Avktoriteta in svojevolja v šoli. Obravnavano v nPedagogijskej jednoti za Prago in okolico". (Dalje.) Učitelju se je dorazumeti z roditelji o dalnjej kazni ucencevej. To bi bilo zares jako izdatno sredstvo, ko bi ga učitelj imel popolnoma v svojej moči; ali ker je to le pri dobri volji roditeljev, ostaja vedno le problematiško. Koliko se je pač treba poganjati, da pošljejo neskrbni roditelji svojo cleco v šolo! Kako tedaj, da bi še sami na poziv učiteljev dobrohotno v šolo prišli! Mnogi pustijo, da ostane učiteljev poziv pozivom ter ne pridejo, drugi sicer tudi ne pridejo ali pošljejo učitelju vsaj glas, da nemajo po kaj v šolo hoditi, drugi zopet se znajo tako izvrstno odrezati, da mine volja učitelju, jih kedaj še k sebi pozivati. Pa tudi s temi, kateri pridejo, se ne da mnogo opraviti. Za živo dušo nočejo privoliti, da bi se jim deca kaznovala; vsi ostali, da i učitelj sam je kriv, samo njihov otrok ne. Kako je tedaj učitelju mogoče se s takovimi roditelji dogovarjati o dalnjej kazni? Izključenje iz občnih šol kot največa kazen je po §. 20. državnega zakona s 14. maja 1869. 1. skoro nemogoče. Pri otrocih onih roditeljev, kateri jim oskrbujejo domači poduk, ne pride nikoli do tega kaznovanja; otrokom pa, kateri bi to kazen res zaslužili, ne morejo roditelji oskrbovati domačega poduka. Ko bi tedaj statistika imela biti merilo čudorednosti šolske mladine o uživanji te kazni pri največera zadolženji, morala bi biti mladina cislajtanskih šol najbolj čudoredna na zemeljskem krogu. S tem pa ne mislim nikakor podtikati, da bi disciplinarna sredstva, kakor jih našteva šolski in podučni red, ne imela svoje cene; v norraalnih slučajih se učitelj lebko ž njimi popolnoma zadovolji. Ali niso ta sredstva nekakov plod liberalnega humanizma, bila uže znana starim kantorjem, tedaj se, mislim, naš novomodni šolski in podučni red ne more ponašati z nikakovim novim pojavom pedagogijskega ostroumja. Ker pa ne navaja šolski red mesto telesnih kaznij drugih sredstev za težke prestopke, je humanizem jako kritičen. V dokaz navedem dogodek iz svoje okolice. Gospodičina učiteljica zapove učenki, da se postavi izven klopi. Učenka se ne gane. Gospodičina jo prime za roko ter jo izvede, učenka pa se vrže na tla in ostane tako več časa ležeča na vseobčno pohujšanje vsega razreda. Gospodičina je morala rada biti, da se je učenka konečno vender dvignila ter sedla na svoje mesto, in gospodičina naj bi se še zahvalila, da je učenka ni tožila radi občutljivega dotaknenja; ker bi se ne prašalo, kaj je učenka zakrivila, temveč kaj učiteljica. In ko bi se učiteljica tudi za nekrivo spoznavala, bi jo vender preiskavali, ali učenki se zato nič ne zgodi. Učenec, kateri izziva z drznim čelom učiteljevo avktoriteto na boj, stal bode tudi drzen pred učiteljsko konferenco, ker ve, da se mu ne sme nič zgoditi. In ravno ta zavest dela iz boječih otrok največe predrneže, kateri se zoperstavljajo avktoriteti učiteljevej, teptajo prirojeni zakon pokornosti in pustošijo ves šolski red. 0 tej zadevi piše Toma Burian, c. kr. stotnik in profesor na vojaškej akademiji Dunajskega Novega Mesta z 21. grudna 1848. 1. Jaroslavu Pospfšil-u med drugim tako: BJaz se imam kakor pes na verigi, v svobodi hujše nego v robstvu, ker naši.... bi se radi osvobodili od poslušnosti in ucenja, a mesto tega bi radi lupeževali in to bi moral vse stotnik urejevati in opravljati brez tepenja, psovanja in zle besede, kar nikakor ne gre, a jaz sem se odločil te naše ,,svobodne .... občane" tepsti, ker sem prej s podrejenimi preblago ravnal." K odporu neporednih učencev pripomaga tudi žurnalistika, katera proglaša vsako občutljivo kazen za neko barbarstvo. Nasproti temu pa, kjerkoli se pokaže očitni sad kakega ščuvanega tepeža, se to takoj pripiše šolskemu jerbasu in krivnji učiteljevej; d&, celo stare ženske menijo, kadar vidijo razuzdano mladino: to ste se tedaj v šoli naučili ? Bože, to so šole! No tedaj, h kakovej doslednosti mora vesti zavest upornika, da se mu ne sme nič zgoditi, h kakovim doslednostim mora vesti njegova vbrana proti učitelju v žurnalistiki ? Le