PSIHOLOŠKA OBZORJA Vid POGAČNIK Sava, Kranj mwm i>irisToi»i v teoiujah ikteijgektkosti NEW APPROACHES IN THEORIES OF INTELLIGENCE POVZETEK 'anašnje teorije konvergi-rajo k opredelitvi inteligentnosti v smislu biološke poteze. Predlagam, da je opredelimo kot od izkušenj neodvisno sposobnost živega bitja, da obdeluje informacije. Hkrati pa človekov intelekt deluje modularno, kar je posledica specializacije funkcij. Primarne mentalne sposobnosti, povezane v širše funkcionalne sklope, so odgovorne za posamezne vidike obdelovanja informcij. Rezultati faktorsko analitičnih raziskav so ilustrirani s procesnim modelom intelekta. Prava narava biološke inteligentnosti še ni poznana. Hitrost procesiranja informacij in odsotnost napak inteligentnosti v celoti ne razložita. Pomembna je tudi lahkotnost vključevanja več struktur v obdelavo informacij na vseh nivojih - od globalnega do ruvoja posamezne celice. Prihodnost merjenja inteligentnosti je v nevrofizioloških metodah, pa tudi v novi generaciji računalniških testov. ABSTRACT C •.contemporary theories are converging towards the definition of intelligence in the sense of a biological trait. It is suggested to define intelligence as an experience-free ability of the living being to process information. In the same time due to the specialisation of functions, human intellect acts modu-larly. Primary mental abilities, organized into broader funcional complexes are responsible for special aspects of the information processing. The results of factor analytic research are ilustrated with the process model of human intellect. The true nature of biologic intelligence is yet unknown. The speed of information processing and error-free procesing explain it only to some extent. The ease of involving more structures into the information processing on aU levels, from the global to the level of a sigle nerve cell, is important too. The future of intelligence measurment lies in neuro-physiologjcal methods, as well as in the new generation of computerized tests. 'rage kolegice, dragi kolegi! Imeti priložnost, da poveš nekaj o inteUgentnosti, je, če si psiholog, posebna čast, saj inteligentnosti že celo stoletje pripisujejo vlogo nekakšnega "paradnega konja" psihologije. Da imam danes to čast prav jaz, je zame srečno naključje, saj je v Sloveniji zagotovo še nekaj psihologov, ki so imeh več priložnosti kot jaz priti v stik s psihologijo v svetu. Zato sem bil zaradi pomanjkanja informacij primoran v tem prispevku dodati tudi svoja razmišljanja. Veliki raziskovalec individualnih razlik, sir Francis Galton, tudi sam nemara zelo inteligenten človek, je inteligentnost pojmoval kot biološko potezo in jo kot tako skušal pri ljudeh tudi meriti. Eysenck (1986) v Galtono-vem pojmovanju vidi tri bistvene prvine, h katerim se je danes, po več sto letih po njegovem treba vrniti. Prvič, za Galtona je bila inteligentnost snüselen znastveni koncept in ne le statističen artefakt kot kasneje za psihologe, ki so bih predvsem praktiki. Drugič, Galton je smatral, da so med dejavniki, ki pogojujejo inteligentnost, najpomembnejši genetski dejavniki. In tretjič, zasluge, kijih vsi dobro poznamo in priznavamo, ima Binet, ki je bil praktik in k teoriji ni mnogo prispeval. V nekaj letih je koncept inteligentnosti postal eden od družbeno najbolj pomembrüh. Naslednji velikan teorije inteligentnosti je