_n GLASILO DELOVNE ORGANIZACIJE AVTOTEHNA, n. sol. o., LJUBLJANA LETO V Redna izdaja Št. 2 — februar 1979 Izdaja n. sol. o. Ljub- ljana, Titova 36. Ureja uredniški odbor, odgovorni urednik Živan Mlrčlč In glavni urednik Savo Žigon. Nasiov uredništva Titova 36, telefon 317-044, int. 68. Tisk Tiskarna Ljubljana, v nakladi OOOSzvodov. Časopis prejemajo člani kalektiva,; štipendisti in upokojenci brezplačno, časopis Izhaja enkrat mesečno. Oproščeno prometnega davka po ^ifciepu 421-1/72. avtotehna Na obisku pri nagrajencih V decembru preteklega teta je delegacija našega kolektiva obiskala letoš-njega nagrajenca AVNOJ Livnico željeza i tempera v Kikindi. Obisk je bil or-Saniziran s ciljem, da se dva kolektiva bolj spoznate in zbližata in to v ča-Su predpriprav in dogovo-r°v o skupnem sodelovanju. S tem v zvezi je predviden v kratkem tudi obisk delegacije kolektiva Livni-Ce pri nas v Ljubljani. Vse to seveda ni zgolj slučaj, arnPak kot vsi dobro ve-ste, nekak zaključek tik Pred referendumom. Načrtovano je, da se bosta v Prvih mesecih letošnje-93 leta, verjetno marca, °ba kolektiva na referendumu izrekla za združeno °rganizacijo združenega dela. Obisk je povsem uspel. !'teši delegati so bili spre-teti zelo prisrčno in toplo. °9tedali so si celo livar- no, obiskali spomenik iz NOB, in sicer Simičev sa-laš, kjer je padlo 17 partizanov. Predstavniki samoupravnih in družbenopolitičnih organizacij Livni-ce Kikinda pa so tovarišem iz Ljubljane s kratkimi in jedrnatimi besedami opisati delo, organizacijo in uspehe svoje DO. Obisk je bil zaključen z družabnim večerom, na katerem je naša delegacija predala kolektivu Livni-ce Kikinda barvni televizor. Od predstavnika Livni-ce Kikinda pa je naša delegacija sprejela lepo umetniško sliko in kip livarja, ki simbolizira težko delo livarjev, njihove uspehe in napredek. Prepričani smo, da bo obisk njihove delegacije pri nas ravno tako uspešen, prijeten in topel. Gl. ur. NEKAJ ZNAČILNIH DATUMOV IZ RAZVOJA LIVNICE KIKINDA 1908—1978 70 let razvoja Livnice Kikinda 1908 — Točno 26. VI. omenjenega leta je bila v sklopu velike opekarne ustanovljena livarna in parna tovarna strojev. V skromnih prostorih je začelo delo 20 delavcev. 1920 — Postavljena livarna tempere. V tem času dela že 160 delavcev. 1927 — Zaradi hitrega razvoja po kvaliteti in kvantiteti se livarna loči od opekarne in postane samostojna. 1932 — Montaža Sie-mens-Martinove peči. Proizvodnja raste od 80 ton na 500 ton sive zlitine. 1941—1943 — Proizvodnja miruje. Od 1943. leta do osvoboditve v livnici dela pod nemško komando samo 65 delavcev. 1944 — Dne 6. X. je bila Kikinda osvobojena. Začne se delo na obnovi, kajti Nemci so mnogo uničili ali odpeljali. 1946 — Položaj v livarni se počasi normalizira. Proizvodnja naraste na 798 ton, vseh zaposlenih pa je že 292. 1950 — To leto prevzamejo delavci livarno v samoupravljanje. Zaposlenih je 568, ki ustvarijo 1.800 ton gotovih izdelkov. 1969 — Prve dobave odlivkov tovarni Opel. 1974 — Dne 8. VI. je bila na Bledu podpisana pogodba med Livnico Kikinda in General Motorsom. 1978 — Livnica Kikinda praznuje sedemdesetletnico obstoja. 3650 delavcev, 110 milijard SD bruto proizvodnje. 1978 — 12. XII. predsednik skupščine SFRJ Dragoslav Markovič izroči nagrado AVNOJ delovni organizaciji »Livnica željeza i tempera Kikinda« iz Kikinde. »Petelin se predstavi« Tak je naslov lutkovne igrice, s katero so se lutkarji iz Ljubljane (lutkovno gledališče F. Pengov!) predstavili našim malčkom 24. 12. 1978, ko jih je v prostorih na Titovi cesti obiskal dedek Mraz. Morali bi videti na lastne oči, kakšen praznik je to bil za male Avtotehnovce. Sejna soba je bila premajhna in sta kar po dva sedela na enem sedežu. To je še povečalo živ-žav, ki je bil sicer prisoten ves čas in ki so mu botrovali tudi starši. Sploh je bilo vzdušje enkratno in velika nagrada organizatorjem, ki so bili še kakšni dve uri pred pričetkom pesimisti glede obiska. Da ste samo videli najmlajše, s kakšnim zanimanjem so sledili igri lutk. Kar vživeli so se v dogajanje. Sicer pa je igra sama kakor tudi scena bila tako zanimiva, da je pritegnila marsikatero mamico in očeta. Ko je nastopil dedek Mraz, je bilo tako in tako vse naj. Pravzaprav je bilo, vsaj za- me, najbolj prijetna improvizacija, ki je dokazala, da se z malo dobre volje in entuziazma doseže uspeh tudi brez vaje. Žal je lahko tistim, ki so nenapovedano odpovedali organizatorjem. Želite vedeti, kdo je bil pravi dedek Mraz? Kar slike si oglejte, ki so dovolj zgovoren dokaz, da je prireditev uspeta. Idejo, ki jo je dala konferenca sindikata Avtotehna, je realizirala služba družbenega standarda ob pomoči prizadevnih prostovoljcev, med katerimi omenimo samo nekatere: Erika Železnik, Lučka Žorga, itd. Dedek Mraz pa ni pozabil na starše, ki so bili