šoli povem!«
France se ozre in obraz se mu zresni. Nato se obrne in reče preko ramen: »špeca!«
še bi mu Metka rada zagrozila, ali Franceta že nikjer več ni.
Od nekod zažvrgoli pesem iz piščalke.
»To je bajtarjev Mihec!« si misli Metka. »Le kje si je omajal piščal tako zgodaj? Nihče drugi je še nima! Ta bajtarjev je povsod prvi! V šoli in na vasi!«
Zavist stiska Metkino srce. Nasloni se na okno in čaka. Mimo prižene drobni Mihec svojo kozo in piska na piščal. Koza ga od časa do časa pogleda postrani in vsakokrat zameketa. Najbrž ji je pesem všeč.
»Mihec!« zakliče Metka. »Omlaji še meni piščal!«
Mihec prekine pesem, pogleda postrani in odgovori trdo in sovražno: »špeca!« Pa gre svojo pot.
»Le čakaj!« vpije Metka za njim. »Jutri povem!«
Ali Mihec je ne čuje več. S kozo sta že bila zavila v reber med leščevje. Le še od daleč poje njegova piščal. Mali Metki se zdi, da jo tudi piščal psuje: »špeca, špeca!« In glej! Kakor da se je vsa vas domenila: Mimo hiše stopajo trije samosrajčniki. Drže se objeti in ob vsakem koraku zapojo: »špeca, špeca, špeca!« Potem pa zbeže in se skrijejo za vogal sosedove hiše.
Metka sede za mizo in zajoka.
»Kaj pa je spet?« vpraša materin glas iz kuhinje.
Metka zahlipa: »Zmerjajo me!«
»Kdo te zmerja?« stopi mati v sobo.
»Vsi! Najbolj pa sosedov France in bajtarjev Mihec! špeca mi pravijo!«
Mati pogleda skozi okno proti sosedovi hiši in zapazi Franceta ob ograji. Stopi k oknu in zakliče:
»France, pridi no malo bliže!«
France se nekaj časa obotavlja, potem pa se prerije skozi špranjo v plotu in se približa.
»Zakaj pa zmerjaš našo Metko s špeco?« vpraša mati.
»Zato, ker je res!« namrši mali France obrvi.
»Kako, da je res? Kaj pa ti je storila?«
»V šoli špeca za vsako figo! Včeraj je mene najprej skrivaj vprašala, če znam pesmico na pamet. Ko sem ji zaupal, da ne, pa je dvignila prste: /Tale pa se ni naučil pesmice!‘ Danes je Mihca zašpečala, ker je pogledal med poukom skozi okno. Samo na špecanje misli! Vsakogar je že zašpe-cala! če ne ve, kaj bi zašpecala, si pa izmisli. Pa smo se zmenili, da ji porečemo ,špeca‘ in da je več ne pogledamo!« France je utihnil in čakal. Ali odgovora ni! Mati se je bila umeknila z okna. Nič ni rekla. Le žalostno je pogledala Metko in odšla v kuhinjo. Vrata je zaprla za seboj.
Metka je sama. Tako sama, da jo je strah samote.
Josip Ribičič
Svetogorski pismonoša
V,ak dan hodi svojo pot, deset let že, dan za dnem, z višine svetogorske, v dolino sončno, v Gorico žlahtno. Deset dolgih let že pošto nosi in z njo pozdrave z nižin v višave. Tam ni slovenskih pesmi več, ni molitve naše . . . le tiho šepetanje, tihe prošnje k »Mariji Svetogorslci«.
Vsak dan prehodi dolgo pot z nižin v višave. Vsak dan, let težkih že deset, prehodi trudni svetogorski romar prestrmo pot, vsak dan potoži svojega srca gorje: Kraljica moja, bodi z mano, Kraljica naša, bodi z nami!
S korakom mirnim gre naprej, z nižin v višave. Dan sleherni! če sonce seva po goricah, če lahno pada dež po vinski lozi, če cvetje v lahnem vetru podrhteva, če potnike objema groza od tuljenja divje burje, če sneg zamete strmo pot in se nebo ogrinja v sivi, neprodirni plašč megle. On gre naprej, naprej, h Kraljici svoji.
Kadar pa v pomladnih dneh zatone sonce in zemlji pošlje zadnji svoj pozdrav, takrat korak njegov se zaustavi, takrat pogled mu pohiti v daljavo. Tam na obzorju se, v odsvitu jasnem, črtajo obrisi čuvarja domovine naše, našega Triglava! Takrat se romar svetogorski skloni, v očeh se solza mu prikaže, srce mu burno zatrepeče, mu ustne zašepečejo pozdrav: O, zemlja sveta!
O večni potnik svetogorski! Priprem oči in vidim konec tvoje poti: Pobledelo ti bo lice, iz oči izginil bo sijaj, zaostala bo beseda živa, klecnil prožni bo korak, še enkrat prožil boš roke k Mariji Svetogorski, še enkrat j>rosil za svoj rod. Potem boš legel na goriško sveto zemljo in ne boš več vstal.
O, Mati Svetogorska, daj, da moj privid bi zmoten bil.
Špela Prisojnik
WE $)
Hem. ^h«k
T
UJETNIK
edaj so vsi prilezli iz temačne ječe. Še vedno zelo preplašeni, so se čudom čudili vsemu temu. »Meteor« je krepko ropotal skozi ozki kanal med obema otokoma, Ivo pa je še bled, toda ves zanosen, stal ob jarbolu in potna rosa mu je stala na čelu.
Tolikšna ladja! — Pa ti mladi mornarji!
Mihael je spretno krmaril. Kolo krmila se je rado udajalo, toda kam —?
Spravili so nezavestnega strojnika v kabino in ga položili na posteljo. Bil je smrtno bled in Ivo se je nenehoma sklanjal čezenj in poslušal njegovo diharje. Če bo umrl —? To je fantu prizadevalo velike muke. Močil ga je po glavi in na vsak način ga je hotel obuditi k zavesti.
Zgoraj na krovu pa je odkazal spet vsakemu svoje delo. Saj ga ni bilo mnogo. Ladjo je poganjal motor, toda z motorjem nihče ne zna ravnati. Brnel bo pač, dokler bo! Ko se ustavi, bodo razpeli jadra. Hej, ta jadra! To je vse kaj drugega, ko na »Galebu«. Tu je vele jadro, pa je prečno jadro, pa so pršniki in vrvi in verig, da se bog usmili vse te šare. Vendar pa se ponoči ni upal pluti. Kakor nalašč je tudi motor obstal. Iz previdnosti je že poprej pripravil vsa jadra, zdaj pa, ko so jih razpenjali, so imeli vsi dovolj dela z njimi. — Toda, le kje so —?
Ali so še daleč od doma? Mihael in Ivo sta se držala severa, namesto severovzhoda in tako so, ne da bi vedeli, pluli baš v nasprotno smer. Proti večeru so zagledali visok grebenast otok. Nobenega naselja ni bilo na tej strani. Vseeno pa so sklenili pristati tu ob obali in počakati jutra. Poiskali so zavetno mesto, obrnili Meteorjev kljun v ta pristan in spustili sidro. Močno je zaropotala veriga. Z vrvmi so ga privezali še k skali, nato pa so se odpočili.
Peter je pripravljal večerjo. Zgoraj na krovu je bilo malo> železno ognjišče, spodaj pod palubo je našel dobro založeno shrambo in pripravil je sijajno polento, odrezal še vsakemu dobršen kos mesa in vsi so bili dobre volje.
»Ho«, je vzklikal Jure, »to pa ni kar tako!«
»Tudi jaz menim!« je dejal Franjo. »Saj smo kakor pravi gusarji. To nas bodo gledali!«
»Ampak, to me jezi«, je menil Pero, »da nam vsega niti verjeli ne bodo!«
»Seveda ne«, se je repenčil Mihael. »Ko jim pa pripeljemo »Meteorja« pred nosove in jim pokažemo ujetnika, nam bodo morali verjeti! Samo bojim se, da me bo oče pošteno nakrišpal, ko sem toliko časa zdoma.«
»Prava reč!« se smeji Peter. »Stavim glavo, da naših starih še nihče ni imel takih desak pod sabo!«
In so polegli spat. Veseli, utrujeni in ponosni na svoje dogodivščine, da so kar na šir lezli od samega napuha. Da bi bili le brž doma!
Le Ivo ni šel spat. Prižgal je laterno in šel v kabino pogledat k Anteju. Le ta se je za hip zavedel, pa zopet padel nazaj v omedlevico. Lotevala se ga je groznica. Bledel je. Z grozo je poslušal Ivo čudne besede, ki jih je pogostokrat ponavljal: »To je umor ... tovariši ne streljajte ... O, o, ubiti mrtvi...«
Čez čas pa je spet govoril bolj mirno in smrten pot ga je ves čas oblival. Proti polnoči pa se je povsem zavedel. Zbegano je gledal okoli sebe, hotel je planiti z ležišča, toda zdaj je šele videl, da je zvezan. Počasi se mr je vračal spomin. Ivo je naglo prebudil Mihaela. Zdaj sta mu oba fanta stala nasproti in ko ju je strojnik spoznal, se je počasi pričel zavedati svojega položaja.
»Kje sem —?« je zašepetal. »Zakaj sem zvezan —?« Nikakor ni mogel doumeti, da ga imata v oblasti ta dva dečka, ki sta bila zaprta pod palubo.
»Naš ujetnik si« je mirno odgovoril Ivo. »Hoteli ste nas odpeljati v Azijo, pa smo vas prehiteli. Zdaj te mi peljemo baš v nasprotno stran!«
»Fant, drži jezik ...« je nenadoma vzkipel mož, toda koj nato je utihnil. Ali naj kriči? Da se še bolj osmeši? Kaj ni že dovolj sramote, da so ga pobalini omamili in zvezali? Umiril se je in vprašal: »Kje so moji tovariši?«
»Na otoku smo jih pustili. S čolnom se bodo že na kak način rešili.« Povedal mu je v kratkem vse, kar se je zgodilo.
Ves presenečen od tolike odločnosti teh mladih fantov, se je mož v nekakšni zadregi nasmehnil, globoko je vzdihnil in zaprosil: »Dajta, fanta, prinesita mi kozarec vina!«
Mihael je skočil v shrambo, kjer je bil sodček vina in se kmalu vrnil. Poželjivo je spil ujetnik prinešeno vino, potem pa je dvignil glavo, čudno žalostno opazoval nekaj časa svoje vezi, nato oba fanta, in krčevit drget ga je presunil. Pa je premagal to v sebi, poskušal sc je nasmehniti, nato pa vdano zašepetal: »Lahko noč fanta! Morda še nikoli nisem tako mirno zaspal, ko bom zdajle!«
Položil je glavo nazaj na posteljo, zaprl oči in menda je v resnici takoj zaspal. Njegovo dihanje je bilo umirjeno, na obraz mi' je legla senca miru.
Presenečeno sta se spogledala dečka, potem pa snela luč, zaklenila za seboj vrata kabine in se spravila na oglede. Tovariši so spali sladko in krepko. Le Pero, ki je stražil na palubi jima je zaklical navzdol: »Vse mirno!«
Onadva pa sta šla v skladišče. Saj sem že omenil, da je bil »Meteor« ladja, ki je prevažala iz Malije južno sadje v Split. Nihče ni nikoli podvomil, da je ladja v službi tajne tihotapske tolpe. O tem pa sta se kaj kmalu prepričala. Spodaj pod shrambo za sadje je bilo še eno dno, ki je bilo do vrha naloženo s prav takšnimi zaboji, kot sta jih videla v špilji. Velika zaloga, nekaj tisoč kilogramov tihotapskega blaga je bilo le-tu natrpanega. Pravcato premoženje. Bogastvo! Našla sta nekaj pušk in poln zabojček nabojev, saj so bili in so morski tihotapci vedno oboroženi, kajti nihče rad ne pade v roke pravice in nemalokdaj se vrše med tihotapci in stražniki pravcate bitke.
Ko se je pričelo daniti in je bila že vsa posadka na nogah, je bilo treba odriniti. Toda kam —? V katero smer —? Kje so —? Kam naj obračajo —?
Vsekakor je nameraval Ivo vprašati strojnika za svet. On se spozna na morje, morda pa jim bo le na kak način hotel svetovati —?
Tidi ujetnik spodaj v kabini je bil že buden. Njegov, malomarno zaraščen obraz se je umiril, njegove oči so dobile nekak skrivnosten, otožen blesk in ker zaradi vezi ni mogel vstati, je ležal na hrbtu, strmel v strop in skozi okroglo okence v ladjinem boku je čul kovinski zvenk valov, ki so pljuskali v ladjine stene. V njem se je moral vršiti strašen boj. Morda vsled tega, ker je bil povezan in takorekoč resničen ujetnik, vsekakor pa se je v njem zaradi vsega tega nepričakovanega vse nekam lomilo in imel je občutek, kakor da bi se po onem strašnem udarcu, zgoraj na palubi, vsa njegova notranjost nekako streznila in vzdramila. Imel je občutek, da se v njem vse ruši in drobi in sam sebe skoraj ni mogel več spoznati. Naj je še toliko mislil in ugibal, vedno se jo povračal nazaj k onemu usodnemu udarcu — in najbolj čudno se mu je videlo to, da ni čisto nič vznemirjen, niti srdit, niti jezen na te dečke, ki so mu tako izpodnesli noge.
