»ZVONČEK« list s podobami za slovensko mladino leto xxxm. UREDIL DR. PAVEL KARLIN 1931,- 1932,. I V LJUBLJANI IZDAJA KONZORCIJ »ZVONČKA« (DR. TONE JAMAR) 9#-6 L r % ö / 35986 TISKA UČITELJSKA TiSKARNA (PREDSTAVNIK FRANCE ŠTRUKELJ] Kazalo. I. Pesmi. Ko je zacvetela ajda (Vinko Bitenc) 9 Širno morje (t France Zbašnik) . . 12 Šaljivka (Danilo Gorinšek) .... 43 Jesen (Gustav Strniša)......45 Večer (t Srečko Kosovel).....46 V jesenskem solncu (Fran Roš) . . 49 Mlad bolnik v jeseni (Maksa Samsa) . 65 Burja (Vera Albrechtova) .... 71 Ura (Zdravko Ocvirk)......86 Svetonočna bajka (Vinku Brtenc) . . 91 Pozimi pri peči (Fr. Ločniškar) . . 94 Zgodba o usmiljenju (Maksa Samsa) 97 Milutinčkova pesem (Marijana 2e= IjeznovasKokalj) ......105 Dolgonos (Gustav Strniša) .... 127 Snežni mož (Vinko Bitcnc) .... 130 Pesem sankačev (Vinko Bitcnc) . . 147 Dete zaspi... (Danilo Gorinšek) . 157 Prebujenje (B. V. Radoš).....176 Ujeta ptička (Goethe*dr. A. Debe* I jak ) . ..........197 * Ura (Gustav Strniša)......2Q2 Materi za vezilo (Vinko Bitcnc) . . 208 Ciganska (Ivan Albreht).....226 Sin bo kmet (Fran Roš).....237 Kinetska (t Franci- Zbašnik) ... 251 Krt (Danilo Gorinšek)......254 Murnova žalostinka (Gustav Strniša) 258 Balonček (Vinko Bitenc).....260 II. Pripovedni spisi. Življenje in prigode male opicc (F. Ossenduwskbdr. Rudolf Mole) . 25, 51, 73. 101. 131. 151. 187, 209. 233, 261 Dve, tri o Slokanovem Jožku (dr. V. Korun) .......... 2 Kralj viharjev (pravljica z morja) . 10, 41 žiga-^žaga (Gustav Strniša) ... 15 Kovčeg (Lojze Poljanec) ...... 19 Bobi Nespodobi, začarani pes (Mas ri ja Grošljeva) 21. 47, 69, 95, 128. 145. — 182, 203, 227, 255 Bolha in Uška (franc, pravljica — Da» nilo Gorinšek).......24 Zgodba o dvanajstih bratih (alban« ska prip. — R. S.)......34 Solno polje (kavkaska pravljica — Nols) ..........49 kg. (Manfred KyberiA Sovre) . . 61 Čokolada (po P. in V. Marguerittu — Ksenija Prunkcva)......66 Stran Sveti večer (dr. V. Korun) .... 82 Božič prihaja . .. (Manica Komanova) 85 Pot k jaselcam (V. B. Radoš) ... 89 Beli slon (siamska pripovedka — P. V. B.)...........107 Cesta (Andrej Savli) ...... 114 Cmok (ruska pravljica) ...... 119 Koledniki (Vinko Bitenc) ..... 121 Sv. Sava in starec, ki je iskal pravice (srbska pripovedka — priredil P. V. B.) .........125 Kamenjak (Ivan Albreht) . . 138, 183 Štedilnik (Maksa Samsa) ..... 143 Žuza maža, biba, čič (Ivan Matelič) 144 Pet igračk (Marjana ŽeljezncvasKo» kalj) .......... . 150 Lipskulijanova postelj (lužičko*srb* ska pravljica — A. Debeljak) 155 Boljčkova botra (dr. Ivan Lah) . 162 Kako so pri Zajčevih pripravljali pi* ruhe (M. Jezernik) ...... 169 Zlata velikonočna pomaranča (špan* ska pravljica — Vinko Bitenc) . 174 Ded" Sen (Jelena Bilbija) ..... 177 čudoviti pevec (Tatjana Obersneluva) 194 Kako sem se igral z lončeno robo (J. \V. GoethesSlava Lipoglavškova) . 200 Tri ogrske narodne (dr. Maks Robič) 204 Orgelce (Manica Komanova) . . 218 Mačka in miš, pa pes in mačka (dr. Fr. Zbašnik)...... 220. 256 Muha v palači (ruska pripovedka) 225 Sam se je ukanil (franc, pravljica — Danilo Gorinšek) ...... 228 Valptov bič (Venceslav Winkler) . . 230 Zmaga (dr. V. Korun)......242 Kresnica Krasotica (Vinko Bitenc) 246 Nenasitno človeško oko (bolgarska pravljica) ........ . 249 Vrabec zmagovalec (Julij Nardin) . 252 III. Kramljanja o prirodi in tehniki. Jesenski izprehod mladega prirodo? slov ca (prof. Davorin Volavšc-k) . 37 Orjaki v rastlinstvu..........45 Dijamanti ................68 Iz življenja kulturnih rastlin (dipl. agr. A. Jamnik) . . . 116, 179. 207 Pogovor o molekularnih silah (prof. Julij Nardin).......148 Največja in najmanjša ura 228 O mamutu ..........229 Hitrost v živalstvu.......232 Dr. Miroslav Tvrš (E. Gangl) . . . 253 Iz zgodovine sladkorja . . . . 254 IV. Iz zgodovine, zemljepisja in narodopisja. Jugoslavija in njeue sosede (dr. Ro* man Savnik . 6. 63, 92, 141, 198. 223, 244 Kaj vse ljudje jedo (S. K.) .... 19 Indijanska abeceda..............44 Ob stoletnici rojstva Frana Levstika (dr. Fr. Zbašnik) . ......58 Izumitelj Tomaž Alva Edison (Fizi= k us ) ...........76 Novo leto pri Japoncih......88 lz zgodovine naprstnika.....123 Kako so ljudje nekoč jedli .... 186 Binkoštni običaji na Poljskem (V. B. Radoš) ..........219 Kako izdelujejo vžigalice.....260 V. Za pridne roke. Šolske potrebščine ..............14 Zmaji in padala........29 Stojalo 2a knjige........46 Senčniki /a svetiljke ......50 Za Miklavžev praznik......72 Šale iz mandarin........106 Umotvori iz škatlic za vžigalice . . 124 Darilce /a mamico.......140 Velikonočne košarice......167 M oži Ček, ki se prekopicuje čez glavo 189 Piščalke in druge igračke.....201 Ladjica............259 Zaba in muha.........267 VI. Glasba. Pavčič Josip: Lisička (narodna) . . 17 Šantel Saša: Božična ......87 Juvànec Ferdo: Dečkova pomladna pesem (Vinko Bitenc).....172 VIL Pouk in zabava. Uganke 30. 54. 78, 109, 134, 158. 190, 214, 238, 266 Šaljiva vprašanja........31 Zapomnite si tole! .... 31 Mladi slikarji razstavljajo 31, 55, 79, 239 Pred božičnimi prazniki.....84 Stran Ö smučanju in o smučkah (Smuk) 08 Krmite ptičke.........99 Kitajske igračke........100 Drobiž — navskriž ......135 Sreča in nesreča (indijski pregovor) . 157 Smeh ni greh'. ...... .159 Recepti za mlade kuharice .... 191 VII. Slike. Jesen ........................1 Prestolonaslednik Peter............13 V zelnik je hodil zajec na zelje.... 33 Martin Krpan 57 Božična noč .... 81 Brez posla..........113 Smuk! Smuk . . .137 Snežni mož se taja .. .....161 Pomlad ...........193 Majski večer ... '..-... 217 Kralj močvirja ..... . . 241 IX. Iz mladih peres (prispevki »Zvončkarjev«). Pritepenec (Marica Kemperlova) . . 32 Otrokovo srce (Mimica lbovnikova) . 32 Naša Nadica (Elza Kunčeva) ... 56 Priroda (Bogdanov).......56 Rogač in Kresnica (Pavel Pika) . . 56 Moja pot iz Amerike v Jugoslavijo (Marica Oblakova) 80. 111, 136, 160, 192, 216, 240, 2(>8 Gospodovo rojstvo (Mimica lbovnis kova) ..........111 Ob jubileju (profesorju in pisatelju dr. L Lahu) (Jelka Vandotova) . 112 Rojstni hiši (Zinka Ruchova) ... 160 Snežni mož (Štefan Vipavec) ... 192 Moja mucica (Slavka Jerinova) . . 192 Bodi vesela (Mimica lbovnikova) . . 216 Cvetke (Mimica lbovnikova) ... 240 X, Kotiček gospoda Doropoljskega tretja stran ovoja 1.—10. številke. XI. Stric Matic — s košem novic! Četrta stran ovoja 1.—9. številke s sli» kami: kralj Peter. Simon Gregorčič. Janko Lcban, Johann Wolfgang Gbe* the. Jakob Gallus-Petelin, Davorin Jenko. Pričujoči letnik so opremili in okrasili: Mirko Šubic, Francč Podrekar, Eio Justin, Darja Žnidarčičeva in drugi. Vsebina prvega zvezka. Stran 1. France Podrekar-- Jesen. Risba.............1 2. Dr. V. Korun: Dve, tri o Slokanovem Jožku.........2 3. Dr. Roman Savnik: Jugoslavija in njene sosede 5 4. Vinko Ditene: Ko je zacvetela ajda. Pesem. . ........9 5. Kralj viharjev. Pravljica z morja.............10 6. f France Zbašnik: Širno morje . • . Pesem . . . . 12 7. Prestolonaslednik Peter — najuglednejši „Zvončkar" ... 13 8. šolske potrebščine.........................14 9. Gustav Strniša: Žiga-žaga .... 15 10. Jos. Pavčič: Lisička. Skladbica za klavir...........17 11. Lojze Poljanec: Kovčeg. Šaljiva zgodbica .... .....18 12. S. K.: Kai vse ljudi« jedo...............I9 13. Marija Grošljeva: Bobi Nespodobi, začarani pes. Ilustriral E.Justin 21 14. Danilo Gorinšek: Bolha in Uška. Francoska pravljica.......24 15. Ferdinand Ossendowski: Življenje in prigode male opice. (Dnevnik šimpanzke „Kaske" ■) li poljščine prevaja dr. Rudolf Mole, ilustrira Mirko Šubic ... 25 16. Zmaji in padala .............29 17. Šaljiva vprašanja.................29 18. Razvedrimo se! ... .............30 19. Mladi slikarji razstavljajo 31 20. Iz mladih peres. (Prispevki „Zvončkarjev".)..........32 21. Kotiček gospoda Doropoijskega .....Tretja stran ovitka. 22. Stric Matic — s košem novic.........Četrta stran ovitka. Delno novo opremo je napravil prof. Mirko Šubic, Pokažite in priporočajte „Zvonček" svojim znancem! Nabirajte pridno listu novih naročnikov! Čim večji bo krog „Zvončkarjev", tem lepša in obsežnejša bo vsebina našega lista. »Zvonček« izhaja med šolskim letom v zvezkih vsak mesec in stane v naprejšnjem plačilu za vse leto 30 Din, za pol leta 15 Din, za četrt leta 7*50 Din. Posamezni zvezki po 3 Din. Uprava »Zvončka« je v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, Učiteljska tiskarna. — Na ta naslov pošiljajte naročnino in rekla* maci je 1 Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo »Zvončka« v Ljubljani, Krakovski nasip 22. Rešitve ugank, nalog itd. sprejemamo le prvih 8 dni po odpravi vsakega zvezka. Glavni in odgovorni urednik: Dr. Pavel Karlin v Ljubljani. — Izdaja Konzorcij »Zvončka« (Dr. Tone Jamar). — Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani (predstavnik Francò Štrukelj). JESEN. Dve, tri o Slokanovem Jožku. Dr. V. Koran. o se je Jožkov atek vrnil iz gozda, kamor je bil šel z vozom po naštel, je prinesel sinku šop borovničarja, polnega zrelih jagod. »Oh. da jih ni več!« je Jožko vzdihnil, ko jih je pozobal. Nato je pa tekel k mamici in jo je prosil, da bi smel še sam iti po borovnice. »Ako ne boš šel pregloboko v šumo,« mu je mamica odgovorila. »Naj gre pa še Vraničev Jakec s teboj, da bosta dva!« »Jakca pa že ne maram.« »Zakaj pa ne?« »Ker sva si v jezi.« »Ali že spet! Zakaj pa? Saj sta se še pravkar skupaj igrala.« »Ker mi je hišo podrl. Tako sem hud nanj, da bi ga kar,« je Jožko rekel ter mahnil z roko kakor za udar. »No. no! Si bosta že spet dobra. — Sam pa vendar ne boš hodil!