primorani malčke čakati v predprostoru, zato sta ljubeznivo priskrbeli kavico Marija Krenn in Mojca Milič. Posebno priznanje pa gre našemu Borisu Kačarju, zakaj, se vidi iz fotografij. Pa ob koncu leta nasvidenje. UREDNIŠTVO SE ZAHVALJUJE Iskreno se zahvaljujemo za poslane čestitke uredništvu Glasila ob novem letu: družini Koren iz Idrijskega, Tatjani Kramer iz Zagreba, Nevenki Tavčar iz Rijeke, Nevi Perko iz Ljubljane in Alji Behrends iz Cel. ceste 175. Uredništvo Informator DANES OBJAVLJAMO: DANAS OBJAVLJUJEMO: Vse večja potreba poslovnih informacij Pred nami so dnevi, ko bomo ocenjevali rezultate našega gospodarjenja. Razgrnili bomo predse dokumente inventure, celotne bilance in na podlagi tega bomo morali sprejeti tudi ustrezne sklepe, s katerimi bomo točno opredelili ekonomsko in poslovno politko za leto 1979 tako v TOZD kot v DO. Zelo pa bomo pogrešili, če se bomo zadovoljili samo s prikazom številk brez potrebnih razlag vseh odgovornih faktorjev. Obveščenost delovnih ljudi je eden bistvenih pogojev za angažiranje in kvalificirano sodelovanje leteti pri sprejemanju sklepov o vseh poglavitnih vprašanjih njihovega dela in življenja. Obveščenost je pa tudi pravica delovnih ljudi, da kot proizvajalci, ki neposredno upravljajo s sredstvi in rezultati dela, lahko naravnavajo zanimanje, za kaj in kako se uporablja presežek dela, kakšna so načela delitve, kako posluje kolektiv, s kakšnimi problemi se soočajo, itd. Precejšen del tega lahko v DO organizaciji opravi npr. interni časopis. Res pa je, da je to zelo težko ali celo nemogoče, če je tak časopis, kot je to primer v naši DO, sam sebi namen. Bistven vir podatkov za sredstva obveščanja v delovnem kolektivu na vseh nivojih so zbori delovnih ljudi, delavski svet TOZD, poslovni in upravni odbori, delavski svet DO, dalje delovni programi, sestanki družbenopolitičnih organizacij, strokovne službe In ne nazadnje gradiva lastnih dopisnikov (npr. članov uredniškega odbora). Delavcem, ki se ukvarjajo z obveščanjem, čeprav ne poklicno, bi morali biti dostopni vsi podatki iz naštetih virov informacij. Tisti, ki se ukvarjajo z obveščanjem, sami izbirajo obseg in vrsto informacij za objektivno obveščanje delovnih ljudi, morajo pa zato biti politčno zreli, da v vsakem primeru narede selekcijo in oceno informacije tako, da vse tisto, kar se šteje kot poslovna tajnost, ne more postati ovira za obveščanje. Poleg organov upravljanja, družbenopolitičnih organizacij in drugih dejavnikov v delovni organizaciji so posebno dragocen vir podatkov strokovne službe. Te službe že veliko pred sprejemanjem sklepov pripravljajo gradivo z obširno utemeljitvijo tistega, kar naj bi sprejeli. Obstaja torej možnost, da že iz tega pripravljenega gradiva uporabimo osnove za vnaprejšnje obveščanje. V naši DO to sodelovanje z našim časopisom obstaja pri GRS, čeprav bi za vse službe veljalo reči, da je sodelovanje s službo obveščanja obvezno in to tako, da bi same dajale pobude za informacije, ki so v interesu nadaljnjega napredka poslovanja nove organiziranosti DO, družbenega standarda, itd. Naš časopis se v glavnem (če se) tako kot večina tiska, ukvarja s tistim, kar se je zgodilo, veliko manj pa s tistim, kar se šele bo. Toda obveščati bi bilo treba tudi o tistem, kar se šele pripravlja, ali kar se dogaja skrivaj. To pa največkrat »uide« pozornosti referenta za obveščanje. Zato se ne smemo čuditi, če se tudi pri nas dogaja ob (ne) sprejemanju pomembnih sklepov, da nasprotovanje ocenjujemo kot zlonamernost posameznikov, ne pa kot neobveščenost. Roko na srce, ali kot tudi drugače rečeno — resnici na ljubo, ne znamo ali ne moremo dokončno obračunati tudi s tistimi, ki se dejansko zlonamerno in oportunistično obnašajo, ker vedo, da naša nova pota kršijo njihova lepo za-plankana dvorišča, polna samovšečnosti, majhne odgovornosti in nesposobnosti prilagajanja. Naš sklep k vsemu povedanemu je takle. Ni dovolj čakati, da življenje in delo v DO samo po sebi izloča splošne informacije, kajti to življenje znotraj delovne organizacije in kolektiva pozna nič koliko steptanih poti, prekipeva od novih dogajanj. S takšnim spoznanjem je mogoče odkrivati informacije tudi tam, kjer jih »navadno oko« ne vidi in prav zaradi tega jih zelo potrebuje, ker si tako širi obzorje. S. Ž. Sve veča potreba po poslovnim informacijama Predstoje nam dani u kojima če-mo ocenjivati rezultate našeg pri-vredivanja. Pred sebe čemo razgr-nuti dokumente inventara, celokup-nog bilansa i na osnovu toga mora-čemo usvojiti odgovarajuče zaključke, s kojima čemo tačno opredeliti ekonomsku i poslovnu politiku za 1979. godinu, kao u OOUR, tako i u RO. Mnogo čemo pogrešiti ako se budemo zadovoljili samo sa prikazom brojeva, bez potrebnih objašnjenja svih odgovornih faktora. Informisanost radnih ljudi je jedan