Bil je kakih petdeset let star, ali vsaj blizu petdesetih. Preko čela je imel veliko, globoko brazgotino in tudi nos je imel od hudega udarca nekako zlomljen, tako da je njegovo obličje vzbujalo pravcato grozo.
Ivo je odprl vrata in mu prinesel toplega čaja. Tudi v njem se je vršil hud boj. Rad bi mu porezal vezi, toda spet se ni upal, kajti mož je videti močan ko medved. Torej ga bo moral pitati ko nebogljenega otroka? Pa strojnik je, izkušen mornar, kakšna škoda!
»Kaj nameravaš napraviti z menoj, fante —?« je vprašal Ante.
»Ladjo, blago in tebe bomo zapeljali v prvo mesto in vse skupaj izročili oblasti!« je dejal trdo Ivo.
Ante molči, živo gleda v tega odločnega fanta in reče čez čas: »Junak si! Pa mi povej, kaj za vraga vas je gnalo, tebe in tvoje tovariše, semkaj na morje v oni mali lupini? Ste mar pobegnili od doma? Vas je mikalo, da se malo poigrate Robinzone —?«
Ivo je položil čaj na mizo, se vsedel k mizici in resno spregovoril: »Ne to, ne ono! Jaz in moji tovariši smo bratovščina »Sinjega galeba«! Sklenili smo, tla bomo skupaj živeli in skupaj delali. Dobri in pogumni ribiči bi bili radi. Ko se je vrnil moj oče iz Brazilije nazaj na Galebji otok, je oznanjeval ribičem, da bodo uspešno lovili le v skupnem delu, če se vsi ribiči združijo v eno samo delovno ribiško družino, ker je očito, da sto rok več zmore, kakor dvoje ...«
In tako mu je Ivo pripovedoval vso storijo svojega nesrečnega očeta, zgodbo o »Sinjem galebu«, vse, prav vse do onega udarca, s katerim je onesvestil svojega ujetnika.
Ante ga je pazno poslušal. Le tedaj, ko je govoril o tistem denarju, ki ga j© oče zakvartal, je strojnik močno prebledel, oči so mu postale večje in kakor da vidi privid pred seboj, se je zgrozili in zaječal. Ko pa je Ivo pripovedoval, kako so očeta izgnali z otoka, so se mu pričele ustnice tresti, brazgotina na čelu mu je posiinela in mukoma se je obrnil k zidu.
»In tako se je zgodilo, da se je po dolgih letih oče le vrnil domov. Toda le umret je prišel. Bil je preveč izmučen od trpljenja in težke vesti, da bi še nadalje mogel živeti. Zapustil mi je »Sinjega galeba« in svojo dobro misel. Zbral sem fante iz naselja in sklenil sem, da jih pridobim za skupno delo. Drug za drugega! Saj smo si v delu vsi enaki in tako je najbolj prav in dobro, ^daj smo še dečki, pa bomo mladeniči in krepki možje in naša bratovščina
bo dokazala, kaj vse se da s skupnim delom doseči. Verujem, da bomo, če bomo tako složni, kakor smo do sedaj, kmalu imeli večjo ladjo in bomo potem lahko odrinili na piano morje, kjer je lov obilnejši in izdatnejši. In vsak kdor bo hotel pošteno delati, bo lahko prišel med nas. In nič ne bo zavisti med nami, ker bomo vsi enako delali: in enako uživali trud svojega dela. O, moj oče je lepo mislil!«
Strojnik se je zopet okrenil k njemu. Bil je v resniei ves spremenjen in ko je spregovoril, je bil njegov glas mil in dober: »Otrok božji!« je šepnil, »če bi imel roke svobodne, bi te objel... O, kako čudno je naše življenje! Kako čudno, kako usodno ... In tvoj oče, praviš, je bil izgnan z otoka in je umrl —? Moj Bog, fant, ali veš, da imam tudi njega jaz na vesti —?!«
Strašen drget ga je prešinil, v grlu ga je zgrabilo, da je ječal kakor pretepena žival, potem se je z vsem svojim telesom pognal na tla na kolena, povzdignil svoje zvezane roke k njemu in kriknil: »Reši me! Odpusti mi!«
Zgrudil se je pred njegove noge. Ivo je strmel, strmel in četudi še vedno ni mogel razumeti pravega vzroka njegove silne žalosti, se mu je vendar v dno srca tako zasmilil, da je brez pomisleka potegnil nož izza pasa in mu prerezal vezi na roki. Vsa bojazen, ki jo je imel do tega moža, se je razblinila. Ante se je počasii dvignil na kolena, se vzpel k njemu, ga objel, stisnil nase in zašepetal: »Ti moj rešitelj1 Dobrotnik!«
Vzel je sam nož iz njegovih rok, si sam prerezal vezi tudi na nogah, se zravnal, stegnil svojo desnico in dejal zamolklo: »Evo moje roke! Tvoj sem! Nikamor se ne ganem. Pelji me na krov!«
Ivo je odprl vrata in ko se je skozi odprtino na palubi nenadoma prikazal strojnikov obraz, so vsi fantje planili narazen, misleč, da se je strojnik samovoljno osvobodil in da jim bo storil silo in so od strahu kar otrpnili. Ko pa so zagledali takoj za njim Iva in njegov mirni pogled, so vedeli, da se zopet godi nekaj skrivnostnega. Ante pa se je nasmehnil in vdano spregovoril: »Fantje, ničesar se ne bojte! Nikomur ne bom storil nič žalega.«
Mirno se je vsedel na velik zvitek vrvi pod jarbol, zaprl oči, ker je sonce že močno sijalo raz sinje nebo, potegnil nekajkrat sapo vase, kakor da bi ga dušilo, potipal se po žepih in se je spomnil: »Moja pipa!«
Mihael jo je potegnil iz žepa. Bila je v resnici Antejeva, ki mu je padla iz ust, ko je padel na tla, pa jo je Mihael pobral in spravil.
Hvaležno ga je pogledal, natlačil tobaka in 'prižgal. Potem je pričel govoriti tiho kakor sam zase. Fantje so se mu približali, presenečeno so ga poslušali, ko jim je začel pripovedovati povest svojega življenja.
UJETNIKOVA IZPOVED
»Da, in tako sem pri vas končal otroci...« je pripovedoval Ante. »Kar še pride, pokora — to zame ni nič več važno. Zdite se mi kakor neskončno usmiljenje, ki mi ga je Bog skozi vas poslal... Moja mladost ni bila takšna ko vaša. Živel sem v mestu, imel sem očeta in mater in v šolo sem hodil mnogo let. Postal sem pomorski kapetan — — Čudite se —? Da, prav takšen, kot ste jih že videli na parnikih, v lepi modri mornariški obleki z zlatimi našivi in z zlato žnoro obrobljeno čepico. Bil sem mlad, lep, podjeten dečko. Lepo sem zaslužil. Toda vrag objestnosti me je zmotil. Pohlep po denarju me je omamil. Hotel sem postati bogat, neizmerno bogat. Dvigniti se nad vse in biti mogočen... Toda s poštenim, skromnim delom ne postaneš bogat! Ni mi bilo dovolj, tla sem lepo in dobro živel s svojo plačo, hotel sem imeti mnogo, mnogo denarja in gospodariti nad drugimi. Pričel sem slepariti. Čisto navadno slepariti svoje mornarje, ki so imeli desetkrat manjšo plačo od mene. Navadil sem sc tudi piti, da zakrijem pred svojo vestjo zločin, katerega sem se dobro zavedel. Pa so prišli na sled moji slepariji in nagnali so me iz službe. Toda nisem miroval. V mestu sem se seznanil z onimi tovariši, ki so ostali na otoku. Same izgubljene duše kakor jaz. Vsi so hoteli na lahek način zaslužiti in so se lotevali vsakega posla, samo da se dokopljejo do denarja. Vsi so bili že v ječi zaradi sleparij in goljufij in tako sem z njimi ustanovil tihotapsko družbo. Na vsak način pa smo morali dobiti za to primerno ladjo, kajti samo ob obali tihotapiti se nam je zdelo vse premalo, hoteli smo na veliko. V pristaniški krčmi smo ustanovili nekakšno igralnico, kamor smo zvabljali mornarje. Vi veste, da so povečini vsi mornarji strastni kvartači. Baš takrat je bila v luki naprodaj ladja »Meteor«, za katero se je zanimalo mnogo kupcev. Takrat smo naleteli tamkaj tudi na tvojega očeta, Ivo. Zdaj vem, da je bil to tvoj oče, saj si mi ga dobro opisal. Brezvestno smo ga izvabili med nas igrače, kajti vedeli smo, da ima pri sebi precej denarja in smo pričeli igrati. Skrivaj smo nalivali v kozarec neko opojno zmes, ki je igrače popolnoma omamila. Imeli smo tudi zaznamovane karte, tako da nam je bila malenkost vedno dobivati. In še preden je minila noč, je bil tvoj oče ob denar. In namesto tvojega očeta, sem jaz kupil »Meteorja« in zdaj se je pričelo divje življenje na morju. Bili smo spretni. Nihče, razen vas sedaj ni vedel, da smo tihotapci. Da, na sumu so nas imeli že nekaj let, toda nihče nam ni mogel tega dokazati. Le en pot nas je sredi morja ustavil patruljni čoln obmejne straže. Ladja je bila do vrha naložena s tihotapskim blagom. Izgubljeni bi bili, če — -— Zgodilo se je, da smo sicer ladjo ustavili, pustili oba stražnika na krov in ju tamkaj ubili. .. Njihov čoln smo navrtali, trupli zašili v plahto, jo obtežili in vrgli v morje ... Dobro se spominjam tega strašnega dejanja —«
Zakril si je z rokami — obraz, brazgotina mu je zopet posinela, ves je trepetal. Ko se je umiril jo nadaljeval: »Že ko smo od daleč zagledali patruljni čoln, smo sklenili, da jih bomo ubili. Odločno sem se upiral temu, kajti še nisem bil tako pokvarjen, da bi moril------------Toda zgodilo se je vendarle ...«
»Od tistega trenutka me je venomer tlačilo, nikdar več nisem imel miru preil svojo vestjo, neprestano so se mi v prividih prikazovali oni, od smrtne groze spačeni obrazi obeh financarjev, ki smo jih pometali v vodo. Neprestano me je preganjal pogled tvojega očeta, ki smo mu zločinsko izvabili denar. ..
Težka borba se je vršila od tistega časa v meni. Vedno sem stal na meji odločitve: ali ostanem zločinec vse svoje življenje — ali naj se predam oblasti, ali naj se sam sodim —■? Nisem se mogel odločiti. Nihal sem med zlom in med dobrim, a bojazen pred kaznijo me je odvračala od končnega sklepa.
Ne veste, fantje, s kakšnim veseljem sem reševal vaju dva iz morja. Zdelo se mi je, ko sem vaju videl rešena na krovu, da sem si s tem delom le malce olajšal svojo težko vest. Tudi zdaj, ko ste nas spravili v tako zagato, sem v svojem srcu sklenil, da vas bom rešil. Oni sklep Lorencija, ki vas je hotel izročiti Arabcu, se mi je zdel nečloveški, pa sem molčal in skrivaj v mislih iskal najrazličnejše prilike, da vas osvobodim. Morda bi se zaradi vas zameril tovarišem, toda izvršil bi, naj bi se z menoj zgodilo karkoli hudega!
In po naključju usode, ki se na tako zagonetni način vedno igra z našim življenjem, sem pri vas končali Vaš ujetnik sem. Lahko me izročite oblasti... Vrli fantje ste! Ko mi je Ivo pripovedoval vso vašo povest, vaše prigode, o vaši veliki ljubezni do »Sinjega galeba«, o slogi, o vaši podjetnosti in požrtvovalnosti, je šlo vame kakor spreobrnenje:	Skupno delo ...!
Pošteno, nesebično delo! Tovarištvo! Ne takšno, obogateti le zaradi tega, da bo nekdo bogat, ampak z mislijo, doseči blagostanje za vse one, ki v potu svojega obraza služijo svoj kruh ... Pomagati drug drugemu ... O, prijatelji mladi, kako sem ta hip srečen, da sem vas našel! Nekaj tako lepega je v tej vaši misli, da sem ves prevzet od silne gorečnosti -— pridružiti se vam in vam biti v pomoč!«
Pogledal jih je s svojim' edinim očesom žalostno kakor žival, ki je zapisana poginu in v	tem edinem očesu	je	bilo
toliko žalosti in toliko nadčloveškega obžalovanja	in kesanja, da	jim	je	kar
srce zastalo ob tolikšni grenkobi, ki je zajela tega	človeka.
»Preden pa bom stopil pred stol pravice po svojo zasluženo	pokoro, bi
rad nekaj dobrega storil na svetu: Fantje, sprejmite me med svojo bratovščino!«
Fantje so se spogledali. Ivo je zaslutil v sebi nekaj silno velikega, smele misli so ga obdale. Nemudoma je pristopil, mu zgrabil desnico in vzkliknil: »Naš si! Kaj ne tovariši?«
»Naš je!« je zadonelo	v zboru in vsi so mu	podali roke.
Potem je Ante vstal,	hrepeneče objel s pogledom morje, se	naslonil	na
ograjo in pripovedoval: »Tovariši, tako lepo je v meni v tem trenutku, da si ne želim nič lepšega. Kar je tvoj oče zasnoval, boš ti, Ivo, s svojimi tovariši dokončal. »Meteor« je vaš!«
Prijatelji so vztrepetali. Silen zanos jih	je navdal, strnili	so se okoli
novega prijatelja, on pa	je stopil na zadnji	konec palube, se	naslonil	na
ograjo in z vlažnim očesom strmel na morje, kjer je pustil svoje pustolovsko življenje.