« »Saj pojde rjavček z menoj.« In res! Mali kuža. edini Jožkov prijatelj, ki se ni nikdar z njim spri. že kar ni mogel dočakati. Veselo je bevskal in se spenjal po Jožku. »Ali jih boš tudi sestrici Lojzki kaj prinesel?« je mamica vpra« šala. »Bom, bom. Pa tebi tudi,« je Jožko zatrjeval, vzel majhno košaro za borovnice, del klobuk na glavo, tistega starega, ki je imel luknjo na vrhu oglavja, in odšla sta z rjavčkom. . Spotoma pa od samega veselja nista vedela, kaj bi. Oh, ko je bilo pa tako nebeško lepo: solnce zlato, trate pisane, gozdi zeleni, po vejah dreves so pa ptički žvrgoleli. Kaj čuda, da je tudi Jožko zapel, in sicer tisto dolgo: lilalalom, lilalalom, ki ima začetek, konca pa ne. Vmes je pa glasno vriskal: juhuhu! metal svoj preluknjani klobuk kvišku ter ga skokoma prestrezal v zraku. Kuža se je pa na svoj način veselil svojega mladega življenja: bevskal je, da je bil ves hripav, se prekopiceval ter tekal kakor iz uma v velikih kolobarjih okrog Jožka, dokler se ni upehal, da mu je jeziček do tal pomolel iz gobčka. Utrujena sta se umirila; le tedaj pa tedaj je Jožko še zavihtel košarico v krogu, držeč jo za ločen, ker mu je godil zvok uuu! ki je ob vihtenju nastal v zraku. Sicer sta pa hodila drug vštric drugega in se pomenkovala. Prav za prav je govoril samo Jožko, rjavček ga je pa poslušal, sočutno zroč vanj s svojimi velikimi, zvestimi očmi. Le kadar je zagledal kakega ptička, ko je letel pri tleh, se je bliskoma zagnal za njim, potem se je pa spet vrnil. Jožko pa kar ni mogel pozabiti, da mu je bil Jakec podrl hišo. »Tako sem pa jezen nanj!« se je hudoval ter pretil s pestjo proti nje« novemu domu. »Misliš, da se ga kaj bojim? še toliko ne, kolikor je črnega za nohtom. Saj se še ciganov ne bojim, pa bi se njega! Ko bi bil dimnikar, tedaj bi se ga že malo. Veš! Naša Lojzka zmeraj pravi: Jožko, dobro se umij! Ce ne, bo prišel dimnikar in te bo ostrgal.' In ona to ve. ker že v šolo hodi. Ampak, Jakec ni dimnikar. Kaj še! Tak frkolin naj bi bil dimnikar! Saj se sam še umiti ne zna. — Ali sem ga klical! Nič ga nisem. Kar sam od sebe je prišel mojo hišo gledat. ,Eh, saj ni nič lepa!' je rekel in se namrdnil. .Takih koč jaz sto napravim, če je treba.' — Bahač si, kolikor te je! Še ene ne! — ,No, pa poglej, kako je za nič!' je rekel ter sunil z nogo v steno, da se je zrušila. .Potres!' se je porogal. nato je pa stekel, da se je kar kadilo; jaz pa za njim. O, pa bi ga bil ujel — saj sem ga že za srajco grabil — ko bi se ne bil spotaknil in padel. Zato mi je ušel; kajpa šele na domačem pragu se je opogumil. Ustavil se je in mi korenček strgal. — Le počakaj, Jakec! Te že še dobim v pest. Le pridi spet našega žrebička gledat, tistega ljubkega, ki ima belo liso na čelu in ki tako veselo razgeče: iihaha, iihaha! Tedaj boš pa videl potres! Mh. mh!« Tako se je Jožko hudoval ter im-šil obrvi, hkrati preteč s kazal« cem desnice. A takoj nato je postal spet najboljše volje. Vihtel je košarico, da je kar tililo pa na vse grlo je pel: lilalalom, lilalalom; kuža mu je pa bevskaje pripeval. »Boš videl, rjavček, kako hišo si bom zdaj postavil,« je čez nekaj časa povzel; »še stokrat lepšo, kakor je bila ona, ki mi jo je Jakec podrl. Kar tri dimnike bo imela, res da, kakor kaka šola, in pa zid okrog in okrog. Aha! Potem pa naj le sune Jakec vanjo! Samo obzidje bo zadel, ne pa hiše. Žovneškega gradu tudi niso mogli Turki porušiti, ker ga je obdajalo obzidje. Res, res! Naš atek to ve. Saj mi je sam pravil. — Le poglej, rjavček, kako debel je bil tisti zid!« In tako govo« reč, je pokazal s prstom proti gorskemu grebenu, vrhu katerega stojijo razvaline nekdanjega Zovneka. »Veš, kje bom dobil ilovko za hišo?« je nadaljeval. »Za Lesni« kovim bregom. Tam je najlepša. Čisto bela je in voljna kakor mlečni žganci.« In ob spominu na žgance se je obliznil. »To jo bom gnetel! Juhuhu!« Med takimi pogovori sta prišla do gozda. »Oho, oho!« je vzklikal, ko je zagledal borovnice. Vse črno jih je bilo; tako polno je bilo borovničevje. Pocenil je in si jih kar po prgiščih mašil v usta. Tudi rjavčku je prigovarjal: »Ne veš, kako so dobre!« A rjavčku niso šle v slast. Pokusil je eno ali dve, potem je pa tekal za vevericami, ki so cmokaje in hrkaje skakale po tleh in po drevju. Tudi Jožko si je že nekajkrat rekel: »Zdaj jih imam pa dovolj.« Toda poljubilo se mu jih je vnovič in vnovič, dokler se jih ni najedel. da si je komaj oddihal. In ko je napolnil tudi košaro, se je odpravil proti domu. Medtem je prišel do neke mlake. V vodi je zagledal samega sebe. Zasmejal se je, ko je zazrl, kako je črn okoli ust Nekaj časa se je ogledoval. Nato si je pa domislil: »Bav, bav! Jakca bom strašil.« In namazal se je z borovnicami še po licu in čelu; v režo na klobukovem oglavju je pa vtaknil šop praprotnih listov. Zahahljal se je: »Hohoho! Indijanec, Indijanec! Takšni so tisti v knjigi, ki jo Lojzka čita.« In' res je bil strašen. Celo rjavček ga je po strani gledal. »Boš že videl. Jakec!« je pretil. »Tako boš bežal, da ti bodo pete odletele. Prav se ti zgodi. Zakaj si mi pa hišo podrl!« Na robu gozda se je usedel. Kmalu sta ga pa premagali utrujenost in vročina. Omahnil je v travo in zaspal. Baš pa, ko se je od veselja hihital, ker se mu je sanjalo, kako beži Ja« kob pred njim. ga jfe zbudil glasen lajež. Za« spano je dvignil glavo in se začel ozirati okrog sebe. Tedaj je zagledal rjavčka, ko se je besno zaganjal v neko stvar Iztegnil je vrat, da bi videl, kaj je. Kar zazre nekaj v kolobar zvite« ga. ki se leno giblje. »Kača, kača!« vikne, skoči po koncu, zgrabi koša« rico ter teče pa teče, kar mu noge dajo. Šele ko je pritekel do prve hiše v vasi. se je ozrl. Oddahnil se je, ko je videl, da teče samo rjavček za njim, ne pa tudi kača. Zdaj je tudi opazil, da nima več praprotnih listov na klobukovem oglavju. Med begom so mu bili odpadli. Jakec je stal na domačem dvorišču, ko je prišel Jožko mimo. Zazrši ga, se je že pognal, da bi stekel v hišo. Tedaj je pa Jožko zaklical: »Jakec, Jakec! Počakaj, da ti nekaj povem! Nič se ne boj! Saj te ne bom strašil. — Oh ti ne veš, kaj sem jaz videl! Kačo. takole dolgo,« in razprostrl je roke. »Pa kako. je bila zvita! Kakor vlečena potica. Res, res!« Jakec mu pa ni nič prav zaupal. Le korakoma je stopal proti njemu. »Ali si se hudo ustrašil?« je vprašal. »Malo že.« »Ali si zelo bežal?« »Malo že,« se je Jožko previdno izmikal, da ne bi veljal pred Jakcem za strahopetca. Temu je pa bilo mnogo bolj na tem, kar je imel Jožko v košarici kakor na njegovem strahu in begu. »Kaj pa imaš? Ali borovnice?« s je rekel, ko je pogledal v košarico. »Veš kaj, Jožko? Jaz ti bom posta« vil drugo hišo, stokrat lepšo, kakor je bila tista koča. ki še dimnika ni imela. Kar zdajle grem s teboj. Ti ne veš, kako jaz rad jem borov» nice. Ali so te=le dobre? Daj, da eno pokusim!« »Ce mi boš res pomagal hišo graditi?« »Seveda ti bom,« je Jakec hlastno pritrdil in že tudi z roko segel v košarico. Pa tudi Jožku se jih je spet poljubilo. Tako sta jih začela složno zobati. Sreča, da sta kmalu prišla do doma. sicer bi bila košarico iz« praznila do dna. — »Oj ti moj Bog! Kakšen pa si?« je Lojzka kriknila in tlesknila dlan ob dlan, ko je Jožka zagledala, vsega pomazanega po obrazu. »I kaj si neki počel?« »Borovnice sem jedel.« »Pa vendar ne z licem in čelom! Oh ti puhec, ti! Zdaj pa kar sem, da te umijem!« »Lojzka, jaz sem ti pa borovnice prinesel. Ti ne veš, kako so sladke. Na jih! Kar vse!« se ji je laskal. Z borovnicami se ji je prikupil. Čisto narahlo ga je otirala, ko ga je umivala. »Vidiš, zdaj si vsaj komu podoben!« je rekla, ko je bil umit, stisnila njegova lica med svoje dlani ter ga poljubila na usta, da je kar cmoknilo. Vesel je šel zdaj z Jakcem na delo. Zavihala sta si rokave in pričela. Kopala sta ilovico, jo močila in gnetla, dokler ni postala volj» na, da se je dala oblikovati. »Kdo bo pa stanoval v tej hiši?« je vprašal Jakec med delom. »Vojaki. Veš, tisti, katere mi je prinesel sv. Miklavž.« »O, potem pa ne bo hiša; potem bo vojašnica.« »Ali imajo tudi vojašnice po tri dimnike?« »Kaj pa misliš! Celjska jih ima kar pet.« »Kaj? Toliko?« »Res da. Sam sem videl, ko sem bil z atekom v Celju. Veš, tedaj, ko so mi kupili tisti novi klobuk s krivčkom. Saj veš?« »Ali ima tudi zid okrog?« »Seveda. Pa kakšnega! Tako visokega, da nikjer drugje ne moreš priti na dvorišče nego skozi vrata.« »Nikjer drugje!« se je Jožko čudil. »Na naše dvorišče se pa lahko pride od vseh strani.« Med takimi pogovori jima je čas naglo potekal. Začelo se je mra« čiti. Jakca so že klicali k večerji, in tudi iz dimnika Slokanove hiše se je že močno kadilo. Zato sta morala z delom prenehati. »Bova pa jutri dalje zidala,« sta se domenila pri razhodu. Toda do tega žal ni več prišlo; kajti naslednje dni sta imela drugega opravka čez glavo. Izvedela sta namreč, da si Vrbanov Ton» ček stavi mlin v potočini Trnavce. Ta vest ju je razdražila. »Da bi Tonček imel mlin, midva pa ne! O ne!