od bistvenih uslova za angažovanje i kvalifikovanu saradnju istih pri usvajanju zaključaka o svim glavnim pitanjima njihovog rada i života. Informisanost je, takoder, pravo radnih ljudi da kao proizvodači, koji neposredno upravljaju sredstvima i rezul-tatima rada, usmeravaju svoje intere-sovanje na to za čega i kako se upo-trebljava višak rada, kakvi su principi raspodele, kako posluje kolektiv, sa kakvim problemima se sreču, itd. Popriličan deo ovoga može u RO obaviti npr. interni časopis. Istina, to je veoma teško ili gotovo nemoguče, ako je takav časopis sam sebi svrha, kao što je to slučaj u našoj RO. Bitan vir podataka za sredstva in-formisanja u radnom kolektivu na svim nivoima su zborovi radnih ljudi, radnički savet OOUR, poslovni i upravni odbori, radnički savet RO, dalje radni programi, sastanci društ-veno-političkih organizacija, stručne službe I na kraju ne samo gradiva vlastitih dopisnika (npr. članova ured-ničkog odbora). Radnicima, koji se bave informisanjem iako ne profesionalno, morali bi biti pristupačni svi podaci iz nabrojanih virova informacija. Oni, koji se bave informisanjem, sami biraju obim i vrstu informacija za objektivno informisanje radnih ljudi i zato moraju biti politički zreli da kod svakog primera naprave selekcijo i ocene informaciju tako, da sve ono što se smatra poslovnem tajnom ne može postati prepreka za informisanje. Pored organa upravljanja, društve-no-političkih organizacija i drugih či-nilaca u radnoj organizaciji, posebno dragocen vir podataka su stručne službe. Ove službe, mnogo pre usva-janja zaključaka, pripremaju gradivo sa opširnim obrazloženjem onoga što bi usvojili. Postoji znači mogočnost da več iz tog gradiva, koje se pri-prema, upotrebimo osnove za predhodno informisanje. U našoj RO ova saradnja sa našim časopisom je pri PRS, iako bi za sve službe trebalo reči da je saradnja sa službom informisanja oba-vezna i to tako, da bi iste samo da-vale podstrek za informacije, koje su u interesu daljnjeg uspeha poslovanja nove organizovanosti RO, društ-venog standarda itd. Naš časopis se uglavnom (uko-liko se), kao večina štampe bavi sa onim što se več dogodilo, a mnogo manje sa onim što če se još dogoditi. Trebalo bi, medutim, obavešta-vati i o torne šta se tek priprema, ili šta se dogada potajno. To najčešče »izmakne« pažnji referenta za informisanje. Zato se ne smemo čuditi, ako se i ko nas dešava prilikom (ne) usvajanja važnih zaključaka, da su-prostavljanje smatramo kao zlonamernost pojedinaca, a ne kao neo-baveštenost. Ruku na srce, ili drukčije rečeno — istini na volju, ne umemo ili ne možemo se konačno obračunati i sa onima, koji se stvarno zlonamerno i oportunistički ponašaju, jer znaju da naši novi putevi krše njihova lepo ogradena dvorišta puna samoljublja, male odgovornosti i nesposobnost prilagodavanja. Naš zaključak k svemu rečenem je takav: Nije dovoljno čekati da život i rad u RO sami po sebi izdvajaju opšte informacije, jer taj život unutar radne organizacije i kolektiva poznaje ne-brojeno utabanih puteva, kipi od novih dogadaja. Sa takvim uvidom mo-guče je otkrivati informacije i tamo gde ih »golo oko« ne vidi i upravo zbog toga ih ona mnogo treba, jer si na taj način širi vidik. Prevela: N. M. S. 2- Kako planirati dinar iz skupne porabe Navajeni smo, da nam sindikati vsako leto takoj po novoletnih praznikih posredujejo svoja stališča o osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo. Če spremljamo dnevni tisk ali vsaj televizijski dnevnik, verno, da so se letos stvari zapletle in če ne bo hujših sprememb, nam vsaj zamuda ne uide. V tolažbo nam je, da smo menda v preteklem letu dovolj solidno poslovali, torej bomo lahko oblikovali sredstva za skupno porabo čim bliže svojim potrebam. Predmet članka, ki je Pred vami, je torej sklad skupne porabe. O tem, ko-tikšen je bil v preteklem leto in kako smo ga porabili, Povorijo dovolj zgovorno številke, ki jih objavlja GRS v tem Glasilu. V tem trenutku tudi še ne moremo govoriti o konkretnem znesku, ki bo oa razpolago za leto 1979. Lahko pa opozorimo na posamezne postavke, ki jih bo moral kriti sklad skupne porabo in vzpodbudimo delav-c?. da prek osnovnih organizacij sindikata ter samoupravnih organov predlagajo še doatne rešitve ter vplivajo na oblikovanje teh sredstev, tako da bodo uporabljena najkoristneje za delovno or-9anizacijo ter za vsakega Posameznika. Pri oblikovanju sklada ®kupne porabe moramo namerna izhajati iz celovitih Potreb za neposredno pora-? ali za investicijska vlaga-,a v objekte in opremo Kupne porabe, s katerimi se zadovoljujejo potrebe po stanovanju, prehrani, počit-ko. rekreaciji, kulturi in dru-2 novim letom 1979 smo o te obširne zadeve zaupan v izvajanje novo usta-vljsni službi za družbeni „ ^m.dard, ki se bo trudila s riai 'mi skrbno