Jernej Popotnik Doma asčica raila, le poj, le oznanjuj tni veseio jutro na domačih tleh! K oknu sem stopil in se naslonil na polico, da te lahko čujeni v sobo in da te lahko tudi gledam, kako se ziblješ vsa radostna na vršičku breskve v vinogradu pod hišo, kako se klanjaš na vse strani in se obračaš proti oknu, k meni, zdaj z migljajočim repkom, zdaj zopet z rujnimi, od gostolenja napetimi prsi, Vem: nikoraur drugemu ne prepevaš kakor meni in moji vrnitvi... Ti tvoji sladki glasovi so mi dobro znani iz moje mladosti. Mili in dragi so mi, kakor mi je mil in drag samo rodni kraj. Takrat, v listih mladostnjh dneh, taščica drobna, sva bila midva gorka prijatelja, Zjutraj zarana in pozno pod mrak sem te hodil poslušat v gozd, ki me je vabil s svojim svežim zeleniem, da bi mi natrosil veselja v srce. Čez dan sem te poslušal v vinogradu ali pa v obgoščju za holmom- Čepel sem skrit za gostim vejevjem in sern te opazoval tcr sem te imel rad kakor roistno hišo in domača polja, rad kakor mater in očeta in bratce in sestrice ter vse druge blage Ijudi. Tako se mi je globoko vkorenicila v srce Ijubezen do tebe in ostala je v njera do današnjega dne prav taka kakor nekdaj. .. Ko sem bil pa odšel v širni svet, sem se poleg svoje domačije spominjal tudi tebe, ptičica Ijuba: kakor da si predstaviteljica domače zemlje, domačih dobrav, holmoV, travnikov, vinogradov in gozdov.--------- Pomišljal sem se, ko me jc bil pričel vabiti svet. Da bi zapustil dom, kjer je tako gorko in prijetno? Da bi zapustil gozdove in travnike ter tebe, taščica? . . , Ne, nikdar ne!.,. Ali svet me je silneje vabil: Vstani, zadeni svojo culo ter pojdil Tako lepo je tam ztmaj za hribi, tako zlato solnce sije tamkaj . . . Kaj bi čepel vedno doma? Pojdi, ne obotavljaj se! — Vabil je svet in naposled me je izvabil. Srce mi je zahrepenelo, od koprnenia so se roi širiJe prsi. Koncc je bilo vseh mojih pomislekov. Dvignil sem sef zadel sem si culo na ramo in sem šel v svet-.. Kod si hodil, kje si bil, o miadenič? ... Prostran je svet, ccst je mnogo, potov in stez še več. Šel sem, nisem vprašal, ne kod, ne kam; srce, hrepenenje me je gonilo- Vrgel sem se v šumni vrtinec Življenja, v nemirno tekoco reko vseh sladkosti, kar jih nudi svet. Zgodilo se mi je, kakor sem bil sanjal: Zlato solnce mi )e sijalo, brezoblačno, čisto nebo se je bočilo nad mcnoj. Vedno dalje me je vozil ponosni tok življenja, vedno lepse pesmi so mi zvenele z zemlje in z neba, k zvezdam sem izlezal roke, komaj še so se dotikale moje noge zemeljskib tal... Da bi ne bil priiel tistim blaženim časom nikdar kcnecE... Toda drugače mi je bilo sojeno: Prej zlato solnce je nenadoma otemnelo, svttlo nebo so prepregli črni oblaki, zvočno doneče pesrai so potihnile, in vse zvezde, ki so se rai zdele Časih tako blizu, so raahoma izginile v nedosegljivo ne-skoncnost. Iz šuma zmagoslavnih zborov je stopU predme angel z gorečim mečem ter me je izgnal iz raja. Ko sem se prebudil ter sc iztreznil, sem šele spoznal, kje da sem. Kakor Sahara dolg in širok prepad se je raz-prostirala vseokrog mene zemlja. Bil sem sara. Ne lažejo se pesniki, ki pravijo, kako bel, bel da jc svet. Res je, lep, bel je svet, če ga gledaš skozi očali sreče, za svoi tek življenja dušno in telesno preskrbljen. A ne lažejo se tudi tisti pesniki, ki pravijo, kako črn, črn da je svet; poglej namreč svet skozi očali nesreče, zapuščen in beden, potrt na duši in na telcsu, in ne boš se smejal, kakor se smejo tisti, ki imajo do tega trdne vzroke. Jaz sem gledal svet skozi obojoe očali; zdaj viditn, kako žalostno solnce mi sveti, in nic več sc ne smejim. Lcpo življenje — kakor v paradižu sem imel za seboj; pred menoj pa so se pričela viti na vse strani trnjeva pota. Hajdi, brate! In stopil sem na ta trnjeva pota, da so mi krvavele noge; težak križ mi je upogibal hrbet, obraz so mi razrezavale skrbi, z usten mi je za vedno pobegnii smehljaj. Hodil semf hodii, a trnjevih potov ni bilo nikjer ne konca ne kraia. In jih tudi—- to