Moder človek ne žaluje za izgubo, marveč gleda, da jo nadomesti. Shakespeare Rokopisi se ne vračajo Uredništvo In uprava: Maribor, Aleksandrova c. št. 11/1. Naročnina: letno Din 80.—, polletno 40.—, četrtletno 20.— Oglasi po ceniku Čekovni račun št. 16.536 / Telefon št. 2365 Leto II. Št. 1 Maribor, 6. januarja 1934 Izhaja vsako soboto ]^)r. F. Miler (Maribor); Gospodarske zahteve Maribora in njegovega zaledja m. V zadnjem času čujemo resne klice po »Narodnem svetu«. Upravičene so te zahteve, ker opažamo mnogo več narodno-kulturnih društev in organizacij, kakor potrebnih uspehov. Je sicer še dosti obmejnih Slovencev, ki žrtvujejo čas in denar za obrambo meje in rešitev našega obmejnega narodnega življa v korist države in narodno-kulturne osvoboditve. Ko pa vidimo, koliko druge države in drugi narodi v svojem osrčju žrtvujejo za obmejne postojanke, nas prešinja živa želja, da bi se zavedali svojih dolžnosti tudi tisti naši kapitalisti na vidnih mestih, (katerim bi moral narekovati to že njih ugled) in tiste borze, Ilice in čaršije, katerim je samo denar bog in smoter države. Toda tudi denarne žrtve še ne krijejo vseh potreb. Pred vsem je treba bolj gojiti medsebojno spoštovanje, bolj poudarjati slovensko skupnost že z ozirom na Slovence onstran meje in iskati v medsebojni ljubezni vse tisto, kar nas druži. Treba bo prenehati z razlikovanjem slovenskih državljanov prve, druge in tretje kategorije, s samohvalnim čaščenjem samo svojega pa-Uiotiznja. z odkritp ali prikrito denuncijantsko sovražnostjo proti takim, ki so se že izkazali kot dobro jugoslovansko orientirani Slovenci v težjih časih, ali proti takim mirnim slovenskim delavskim in kmečkim slojem, ki se jih prejšnjim vplivom laže odtegne z dobro besedo, kakor pa z bičem. Treba pa bo vsekakor v duhu 6. januarja, in po najvišjih željah našega dobrega kralja že enkrat premostiti tiste v narodu umetno ustvarjene prepade, ki škodujejo ne samo državljanski in patriotični jugoslovanski zavesti, ampak tudi gospodarskemu napredku. Če je torej potreben »Narodni svet«, da se narodni in državljanski pokret na nieji čim bolj okrepi, konsolidira ter očisti, je istotako potreben gospodarski Narodni svet v inte- Ljubljansko pismo Dragi tovariš, to pismo šemi napisal v Silvestrovi noči, ko smo jemali slovo od starega leta ia z velikimi upi pozdravljali novo let°- Slovo od starega leta nami ni bilo prav nič težko; saj je bilo na celi črti zanič. Kar se vremena tiče, u&tevši tista vremena, o katerih] je prerokoval naš Prešeren, da se bodo Kranjcem zjasnila, bi o letu 1933. po pravici lahko rekli to, kar je rekel Napoleon leta 1815. po bitki pri Wa-terlooui: »Devet mesecev dežuje, tri mesec sneži, in to imenuje ta sodrga domovino!« Sploh: najboljše je, če o letu 1933 nič več ne govorimo. Zagrinjalo dol! Škoda ga. je samo v toliko, v kolikor je za sedanji človeški rod izgubljeno. Zato naj nam pa nebesa milostno naklonijo srečnejše leto 1934! Ta molitev je kipela v Silvestrovi noči iz src vseh. ki so obteženi — in kdo med nami ni obtežen?! Kar mene zadeva, si odi novega leta veliko obetam; že zato. ker veliko dam na slovito francosko vede-ževalko Madame Fraya. Prosim na resu skupnega gospodarskega napredka, oviranega ne samo po dogodkih, katerih ni zakrivil narod sam, ampak tudi po prej omenjenem nezaupanju in sovražnem razlikovanju. Ako tedaj obravnavamo gospodarski razvoj na meji, ne smemo zakrivati te rak-rane na našem narodnem telesu ter moramo poudarjati srčno željo vseh dobromislečih, da se te razmere, ki ubijajo prepotrebno gospodarsko edinstvo in skupno sodelovanje, vendar enkrat zboljšajo. Če se ogledamo po gospodarskih centrih v Sloveniji, vidimo, da ob- vladuje Ljubljana pod vplivom banske uprave, kulturnih institucij, socijalnih in gospodarskih zavodov poleg ožjega zaledja, to je okolice in Gorenjske, tudi še sicer velik del banovine, da je Novo mesto središče Dolenjske, Celje stočišče Savinjske, Šaleške in Mislinjske doline, da ima celo Kranj svoj poseben vpliv, da je pa mesto Maribor izgubilo svoj gospodarski vpliv na vse tiste bolj oddaljene kraje, ki so imeli prej za sedež mariborske oblasti mnogo več gospodarskega smisla in potrebe. Naša neposredna interesna sfera sega danes komaj do Št. lija, do Ma- renberga, do Poljčan in do Ptuja. Mežiška dolina, kraji niže Ptuja, in zlasti vse Prekmurje — pa so za nas kakor izven države. Le nekaj potnikov ve zanje in tisti, ki čitajo duhovniške in učiteljske izkaze ali pa podeželske liste. Vrhutega je še nekaj narodnih, nekaj kulturnih vezi, in pa škofija je v Mariboru. Intenzivnega gospodarskega sodelovanja, ki bi bilo istotako potrebno za mesto Maribor in vso prejšno skupnost mariborskega velikega županstva, pa ni več. To pa je v veliko škodo skupnemu našemu gospodarskemu napredku. Če hočemo priti resno do neke koristne centralizacije, moramo najprej gospodarsko povezati najnižje edinice in ustvariti na celem našem obmejnem podeželju nove krepke gospodarske vezi, nove pa posebno tudi radi tega, ker so stare propadle in še propadajo. Kam je prišlo solidno in krepko zadružništvo, ki se je pred 50 leti začelo ustanavljati pod najhujšim nem-škobirokratskim absolutizmom, zadružništvo, ki je postalo po požrtvovalnem in nesebičnem delovanju znanih rodoljubov uspešna opora za osamosvojitev in obrambo slovenskega naroda in gospodarstva pred potujčevanjem in gospodarskim zavojeva-njem! Kam so prišle zadružne posojilnice in hranilnice, ki so uživale zaupanje ljudstva in ga navadile varčevati in pomagati si z lastnimi močmi? Kakor sence še životarijo pred neznano usodo, med tem ko se je narod navadil, da zaupa svoj denar samo še domači postelji ali piskru, ki ga zakoplje v zemljo. Brez kredita so najboljši zavodi in brez svežega gospodarskega udejstvovanja, med tem ko je drugim zamrla vsaka zavest dolžnosti. Kakor pred 50 leti v cvetu liberalno - gospodarskega sistema, se v našem narodu celo tam, kjer je jedro sicer še zdravo, poraja danes samo še sebično udejstvovanje posameznikov, ki si pomagajo vsak po svoje, ustvarjajoč in povečavajoč splošno nezaupanje. To pa mori vsako skup- primier: za lansko leto je prerokovala, da bo Francijo predi koncem leta zadela velika železniška nesreča, in evo: Grozovite katastrofe na božični večer pri Lafifnyjiu1. Za leto 1934. napoveduje ta simpatična Madame Fraya, da bo prineslo človeštvu veliko dobrega. Kar me pa izmed vsega najbolj veseli, je ta njena prerokba, da bo v politični galeriji Evrope nastala velika sprememba. Stara generacija politikov da bo skoro popolnoma izginila iz javnega življenja in naredila prostor novim', mlajši im možemi. Ker geografski) spada k Evrori tudi Jugoslavija, veljajo ti razveseljivi izgledi, ki jih odpira Madame Fraya, nedvomno tineli za nas. Im če se to uresniči, tedaj bo to kakor za einige evropske narode, tako tudi za naš narod gotovo samo sreča. Kako bodo nastopile te spremembe? Madame Fraya prerokuje politikom stare generacije toli prizanesljivo koli neusmiljeno, da jih ne bo odstranil kak nasilen dogodek, ampak, da jih Im večinoma lepo pobrala smrt. Jaz sem dobra duša in našimi po-litikoim absolutno ne želim! smrti, marveč jim želim iz vsega srca, naj bi še dolgo let — do skrajnih! meja življenja — počivali pa svojih1 lovorikah ob prijetmem užiVarnim mastnih penzij in si nek ur. Zadnjič smlo brali, da obremenjuje naš državni budget nad 1'A milijarde pokojnin, pa torej par milijončkov gor ali dol že ne igra vloge, to radi riskiramo. — samo izginejo naj