ii iia ifl Vojna je naložila naši šolski družbi izredne žrtve. Cela vrsta učiteljstva je pod orožjern. Šoio v Krminu so zavzeli kleti sovragi, ter o njeni usodi ni ničesar zrtanega. Otroški vrtec v Pevmi so popolnoma razbili. Tudi nova šola v Oorici je ogrožana zaradi laških bomb in granat. Učiteljstvo teh zavodov, kar ga ni v vojni, je prideljeno drugim šolam. Stroški so torej še večji kot v rednih razmerah. Drtižba je odprla vse ostale svoje šole, v Trstu je morala celo dve šoli razširiti v osemrazrednici, tako dobe vse tri ondotne šole polagcma značaj meščanskih šol. Dohodkov ni skoro nič. Kaj bo, ako se porabijO' zadnji družbeni fondi? Skrčiti ali celo opuščati šole bi bilo ravno v sedanjih časih dvakrat nevarno. Napeti motamo zadnje moči, da se vzdržimo nad krizo. Težavno je beračenje v tako hudih časih, a druge pomoči ni. Naj bi priskočili v tej stiski družbi na pomoč bolje situirani rodoljubi, denarni zavodi, občine, društva, korporacije itd. z izrednimi prispevki.