dobro vem — nikdar ne bo konca. Pusto in dolgo-časno je bilo na tistih saraotnih potih, pod tistim svinčenim nebom, pod tistim mrkoglcdira solncem, ki je brlelo kakor slaba leščerba. Osamljen, od vseh pozabljcn, sem taval prek tmja, križ na hrbtu, upognjen globoko do kolen, Vse sem bil izgubil. Samo hrepenenje mi je Še ostalo, in poleg hre-pencnja se je oglasilo v meni tudi doraotožjc. Žalostni časi so prišli, po-staral sem se od trpljenja. Toda hrepenenje me je vodilo vedno dalje, četudi Čez trnje. Kakor Ahasver, brez miru, brez počitka, sem potoval vedno naprej... Navsezadnje sem vzljubil svoj težki križ in svoja trnjeva pota. Bolj ko so bilc okrvavljcne moje noge, boij mirno in zadovoijtio je bilo moje srce, Imel sem svoj svet zasc, to neizmerno Saharo mojega doma; vse ostalo je bilo zdaj zame brez pomena — kakor slepcu očali. In tešila me je zavest, da nisem sam; zakaj razen mene je zdihovalo in stokalo na vseh tistih krajih Še mnogo trpinov__ Domotožje, poprej majhno, skoraj ncznatno, pa se |e začelo večati v meni od dne do dne bolj. Mati draga, raati moja, ali je mogoče, da sem te kdaj res zapustil? Ali je mogoče, da scm zapustil vas, travniki in goz-dovi, ter tcbe, taščica?... Ah, kako črna je tujina, kako črn in krut je svet! Nikjer stalne sreče, nikjer utcšenja, vse saraa prevara, laž in hinav-stvo in sovrastvo! Samo na tvojih prsih, o mati, rodni kraj, domovina, samo tam je sreča, jc utcšenje... Dovolj prevare sem zaužil na tem sve-tu. Za bleščečo peno scm zagrabil in sem mislil, da sem našel srečo. Zdaj se je ta pena razblinila—in okrog mene se razpenja vsepovsod v ostrih krogih edinole troje... Samo enkrat bi bil še rad doma, samo enkrat bi se rad odpočil v očetovi hiši, samo enkrat bi se te še rad oklenil, mati, zlata moja mamica! Zahrepenel sem po kratkem počitku na domači zemlji-Nc za dolgo — samo za toliko, da se nekoliko oddahnem, da se nasrkam lepote domačih polj in dobrav, da se naslišim tvojega Ijubkega petja, taščica! Potem grem zopet naza); vajen sem svojega križa in svojihtrnje-vth cest... Gloda naj naprej v meni domotožje, razjeda me kakor živ črv v mesu . .. In zdaj, po dolgih, dolgih letih trpljenja sem vendar enkrat doma! Tako prijetno je tukaj v tej majhni hiši na holmu, tako gorko, tako blago! K peci bi se stisnil in bi nikamor ne šel več >.. TašČica zunaj na bres-kvi, Ie poj, poj, tako rad te poslušaml Iz tvojega ljubkega žgolenja zvene spomtni na mojo mladost... Kako sladek je ta počitek na rodnem domu, v domačem krajut Kako prijazno sije zunaj solnce, kako lepo modro ncbo |e razpeto nad žoltimi, po gričkih navzdol vijočimi se polji!... Močncga se počutim. Ko bom odšel naza) na svoje trnjeve ceste, bom spočit, kakor pomlajen, bla-goslovljen od vonja domacije. Z lahkoto in liubezniio bom spet nosil svoj križ. Trni, pa naj bodo še tako ostri, bodo zamc lepši in mehkejši kakor žametno razcvele mačehc in orhideje.., Zvezd pa, za katerimi sem nek-daj hrepenel, tako ne bom nikdar dosegel. S križem na plečih prek trnjevih planjav—to bo moja pot. In cilj? Visoke zvezde so biJe nckdaj moj cilj; a davno je že tega, kar so mi te zvezde izginile za obzorjc neba ,.. Takrat pa, ko bom omagal pod tabo, fežki križ, in te poljubil z umirajočimi ustijicami, ne odvrni svojega pogleda od mene, Gospod! Veliko sem grešil, a veliko scra se tudi pokoril. In človek, kdorkoli boš šel mimo J mojega groba, daj, pomoli šc zame en oče naš!.,. n A zdaj — proč, mrke mislii Ne klicati več preteklosti, net se ozirati v bodočnost! . , . Prav na hladno steklo sem pritisnil svoje Hce; komolca, oslonjena na polici, sta mi skoraj odrevenela. Slonim tak6 in te še vedno poslusara, tasčica rujnogmda, kako mi sladiš ta počitek s svojim neumor-nim žgoleniem. Tudi zveceT bom spet poslušal tvoje gostolenie, V gozd za hišo bom Šel in te bom počakal v grmovju, v tistem gostem leščevju, kjer navadno satna prepevaje večeruješ. Z mrakom vred boš priletela k meni in bova sama ... sanjala .., sanjala ... o počitku. 1