gospodje v zasluženi pokoj in naj se umaknejo novim možem, ki bodo znali prijeti za delo na pravemi koncu im nas spraviti ven iz današnjih težav in nadlog. Pai zoret imam1 pred očmi 6. januar 1929, ki je hotel pomesti z vso staro šaro. in vedmo-zopet prebiram in premišlj ujemi kraljev manifest. Najvišji narodni in državni interesi ter njihova bodočnost mi nala-Ingajo, da se kot vladar in sin te zemlje obračam neposredno na narod in da mu odkrito in iskreno povem to, kar mi v sedaniem trenutku nalaga moja vest in moja ljubezen do domovine. Prišel je čas... ko med narodom in kraljem ne more in ne sme biti več posredovalca! Tekom tolikih preslanih naporov in tolike potrpežljivosti, ki sem jo pokazal v izvrševanju svojih visokih dolžnosti, je mojo dušo trgal obupni klic naših narodnih množic, delavnih in rodoljubnih, toda izmučenih, ki so vodene po svojem naravnem in zdravem razsodku, že davno videle, da se ne more več iti po potu, po katerem se je doslej šlo ... Pretresljive besede so to! In jaz pravimi: Še čez stoletja, ko od nas ne bo več prahu im bo naša doba že davna zgodovina, bo ta manifest kralja Aleksandra iz leta 1929. zanamce mi, ki ga bodo brali V zgodovinskih knjigah, segal v dušo. Ne toliko kot politični, kolikor kot človeški dbkuimemt. Zakaj iz njega zveni bolestni vzkrik moža poštenjaka, borečega se proti nepoštenju. Nas, ki smo sodoživljali tisto žalostno prvo desetletje mlade Jugoslavije, pa zadeva ta manifest toli-kianj bolj v živo. Mi popolnoma razumemo svojega kralja, mi razumemo, kako je morala njegova domovini in narodu vdana duša trpeti pod vsem temi kar se je tedaj dogajalo v naši državi. Kakšne obupne razmere so to bile, kaka nezaslišana korupcija, kako podivjano partizanstvo! Saj se je moralo kralju tedaj goditi kakor Napoleonu, ko je kot prvi konzul prevzel državno oblast in takrat izjavil: Ob petletnici šestojunuarskettu manifesta našega kralja Aleksandra ponavljamo svečano, kar smo v /. številki »Razgleda«, posvečeni kralju kot vodniku naroda, začrtali kot program in pravec, ki mu hoče slediti naš list: Šestojanuarska ideja mora biti vsem pravim Jugoslovanom zvezda vodnica. V njenem svitu je zajamčena srečna bodočnost Jugoslavije. Zato je dolžnost in naloga vseh patriotov, da posvetijo svoje delo in moči tej ideji — v cilju, da se izvrši obnova naše države vseskoz in dosledno v zamisli, zasnovi in na sankcijah 6. januarja 1929. Pozdravljamo vse brate, ki bodo v tem duhu in tem cilju obhajali petletnico šestojanuarskega manifesta, i Pozdravljamo zlasti borce Jugoslavije, ki bodo v nedeljo na svojem velikem zboru v Ljubljani manifestirali za to idejo. Živel kralj! Živela domovina! nost, vsak napredek in vsako zdravo podjetnost. Ta podoba podeželja ni v bistvu mnogo boljša v mestnih pridobitnih krogih in ne pri delavcih ne pri intelektualnih poklicih. V to razoranost in nezaupljivost, ki postaja v svojem nadaljevanju prava nevarnost za ves razvoj slovenskega gospodarstva in našega narodnega zdravja, je treba čimprej poseči z združenimi močmi, z najboljšo voljo in iskreno ljubeznijo do naroda! Prepozno je, da samo nekateri tu in tam. svarijo, prepozno, da skušajo samo nekateri z ugodnimi poročili in dobrimi nauki podpreti vero v boljše čase in. optimistično razpoloženje. Danes, ko tudi poslanci priznavajo, da ne morejo več, kakor bi hoteli, je prišel čas, da se brez razlike mišljenja o pravilnem razvoju^ političnih smeri združijo vsi, ki želijo našemu narodu dobro in ki sledijo vzvišenim besedam in intencijam našega kralja v manilestu 6. januarja 1929, V vsakem kraju in okraju naj se najuglednejši gospodarji in možje zbirajoč svoje sile v zadružni in drugi priporočljivi obliki, iz malih edinic strnejo v večje, ter tako skupno z gospodarstveniki Maribora in okolice združijo v zajednico za ves okoliš bivše mariborske oblasti. Taka obramba gospodarsko najuglednejših, podprta od vseh dobro-mislečih, bi bila v stanu ustvariti zadrugo ali zavod, ki bi si vsaj deloma zopet osvojil zaupanje ljudstva in s tem rešil najprej zakopana in skrita denarna sredstva iz sedaj dvomljivih in nevarnih, gotovo pa neplodnih skrivališč, v gospodarsko življenje. V novih zadružnih obvezah in vplačilih stotin najboljših naših ljudi, v njihovi strogi presoji in praksi bi bila dana boljša varnost nego v posteljah in zemlji. Pri pravilnem in previdnem ravnanju in nalaganju bi ta družba poleg varnosti lahko zasigurala tudi kake obresti. Če bi tudi te obresti v začetku 2—3% vloženega kapitala ne presegale, bi vendar ta pokret s svojo strogo solidnostjo, varčnostjo in POLITIČNI Razorožitvena pogajanja so ■— po vseli zunanjih! znakih soditi — dospela z rimskimi sestankoim mied angleškimi zunanjim ministrom Simonom in laškimi ministrskim predsednikom M'uissoliniijemi im spričo iziročitve francoske spomienicie v Betlinui sedaj ven darilc v dokončno fazo. To pa tembolj, ker se 21. jamra rja sestane vi Ženevi glavni odbor razorožitvene konference pod predsedstvom Hendersona. Ob tej priliki bodo karte vseh velesil že popolnoma . odkrite im tedaj se bo videlo, komm je bilo res za razorožitev in kdo je iskal prilike za zavlačevanje resnične razorožitve. Kakor je razvidno iz najnovejših odkritij francoskega tiska, se glasi vsebina spomienicie, ki jo je poslanik Eran-cois-Pomcet izročil kanioelarju Hitlerju, skoro v celoti odklonilno. Francija odklanja ločene razgovore z Nemčijo, odklanja poseben nenapadalni pakt, češ, da je lokamiski dogovor itak dovoljna garancija dosedanje francoske varnosti. Nadalje odklanja Francija vsako revizijo vojaških klavzul verzajske pogodbe. Dosedanja nemška armada, ki šteje 100.000 mož, bi se po francoskih željah lahko zvišala na 200.000 mož, in sicer V obliki milice s kratkoročno vojaško obveznosti o, to pa le te- Ro mlinski ministrski predsednik Duca, ki so ga ustrelili fašistični dijaki previdnostjo ustvaril poleg vračajočega se zaupanja tudi zdrav optimizem, pred vsem pa tistega že tako propadlega duha skupnosti in vzajemnosti, katerega se samo tisti bojijo, ki nimajo čiste vesti. A to bi še ne smelo biti vse. Skupno gospodarsko udejstvovanje bi se moralo obnoviti in izboljšati tudi v drugem oziru! (Sledi četrti članek.) RAZGLED daj, če Hitler razpusti svoje napa-dainie oddelke (SA in SS). Nemška vladla je že prej oficijelno izjavila, da o razpustu napadalnih oddelkov ne more biti govora, ker jih narod.no-socialistična stranka potrebuje za obrambo režima proti podtalnemu komlunizmiu. Če je res, da Francija odklanja tudi diskusijo o Posaarju, potem je sigurno, da Nemčija tega odgovora ne bo smatrala1 za primerno bazo nadaljnih! pogajanj. V tem primerit se razorožitvena pogajanja ne bi pomaknila preko mrtve točke, ki jo je zabeležila Evropa 14. oktobra preteklega leta. V Romuniji se po umoru ministrskega predsednika Duele razvijajo dogodki v smeri, ki daje misliti. Napovedana koncentracijska vlada se je izjalovilai in liberalcem ni preostalo nič drugega kot homogena liberalna vlada. An-gelesetu', ki ga je kralj imienioVal za ministrskega predsednika, je odstopil, ker so se preklarije v liberalni stranki po smrti Duce tako zgostile, da je grozil razkol. Na čelo vlade se je sedaj pueril Jurij Tartarescu, dosedanji generalni tajnik stranke, nihče pa ne miore oceniti sedanjo situacijo z oziromi na vprašanje, kako doligo sc bo čisti liberalni režim obdržal na krmilu. Veter, ki so ga sejali liberalci s svojimi nasilnimi vo-livnimi metodami, jie razpihal vihar, ki je odnesel sider kmetsko stranko