« sta se rotila. Tekla sta k Trnavci in sta si tudi sama začela graditi mlin. Ponosno zasnovana zgradba vojašnice je ostala torej nedovr* šena. In ker je bila tudi še brez strehe, je prvi naliv razmočil njene stene, da so se sesedle. Tako je 'ostal od nje samo še žalosten kup blata, ki je glasno pričal o minljivosti vsega, kar ustvari človeška roka — dokler ni prišla Lojzka z lopato in ga odstranila. Jugoslavija In njene sosede. dt. Roman savmk. lo star je slovenski pregovor: Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš. Nastal je že davno prej, preden so stekle po naših krajih železnice, preden je svet spoznal avtomobile, zrakoplove in parnike. Malokdo naših prednikov je obiskal daljno tujino. Po cestah je škripalo kolesje počasnega voza, vrh klancev je postal voznik, da se je konj odpočil od utrudljive vožnje. Če je prihajal iz Trsta, iz Hrvatske, iz Štajerske je že vzbujal pozornost domačinov, katerim je zanosno pripovedoval o lastnih doživetjih in o novicah po svetu. Pa se je dandanes vse spremenilo! Elegantni parniki režejo valovje oceanov, brzovlaki iz Carigrada in Pariza se vsak dan žurijo preko naših polj in livad, v ozračju brne motorji ogromnih ptic, ki so namenjene bog ve kam, po cestah srečujemo vsak hip tuje obraze. Sami bežni dogodki, ki se nenehoma vrste in ginejo v pozabo. Svet, ki ga človek še nedavno ni mogel pregledati, mu je sedaj že tesen, skoraj pretesen. Celo za neobljudene ledene poljane ob severnem in južnem tečaju nastajajo med državami spori, kdo jim bodi lastnik. Narodi, ki so preje živeli vsak svoje življenje, so vedno v živahnih stikih z ostalim svetom, vsi se čutijo kot del nerazdružljive celote. Medsebojno spoznavanje je danes nujna potreba vsakogar. Neki ugledni Nemec se je nedavno modro izrazil, da je kriv njihovega poraza v svetovni vojni učitelj v šoli. Leta in leta je poslušala mladina zgolj hvalo lastnega naroda, o tujini ni vedela ničesar in ker je ni poznala, je ni mogla pravilno presojati. Potovanje, ki je že od nekdaj mikavno, je danes nujna potreba. Potuj, da si razširiš duševno obzorje in boš lahko potem doma poučil druge! Vsak narod ima svoje posebnosti, slabe in dobre strani. Slednje posnemaj, predvsem pa vedno druge primerjaj s samim seboj! Seveda je treba zato najprej sebe, svojo domovino, svoj narod temeljito poznati. Pomudimo se torej uvodoma pri Jugoslaviji, potem pa preidimo po vrsti na naše sosede, počenši z Albanijo. Jugoslavija meri 250.000 km3, kar znači, da obsega eno štiridesetino Evrope. V Evropi je med srednjevelikimi državami, na Balkanskem polotoku pa je največja. Slovensko ozemlje v naši državi se nahaja v skrajnem severozahodnem kotu in obsega 16.000 kma. Majhno je tako, da vidiš raz Triglav večinoma preko mej svoje ožje domovine, z Ljubljanskega gradu pa četrtino njenega površja. Letošnje leto so našteli v državi 14 milijonov prebivalcev. Ti se zelo hitro množe. Vsakih pet let se število ljudi poveča za en milijon. Jugosla- BOLGARIJA vi j a je še malo obljudena. Večjih mest pogreša. Le tri mesta. Beograd, Zagreb in Subotica imajo nad 100.000 prebivalcev. Ljubljana s 60.000 ljudmi je na sedmem mestu. Vodovje nas dobro druži s sosedi. Iz Avstrije vteka v Dravsko banovino Drava, iz Madjarske prihaja Donava, ki teče dalje v Bolgarijo in Romunijo, na jugu prestopa Vardar v Grčijo, ob Skadarskem jezeru si podajamo roko z Albanijo, na Jadranskem morju pa z Italijo. Kakšne so naše sosede, boš sam razvidel iz risbe. Poglej si najprej kroge! Ti predstavljajo velikost držav. Jugoslavija ni med zadnjimi. Le dva kroga, romunski in italijanski, sta večja, a še to le za malenkost. Daleko najmanjša je Albanija, ta je komaj še enkrat večja od Slovenije. Možje v krogih pa/ predstavljajo prebivalstvo. Čim^ večji so, tem več ljudi šteje dotična država. Gotovo ti je takoj v oči padel velikanski Italijan. Nič manj kot trikrat višji je od Jugoslovana; to znači, da ima Italija trikrat toliko prebivalcev kot Jugoslavija. Italijan gleda čez polovico ven iz svojega kroga. Državo je tako zelo naselil, da mu je pretesna. Zato sili narod ven. Italijani se že dolgo izseljujejo. Ni slučaj, da je Italija med vsemi našimi sosedi edina država, ki ima kolonije. Te se razprostirajo v severni Afriki. Tudi Roman po velikosti prekaša Jugoslovana, a ne posebno močno. Ven iz kroga se še ni povzpel, država še ni tako naseljena, da bi ne mogla več preživljati vsega prebivalstva. Vse druge države imajo manj ljudi. Albanec je celo označen komaj s kratko črtko. 1. Albanija. Ime Albanija ima čuden zvok. Obide nas misel na nekaj izvanrednega in obenem nedoločnega. Predstavljamo si divjo gorsko pokrajino, naseljeno s surovim, bojaželjnim prebivalstvom, ki se vedno prepira in rado vdaja želji po osveti. Naša soseda je in vendar je manj poznana kot katera pokrajina v Afriki. Le redke trgovce in izletnike zanese pot semkaj. Pokrajina je na vzhodu gorata, ozke rečne tesni prehajajo na zahodu v položnejše niža v je, ki se polagoma spušča k morju. Obrežje ni skalovito, pred njim ni številnih otokov kot v naši Dalmaciji. Za ravno obalo se često razprostirajo velika močvirja, okrog katerih divja strašna bolezen malarija. Država ni siromašna. V nedrih njenih gora so skriti zakladi raznovrstnih rudnin, zlasti petroleja, ki pa še čakajo pridnih delavcev, da jih spravijo na svetlo. Na enem mestu se nahaja kar 60 jakih toplih žveplenih vrelcev; v drugi državi bi se tam razvilo svetovnoznano kopališče, tu pa navadno srkajo vodo kvečjemu koze in ovce. Albanija je celo v Evropi edina država, ki še nima železnic. Iz Jugoslavije preko meje drže večinoma le kozjim stezam podobne poti. V zadnjih letih so Italijani zgradili vsaj nekaj boljših cest, ki vežejo največje kraje in po katerih se razvija avtomobilski promet. Albanci so zelo skromen narod. Ohranili so nenavadno mnogo prastarih običajev. Večinoma so pastirji in poljedelci. Toda za dom se malo brigajo. Delo prepuščajo ženam. Njihov vzor je: javno se udcjstvovati in biti junak. Albanci se ne pozdravljajo kot mi z »dober dan«, temveč zlasti v severnem delu dTžave z običajnim pozdravom »ali si krepak mož?« Stari vašćani opetovano posedajo k zborovanju, kjer se suka razgovor o političnih stvareh. Cesto se pri mizi sestanejo nasprotniki, kjer se z besedami napadajo in zbadajo. Ljudsko pesništvo, ki opeva junaštvo, je še vedno zelo razširjeno. Take narodne pesmi, ki jih je zložil kak priprost pastir, se brzo širijo od ust do ust. Kdo so Albanci, si še vedno nismo povsem na jasnem. Navadno jih smatramo za potomce starih Ilirov, fù so živeli pred prihodom Slovanov in Rimljanov v davni dobi tudi na Slovenskem. Sami se zovejo Skipetari, državo pa imenujejo Skipijo. Žive v nekakih zadrugah kakor stari Slovani. V eni hiši živi do 50 bližnjih sorodnikov, ki jim poveljuje najstarejši. Gospodarstvo je skupna last vseh, opravilo pa ima vsak svoje. Od moških upravlja eden polje, drugi nadzira živino, tretji trguje s pridelki. Tudi žene si dele delo, peko kruh, perejo oblačila, delajo na polju itd. Ideal Albanca ije stanovati v čim številnejši zadrugi. Sele v njej se počuti varnega, kajti narod se deli na plemena, ki se hudo sovražijo. Še jako udomačena je krvna osveta. Težek zločin, zlasti umor, morajo osvetiti sorodniki umorjen-ca za vsako ceno. Tu velja strogo pra-anec' 'vilo zob za zob. Če že ne morejo do živega morilcu, morajo ubiti vsaj njegovega najbližjega moškega sorodnika. Zato je število slučajev nasilne smrti pri možeh izredno visoko. So grobišča, kjer je izmed sto moških mrtvecev umrlo komaj deset naravne smrti, zaradi bolezni ali starosti. Vsi drugi so padli kot žrtve krvne osvete. Morilca zasledujejo umorjenčevi sorodniki z neverjetno vztrajnostjo. Često se zgodi, da ta opetovano menja svoje bivališče, skušajoč s tem preganjalcem zabrisati vsako sled za seboj. Toda ti ne mirujejo prej, dokler ni zločinu primerno zadoščeno. Le v zadrugi je Albanec čisto varen. Nerad hodi sam na polja, a če kam potuje, puške in pasu z naboji ne pozabi nikdar doma. Življenje Albanca je zelo skromno. Glede obleke nima nikakih želja. Preprosta narodna noša z belim fesom je še povsod v navadi. Tudi s hrano je hitro zadovoljen. Košček ovčjega sira smatra za poseben priboljšek, meso mu je prav redka sladčica. Ker se zanima le za javno življenje in ga veseli najbolj modrovanje s sovaščani. dela le toliko, kolikor potrebuje zase. Srce mu pač ne visi na domačiji. Na svojo in tujo lastnino ne pazi posebno. Krajo sadja in poljskih pridelkov gleda kar ravnodušno. In če si lahko skrajša pot, gazi meni nič tebi nič preko žita in tujih njiv. Večina naroda je mohamedanske vere. Precej je tudi pravoslavnih in katoličanov. Mesta so majhna in med seboj zelo podobna. V sredi je trgovski del, tako zvani bazar. Tu je prostoren trg, kamor prinašajo kmetje svoje pridelke naprodaj. Obkrožajo ga lesene, v sprednjem delu odprte kolibe trgovcev in obrtnikov. Tu prodajajo blago, ki ga Albanija nima in ga mora uvažati, tako sladkor, kavo, moko itd. V bližini trga so dalje gostilnice, kavarne in brivnice. V tem mestnem delu vlada ob tržnih dneh zelo živahno vrvenje. V drugem mestnem delu so uradi in stanovanja uradnikov in premožnejših trgovcev. Glavno mesto Tirana ima 15.000 prebivalcev, je torej štirikrat manjše od Ljubljane. Leži sredi države 40 km proč od morja. Albanska država je nastala po balkanskih vojnah šele leta 1913. Preje je bila del Turčije, ki je danes skoro docela izrinjena iz Evrope. Državi načeluje Zogu, ki se je pred nekaj leti oklical za kralja. Albanija nima lastnega denarja. Povsod kroži raznovrsten srebrn in zlat denar. Vsi novci te ali one države, stari in novi, so enakovredni, če so si le slični po snovi in teži. Papirnatega denarja nihče ne mara. Državo naseljuje milijon ljudi, ki so skoro izključno sami Albanci. Precej albanskega prebivalstva živi onstran državne meje v Jugoslaviji in Grčiji, nekaj tisoč jih je celo v južni Italiji. Slednji so potomci beguncev, ki so ostavili pred več stoletji domovino iz strahu pred turškimi grozodejstvi. Albanija je v živahnih stikih z Italijo, ki si mnogo prizadeva to pokrajino gospodarsko okrepiti. (Nadaljevanje v 3. številki.) Ko je zacvetela ajda . . . Ko je zacvetela ajda in je zadišala njiva, je hitela punčka Majda gledat, kje Jesen prebiva. Mamica ji je dejala: »Veš, Jesen, ta vladarica, je bogata, silno zala, kot rubin so njena lica. Ajdo bo odela v cvetje, nad polje se bo spustila, utihnilo bo ptičje petje, ko bo zemljo poljubila...