Fantje pa so zavriskali.
Mihael je zlezel na vrh jarbola in zataknil ondi prapor »Sinjega galeba«. Tedaj je stopil Ante k motorju, ga užgal in novi, veliki »Sinji galeb« je ponosno zaplul venkaj na piano morje.
(Se nadaljuje.)
STRAH
Ollo je na starega leta dan. Vreme je bilo mrzlo in nič nisem vedel, kaj naj bi prav za prav počel. Iz megle, ki je ležala nad mestom, je drobno pršilo, da še iz hiše nisem mogel. Potic sem se že preobjedel tako, da me je kar po trebuhu vilo. Hodil sem po sobi od stene do stene in včasih pogledal skozi okno v klaverni dan. Nič pametnega mi ni prišlo na misel. Ko sem se naveličal gledati iz 6tene v steno, sem pričel brskati še po omarah. Povsod so bile same knjige, ki pa sem jih bil že do grla sit, prav tako kakor potic.
Kar nenadoma pa mi obvisi pogled v kotu. Izza omare so štrlele proti stropu krivine smuči. Hola! Iz tega pa bo nekaj! sem od veselja kriknil in pričel vleči na dan zaprašene smuči. Brž sem pogledal na uro. Vsak čas bi imelo biti poldne.
Koj sem se odločil. Na Gorenjsko se odpeljem. V planinah je mnogo snega. To bo smuk! Sklep je bil gotov. Poiskal sem čevlje, izvlekel iz skrinje oprtnik, perilo, nogavice in sploh vse, kar sem potreboval, da me ne bi zeblo.
Po kosilu, ko sem se imenitno založil, sem se pričel napravljati. Šlo je nekoliko počasi, pa gotovo. Ko sem bil že ves opravljen in sem pritegoval trakove na čevljih, se mi je eden odtrgal. Naka, kaj pa naj to pomeni? Naj pomeni kar hoče, jaz grem, sem se sam pred seboj odrezal, vzel še svojo pipo in odšel na postajo.
Čeprav sem bil napravljen, da sem komaj dihal, vendar me je zeblo. Na postaji sem se brž skobacal v voz, da bi se čim prej ogrel.
V	vlaku je bilo že mnogo ljudi. Komaj sem dobil prostor med dvema debelima človekoma. Kaj kmalu je postalo prijetno gorko. Pod klopjo je grela peč, od leve in desne pa dva zanosita Gorenjca. No, Bog me še ni zapustil, ko mi je pripravil tako imeniten sedež že na zemlji. Bilo mi je tako dobro, da bi kar zaspal.
Še nismo bili pod Šmarno goro, pa me je že grelo z vseh strani. Nismo bili še preko Sore, ko sem že vlekel čez glavo rokavnik in s komolci suval v levo in desno »peč«.
»Ali je vroče, gospod?« me ja ogovoril desni mož.
»Seveda je, kar malo preveč«, sem mu odvrnil.
»Dobro greje«, je pristavil levi in raztegnil zalita lica, da je bil podoben polni luni.
Nismo bili še v Kranju, ko sem se odločil, da odložim še telovnik. Saj dve srajci tudi zadostujeta. Na tihem sem gojil skromno željo, da bi se vsaj ena, desna ali leva »peč«, vseeno katera, blagovolila izkrcati in sicer čimprej. Pa tega nisem dočakal. Vdal sem se v božjo voljo in pričel premišljevati, kdaj bom izstopil.
Saj Gorenjsko poznate. Kje so Karavanke, ste tudi gotovo že slišali... No vidite in pod Stolom, najvišjim vrhom Karavank, sem se na samotni postaji rešil iz objema zanositih Gorenjcev, vzel telovnik, rokavnik in površnik ter vso smuško ropotijo in izstopil. Komaj sem zadihal sveži zrak, me je že zazeblo, da sem takoj smuknil v gostilno in polagoma zvlekel nase, kar sem med vožnjo odložil.
Dobro ped snega je ležalo v ravnini. Ko sem zavil mimo mlinov in žag ob potoku Završnici pod Stol, nisem še prav za prav nič vedel, kje se bom ustavil. Pričel sem ugibati. V snegu ne bom prespal, pod smreko tudi ne. Streho si že moram poiskati, če hočem dočakati jutrišnjega dne.
Tako sem prišel do križišča stez. Vse sem dobro poznal in vedel kam vodijo, zato se mi ni bilo težko odločiti. Namenil sem se na Zabrežko planino, do samotne pastirske koče, kjer sem pred kakimi štirinajstimi dnevi, vračajoč se s Stola, pripravil celo skladovnico drv. Takrat sicer nisem vedel, zakaj jih zbiram, nocoj pa mi bodo bržkone prišle prav. Nebo se je oblačilo, dan se je nagibal k večeru. Snežna gaz je postajala vedno ožja, dokler ni popolnoma izginila. Stopil sem v celi sneg. Vdrlo se mi je do kolen.
Zasnežen gozd na obe strani. Kamor seže oko, s snegom obloženo drevje. Sledovi srn in zajcev se križajo vse prek. Vse živi, pa je vendar tako blažen mir, da si ne upaš niti spregovoriti. Noge dvigaš iz snega, da se znova uderejo vanj. Kamorkoli se ozreš, sama belina. Vse počiva, vse spi. Globoko v dolini šumi potok, voda zvoni na ledene zvonce, ki si odzvanjajo na tako čudovit način, da kar obstaneš in strme poslušaš angelsko godbo.
Bilo je pozno zvečer, ko sem prišel na planino. V temi komaj razločim pastirsko kočo. Ko pridem do nje, je prav tako zapahnjena, kakršno sem pustil pri zadnjem obisku. Odrinem zapah na vratih, ki pa se nočejo odpreti. Šele ko z nogo udarim vanje, odjenjajo in se vdajo. Led jih je prikoval na prag. Ko vstopim, na veliko začudenje opazim, da je polna snega. Kaj početi?
V takem biti vso noč, je kar nerodno. Stopim v sosednji hlev, poiščem staro lopato, s katero so pastirji čedili živini in pričnem metati sneg iz koče. Ko je bil pod čist, ga odrgnem še malo s slamo, ki jo je bilo na pogradu dovolj, potem pa zakurim ogenj na ognjišču, ki je kar iz kamnov sestavljeno. Ogenj veselo zaplapola in razsvetli kočo. Ker se sprva nekoliko kadi, stopim na prag.
Zunaj je že trda tema ko v rogu. Nič drugega ne razločim ko samo belino snega nekaj korakov pred seboj. Ko tako stojim, prilete izpod neba prve snežinke. Sprva počasi, potem pa vedno močneje. Snežilo bo, si mislim in gledam v temo.
Kako blažen mir! Ure in ure na okoli ni žive duše. Nocoj bom pa lahko pošteno premislil, kaj vse je bilo v tem starem letu, ki ga bo čez nekaj ur konec.
Zunaj že močno sneži.
Zapahnem vrata in sedem k ognju. Iz žepa vzamem pipo, jo naložim s tobakom in prižgem ob tlečem polenu. Sence se love po stenah in stropu, se lomijo po kotih in policah za mleko. Gledam v ogenj, ki z rdečimi zublji objema drva in premišljujem.
V	mestu zdajle praznujejo, si mislim. Kako hrupne so njihove zabave.
V vinu in veselju pozabljajo na vse in nihče si noče izpraševati vesti, ker ima vsak najbrž prekosmato. Kar naj se zabavajo!
Ogenj zaprasketa. Prijetno mi je. Nič nisem utrujen, spanec je daleč od mene. Misli se obrnejo v drugo smer. V Indijo - Koromandijo beže, v čudovito deželo, kjer ni ne težav in bridkosti, kjer ni zlobnih ljudi, ki bi vedno prežali nate z neiskreno besedo. Tam ni laži in hinavščine, ni mraza in lakote, je večno sonce in se cedita čez cvetoča polja med in mleko. Kolikokrat sem čital vse te pravljice, kolikokrat sem prosil dobre ljudi, naj mi povedo vse, kar vedo o teh čudežnih deželah, kolikokrat sem poslušal mamo, ki je znala tako živo pripovedovati, da je pričarala v mojo dušo resničnost, da sem se pričel pogovarjati s tistimi dobrimi ljudmi, da sem pozabil na glad, ki se je sitno oglašal v želodcu in na mraz, ki mi je tipal do kosti skozi kurjepoito kožo, da sem se sklonil nad potok, napil sladkega mleka in rumenega medu. Tako živo sem verjel v ves ta pravljični svet, da bi se sprl z onim, ki bi hotel Teči, da vse to ni prav nič res. Pa so počasi izginile vse te sanje; pravljična dežela
se je odmaknila.moji majhni duši. Vse je postajalo vedno bolj megleno, dokler si nisem rekel: Saj to ne more biti res. Kje naj bi bila ta pravljična dežela, kje naj bi bila ta Indija - Koromandija.
Potepel pa sem se od doma čestokrat. Hodil sem na vrh najbližjega hriba in gledal na drugo stran. Prav dobro se še spominjam, da sem takrat, ko sem bil še čisto majhen, ko še v šolo nisem hodil, mislil, da je za tistim hribom konec sveta. Vsa zemlja in ves svet, ki je bil za tistim hribom, mi je bil tuj in neznan. Nekoč me je stric, ki je imel dolgo brado in velike brke, da sem se obešal nanje, v svoji hudomušnosti in prisrčnosti vprašal, če vem, kje je konec sveta. Prav nič nisem pomišljal. Prijel sem strica za roko, in ga peljal na dvorišče. Pokazal sem s svojim malim prstom na tisti hrib in rekel moško: »Tam za tistim hribom je konec sveta«. Nikdar ne bom pozabil, kako se mi je stric zasmejal, me prijel za glavo, visoko dvignil v zrak in rekel: »Fant, ti pa še utegneš kdaj priti na konec sveta«. Bil sem ponosen ko nikoli.
Nekega večera mi je rekla mati: »Jutri boš pa šel z menoj.«
»Kam?« sem jo vprašal in se na tihem zelo razveselil.
»Daleč,« je rekla.
Tistega večera dolgo nisem mogel zaspati. Premišljeval sem, kam bova šla, ali bova dolgo hodila, ali je daleč kraj, kamor morava priti in kdaj se bova vrnila. V množici teh vprašanj sem ves utrujen zaspal. Zjutraj me zbudi mati. Hitro sem se skobacal iz postelje in se napravil. Mati mi je oprtala nahrbtnik, sama je vzela veliko popotno košaro in sva šla na postajo. Izstopila sva na neki samotni postaji, kje je bilo to, še danes ne vem. Zavila sva v hrib, dolgo hodila po samotni poti, dokler nisva prišla do neke kmetije. Tam sva se ustavila. Takrat sem šele vedel, zakaj sva prav za prav šla. Bila je vojna in je bilo težko dobiti košček kruha. Ko sva oblezla samotne hribovske vasi, je bilo že pozno popoldne. Po strmini sva se spustila na belo cesto. Sonce se je nagibalo v zaton, ko sva se ustavila v neki obcestni krčmi.
»Ali si kaj utrujen?« me je vprašala.
»Prav nič«, sem odgovoril, čeprav sem se ji zadnji konec poti že držal za krilo.
Odvezala je ruto in vzela iz nje dva neenaka kosa kruha. Večjega je dala meni in rekla: »Se me boš vsaj spomnil, če boš kdaj sam hodil po svetu.«
Tako in podobno obujam spomine dolgo časa.
V	koči nastane taka tišina, kakršne nisem občutil še nikoli. Spet naložim v pipo in ko hočem prižgati ob polenu, začujem čuden glas.
Drrrrr...
Postanem pozoren in poslušam. Mir! Ničesar ni!
Podgane ali pa miši, si mislim. Pa, saj to je nemogoče. Premraz je zanje. One odidejo v dolino navadno kmalu potem, ko pastirji odženo živino. Kaj naj bi neki bilo? Ah, kaj! Samo zdelo se mi je. Vrata zapahnem močneje in se pomaknem bliže k ognju ter nažgem pipo.
Nič ne morem premišljevati, samo ugibam, od kje tisti čudni glas. Tako •sedim kake pol ure.
Drrrrr...
Hitro vstanem in napeto poslušam.
Spet mir in tišina. Moja velika senca se lomi od stropa do stene in nemirno trepeta.
Čudno! Kaj neki bi to pomenilo? Nekaj trenutkov sedim sredi koče, potem pa skočim k vratom, odmaknem zapah in pogledam v trdo noč.
Zunaj nagosto sneži. Padlo je že cel meter snega, da skoraj ven ne morem. Da bi utegnil biti plaz? ugibam. Res da vodi kakih sto metrov od koče širok žleb, po katerem drve navadno plazovi, toda ob svežem snegu so zelo poredki. Vzamem gorečo poleno in zagazim do pasu v sneg. Stopim v hlev, ki je bil poleg koče in ko pridem vanj, se razgledujem po njem. Prazen je, samo živinskih odpadkov je mnogo po tleh. Tako stojim nekaj časa z gorečim polenom sredi staje in se razgledujem. Ko ne zapazim ničesar, se vrnem.