dr. Mania, ni pa izključeno, da bodo liberalci že kmalu morali jesti grenki kruh opozicije. Vpliv obtoka denarja na razvoj gospodarstva Opozarjamo naše čitatelje še posebej na ta veleaktualni članek, ki smo ga prejeli od odličnega strokovnjaka na polja denarstva, in ki ie spričo perečega vprašanja: kako priti ven iz sedanje denarne stiske? — za vsakogar zanimiv. V prejšnjih letih je vsemi dlrža-vam največ skrbi povzročala zinia, ki vedno povečuje socijalno stisko. S socijalno stisko pa so vedno združene politične nevarnosti. S pomladjo, ki prinaša olajšave, se je položaj malo zboljšal, vendar nivoja prejšnjega lota navadno ni bilo mogoče več doseči, in tako je ostala trajna nevarnost nadailjnejfa pooštrenja gospodarske krize in vseh s tem zvezanih posledic, ker noben režim ni imel poguma prelomiti z metodami, ki so dovedle do krize. Zato s-e je samo čuditi, da danes, ko bi po vseh pojavih morala nastopiti poostritev! gospodarske krize, prihajajo razmeroma ugodna poročila o položaju gospodarstva, brezposelnosti itd. iz vseh dežel. Ali pa se je res tudi že obrnilo na bolje? In ali se je res izkazalo, da je bilo liberalno gospodarstvo z blagostanj emi minulih desetletij' slabo, in, da so današnji sistemi avtarkije in omejevanja pravilni? Če danes govorimo s trgovcem, obrtnikom', namieščencem ali pa celo s kmetomi, pridemo takoj do drugega pirepričanja. Pod pritiskom bede, dolgov in skrbi je tako p-osamez-I mik, kakor cele skupine, in končno tudi država V svojem gospodarstvu samem postala že tako apatična, kakor bolnik, ki v dolgotrajni bolezni sčasoma pozablja, kako se je počutil, ko je bil Zdrav. Predaleč bi nas zavedlo, ako bi hoteli obravnavati tu celotni problem: današnje krize. Toda jedro tega problema je V denarju, in s tem , se hočemo malo pobaviti. Ali je upravičeno tistega, ki se zavzema danes za povišanje obtoka bankovcev, imenovati spekulanta in škodljivca gospodarstva? Mislimo, da je to popolnoma napačno presojanje funkcije denarja in njegove naloge. Predvsem moramo ugotoviti, da papirni denar niti ne predstavlja kak del ljudskega premoženja, arn- pak ga je smatrati le kot zadolžnico j na to premoženje. Da, ne smemo niti gledati v njem zanesljivega regulatorja, marveč samo služabnika, gospodarstva. ki ga je treba tam porabiti, kjer manjka. To bi si morale zapomniti emisijske banke posameznih držav, ki so tega služabnika popolnoma nezasluženo naredile za gospoda in si s tem' samte zasigurale gospodstvo nad gospodarstvom,, namesto da bi bile koristen instrument gospodarstva. Gospodje gospodarstva niso menjalci, ki jih je Kristus pognal iz templja, ampak produktivne sile ljudstva, delodajalcev in delojemalcev v harmonični razdelitvi svojih moči. To načelo se je polagoma popehifama izgubilo iz vida in če danes prebiramo časopisje, bi morali verjeti, da sireča človeštva ni več odvisna od sil prirode, duha in »Vse okrog mehe krade, ministri So slabotni. Nekateri ljudje si morajo kupičiti strahotna premoženja... Ta dežela je pokvarjena do kraja. Kaj storiti?« In tedaj se je kralj Aleksander odločil, vladarsko in državniško je bil to sijajen udar. Toda — Kralj ne more vsega izvršiti sami. Kralj da idejo, da smernice, da pooblastila, toda delo morajo opraviti odgovorni faktorji, ki pa morajo biti kralju dobri pomočniki. Nočem trditi, da tedanji kraljevi pomočniki niso imeli dobre volje, toda nalogi žal niso bili docela kos. Sploh je naša nesreča, da nimamo velikih mož državnikov organizatorjev. Kaka škoda, da je tako rano odšel v večnost Janez Ev. Krek! Da bi bil on ali pa drug mož njegovega kova ob začetku Jugoslavije stal mlademu vladarju ob strani kot svetovalec im sodelavec, marsikaj bi v naši državi izgledah) drugače. S svojim manifestom 6. januarja 1929 je naš kralj zasnovali krasen projekt niove državne zgradbe. Tul se je pokazal mojster arhitekt, toda za dovršitev te zgradbe treba polirjev, vrednih svojega mojstra. Zato pa želimo za Novo leto in ob petletnici šestojanuarskega manifesta, ki jo obhajamo, vsi patrijotje: Našemu kralju zdravja in dobrih svetovalcev in sodelavcev. Naši domovini mirnih sosedov. Našemu narodu, da bi sc danes ob petletnici šestojanuarskega manifesta polno zavedal njegove veličine in enodušno manifestiral za to, da sc na vsej1 črti povrnemo k 6. januarju 1929, da se vzpostavijo vse tedanje sankcije, in da se na njihovemi temelju pneosnuje in obnovi vse naše državno življenje. Naj se za vedino pokoplje in pozabi vsa preteklost im naj se z novim letomi začne nova doba Jugoslavije! Dvignimo se in pokažimo, da nismo več hlapci partizanskih doktrin, zasejanih mied nas z desne in leve, marveč, da smo nositelji in hordi svetle ideje, katere prapor je visoko dvignil naš kralj in voditelj. Vstanimo, bratje, im vezi Zdrobimo — vezi preteklosti — im svobodnih glav, svobodnih src in svobodnih rok, korakajlmo v novo življenje! Bog im kralj im marod! Srečno noVo leto vsemi Slovencem, Hrva torni, Srbom in Bolgarom ter skupaj vsem' Slovanom! Aemonus. Rudolf Jan,huba: Martin Tožan (Vsakdanja zgodba.) Vlak trese enakomerno. Sami ležim v oddelku in gledam skozi okno. Zunaj je siv dan, čeprav je jesen še daleč. Vlak hiti. Moja postaja je daleč. Meni se ne mudi. Zamuda me ne zanima. Nihče me ne pričakuje. , Sprevodnik pogleda v oddelek. »Koliko je ura?« »14.20.« Po voznem redu pnspem na cilj šele ob 18. Še štiri ure! Brzimo mimo postaje. Opazujem poslopja. brzojavne žice... kot v filmu. Na okno lete prve kaplje dežja. Zdaj je nebo še bolj sivo. Vlak drdra preko kretnic; že stojimo. »IV. postaja!« Vrata se odpro in jaz nisem več sam. Moj sopotnik je starejši gospod. To me ne moti. Ležim dalje. Končno sem pokonci. Moj sopotnik sedi pri oknu in čita. Sedem mu nasproti in pregledujem zadnjo stran časopisa. Moj sopotnik kadi damske cigarete. Taka so moja prva opazovanja. Tresočih črk sem se hitro naveličal. Kako dolgočasna so potovanja. »Izvolite časopis?« »Prosim'!« Pregledujem naslove; Hitler... Hitler ... DN... MA... GPU... PEN... Kultura: Goethe kot kemik... N. N.... 70.000 ... -ski. »Hvala!« Vrnem časopis. Ogledujem svojega sopotnika. Oči ima sive, obleko tudi... Nog iie sme vendar držati tako visoko. Moj so- potnik bi se lahko seznanil z, mojimi podplati. Sicer pa je kriza! Ugibam, s kakšnim poklicom se bavi! Kdo ve?... Sicer ne izgleda nevarno!... Umetnik ni! Nekam ponižen je videti! S seboj ima dežnik. Mogoče je detektiv? No, da! Slabi časi. Nohtov ne striže moderno. Jaz sem svoje pravočasno skril. Pri zadnji nogometni tekmi sem, si jih preveč skrbno pogrizel. Uslužbenec jedilnega voza naju vabi na južino. Demonstrativno gledava skozi okno! Sedaj sem šele opazil, da senu lačen. 1 oleg mojega sopotnika leži knjiga. Preberem naslov; Napoleon... Torej kulturno bitje. Zunaj dežuje! Torej me bo vendar kdo sprejel na kolodvoru. Moj dežnik je v zastavljalnici (drugo jutro sein ugotovil, da Ka tudi tam ni več!). Moj sopotnik ima lep dežnik s koščenim ročajem. Vlak zopet stoji. »VI. postaja!« »Bi bili tako prijazni in bi pripazili na moje stvari?« »Prosim!« Kmalu se vrne. »Dežuje!« je omenil. Začuden sem. Saj bi si lahko mislil, da nisemi slep. »Dobro, da sem vzel dežnik s seboj! Tokrat izjemoma. Sovražim take pritikline.« Ali mu naj zaupam svoj položaj? Ne! Zastavljalnica ...? Moj ugled,! Vzel je Napoleona in lista po njem. Ko vidi, da ga opazujem, me vpraša: »Ali Vam ugaja?« »Deloma!« , . »Meni ne več! Nekoč zelo! Ce želite, vam razložim, kako se je zgodilo!« »Prosim!