vstrajaj v uporu in razrušiti se mora vez šolske discipline; le vstrajaj v uporu in porušiš zgrado zakonov! A jedini takov dogodek v šoli je jako nalezljiv; takoj jih bode mesto jednega cela skupina. In s tem osvedočenjem: ovstrajaj v uporu in porušiš zakone", stop a nevarna skupina v življenje kot prirast brezzakouja. Kjerkoli se je pri takih prilikah ozval glas učiteljski, se to ni drugače sodilo, kakor da bi tu šlo samo za korist učiteljevo, da bi s šibo v roki zakrival svojo pedagogijsko neveščino, ali pa da bi svojej strasti uzdo prepuščal, da bi mogel otroke po vrsti tepsti. Seveda ti predsodki imajo svoj izvir v onih dobah, ko se je rabila šiba kot vseobčna kazen vseh prestopkov, velikih in malih. Tii se ne dela samo za učitelja, temveč za šolo v obče, da bi v njej vladala disciplina, a nikoli svojevolja. Tii se dela tudi za čudoredne in pridne otroke, da bi se obvarovali pred rušenjem poduka, pred navalom surovežev in pred pokvarom čudorednosti. Ne dela se tu neizogibno za telesno kazen, ali neizogibno za to, s čim bi se telesna kazen nadomestila, da bi se onemogočila zavest zlečestega učenca: ,,meni se ne sme nič zgoditi!" Ako se učenec ne sme za vsako krivnjo telesno kaznovati, je vender jedno najbolje potrebno: če se vsprč učitelju ter mu odpove poslušnost, se mora takoj iz šole odstraniti, i to na toliko 6asa, dokler ni s primerno odmerjeno in izvršeno kaznijo odstranjeno razžaljenje zakona in umirjena pravičnost. Nema se dopužčati niti trenotek, da bi učenec slavil zmago nad zakonitostjo, sicer se odpre demoralizovanju pot. (Dalje prib.) Eazni otroci. (Spisal Jos. Ciperle.) 1. BLjubljanska srajca." BKje je prav za prav Ljubljana?" — čudiš se morda, čestiti bralec, da vprašujem tako preprosto. Kakov pomen naj ima to vprašanje na čelu tega spisa? Saj odgovor na to ve" in raora vedeti vsak učenček iz Ijudske šole. Prav imaš, jako preprosto vprašanje je to. Res, vsak šolarček odvrnil mi bode, da je Ljubljana glavno mesto Kranjskega; in kateri ne ve tega, nima se izpuščati v viši razred. Toda vkljub temu vprašam še enkrat in še določniše: BKje je vender prav za prav Ljubljana?" Priverjen sem, da sedanji šolarčki avstrijski po večem vsi vedo, kaj in kje je Ljubljana, saj je pouk o doniovini naši predmet vsem šolam. — Ali stareji ljudje! Ali vedo tudi ti vsi, kje leži prav za prav ta glava vojvodine Kranjske? Ne zameri mi bralec, da dvomim o tera. Itnam pa tudi važue in tehtne vzroke. Bil sem nekoč na Dunaji priča razgovora štirih gospodov, ki so se pričkali o vprašanji: ,,Kje je prav za prav Ljubljana?" Da ne bodeš mislil, da so bili ti štirje gospodje kaki capini ali drugi navadni plebejci, povem ti, da so bili to, kar znači Dunajčan z naslovom Bein feiner Herr". Tedaj fini gospodje bili so to. Dva izmed njih nosila sta cilindra na glavi, in dva niže klobuke. Suknje in hlače imeli so vsi štirje vrezane po istem kroji, po katerem jih imajo tudi gospodje v Ljubljani. Sploh bili so to gospodje, ki takoj danes lehko vstopijo v kateri si bodi zbor, ako jih izvolijo volilci. In da jih še bolj zvikšam v tvojih očeh, razodenem ti, da je njihova zvunanjost kazala, da imajo pod palcem groš, morda celo kako hišo s tremi nadstropji; in tako posestvo je po mislih mnozih ljudi znak strašanske inteligentnosti. Toda čuj! Kaj bila je njih govorica! Prvi: BKje je vender prav za prav Ljubljana?" Drugi: BE, kaj vprašuješ! Na Koroškem je." Tretji: BNi res. Tam doli pri morji leži." Cetrti: BVsi ne veste nič. Na Štajerskem je in nikjer drugje." In tako trdili so še dolgo vsak svojo. Nikdo ni hotel odjenjati, saj je vedel vsak iz najboljšega in najzanesljivejšega vira, kje leži Ljubljana. Ne vem, ali so rešili do danes že to važno vprašanje ti štirje fini gospodje, ali bode ostalo nerešeno v njih glavah do njih smrti. Toda to vem, da pri vsem tem nosijo še dan danes cilindre in obleko vrezano po istem kroji, po katerem vrezana je tudi obleka gospodov v Ljubljani. Oj, ti stareji ljudje 1 Ali ne misli bralec, da sarao ti štirje gospodje ne vedo ničesa o Ljubljani; še mnogo je druzih tacih. A pri vsem