Morda je pa kaj v seniku nad menoj, se mi posveti in koj tisti trenutek že vržem baklo v sneg, pristavim lestev in zlezem v seno. Brskam po njem, pa nikjer ničesar. Vrnem se, s seboj pa vzamem veliko kopo sena. Ko lezem po lestvi navzdol, ga med potjo polovico izgubim. Na vratih postanem, poslušam in opazujem. Tišino pretrga zateglo lajanje. Pa ni bil pes. Lisjaku se je najbrž tožilo po slastni kuretini.
Naj bo, kar hoče. Stopim v kočo, si otresem sneg, zapahnem pošteno vrata, naložim na ogenj in sedem poleg njega. Res, da vodijo mimo koče tihotapske steze, toda kdo bo v tem času bredel v sveži sneg!
Strahu nisem nikoli poznal. Da bi se ga bal, še manj. Ampak odkod ti glasovi? Da bi prišel kak človek v bližino, se mi je zdelo skoraj nemogoče.
Začujem hrkanje. Kakor maček skočim k vratom in jih bliskovito odprem. V noč se izgube dolge sence. Nič novega. Divje koze so se prišle hranit s tistim senom, ki sem ga malo prej raztrosil. Vrata spet zaprem in sedem nazaj k ognju.
Staro leto se poslavlja. Ampak tisti glas? Drrrrrrrr...
Kakor da bi se zemlja podirala. Plaz! me spreleti misel. Skočim k steni in se s hrbtom oprem obnjo.
Ropot prestane. Spet čudovita tišina.
To je pa že preneumno. Odprem vrata in stopim v noč, z namenom, da se ne vrnem v kočo prej, dokler ne razjasnim čudovitega ropotanja.
Do pasu stojim sredi snega. Snežinke lete izpod neba in v prvih minutah sem že ves bel. Ko tako stojim, se mi zazdi, da je v tišino prišel nek glas. Zberem z veliko mujo vso pozornost, da bi ga razločil.
Zvonovi so, ki prinašajo iz doline pozdrav novemu letu. Kako čist je njihov glas, kako prijetno zveni, tam daleč nekje, globoko pod menoj. Ali me res ni pozabil tisti svetega Marka zvon? Ali se je res spomnil name, ki sem pobegnil v to divjo samoto, da se spokorim in vrnem v njegov hram čist kakor novoletni sneg? O, svetega Marka zvon!
Drrrrrrrrrrr ... Bum! Bum! Bum!...
Od srca sem se zasmejal v gluho noč.
Dragi prijatelj, veš kaj je bilo? Sneg se je dričal po strehi in ko se je pridričal na rob, je zdrknil na tla.
BIVALIŠČA LJUDI V TUJIH DEŽELAH
Z LEVOM V KENIJI
Je smo?« je vprašal Pavel.
»V Keniji«, mu je odgovoril lev. »Kenija pa je v vzhodni Afriki.«
»Ali je to tista dežela, kjer si ti kralj nad živalmi?« je vprašal Pavel.
»Jaz sem povsod kralj živali kamorkoli pridem«, je odgovoril lev. Dvignil je svojo lepo glavo, stresel svojo rjavo grivo, ki je bila nekoliko temnejša kakor drugo njegovo telo, in res je bil kakor kralj. Tako je bil srečen, da je bil zopet doma, da je predel kakor domača mačka, samo precej glasneje.
Pavel in lev sta bila v travnati pokrajini. Tu in tam so stala drevesa. Toda v glavnem je tod uspevala le trava in še ta le v skupinah, ki jih je ločila gola zemlja. Ker pa je tod toliko trave, se skriva in pase v njej mnogo živali, kakor antilope in čebre, ki se hranijo z njo. Pavel ni bil toliko velik, da bi videl čez travo, pač pa je pogledala iz nje doli na dečka velika žirafa, ki je takoj zbežala. Šla je nato od drevesa do drevesa in mulila z njih listje.
»Tu sva dospela do kraja, kjer se morava ločiti«, je rekel lev. »Prišel si v oni del Kenija, kjer žive Masai črnci. Kaj boš sedaj jedel, ne vem. Ta narod ničesar ne iprideluje. Nimajo niti kmetij, niti polj', ne kruha, pa tudi sadja in zelenjave ne. Hranijo se samo z mlekom, krvjo in mesom, ki jim ga daje njihova živina. Toliko živine imajo, da bi ti mislil, da jim je vseeno, če si jaz včasih vzamem kako žival. Toda motiš se. Ker pa si znam pomagati, kadar sem lačen, me vedno sovražijo in mnogokrat gredo na lov name s svojimi kopji.«
»Pa pojdi!« je rekel Pavel. »Zelo bi mi bilo žal, ako bi te ranili; zato srečno!«
Lev se je postavil na svoje zadnje noge, obrisal si je solzo iz levega očesa z levo taco, z desno pa je stresel Pavlovo desnico. To je bila noga
Lev v travi v Keniji
ogromne mačke. Lev je potegnil svoje kremplje previdno v blazinice, da ni opraskal dečka, ki ga je spremil domov. Nato pa je skočil v suho travo, ki je bila iste barve kakor on, in izginil je.
Pavel je rinil dalje skozi suho travo in grmovje in je kmalu dospel do neke vasice. Obdajala jo je visoka ograja iz trnjevega grmovja, da levi in druge divje živali niso mogle v notranjost ponoči.
Šel je skozi odprtino v ograji in znašel se je do gležnjev globoko v gnoju, iz katerega se je dvigal tak smrad, da mu je skoraj slabo postalo. Prostor za ograjo je bila prav za prav le živinska staja. Vsako noč priženejo živino s paše domov, da je varna divjih zveri, a tega kraja nikdar ne očistijo.
Koča črncev Masal
Sredi te nesnage je stalo v krogu več nizkih koč, katerih stene niso bile mnogo nad en meter visoke — da, niso bile višje kakor on sam. Zgrajene so bile iz palic in ometane z blatom. Nikogar ni bilo videti in Pavel je sam pogledal v notranjost.
Vrata so bila tako nizka, da je moral po vseh štirih zlesti v kočo. Ker ni bilo nobenih oken, je bilo notri temno. Svetloba je prihajala v notranjost le skozi vhod in skozi luknje, ki so bile tu in tam v stenah in v stropu. V tem mraku je mogel Pavel opaziti ležišča iz trave, nekoliko železnih loncev in par lončenih posod. V sredini je bil kup kamenja, ki je služil za ognjišče.
V	koči je bilo polno muh in slabega duha. Planil je zopet ven iz koče iin pohitel preko gnoja ter skozi odprtino v ograji.
Zunaj ograje se je igralo nekoliko masaiskih otrok, ki se jim je pridružil. Pavel je bil vedno pripravljen igrati se in jesti, kakor pač vsi dečki širom naše zemlje. Najprej so se igrali z malimi kopji, narejenimi iz palic in delali so, kakor da love leve. Nato so naredili iz peska vas in vanjo so postavili kamenje kot govedo.
Končno so našli staro, mirno kravo. Rekli so, da naj jim bo koča. Eden od dečkov je stal pri kravi, ostali pa so se skrili v travi. Polagoma so se
plazili vedno bliže in bliže kakor sovražniki, ki hočejo napasti kočo, deček pa, ki je stal poleg krave, je moral preprečiti, da bi se je dotaknili.
Tedaj pa se je krava premaknila dalje. »To je pa čudna koča«, se je smejal Pavel, »odhaja proč!«
»Da«, mu je odvrnil mali Masai. »Tudi naše koče gredo proč. Ne moremo vedno na istem mestu živeti. Včasih se preselimo, posebno, kadar pokurimo
vse kurivo okoli naše vasice. In ker živimo le od svoje živine, moramo podreti vse naše koče, kadar je živina popasla vso travo in poiskati moramo nove kraje s pašo za živino.«
»Tvoj oče se mora kmalu naveličati, če vsako leto dva ali tri-trat gradi novo kočo.«
»Oče!« so se smejali otroci. »Očetje ne grade koč. To delajo matere! Pa to ni tako težavno delo.
V	tla izkopljejo jamo, okoli nje zasade nekoliko močnejših palic in jih pri vrhu zvežejo. Nato pokrijejo palice z dolgo travo — saj pri nas je dovolj trave — in vse skupaj omečejo z blatom in odpadki iz staje. Pomislite, oče, da bi gradil kočo!«
»Da« je rekel eden, »on pazi na živino, postaja okoli, se pogovarja, sloni na svojem kopju in se zopet le pogovarja in hodi na lov. On je velik lovec in upa si napasti leva na odprti poljani s samo sulico v roki.«
»Oče!« so zaklicali dečki, ko se jim je približal lepo raščen, visok mož. »Tukaj je neki beli deček, ki bi te rad videl. Pokaži mu svoje kopje.«
Očetovi lasje so bili trdi od masti in rdečega blata. Njegovo obleko je tvorila le bombaževina, do dva metra dolga. Okoli ledij je imel pas iz usnja, na katerem je visel dolg nož; na nogah pa je imel usnjene sandale. V levici je nosil velik, nad en meter visok usnjen ščit. Kjer je toliko živine, tam je usnja v obilici.
V	svoji desnici je držal visoko kopje, s katerim hodi na lov.
Ostra klina je bila malone en meter dolga. Na spodnjem koncu je bila dolga železna konica. Da bi ustregel Pavlu, je pričel mahati s kopjem in ščitom in strašno je zakričal. Toda Pavel ni bil tega vesel in je pobegnil.
Revež pa je zadel z nogo ob neki kamen, zdrsnil je in se zaletel ob mater, ki je nesla domov nekoliko kuriva.
Spustila je butaro na tla in prijela Pavla ter mu pomagala vstati.
Masajska dekleta z ovratniki iz žice
Masajski bojevniki pred svojo kočo Iz blata
Ko jo je Pavel pogledal, je opazil, da nima las na glavi: bila je popolnoma obrita. Opazil je tudi, da ima okolii sebe ovite mnogo železne in bakrene žice. Videl je oblečene Eskime v tjulnjeve kože, Laponce v kože severnega jelena, Arabce v bombaževino, Avstralce čisto gole; toda tv- je bila najzanimivejša obleka, če jo sploh hočemo imenovati tako.
Ta žena je imela ovito žico okoli svojih rok in nog in velik ovratnik iz žice okoli vratu, a tenke kovinaste verižice so visele z nekaterih žičnatih kolobarjev. Razen kratkega usnjenega krila ni imela na sebi ničesar kakor žico, ki je nikdar ne sname s sebe, niti takrat ne, kadar gre spat.
»Pozor!« je kriknila. »Dečki ženejo živino domov!«
Proti odprtini v ograji je hitelo na stotine glav živine mukajoč in mahajoč z repi. Ko se je živina zgnetla noter, si je mislil Pavle: »Sedaj je prišel čas, da pobegnem iz tega smradu. Nihče me ne bo opazil. Vsi so preveč zaposleni.«
Ko je bil zopet na krovu svoje ladje in videl, kako malo živali mu je še ostalo, je rekel: »Imena ne morete več vleči iz mojega klobuka, kajti izgubil sem ga, ko sem bežal iz masaiske vasi. Tudi papirja nimam več in svoj svinčnik sem tudi izgubil. Veste kaj bomo storili? Samo dva sta še ostala. In ker slon največ poje na tej ladji, hrana nam je pa že skoro pošla, bom najprej njega odpeljal domov.«
Slon je visoko dvignil svoj rilec in glasno je zatrobil: »Odlično! Pa kaj, ko ti ne poznaš poti! Prepusti ladjo meni, sam pa pojdi spat, dokler ne bomo zopet doma!«
Trudni Pavel si ni dal dvakrat reči in ko je voščil »Lahko noč!« je odšel v svojo kabino. Trdno je zaspal. Zbudil ga je šele ropot. Nerodni slon je tdrl vrata, pograbil Pavla z rilcem in ga postavil na tla in začudeni Pavel je izvedel, da so dospeli v slonovo domovino.
Mirko Kunčič :
Bela cesta
Kam pa vodi bela cesta? Bela cesta vodi v svet. Tam je morje, je širina, hrepenenje mladih let.
V Argentini, na Vestfalskem in v Holandiji — povsod posejani so grobovi.
V njih je pokopan naš rod.
Mnogo jih je že zvabila, kakor vešča iz noči, jim v tujini kri izpila. Zemlja kliče — in jih ni.
List za listom pada, pada. Bela cesta se smehlja ... že za nas so izgubljeni kakor kamen sred morja.
Kam pa vodi bela cesta?
Bela cesta vodi v svet.
Včasih se po njej brez sreče vrača kdo — domov umret.
GLAD
(Iz angleščine po P. Frenchu.)
Bilo je daleč tam gori na severu, v Baffinu, med Eskimi. Ležal sem v sneženi koči in zmrzoval. Če nimaš ničesar za pod zob, niti slamice za kurjavo, ko divja zunaj vihar, da ne moreš na lov — moraš postati slabe volje. Tako ležiš in premišljuješ o dobrem kosilu. Na vse imenitne jedi, ki so bile kdaj pred teboj na mizi, se spomniš. Za kaj drugega se tvoje misli ne morejo ogreti.
Svojim »hišnim tovarišem« sem pričel pripovedovati o jajčnih pogačah, kot jih pripravljajo na Kap -Yorku, tako pošteno mastne in slastne, da ti zlezejo tudi veliki grižljaji skozi grlo brez pregriza.