« Odložil je knjigo. »Vozil sem se z vlakom. Dan je bil podoben današnjemu. Sam sem sedel v od- dela, marveč od rešitve velike uganke: Z zlatimi staindairdomi ali brez zlatega standardla? Tako je svtet s tega vidika raz-qepljen danes v dva tabora, pri če-mter mioraimio uigotoviti, da srečen ni ne ta ne oni. Saj rešitev tega vprašanja tudi ne more prinesti odločitve, in voditelji finančne politike najbrže V to niti ne verujejo, ampak si samo prizadevajo, z eno ali drugo mietodo začasno, kolikor se pač da, omiliti krizo, dokler ne pride do kakega odločilnega prevtrata. Predsednika Roosevelta radi njegove inflacijske politike zelo napadajo in predstavljajo njegove poizkuse kot dejanja blazneža; njegovi sodržavljani in volilei pa gledajo na stvar čisto drugače, saj ve Francoz Andre Maurois v svojem listu ves navdušen poročati o velikih Rooseveltovih uspehih im presoja tildi nadaljni razvoj skozinskoz optimistično. Saj pa tudi moramo biti tu previdni v presojanju, ker si ne moremo misliti, da bi Zedinjene države in Anglija v lastno škodo namenoma pritiskale dol svojo valuto. Vrednost denarja določujejo pač razne okolnosti, poglavitno pa zaupanje. Saj je končno res tudi samo zaupanje, kakor > ra vi nemški finančni diktator Schacht, ako prebivalstvo' verjame, da je izkazano zlato resnično tudi tu. Zlato kritje nemške marke je znašalo 24 odst., padlo potem na 7 odst., tečaj v Ciinim pa je navzlic temu ostal nespremenjen. Torej vidimo, kako pri vrednotenju denarja danes igrajo vlogo drugi faktorji. V zadnjih letih je v vseh državah nastalo ojačen j e državne avtoritete z več ali manj diktatorskim licem. Ta državna avtoriteta je danes za vrednost denarja v notranjosti države veliko bolj odločilno kot pa zlato kritje. Na. vrednotenje v inozemstvu zaenkrat niti ni treba polagati posebne važnosti, saj je z zunanjo trgovino danes tako, da se čedalje manj trguje: blago za denar, i amipak vedno bolj1: blago za blago. J Sicer pa je visoki tečaj naše valute j v inozemistvui samo premija za tiho- | ta pijenje z dinarjem. ! Kako’ je z obtokom? V zapad- j nih državah, Nemčijo vključno, prihaja na vsakega prebivalca obt k ! bankovcev do 4.000 dinarjev, v Jugoslaviji pa samo do 300 dinarjev. Iz tega vidimo, da je obtok bankovcev pri nas nenaravno majhen proti obtoku v drugih državah, kjer celo nameravajo povišati obtok. Slabe posledice tega našega, stanja vidimo v prvi vrsti V nelikvidnosti bank. Dokler vlagatelji ne bodo mogli poljubno razpolagati s svojim denarjem, ni računati, da bi se povrnilo zaupanje. Da so se pravočasno bankamj dajali na razpolago vsaj majhni krediti, da bi bile mo- gle zadovoljiti vlagatelje, pa bi gotovo ne bili potrebni zaščitni zakoni. Ko je v Nemčiji nastal naval na banke, so zaprli vse banke, im je za dan zopetne otvoritve blagajn državna banka že pripravila nekaj milijard. Ko so ljudje začutili denar so prenehali dvigati vloge in gospodarstvo je šlo zopet mirno dalje svojo pot. Pri nas smo izgubili medtem veliko dragocenega časa, in vsaka kupčija in vsak i investicija, ki se ne more izvršiti radi pomanjkanja denarja, oškoduje ljudsko premoženje in gospodarstvo in naposled tudi državo, ker je nemogoče izterjati potrebne davke. Sploh se razvrednotenja denarja ni potreba bati, če le... Razen tega pa niti mi treba zvišati baš emisije bankovcev, ampak se lahko izdajo tudi drugačna plačilna sredstva, za katera je lahko najti kritje, in ki bi jih prebivalstvo domla enako rado jemalo, kakor navadne bankovce. Kakor rečeno: zamudilo sc je veliko časa in energije. Kljub temu pa zahteva gospodarska narava svo-svoje pravice. Iz mariborskega gledališča Mala Floramye, Za Božič smo videli uspelo opereto splitskega komponista Ti-jardoviča, ki v Mariboru ni mogla najti ugodnih tal. Glavna krivda je v tem, da Je libreto pisan v splitskem dialektu in izgubi v prevodu svoj specifični lokalni kalorit. Glavne vloge so kreirali ge. in g.: Udovi-čeva (Mala Floramye), Sancin (Mirko), Skrbinšek (Šjor Bepo). Od manjših vlog je treba posebej omeniti ge. in g. Zemljičeva (Šjora Petrovnila), Zakrajškova (Miss Eveline), Furijan (polkovnik), P. Kovič (Šjor File) in Harastovič (Pice feraja). Izmed plesov je bila najboljša točka kolo, ki so ga izvajale mariborske Sokoliće. Da pa izključimo vsako nesporazumi j en j e, moraauo v novič poudariti, da se vsi protiargumenti v javnih» razpravah obračajo proti izdajanju bankovcev brez kritja, proti inflaciji, da pa tu popolnoma prezrejo drugo možnost: Povečanje ali izdajo novih kritih bankovcev. Na to nasprotje dveh popolnoma različnih pojmov moramo vedno zopet opozoriti, istotako kakor na dejstvo, da se za kritje poleg zlata vendar prav lahko pritegnejo tudi druge vrednote. , . Denar doma ne nese nobenih obresti in ni varen ipred to ali ono nezgodo. Naložite zato odvišni denar v Jugoslovanski hranilnici in posojilnici, Maribor, Kralja Petra trg 6 (Palača Pokojninskega zavoda), ki sprejema hranilne vloge v tekočem računu od vsakogar in jih najugodneje obrestuje. Obrestuje že vloge od 10 Din navzgor. Domači hranilniki na razpolago brezplačno. Otvarja trgovske kredite v tekočem računu in sprejema v kritje svojih terjatev tudi račune v inkaso. Izvršuje inkaso računov za vsakogar in za vse kraje. Jugoslovanska hranilnica in posojilnica izplačuje vloge takoj in daje tudi manjša kratkoročna posojila. RAZGLED Režijo vodi g. Skrbinšek, dirigira g. Herzog. Gledališče je bilo polno. Grofica Marica. Na novega leta dan je bila premijera Grofice Marice z go. Udovi-čevo v naslovni vlogi in z g. Trbuhovičem v vlogi Tasila. Oba sta svoji vlogi odlično odigrala. G. Trbuhovič je še vedno stari mojster in zna pomanjkljivost svojega glasu krasno krili z izborno igro. Sploh je menda igravsko najboljši TasilO', kar smo jih videli v Mariboru. Za zabavo so skrbeli še ga. Barbičeva in Savinova ter gg. Skrbinšek, Tovornik in Harastovič, ki je z go. Barbi-čevo odplesal tri uspele duete. Publika je bila zelo zadovoljna. Režijo vodi g. Harastovič, dirigira g. Herzog. R. Janhuba. Nekaj o Trnjulčid Dobro se zavedam, da so edini upravičeni kritiki otroških predstav otroci sami, zato sem na Štefanovo popoldne mahnil v gledališče in se stisnil v dijaški parter ter napel ušesa. (Ta način »originalnih« poročil je tudi za druge predlstave priporočljiv!) Takoj po prvem dejanju se ije vnela med dvema posebno modrima vroča debata, ko je trdil eden o ge. Gornikovi, da ima »demonski« glas. Strašno me Je sicer zanimalo, kaj si je pod tem predstavljal, a kljub temu, da je nekdo vprašal, kaj da to pomeni, nisem zvedel ničesar, ker mi je odgovoril, da ni zato tu, da bi mi take stvari razlagal. 0 1 avličku (g. Harastoviču) se je konstatiralo, da je imeniten, ker se zmiraf s poslušalci posvetuje, kaj bi storil. NajmodreiSi med njimi je sicer postavil tezo, da je to pesnikova ali pa režiserjeva zasluga, a fe bil odločno odklonjen. Ko se je prikazala 1 rnjulčica (ga. Kraljeva), so vsi trije odprli usta in rekli: »A!« In šele čez čas: »Kako je dobra!