izbranimi so-oeiavci nuditi čim več. Se- veda Pa ne bo šlo brezdra- in Cten^ Pomoči sindikatov tudi vsakega posamezni-r, ’ pa najsi gre za dobro-nR™6™0 kritiko ali konkret-ne predloge. vest- nac*aljevanju želim na-11 nekaj bistvenih vpra- šanj o skladu skupne porabe, ki naj poživijo razpravo in pripeljejo do koristnih rešitev. Najbolj boleče vprašanje in največja finančna postavka sklada skupne porabe so sredstva za reševanje stanovanjskih problemov. Lahko se pohvalimo, da smo preteklo leto izvedli prvič v zgodovini Avtotehne organizirano akcijo, da smo postavili z novim samoupravnim sporazumom trdne temelje za pravično delitev teh sredstev. Uspeli smo rešiti blizu 40 stanovanjskih problemov. Nekaterih načrtov iz leta 1978 tudi nismo izvedli: stanovanjska zadruga npr. je ostala samo na papirju. Premajhni smo za tak podvig, pravzaprav ni intersa za to. Analiza je pokazala, da so naše potrebe zelo specifične. Radi in veliko zidamo, vendar zemljo za to dobimo oziroma poceni kupimo od staršev, sorodnikov, prijateljev. Pogosto si tudi v hišah svojih staršev uredimo bivanje za svoje družine. Za nakup stanovanj v blokih in stolpnicah se ne menimo dosti (v letu 1978 en sam primer), zato pa, kadar ne varčujemo pri Ljubljanski banki in nasploh ne moremo ali nočemo zategniti pasu za »štalco«, pričakujemo od delovne organizacije, da nam bo izročila ključe družbenega stanovanja. In koliko bi na podlagi rezultatov ankete in izkušenj iz preteklega leta potrebovali letos? številka je velika in strah vzbujajoča: 2 stari milijardi. Če pa jemljemo probleme z rezervo, če računamo s tem, da vsakdo, ki hoče zidati ali kupiti stanovanje, še ni začel varčevati in niti še nima ustrezne dokumentacije, potem bi lahko v letu 1979 veliko naredili tudi s 600 do 650 starimi milijoni din. Najbrž nas vse zelo zanimajo stvari v zvezi z našimi počitnicami in seveda z regresom za letni dopust. Inventurna komisija, ki je pred kratkim pregledala naše počitniške prikolice in kočo na Veliki planini, v obupu vije roke in se drži za glavo. Prikolice so neusahljiv vir velikanskih stroškov. Poleg prevozov »na lice mesta« in stacioniranja ter vzdrževanja so redni nakupi pokradenega inventarja tako velik strošek, da ga zasedenost prikolic julija in prvo polovico avgusta nikakor ne more niti približno kriti. Poleg tega bodo prikolice sposobne sprejemati goste največ še eno sezono, potem pa jih bomo lahko odpisali. Razmislimo, ali se nam to še splača. Z anketo bomo skušali ugotoviti, kaj si pravzaprav želimo (glede na zasedenost prikolice očitno niso tisto pravo), potem pa se bomo morali razumno odločiti. Možnosti obstajajo, le da bomo morali za to žrtvovati tudi kakšen dinar od regresa za letni dopust. Glede regresa smo se preteklo leto določali vsak po svoje glede na možnosti posamezne TOZD. Služba za družbeni standard bo izdelala več predlogov, izbira pravega pa bo naša skupna zadeva. Poskrbeti moramo, da nam na področju športa in rekreacije ne bo zmanjkalo volje in tudi ne sredstev. Komisija za šport in rekreacijo bo povedala svoje zahteve do sredine januarja. Izgleda, da bomo za to področje odrinili precejšen kupček, posebno še zato, ker se bomo udeležili šimijade v Makedoniji. Tudi na tem področju pričakujemo sodelovanje in pomoč od službe družbenega standarda. Vendar bo kadrovska nezasedenost očitno botrovala temu, da se bo služba lahko vključila šele v jeseni 79, zato pa takrat tem bolj premišljeno. Zato pa bo ista služba brez odlašanja vtaknila svoje prste v organizacijo proslav, obletnic in podobnih prireditev. Če bomo ostali na nivoju sredstev, ki so bila odobrena za isti namen v preteklem letu, potem nam ne bo zmanjkalo niti za obiske kulturnih prireditev, ki si jih verjetno vsi želimo, samo zanje nekako »nimamo časa«. PLANIRANA IN PORABLJENA SREDSTVA SKUPNE PORABE LETA 1978 Plan Poraba Saldo J- 2a stanovanjsko izgradnjo 2a stanovanja v Beogradu f Družbeni standard Prenočnine nad sin. listo • Regres za letni dopust • Regres za letni dop., vajenci ■ Jubilejne nagrade Odpravnine in ?osrnrtnine • Šport, rekreacija, proslave Topli obrok 13 Davarovalnine 14 o^zne humanitarne akcije —^Jldspevki krai. skupnostim 4,425.251,05 405.000. 00 380.000. 00 50.000,00 1.720.000. 00 100.000. 00 800.000,00 100.000,00 100.000,00 850.000. 00 5.400.000. 00 150.000. 00 300.000. 00 200.000. 