« Preko polja Majda hodi čez dobravo, med drevesi, gleda, išče vsepovsodi. »Oj, Jesen, kraljica, kje si?!« Bela ajda odgovarja, sem in tja se pozibava: »Dom je njen — večerna zarja, prestol — svatovska narava.« Vinko Bitene. Kralj viharjev. (Pravljica z morja.) j b daljni morski obali so stale tri ribiške koče. V eni je sta« noval stari ribič Marko, v drugi Nikola in v tretji pogumni Peter s svojo ljubko hčerkico Bredo. Njena mamica je umrla pred sedmimi leti; vihar jo je bil zalotil na morju, čoln se je razbil ob obalnih čereh in mlada žena je utonila. Vihar je bil največji sovražnik naših ribičev! Sivemu Marku je ugrabil krepkega dečka in tihemu Nikoli starega očeta. Kako so ga sovražili, kralja vetrov! Stanoval je visoko pod nebom v sivem oblač« nem gradu, ki je imel tisoč stolpov in tisoč odprtih oken. Desettisoč urnih služabnikov pa je brzelo in hitelo po grajskih dvoranah. V največji dvorani nevidnega gradu je stanoval sam kralj. Imel je ladjo, napravljeno iz žerjavovih peres, in z njo je potoval kakor blisk preko vse zemlje. Včasih pa se mu je zahotelo po ljudeh — hotel jih je odnesti v svojo letečo palačo. Če so se branili, jih je vrgel nazaj v vodo in njegovi sluge so jih utopili v morju. Morje je vrglo naslednji dan trupla na kopno in jok in tarnanje se je raz« leglo iz ribiških koč. Kralj viharjev pa je le naprej iskal ljudi in zagledal je Bredo, ljubko deklico, ki jo je hotel imeti pri sebi. Bilo je na večer. Pokojno je tonilo solnce v svojo mehko postelji« co za morjem. Breda je sedela na skalah in pogledavala po morju za __ — ______svojim očetom. Ko je opazila majhno piko, ki je postajala vedno večja in večja, je skočila v čoln in veslala oče« tu naproti. Nobena sapica ni takrat zapihljala, ko pa je bila Breda prav malo odda« ljena od brega, je pričel div« jati silen vihar z visokimi valovi, ki so toliko časa bu« tali ob čoln, da sta se razbili obe vesli. Breda je objela robove čolna — ampak že prihodnji val ji je obrnil čoln. Junaška deklica je z vsemi svojimi močmi plavala proti bregu, toda vihar je bil močnejši od nje; počasi so ji upadle trudne roke, potopila se je. Njen oče je iz svoje ladjice vse to videl in je skočil v vodo. Ko je opazil, da se potaplja, je napel vse svoje moči, da jo je še pravočasno zgrabil in odnesel na kopno. Njegove oči so jezno gle« dale na morje in pesti so se mu krčile od jeze proti kralju viharjev. V svojem belosivem gradu je pa divjal kralj. Otrok se mu je izmuznil! Toda dobil ga bo drugič! Od tega dneva dalje ni smela Breda nikoli več sama na morje. Nabirati ni smela več pestrih školjk na obali in kopati svojih nožic v srebrnih valčkih. Oče ji je to iz strahu pred kraljem vetrov pre= povedal. Ostala je pri cvetkah v vrtu, sedela pred durmi kočice in gledala valove, ki so butali ob brežne skale. Nekoč, ko je ribičeva hčerka sedela v pesku in se igrala s kas menčki — njen očka je bil na morju pri ribolovu in je običajno pri= šel šele proti večeru domov — pa se ji je zazdelo, kakor da prihaja po morju z dolgimi koraki siv velikan. Ustrašila se je — siva prikazen se ji je pa vedno bolj bližala. Sedaj je prišla že do hišice; velik meglen oblak je bil, ki se je spustil na hišico. Še preden je Breda mogla skočiti v vežo, je bila že zavita v debel, težek siv plašč. Oblak se je nato dvignil, se povzpel visoko in je odnesel deklico vedno više in više — do gradu kralja viharjev. Ta je stal pred obokanimi durmi palače in iztegnil roke proti Bredi: »Sedaj te vendarle imam. Breda! Oblak je prav dobro izvršil svojo nalogo!« Hotel je pobožati dekli* co, toda Breda se mu je umaknila. Nato jo je prijel za roko, jo peljal skozi graj* ske dvorane in ji pokazal tisoč odprtih oken. Breda pa ni hotela ničesar videti ne slišati o vseh krasotah in je bridko jokala. »Sto drobnih oblačkov ti bo po* korno služilo, deklica; lahko jih pošlješ, kamor le hočeš!« je rekel kralj in poka* zal z roko skozi okno: res, stali so tam v nežnih modrih in belih oblačilih; sa* mo največji so imeli plašče, ki so bili temni kakor viharni oblaki. Cela dolga vrsta jih je bila! Vsak oblaček pa je gledal Bredo z velikimi sinjimi očki, kakor da bi že komaj čakal na njena povelja. Breda se je sicer zasmejala. ko je čula, da ima sto drobnih slu* žabnikov, toda veseliti se ni mogla. Kaj je bilo vse to v primeri z ljubo kočico ob morju. Ko je ležala zvečer v posteljici, je mislila na očeta in na domači zeleni vrtec z neštetimi cvetkami. Bridko je jokala. Tako rada bi imela pri sebi cvetko od doma! Tedaj so ji padle na um kraljeve besede: »Oblački so tvoji služabniki, pošlješ jih lahko, kamor hočeš!« Takoj je poklicala droben oblaček, ki je imel rožnato srajčko, in ga zaprosila: »Poleti v ribiško vas! Pri tretji kočici najdeš vrt, iz njega mi prinesi rožo in obesi mesto nje moj prstanček na vejico!« Oblaček je odletel. se spustil k hišici in je storil vse, kakor je hotela Breda. Drugi dan je našel njen oče na grmu prstan; tedaj je vedel, da je to znak, da njegova hčerka ni mrtva, temveč da jo je le ugrabil kralj vetrov. Breda se je od vsega srca razveselila, ko ji je oblaček prinesel rožico; poljubljala jo je in božala in se je prvič zasmejala. Ko je prišel kralj viharjev domov in videl veselo deklico, je rekel: »Velik, krasen vrt ti bom napravil; vse cvetke celega sveta bom vsadil vanj, samo vedno mi bodi vesela, Breda!« Trikrat je zamahnil z roko proti vzhodu, zahodu, severu in jugu in že je pričelo kar v zraku cveteti nebroj belih, rdečih, rumenih in zelenih cvetk, rož, tulipanov, zvončkov, nageljnov fn vrtnic, tisoč in tisoč svetloharvnih rožic na vseh koncih vrta. Breda se je čudila tej krasoti; toda najbol' je bila vesela male. rdeče vrtnice iz domačega vrtička. Ko je pa ta ovenela, je postala deklica zopet žalostna. In zopet je poslala Breda oblaček na pot in mu dala s seboj zlato verižico, ki jo je nosila okoli vratu kot spomin na svojo mas mico. »Prinesi mi ribico z očetove mreže in položi namesto nje veri« žico vanjo!« Oblaček je odletel v siromašno hišico in izpolnil Bredino pove* Ije. Kako se je čudil njen oče. ko je našel verižico! Z drobno srebrno ribico pa je oblaček prišel v palačo. Breda je jokala od veselja! Spustila je ribico v kozarec vode, jo krmila in opa« zovala ves božji dan. Bila je srečna in zadovoljna. Ko je kralj videl njen srečni obraz, je rekel: »Sto živalic iz ce» lega sveta ti poklonim, če ostaneš vedno vesela in zadovoljna!« Stopil je v svojo ladjo, se odpeljal in prišel zvečer z veliko vrečo domov. Ko jo je odprl, se je Breda zasmejala. Pisani ptički so pri« frfotali iz nje in rdeči, rumeni in izpreminjasti metulji, veliki in maj« hni; pestre mušice so plesale okoli nje. črički so prepevali; hrošči, žabe in ribice so gomazele vse navskriž. Se mnogo drugih živalc je bilo v vreči in vse so s smejočimi očmi gledale deklico. Sedaj bo ostala gotovo vedno vesela, si je mislil kralj in bil za« dovoljen. (Konec prihodnjič.) morje . . . Oj, le siplji, zlato solnce, žarke mi bohotno, morda vendar spet vzbudi se to srce sirotno . . . (Širno morje, bela jadra, solnce ige in pali, v žarkih umiti pa žare se valčki kot opali. f France Zbašnik. Naš ljubi prestolonaslednik Veter je dopolnil 6. tega meseca S'let. ,,Zvonček" ga s ponosom prišteva med svoje naročnike Šolske potrebščine. Vrnili smo se v šolske klopi, h knjigam na resno delo. Sola se jc pričela. V ta namen potrebujemo vsako leto veliko novih stvari; nekaj, oziroma večje število teh potrebščin bo itak treba kupiti. Kar pa bo mogoče, si bomo naredili sami. saj ni lepšega, kakor če se moremo napram svojim tovarišem pobahati: »Poglej, tole peresnico. tole torbico sem si napravil sam!« Drugič pa prihranimo mamici nekaj izdatkov, kar je seveda tudi važna reč. Za izdelavo teh potrebščin potrebujete le nekaj povoščenega platna, ki ga gotovo dobite doma, če pa ne. si ga kupite, saj stane majhen kos le par dinarjev. Za torbico za svinčnike in druge pisalne malenkosti potrebujemo kos 23 cm dolgega in 16 cm širokega platna (slika 1). Ta pravokotnik obšijemo na vseh štirih straneh z močno volno in vstavimo v obe strani iz istega blaga ali navadnega barvastega platna naguban vložek (1 a), ki ga prišijemo. Pri čevljarju ali sedlarju si pa damo napraviti gumbe na pritisk. V skrajni sili pa zadostujejo tudi navadni gumbi, ki jih enostavno prišijemo. Za peres ni co štev. 3 moramo vzeti 51 cm dolg in 6 cm širok kos platna. V ostalem izdelamo to torbico ravno tako kakor prejšnjo. Torbica na sliki 2 in 2 a ima pa vložek iz istega blaga kakor zunanje stranice, na katerega smo še prisili iz močnega, trdega traka zanjke za svinčnike in peresnike. Na sliki 2 a vidimo zaprto torbico. Ovojček za knjigo, ki nam ga nazorno pokaže slika 4a, nam včasih pTav dotao služi, pa naj si bo to na poti v šolo, če nosimo s seboj samo eno knjigo, da se nam ne zmoči, ali pa na sprehodu, ko Čitamo lepo vezano knjigo, da ji ne zamažemo platnic. Napravimo ga iz kosa močnega rožastega blaga, ki ga lahko tudi podložimo z drugim blagom, ali pa iz povoščenega platna (20 cm visok in 40 cm dolg) po sliki 4 in obšijemo njegov rob z debelo svilnato nitjo ali z barvasto volno. Oba konca platna upognemo (po črtkasti črti), zavihamo nazaj in ju na robu sešijemo, da nastane nekak ovitek. Za držanje pa prišijemo močan trak, ki ga lahko spletemo ali stkemo tudi iz barvaste rafije. Na sliki 5 vidimo dva