« O kraljeviču (g. Nakrstu) so konstatirali, da je strašansko lep in junaški. Samo tista pesem o vinu jim ni bila všeč. Vse lepo in prav, v Ameriki so sicer res odpravili prohibicijo, ampak mi mladi ostanemo le mladi junaki in skavt je. Kljulb od-pravi prohibicije in reklami za pitje. Nazadnje je prišla še ena konstatacija, ki je na noben način ne smemo zamolčati. Nekdo je ugotovil; Kako lepo bi bilo šele, če bi igrali recimo »Tarzana«. S prav čudnimi mislimi o mladini, ki si mesto »Trnjulčice« želi Tarzana, sem se vrnil domov. In sam ne vem, ali bi bil nad to mladino navdušen ali žalosten. Jaro Dolar. Drobnarije Na novega leta dan je v 61 tem letu svoje starosti umrl na srčni kapi »nemški Dostojevski« Jakob Wassermann, veliki borec za pravico in resnico. Kot rojenega Žida, ga je že zgodaj začelo zanimati »nasprotje« med Židi in Nemci. Kdor ga še ni poznal kot pisca romanov: »Der neue Fall Mauritius«, »Kasper Hauser oder die Trägheit des Herzens«, »Die Juden Ton Zirndorf«, »Das Gänsemärchen« in drugih, ga pozna kot enega izmed tistih, ki jih je Hitlerjevo kulturno »čiščenje« obsodilo na grmado • V Moskvi je pred dnevi bil pogreb bivšega ljudskega komisarja Anatola V. Lunačarskega. Njegovi privrženci in sovražniki mu priznavajo veliko zaslug za uspešno prosvetno politiko v sovjetski Rusiji (skoro popolna odprava analfabetizma). Znan je tudi po mnogih literarno-zgodovinskih delih. O njegovih dramatskih poizkusih sodijo nekateri (n. pr. Aldanov), da so brez umetniške vrednosti. V koliko je ta sodba upravičena, se odtod ne da presoditi. V budimpeštanskem gledališču so pred nedavnim uprizorili staroindijsko pravljico »Sakun Talo« ki jo je menda pred 1500 leti napisal indijski pesnik Kalidasa. Stvar je v moderni režiji baje silno uspela. Po dunajskih gledališčih zadnje čase zopet strašijo stare avstrijske uniforme in Radecki-marši. Tudi patriotizem! Decemberska številka »Ženskega sreta« je posvečena ženski mladini. Iz najrazličnejših vidikov osvetljujejo naše znane ženske ideologinje A. Černejeva in A. Vode-tova nehroj problemov, ki se pri tem porajajo. V zvezku je nekaj močno občutene lirike in refleksij mlade E. Muserjeve, ki jo poznamo že iz »Žara«. V sredo je imel pri »Svobodi« profesor Stupan predavanje o fašizmu v ŠvicL Njegovim zanimivim izvajanjem o tem križišču najrazličnejših političnih struj je sledilo mnogo poslušalcev. Jaro Dolar. KULTURNI delku in bral. Silno me je navduševala ta knjiga!« In pokazal je na Napoleona. »Življenje, borbe... Kenij velikega Napoleona me je omamil in niti zavedel se nisem, da nisem več sam. Moj sopotnik je sedel pn oknu in držal v rokah »Wiener Journal". Da. • !av točno se spominjam]! Dolgo sva molčala. Naenkrat pa moj sopotnik vstane m se mi predstavi: »Martin Tožan!« je dejal. »Saj dovolite? Sama sva m se lahko kaj Pomeniva, da nama ne bo dolg cas.« »O, prosim!« sem mu odvrnil. Potem senii izvedel, da je uradnik v rudniku, uradnik z veliko družino in z majhno plačo. Sedaj Je v ''ohkdi skrbeh zaradi pokojnine. Smilil se mi je ta revež., kajti skrb mu je ležala na obrazu. Vprašal me je, kakšno knjigo držim v rokah. Ko sem mu povedal, se je nasmehnil: »Napoleon! No, da! Tisoč strani pisarijo o veličinah, o velikih duhovih, kot pravijo. Sto m sto knjig o Goetheju, o Napoleonu, o Cezarju m drugih, ko bi mogoče zadostovala samo ena. Ne vem, zakaj se ti ljudje ukvarjajo vedno z istim Cezarjem, istim Napoleonom, ko je drugih življenj na tisoče, katerih borba je obupnejša in bolj grozna, kot bitka pn be-danu ali pri Waterlooju. Za temi borbami se skrivajo imperijalistične težnje P°?ti‘ meznika, skupine ljudi ali celo naroda. 1 o je samo podel pohlep po oblasti, ki je zavit v svilen papir visokih gesel! V/er glaubt, wird selig! Za ostalimi borbami pa stoji tisoč bledih obrazov, tisoč od solz izpranih oči, tisoč ohromelih rok in izgubljenih življenj. Ali se Vam ne zdijo ta življenja sveta in mnogo višja, kot sto Napoleonov in Cezarjev skupaj? Čudna je doba, v kateri živimo! Polna socialnih gesel in borbe za pravico. Star sem že, a še danes ne vem, v katerem koritu se nahaja ta pravica! Vsi žro, vsi, ki pridejo h koritu ... nikdar niso siti... pravice je vsak dan manj! Včasi obžalujem, da sem ubog človek, oženjen in oče otrok. HO" tel bi biti mlad in sam, da bi lahko hodil po vlakih, iz oddelka v oddelek bi hodil in govoril o vsem. Pa to je nemogoče! To sem uvidel. Zato molčim. Saj veste ... Družino imami... To je moja krivda!« Odneha! je in gledal skozi okno. Moje grlo je bilo suito... bal sem se spregovoriti, mislil sem, da ne bom spravil glasu iz sebe. »Dve leti je od tega,« je nadaljeval, »ko se je na severni progi ponesrečil vlak. Mogoče še pomnite ta dogodek. Liberalni minister za vzgojo se je takrat smrtno ponesreči!. Naslednji dan so prinesli vsi list; dolge, neskončne članke. Vsi so obžalovan tragično smrt uglednega moža, veljaka, mi-nistra. Njegovo sliko so prinesti na naslov-ni strani in obžalovali njegovo ženo.« Začudeno sem ga pogledal. »V tem ni vendar nič slabega!!« »Da! Ne bilo bi! A v tem vlaku se ie Ponesrečil Martin Tožan!« »Vi?« »Ne!« »Vaš brat... Vaš sorodnik?« »Ne! Slučajno se tudi jaz tako imenujem! Bil je izseljenec. Deset let se je trudil v tujini za svojo ženo, za svoje otroke. Pa tudi za mater in očeta! Vsi ti so ga željno pričakovali... svojo srečo so pričakovali z njim. Otroci... žena... starši niso imeli ne bogastva, ne doma, ne pokojnine... vsa sreča jim je bil oče... mož ... sin. Ena sama nesreča, ena sama beseda ... Martin Tožan — mrtev... In sreča je ležala v obliki kepe mesa strta, uničena, med tisočerimi vijaki, žeblji in osmi. Ali razumete sedaj? Tam pod ruševinami je ležala sreča, sreča ubogih in bledih obrazov. Te ruševine so bile nagrobni spomenik desetletnemu čakanju in upanju. Ali veste, kaj je desetletno upanje? Ali poznate bodočnost brez palač, brez bogastva in sreče? Vsi listi so pisali: UMRL je MINISTER!! Ali veste, kaj se je skrivalo za tem? Velika palača... bogata zavarovalnina ... velika pokojnina in ...« Tu je naenkrat obstal. »... Martin Tožan — mrtev!« »Še danes vidim tiste obupane roke, ko so se zagreble v železne ruševine, med vijake in mešale svojo lastno kri z ono, ki je bila strjena v kepah mesa. Še danes vidim tope, od solz izprane oči, ki so zaman iskale, iskale, iskale... Ali veste, kaj?...« Zakričal je in planil pokoncu! Polagoma je sedel in dodal tiho : »... desetletno upanje!« Kmalu nato je vstal. Pri vratili se je obrnil in dejal: »Samo enega Martina To-žana sem poznal jaz! A vedite, da sja bila Pod onimi ruševinami tudi dva... mogoče celo trije in še več!« Vlak je vozil dalje. Kmalu sem dospel na cilj. Izstopil sem. Zunaj je stala kopica ljudi. Sprevodnik je stopil It meni in vprašal, kdaj je Martin Tožan zapustil oddelek? »Med šesto in sedmo postajo!« Prihiti prometnik. »Martin Tožan je padel po nesrečnem naključju iz voza in se ubil.« Silil sem k izhodu. Tam je že stala preiskovalna komisija. Dež je padal, a v meni je glasno odmevalo: »Po nesrečnem! naključju mrtev ...