Bili smo skupaj: jaz, stari Utu-tiak in njegova žena Manik. Doslej smo hodili na lov, ki pa je bil dokaj slab. Naš položaj ravno ni bil nevaren, saj smo imeli še svoje severne pse, ki bi nam dali hrano v sili. Toda slabo vreme nam je vzelo vso ravnodušnost in dobro voljo.
»Pripoveduj kaj, Ututiak«, sem dejal. »Pripoveduj o svojem najhujšem gladu, da ne bom mislil vedno le na Kap-York in na naše tamkajšnje zaloge živil.«
»O, ti govoriš o gladu,« je dejal starec. »Ti si belokožec in ne boš nikdar doživel pravega, velikega gladu. Kajti odkar ste prišli k nam sem gori, tudi za nas Eskime ni več tako hudo, kot prej. O tem bi lahko nekaj povedal.
Od otroških nog sem se učil gladovanja. Le poglej mojo ženo tam, kako mirno sedi! Dva dni smo že brez hrane — a niti enkrat še ni mislila na to. Ne, te zemlje tu še ne poznaš. To je svet, ki more biti brez vsega, kar človek potrebuje za življenje — ki pa je lahko tudi tako poln življenja, da bi se vsi ljudje na svetu mogli tukaj do sitega najesti. — Ravno mi je prišlo v spomin najhujše, kar sem doživel. No, pa ti bom pripovedoval o najstrašnejšem gladu, kar sem jih prestal.
Da, da, dolgo je že od tega. Dogodilo se je v času, ko beli možje še niste živeli med nami. Včasih so pač prišli lovci na kite, s katerimi smo trgovali. Ko pa so dovolj nalovili, so hitro zopet odšli.
To, kar hočem povedati, se je dogodilo v strašni zimi, ki je trajala dve leti. Skozi vse poletje se led sploh ni razklal in zemlja ni pogledala izpod snega. Kaj takega se je dogodilo samo dvakrat v mojem dolgem življenju, pa sem že zelo star. Skozi vse poletje smo gladovali in živeli v revščini, nato pa je prišel temni mesec, ki je tu gori najhujši. Tedaj smo živeli pri Usugarsuku na zapadni strani polotoka Melvila. Večina mož je hotela iskati svojo srečo višje na severu. Toda moj oče in njegov lovski tovariš sta ostala tam, da bi
na še odprtem morju in v zračnih luknjah lovila tjulnje. Pa ni bilo drugega kot glad in pomanjkanje.
Nekega dne je umrl mož v sosedni koči. Njegova žena in njena mati sta se preselili k nam. Moj oče in jaz sva se trudila, da bi skrbela za vse. Poleg tega je bila v hiši še rejenka Manik, ta-le moja Manik, katero je moja rajna mati nekoč kupila, da bi jo vzgojila za mojo ženo. Bila je malo mlajša od mene, vendar krepka in je že pričela šivati.
Naši psi so bili zelo slabi, ker niso dobili nobene hrane. Nekega dne mi reče oče, da bo vzel pse s seboj na pot k ledenemu robu, kjer so gotovo medvedi in da ga nekaj dni ne bo nazaj. Par psov nam je pustil doma. Kajti, če bi se ponoči pokazal severni medved, bi nas psi zbudili in bi ga lahko ustrelil.
Mojega očeta pa dolgo ni bilo nazaj. Gladovali smo strašno. Oba mala otroka sta bila mrtva. Kaj se je z njima zgodilo, ne morem povedati. Pojedli smo nekaj kož in par jermenov. Drugega ni bilo.
Neke noči pa — ko sem ležal in navidezno spal — sem slišal, kako sta stari ženski nekam skrivnostno šepetali med seboj. Kazali sta skrivaj na naše pse. Takoj sem razumel, da hočeta ubiti in pojesti vse pse, ki so nam še ostali. Ko bi jima zmanjkalo tudi te hrane, bi morda starki ubili še rejenko ali mene. Saj se je že večkrat tu gori zgodilo, da so ljudje zblazneli od gladu in ubili so človeka. Nisem se premaknil na svojem ležišču in žene so mislile, da spim. Jaz pa sem premišljeval, kaj naj storim. Sklenil sem rešiti Manik in z njo zbežati. Mislil sem, če morava umreti, raje umreva tam zunaj.
Naslednjega dne sem razodel Manik, da morava bežati. Toda ona ni mogla takoj na pot, ker njena oprema ni bila v redu. Podplate njenih čevljev smo pojedli in najprej je morala dobiti nove. Na večer sem pustil sekiro, nož in druge ostre stvari, s katerimi lahko koga ubiješ, pred kočo. Ko smo legli, sem dejal, da sem jih, žal, pozabil pred kočo, kjer sem delal, sedaj pa, da nimam volje vstati in jih prinesti v kočo. Stara žena je odvrnila, da morajo biti stvari ponoči v hiši in naj jih grem iskat. Tega nisem hotel razumeti in sem dejal: »Čemu vam bodo ponoči potrebščine za lov?«
Naslednjega dne sem jim rekel, da grem k fjordu, kjer bom poskusil sekati zračne luknje v led. Hotel sem vzeti Manik s seboj, pa mi stari ženi tega nista dovolili. Pa sem ugovarjal, da mi rejenka lahko pomaga, da bo prignala tjulnje od drugih zračnih lukenj k tisti, kjer bom sam stal na preži. Kajti, če pridejo tjulnji iz lukenj na ledeno skorjo, pobegnejo. Manik pa sem naročil, naj vzame nekaj šivank in svoj krivi nož s seboj. Vzel sem svoje orožje in malo sekiro ter pobral iz skladišča vse naboje. K sreči niso žene ničesar opazile. Tudi sem vzel svojo spalno vrečo in kožo severnega jelena. Ob slovesu sta dejali starki, da če do večera ne bo lovskega plena, naj pride Manik domov. Obljubil sem vse, čeprav sem vedel, kaj bi jo čakalo, če bi prišla in ostala brez moje pomoči.
S seboj sva vzela največjega psa. Ta naj bi izsledoval zračne luknje. Vse stvari sva naložila na lesene sani. Neopaženo sem vzel še majhen lonec s seboj — in odšla sva.
Bila je težka pot, s težavo sva prišla naprej. Če je človek zelo lačen, se hitro izmuči. Pot do fjorda se nama je zdela neskončno dolga. Šele tam namreč bi naju iz koče ne mogli več videti. Ko pa sva prišla do fjorda, sva se takoj okrenila proti zemeljski celini. Ze prej sem pri lovu na severne jelene večkrat naletel na ljudi na drugi strani zemlje in tako sem ubral tudi sedaj to pot. Imel sem eno samo misel: oditi daleč proč in čimprej.
Šlo je pa vse tako počasi! Na večer sem postavil čisto malo kočo iz snega. Bila je tako mala zato, ker nisem imel moči za večjo. Zlezla sva v kočo in zaspala oba izmučena in gladna. Naslednjega dne sva hotela nadaljevati pot, pa sva bila tako oslabljena, da skoro nisva mogla premikati nog. Pa sem imel srečo. Zagledal sem lisjaka, ki se nama je približal. Ustrelil sem ga in takoj sva ga pojedla. Pes je dobil kosti, drob in kožo brez repa, katerega je vzela Manik, da si je zakrila nos pred mrazom. Pojedla sva vse in bilo je tako prijetno, ko svai čutila zopet toplo hrano v želodcu. Občutila sva, kako prihajava zopet k moči in kmalu sva zopet nadaljevala pot. Takega lisjaka hitro poješ in ne izgubiš mnogo časa. Pa saj je bil tudi majhen in suh.
Drugi dan nisva dobila nobene hrane. Potem pa sem ustrelil nekaj kokoši belk. Razdelili smo si plen in šli naprej. Prevzel naju je tak strah, da nisva mislila na utrujenost. Toda naš glad je postajal vedno večji in mučnejši.
Nazadnje sva že hodila ravno tako, kot hodijo na svojih ladjah beli možje, ki so popili preveč ruma. Majala sva se tako, da sva morala drug drugega podpirati. Predlagal sem, da bi pojedla psa, toda Manik je dejala: »Ne, naj še malo živi, dokler le gre. Če greš ti na lov, me je tako strah, če ostanem sama!«
Ko sva tako hodila, vsa žalostna in do smrti izčrpana, naenkrat opazim, kako je pes dvignil glavo in postrigel z ušesi. Gotovo je nekaj zavohal. Zgrabil sem ga za opasač, mu privezal vrv okrog vratu in tako me je vlekel v neko določeno smer. Naenkrat je izgubil sled, pa jo je zopet našel in po nekaj minutah smo prišli na mesto, kjer si je severni medved napravil zimsko ležišče in spal v njem svoje zimsko spanje.
Kako srečen sem bil! Sedaj bomo imeli hrane v izobilju in ostali1 bomo pri življenju! Čisto miren sem se vrnil k Manik in prepeljal našo prtljago na saneh k prostoru, kjer je ležal medved. Nato sem pričel odkopavati sneg izpod njega. Ležal je v jami, katero je izgrebel v snegu. Pričel je godrnjati, ker sem ga motil v spanju. Zasadil sem svojo harpuno vanj. Razjezil se je in prilezel iz svoje luknje. Toda medveda, ki je spal vso zimo, sonce slepi, da ne vidi skoro ničesar. Nastavil sem mu puško pred glavo in sprožil. Medved je bil mrtev.
Oba sva bila tako vesela in srečna, da nisva mogla govoriti. Sedla sva na tla, kot da sva imela vsak dan takega medveda za kosilo. Postal sem tako močan, da sem mogel postaviti večjo sneženo kočo, kajti tukaj sva nameravala ostati dalj časa. Drug drugemu sva pomagala pri razkosavanju medveda. Drobovje sva vrgla psu. pa tudi meso in vse, kar je le hotel. Manik pa si je zmočila obraz s krvjo, s čemur je hotela izraziti svojo hvaležnost mrtvemu medvedu — rešitelju.
Ko je bila žival razrezana, sem odšel iz koče brez besede, pa sem se kmalu vrnil in prinesel ploščat, udolben kamen, iz katerega sem napravil svetilko. Pričelo je prekrasno življenje! Napravila sva ogenj, vžigalnik sem imel s seboj, prižgala sva luč in topila led za pitno vodo. Vse prejšnje dni
sva uživala samo sneg in led, pa so nama ustne tako razpokale, da naju je bolelo. In jedla sva meso, mnogo mesa... In vse je bilo tako lepo!
Naslednjega dne sem zgradil tik poleg prve koče še drugo, novo; staro kočo sem preuredil v skladišče. Našla sva še več kamnov za svetilke, ogrela sva se pošteno in osušila najino opremo. Manik je bila zelo pridna, pošila je vso obleko, ki je bila že zelo slaba, z nitkami iz žil ustreljenega medveda.
Nekoč je nastal strahovit vihar. Pogovarjala sva se o tem, da bi bila že davno mrtva, če bi naju zatekel zunaj in bi ne imela ne medveda, ne koče. Tako pa sva ležala skupaj s psom lepo v toplem in varnem kotičku in bilo nam je vsem dobro. Najin pes se je ves spremenil, tako debel je postal. O, kako lepo in udobno je bilo v tisti koči, kot ni bilo nikdar prej, ne pozneje!
Ko nama je ostalo še toliko mesa, kolikor sva ga lahko vlekla na saneh, sem napravil zase in za psa jermenje za vprego in tudi nove čevlje sva dobila, Manik in jaz. Odšli smo in nadaljevali pot v isti smeri, še dalje proč od doma.
Seveda sva se spomnila, da bi bilo dobro prinesti nekaj mesa v domačo kočo. Toda saj nisva mogla vleči s seboj več hrane, kot pa bi jo sama potrebovala na poti nazaj, ki bi trajala mnogo dni. Tako bi prinesla le malo živeža domov. Če se pa moj oče med tem ni vrnil, — danes vem, da se ni vrnil več — sta bili starki že davno mrtvi. Zato nisva šla domov, temveč naprej.
Hodila sva neznano kam. Tudi o tem sva govorila, da bi nama mogli biti ljudje, katere bova srečala, nevarni. Toda nevarnejši bi ne mogli biti', kot tisti starki v koči, katero sva zapustila. Najina obleka je bila čisto trda od mraza. Predolgo sva ležala mirno v koči in preveč sva jedla. Vendar pa sva imela sedaj več moči in sva lahko dokaj hitro hodila. Zvečer sva	grela	vodo
iz snega in ledu in si kuhala meso. To nama je zelo pomagalo.
Zadnje dni sva zapazila tu in tam v snegu sledove severnih jelenov, ki so kazali vsi proti severu. Bil je torej čas, ko gredo jeleni od juga proti severu in slutila sva, da prideva kmalu na pota, kjer bova neprestano srečavala jelene. Zato sem si napravil lok iz jelenovih rogov in napel nanj	žile	od	med-
veda. Toda, ko sva naletela na jelene, moj lok še ni bil gotov.
Bilo je nekega jutra. Ležala sva s psom v naši sneženi kolibi. Ravnokar sem se prebujal, ko zaslišim lajanje psa. Prisluhnil sem in zaslišal zunaj čuden šum. Najprej sem mislil, da je žuborenje potoka. To pa je bilo ne-
mogoče ob tem letnem času. Potem je bilo slišati kot vihar. Morda so prihajali ljudje... Ko pa sem zlezel iz koče, sem videl ogromno množino severnih jelenov, do kamor je segel moj pogled. Udari njihovih kopit so me prebudili.