tem domišljajo se Dunajčani le preradi, da so prvi v vsacem obziru, ter z nekako vzvišenostjo zro na uboge provinclarje, ki so spet v vsacem obziru daleč pod in za njimi. — Dalje: Kdo je n. pr. Kranjec, ali kdo velja navadno na Dunaji za Kranjca? Kočevec imenuje se tako, ki hodi s pomarančami in figami tržit od gostilne do gostilne. Slovenski jezik nazivlje se ,,'s Windische"; in Slovenci niso nič druzega, nego peščica narodnih prenapetežev in zatirovalcev nemščine po južnih delih Avstrije. Saj tudi dunajski časopisi pišo o Slovencih vedno v tem snrislu. Zdaj vprašam pa tebe, bralec slovenski: ,,ali veš ti, kaj je prav za prav Jjubljanska srajca?" Ako ne veš, čuj tedaj! BLjubljanska srajca" je človek, ki se porodi v Ljubljani. Navadno ostane tudi do svoje smrti v nji. Dostikrat je mestu v prid, in dostikrat mu tudi na kvar. Ako ima kaj imetja, ali ako ima kako pošteno opravilo, da odrajtuje vestno svoj davek, je gotovo neprecenljiv človek za Ljubljano. Ali, ako nima nič, ako živi kot tica pod nebom in lilija na vrtu, ne more ga ceniti nikdo. Ko bi vsaj znal tako lepo in mično žvrgoleti ko tica, delal bi mestu vsaj kratek čas. Ali, ako bi bil zmiraj tako čist ko lilija, ne bilo bi treba mestu rediti ga tolikokrat. Ali, ko bi bil tako majčken ko vrabček, pozobal bi vsaj manj; a človek ne živi samo ob kruhu in zrnih, ampak tudi ob mesu in prikuhi. Kratko in malo: Bljubljanska srajca" ni kar si bodi, zato oglejmo si jo natančneje. Prvič njegovo ime. Janez ni nobeden, ampak Johanček; Jože tudi ne, ampak Pepček; Tončkov in Franceljčkov je tudi precej; Jakobčkov tudi nekaj; a Jurčka skoro nobenega. To ime je le bolj za kmeta. Drugič njegov jezik. Oj, ta je klasičen! Komu ni znan! Ljubljančan pregiblje: ta kral, tega krala, temu kralu, itd.; ta fugluš, tega fugluša, temu fuglušu; on ne pravi gospodičina, ampak »frajla ali frajlca". Sploh on ravna se po Pohlinove slovnice klasičnih pravilih. Lepote tega jezika — Bšpraha" bilo bi bolje — ne bodem opisoval obširneje, saj so pisali o njem že celo nemški pisatelji. Toda ti so menili, da je on naš slovstveni jezik, ter sklepali, da Slovenci prav za prav še jezika nimamo, da prevstrojamo le nemške besede v slovenske tako nekako čudno. Oj, ti sveta priprostost! In po teb piscih žlobudrajo še dan danes premnogi, ter nas imenujo Binferioroo pleme", ki se ne more in ne sme staviti na enako stopinjo z drugimi Darodi. Saj še jezika nimamo. Ljubljanskim materam ne zdi se navadno lepo, ako jo imenuje otrok mati ali matf. Reči ji mora mama, in očetu ata ali Bfoterček". Oča in mati sta le za kmeta. ,,Ljubljanska srajca" ne spi, ampak spančka ali ajčka; ona se ne joka in ne veka, ampak kiska in jokca; ona ne je in ne pije, ampak papca in pupca. Najsrčniše in najdrobniše priimke dobiva. Kliče se: otročiček, čiček, srček, koštrunček, bacek, — in kadar je ves marogast — pacek. Iz ravno navedenih prizorov razvideli bodo bralci, da nljubljanska srajca" ni ravno dete kacega prosjaka ali kacega enacega nizkega človeka. Njegov oče je vedno kaj. Če tudi druzega ne, vsaj kakor pomagač ali delavec. In mati? Ta je tudi kaj. Vsaj z jezikom je kaj. Nekdaj seveda bila je morda le dekla, a znabiti tudi kaj višega, morda celo kuharica v kaki gospodski hiši. Taka mati si sme že domišljati kaj. Dobra kuharica je velik biser, kajti dobra in okusna jed krepi telo in duha. Zato je pa tudi Jjubljanska srajca" jako čil produkt ljubljanskega niesta. Ljubljanske raatere mislijo tudi, da so najboljše vzgojiteljice svojih otrok. In ti so zopet najboljši in najprebrisanejši otroci, če tudi ves svet trdi drugače. Ljubljanski otroci — po mislih njih mater — nimajo niti najmanjše napake, niti najmanjšega madeža. če se stepo ,,ljubljanske srajce", kdo je kriv? Zmiraj kdo drugi, kojega morda še zraven ni bilo. A če se pokaže vender le kaka maroga na Bljubljanski srajci" tako očividno, da je celo mati ne more zakriti več, potem se reče: tako mora biti; kajti ljubljanski otrok mora biti tak in tak, da se ve, da je mesten. Kmet seveda ne sme biti tak. Še primeriti se ne stne Ljubljančanu. (Dalje prih.)