Spearman, ki je prvi inteligentnost dokazal kot enovito potezo tudi empirično. V konceptualizaciji je seveda sledil angleški šoU in v pojmovanju, daje inteligentnost "mentalna ener- gija", ki jo koristi celoten živčni sistem in ki jo je moč usmeriti na katerokoli specifično grupo nevronov, odvisno od miselnih operacij, kijih narekuje posamezna naloga, je zelo blizu današnjim pojmovanjem inteligentnosti. Vsi seveda tudi poznamo njegovo teorijo g-faktorja in njegovo noegenetične zakone. V naslednjih letih se, kot ena najbolj obetavnih metodologij za proučevanje individualnih razlik, naglo razvija faktorska analiza, ki to vlogo uspešno brani še danes. Thurston odkrije primarne mentalne sposobnosti, vse, ki jih navaja on, še danes uvrščamo v strukturo intelekta. Sprva splošne inteligentnosti ne priznava in razvijejo se polemike med njim in avtorji, ki sledijo angleški tradiciji. Slednji razvijejo hierarhične teorije inteligentnosti, kakršni sta na primer Burtova in Vernonova. V njih se splošna inteligentnost, ki naj bi pojasnevala največji del razlik med ljudmi, hierarhično deli v številne vse ožje in bolj specifične mentalne sposobnosti. Kot pa so pokazale kasnejše študije, struktura intelekta v teh teorijah ni opisana dovolj natančno, pa tudi princip organizacije mentalnih sposobnosti ni nujno vedno hierarhičen. Korak vstran, vsaj v smislu splošne teorije inteligentnosti, predstavlja Gulfor-dova teorija, čeprav je sicer njegovo gigantsko delo na podroqu proučevanja inteligentnosti za psihologijo neprecenljivega pomena. Naslednjo veliko teorijo, Cattell-Hornovo teorijo fluidne in kristalizirane inteligentnosti, si bomo kasneje ogledali nekoliko podrobneje, saj je danes splošno priznana. Njene zadnje pomembnejše iz- HORIZONS OF PSYCHOLOGY polnitve datirajo že v osemdeseta leta. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo področje inteligentnosti zelo intenzivno proučevano, nastali so številni modeli in mini teorije, ki naravo inteligentnosti izčrpno pojasnujejo, poleg faktorsko-analitičnih pristopov je pomemben tudi prispevek eksperimentalne, kognitivne psihologije, ki proučuje posamezne mentalne procese, pa seveda nevro-logije, genetike, klinične psihologije, razvojne psihologije in še številnih drugih disciplin znanosti. Politično zgodovino dostikrat res pišejo zmagovalci, zgodovino znanosti pa narekujejo kriteriji, ki so inhe-rentni znanosti sami. Zato bi se v nadaljevanju tega prikaza rad izognil nadaljnjim vrednostnim sodbam in nekoliko podrobneje predstavil nekatera novejša dognanja na podxoqu proučevanja inteligentnosti ne glede na to, aH tvorijo zaokroženo teoretsko celoto ali ne. Ne da bi želelbiti sugestiven, bom vseeno za izhodiščno teoretsko podlago najprej opisal Cattell-Homovo teorijo. Teorija fluidne in kristalizirane inteligentnosti, kakršna je v osemdesetih letih, predpostavlja eno samo izvorno, od izkušenj neodvisno biološko inteligentnost, ki jo imenuje fluidna inteligentnost. Ta naj bi bila najbolj direktni korelat temeljne neuro-fiziološke kapacitete za obdelovanje informacij. Fluidna inteligentnost pa se v toku življenja nenehno investira v izgradnjo izkustvene, z akul-turadjo pridobljene kristalizirane inteUgentnosti. To tvori pravzaprav serija utečenih programov in algoritmov za obdelovanje informacij, s pomočjo katerih se problemi rešujejo hitro in učinkovito, a