noža za rezanje papirja in za odpiranje pisem. Nož za papir izžagamo v poljubni velikosti iz tenkega lesa z izrezo-valno žagico. Oba roba noža nato poostrimo z ostrim nožičem, ju opilimo s pilo in ju h koncu še odrgnemo s peščenim papirjem, da sta prav gladka. Figuro, ki služi za držaj, pestro preslikamo in prevlečemo končno rezilo in ročaj z brezbarvnim špiritovim lakom. Znaki za v knjige (da ne pozabimo, kje smo nehali čitati) sestoje iz ozkega traka, čigar zgornji konec prilepimo med dva listka risarskega papirja, ki sta lahko tudi na eni strani poslikana (6 a). Spodnji del pa razce-framo ali pa ravno tako prelepimo z listki. Vsi ti drobni izdelki, ki smo jih pravkar opisali, dajo prav malo truda in so posebno prikladni za darila. Halo, pa še nekaj na koncu! Posebno nož za papir in znak za knjigo sta lepi darilci za papana in mamico. Pst, pa nikomur besedice o tem, da ju pošteno presenetimo na godovni dan! Žlga~žaga. Gustav Strniša. v agar Lipe je velik siromak. Doma ima slabotno ženo in bolno hčerko Barico. Sam hodi od hiše do hiše in žaga ljudem drva. Skoro nič dela nima. Povsod najemajo mlade Žagarje, ki imajo žage na električni pogon, ki kar grizejo polena ter jih žagajo kakor blisk. Lipe je žalosten. Doma je sama bolezen in lakota. Slednji večer ga skrbi, ko se vrača v svoje skromno stanovanje koncem mesta. Njegova hči ga pa vedno tolaži. Čeprav je sirota sama bolna, vendar ne obupa. Nekega dne se čuti nekoliko krepkejšo. Ko odide oče na delo, a mati zadremlje, se splazi deklica s postelje. Obleče se in pogumno hiti na cesto. »Staršem moram pomagati!« šepeče deklica, a sama ne ve. kako naj jim pomaga. Počasi tava po cesti. Do gosposke hiše pride. Na pragu ji postane slabo in že se zgrudi. »Lačna je!« ugotovi gospodinja bogate hiše in postreže deklici s toplo juho. Barica se zahvali in spet odide po cesti. Prične se mračiti. Deklica pride na polje, kjer sreča čarovnika Belčka. Čarovniki so ponavadi hudobni ljudje. Belček je pa dober. Radi njegove bele brade ga otroci tako imenujejo. Barica jame tožiti Belčku. kako hudo se godi njenim staršem. Starček jo pa preskuša. Oblju* bi ji sijajno življenje, veliko udobnosti in bogastva, če se odpove svojim staršem. Barica se kar razjezi: »Ne! Nikoli ne maram ničesar, če bi se morala odpovedati očetu in materi! Pomagati jima moram, ne pa zapustiti ju v stiski in bedi!« Zdaj ji pove čarovnik, da jo je samo preskusil. Izroči ji lonček be* lega mazila in ji reče: »Vrni se domov! Izroči to ma* žilo očetu! Kadar bo šel žagat drva. naj namaže žago po ostrini s tem mazilom in reče: »2iga*žaga!« Barica se je zahvalila in odšla domov. Povedala je staršem, kaj se ji je pripetilo, in izročila očetu lonček. Ko je Žagar naslednji dan odšel žagat drva, je namazal ostrino svoje žage in zavpil: »Ziga*žaga!« Tedaj je žaga kakor živa poskočila iz njegove roke in pričela reza* ti urno kakor misel. Niti četrt ure ni minulo, pa so bila že drva sežagana. Žagar je bil vesel. Odslej so povsod zahtevali samo njega, da jim je žagal drva. Zaslužil je mnogo denarja. Obogatel je. Ni mu bilo treba več žagati drv. Pa tudi mast je porabil. Ko je zadnjikrat žagal doma svoja drva. je namazal ostrino žage s poslednjo mastjo. Tedaj se mu je prikazal čarovnik Belček in se nasmehnil: »Pomagal sem ti, ker imaš tako pridno hčerko! Le rad imej svojega otroka!« je dejal starček in izginil. Odslej so živeli Zagarjevi srečno in zadovoljno. Tudi lakota in bolezen sta zbežali iz njihovega doma! Lisička. (Narodna.) Živahno. Mladim pianistom priredil Jos. Pavčlč. Kovčeg. (Šaljiva zgodbica.) Lojze Poljaitec. zovlak je drvel z veliko naglico, ko je našel sprevodnik v kupeju 2. razreda prehod v sosednji voz zaprt z velikim kov« čegom, ki je stal na poti sredi hodnika. Ob oknu zraven je pa slonel ravnodušno neki gospod in zrl v mimodrvečo pokrajino. Sprevodnik je bil malo nejevoljen, ker ni mogel takoj odpreti vrat, zato je ne ravno posebno vljudno rekel poleg stoječemu tujcu: »Postavite, prosim, ta kovčeg drugam!« Gospod je pa od strani po* gledal sprevodnika in malomar« no odgovoril: »Še v glavo mi ne pade!« Sprevodnik je znova pov« zdignil glas in z ogorčenjem zahteval : »Takoj mi odstranite kov« čeg!« Toda neznani gospod je z isto ravnodušnostjo kakor prej odvrnil: »Še v glavo mi ne pade!« Ves zelen od jćze je tekel sprevodnik iz voza in se vrnil z uradnikom, ki je spremljal vlak. Ta je že v precej ostrem tonu zapovedal tujcu: »Gospod, takoj vzemite ta kovčeg proč!« »Še v glavo mi ne pade!« je zopet odvrnil gospod in se ni dal spraviti iz svoje mirnosti, čeprav sta ga oba uradnika obdelovala na vse mogoče načine in znova in znova zahtevala, naj odstrani oviro. Na prihodnji postaji sta poklicala postajenačelnika — nastalo je prerekanje in pred vozom se je nabralo precej ljudi, ki so opazovali zanimivi prizor. »Vzemite takoj kovčeg s hodnika!« je zavpil postajenačelnik nad potnika. »Še v glavo mi ne pade!« je rekel gospod prav tako mirno kakor prej. I Šli so po postajnega stražnika. Prišel je s sabljo, revolverjem in gumijevko. S pogledom je ošvrknil neznanega gospoda in z gromkim glasom zavpil: »V imenu zakona — vzemite kovčeg s hodnika!« »Še v glavo mi ne pade!« je bil tujčev trmoglavi odgovor. Tedaj je pa stopil prijazen, star mož iz množice in je vljudno vprašal neubogljivca: »Povejte mi, gospod, zakaj pa nočete spraviti kovčega s hodnika?« »Ker sploh ni moj!« se je krepko zasmejal tujec in odšel na svoj sedež. Kaj vse ljudfe Jedo. s * ; v lanskem letniku Zvončka (štev. 4) smo priobčili kratek sestavek o najrazličnejših čudnih jedilih, ki jih uživajo ljudje. V naslednjem pa hočemo našteti našim čitateljem še marsikatere druge stvari, s katerimi so si ljudje polnili svoje želodce, in pogledati malo, kaj vse tudi še dandanes jedo. Človek si za hrano poišče na zemlji to, kar mu zemlja nudi na polju, na travniku ali v gozdu, pa najsibodo to rastline ali pa živali. Razne dežele pa imajo različno rodovitnost in različno podnebje in zato rodi zemlja teh krajev čisto drugačne poljske rastline in živali. Znano pa je, da uživa človek najrajši to, na kar se je bil navadil, dočim se mu jedila, ki jih ni vajen, kaj rada zagnusijo. Spomnimo se na ogromne množine ptičev, posebno kosov, slavčkov in vrabcev, ki so jih stari Rimljani tako visoko čislali pri svojih pojedinah. In zakaj tudi njihovo meso ne bi bilo užitno? Saj imajo ptice, ki se hranijo od poljskih in vrtnih pridelkov, vse lepo belo in mehko meso. Seveda, če bi jih uživali ljudje po vsej naši zemlji, potem bi danes ne pel noben slavček več v naših grmovjih. Rimljani so pa tudi zelo visoko cenili jezike papig, ki so jih silno drago plačevali. Papigja juha pa slovi še dandanes kot prvovrstna predjed. Domačini v vročih krajih jedo meso slonov, levov, tigrov in drugih živali z isto slastjo kakor jemo mi govedino, teletino ali svinjino. Ponekod na Kitajskem uživajo celo podgane in miši. Omenili smo pravkar, da so Rimljani silno drago plačevali jezike papig. Neki zapravljivi rimski meščan z imenom Apicij je napisal prvo kuharsko knjigo in v njej najdemo kot najslastnejšo posebnost omenjene jezike ptice »flamingo«. Jezike teh rožnatih ptic z dolgimi nogami so čislali imenitniki še do 18. stoletja, to pa zaradi nekega mastnega dela jezika ob jezičjem korenu. Starorimski cesar Heliogobal je posebno rad jedel možgane ptiča noja. Znano je iz zgodovine, da so za neko tako pojedino zaradi možgan pobili nad 600 nojev! Nojevega mesa stari Rimljani niso marali, jedo ga pa zelo veliko dandanes v Perziji. Jako dobro pa so plačevali Rimljani nojeva in pavova jajca; saj tudi zaleže eno nojevo za deset do petnajst kokošjih jajc. Pavovega mesa niso nikjer cenili, čeprav so ga nekateri ljudje še rajši uživali kakor fazane. Mlade pave so jako radi jedli na Angleškem. Sploh jedo v tej deželi jedila, ki bi našim želodcem prav nič ne prijala. Žerjavovega mesa n. pr. Nemci ne bi mogli za nobeno ceno uživati, na Angleškem so pa imeli nekdaj to meso često celo na kraljevski mizi. Labodje meso so Rimljani radi uživali, skoraj tako kakor mi gosi, ki pa zopet njim niso bile po volji. Na Angleškem včasih ni bilo imenitne pojedine brez labodje pečenke; tudi na Danskem. Švedskem in Norveškem so cenili njih meso, zlasti mlada labodja prsa. Zgodovinar grof Herberstein, ki je L 1515. napisal znamenito knjigo o tedanji Rusiji, pripoveduje, da so prinesli pri neki slovesni priliki na carjevo mizo tudi tri pečene labode. V vsaki deželi pa jedo najrajši to, kar imajo doma. V severnih deželah uživajo meso oslov, v Kanadi jedo sove, Italijani imajo radi srake, na Francoskem pa tudi krokarjev in vran ne zaničujejo in jih imajo še rajši kakor golobe. V nekaterih krajih vzhodne Evrope se tudi netopirjev ne branijo, ki imajo baje kurjemu mesu podobno belo meso. V vročih deželah uživajo opičje meso, ki ima. kakor zatrjujejo tisti, ki so ga poskusili, baje tak okus kakor naš kozliček; drugje pa smatrajo zopet martinčke za največjo sladčico. Tudi krokodil ima prav užitno meso. Domači zajci ali kunci pri nas niso posebno priljubljena jed. So pa kraji, kjer jih jedo prav radi, posebno na Angleškem in Francoskem jih znajo pripraviti na najrazličnejše okusne načine. Oslovsko meso so v starih časih celo zdravniki priporočali kot zelo zdravilno. Pasje in mačje meso mi preziramo; vedno pa ni bilo tako. Pri starih Grkih so uživali pasje meso tudi na najbolj imenitnih pojedinah, mačje meso pa uživajo še danes skoro po vseh južnih deželah. Neki angleški raziskovalec se je lotil proučevanja živalskega sveta s posebnim ozirom na užitnost njegovega mesa in je