00 4,425.251,05 405.000,00 237.295,96 12.518,20 1,662.383,20 56.000,00 694.526,90 75.033,40 109.415,30 657.159,95 4,802.163,85 204.857,85 84.260,00 191.700,00 142.704.04 37.481,20 57.616,80 44.000,00 105.473,10 24.966,60 —9.415,30 192.840.05 597.836,15 —54.857,85 215.740,00 8.300,00 _skupAj 14,980.251,05 13,617.566,26 1,326.684,79 ~~—Dohodek od prikolic 60.869,00 Doka2loži,ev: Prekoračitev sredstev za izplačilo posmrtnin (9) in zavarovalnin (12) je r^Krito iz salda neizkoriščenih sredstev namenjenih za humanitarne akcije (13). Če se spomnimo, kako že leta planiramo izlete po domovini in tujini, pa nam le redko uspe, moramo predvideti denar tudi za to. Na primer: 1200 din na delavca Avtotehne, ostalo lastna udeležba. Ali lahko poveste, kateri kraji in dežele nam ob tem ne bi bili dosegljivi? Vemo, da s toplim obrokom oz. malico nismo preveč zadovoljni. Še vnaprej tukaj ne bomo stiskarili, urediti pa moramo tako, da bomo jedli tisto in na tak način, kot si res želimo. Strokovni službi bomo prepustili, da ugotovi naše želje ter nam jih skuša izpolniti. Tako mi vsi kot tudi delavci za pultom bomo nekoliko spremenili obnašanje, pa bo malica postala prijeten polurni počitek sredi dolgega in napornega delovnega dneva. Malo več načrtnosti bomo posvetili dodeljevanju solidarnostnih pomoči šolam, raznim klubom in društvom. Predloge in prošnje za odobritev takih pomoči bo zbirala in pripravljala za delavski svet služba za družbeni standard, pri tem pa bo skušala s posameznimi institucijami vzpostaviti stike, ki bi bili koristni tudi za Avto-tehno. Pri dodeljevanju denarnih pomoči delavcem, vajencem in upokojencem Avtotehne se bo moral angažirati predvsem sindikat, saj kot najširša družbenopolitična organizacija prodira v najmanjše pore naše stvarnosti in najbolje pozna vsakega posameznika. še posebej pa želim opozoriti na upokojence Avtotehne, ki jih je lepo število (okoli 50). Zavedati se moramo, da so to ljudje, ki so bili nekoč stebri Avtotehne, da so bili navezani nanjo in da marsikoga od njih še danes povabimo k sodelovanju, kadar sami ne zmoremo kakega dela. Logično je, da jih moramo zato upoštevati pri vseh naših akcijah, pri zabavi, počitnicah ter kulturi, pa pri humanih akcijah in podobno. Služba družbenega standarda se bo skušala v skladu s svojimi kadrovskimi možnostmi vključiti v delo kluba, ki ga bodo organizirali naši upokojenci v bližnji prihodnosti na pobudo nekaterih svojih aktivnih kolegov. V Glasilu smo pred časom lahko prebrali, kaj nameravamo storiti, da bomo nekoliko zmanjšali odsotnost z dela zaradi bolezni. Pri naši organizaciji zdravstvene službe so naše kartoteke razdrobljene po celi ljubljanski regiji. Pogosto nismo zadovoljni z zdravstvenimi uslugami, ki smo jih deležni ob prenapolnjenih ambulantah. Zato bi bilo pametno najti zdravnika in mogoče zobozdravnika, ki bi imela dvakrat ali trikrat tedensko čas samo za delavce Avtotehne. Zdravnik bi nas tako bolje spoznal, nam laže pomagal, prihranili bi si dolge ure ča-čakanja. Na tihem pa tudi upamo, da bi marsikdo raje šel delat s »temperaturo 36,9° C«, kakor da bi pred zdravnikom, ki ga pozna do obisti, izigraval »hudo gripo«. Dinar več, ki ga bomo odrinili za te zadeve, se nam bo verjetno v kratkem času bogato obrestoval. Tako, predlogi so na papirju, denar je v blagajni, samo prešteti ga še moramo. Pričakujemo, da se bo v razpravi oblikoval še kak zanimiv in koristen predlog. Do sprejemanja na delavskem svetu pa nam bo gotovo že popolnoma jasno, kaj potrebujemo in koliko od tega si bomo privoščili. Meta Batič VSAKA PODOBNOST JE ZGOLJ SLUČAJNA Srečata se Janez Iz prvega In Luka iz zadnjega tozda. Pa reče Janez: »Kaj si tako slabe volje, Luka?« »Kaj ne bom,« zarobanti Luka. »Dobro veš, da sem vsak dan popil dvojno kavico s smetano za 5,60 din. Pa mi Je žena rekla, da za ta denar lahko v enem letu kupim moško obleko, ker zapravim v 261 delovnih dneh 1.461,60 din. Zato več ne pijem kavice.« »Pa se boš pustil ženi za te fičenke ob užitek,« mu brž odgovori Janez. »Kje pa!« moško reče Luka. »V našem zadnjem tozdu bom zahteval, da mi dodelijo bone za reprezentanco, saj vsi pravijo, da imamo enake pravice!« »Pa še res je,« pravi Janez in odide delat nadure. MIMOIDOČI Bili smo v Kikindi Dne 14. 12., med 2. in 3. uro, da ne bo pomote, to je bilo zgodaj zjutraj, smo se zbrali delegati Avtotehne na ljubljanskem kolodvoru. Izbor kandidatov je bil povsem samoupraven, brez nagradnih kuponov. Pa tudi izlet ni bil v »neznano«, temveč strogo določen z vsemi napotili olikanega gospodarskega turizma. Zanimivost je bila v tem, da smo vsi vedeli, da potujemo v Kikindo v Livnico železa in tempere. Resnici na ljubo pa mora vsak izmed nas priznati, da kljub vse večjim zahtevam o informiranosti vsak posameznik le vsega ne ve. Po moji osebni oceni je to zelo logično in zato smo med potjo do cilja dobili precej naknadnih informacij. Tako npr. o tem, kdo kje sedi v vlaku ali v avtobusu in podobno. Ker je bil načrt potovanja izdelan točno, smo tudi potovali točno po voznem redu. Pustimo vlak in avtobus, bife vagon in mikrofon. Povejmo, da smo se navozili do 17. ure popoldne, ko smo prispeli pred vhod v Livarno v Kikindi. Tu so nas pričakali prisrčno in z vso zavzetostjo, da nam priskrbijo