stereotipno. Fluidna in kristalizirana inteUgentnost sta med seboj pomembni pozitivni korelaciji, ki pa ne pomeni neke hierarhične nadrejene, višje splošne inteligentnosti, ampak je preprosto posledica osebne zgodovine - nenehnega investiranja biološke inteligentnosti v izkustveno in je torej artefakt, nekaj, kar realno ne obstaja. Biološka inteligentnost doseže svoj višek prej kot izkustvena, že v pozni adolescenci, nato nekaj časa stagnira, potem pa sprva počasi, nato vse hitreje upada, pri čemer obstajajo pomembne individualne razbke v hitrosti deterioracije. Izkustvena inteligentnost do pozne starosti ne kaže nobenega upada. Biološke inteligentnosti ne moremo povečevati s treningom, z vzgojo in izobraževanjem, lahko pa jo uničujemo (anoksije, fizične träume, intoksikacije itd.) Iluzorno je pričakovati, da na primer miselne aktivnosti, učenje v šoU ipd. razvijajo inteligentnost. Seveda pa dvigujejo celotno misebio učinkovitost, ki je odvisna tudi od izkustvenih komponent. Zgodba o strukturi intelekta se tudi pri CatteU-Hornovi teoriji začne pri primarnih mentalnih sposobnostih. Te realno obstajajo in so odraz funkcionalnosti različnih relativno samostojnih enot, ki sodelujejo v procesu obdelovanja informacij. Različni kolegijih naštevajo preko 30, seveda niso vse enako pomembne. Nastopajo v različnih fazah obdelovanja informacij, od vhodne, preko centralne, do izhodne faze. Oglejmo si natančneje, na kakšno strukturo intelekta kažejo empirični podatki. Če izvzamemo čiste senzorne in čiste motorične sposobnosti in se osredotočimo le na mentalni nivo, nastanejo v prvi fazi obdelave informacij razlike med ljudmi zaradi različne učinkovitosti percepcije. Informacija je v tej fazi še surova, nekodirana. Prostorska orientacija, vizualiza-cija, hitrost formiranja vidnih celot (gestaltov) in fleksibilnost pri formiranju gestaltov tvorijo skupen široki faktor vizualizacije, ki se v analizah vedno javlja poleg fluidne in kristahzirane inteligentnosti. Analogno je bil odkrit, a je še nekoliko slabše raziskan široki auditivni faktor. Široki faktor perceptivne oziroma bolje: kognitivne hitrosti združuje primarne mentalne sposobnosti, pri katerih je hitrost enostavnih kognitivnih procesov odločujoča: hitrost percepcije, verbalna fluentnost, numerična sposobnost in druge. Hitrost procesiranja informacij je torej samostojna karakteristika intelekta, nekateri avtorji ji pripisujejo velik pomen in o tem bomo kasneje še veliko govorili. V centrabii fazi obdelave informacij vrsta primarnih sposobnosti poskrbi najprej za to, da se informacija pripravi za obdelavo. Primarne mentalne sposobnosti: obseg neposrednega pomnenja, asociativni spomin in spomin za smiselno povezano gradivo tvorijo široki spominski faktor, katerega vloga je držati informacije v zavesti toU-ko časa, da jih procesor lahko neposredno (fluidna inteligentnost) ah z ustaljenimi algoritmi in programi (krista-Uzima) obdela oziroma po novejših dognanjih za sposobnost retencije, izročanja informacij spominu. Lahkotnost priklica vsebin iz dolgoročnega spomina pa zagotavlja široki faktor priklica, ki ga tvorijo primarne sposobnosti verbalne fluentnosti, asociacijske flu-entnosti, fluentnosti idej, fleksibilnosti in originalnosti. Gre za dostopnost vsebin, shranjenih v dolgoročnem spominu in seveda tudi za bogastvo dolgoročnega spomina kot "rezervoarja" informacij. Primarne