O,	koliko je bilo živali! Neprestano so prihajale nove črede in nikjer ni bilo konca. Bilo je dobro, da nam niso prišli preblizu, ker bi sicer njihova brezštevilna kopita pogazila najino hišo in nas vse, ki smo bili v njej. Sedaj sem bil prepričan, da smo na pravi poti, na kateri ne bo nikakega pomanjkanja. Ustrelil sem nekaj jelenov. Jedli smo, obirali mesnate kosti in jezike in dobil sem dovolj žil za svoj lok, ki je bil kmalu gotov. Kajti s smodnikom sem moral štediti, saj nisem vedel, kdaj bom lahko obnovil zalogo streliva.
Tako smo bili torej rešeni. Mislili smo samo na jelene. Kako okusni so bili! Izgledalo je okrog nas kot na tistih podobah vaših dežel, katere nam kažete in kjer pasete svoje črede. Šli smo za jeleni. Podnevi in ponoči smo se včasih ustavili. Včasih so se jeleni malo oddaljili od nas, pa smo jih zopet dohiteli. Sčasoma smo se z njimi čisto udomačili. Streljal sem ravno toliko, kolikor sem potreboval in sem izbiral samo najboljše živali. Z Manik sva si napravila nove kožuhe, nove spalne vreče in vse kar nama je bilo potrebno. Gotovo je bilo težavno za Manik « je dejal Ututiak in se okrenil k ženi. »Ali še veš, kako sva tedaj govorila, s kakšno težavo si človek nabavil potrebna oblačila in jih sešije? Šivanje pa je bilo tvoja stvar. Jaz sem kot mož moral obdelovati kože, da so postale mehke. Tebi je bilo res težko, pa tudi jaz sem imel dokaj truda. Sedaj sva oba stara in se lahko smejeva tistim časom. Takrat pa sva mislila, da je bilo vse, kar sva prestala, nekaj zelo resnega.
Včasih najti je bilo strah zavoljo samote. Večno nisva mogla ostati sama, tega človek ne vzdrži. Najbolj sva se bala, da bi nama pošle šivanke. Bilo jih je še zelo malo in so se hitro lomile. Če pa sem jih na kamnu obrusil, so postajale vse krajše in končno tako kratke, da je bilo z njimi komaj še mogoče šivati trde kože. No, končno sva prišla do ljudi. Bili so čisto drugi kot oni, katere sva doslej videla. Bili so prijazni. Našla sva jih na mestu, kjer sva se utaborila v pričakovanju jelenov. Povedala sva jim najino zgodbo in ostala dolgo pri njih. Tedaj nisva bila več otroka, temveč dvoje odraslih ljudi, odločenih za skupno življenje. Lahko mi veruješ, da nisem nikdar obžaloval, da sem rešil rejenko Manik, kajti našel sem dobro ženo...«
Starec se je z nasmehom ozrl na svojo ženo. In starka mu je vrnila nasmeh. In mala snežena koča, v kateri smo ležali vsi trije, je bila zavetišče iskrenega zaupanja in sloge. Tu sta bila dva stara človeka, ki sta si v dolgem in težkem življenju ostala zvesta. Obraza obeh sta si bila kar nekam podobna, njihove oči so imele isti dober pogled.
Starec je poiskal kos tobaka, izpraskal pepel iz kratke pipe in jo nabasal do roba. Starka pa se je okrenila na drugo plat, da bi spala.
»Jutri,« je dejal Ututiak, »jutri bomo prav gotovo našli ali jelena, ali kaj drugega. Tedaj se boš zopet do sitega najedel. Vi beli ljudje ne znate prenašati pomanjkanja — pa biti pri tem vseeno dobre volje.«-------------------
Dolgo sem ležal in mislil na povest obeh starcev. Tako majhen, tako reven in slaboten sem se zdel pred njima! Oba sta živela dolgo življenje, polno borb, pa tudi skromnega veselja. Izdržala sta borbo in vse ter ostala dobre volje do sive starosti.
VSEVED
PO RUSKI PRAVLJICI
VI.
TRIJE
KIKIRIKAJO.
KO JE *>? VLEKEL OB VRATIH NA & , JE NA GRAJ-
5^. UBOGI /Sk SE JE IN VZDIHNIL IZ DNA V
4
SKEM ^-^^1 ZAKIKIRIKAL PRVI PREMAKNIL NA IN VZDIHNIL IZ DNA
d
__________ OB
HITRO JE*^ V
,PRVI SE JE
J®
]Q
SE JE HUDO Ji*. IN POVEDAL IN ^ :
VSE
ŽE OGLASIL! ŠE DVA!
*
VE TA Sk\“ KOMAJ SEM POLOŽIL P NA S, ŽE JE
ZAŠKRIPAL ^ IN Mk JE DEJAL: „PRVI SE JE OGLASIL,
„ ... @
ŠE DVA“!
IN
STA SE PRIJELA ZA
IN
EPS
JE DEJAL: „GREM ŠE JAZ K M1L.“ IN JE TEKEL PROTI 5^ IN JE
I. TAM JE NASTAVIL 57 NA SIL DRUGI 5^ IN JE
TEDAJ SE JE OGLA-
DEJAL: „DRUGI JE TUDI TU.
ŠE TRETJI!44 JE STEKEL H ^ IN ^ IN DEJAL: „JOJ, JOJ, Mk VSE VE! TECIMO K NJEMU, itt PREDENJ IN GA	ODPUŠČANJA.	IN SO IN IN 4$
&
TEKLI K JESiL. TEDAJ JE TRETJI ir ZAPEL IN Mk JE
ZAVPIL: „TO JE BIL ZADNJI, H JE PRIŠLA!“
ŽE VSTAJA, MOJA
(Se nadaljuje.)
PO PRVEM APRILU
S prvim aprilom bo res vse drugače: knjige in zvezki, šli bodo v kot...
V	šolo nosili bomo igrače, frnikole, žogo le včasih »Naš rod«.
Kdor nima frnikul, nič hudega to, gospod upravitelj zastonj jih dado.
Preden v šolo se bomo podali: »Frnikole v roke, zdaj bomo igrali!«
Glavni predmet so ročna zdaj dela, roke so pridne in srca vesela Eden konjičke, drugi sani, vsakdo pač dela, kar se mu zdi...
Tinko konjička rjavčka zajaha »Kam neki gre?«
»I, v šolo jo maha« ...
V šoli o konju se bodo učili
»Vsi bomo prignali jih!« so se zmenili...
V razredu je zdaj cel rebelijon ... petdeset pobcev
in petdeset konj ...
V	urnik vpisali nov so predmet.
»Kaj menite kakšen?
»I, šport! — Nogomet!« Med našo mladino zdaj padajo goli, če zunaj dežuje, igrajo kar v šoli.
Na tabli so vrata »Kar brcni močno!...« Ko igro skončajo, spet znova začno.
Mihec in Jakec, Franček in Pavlek, Kar brž, kar brž, pred šolo hitita, tamkaj pod zobe slaščice dobita.
Ob vsakem odmoru tam mož bel stoji, piškote in torte, zastonj vsem deli...
Knjig in pa zvezkov ne rabimo več.
V	šolo zdaj nosimo bobne in meč, punčke, konjičke, trobente in puške medvedke, vozičke ... Če družba pa mlada, se kdaj zdolgočasi, udarimo v bobne, trobenta se glasi: hola-la-drijo, hola-la-draja, ob takem orkestru veselo vse raja.
V	črnilniku včasih škratelj čepi in komaj potegneš se »packa« reži. Madež v zvezku prinaša gorje, nesrečni učenček si briše solze; zdaj takih težav nič več ne bo, stroje pisalne učenci dobe.
Kam bodo ga dali? Vse vabijo vas v nov natečaj... Ko »Naš rod« izšel za mesec bo maj srečni ugankar naj hlev si postavi, da slona orjaka na varno si spravi.
V	Šenkovem Turnu rejci so mali slona zredili
S prvim aprilom bo res vse drugače: knjige in zvezki, bodo šli v kot...
V	šolo nosili bomo le igrače, frnikole, žogo in včasih »Naš rod«
POMLAD
konček je pogledal na zeleno trato in vzkliknil: »Hoj, zaspanci, hoj!«
Iz zemlje je pokukal zvonček in se začudil: »Kaj pa je?«
»Kmalu bo Velika noč, trata pa taka ko sredi zime in mraza!« očita sonček.
»Joj, joj!« se prestraši zvonček. Pa se upre z nožicami v zemljo, dvigne zelene ročice in zacinglja z belo glavico: »Bom, bam, bim... vstanite, zaspanci, Velika noč je že tu!«
In so res vstali, zaspanci: rumena trobentica je zatrobentala, modra vijolica je zaduhtela, vijoličast podlesek se je ponosno vzravnal in drobno resje je pokrilo vse, kar je še prostega ostalo na zeleni trati.
»Tako je prav!« se je nasmehnil sonček in pogrel pisano preprogo s toplimi, zlatimi žarki.
DOMA-fo pQ
ANTON PODBEVŠEK :
IVAN GROHAR
Letos 19. aprila bo 25 let, odkar je za vedno zatisnil svoje oči v ljubljanski bolnišnici eden naših največjih slikarjev pred svetovno vojno — Ivan Grohar.
Ivan Grohar se je rodil 15. junija leta 1867. v Sorici na Gorenjskem kot gostačev sin. V šoli je kazal nenavadno nadarjenost za risanje in ker je bil priden učenec, mu je učitelj Pitamic prav rad posodil Eichler-jev risarski priročnik, ki mu je pomagal preko začetnih risarskih težav. Že v sorški enorazrednici je sanjal o tem, da postane nekoč slikar. Eden njegovih prednikov je bil tudi slikar in kipar in se je slučajno pisal ravno tako kot on — Ivan Grohar. Pri njem so se učili vsi takratni podeželski podobarji, kakor Matej Tomc, bratje Zajci in poljanski slikar in kipar Štefan Šubic, oče poznejših slikarjev Janeza in Jurija Šubica. Na mladega Groharja je zlasti vplivala takratna slava teh bratov Šubicev, zato ga je tembolj bolelo, ko jc moral, star 14 let, iti za hlapčka in pastirja h kmetom v Davči, namesto v slikarsko delavnico, kot si je tako silno želel.
Grohar je vzdržal kot hlapček samo tri leta. V tem času je pridno bral knjige, ki mu jih je posojal sorški župnik Anton Jamnik iz »farne bukvarniee« in se pripravljal na čas, ko da slovo svojemu dotedanjemu življenju. Župnik Jamnik ga je v tem stremljenju podpiral in tako je mogel Grohar postati najprej učenec starega Štefana Šubica v Poljanah, pozneje podobarja in slikarja Štefana Bradaške v Kranju. Iz Kranja ga je vedla želja po nadaljnjem izpopolnjevanju v Zagreb k italijanskemu slikarju Milanesiju. Šolal se je nato še v štajerski deželni risarski šoli v Gradcu. L. 1895. je želel vstopiti na dunajsko akademijo. Napravil je sprejemni izpit z odličnim uspehom, ko pa so ugotovili, da nima razen spričeval risarske šole v Gradcu nobenih dru-
gih kot sorške enorazrednice, so ga odklonili. Odpotoval je nato v Monakovo, kjer se je sešel z ostalimi slovenskimi slikarji. V Monakovem je tudi dozorel v umetnika, ki si je v poznejših letih osvojil svet (na domovine!), kot bomo še videli.
L. 1900. je takratno Slovensko umetniško društvo priredilo prvo umetniško razstavo v Sloveniji. Že na tej razstavi je Grohar kazal, da hoče hoditi v slikarstvu povsem svoja pota. Kakor njegova tovariša so tudi njega slavili in vzpodbudno vplivali nanj. Grohar se je nato z velikim notranjim ognjem pripravljal na drugo umetniško razstavo dve leti pozneje. Proti vsakemu pričakovanju pa je naša javnost Groharja in njegove tovariše odklonila in jim celo svetovala, naj nehajo, češ »ti naši umetniki — kakor tudi deloma naši leposlovni pisatelji — so se odtujili narodu popolnoma in nimajo na sebi nič slovenskega.«
V	tem času, ki je bil za Groharja naj-bridkejši, je Grohar naslikal »Pomlad« (1. 1903.), o kateri pravi Jakopič, da takega umotvora do takrat še ni ustvarila slovenska umetnost. Naša slika je enobarvna, zato ne morete občutiti njene veličine. Da vas bo ogrela, morate stopiti v Narodno galerijo v Ljubljani, kjer imajo poseben oddelek Groharjevih oljnatih slik. Zato vam svetujem, da se obrnete na svojega učitelja in ga prosite, naj bi vas o prvi priliki popeljal v omenjeno galerijo, kjer si boste lahko ogledali umetnine slovenskih slikarjev in kiparjev od 14. stoletja dalje. To je naravnost potrebno za vas, ker je »umetnost edino, kar moremo Slovenci doslej svetu dati, če mu hočemo biti s čim koristni, in koristni mu moramo biti, če naj prejmemo legitimacijo za našo narodno življenje, če naj dokažemo smisel svoje narodne eksistence.« (Iz govora dr. Izidorja Cankarja ob 50-letnici rojstva Ivana Cankarja.)
V	domovini bi bilo po splošni obsodbi odveč udejstvovati se, zato so umetniki z Groharjem in Jakopičem na čelu sklenili, da se podajo v svet. To pa ni bilo tako lahko. Grohar, Jakopič, Jama in drugi so bili nepoznani umetniki majhnega, nepoznanega naroda. Katero umetniško društvo, kateri znani umetniški salon naj bi jim odprl duri?