dognal tole: Meso mladih antilop smatra za najbolj nežno in okusno, kar ga je kdaj jedel: Bizonova teletina je mnogo boljša nego naša, zebrovo meso je slastnejše od konjskega; bobrovina ima pa podoben okus kakor meso domačih zajcev, meso medvedov in jazbecev je pa tudi zelo slastno. Orjaške želve so bile nekoč zelo priljubljena jed in z njimi so si nekoč ladje ob Galapaških otokih in ob otoku Mavriciju na daljnih oceanskih potovanjih obnavljale svoje zaloge živil. Danes teh želv že skoraj ni več. Kačje meso se nam zdi nekaj nemogočega v naših kuhinjah, toda najdemo ga ne samo v eksotičnih deželah» temveč tudi v civiliziranih pokrajinah. na Burgundskem in v dolini Rodana. V New Yorku pa ni meso velikih kuščarjev nič nenavadnega. Polži in žabe, vsaj žabji kraki, pa spadajo marsikje (tudi pri nas) med običajna živila. Meso plazilcev in dvoživk (kač, kuščarjev, želv in žab) ima po izjavi tega raziskovalca enak okus kakor mlada piščeta in diši kakor sveže meso. Med ptiči veljajo jastrebi in orli za neužitne kakor stari levi in tigri; kakaduji pa so po okusu zelo podobni fazanom. Meso ptic, ki se hranijo z ribami, ima neprijeten duh po ribjem olju; toda ta duh se da odpraviti, če zakopljemo ptico za 24 ur v zemljo. Sicer je pa okus nekaj čisto svojega. Tako trdi ravnatelj nekega živalskega vrta, da so vse živali užitne, kar je dognal na ta način, da je poskusil meso vseh živali. V splošnem bi morda res mogli trditi, da je meso vseh živali užitno, seveda če je primerno pripravljeno. Užitne so celo žuželke, saj so posušene in zmlete kobilice ponekod prav običajna jed. PREDSTAVLJAMO VAM BOBIJA NESPODOBIJA, JUNAKA RAZNIH SAL IN BURK, KI VAM JIH BO PRIPOVEDOVALA MARIJA GROŠLJEVA. ROJSTVO. PSIČKE ROJENIČKE. ČRNIH POTEPUH. UROK. V TOPLI. SREBRNI MAJSKI NOCI, KO SO ZVEZDICE ZA* RELE IN JE ŠPANSKI BEZEG NA VRTU V VOLČJEM POTO* KU BRIZGAL OPOJEN VONJ IZ VIJOLIČNIH CAŠIC. JE V PASJEM HLEVCU NEKAJ ZACVILILO, ZAKOBACALO ... PORODILI SO SE ŠTIRJE PASJI MALČKI, SMRČEK, SRČEK. MOBI IN BOBI, TODA ŠE NISO UGLEDALI LUCI SVETA. ZAKAJ IMELI SO ŠE ZLEPLJENE, SLEPE OČKE. NEKAM BREZBRIZNO. KAKOR DA SE JIH IZREDNI DO* GODEK PRAV NIČ NE TIČE, SO LEŽALI NOVI PASJI ZEM* LJANCKI KRAJ MAJKE LAJKE, KI JE SVOJ DROBNI. OBlLNr NARAŠČAJ VESELO SPREJELA, SINČKE PSIČKE Z MOKRIM JEZIČKOM BOŽALA IN JIM S TOPLIM MLEKOM UTEŠILA PRVI GLAD. PA SO PRISKAKLJALE S PASJEGA BRODA PO STAREM OBIČAJU DOBRE PSIČKE ROJENIČKE: TACICA, DLAClCA, DOLGOUHKA IN TENKOSLUHKA. DA SE JIM POKLONIJO IN JIM PROROKUJEJO USODO. NAJPREJ OBKOLIJO BOBIJA. »LOČIL SE BOŠ OD DOBRE MAMICE IN MILJENTH BRAT* CEV TER ODPOTOVAL ODTOD.« MU PROROKUJE HITRA TAČICA. »NE BOŠ IMEL PASJEGA ŽIVLJENJA, LEŽAL BOŠ NA BLAZINAH TER IMEL VSEGA V IZOBILJU, KAR CENI PASJI GOBČEK«, IZJAVI PLEMENITA DLACICA. »V PASJEGA KRASOTCA SE RAZVIJEŠ IN ODNESEŠ PRI RAZSTAVAH VSELEJ IN POVSOD PRVO NAGRADO«, MU ZAŠEPETA NA UHO LEPA DOLGOUHKA. »BISTRA GLAVICA, TENAK SLUH. OSTER VONJ TE BO= DO ODLIKOVALI. SLEDIL BOS ZAJČKOM. JEREBICKAM. SR* NICKAM IN LISIČKAM TER GONIL DIVJAD PRED NAMER, JENO DVOCEV«. SE MU LASKA BISTRA TENKO* SLUHKA. »HOV. HOV, RJOV, RJOV«. ZATULI IZNENA* DA V HOSTI. »HOV, HOV, RJOV, RJOV«, ZARENCI BLI2E. »HOV. HOV, RJOV, RJOV«, ZATULI PREPLA* ŠENIM PSICKAM ROJE--NICKAM NARAVNOST V UHO. DA PLAHO POBEG* NEJO. ZLOBNI PROROK S STEKLIM SRCEM, CR= NUH POTEPUH, SE JE BIL PRIKLATIL IZ ČRNE JAME V PASJI HLEVČEK. PRESTRAŠENA MAJKA LAJK.A OD GROZE ODREVENI IN PRIVIJE NEBOGLJENCKE SE TESNEJE K SEBI. CRNUH POTEPUH PA JE IMEL PIKO LE NA BOBIJA. ŠIROKO SE RAZKORACI, ZAPACI IN ZARENTACI: »VSE URECEM, VSE PRERECEM, DVA MACKONA, SEDEM PSOV, TRICA — TRACA. MASTNA KRAČA, NIKDAR NE BOŠ ŠEL NA LOV, HOV, HOV, HOV! ČEDNOSTI SE NE PRIUČI, GOSPODINJO SVOJO MUCI, BUDI DRZNO JO IZ SPANJA, KADAR NAJBOLJ SLADKO SANJA, NA BLAZINE IN PREPROGE DELAJ MOKRE JI MAROGE. TRGAJ ROBCE, ČEVLJE, HLAČE. PRTE, ZASTORE, BRISAČE. CVILI, RENČI. LAJAJ, GRIZI, KRADI VSE. KAR BO NA MIZI. IN NE BRIGAJ SE ZA KAZNI, POLNO MOŠNJO JI IZPRAZNI. BISTROVIDEN SEM PREROK, OBVELJA NAJ MOJ UROK. NETOPIR IN TRINAJST SOV, VSEH STRUPENIH KAČ OTROV, HOV, HOV, HOV!« BOBI SE TRESE KOT S1BA NA VODI. VES SE SKRIJE POD MAJKO LAJKO, KAKOR BI SLUTIL, DA JE PRIŠLA 2IVA NE« SRECA, KI BO SKVARILA NJEGOVO ŽIVLJENJE. ZLOBNE BESEDE SO GA OBSULE KOT ZAČARANO SEME IN SE POSKRI« LE NARAVNOST V NJEGOVO SRCE, DA NEKOČ OZIVE. GORJE! IN SPRE« MENE VSO NJEGO« VO DOBRO NRAV, CELO IME. OJ. BO« BI — TEDAJ PO« STANES NESPODO* BI! — CRNUH PO« TEPV5H JE OPRAVIL NELEPI CIN. ZMAGOVITO JE ŠE ZALAJAL IN SE ODKLATIL V CRNO JAMO. »HOV, HOV«, SO SE MU ODZVALI ZVESTI ČUVAJI VSE« NAOKROG, KAKOR BI BILI SLUTILI, DA SE KLATI CRNI NEPRIDIPRAV V NJIHOVEM OBMOČJU. SREBRNA MAJSKA NOC SE JE JELA PRELIVATI V ROSNO JUTRO. ZASPANE ZVEZDICE, KI SO Z ZANIMANJEM MOTRILE VSE DOGODKE. SO ZAVESILE TRUDNE, MEDLE OCI IN SE POTOPILE V POZLAČENI MODRINI. CVETKE SO ODPIRALE ROSNE VENCE IN PROŽILE TE« LESC A SOLNCU V OBJEM ... »PSIČKI, MLADI PSIČKI«, SO ZJUTRAJ IZNENAĐENI VZKLIKALI URBANCEVI OTROCI... (Dalje prihodnjič.) Bolha In Uška. (Francoska pravljica.) Danilo Gorin£ek. |Iggj| olha se je napotila v mlin. Preden je odšla, je naročila se= rlcülii str*c* je ostala sama doma: »Bodi oprezna, da ne p* štrbunkneš v vrelo juho!« »Nič ne skrbi«, je odgovorila Uška, »bom že pazila, če se bom smukala krog lonca«. Bolhica je odšla, Uška pa je jela snažiti sobo. čistiti svetilko, ki je visela na stropu, in lupiti sadje za južino. Kar se je spomnila na juho, pri= vzdigniti je hotela pokrovček, izgubila je ravnotežje in — štrbunknila v vrelo juho. »Joj. na pomoč!« je zavpila. »Prav gotovo je to Uška«, je prešinilo Bolhico, ki se je baš tedaj vračala iz mlina in zaslišala Uškino vpitje. Pohitela je v kuhinjo, ali vsaka pomoč je bila zaman. Ko je pridrvela Bolhica, je bila Uška že mrtva. Zjokala se je Bolhica in sklenila: »Ker je moja sestrica mrtva, pojdem od hiše!« »Kaj ti je, Bolhica?« je vprašala miza. »»Uška je mrtva, zato pojdem od hiše««, je odvrnila Bolhica. Nato miza: »Tudi jaz grem s teboj!« Pa sta jo Bolhica in miza ubrali mimo svetilke. Pravi sve> tilka: »Kaj tako jočeš, Bolhica?« Bolhica odvrne: »Uška je mrtva, zato pojdem od hiše in miza pojde z menoj!« »Jaz pa se snamem s stropa in vama sledim«, pravi svetilka. Šli so skozi vrata. »Kam«, vprašajo vrata. »Uška je mrtva, zato pojdem od hiše, miza in svetilka pa gresta z mano«. »Skočila bomo iz podbojev«, so dejala vrata in gremo z vami. V bližini je raslo drevo. »Kam?« se je začudilo. »Uška je mrtva, zato pojdem od hiše, miza, svetilka in vrata pa mi slede!« »Razkore« ninilo se bom in vam sledilo«, je odvrnilo drevo. Tako so priromali Bolhica, miza, svetilka, vrata in drevo do hladnega studenčka. Tam je neka starka zajemala vodo. »Kam tako žalostna, Bolhica«, je pobarala. »Uška je mrtva, zato pojdem od hiše, miza tudi, svetilka se je snela s stropa, vrata so skočila iz pod« bojev, drevo se je razkoreninilo in vsi mi slede«. Nato je odvrnila starka: »Če je Uška mrtva, razbijem svoja dva vrča in vam sledim!« Razbila je vrča. Vsi: Bolhica. miza, svetilka, vrata, drevo in starka so odšli in se niso vrnili nikoli več. Dan, ko sem bila zares plemenita. Danes sem ga polomila... Ho, ho, vem. da sem ga polomila! Zlezla sem na mizico, stoječo pred zrcalom. Cemu sem storila to? Hotela sem poizkusiti, če je pri= jetno to. kar delata Zo«Zo in To, ko odhajata z doma. Odprla sem lepo, prozorno škatlico in sem vzela ven čopič. Vem. da se dotika z njim svojega obraza. Storila sem isto. Namah sem opazila v zrcalu, da imam ves obrazek bel. Treba je bilo še slediti Toju. Vzela sem stekleničico in sem si začela izlivati na glavo mrzlo, zelo mrzlo vodo. Čutila sem prijeten vonj. Popolnoma tak kot cveti, rastoči v džungli ali pa stoječi na mizi pred kanapejem. Toda voda mi je zlezla v oko. Grizla in pekla me je neznosno. Kriknila sem in naglo skočila z mizice. Drgnila sem si obraz s pestmi. Imela sem oči zaprte. Prevrnila sem prozorno škatlico s čopičem. Padla je z žvenketom in se razpršila na drobne koščke. Polomila sem ga. oj, polomila! Kmalu je prenehala bolečina v očesu. Le peklo je še malo. Ogle« dala sem se v zrcalu. Lase sem imela mokre, toda beli prašek sem si stria z obraza. Po kratkem premišljevanju sem znosila koščke razbite škatle v kot in sedla na kanape. Srce mi je nemirno tolklo v prsih. Tresla sem se dolgo, ne vedoč. kaj naj počnem. Kmalu se je vrnila ZcxZo. Planila sem k njej z jokom in sem ji o vsem pripovedovala. Govorila sem dolgo, jokala sem in se opro« ščala. Zo«Zo me pa vendar ni razumela, ker me je božala in ponav« ljala: »Mala, pridna, dobra Kaškica!« Ne! Nisem pridna in dobra, ker sem ga polomila! Zvečer sem že ležala v košku, ko sem zaslišala glas Zo«Zo. Dvig« nila sem glavo in ugledala Zo«Zo. Bridko je nekaj očitala služkinji. Pokazovala ji je črepinjo škatlice, ki sem jo razbila jaz. Služkinja se je jokala in odgovarjala z žalostnim glasom. Razumela sem vse. Zo=Zo je mislila, da je služkinja razbila lepo škatlico. Nisem mogla gledati solza. Skočila sem iz koška in zbežala k Zo=Zo. Začela sem ji vnovič pripovedovati, kako je bilo, gosti, plakati in mrmrati. Zo=Zo pa me še vedno ni razumela. Tedaj sem skočila na mizico in sem pokazala, kako se je pripetila nesreča. Z ročico, dasi se mi je zelo tresla, sem kazala na razbito škatlico, ležečo v kotu, potem pa sem se udarila po prsih. Zajokala sem in tiho mrmrala: »Uh! Uh! Uh! Uh!