mentalne sposobnosti, ki so v največji meri odvisne od fluidne inteligentnosti, so: neverbalno rezo-niranje, induktivno mišljenje, mentalna manipulacija in v manjši meri še števihie druge, kristalizirano inteligentnost pa tvorijo: verbalna sposobnost, numerična sposobnost, izkustvena sposobnost, mehanske veščine, formalno-logično sklepanje in v manjši meri še številne druge. Sklop psihomotomih sposobnosti teorija zanemarja, čeprav so bile sposobnosti, ki zagotavljajo integracijo vzorcev motoričnega reagiranja (na primer okulomotor-na koordinacija, ciljanje itd.), odkrite. Čeprav slika izgleda jasna in razumljiva, obstajajo glede nekaterih podrobnosti v strukturi intelekta še nejasnosti. Narava večine primarnih mentalnih sposobnosti je sicer dobro poznana, vendar se v različnih raziskavah nekoliko različno obnašajo, odvisno od tega, kako reprezentativno so vzorčene in merjene (raziskavo, v kateri bi na primer 30 primarnih sposobnosti merili s po tremi testi, je že skoraj nemogoče izvesti) na kakšnem vzorcu ljudi (od tega je odvisna variabihiost rezultatov in višina inter-korelacij) itd. Za ilustracijo vzemimo samo primer nume-rične sposobnosti. Nasičenost s tem faktorjem najdemo v vseh aktivnostih, kjer ger za hitro in točno delo s števili, njegova narava je jasna, toda kako je vključen v širšo strukturo intelekta. Pri računanju gre seveda za uporabo dobro naučenih veščin, programov in algoritmov, zato je vključenost v faktor kristalizirane inteUgentnosti razumljiva. Zaradi izrazito hitrostne narave testov pa numerič-no sposobnost vedno najdemo tudi v širokem faktorju kognitivne hitrosti. Ker pa gre pri računanju tudi za izrazito obremenjenost delovnega spomina in za "kon-troUng" mentalnega procesa, najdemo pri numerični sposobnosti tudi manjšo nasičenost s fluidno inteUgent-nostjo. zaradi podobnih težav pri še nekaterih drugih primarnih sposobnostih zgoraj opisane strukture ne smemo imeti še za "dokončno". PSIHOLOŠKA OBZORJA Za nemene prakse je bila na podlagi te teorije tudi izdana serija testov z imenom Comprehensive Ability Battery. Njenih 20 testov naj bi kar najbolj reprezentativno merilo 20 najpomembnejših primarnih mentalnih sposobnosti, rezultati na posameznih skupinah testov pa se grupirajo v opisane širše sposobnosti, teh je zajetih šest. Aplikacija traja nekaj več kot tri ure. Tudi druge teorije inteUgentnosti, ki so vzniknile v zadnjih dvajsetih letih, se od Cattell-Hornove močno ne razlikujejo. Jensenova dvostopenjska teorija (nivo I/nivo II) razlikuje med spominskimi sposobnostmi in višjimi sposobnostmi intelekta. Kratkoročni spomin je prvi nujen pogoj za pripravo, za držanje potrebrüh informacij v zavesti, višje sposobnosti pa lahko identificiramo s fluidno in kristaUzirano inteUgentnostjo. V zadnjem času pa je avtor dal zelo dragocene prispevke na področju proučevanja hitrosti obdelovanja informacij. Model Dasa, Kirbyja in Jarmana (1975) izhaja iz Lurijevih osnovnih funkcionalnih blokov centralnega živčnega sistema in predpostavlja obstoj štirih hipotetičnih enot za integracijo informacij od vhodne do izhodne faze. Vsaka od teh enot obdeluje informacije s procesi (simultane (paralelne) in sukcesivne (serialne) sinteze. Empirično preverjanje modela pa je pokazalo le na obstoj dveh struktur, odgovornih za paralelno in serialno obdelovanje informacij, po naravi sta zelo