Po dolgotrajnih pripravah in težavah se jim je le posrečilo, da so mogli razstaviti svoja dela v Miethejevem salonu na Dunaju (1. 1904.). Nastopili so povečini z istimi deli kot v Ljubljani in kaj se je zgodilo? Tiste umetnike, ki so jih v domovini opsovali s »tujci«, ki naj se pobero v tujino, kamor tudi spadajo, so v nam Slovencem sovražnem središču tuje, nemške kulture poveličevali kot — Slovence, ki jim je »za-tiaprej določiti v umetnostni karti naše monarhije (takratne Avstro-Ogrske) lastno mesto, ker so v svojih slikah, z globokim čuv-stvom izrazili narodni moment. Groharja so nemški kritiki imenovali na prvem mestu in ga slavili kot umetnika »z najizrazitejšim
narodnim svojstvom«. Kako ogromnega pomena je bila ta razstava za slovenski narod, je tudi razvidno iz hvalnic Otona Župančiča in Ivana Cankarja v »Slovanu«. Z dunajsko razstavo se je šele odprla pot našim umetnikom v široki svet.
Ivan Grohar je razstavljal potem leto za letom in predstavljal slovensko umetnost v svetu; 1. 1904. o priliki kronanja kralja Petra 1. na prvi umetniški razstavi v Bel-gradu in v Srbiji sploh (kralj Peter ga je tudi odlikoval z viteškim redom sv. Save), 1. 1905. v dunajski secesiji, v Berlinu (izmed slovenskih umetnikov je bil samo on povabljen!) in v Londonu, 1. 1906. v Sofiji, 1. 1907. v Trstu, 1. 1908. v Varšavi in Krakovu, 1. 1909. v novozgrajenem Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, 1. 1910. ponovno istotam. Če je Grohar skupaj s tovariši že 1. 1904. popolnoma iz svoje moči, boreč se proti stoterim neprilikam, pokazal tujini, da je na svetu slovenski narod in da ima svojo posebno kulturo (Ivan Cankar), je to svojo nalogo opravljal s čedalje večjim uspehom vsa naslednja leta, čeprav je žive! v obupnih
Uvan Qrohar: Tomlad
razmerah. Bil jc vse življenje brez rednih dohodkov in večinoma brez naročil. »Topla hrana mu je bila po cele tedne neznana in suh kruh mu je bil včasih delikatesa,« mi je pravil pisatelj Etbin Kristan.
Za jetiko, ki se je razvila iz pomanjkanja, je Grohar slednjič tudi umrl. Bilo bi predolgo, če bi vam pripovedoval, koliko ponižanj in razočaranj je moral Grohar doživeti, preden je izdihnil. In potem, kaj se je vse dogajalo z njegovim grobom. Tako malo smo se Slovenci zmenili za veliko delo, ki ga je opravil Grohar za naš narod, da nismo zmogli niti sto dinarjev, s katerimi bi plačali njegov grob, da ga vsaj ne bi prekopali in ne bi položili vanj novega mrliča, kakor se je zgodilo 1. 1921. In je značilno, da so ob istem času delali »pastirji naroda«, kakor pravi Jakopič, načrte, kakšen naj bi bil naš »Panteon® na pokopališču pri Sv. Križu, kamor naj bi se prenesle kosti vseh pomembnejših slovenskih tvorcev!
Vsa dolga leta je bil Groharjev grob zapuščen in zanemarjen, smetišče, kamor so odlagali plevel in ovenele rože. Tak je bil do konca jeseni, dokler ga ni očistila šolska mladina iz Sv. Petra pri Ljubljani pod vodstvom svojega učitelja in zasadila nanj lesen križec s surovo pločevino, na kateri se sedaj sveti napis: »Ivan Grohar, slovenski slikar, 19. aprila 1911.«
Kar najbolj občudujem pri Groharju, je njegova velika strast do umetniškega izražanja, ne upoštevajoč ovir, ki se mu stavijo v življenju nasproti. Kaj zato, da ga slovenski narod ni maral, da ga je naravnost »zadavil«! Zaradi tega ni Groharjeva vera v njegovo poslanstvo niti za las popustila! Približno taka naj bi bila tudi ti, mladina, v vsem svojem javnem udejstvovanju! Vedno kvišku stremeča tudi za ceno svojega lastnega življenja! Grohar naj ti bo za vzgled!
BUTARE
Cvetna nedelja je pomemben mladinski praznik. Saj je to največje veselje, kadar stopajo fantje in dekleta z butarami na ramenih v cerkev. Ni ga menda, ki bi se branil butare. Pa vendar! Žakljev Mirko za noben denar ne prime več butare. Lani se mu je primerila velika sramota, ki je Mirko ne bo pozabil nikoli...
Bilo je na cvetno nedeljo in je Mirko korajžno korakal z drugimi fantiči v cerkev. Njegova butara se mu je zdela najlepša od vseh. Zvedavo se je oziral okrog sebe, ko je stal pred oltarjem, in opazoval,
če ga kdo ne zavida. Med ogledovanjem pa se 11111 je izmuznila iz rok butara, in ie z glasnim treskom udarila zviška po mladih vernikih, da so se v hrušču odmaknili. Butara se je izmuznila nato še na tla, nakar se je razvozljala. Za jabolka in pomaranče pa so se še kar med mašo spoprijeli mladi nevoščljivci. Mirko je prebledel! Taka sramota!... Pred očmi vse fare mu pade butara iz rok in se razveže!... Solznih oči si napravi s komolci gaz skozi cerkev in zbeži glasno plakajoč domov.
Ostanke Mirkove butare je prinesel njegov brat Nace po maši domov, Mirko sam pa te sramote, največje, kar se more primeriti podeželskemu fantu njegovih let, ne bo pozabil nikoli, pa če bo živel tristo let. I, saj je nočejo pozabiti niti njegovi sovrstniki, ki mu zabrusijo ob kaki priliki, ko si sežejo za ušesa in v lase: »Ti, butara!«
Ljubljanskemu ali kakemu drugemu mestnemu fantiču cvetna nedelja ne dela posebnih težav. Odrineš nekaj dinarjev pa imaš krasno butaro, veliko in okrašeno s pisanimi oblanci. Podeželska mladina pa ne mara dosti za tako kupljeno robo.
Veselje in zadovoljstvo nudi le tista butara, ki so jo sami spletli. Mladi mojstri imajo že kakih štirinajst dni pred velikim pomladnim praznikom obilo dela. Saj take butare, ki naj ima kaj veljave tudi pri izbirčnih očeh, ne narediš kar čez noč. Za butaro je treba: švigeljna, dobroletine, mačic, križa, brinja,, žingerla, virkha, dreno vine, bršljana, popkov, šibin., leščevih palic in koraža ... pa tu je naštetih še le nekaj temeljnih potrebščin za butaro. Za olepša-nje pa rabimo še jabolka, pomaranče in še raznega pisanega okrasja.
Ko imaš vse pripravljeno, pa je treba delati počasi in previdno, da se ti ne zgodi kakor Žakljevemu Mirku. Najprej je treba
zastaviti koraž, ki je nekak opornik za bu taro, in jo varuje, da se ne ulomi ali pa ukrivi. Okrog koraža pa nizaš ostale pridatke, ki jih trdno vežeš s trto in vrvco, da ti ne popusti. Blagoslovljeno butaro porabijo doma. Vrbove mačice polagajo k če-beljnaku, dobroletino pribijajo na hlevska vrata, drenove križke zatikajo na njivo, bršljan pa pokladajo kravam. Po ljudski veri bodo čebele nabrale zato več medu, njive bodo bolj rodile, živina ne bo bolna in krave bodo bolj molzle, če jim damo spominek z butare, ki smo jo dali blagoslovit na cvetno nedeljo. Zato nosijo naši fantički in dekleta butare tako radi k blagoslo vu, ker mislijo pri tem na domačo zemljo, živino, čebele in na zboljšano letino. J. Ž.
NAFTA V JUGOSLAVIJI
Nafta je nastala v morju iz odmrlih in segnitih morskih živali na sličen način, kakor je nastal premog iz rastlin. Nafta je precej redka tekočina svetlorumene do temnorjave barve. Iz nje izdelujejo petrolej in bencin, razna strojna olja, vazelino in še mnogo drugih koristnih stvari.
Ker je nafta nastala iz živalskih ostankov, ki so se nabrali na dnu morja, pridobivajo dandanes nafto v takih pokrajinah, ki so bile nekoč pod morjem. K takim pokrajinam spada tudi naša Panonska nižina. In res so našli v naši državi izdatne vrelce nafte pri Miklenški, Peklenici, Novski, v Bačindolu, Pogancu in Hraščini na Hrvatskem, pa tudi pri Kaknju in Za-vidu v Bosni. To nafto sedaj še ne pridobivajo v velikem, ker jo šele raziskujejo. Pač pa uporabljajo pri Lipiku v Slavoniji za razsvetljavo in ogrevanje zemeljski plin, ki se nabira pod zemljo vedno v bližini nafte. Takega plina je včasih toliko, da ga edinega uporabljajo za kurjavo in razsvetljavo celih velemest, n. pr. Pittsburga v Ameriki i. dr.
Nafto pridobivajo na ta način, da zvrtajo v zemljo do ležišč nafte luknje. V ta namen postavijo do 20 m visoke lesene stolpe, s katerih spuščajo na vrveh privezane priostrene jeklene kole proti tlom.
V	nastajajočo luknjo porivajo železne ce-
vi. Ko pride sveder do nafte, tedaj brizgne ta včasih z vso silo 20 do 40 m visoko iz zemlje ali pa jo je treba s posebnimi se-saljkami dvigati na dan. Nafto potem po često več kilometrov dolgih ogromnih ceveh napeljavajo v kaverne za čiščenje petroleja (rafinerije) ali pa v kako pristanišče, od koder ga posebne ladje prevažajo v kaverne. Tudi po železnici vozijo nafto v posebno pripravljenih vagonih (cisternah).
Nafta in izdelki, ki jih dobivajo iz nje, posebno še bencin, so za vsako državo velike važnosti ne le v mirnem času, temveč še posebno v vojni. Z bencinom peganjajo avtomobile, tanke, aeroplane in mnoge druge stroje, brez katerih si je danes težko predstavljati življenje. Vsled tega tvori posest naftinih vrelcev za vsako državo vir bogastva in temelj samostalnosti ter neodvisnosti.
Največ nafte dobe v Združenih državah severne Amerike in sicer 122.894.000 ton (1930 1), v Venezueli 20.457.000 ton in v Rusiji 18.495.000 ton. Vendar pa dobivajo nafto tudi naše zavezniške države Romunija 5.749.000 ton Francija 75.000 ton in Češkoslovaška 22.000 ten. K tem se bo sedaj pridružila še naša država, tako, da upamo, da se bomo tudi v tem oziru čim bolj osamosvojili.
ZIMSKA OLIMPIJADA
Zimske olimpijske igre so se vršile v februarju v nemškem gorskem letovišču Garmisch - Partenkirchnu. To je bila največja zimskcšportna prireditev, ka'r jih je doslej sploh videl svet. Deset dni so bile uprte oči vsega športnega sveta tja, kjer je gorel olimpijski ogenj. Olimpijade se je udeležilo 28 narodov. Med njimi celo Turki, Avstralci in Japonci. Vsak narod je poslal tja svoje najboljše sinove, z namenom, da bi ga čim bolje častno zastopali na športnem polju. Čez 1000 tekmovalcev in približno 1 milijon gledalcev je bilo prisotnih na teh prireditvah. Letošnji zimskošportni spored je bil nenavadno pester. Prav na kratko vam bom pojasnil glavne njegove točke. (Države zmagovalke bom navedel v oklepajih.)
Tek na daljavo, na 18 km. (Švedska). Tekmovalna proga, bogata na spremembah, poteka po ravnini, ima vzpon pa tudi padec. Pri ocenjevanju odloča samo čas, ki ga tekmovalec porabi, da presmuča vso progo od nastopnega mesta pa do cilja. Še bolj naporna pa je
vztrajnostna tekma na 50 km (Švedska). Tu je poleg dobro izpeljanega dolgega koraka še prav posebno odločilnega pomena tekmovalčeva vztrajnost.
Štafetna tekma, 4 X 10 km (Finska). Tekmovalna proga je razdeljena na odseke. Vsak tekmovalec teče do označenega mesta, preda poslanico svojemu tovarišu (ali pa se ga samo dotakne), kateri nadaljuje pot do prihodnjega tekmovalca itd.
Smuk (Norveška). Namen tekme je preizkušnja tekmovalčeve sposobnosti glede sigurnega smučanja na raznovrstno visečem svetu. Med nastopnim mestom in ciljem je velika višinska razlika’. Pri čim krajšem smuku igra odločilno vlogo čas.
Slalom. (Tekma v smuških likih po kačasto zaviti progi na odprtem pobočju z
majhno višinsko razliko — Nemčija.) Tekmovalec mora presmučati v določenem redu vsa postavljena vratca, označena z zastavicami. Vse zastavice so razvrščene tako, da zahteva proga od tekmovalca res vsestranske izvežbanosti. Če torej tekmovalec smuča s precejšnjo brzino, je v nevarnosti, da zgreši vratca, če pa prepočasi, pa izgubi na času. Odločilna einitelja sta čas in izvedba likov.