čim bolj primerne bivalne pogoje. Se isti dan zvečer nas je kolektiv Livnice povabil na večerjo, kjer smo ob odlični postrežbi izmenjali prve vtise in pridobili nova poznanstva. Kaj hitro so gostitelji in mi premostili začetno zadržanost in beseda je stekla sproščeno še posebej v trenutku, ko so sveče zamenjale električno razsvetljavo. Bilo je kot naročeno, da celo malo romantično, čeprav je temu bila vzrok restrikcija električne energije. Naslednji dan točno ob deveti uri so nas gostitelji po grupah povedli po tovarni. Dovolite, cenjeni bralci, da povem po pravici, da se mi je tu ustavilo pero »ob razmišljanju, kako opisati vse, kar smo videli in slišali. Načelno nisem prijatelj opisov, sestavljenih v stilu šolske naloge, ki sicer zajamejo vsak korak, zato pa so lahko zelo suhoparni in hladni. Kljub temu, da sem bil zadolžen, da napišem sestavek o našem obisku v Kikindi, sem prosil vse naše, da svoje vtise v obliki kratke promemo-rije vržejo na papir, tako da bi ta opis bil združeno delo. Ko vstopamo mimo vratar- ja, pridemo najprej v park. Sploh je med zgradbami povsod vzorno urejen park z negovanimi nasadi rož, grmičevjem in živo mejo. Zanimivost je v tem, da ga urejajo delavci — invalidski upokojenci, ki zaradi izredno težkih delovnih pogojev v livarni odidejo po 7—10 letih v invalidski pokoj. Precej jih je bilo med nami, ki so livarno in delo v njej prvič videli v živo. V primerjavi s sodobno zgrajenimi in opremljenimi proizvodnimi halami imajo v Kikindi prostore za administracijo in sestanke, urejene v skromni montažni zgradbi, opremljeni le z najnujnejšim pohištvom. Ob tem je nekdo zapisal besede predsednika konference sindikatov, ki je dejal: »Marmor, kamen ali les — kaj je to važno? Le, da je čisto, toplo in kot oni lepo rečejo ,svrsishodno’.« Pa še nekaj! Ob vhodu v tovarno nismo videli kontrolne ure, temveč samo napis »zamujanje ni tovariško«, zanimivo kajne! Najbolj me je prevzel ogled tovarne orodnih strojev. L2TK je edini jugoslovanski proizvajalec teh strojev (v glavnem so to vrtalni in brusilni stroji). V ogromni hali je preko 200 strojev. Cena posa- meznega stroja se giblje med 50 starimi milijoni do ene milijarde, tudi stare, seveda. Skoraj z vsakim od teh strojev upravlja le po en delavec, ker so stroji popolnoma avtomatizirani. Zelo zanimiv je bil ogled livarne same. Tu smo videli, kaj vse v Kikindi izdelujejo za tovarno Opel. Tako na primer ohišja za diferenciale, menjalnike, dalje ventile, razne prirobnice in še in še. Ta proizvodni obrat je za Avto-tehno najbolj zanimiv, saj s tem izvozom Livnica Kikinda ustvarja 65-odstotno kritje izvozne kvote za račun uvoza osebnih avtomobilov znamke Opel. Proizvodnja ie na višini. Tu skoraj da ni izmeta. Storilnost in kvaliteta izdelkov postavlja Livnico Kikinda v sam vrh v Jugoslaviji in je priznana tudi v inozemstvu. Za vse, kar livnica izvozi v tovarno Opel, ne pre- jema reklamacij niti za kvaliteto, niti za roke dobave. Posebna zanimivost za nas Avtotehnovce je bil njihov računalniški center, sodoben in aklimatiziran. Najbolj me je zanimala vhodna dokumentacija (fakture, dobavnice itd.), na osnovi katerih se polni računalnik. Ostal sem brez komentarja, ocena pet. Sploh pa bi oceno pet lahko dodelili še za marsikaj in marsikje. Kjerkoli je možno, tam so rože, celo v tovarni orodij, sredi strojev in betona. Nikjer cigaretnega ogorka, pa ne zato, ker so morda pazili na to zaradi našega obiska, ne. Pepelniki so na posebnih stojalih celo na dvoriščih. Nekdo si je zapisal: kljub natančnemu opazovanju nisem nikjer videl ne javnega ne ilegalnega »aperitiv bara«, niti piva ne. Lahko ju pa dobiš v njihovi menzi. Tu smo si postregli s kosilom in tudi s pivom. Po ogledu livnice in vseh njenih proizvodnih enot smo obiskali posebej locirano av-tohišo. To je moderna zgradba, v kateri je servis, ličarska delavnica, avtopralnica, prodaja vozil in rezervnih delov. Stranka dobi tu vse na enem mestu. Ce namreč naroči avto in želi nato še radio, prevleke in tako dalje, registracijo opravi na kraju samem. Krona vsega pa je hišna TV, ki daje vodji kot tudi stranki pregled nad vsem dogajanjem v tej zgradbi. Ob koncu uradnega dela obiska so nam prireditelji organizirali informativni sestanek, na katerem so nam postregli s podatki o organiziranosti DO, samoupravnih in družbenopolitičnih organizacij. Zanimivosti na pretek, težko bi jih vse navedel in pri tem morda zaradi hitrosti kakšen podatek navedel napačno. Predlagam zato, da tisti, ki ga zanima kaj več in bolj konkretno, poprosi katerega koli člana delegacije za jubilejno brošuro Livnice, ki jo je vsak izmed nas prejel. Prosti čas popoldne smo izkoristili za obisk spomenika iz NOB na Simičevem sala-šu, kjer so Nemci postrelili 17 partizanov prve čete iz Ki-kinde in širše