podobni fluidni in kristalizirani inteUgentnosti. Teorija Momiroviča, Sipke, Wolfa in Džamonje (1978) tudi postavlja kibemetični model kognitivnih sposobnosti. Primarne sposobnosti tvorijo tri široke faktorje, ki so odraz učinkovitosti perceptivnega procesorja, procesorja za simultano obdelovanje informadj in procesorja za sukcesivno obdelovanje informadj. Še na višjem nivoju se je izobUkoval samo en močan faktor, ki ga interpretirajo kot sposobnost centralnega procesorja. Ker so v širokem perceptivnem faktorju le testi vizualne modalnosti, ga lahko enadmo s Cattell-Hornovim širokim vizualnim faktorjem, simultano obdelovanje informadj je domala istovetno s fluidno, sukcesivno obdelovanje informadj pa s kristaUzirano inteUgentnostjo. OstaUh širokih sposobnosti intelekta (auditivne, spominske, sposobnosti prikUca, kognitivne hitrosti) naši avtorji niti niso mogU dobiti, saj testov, ki jih merijo, v svojo baterijo (ki pa je vseeno obsegala v eni raziskavi 31, v drugi pa 20 testov) niso vkljudU. Zaradi tega lahko ocenim njihov model kot sicer ustrezen, a nepopoUi, pretenzije teorije pa tudi ne more imeti, saj izhaja le iz faktorsko anaUtičnih raziskav. Eysenck trdi (1983) da je v zadnjih letih na področju teorije in merjenja inteUgentnosti prišlo do Kuhnovske revolucije, torej do spremembe celotne paradigme. Novost je v ponovnem oživljanju Galtonovega koncepta, da je inteligentnost samo ena, to je biološka inteligentnost, in da jo je treba meriti na neposreden nadn, to je s fiziološkimi metodami. Dosedanja psihometrija innteU-gentnost meri na sicer visoko veljaven, a vseeno posreden način, medtem ko je koncept socialne inteUgentnosti od izvorne biološke inteUgentnosti še bolj oddaljen in je kontaminiran s celo vrsto neintelektualnih dejavnikov. Med fiziološkimi metodami je velika pozornost posvečena reakdjskim časom. Eysenck tudi eksplidtno trdi, da je hitrost obdelovanja informacij temeljna lastnost biološke inteligentnosti. Številni raziskovald so našU, da z inteUgentnostjo, merjeno na klasičen nadn (na primer z Ravenovimi matricami), pomembno koreUrajo: hitrost preiskovanja vsebine kratkoročnega spomina, hitrost preiskovanja vidnega polja, hitrost priklica pomena besed iz dolgoročnega spomina, hitrost enostavnega odločanja itd., pa celo enostavni in izbirni reakdjski čas. V eksperimentalni psihologiji se je zelo razmahnila krono-metrija, to je proučevanje reakdjskih časov, vezanih na posamezne dele procesa obdelovanja informadj. V kom-binadji s klasično psihometrijo, te preizkušnje koreUrajo z inteligentnostjo okrog 0.50, multiple koreladje več preizkušenj pa presegajo vrednosti 0.70. Nadalje Eysenck poroča o zelo visokih koreladjah med klasičnimi testi inteligentnosti in povprečnimi evociranimi potendali EEG zapisa, ki naj bi bili pri visoko inteligentnih ljudeh mnogo bolj kompleksni, razUke naj bi torej bile v pogledu latence, amplitude in variabilnosti zapisa. Že v naših časopisih je bilo moč zaslediti sUko prof. Eysencka z elektrodami na glavi in prebrati obljube o novi tehniki merjenja inteligentnosti. Skratka, inteligentnost kot biološko potezo živega bitja je po Eysencku moč meriti direktno, s fiziološkimi reakcijami na povsem enostavne intelektualne dogodke. Stembergova teorija (1985) v pojem inteUgentnosti skuša strpati domala celotno adaptivno vedenje človeka. Že iz definidje, da je