« Naposled je Zo=Zo vse razumela. Služkinja je odšla pomirjena. Sedeč na mizici, sem pričakovala, kaj se bo zgodilo z menoj. Zo-Zo je nekaj govorila s Tojem. Poslušal je pazljivo in dvignil ramena. Zdelo se mi je, da je bil osupel. Dolgo sta se posvetovala. Tresla sem se od mrazu in strahu. Zo=Zo me je vzela z mizice, me položila v košek in rekla: »Spi, Kaškica, ti si zelo plemenita! Svoje krivice nisi skrila in je nisi prenesla na nedolžno dekle! Zelo dobro! Samo ne razbij ničesar več!« Plemenita sem, kakor Ori*Ori! Kaka sreča! Nisem mogla zaspati od radosti. Mislila sem, da bi me častitljivi Ngu*Ngu gotovo pohvalil, i... sem kihala. Prehladila sem se, sedeč brez obleke na mizici pred zrcalom! Toda to ni nič! Sem plemenita — in to je glavno, kakor je vedno govoril »striček«. Dan nove zabave. Zo-Zo in To ne hodita nikamor z doma. Zelo se veselim zaradi tega! Zabavala sem svoja varuha kakor sem mogla. Naučila sem se strašno glasno žvižgati. Stavim si v usta štiri prste, napnem jezik in piham z vso silo. Tedaj se razleže žvižg. Tako žvižgati je znal OrisOri. Ni me znal naučiti tega. Sama sem prišla na to umetnost! To me gleda in se trese od smeha. Dela isto. Žvižgava oba in se smejeva. Zo»Zo si maši ušesa. Vendar se tudi smeje. Zabavamo se popolnoma! Naposled smo prekinili naše šale. Zo«Zo je začela igrati na tem, kar imenuje gosli. Zelo imam rada. kadar igra! Sedam tedaj v bli= žino in objemam Zo*Zo za noge. Sedim tiho. Bojim se ganiti. Zdi se mi. da prihajajo oddaleč znani glasovi. Kaj je to? Morda šume zeleni vrhovi dreves v džungli? Morda šumi in pljuska potok, ki teče z gora? Poje in tiho šelesti med listji in vejami veter, zaletavajoč se s savane? Rada imam, zelo rada igro ZcwZo. Lahko je. malo žalostno pri srcu, toda dobro, zelo dobro! Ko je končala, sem se ozrla v Tojevo sobo. Sedel je pri mizi in pisal. Spomnila sem se. da že nekoliko dni nisem pisala. Nič poseb* nega se ni zgodilo. Nisem imela o čem pisati. Sicer pa sem bila prehlajena. Kihala sem brez prestanka. Zopet sem bila podobna Ori=Oriju. »Striček« je tudi kihal, ko si je bil pre* močil noge ob nočnem pohodu, ko me je iskal. Spravila sem se k pisanju. S strahom sem opazila, da na mojih koščkih ni več prostora. Bili so do kraja napolnjeni z znamenji šim* panzke pisave, ki sem jih jaz izpraskala. Kaj naj naredim? Začela sem se ogledovati, ne da bi si znala svetovati. Mojo zadre* go je opazil To. Vstal je in položil predme nekaj belega. Potem pa mal zelen klinček. »Piši, Kaška!« je dejal. »Sedaj boš vedno imela papir in svinčnik.« Dolgo si nisem vedela pomagati s temi stvarmi. To mi je dal svinčnik v ročico in me naučil, kako je treba pisati na papirju. Ljudje znajo mnogo koristnih reči! To mi je vzel moj stari dnevnik, zavil ga v papir in shranil. Zelo sem mu bila hvaležna. 2e se je začela krušiti suha skorja. Sedaj pišem poleg Toja. Stojim na stolici in drgnem s svinčni* kom po papirju ... Ko sem se utrudila, sem začela letati po sobi. Kmalu mi je bilo tega dosti. Nisem hotela motiti svojega varuha. To vedno piše. Zo«Zo sedi v fotelju in čita. Ne morem jima prekinjati tega posla. Zlezla sem na kanape, pozneje pa sem skočila na naslonilo. Nad kanapejem v Tojevi sobi visi nekaj zelo zabavnega in ta* jinstvenega. Je to dolga škatla z malimi vratci. V vratcih se svetlika to. iz česar delajo ljudje okna. Tako reč imenujejo steklo. Je vedno mrzlo in prozorno kakor voda. Kolikokrat sem si občutno pobila čelo in nos ob steklo okna, preden sem to razumela. Sedaj tega ne delam več! Ho, ho, modra sem in imam o mnogo stvareh pravi pojem. Ce bi prišla k svojim šimpanzom, bi jim dolgo pripovedovala o različnih čudežih. Mesto, hiše in sobe ljudi so polni čudežev. Tiho in oprezno sem odprla steklena vratca. Notri je bilo okroglo, belo kolo s črnimi znaki in z dvema strelicama. Jedna je bila krajša, druga daljša. Kaj bi moralo to biti? Pod belim kolesom je viselo dolgo manjše in se je zibalo na desno in levo. Zabavno! Slišim često, da v tej škatli nekaj zvoni. Včasih kratko — jedva enkrat, včasih — dolgo. Zvoni enakomerno, zmerno. »Bom! Bom! Bom!« Pred zvonjenjem nekaj škriplje v notranjosti škatle, a potem dolgo brni, vedno tiše, dokler popolnoma ne obmolkne. Tedaj sli« šim le lahko klopotanje: »Tik«tak! Tik=tak! Tik«tak!« Zelo zagonetna stvar ta škatlica! Treba je bilo vse natanko pre« iskati. Dotaknila sem se premikajočega se kolesa. V istem hipu je nekaj zaškripalo in začelo zvoniti. Zgodilo se je to tako nenadoma, da sem se stresla in zdrknila z naslonila. Da bi ne padla, sem se oprijela škatle. Odtrgala se je in brenketaje treščila na kanape. Zavriskala sem, ker mi je pritisnilo nožici. Zo=Zo je planila s fotelja in pritekla k meni. »Poredna si, Kaška«, je rekla očitaje. »Pravili so mi, da so šim« panzke vedno pridne, toda...« Prekinila sem jo in ji začela praviti, da sem hotela preiskati ta« jinstveno škatlico. Saj sem vendar morala vedeti, kdo tam sedi, škriplje, zvoni in žvenkeče? Zo«Zo me ni razumela in je govorila: »Slabo, zelo slabo delaš. Ure se ne smeš dotikati! Vidiš? Odtrgala sta se kazalca in nihalo. Sedaj ne bomo vedeli, koliko je ura!« Zagrozila mi je s prstom. To je mrmral in zopet obesil škatlo. Jokala sem, ker me je bilo sram in sta me boleli nožici. Sedla sem v kot in kimala z glavo, kimala! Ura? Kazalca? Nihalo? Ura? Kaj to pomeni? Edino Ori«Ori bi mi mogel to razjasniti... Ljudje ne razumejo, če vprašam po čem ... Zakaj imajo oni toliko različnih besed, a šimpanzi jedva neko« liko? Pravzaprav mi lahko vse povemo. Samo so naše besede kratke in medseboj podobne. Ljudje ne opazijo razlike med njimi... Škoda! Ne dotaknem se nikdar več ure. pa tudi nobene druge stvari ne' ' ■ ' (Dalje prihodnjič.) Zmaji in padala. Kako lahko napravite različne vrste zmajev, smo izčrpno povedali že v lanski 1. številki Zvončka. Danes vam pa hočemo opisati nov model zmajev tkzv. kvadratastega zmaja, ki si je v poslednjih letih pridobil posebno veliko ljubiteljev. Kvadratasti zmaj (slika 1 in 1 d) je sestavljen iz 8 palčic. od katerih so štiri dolge po lm (slika la), druge štiri pa po 50 cm (16). Iz teh zadnjih krajših zvežemo po dve in dve skupaj, tako da dobimo dva križa, ki jih na koncih zarežemo (1 c). Potem vzamemo štiri daljše palice in jih tako povežemo v zareze križev, da sta oba križa oddaljena drug od drugega "0 cm, oziroma da gleda vsak konec palice 13 cm preko križa. Daljše palice povežemo nato na 4 mestih (2 X zgoraj, J X spodaj) z vrvico v zareze 1 c, da stoji ogrodje trdno; preko teh vrvic pa napnemo in prilepimo ali naši-jemo dva kosa močnega papirja širine 20 cm. Slika 1 d nam pokaže, kako pritrdimo na zmaja vrvco, repa pa zmaj ne potrebuje. Zmaj se dvigne zelo visoko in stoji čisto mirno v zraku. Padalo (št. 2) izrežemo iz svilenega papirja po sliki 2 a in pritrdimo z vozli na robu kroga 12 enako dolgih kosov niti za šivanje. Vseh 12 koncev pa zavozljamo skupaj (2 b) in pritrdimo (privežemo) na vozel majhen pluto-vinast zamašek kot gondolo. Moža, ki gleda iz gondole (2c) izrežemo iz risarskega papirja in pritisnemo v zarezo, ki smo jo napravili v zamašek. Padalo je gotovo; če ga spustimo zloženega (gondolo obrnjeno proti tlem!) skozi okno, se bo samo razprostrlo in prav počasi padalo na tla. (":e bi se pallaio spuščalo prehitro, mu moramo pač odrezati košček zamaška ali namestiti manjši zamašek. Šaljiva vprašanja. Kaj napravi štorklja, kadar stopi na eno nogo? ( O0OU ognip 3u3fAQ) V katerem mesecu so poredni dečki najmanj tepeni? (•nfjBruqaj Kaj je že izgotovljeno, pa se vseeno vsak dan napravlja? (cr|a;soako ŠTEVILČNICA. 5 3 4 5 6 7 6.....žensko ime ■ 7.....časovna doba ! 5 2 3 . . . poljsko opravilo • 7.....apetit '2.....okrajšava imena Ivan • 5.....največja morska žival Prva vodoravna in prva navpična številčna vrsta povesta ime slovenskega pisatelja! 4. ČAROBNO JABOLKO. AA KKK 000 PP RR SS T U Te črke je treba tako vstaviti v prazna polja, da dobiš štiri vodoravno in navpično enake besede, ki pomenijo: 1. vročo vodo, 2. del telesa, 3. enega izmed čutov, 4. napravo za lov. REŠITEV UGANK IZ JUNIJSKE ŠTEVILKE. 1. Zlogovnica: oko, Perun, Praga, Mets lika. Poljane, močerad, Karavanke. Brazi» lija, Solčava, Slomšek, Rogatec, torek, Kokra, kos. Navpično: Kraljevič Marko. 2. Besedna uganka: Gregor—čič. 3. Križaljka: navpično: fazan, mir, jak: vodoravno: maj, mizar. rak. 4. Dve izpolnivki: a) Drava — trava — krava; b) rek — rok — rak. Vse štiri uganke so prav rešili: Dušan in Boris Dcrnovšek, Sv. Bar« bara v Slov. goricah; Danka Pečar. Za» greh; Verica Ivanšek, Rogatec; Mira Fer* lic, Radovan Vrabl in Rajko Sikošek. Ma-, ribor; Miloš Babič, Ljubljana; Anton Do« brajc, Ponikva ob južni žel. HALO — SPET NAGRADE! Vsak ugankar, ki reši vse štiri uganke te številke, se lahko poteguje za eno naših nagrad, obstoječih iz naslednjih lepih slo* venskih mladinskih knjig: 1. Gangl: Zbrani spisi. V. zvezek. 2. ftiha=Pribil: Povest o svatbi kralja Jana. 3. Meško: Našim mladim. 4. Karafiat»Bradač: Kresničice, 5. Baukart: Marko Senjanin, slovenski Robinzon. Le pogumno v boj za srečo! Ozirali pa se bomo le na rešitve, ki jih bomo prejeli najkesneje 10 dni po izidu lista. Torej brž — na svidenje! ZAPOMNITE SI TOLE! Prvi rimski cesar je bil Oktavius (1. 