->>    126    ><s-
Ugodna pomota
Spisai Ivo Trošt.
|yatija Benko jc oral za proso poleg gozda. Toplo se je oziralo solnce na zcmljo, in marljivi orač je otiral znoj kar z dlanjo in z rokavom s čela. Hlapec Jože je poganjal konje ter veselo žvižgal v potnlacl/io jutro, ko se niu je zdel širni svet tako praznično nakinčen in slovesno miren: ,,Hi-i! Ho-o! Ho-o-ot! Ho-o-ot!" Pa sta bila konjiča na obronku njive. »Ho-o! Hi-i! Ho-o-ot!" ln že je obračal oralo na drugem koncu. Oranje se jima jc tako odlegalo, kakor da bi pisar pisal po papirju.
Kar vstane v bližnjem gozdu vrišč in krik preplašenih vran, vmcs pa klici: ,,0-jej, o-jej! Ma-ma, maina-a-a!" To pa le poredkoma, zakaj: »Kra-kra-kral-kral-kral-kra-kra, kri-kri-kra-ra!" to jc odmevalo močneje.
Benko veli ustaviti konje in gleda natančno v gozd, da bi videl, kaka krivica se godi razkačenim vranam, ki sicer ne vpijejo tako niti v najhujši vročini. Tudi hlapec je gledal in oba sta poslušala, a ničesar nista mogla dognati, dasi jc trdil Jože, da je njegovo oko bistro kot orlovo, čc nc še bolj.
A ker se je krik razlegal vedno z enega mesta in iz enake oddalje-nosti, sta sklcnila, da pogledata bližje ptičji prepir. Benko se je celo do-inislil kakor je nedavno čital v časnikih, da je orel pobral materi na polju spečega otroka in ga odnesel v zračne višave, od tam pa v skrito svoje gnezdo. In misel, da bi titegnil preprečiti podobno nesrečo, ga je gnala silneje nego radovcdnost v gozd mirit ptičji razpor.
Hlapec je s konjema stopil v bližnjo senco, on je pa ogrnil jopič in jo ubral za glasom v gozd. Kmalu je bil na znani poti in se bližal urnih korakov mestu nesreče. Prijetno so se vsipali solnčni žarki skozi novo ozelenelo listje na drevju, in kakor po pisani preprogi je stopal Benko po volnem mahu. Mudilo se mu je, da bi skoro spotoma pozabil sapo.
Na visokem gabru vidi slednjič čuden prizor: Sosedov Francek krče-vito objema deblo z rokami in z nogami gori pod samim vrhom. Vrana mu je kakor zbesnela strgala z glave pokrivalo, z enako hudobnim namenom mu je potegnila celo od zadaj ,,platno" skozi hlačni razpor, potem se je pa lotila z vztrajnostjo, s kljunom in kremplji obdelovati Franckovo glavo, da so leteli kosmiči od nje kakor cvetje z ocvetajoie jablane v prijaznem maju. A njene perutnice so se morale tudi udeležiti skupnega dela: kakor trda polena so udarjale po njegovih plečih in po hrbtu in — koder je priletelo. Ali ko se utrudi prva ptica, pride druga, tretja, četrta . . . cela jata, vse črno in nadaljuje z glasnim ,kra-kra-kral-kral" obirajoče in razbi-jajoče delo. Francek je kričal do hripavosti, a njegov krik se je komaj čul iz trušča razkačenih vran.
Benko si ni mogel stvari razložiti kakor tudi ne pomagati dečku. Plezati ni znal, tudi moči ni imel na starost več tiste, da bi se dolgo vzdržal od tal brez omotice.   Samo raisel mu je še ostala z vso grozovi-

-»h    128   k-
tostjo, da so morda vrane kje pobrale Francka in ga vlekle na drevo, v gnezdo. Ali ni gnezda gori v vrhu ? — Tukaj se mora nekaj ukreniti, je sklenil, in sicer naglo, da vrane dečka ne okljujejo do škode; ni pa vedel, kako naj ukrene. Zato začne v obupnosti kričati na vse grlo, nabijati po deblu s kamenom, majati šibkejša drevesa v okolici, metati kvišku klobuk in poditi ptice od dečka. Francek je izpoznat sosedov glas: nBeži, beži! Spusti se dol! Drži se in urno se spuščaj, Francek. Ko boš nižje, se med veje ne bodo upale za teboj, pa jih tudi ložje prepodim! Beži, beži! Samo beži I" Nič ni pomagalo.
Francek se zaradi strahu ni upal geniti.
Hlapec v senci je sllšal krilc in mislil, da je sedajle v nevarnosti celo njegov gospodar. Urno priveže konja h grmu in hiti na pomoč.
Francek se je sicer počasi pomikal po deblu navzdol, toda vrane niso imele z njim zaradi tega prav nič usmiljenja. Oskubile so mu bile že skoro vse lase z glave, a niso vedele, da ga boli koža, da že celo krvavi Francku koža in da mu gorka kri curlja po licih in po čelu. Tudi ušesa so cvetela rdeče, \n vrane so menile, da jih je Bog samo zato podaril Francku, da mu jih sedajle po-tržejo in požro nenasitni njihovi kljuni in — ne vem, kako bi se vse končalo s sosedovim Franckom, da ni vran preplašil s krikom in vikom pod gaber prihitevši Benkov hlapec, ki je takoj vedel, na katerem koncu je tu pomoč.
Kakor bi trenil, je potegnil črevlje z nog, in prej nego je vedel Benko, kaj namerava, je že plezal po gabru. Večina kričavih ptic je sicer zdaj od-letela, ena ali dve sta pa kljuvali sedaj hlapca in Francka, seveda ne po-sebno dolgo. Francek se je naslonil hlapcu na ratno in naglo drsal z njim po deblu. Omahnil je krvav in onemogel na mehko trato pod drevesom, odloživši vrečico, ki jo je držal ves čas varno v roki poleg sebe. Ali tudi semle je priletela vrana in se lotila — vrečice. Zakaj?
Benko bi se bil najrajši zjokal do milih solz, ko je videl tako zdela-nega dečka. Zato vpraša: „1, kaj pa imaš tako dragocenega v vreči, da celo ptici tako jako diši?"
Francek molči. Toda hlapec pokaže na gabru vranje gnezdo, v vrečici pa vranja jajca, ki jih je ukradel Francek skrbni ptici. A Benko je mislil doslej, da je rešil nesrečnega dečka, ki so ga nekje ukradle vrane. Izpoznal je, da je otel maščevalnim krempljem le grdega tatu. Najrajši bi rau bil vrhu vseh bolečin še sam priložil par gorkih za neuspelo junaštvo, zakaj I jezilo ga je, da se je tako pomotil.                                                                       I
»Srečna, ugodna je zate ta-le pomota, fant, vidiš, ali da sem vedel I prej, kaj si, bi te bil pustil raaščevalni praviLnosti razkačenih ptic gori pod I gabrovira vrhom. Drugega nisi zaslužil, pomni!"                                                ¦
Iz vreče je moral izložiti vsa ukradena jajca in počakati, da jih je ptica M znesla nazaj v gnezdo. Potem je moral poslušati še zatožbo, ki bo zanjo ¦ moral doma pri mami dostati kazen, ker stika za ptičjimi gnezdi in slednjič I misliti v strahu, kako se prikaže tako-le zdelan doraov.                                    I
A!i izpozna Francek krivico, ki \o je naredil vranam ? Morda ga irpa- I metuje nesreča, iz katere ga je rešila samo ilučajno — ugodna pomota soseda I Matije Benka.                                                                                        -                 I