Slalom: smuk skozi vrata
Skoki (Norveška). Na umetno zgrajeni skakalnici jc zopet zmagal svetovni mojster, prvak vseh skakalcev, slavni Birger Ruud. Skočil je 75 m in 74,5 m. Njegova skoka sicer nista bila najdaljša, vendar pa tako lepo izvedena, da so mu sodniki prisodili prvo mesto.
Hitrostno drsanje na ledu. Tekmovanje na ledu je najbolj razširjeno pri severnih narodih (Norveška). Odločilne važnosti jc borbenost in hitrost. Zmagovalec Balan-grud je zmagal na 500, 1500 in 5000 m in
Sankanje z bobom
tako dokazal, da je najhitrejši drsalec na svetu.
Umetno drsanje. (Tekmovanje v drsalnih likih; razni loki, vijuge, zanke itd. — Avstrija, odnosno Norveška). Vsak tekmovalec mora napraviti določeno število obveznih likov. Nato sledi še prosto drsanje, ki se vrši ob zvoku glasbe. Tu pokaže tekmovalec vse svoje znanje v lepo zaokroženi celoti. Zmagovalca, Avstrijec Schafer in Norvežanka Henie Sonja, sta ponovno dokazala, da zasluži umetno drsanje po
Kcckey (Hoki) igia na ledu
vsej pravici naziv »umetnost«. Najlepši del umetnega drsanja je brez dvoma tekmovanje dvojic. Največ poguma pa zahtevajo skoki na ledu.
Hockey izg. hoki (igra na ledu, najbolj podobna nogometu, Anglija). To igro igrata dve stranki. Igralci, ki so opremljeni z drsalkami, imajo nalogo, da udarjajo in vodijo z ukrivljenimi palicami ploščo iz trdega gumija proti vratom nasprotnika. Vratar sme loviti ploščico tudi z rokami.
Bob dvosedežni (Amerika), štirisedežni (Švica). Bob so športne sani, katerih sprednji del je premakljiv s posebnim krmilom. Na zadnjem delu pa je zavora. Uporabljajo ga na umetnem sankališču. Do 200 kg težke sani drve z velikansko brzino po poledenelem žlebu. Proga ima hude zavoje. Napete, izredno ostre pa tudi nevarne so te tekme. Tekmovalci (dva ozir. štirje možje) imajo radi varnosti na glavi močne čelade, ker se lahko zgodi, da jih na ostrem ovinku vrže iz proge.
Zmagovalci v navedenih panogah so prejeli za svoje uspehe zlato, srebrno, odnosno bronasto kolajno.
Tek vojaških patrulj. Vojaška moštva (3—5 mož) tekmujejo v smučanju na 25 km. To tekmovanje je zvezano tudi s streljanjem. Moštvo mora ves čas smučati kot celota in tako tudi dospeti na cilj.
Streljanje na ledu. To je nekaka nemška narodna igra. V bistvu je to streljanje podobno balinanju oziroma kegljanju. Zma govalec je oni, ki ima najdaljši met, oziroma oni, ki se najbolj približa cilju.
Naši fantje so častno zastopali na olimpijadi naš šport in našo domovino. Vsa čast gre v tem oziru odličnemu Smoleju, ki je dosegel kot drugi srednjoevropejec sijajen uspeh v vztrajnostnem teku na 50 km. V slalomu in smuku pa se je najbolje odrezal naš Praček. Ti odlični uspehi nam pričajo, da so se naši fantje v najtežji mednarodni borbi izkazali za zelo sposobne. Uvrstili so se v krog najboljših mednarodnih tekmovalcev. Z njimi smo popolnoma zadovoljni, ker so v zadnjih letih vidno napredovali.
Olimpijada je radi skrbnih priprav, dobrega vodstva potekala v najlepšem redu. Vse je bilo na svojem mestu. Poedine tekme so slikali fotografi in filmski operaterji. Objavo novic so prenašali številni radio aparati, za časopisne novice pa je skrbelo 300 dopisnikarjev — poročevalcev iz vsega sveta.
Olimpijske igre, imenovane po grškem kraju 01ympia, se vrše vsake štiri leta drugod. Za prihodnjo prireditev teh iger v 1. 1940. ima največ izgledov Japonska.
Hitrostno drsanje
DVE PISMI IZ FRANCIJE
Učenci osnovne šole iz Samusi v Franciji so poslali jugoslovansikim tovarišem zanimivo pismo.
Nižji II. odd. piše:
Dragi, mali neznani prijatelji!
Že dalj časa iščemo dopisnikov v Jugoslaviji. Upamo, da nam bo Rdeči križ pomagal najti pri Vas prijateljev.
Vemo, da je Vaša država, daleč od naše. Naša učiteljica nam je pripovedovala, da teče tam lepa reka: Donava, da so tam veličastne gore in da je pri vas mnogo ovac.
(Tu so narisali ob levem robu Francijo ter zaznamovali severno od Pariza vas Samusi, ob desnem robu pa Jugoslavijo z reko Donavo do izliva v Črno morje.
Dalje pišejo:)
Naša država pa je nekoliko drugačna. Često zakrivajo nebo oblaki in tu pa tam zakriva megla obzorje. Dragi prijatelji, če nas pridete kdaj obiskat, morda se Vam bo dozdevalo naše sonce nekoliko bledo. Naše nebo bi se nam pa zdelo manj žalostno, če bi hoteli postati naši dopisniki in nam pri povedovati o življenju v Vaši državi in v Vaši šoli. Če Vam je drago, pripovedujte nam tudi pripovedke iz Vaše domovine, mi imamo pripovedke jako radi.
Naš kraj se imenuje Samusi. Leži v severni Franciji, čisto blizu Laona. V dveh urah pa smo v Parizu.
Okoli naše vasi se širi velik, veličasten gozd. Spomladi nabiramo tu šmarnice. Tedaj je lepo se sprehajati v njem. Sedaj pa ta gozd ni več tako lep, ker listi že žalostno padajo z drevja. Če bi bili vi danes v Samusi ju in bi šli po našem gozdu, bi stopali po lepi preprogi iz listja v zlati barvi. Tudi trg našega kraja, kjer so kostanji, je tak.
V	šoli, kjer nas je 16 dečkov in 20 deklic, imamo 4 oddelke in samo 1 učiteljico. Najstarejši otroci imajo 13 let, najmlajši pa 5 let.
V	tem trimesečju smo imeli tele predmete: pravopis, slovnico in računstvo. V tednu imamo 2 dneva najrajši, to sta torek in petek. Te dneve namreč izdelujejo dečki slike za albume, deklice pa šivajo. Mi vsi hi radi napravili nekaj lepih reči za Vas, dragi daljnji prijatelji.
Lansko leto smo poslali na razstavo v Pariz 1 punčko. Oblečena je bila kakor »Rdeča kapica«, ki gre obiskat svojo staro mater. V rokah je imela košek, na glavi pa rdečo kapico. Oblekco je izdelala najstarejša učenka, ki se imenuje Ližeta.
Od naših prijateljev na Japonskem smo prejeli lepo malo punčko, ki smo jo krstili 17. aprila 1. 1935. Krstni boter in botra sta bila Žan Valet in Marian Simon Kardon. Punčka se imenuje »Toksiška krizantema« Oblečena je po japonsko in jo imamo jako radi.
(Seveda je tu zopet slika male Japonke; rdeče kapice; slika obleke, ki jili šivajo deklice in albumov, ki jih sestavljajo dečki. Učenci te šole sestavljajo namreč albume iz pisem, ki jih prejemajo od bližnjih in dalj njih neznanih tovarišev.)
Na svidenje! dragi neznani šolaTji, Vaši tovariši v Franciji Vam pošiljajo prijateljske pozdrave.
Višji I. oddelek pa piše:
Mi veliki v razredu Vam bomo pripovedovali o resnih stvareh, ki smo jih napravili lansko leto. Sešili smo obleke »Božičku« za revne otroke, dali smo podpore brezposelnim, v juliju pa smo priredili nabiralni dan za Rdeči križ. Odlikovani smo bili s častnim križem. Kako naj Vam popišemo to naše veliko veselje!
Imamo dopisnike po vsem svetu. V Združenih državah severne Amerike, na Škotskem, v Kanadi, na Španskem, v Afriki, v Avstraliji, na Japonskem in Poljskem.
Želimo, da bi naša prijateljska veriga zajela ves svet. Ali hočete postati naši prijatelji, da dopolnite našo lepo verigo?
Nad našimi glavami leti vsak dan letalo iz Pariza v Berlin. Želeli bi videti tisto letalo, ki bi bilo usmerjeno proti slikoviti Jugoslavji in bi nas povedlo k Vam, da Vam rečemo: Dober dan!
Pišite nam čimpreje, ker nestrpno pričakujemo Vaš odgovor.
Se nekaj o angorskem kuncu
V	prejšnji številki smo se poučili, kako češemo angorske kunce. Načesano volno ■proti spravljamo v škatlo iz pločevine ali lepenke, ki pa naj se dobro zapira. V Škatlo damo tudi malo naftalina, da nam molji ne zaidejo v volno.
Vse tja do jeseni lepo skrbimo za nate kunce in jih skrbno češemo vsak teden enkrat Ako se je nabralo že vsaj za 1 kg volne, jo lepo zavijemo najprej r papir, nato pa še v platneno vrečico, ki io zaiijemo in odpošljemo v vnovčenje na: Zvezo društev rejcev malih živali v Ljubljani, Korunova ulica 10. V nekaj dneh vam pošlje Zveza potrdilo, da je poslano volno v redu prejela. Konec vsakega meseca pošlje Zveza volno naprej v vnovčevanje ▼ inozemstvo Ld v teku enega meseca prejmejo pošiljatelji svoj denar za volno.
Naši mladiči so medtem dorasli v lepe živali, sposobne že za pleme. Pariti smemo le kunce, stare najmanj 8 mesecev. V. 30 do 31 dneh dobi samica mladiče, katerim napravi mehko gnezdece Iz slame, sena in dlake, ki si jo populi s trebuha.
V	starosti 2—3 tednov že veselo skačejo mladiči po kletki. Ako ima več samlo hkrati mladiče, lahko v prvih treh dneh odvzamemo samici, ki ima preveč mladičev, nekaj mladičev In jih damo dotični, ki jih ima mogoče manj. Najlepše pa uspevajo, ako je pri samici le 5 do 6 mladičev. Mladiče pustimo pri samici do 2. meseca starosti, nakar jih odvzamemo in razdelimo po raznih kletkah. Že tedaj Jih razdelimo tako, da damo samce y eno, samice v drugo kletko. Tako se nam v teku leta nabere vse polno živali, katerih pa nekaj odprodamo, slabše zakoljemo za kuhinjo, najlepše pa obdržimo. Tekom poletja je dovolj zelene krme na razpolago, v zimskem času pa rada poide vsaka zaloga. Zato obdržimo preko zime le najlepše živali.
Sedaj pa k naši uganki! To pot ste nas hoteli kar zasuti s pošto. Vaših dopisov smo bili prav veseli in bi prav radi vsem odgovorili, toda preveč vas je. Na vsakega izmed nas v razredu pride približno 14 dopisov. Pa še prihajajo novi dopisi in rešitve. Odgovori so bili različni. Nekateri so se navduševali za murna, drugi za
Siajka, a večina je potrdila martinčka za junaka objavljene pesmice. Na svetu pa e vedno tako. da večina zmaga in s tem je rešena tudi naša uganka.
Nagrade, tri pare angorskih kuncev dobijo sledeči dopisniki: Zmitek Štefka v Stranjah pri Kamniky, šekorajna Hugo na Bizeljskem in Vrečko lože iz Ljubljane.
Danes razpisujemo tri lepe nagrade in sicer:
1.	NaJega malega slončka. (Zal nismo mogli objaviti slike malega slončka, ker je prepozno dospela v uredništvo.) 2. Majceno ovčico. 3. Pritlikavo putko.
Pogoji: Prvo nagrado dobi oni, ki pošlje najboljši spis o prvem aprilu. Druai dve nagradi prejmeta dva naročnika »Našega roda«, ki bosta Izžrebana izmed onin, ki bodo poslali na nago iolo razglednice svojega kraja, obenem • kratkim dopisom.
ŠENKOVTURNŠKI REJCI MALIH ŽIVALI
sca vellKo noč
Vam pripravlja Mladinska matica. To je ime knjige, ki je boste od srca veseli! Tone Potokar je izbral in prevedel 25 najlepših bolgarskih pravljic in pripovedk od najboljših bolgarskih pisateljev prav za Vas. Knjiga bo obsegala kakih 130 strani, bo tiskana na finem papirju, bo imela večbarvno naslovno stran in 80 risb, katere je izdelalo 26 naših najboljših slikarjev. Knjiga bo taka kot je Slovenci še nismo imeli, vendar bo stala, če jo naročite takoj pri Mladinski matici v Ljubljani, Frančiškanska ul. 6 samo 20 Din. Prosite starše, da Vam knjigo kupijo.
Ko boste za veliko noč veseli, ne pozabite, da živi onkraj meji Jugoslavije na tisoče in tisoče otrok, ki nimajo slovenskih iol, nimajo slovenskih listov, in ne knjig slovenskih In jim je tudi velika noč žalostna kot veliki petek. »Branibor« zbira darove In kupuje slovenske knjige za te slovenske otroke onkraj meji. Pomagajte jla vsaj s skromnim d aromi
^SSKS*