« Hitel sem po mestnem tlaku, suval ljudi. Kam? ... Samotna ulica... koraki odmevajo od sivih sten. NAPOLEON BONAPARTE je umrl na sv. Heleni... ALEKSANDER VELIKI v Babilonu... Po zavzetju Perzije ... JULIJ CEZAR je bii zaboden v senatu v trenotku. ko si je hotel posaditi krono na glavo ... LIBERALNI MINISTER se je ponesrečil na severni progi... Martin Tožan — mrtev!... SENZACIJA! SENZACIJA! Časopisi... Nova izdaja!... Hitler kancelar Nemčije ... Nov rekord na tisoč metrov... Nov Nurmi... Fjodor Šaljapin ... Don Kichot!... Šlager sezone! Kavarne polne... Bioskopi polni... Gledališča polna! Samo naprej... hiteči koraki v ozki ulici... Nova komunistična zarota v Španiji! Nov atentat v Rimu!... Doktor... Knezo-škof, sv. Očeta hišni prelat, rimski grof, administrator prve, druge in četrte škofije, odlikovan z redom sv. Save I. stopnje z lento... itd. itd- danes nenadoma umrl. Martin Tožan — mrtev! To ni šlager, tega ne honorira nihče * Hitim mimo tiskarne. Nenadoma se ustavim, izložba, polna knjig... Nova izdaja... Popolnoma novo... Zweig: Fouche ... lelnšič: Cezar... N. A. Tolstoj: Peter Veliki... Veledelo... Mereschkovsky: Napoleon... Novo... Novo!... In tam v kotu? Maliern si oči! Saj ni mogoče!... Vendar! Ne! Moje oči me ne varajo! V kotu berem: Karl Novy: Martin Tožan (izide v kratkem...) DRAGI ČITATELJI IN ČITATELJICE! Nujno Vas prosimo, podpirajte naš list s tem, da vplačate naročnino in da ga priporočite tudi znancem. Če ste medtem naročnino že nakazali. hvala Vam! Če še niste. Vas pa prosimo, spomnite se na to in se poslužite položnice, ki je bila priložena 1. številki lista. Ako ste našo položnico slučajno založili, dobite položnico tudi na pošti: številka našega čekovnega računa je 16.536. Nakažite vsaj četrtletno naročnino Din 20 — saj je to malenkost — nam pa s hitrim vplačilom* zelo olajšate trud in velike stroške, ki jih imamo z izdajanjem lista. Pokrenili smo »Razgled« v dobri nameri, da nudimo slovenskemu čitateljstvu vsestransko zanimiv, zabaven in poučen list, — bodite nam torej dobri prijatelji in nam pomagajte pri tem prizadevanju. Čim več naročnikov bo list imel, tem bolj se bo izpopolnjeval in Vas zadovoljeval. Priporočamo se Vam in Vas naj-lepše pozdravljamo UREDNIŠTVO IN UPRAVA »RAZGLEDA«. na trgovina in manufaktura, vedno dobro obiskana, in spet reprezentativen lokal: Karo-čevlji (D. Roglič). Dalje: Fran Gert, svečar in medi-čar, znana cvetličarna Filomena Welt, juvelir Ilger, izložba en sam lesk in blesk, brivnica Mareš, docela velemesten salon, v Gosposki ulici je tudi znani damski česalni salon Leben-Eigl (v Mariboru imamo sploh lepe frizerske salone); pridemo mimo elegantnega lokala Hu-manik-čevlji, juvelirja Seilerja, parfumerije Thür do kavarne »Central«. Ta je nekako kakor kavarna »Evropa« v Ljubljani, priljubljena zlasti poslovnim ljudem. Tu v večernih urah lahko vidiš tudi naše industrijske magnate, če te zanimajo. Ob »Centralu« je križišče Ulice 10. oktobra, ki vodi na Slomškov trg k Stolni cerkvi, škofiji, teatru, pošti in Mestni hranilnici. Zdaj imamo pa še majhen kos spodnje Gosposke ulice: Foto-centrala Vlašič, novoetabli- rana modna trgovina »Petit Paris«, slaščičarna Pelikan, potem velika manufaktura in modna trgovina Delček & Marini, Specijalitete v blago-vih in vedno jako apartne izložbe, Fr. Weiler, specijalna trgovina barv in parfumerija, in končno na vogalu Kreditna banka, mariborska podružnica, pa smo spet zunaj na križišču ' Slovenske ulice, odkoder smo zadnjič startali. Na drugem koncu levo si ogledamo še drogerijo, foto-manufak-turo in parfumerijo Makso Kanc (iz znane ljubljanske rodbine drogeri-stov) in za zaključek stopimo v avtomatski bife na kak sandvich. Tako smo se malo pokratkočasili na mariborskem korzu, sicer ga pa bodo naši čitatelji morda imeli priliko videti celo v filmu, saj namerava v kratkem priti v Maribor ljubljanska filmska družba in filmati slovenski Meran križem-kražem in na vseh koncih in krajih, od zunaj in od zno-. traj ... To bo interesanten film! GOSPODARSKI RAZGLED Revija mariborskih podjetij Malo promenade po mariborskem korzu Zadnjič smo s čitatelji »Razgleda« napravili večerni sprehod po mari-borskem korzu, ki mu je glavno to- ; rišče spodnja Gosposka ulica. Tu je ( center mesta, tu se preliva promet z ^ Aleksandrove ceste odnosno Slo- < venske ulice na Glavni trg in dalje preko širokega dravskega mostu. Toda samo osebnemu prometu služi Gosposka ulica, ki je ozka kakor ( ljubljanski Stari trg, dočim je za vo- ; zovni promet zaprta, kar je za sprehajalce po korzu seveda tem prijetneje. : Torej, dragi čitatelji, zadnjič smo krenili po korzu dolven in smo si , mimogrede malo ogledovali izložbe , trgovin na levi strani, danes pa kre- \ nimo nazaj, pa si oglejmo še na drugi , strani te in one trgovine. Saj je Go- I sposka ulica skozinskoz trgovinska ( in raznolike izložbe, druga poleg druge, to je prav pestra slika, zlasti pa efektna ob večernih urah, ko se vse koplje v sijaju električnih žarnic. Prva trgovina ob vogalu Gosposke ulice in Glavnega trga, če gremo nazaj proti Slovenski ulici, je trgovina Jos. Kaučič, špecerija in železnina; stara firma je to, zato pa takoj zraven mlada Krma: Vilko Blatnik, čevljarna, ki se s svojimi čednimi, solidnimi izdelki prav uspešno uveljavlja v ostrem konkurenčnem boju, ki ga danes bijejo čevljarne. Izložbe, ki nas na tej strani posebno privabljajo, da se radi malo pomudimo in si bliže ogledamo to in ono zanimivost, so izložbe Korman-nove galanterije (nasledniki Josip Fric, Drago Ragg & Co.). Tu je v bazarju igračk včasih bil tudi zamorec, da, pravcat živ zamorec, ki je znal tako komično sukati oči in kazati bele zobe. Čurimuri smo mu Brodolomci Drama z Oceana Zrakoplov »Grof Zeppelin« je zapustil Pernambuco ob eni uri zjutraj in je zdaj počasi plul v severo-zapadni smeri proti daljnemu Chicagu, da obišče tamkajšnjo svetovno razstavo. Pred dobrot uro je preletel Paro in je zdaj plul pr^ko ustja veletoka Amaconke, ki je tu izlivala svoje vodovje v ocean. Dva gospoda sta stala na palubi ter gledala proti zapadu, kjer je v večernem meglenem ozračju izginjala obal. Sonce je zahajalo za obzorjem. Gledalca sta nemo uživala lepi prizor sončnega zatona v tropah. Naenkrat pa je starejši gospod zadrge-tal, kakor od neke notranje groze. Bled je strmel v globino, v valove Atlantika, katerega čez dan tako lepo sinja barva se je bila spremenila zdaj v sivo-rjavo. Zaskrbljeno ga je vprašal tovariš: »Kaj pa imate, prijatelj? Izgledate nekam vznemirjeni.« »Imate prav, dragi tovariš,« je bil odgovor. »Saj imam tudi dosti vzroka za to. Vzbudil se mi je spomin na strahovito dramo, ki se je tam spodaj odigrala in onesrečila za vse življenje meni zelo drage ljudi. Naj vam povem ta dogodek: Pred nekako osmimi leti se je podal moj tovariš iz mladih let v Zedinjene države, da si tam zgradi bodočnost. Riko je bil sposoben in marljiv dečko in dobro je napredoval. Njegova sreča se je zdela popolna, ko si je pridobil srce hčerke svojega delodajalca, bogatega veletrgovca, ki je trgoval zlasti z Južno Ameriko, in se je lahko z njo poročil. Riko je potem stopil v trgovino svojega tasta in postal njegov so-t rudnik. Stari gospod je obiskoval vsako leto rekli, Kaj pravite, otročiči, ali je ta zamorec še tam? Morda je pa šel čez zimo domov v Afriko, ker bi ga tukaj preveč zeblo. Gremo dalje: Foto Mayer, potem ; Fischbach, Specijalna trgovina za krtače, Albert Vicel, kuhinjska oprema, Srečko Pihlar, manufaktura, 1 Granitz, kožuhovina, in potem Julio Meinl, seveda tudi v Mariboru re- j prezentativen, dalje pa Perhavec, J alkoholne pijače. Lani sem se sprehajal po korzu z ! nekim Amerikancem. Nobena trgo-vina ga ni zanimala, ampak pred , Perhavcem je dejal: »All right!