okolice. Sledil je ogled mesta Kikinde. Med tem časom je nekaj naših tovarišev odšlo na skupščino mesta, kjer so prisostvovali slavnosti ob priliki nagraditve Livnice željeza i tempera z najvišjo jugoslovansko nagrado AVNOJ. Za prijeten zaključek obiska so nam gostitelji priredili družabni večer v delavskem domu. V tej izredno lepi zgradbi, kjer so razni družabni prostori, so se najprej pomerili športniki v šahu, kegljanju in namiznem tenisu. Med slavnostno večerjo je, ob pozdravnih govorih 7 ene in druge strani, bil kolektivu Livnice z naše strani podarjen barvni TV sprejemnik Blaupunkt. Veselo razpoloženje je trajalo pozno v noč. Iz Kikinde smo odšli dobro razpoloženi. Čas nam je krajšal tovariš Jože. Ko smo se v Ljubljani prešteli, smo bil' vsi. Nihče ni nič izgubil, 1® jaz sem bil ob značko LW' niče Kikinda. Pričakujem, da mi jo bo sposojevalec vrnjl' ker je bil opazovan ... S.*- j* r /+ £ ~ sf... .. - lite«? iz 'Kifoutde Na slavnostni večerji. Tretji z desne gen. dir. Livnice tov. M. Rajič Sprejem ob prihodu pred glavnim vhodom v Livnico FOTOREPORTAŽA 12 KIKINDE Foto: F. KUŠAR R. DOBRILA Ob predaji TV aparat. Na levi predsednik DS DO AT Z. Ogrinc, poleg njega predsednik sindikata Livnice M. Bijelič (»PRISRČNO DOBRODOŠLI, JUGOSLOVANSKI TOVARIŠI«) Včasih so čaj izvažali v glavnem v jugovzhodne države in na Japonsko. Zeleni čaj pa veliko izvažajo v Maroko. Na koncu je Či Šu-šin izrazil željo, da bi ta obisk pripomogel k nadaljnjemu prijateljstvu med državama. PREVOZNA SREDSTVA IN ŠE KAJ Množično prevozno sredstvo vseh Kitajcev je kolo. Samo v glavnem mestu Pekingu (7 milijonov prebivalcev) imajo registriranih tri milijone dvokoles in koles. Prevozno sredstvo na Kitajskem je vse, kar je možno poganjati in ne samo dvokolesa in kolesa. Imeti kolo, na katerega mora Kitajec čakati na prednostni listi (kot pri nas na osebni avtomobil) po več mesecev, pomeni ERIKA ŽELEZNIK: imajo ogromna vrata in okna. Pred očmi vseh gostov mesijo testo, ki ga oblikujejo v nekakšne cmoke, ali pa režejo v rezance, kuhajo in parijo cenene kitajske specialitete. V tej deželi se nihče ne spakuje in nihče ne komentira, da hrana ne spada na ulico. Veliko jih sedi na robu pločnika, na sodih, na zabojih, itd., s krožnikom v naročju. Od alkoholnih pijač se lahko dobi samo pivo (moram reči, izvrstno, ki ima malo alkohola). Med kitajske narodne pijače sodi riževo žganje »mao-tai«, ki je izredno močno (resnično ti mimogrede spodnese noge) in je tuje našemu okusu. Ta »mao-tai« je za kitajski standard zelo drag, saj spada med poživila. — pol litra te pijače stane ca. 8 juanov, torej skoraj 1/5 povprečnega dohodka; Stanarine niso spreminjali že 15 let. Cena večini živil že več let ni bila spremenjena. To je lahko opaziti po izbledelih listkih, na katerih je napisana cena. Cene riža in moke pa niso spreminjali že 23 let. — 1 kg riža velja danes 0,286 Juana... Striženje pri frizerju: za moške je 0,40 juana, za ženske 0,50 juana. Kopanje v javnih kopališčih stane od 0,15 do 0,26 juana; cene se niso spremenile že več kot 30 let. Otroško varstvo za predšolske otroke znaša do 3,50 juana na mesec, celodnevna oskrba pa do 10 juanov na mesec. Vstopnina za kino je od 0,10 juana do 0,25 juana, za šolarje pa le 0,50 juana. muzejske vstopnine so enotne, in sicer za vse 0,10 juana. is oni ra KiTflJssm veliko za njihov življenjski standard. Cena takemu prevoznemu sredstvu znaša tri do štiri povprečne mesečne dohodke. Na ulicah je prava prometna zmeda med pešci, kolesarji, avtobusi in tovornjaki. Vendar je to samo navidezni nered. Med seboj se tovornjaki, avtobusi in avtomobili opozarjajo z nepretrganim in močnim trobljenjem, poleg tega pa še miličniki z zvočniki urejajo promet. Neskončne množice kolesarjev ter nekaj avtomobilov s svojim energičnim trobljenjem ne dovoljujejo, da bi jih človek spregledal. Množica pešcev, ki se premika sem in tja v ritmu, daje občutek kaosa, pa vendar je red. Kitajske ulice so ene najlepših doživetij. Osebni avtomobil je v kitajskih velemestih redkost. Prevladujejo avtobusi in tovornjaki. Na Kitajskem so ljudje v avtomobilih tisti, ki morajo paziti na kolesarje in pešce in ne obratno. Pločniki in ceste so last vseh, v enaki meri pripadajo pešcem in voznikom. Kitajci niso odvisni od kave, alkohola, tobaka ali mamil (dobrote sodobnega sveta). Kavarn, pivnic ali gostiln ne poznajo, še manj pa nočne lokale. Pred najrazličnejšimi majhnimi lokali v mestu se opoldne in zvečer zbirajo gruče ljudi. Ti lokali največkrat nimajo prednje stene, ali pa — vino — (steklenica od 7 del, stane 2,10 juana (torej 22 din); mi smo ga lahko dobili le v hotelih, pa še to ne v vseh, in tudi v omejeni izbiri. Vino za njihove razmere ni poceni, družbena pijača je edinole čaj. Tik pred osvoboditvijo maja 1949 je stalo v šangaju 