30. pr. Kr.), zadnji pa Romulus Augustullus (l. 475. po Kr.). En kubičen meter mahagonijevega lesa (mahagoni = tropično listnato drevo s čr* nim lesom) tehta ravno toliko kakor en kubični meter vode. V mnogih šolah na Angleškem je bilo v prejšnjem stoletju pušenje med poukom za vsakega učenca dolžnost. Mislili so, da bodo s kajenjem preprečili razširjevanje nalezljivih- bolezni. Drobne steklenice, napolnjene z vodo, ki je v njej plavala neznatna zlata ribica, so bile za vladanja Napoleona Ml. (1808. do 1873.) velika moda v Parizu. Ženske so jih nosile kot uhane v ušesih. Slavček z dvema glavama, ki sta bili obe dobro razviti in sta peli vsaka zase, je živel leta 1913. v Berlinu. Bil je lastnina znanega nemškega učenjaka prof. Vircho* \va, ki je ta čudež narave opisal v enem svojih spisov. Mladi slikarji razstavljajo: Helena Poienelova: Povodni moi. Iz mladih peres — PRITEPENEC. (Resnična zgodba z našega dvorišča.) Nepričakovano, tako nenadoma se je znašel na našem dvorišču, kakor bi bil padel z neba. Veliko nevolje in jeze je povzročil vsem slavnim in častitim prebivalcem našega dvorišča. Najmanj se je razveselil njegovega prihoda poglavar in strah vsega dvorišča — Koki. Koki je naj ponosne jši in brez« dvomno tudi najlepši kos naše perut* nine. On je neomejen gospodar in če se mu zljubi, spodi s svoje okolice tudi gosi, ki prestrašene sfrfotajo v vodo. O kokošji udanosti pa sploh ni da bi govorila. Vse se mu brczpogoj* no pokoravajo. Da, tak je naš Koki, pa ne mislite, da je velikan, nasprotno, pritlikavček je toda vendar tak junak. Sedaj si pa mislite, da se je kar tako nenadoma pritepel na dvorišče droben, neznaten petelinček!?. . To je bilo vika in krika in kokoš» jega posvetovanja! Koki ga je, ne oziraje se na pravice, ki jih določa kurji zakon — obsodil na takojšnjo smrt. In odkod je prišla ta uboga, na smrt obsojena žrtev? Zadeli smo jo na tomboli. Lepo solnčno nedeljo je bila v sosednjem trgu veselica. Jaz. ki imam neizrečeno srečo v igri. sem zadela terno — skromnega petelinčka. ... Vzeli smo ga s seboj domov, drugo jutro je bil pa že na milost in nemilost izročen dvorišču in njega prebivalcem. Koki ga je torej obsodil na smrt. Toda. ker se na našem miroljubnem dvorišču ne smejo izvršiti smrtne obsodbe, ga je Koki prepodil v dosmrtno prognanstvo — na vrt. Tako je ubogi petelinček cele dneve taval po svojem kaznilniškem vrtu. Ker pa na tem vrtu raste zelenjava. ga je vsak hip kdo prepodil na dvorišče. Drugega izhoda ni bilo. In o groza, če se je ta ubožec prikazal nazaj v Kokijevo kraljestvo in da ga je ta zapazil! Kakor da jim začara, tako so si bili vsi dvoriščni prebivalci edini v mislih in načrtih: (Prispevki »Zvončkarjev«.) tega nepoklicanega pritepenca pošteno obdelati, nato ga pa ponovno izgnati. Začela se je gonja po dvorišču in pošteno bi jo bil plačal, da ni mali prebrisanec hitro našel kako luknjico in smuknil nazaj na vrt, kjer je pre* misij e val svojo žalostno usodo tako dolgo, dokler ga spet kakšen: »Pšsssc ...ali greš ven grdoba!!!«... ni pregnal naravnost v bojevit objem vladarja Kokija in njegovih zvestih pri« vržencev. * Toda. vse pride, vse mine... pra* vi pregovor in naposled se je res tudi Kokijevo srce omečilo. Polagoma je vendar postal toliko usmiljen da ga je pustil na dvorišču, toda vedno v določeni razdalji od svoje imenitne in dostojanstvene osebnosti Zato je umevno, da prave ljubezni med obe* ma petelinčkoma nikoli ni bilo in je gotovo tudi ne bo še potem, ko bo že slednji pečen p ri romal na mizo .. Petelinčkovo srce se je ogrelo za obe naši lepo rejeni goski: veliko* dušno jima je odpustil njuno prvotno nelepo postopanje z njim. Sprejeli sta ga v svojo sredo in mali. nekdaj toli* kanj preganjani in zapuščeni pritepeia* ček zdaj poln ponosa stopica med svojima rodnima tovarišicama. Skoro bi lahko dejali da vladara zopet mir in sloga na dvorišču, da ga ni skazila znova velika neprijetnost, nov gost — lepa mala račka... Moji nadebudni sestrici, ki zna imenitno pihati na srce, jo je bila prošlo nedeljo podarila teta Franca, ko smo bili pri njej na obisku. Zopet se je začel stari prepir in preganjanje... Kam z njo. kam?... Tolažim se z mislijo, da bo kmalu vse v najlepšem redu in preden bo prvi izdihnil svojo ptičjo dušico, bo v kraljestvu Kokijevem splošna sprava in vseobče zadovoljstvo .. Marica Kemperlova, Ljubljana. OTROKOVO SRCE. Lepo, kot zarja čisto otrokovo je srce, zlato kot zvezde na nebu otrokovo je srce. Mimica Ibovnikova, Bled. Velecenjeni g. Doropoljski 1 Danes Vam piševa prvič. Na »Zvonček« sva naročena i bratcem že drugo leto. Zelo nama ugajajo »Zvončkove« povesti. Zanimajo naju pa tudi uganke in jih skrbs no rešujeva. V šoli naju najbolj veselita zemljepis in zgodovina pa tudi risanje. Če ste zadovoljni z najinim pismom, pro« siva, priobčite ga v Vašem kotičku. Po» zdrave Vam in vsem kotičkarjem! Vaša vdana Božo in Dušo IgliČ, Ljubljana. Odgovor: Draga Božo in Dušo! Ker vaju veseli risanje, narišita brž kaj lepega in mi to pošljita! Če mi bo všeč, bom objavil vajino risbo v »Zvončku», ki bo poslej pod naslovom: »Mladi slikarji razstavljajo« v vsaki številki prinesel eno ali več risb naših nadebudnih najmlajših umetnikov. Zdravo! Gospod Doropoljski. Blagorodni g. Doropoljski! Meseca decembra leta 1928. sem Vam pisal prvič iz Maribora. Usoda je hotela, da sem dovršil ljudsko šolo v Mariboru, a gimnazijo sem začel obiskovati v No* vem Sadu. Kot Slovencu mi je delal pouk v srbohrvaščini spočetka male težkoče, ali kmalu sem se je privadil tako, da sem prvi razred napravil kot prvi odličnjak, ravno tako tudi drugi razred. Ne učim pa se ravno toliko za rede v spričevalu. tem= več za življenje. Toda ker so redi vidni znaki znanja, zato- se borim tudi zanje. Priobčite, prosim, to pisemce v Vaš ce= njeni list, ki ga seveda jako rad Čitam tudi v Novem Sadu, tem bolj, ker sem daleč od ljubega rojstnega kraja. Prisrčne pozdrave Vam pošilja Vam vdani Stanislav Hrašovec, Novi Sad. Odgovor: Dragi Stanislav! Jako lepo je, da med brati delaš čast slovenskemu rodu s pridnim, uspešnim učenjem. Pozdravi, presim, prav lepo vse svoje šolske tovariše in vse novosadske Slovence! Zdravstvu jI Gospod Doropoljski. Velecenjeni gospod Doropoljski! Tudi jaz sem se enkrat opogumila in sem se vrinila v Vaš kotiček. »Zvonček« mi jako uyaja. Najbolj pa so mi seveda všeč zgodbice o šimpanzki »Kaški«. Najraje bi imela, da bi bila kar cela povestica naenkrat v »Zvončku«. Da vam ne bo zmanjkalo prostora za druga pisemca, končam. Sprejmite najlepše pozdrave od vdane kotičkarice Karole Toplakove, dijakinje v Ptuju. Odgovor: Ljuba Karola! Zgodbe iz življenja male opice Kaške bodo izhajale v «Zvončku« še vse leto. Nato pa /a prihodnji božič izidejo v lepi posebni knjigi, po kateri bo brž seglo mlado in staro. Kajne, lepše povesti si skoro misliti ne moremo. Le pridno jo čitaj! In prijateljicam jo posodi, da jo bodo še one uživale. Iskreno Te pozdravlja Gospod Doropoljski. Prejšnji mesce so odkrili v Planini pri Rakeku spomenik skladatelju Miroslavu Vilharju. Slavnost. katere so se udeležili predstavniki najvišjih oblasti, je bila ena najlepših in najpomembnejših v zadnjih letih na Notranjskem. Strašne poplave so nastale pretekli mesec na Kitajskem. Nesreča je zahtevala, da je ostalo skoro 25 milijonov ljudi brez stTehc. Voda je začela upadati šele po enem mesecu. Celi kraji so izginili s po» vršja in na stotisoče beguncev tava okrog brez vsakih živil. Tisočera mrtva trupla so zajezila reko Jang«tse«kiang, ki je stala 45 m nad normalo. Na Angleškem so preizkusili te dni dva nova hidroplana angleške mornarice, ki napravita prin&žno 650 km na uro. Anglež C. B. Gooderham je izračunal, da mora napraviti čebela, če hoče nabrati kozarec sladkega medu, 60.000 km poti. Zato ni čudno, da pri takem naporu živi čebela, ki se izleže poleti, samo 6 tednov. Čebele, ki se izležejo po poletnem naporu, žive povprečno 7 mesecev. Pretekli mesec je preplavala Niagaro štirinajstletna Mary Bell iz Kanade pod slovitimi slapovi. Zgodilo se je prvič -v zgodovini, da se je človek upal v to reko na tako opasnem mestu. Mary Bell je preplavala progo med Kanado in Ameriko v 10 minutah in je s tem potolkla rekord znanega plavača Hilla za eno minuto. Najmanjši poštni urad ni kje na ne; znani točki zemeljske oble, temveč na od« prtem morju med južnoameriško celino in Ognjeno zemljo na neki samotni čeri, ki štrli iz morja, pritrjena puščica ki plava na vodi. Ladje, ki vozijo tam mimo. spu« stć v morje čoln, da poberejo iz puščice pisma in jih odpravijo dalje. Ta najmanj» la pošta na svetu je pod pokroviteljstvom mornaric vsega sveta. Iz Dombovarja na Madžarskem poro» čajo, da je padal pretekli teden v ondot» nih občinah Heteny in Nak šest minut trajajoč žveplen dež. Prirodoslovci zaen« krat še niso mogli raztolmaditi tega ne« navadnega pojava. Pretekli teden se je vršil v Ljubljani ob priliki velesejma kraljev teden z od= kritjem spomenika našemu osvoboditelju kralju Petru. Prireditev je bila ena najve» ličastnejših. kar jih je videla Ljubljana in vsa Dravska banovina. Na predvečer od» kritja, ko je zažarel v svitu nebroj luči in žarometov starodavni ljubljanski grad. se je raz njega razlegala daleč v okolico Ljubljane slavnostna fanfara v znamenje pričetka slavnosti. Njene zvoke je prena= šal radio po vsej državi. Po vseh okoliških gričih so goreli kresovi, mestni magistrat je žarel v tisočerih lučkah in vse ulice, kjer se je vršila slavnostna bakljada, so bile bajno razsvetljene. Slavnostno od« kritje spomenika se je vršilo v nedeljo dopoldne. Združeni pevski zbori so zapeli pesem »Molitev« in državno himno ob spremljevanju 120 mož broječe godbe. Padec zavese ob spomeniku je naznanilo sedem topovskih strelov na gradu. Po od» kritju se je razvrstil dolg sprevod, v ka< terem so korakali: vojaštvo cele garnizije. Sokoli, gasilska društva, skavti, planinke. akademiki, narodne noše, kulturna dru» štva in nebroj drugega občinstva. Pred spomenik so položili zastopniki korporacij in društev nešteto krasnih vencev. Bila je to manifestacija narodnega edinstva, ki bo ostala slehernemu v nepozabnem spominu.