«, vstopil in ostal tam. Ce ni medtem ; odšel, sedi najbrže še danes tam notri in pije svoj whisky . . . A propos, dragi čitatelji, ali se še kaj spominjate tistega zabavnega procesa proti milijonarju Witheju tam v Chicagu, ki ga je tožila njegova žena na 'ločitev zakona, ker je bolj ljubil whisky in cocktade kot pa njo. In ko je bilo na razpravi toliko govora o teh vabljivih pijačicah, da sam sodnik ni mogel več zadržati skomin in je prekinil razpravo, češ: Moram še jaz na en whisky! No, pa nadaljujmo svoj sprehod: j Foto-manufaktura Ivan Pečar, inte- j resantna izložba, Felix Škrabi, mod- 1 ŠPORTNI RAZGLED Francoski smučar Roger Rochait v sliajnein skoku na tekni ah v Sankt Moritzu. Kupite si potrebno SBHISlfO OblGkO pravočasno. ZIMSKI PLAŠČI v najfinejši izdelavi. TRENCHCOATI brezkonkurenčne cene. OBLEKE od Din 250-— naprej. HUBERTUSI Din 250'—. KRATKE SUKNJE s krznenim ovratnikom, dobre, Din 350-—. MORNARSKI PLAŠČI od Din 150-— naprej pri FRANCU CVERLINU Maribor, Gosposka ulica 32 svojo podružnico v Riu, a ga je pred dvema letoma napadla bolezen in je zato poslal na pot svojega zeta. Riko si tega ni dal dvakrat reči in je pograbil priliko, da pokaže svoji mladi ženki čudesa tropskih dežel. Ker pa sta imela triletnega sinčka in ga nista hotela pustiti doma, sb se vsi trije lepega dne odpravili na pot. Potovanje se je lepo začelo, mlada dvojica je preživljala na ponosni ladji krasne dni in uživala svojo srečo v polni meri. Ko je priplula ladja »City of Miami« v bližino braziljske obale, p;i jo je ponoči zajel strahovit ciklon. Ladja mu ni bila kos, in kmalu se je začulo povelje: »V rešilne čolne!« V temni noči in ob divjanju besnih elementov je bila zmešnjava neznanska, vendar se je Riku posrečilo, da se je z ženo in otrokom rešil v prazen čoln. Upal je, da ko se zdani, najde ostale brodolomce. Ko pa je napočilo jutro, — viliar se je bil polegel — ni bilo daleč naokoli videti nobenega čolna, v lastnem čolnu pa uboga družinica ni našla ne živil ne vode. Le samokres s šestim« naboji je ležal pod klopjo, Riko ga je vtaknil v žep. Sledili so' strašni dnevi. Morje se je popolnoma pomirilo, sonce pa je neusmiljeno pripekalo na uboge brodolomce. Lakota bi še bila vzdržljiva, toda žeja je postajala neznosna. Toda nikjer nobene ladje, nikjer rešilne obali. Dva dneva sta minila in trpljenje se je vedno bolj stopnjevalo. Pogled na ženo in otročiča je bil za soproga in očeta neznosen: videl je njune muke, a pomagati jima ni mogel. »Mama, vode, atek, vode...« je vedno zopet prosil sinček s sklenjenimi ročicami. Toda oče ni smel dopustiti, da bi otrok pil slano vodo, ta bi le še povečala njegovo trpljenje. Slednjič pa se mati, videč svoje dete umirati od žeje, ni mogla več premagovati: hotela je zajeti vode, a ko ji ie mož to zabranil, se je kakor blazna borila z njimi Tedaj pa je grozeče dvignil samokres: prestrašena, z bolestnimi jokomi sta se mati in dete zgrudila na dno čolna. Potem ju je objela blagodejna omotica. Tudi Riko' je vsled skrajne iznemoglosti omedlel. Ko se je prebudil, se je znašel na krovu braziljske ladje, ki je bila opazila čoln in rešila brodolomce. Ženo in otroka žal že mrtva. Moj prijatelj se je potem vrnil v New-York. Pred pol letom pa sem) ga srečal v Hamburgu. Komaj da sem ga še spoznal, tega nekoč tako veselega človeka, tako strašno je propadel. Obraz ves razoran od tuge, v očeh pa neko čudno nemirno plapolanje, kakor pri blaznežu. Siromak si je očital, da je umoril ženo in otroka, ker jima je s samokresom branil piti, da sta potem od žeje umrla. Je to zares tragična usoda, ki je strla tega meni dragega prijatelja.« »Toda, ne razumem prav,« je pripomnil drugi gospod, ki je pazljivo in z velikim sočutjem poslušal to zgodbo. »Vaš prijatelj vendar ni mogel takrat drugače ravnati!« Saj bi bila slana voda res samo povečala trpljenje otroka in matere!« »Vi pač pozabljate nekaj, na kar se tudi ubogi Riko takrat ni spomnil, kar je šele pozneje izvedel. Drama se je odigrala približno tam, kjer smo pravkar preleteli morje, a to je ustje reke Amaconke. Tu ta veletok izliva s svojo silo sladko vodo več kilometrov daleč v morje. Rikova žena in otrok .sta umrla žeje, ko ju je obdajala daleč naokoli pitna sladka voda. Toda — ali je on zato morilec?« Klubski dan naših smučarjev Prihodnjo nedeljo stopajo naši smučarji tekmovalci prvič na plan. Nenadno južno vreme je sicer nekoliko otežkočilo priprave, vendar je računati s srditim bojem na vsej črti. Večina klubov je razpisala le seniorska in juniorska tekmovanja. L din o Maraton priredi še damsko in otroško tekmovanje. Združila sta klubsko tekmovanje samo »Mariborski smučarski klub« in Športni klub »Železničar«. Start In cilj sta si izbrala pri Ruški koči, v katere okolišu bo tudi speljana tekmovalna proga. Že 18 let stari tekmovalci bodo tvorili seniorsko skupino, mlajši Pa juniorsko. SSK Maribor se je letos utaboril v Pekrah, kjer bo tudi izvedel svoje klubsko prvenstvo. Borili se bodo začetniki v juniorski, ostali pa v seniorski skupini. Pozornost zbujajo priprave SSK Maratona v Činžatu. Poleg juniorjev iu seniorjev je klub razpisal tudi tekmovanje dani in otrok. Tekmovanje bo že v soboto, dočim bo v nedeljo sankaška tekma prvič na progi Klopni vrbr—Činžat. Sokol v Rušah ie za nedeljo vdrugič priredil svoj prehodni pokal za tekmovanje v smuku od Ruške koče do lijuš. Pokal brani Marattonec Štangl, ki ima tudi letos vse izglede, da si ga bo ohranil. Veliko tekmovanje bo tudi v Ptuju, kjer se bodo prvič borili za prvenstvo kluba. Takisto pripravila SPD v Šoštanju klubsko tekmovanje. VeTko obeta tekmovanje v Sv. Lovrencu, kjer se bodo letos predstavili tudi nekateri nadebudni novinci. Tekmovanj za interno prvenstvo žal niso razpisali Sokol-Matica, SPI) v Konjicah in Mežici. Sokol v1 Črni, SPD v Prevaljah ter Rapid. »Zakaj ste dali svojega sina v gimnazijo in ne rajši na kako tehnično srednjo šolo?« »Naj se fant nauči latinščine, ko bi tako rad postal lovec!« * Družba ie osnovala novo veletrgovino: Bazar: Posvetovanje družabnikov, kako ime bi dah bazarju. Najrazličnejši 'predlogi, dokler slednjič ne odloči senior: Imenovali ga bomo »Bazar k petim letnim časom«. Pa saj so samo štirje letni časil pripomni najmlajši. Na to senior: No — kaj pa mrtva sezona? Spomini na svetovno vojno Pod tem zaglavjem priobčujemo prispevke bivših bojevnikov, v katerih opisujejo svoje doživljaje v svetovni vojni, in vabimo vse čitatelje »Razgleda«, ki so bili na fronti, naj nam kaj napišejo iz svojih spominov. Tragedija 26. domobranskega polka Bivši bojevnik Mariborčan pripoveduje: Dne 15. avgusta 1914 je naš poljski fiavbični polk št. 3 iz Maribora odrinil na rusko fronto. Po tridnevni vožnji so nas ' izvagouirali v Striju. 1 am smo ostali nekaj dni v etapi, dokler m prišlo povelje: Naprej! Na bojišče smo prispeli 26. avgu- " Prva postojanka, ki nam je bila odka-zana, ie bila kota št. 238. Bil je to neki breg. kamor smo z velikim trudom spravili havbice v linijo. Povrh nas je pa še krepko obstreljevala ruska artilerija s šrapueli in granatami. Naš poveljnik je bil neki kapitan, ki pa se je kaj malo razumel na kanone. Pri naravnavanju topov na sovražno linijo je tako spretno računal, da bi bili morali obrniti topove in streljati na lastne vojake. Končno se je nekemu lajt-nantu posrečilo naravnati topove prav, in tako smo ob 10.36 oddali prvi strel na ruske postojanke. Ko smo pa oddali že okoli 60 strelov, tedaj šele je naš kapitan ugotovil, da so vsi streli prekratki in da smo ves čas streljali na lastno pehoto. Radi tega smo morali oditi s prve postojanke v dolino, in sicer smo se preselili na neko krompirjevo njivo. Toda tudi to smo morali zapustiti, kajti pričela nas je obstreljevati ruska artiljerija. Spotoma ie 'jeki četovodja skočil s konja, se skrd v bhžnjo hišo in se dal od prodirajočih RiioOv uitt. Tretja naša postojanka .ie bil (rologori, kakor že ime pove, popolnoma gol holmec, tako da je ruska artiljerija lahko naravnost streljala na nas. 1 u so stali piva hav-bična divizija ter 7. in 9. poljski polk. V najhujšem topovskem ognju je v dvojnih vrstah korakal mimo nas 26 domobranski potk, tako kot bi korakal na vežbališče, a ne proti sovražniku. Rusi so bili dobro zakopani v dveh gozdičih in so