inteligentnost "mentalna aktivnost, usmerjena k smotrni adaptadji na okolje ter k izboru in soobUkovanju posameznikovega relevantnega življe-nskega okolja", vidimo, da je ta za znastveni koncept preohlapna. Vendar pa kritika Sternbergovega dela lahko zadeva le njegovo pojmovanje koncepta inteUgentnosti, medtem ko je njegov raziskovalni prispevek k poznavanju celotnega sklopa vedenj in procesov, povezanih z inteligentnostjo, izredno bogat. V zadnjih letih Howe zelo goreče zagovarja avtonomijo človekovih mentalnih sposobnosti, ki naj bi bila po njegovem tako veUka, da vodi do zaključka, da inteUgentnost kot enovita entiteta sploh ne obstaja. Howe dokazuje avtonomnost posameznih mentalnih sposobnosti z: (1) Biografskimi podatki, po katerih so imeli številni geiüji, na primer Darwin, Freud, Einstain veUke težave pri nekaterih mentalnih opraviUh, ki so za vedno ljudi lahka. (2) Primeri mentalno hendikepiranih posameznikov, ki jih označujemo s terminom "idiots savants", ki pa na nekem področju, na primer računanje, memoriranje, preračunavanje koledarja, močno presegajo dosežke navadnih ljudi. (3) Udnki poškodb možganov so zelo specifični. (4) RazUčna mentalna opravila med seboj v nekaterih primerih skoraj ne interferirajo, če potekajo hkrati. (5) Povprečno inteUgentni ljudje nekatere sposobnosti izrazito visoko razvijejo in (6) Dosežek na nekaterih kompleksnih opravilih je bolj odvisen od spedfičnih okoUščin (na primer interesa) kot pa od inteligentnosti. Kljub temu, da našteti fenomeni seveda obstajajo, pa avtor posveča premalo pozornosti naravi mentalnih sposobnosti, o katerih govori, še posebej vlogi izkustva, ki je pri udnku na nekaterih opravilih lahko odločujoče, ki pa, kot bomo videU kasneje, bi moralo biti izvzeto iz opredelitve koncepta inteUgentnosti. K izgradnji teorije inteUgentnosti zelo veUko prispeva tudi eksperimentalna, kognitivna psihologija, ki natančno proučuje posamezne mentalne procese v takorekoč vseh fazah procesa obdelovanja informacij. Skupine avtorjev - preveč, da bi jih vse naštevali - z metodami, kakršna je na primer komponentna anaUza (Stemberg), proučujejo percepcijo, prostorsko predstavljivost, delovni spomin, zapomnjevanje in priklic iz dolgoročnega spomina, rezoniranje, pozornost itd., in sicer tako z vidika hitrosti procesiranja informadj kot z vidika napak oziroma uspešnosti reševanja mentalnih problemov. HORIZONS OF PSYCHOLOGY Faktorsko-analitični pristop k proučevanju inteligentnosti je globalen. V dobro vodeni študiji je z vzorcem mentalnih opravil zajet celoten intelekt, pri eksperimentalnih študijah mentalnih procesov pa se gre v posamezne detajle in napor pri integriranju izsledkov v teorije je toliko večji. Dovolite mi, da v nekaj odstavkih predstavim lastno sintezo izsledkov o inteligentnosti, kot sem jih lahko našel v literaturi. Definicijo inteligentnosti, ki se mi je v vse bolj jasni in lakoručni obliki postopno oblikovala, sem bil omenil že v več prispevkih in tudi danes ne vidim potrebe, da bi jo sperminjal: Inteligentnost je od izkušenj neodvisna sposobnost živega bitja, da obdeluje informacije. Opredelitev na kratko lahko komentiram takole: Definicija implicira eno samo sposobnost, ki je pogojena s trenutnimi nevro-fiziološkimi kapacitetami centralnega živčnega sistema in sodeluje, bolje rečeno, vodi vse posamične procese obdelave informacij. Nujno jo moramo