1/2 kg riža 192 milijonov juanov (po izračunu je vsako zrno stalo 100 juanov), eno jajce 2 in pol milijona, 1/2 kg rib pa 10 milijonov juanov, itd. Leta 1937 si je Kitajec za 100 juanov lahko kupil 2 kravi, leta 1939 samo prašiča, 1941 — vrečo moke, 1943 — kokoš, 1945 samo dve jajci, leta 1949 pa si je za ta denar lahko kupil samo še en toaletni papirček. Spomnimo se, da je poprečen OD nekje okoli 38 juanov. Pokopališč na Kitajskem nisem videla. Povprašala sem našega Čaja, kako je s tem pri njih. Odgovoril mi je, da na podeželju mrtve pokopljejo kar na njive, kjer rasteta riž in žito. Ni oznak, ni spomenikov, človek brez sledi zapusti zemljo. Oblast se zavzema za sežiganje mrličev, vendar se za to novost zelo težko ogrevajo kmetje, le v mestih nimajo nobenih posebnih težav. Žare s pepelom shranjujejo na skupnih mestih, za kar morajo svojci plačati nekaj denarja (približno 10 juanov). Če pa vzamejo žaro s pepelom domov, je pogreb skoraj zastonj. Rekla bi — ni prostora za čustva!! Če gledamo Kitajsko z našimi očmi... Naša spremljevalka Vang nam je omenila, da so še pred nekaj leti ljudje spali, stradali in umirali pod milim Pogled na del Kitajskega zidu Kitajski zid. Edino delo človeških rok vidno z Meseca nebom. Za njihov človeški pokop hi skrbel nihče. Na tisoče ljudi je umiralo od lakote. Da bi imeli za skodelico riža, so prodajali lastne otroke. PLES IN OČARLJIVE NOŽIČE Kitajska ni poznala plesa. Znan pa je sodobnemu kitajskemu gledališču, ki ga je prevzel predvsem v zadnjem času. Plesi so prišli iz Tibeta in Mongolije. Ljudstvo nima svoje folklore in plesnega znanja. Te plesne veščine se z veliko vnemo učijo sedaj. Temu je kriva navada »povezovanja nog«. Večini deklic (pri štirih letih) so začeli povezovati noge in jim tako zaustavljali rast stopal. Noge so jim povezovali do pubertete. Posledica so bile »očarljive nožiče«. Še danes je videti vse polno stark, ki stopicajo naokrog na nožicah, ki se nam zdijo grozljive. Razlog je bil predvsem »estetski«. Ženska je bila priklenjena na dom in je bila tako v večji odvisnosti. ARANŽIRANE POROKE — TRAGIČNA ROJSTVA V starih časih sta se ženin in nevesta videla prvič na poroki. Ženine pravice so bile minimalne. Če je mož imel dovolj denarja, si je lahko izbral še dodatne žene in ljubice. Kitajka si ni mogla privoščiti ločitve, saj jo je mož kupil (tako so se domenili starši ali ožji sorodniki), drugače bi morala njena družina vrniti denar. Tudi ponovno poročiti se Kitajka ni mogla, če je postala vdova. Streči in skrbeti je morala moževim sorodnikom. Ženski se je tragična usoda pričela z rojstvom. Ko se je otrok rodil, se je sorodstvo zbralo na družinskem posvetu, na katerem so odločili, ali lahko hranijo še ena usta ali ne. Zena ni imela besede, če je bil odgovor negativen, so dojenčka usmrtili. Odločilen je bil predvsem spol otroka. Kasneje so se ravno tako odločili, ali bodo prodali otroka ali ne. Največ je bilo prodanih deklic. Zato je bil sprejet zakon (eden med prvimi), ki je ukinil »aranžirane poroke«. Izšel je tudi Zakon o ločitvah, tako da se ženska lahko razveže, če se ji zdi, da ne more živeti v ponižujočem zakonu itd . ■ • Vsi ti novi zakoni in še množica ukrepov so imeli za posledico, da je Kitajka prenehala biti predmet, s katerim je bilo mogoče manipulirati-Spremembe kažejo, da je Kitajka postala enakopravna. Znova in znova sem presenečena, ko opazujem kitajsko življenje. Nekega jutra, ko smo čakali na odhod avtobusa, sem zagledala na dvorišču in na pločniku ljudi, ki so telovadili (v tovarnah celo ob ritmu glasbe in zvočnikov). Njihovi gibi so bili umirjeni kot na general' ki za nastop. Skoraj vsak j0 napravil nekaj vaj in je tekel naprej. Telovadba jim je v krvi. V vajah je predvsem veliko simbolike, rekla b1’ več bojevitosti kot razgibavanja. Množica Kitajcev zafi' ne svoj dan z gimnastičnim1 vajami. No, pri nas odhajaj0 ljudje pred jutranjim delom na »kavo ali kozarček moč' nega« — »Kitajci pa telova-dfjo!« Nikakor ne smem pozabit1 omeniti veliki »Kitajski zid“; ki je svetovno znan, meh 2414 km, s kraki vred Pa 4000 km. Ta zgodovinski ob' jekt ima vedno dosti obisk0' valcev in občudovalcev in ne samo tujcev. Številni K1' tajci si hodijo ogledovat ta. tisočletni simbol Kitajske, l r. •• • ^ V' VI^-oK. /V/ Po-■$roVAN-■SrsElVIK. viu: V.-P. /VEo/V PEEl- B-o- M/k/JA PALMA! KAKLo- UAC- V.'.:' ''r^zrr MB pTo l-GA- t-IVi UM! Teo /VATI-OMS U?UBL7. >FK/7rZ.- M/CA P-lBK/A VBZA/IK Molčala . etika I^O/V/C 1 KAMEL VEZNIK MCLIO OČ£iž=>t vPEZL- BLIVAU. TBL.B.- S-A KJSPISJ- IVOKJV ~7EE.\/ /\//\- MBBTmk MA Htz,-VAS-KEH K,KALKA c,Af5puEk iVJTfSMA uvu&Lva- K/F\ ATMv^FB- IZS. FJ/\ KKja,VU M, PB.L UrLA- 1/2= VOPA B-TM-AJl- P EL L OK.KA- ZLA ■ -n,J TA// ■S,UKJ\fZ (JokAUVEš) UMI TE-0 ^TATE.^ ‘MKČBkA Ž. /ME Kt-B-To ‘Pavik/ bOATT ■ŽKA Itz