mirno pričakali bližajoče se domobrance. Ko so le-ti bili dovolj blizu, tedaj so strahovito zaropotale ruske strojnice in kosile vse vprek. Povrh pa je še naša artiljerija streljala prekratko, tako da so ti siromaki prišli med dva ognja. Do 7. večerne ure ie bil polk popolnoma uničen. Ves dan smo z obeh strani z vso srditostjo streljali. Proti večeru pa je prišlo povelje za umik. V miraku smo korakali skozi revno poljsko vasico Mihajlov in prispeli na glavno cesto proti Lvovu. Cesta ie bila zabasana od beguncev, trena, havbic zbegane infanterije, dragoncev itd., tako da se nismo mogli nikamor ganiti. Treba je bilo cesto izprazniti, ker je obstojala nevarnost, da pade vsa artiljerija v sovražne roke. Ni nam preostalo drugega, kot da razženeino begunce, ki so nas s Svojo navlako najbolj ovirali pri urniku. Ii reveži so na svojem begu v vsej naglici Pobrali stvari, ki so jim bile najblizje. Imeli so Polne vozove najrazličnejše ropotije, na vrhu pa so sedele žene in otroci, vozovi so bili okorni, preobloženi in se silno počasi pomakali naprej. Na povelje, izprazniti cesto, so voj^lji kratkomalo prevrnili vozove v jarek, ne meneč se za obupni krik nesrečnih žrtev. Med drugim sem! opazil, kako so vojaki zvrnili v jarek voz, poln šolskih sester... V tej strašni zmedi pa je od zadaj začela na vse pretege streljati artiljerija. Zbeganost j‘e postala še večja. Povsod si videl prepadene ljudi, ki so brez cilja dirjali sem in tja, konje, ki so se strgali od kanonov in besno divjali naokoli. Povsod mrliči, stokanje ranjencev ... Strah je postal še večji, ko smo čuli, da so kozaki že za nami. Kasneje smo izvedeli, da je pomotoma lastna artiljerija streljala na nas... Bitka pri Orodeku Nekaj dni so od vseh strani prihajali vojaki in tako smo 7. septembra pri Orodeku bili zopet zbrani vsi, kar nas je bilo še ostalo. Našemu havbičnemu oddelku je bila dodeljena nova postojanka na travniku blizu neke opekarne, v smeri glavne ceste proti Lvovu. Poleg naše havbične divizije sta bili tam še havbični diviziji iz Oradca in Vipave. Pred nami je bila pehota različnih polkov, lovski bataljoni ter Bosanci. Dne 8. septembra ob 5. uri zjutraj se je pričela bitka. Naša in ruska infanterija, obe sta naskakovali, kriti od( strahovitega ognja svojih topov. Prostrana ravan je bila kmalu posuta z mirliči in ranjenci. Naša telefonska postaja je bila za visokim kupom slame, kjer smo bili dobro skriti pred sovražnikom. Za tem kupom smo ležali že tri dni, četrti dan pa opazi kaplar Feichter, da se v slami nekaj giblje. Potegne sabljo in jo porine v kopico. Na njegovo veliko začudenje se tedaj prikaže roka z revolverjem. Nastal je vglik hrup, naglo smo razmetali slamo, in kaj smo našli notri? Nekega ruskega nadporočnika in podčastnika, ki sta od tu bila v telefonski zvezi s svojo komando. Zdaj smo si tudi vedeli razlagati, zakaj je ruska artiljerija tako dobro zadevala naše postojanke. Oba Rusa so seveda takoj odvedli. Kaj se je potemi z njima zgodilo, tega pa ne vem. Ko smo čez nekaj dni dobili povelje za prodiranje, sem se s svojimi telefonom plazil proti nekemu gozdu. Ko sem dospel v gozd, se mi je tam nudil strahovit prizor: Na tleh sta klečala drug pred drugim Bosanec in Rus, v boju sta si medsebojno porinila bajoneta v prsi in še po smrti ostala v tem položaju ... Kmalu so nas pričeli Rusi srdito napadati in 13. septembra smo dobili povelje za umik. Umikali smo se brez prestanka noč in dan. Utrujeni, lačni in žejni se nismo smeli nikjer ustaviti. Za nami pa so pionirji razdirali in požigali vasi, da ne bi sovražniku padlo kaj v roke ... Križaljka Vodoravnoj h plmomer. 2. žensko krstno ime. 9. trpljenje. 10. tečaj. 12. vrsta noja. 14. časovna doba. 16. ubod. 18. ti (nemško). 19. ploskovna mera. 20. pokrajina v Indiji. -?!• svojeročno. 22. Lortzingova opera. 24. Jelica. 25. žensko krstno ime. 26. me-st” v Dalmaciji 28. napraviš, ko zavzameš ^iro- 31. predlog. 32. kem. znak za barij. 33. Prednik. 35. mesto na Finskem'. 36. bog vetra. 37. pHČ- 3g. mesto na južnem Tirolskem. 39. l)ritok Dobave. 40. inštrument. Navpično- 1 antilopa 2. kratica poročevalskega rüaia. 3. reka v Rusiji. 4. časovni pojav. 5. vzgon. 6. pesnitev. 7. ugra-o 81 Polar,li raziskovalec. 11. mesto na ortugalskem. 12. ime angleškega kralja. 13. zdravdna rastlina. 15. običaj. 17. razgrajanje (tujka). 19. lenivec. 23. potrditev. 27. oblika pom. glagola. 29. konjska muha. 30. del voza. 34. prebivališče. 36. število. 39. veznik. REŠITEV KRIŽALJKE v štev. 3. 6. mla-13. Nioba. nag. 20. obara. 21. ota- Atnerika. Navpično; L črevo. 2. špal. 3. lama. 4. ,"are- 5- bobovec. 7. Alabama. 9. Isola. 11. in°V' i • až- 15- mlada. 17. Ivana. 18. Nace. 19. Uobi. OPOMBE zrakoplov se tem boli napi- Človek in kniet a. čim više se dvigata. * Brez pozitivne vere šivi človek težko, brez vsake vere pa še veliko težje. * Kadar se ženske starajo, se kregajo s svojim ogledalom. * So ženske, ki karijere ustvarjajo, in druge, ki jih uničujejo. m Tempo časa: Prej so starši vzgajali svoje otroke, zdaj otroci vzgajajo starše-* Če nosimo na sebi dedni greh. zakaj ne tudi dedne čednosti? * Visoka turistika: Človek lahko strmoglavi tudi z višine človeštva. Če pravimo, ta človek ima več denarja kakor pameti, s tem še ni rečeno, da je bogat. Skrivnost puščave Sahare (Po zapiskih francoskega raziskovalca Afrike Michela Vieuchangea.) (Nadaljevanje.) V drugič proti Smari V jutranjemi svitu se zapadno od Vieuchangea dviga visok gorski greben. Cliibani, ki je izbral drugo pot, kot sta jo pri prvetui potovanju krenila oba šejka, imenuje to pogorje »Amaktel«. »Amaktel, Amaktel,« zamaknjeno govori predse Vieuohange. To je prvo imie, ki ni zapisano na nobenem zemljevidu. Vieniclhange jaše skupno s šej-kom Šogutov na' eni kameli; šejk sedi v sedlu, Vieuichange na grbi. Noge mora imeti široko razkoračene, kar mini povzroča peklenske muke. Toda ne upa si ugovarjati šejku, kajti je popolnoma odvisen od njegove naklonjenosti. Končno se ga Mahbuil usmili in pregovori šejka, da prepusti Vicuichangcu mlado kamelo. Tla pod nogami karavane postajajo valovita. V pesku opazijo sledove ljudi, kamel in ovac. So to sprva samo posamezni sledovi, nomadskega življenja, ki pa postajajo čedalje bolj pogosti, dokler ni nobenega dvoma, da je tu pred kratkim potovala velika karavana. »Dva do tritisoč ljudi,« meni Mahbul, »cel rod!« 1 Šejka sta se vznemirila. Po kratkem posvetovanju zahteva šejk Re-!, gibatov, da se Vicuchange skrije v eno izmed velikih slamnatih košar, ki so pritrjene na sedlu, in ki sicer služijo za shranjevanje sladkorja, j Vieuchangeu ne preostane nič drugega kot se pokoriti njuni želji. Eno izmed košar snamejo, Vicuchange zleze vanjo, nakar z njimi vred košaro zopet pritrdijo na sedlu. Košara ima obliko podolgaste gumijaste kadi ali čolna, stranske stene se lahko toliko upognejo, da se zgornja robova skoraj. stikata. Vicuchange ima v košari ravno toliko prostora, da lahko v njej sključen in nepremično sedi. Košaro pregrnejo z volnenim burnusom, ki ga sicer varuje pred žgočimi solnčnimi žarki, ga pa obenem tudi skoraj zaduši. Ali je temin vzrok naporna d ZAVAROVALNA DELNIŠKA DRUŽBA V ZAGREBU ( Podružnica za Slovenijo v Ljubljani ^ Aleksandrova cesta v lastni oalači Generalna reprezentanca v Mariboru Aleksandrova cesta 11, / (nad Celjsko posojilnico) obavlja vse zavarovalne posle Izdaja konzorcij »Razgleda«, predstavnik Andrej Oset, ureja Josip Fr. Knaflič; tiska Ljudska tiskarna d. d., predstavnik Josip Ošlak — vsi v Mariboru.