ločiti od ustaljenih programov in algoritmov, to je znanja, izkušenj s katerimi si kot z orodji, pomagali pri obdelovanju informacij sicer pomaga, ki pa informacijo obdelajo stereotipno, rutinsko. Za ilustracijo si pomagajmo z analogijo z računakiiki, ki - resda v nekaterih vidikih na bolj primitiven način - tudi obdelujejo informacije. Sposobnost računalnika je odvisna od njegove strojne in programske opreme. Brez ene ali druge funkcioniranje ni možno, podobno kot pri ljudeh. Vendar nas anologija pripelje do zanimivega zaključka: inteligentnost živega bitja je sposobnost njegove "strojne opreme", izkušnje pa so "računalnikov software". Pri inteligentnosti pa tudi ne gre za energijo, kot je trdil Spearman, ta je motivacijski pojem, ampak za "lastnost materiala" -centralnega živčnega sistema. Menim, daje tako pojmovanje inteligentnosti del tistega preobrata, o katerem govori Eyse-neck. Nadalje je ključnega pomena pojmovanje, da gre pri inteligentnosti za obdelovanje informacij, ne zgolj za prevajanje informacij. Prvo je aktiven, drugo zgolj pasi- ven proces. Če ne bi vztrajaU pri tej distinkciji, bi lahko imeli kakega komarja, ki na primer zelo hitro reagira na bližajoči se časopis, za izredno inteligentno bitje. Pri človeku učinkovitost na posameznih mentalnih opravilih tem višje korelira z inteligentnostjo, čim bolj obremenjujejo centralne enote za obdelovanje informacij. Enostavna psihosenzoma in psihomotoma opravila z inteligentnostjo le malo korelirajo (na primer enostavni reakcijski čas komajda statistično pomembno), bolj ko gremo k centralnim fazam, h kompleksnim procesom, tem višje so korelacije. Zato tudi menim, da je intelekt ustrezneje kot s kako shemo, ki izvira iz dobljene faktorsko-analitič-ne hierarhične strukture, ponazoriti s procesnim modelom, ki pa, kot se na koncu izkaže, razkriva iste strukture in je tudi kompatibilen z nevrofiziološkimi dognanji. Prikazuje ga slika 1. Okviri v modelu prikazujejo posamezne širše strukture intelekta, ki ustrezajo tudi širokim psihometričnim faktorjem (po Cattellu provincial powers). Osrednji procesor naj bi ustrezal zgoraj opisarü biološki (po Cattellu fluidni) inteligentnosti, izkušnje oziroma programski del izkušenj, pa izkustveni (kristalizirani) inteligentnosti. Ti dve Cattell pojmuje kot splošni kapaciteti, ki zadevata funkcioniranje celotnega centralnega živčnega sisitema. Kar zadeva biološko inteligentnost, mu v tem lahko pritrdimo, medtem ko je izkustvena inteligentnost le bolj specifična. Znotraj posameznih struktur so navedene kratice primarnih mentalnih sposobnosti. Puščice kažejo glavnino toka informacij. Senzornih sposobnosti splošna teorija inteligentnosti ne obravnava, poseganje osrednjega procesorja tako daleč ven na periferijo je le minimalno. Informacija, prevedena v nevrofiziološko dogajanje, je v fazi percepcije še v surovi, nekodirani obliki. Zaznani vzorec je primerjan z vzorci, shranjenimi v dolgoročnem spominu, in pride do prepoznave zaznanega. V vsaki čutni modalnosti obstaja svoj široki sklop sposobnosti. Na področju vida je najbolj ¦ ITO tElZOUU HBITiLlI IIVO IIVO ¦OTOIIKI L SENZORNd FUNKCIJA "1 I- - ns: PERCEPCUn X Bllrotl - ^3 Dslovni «pomin ?D PROCESIRANJE I PSIHOHOTORIKft HOTORIKR f -Hitrost peracpd)« S -SnantilM wptMotmcmt Ti Winllnrll« Cs mtrost fonuru)! tstaltoi Cf -FlfhWlful tormlnij« totaltot U . amdtlTU ip