Vroče je, vodnjaki pa so suhi
Nekoč smo na živilskem trgu kupili sadje in stekli pod arkade, kjer smo ga lahko oprali. Prijetno žuboreča sveža voda je bila del ambienta tega dela stare Ljubljane in enkratnih Plečnikovih arkad.
Danes pa so delrio razbiti vodnjaki družba smetem, stojalom in drugim rekvizitom, ki tukaj iščejo svoje skladišče. Seveda, vodnjaki so suhi... Plečnik je te vodnjake zasnoval verjetno v upanju, da bo tukaj zastal korak, da bodo mimoidoči sedli, spregovorili besedo ali dve, da bo to prijeten kotiček nad koritom Ljubljanice, oaza, ki nudi prijeten hlad od nakupov razgretemu kupcu. Danes pa v to oazo vse bolj silijo že kolesa raznih dostavljalcev in nakupovalcev blaga na trgu.
In ob takih malomarnostih in »zapuščini«, ki je ne čuvamo, kot bi jo s ponosom morali, se poraja vprašanje, ali res ni nikogar, ki bi storil kaj več od nujnega, ki bi spet priklical prijetno domačnost, očistil, kar je nasmetenega in dal prodajne rekvizite tja, kamor sodijo.
Leta že nekdaj tako značilen steber za plakatiranje neposredno ob Vodnfkovem spomeniku samuje brez svoje šiljaste smrečice. In spet ni nikogar, ki bi pločevino zvil v stožec in jo posadil stebru na »glavo«. Morda bo to storila kakSna filmska ekipa, ki bo snemala kakšen film te starih časov, ko so Ijudje še imeli občutek za svoje
IMttO.
Bobut Pogačnik