Nancy M. Wingfield Bordelska drama v pozni cesarski Avstriji: Proces proti Regine Riehl* WINGFIELD Nancy M., dr., zaslužna raziskovalna profesorica, Oddelek za zgodovino, Northern Illinois University, Zulauf 715, DeKalb, IL 60115, USA, nwingfield@niu.edu 176.5:929Riehl R. 343.544:929Riehl R. bordelska drama v pozni CESARSKI AVSTRIJI: PRoCES PRoTI regine RIEHL Odmevno sojenje zoper 46-letno Regine Riehl, lastnico javne hiše judovskega rodu, obtoženo kaznivih dejanj pri vodenju svojega bordela, se je na Dunaju začelo 2. novembra 1906. Z zanimanjem so ga spremljali prebivalci cesarske prestolnice in drugod po Avstriji. Proces proti Riehlovi je opozoril na problem prostitucije in odgovorne prisilil k razmisleku o reformi regulatornega sistema, ki je omogočal zlorabe. Nazadnje je postal izhodišče razprav o pomenu reguliranja prostitucije, ki so se nadaljevale do propada monarhije in vplivale na spremembe ureditve prostitucije po celi Avstriji. Kljub pomanjkljivostim so bili številni policijski in drugi uradniki še naprej prepričani, da so bile v primerjavi s tolerirano prostitucijo druge rešitve še slabše. Ključne besede: javne hiše, prostitucija, Regine Riehl, Dunaj, zakonodaja * Večji del pričujočega prispevka je bil v drugačni obliki že objavljen v prvem poglavju knjige Nancy M. Wingfield The World of Prostitution in Late Imperial Austria (Oxford: Oxford University Press, 2017). WINGFIELD Nancy M., PhD, Presidential Research Professor, Department of History at Northern Illinois University, Zulauf 715, DeKalb, IL 60115, USA, nwingfield@niu.edu 176.5:929Riehl R. 343.544:929Riehl R. a brothel drama IN LATE-IMPERIAL AuSTRIA: THE RIEHL TRIAL The celebrated trial of forty-six-year-old Regine Riehl, a brothel keeper of Jewish origin, who was charged with crimes associated with the operation of her establishment, opened in Vienna on 2 November 1906. Residents of the imperial capital, and other people throughout Austria followed the proceedings with great interest. The Riehl affair drew public attention to prostitution and produced pressure in the capital to reform abuse in the system of regulation. The trial remained a point of departure for subsequent debates about the utility of regulating prostitution for the duration of the Monarchy, influencing change in the rules governing regulation of prostitution throughout Austria. Despite its drawbacks, however, many police and other officials remained convinced that the alternatives to tolerated prostitution would be even less effective. Key words: Brothel, Prostitution, Regine Riehl, Vienna, Regulation VSE ZA ZGODOVINO 51 ZGODOVINA ZA VSE leto XXV, 2018, št. 2 Odmevno sojenje v kazenski zadevi zoper 46-le-tno Regine Riehl, lastnico javne hiše judovskega rodu, se je v cesarski prestolnici začelo 2. novembra 1906. Riehl je bila obtožena poneverbe, goljufije, zvodništva in drugih kaznivih dejanj pri vodenju svojega bordela. Razprave, ki so spremljale proces, so nedvomno potrdile, da je bila prostitucija »vroča tema«. Po mnenju nekaterih sodobnikov je postala tema »salonfähig« zaradi velike pozornosti, ki so jo časopisi v monarhiji in celo onkraj njenih meja namenili petdnevnemu sojenju. Petdnevnega sojenja pa niso z zanimanjem spremljali le v cesarski prestolnici, temveč povsod po Avstriji in zunaj nje. Živahne razprave o procesu so razkrile javno podobo ljudskih predstav o prostituciji. Proces proti Regine Riehl je pritegnil veliko pozornost, saj se je domnevno surovo ravnanje madame s toleriranimi prostitutkami zgodilo v javni hiši, ki se je nahajala v meščanski soseski dunajskega 9. okrožja, nedaleč od središča cesarske prestolnice, niti kilometer stran od policijske direkcije v Alsergrundu. Proces proti Regine Riehl je »močno pretresel avstrijsko javnost« in povzročil vsesplošno zgražanje. V monarhiji je proces sprožil najobsežnejšo javno razpravo o prostituciji, ki ni bila zakonita, temveč »tolerirana«, kar je pomenilo, da v avstrijskem pravnem redu tega področja ni urejala zakonodaja, temveč policijski pravilniki.1 Škandal z R. Riehl je javnost opozoril na problem prostitucije in v prestolnici ter drugod po Avstriji odgovorne prisilil k razmisleku o reformi regulatornega sistema, ki je omogočal zlorabe.2 Sodni proces je razkril korupcijo v samem jedru policijskega birokratskega aparata in ideološka protislovja v državi, ki je na eni strani s tolerirano pro- 1 Policijska regulacija prostitucije v Avstriji je nastala kot niz ad hoc ukrepov. Policijska uredba iz 1873 je določala obvezno izdajo zdravstvene knjižice, v katero so zdravniki vpisovali datume in podatke o rednih pregledih za spolno prenosljive bolezni, ki so jih izvajali. Po dvanajstih letih začasnih ukrepov so obstoječi pravilniki na Dunaju 24. maja 1885 dobili formalni okvir v obliki priloge k tako imenovanemu klateškem zakonu. Peti odstavek zakona je določal, da o kazni za ženske, ki so svoja telesa uporabljale za nespodobno obrt, odločajo varnostni organi. O besedilu zakona glej Alexander Löffler, Das Strafrecht, vol. 1: Die materiellen Strafgesetze, vol. 2 (Mainz, 1918), peti odstavek, 317-18. 2 Germania, 6.11.1906, 2. stitucijo družbo domnevno želela obvarovati pred močno razširjenimi spolnimi boleznimi, po drugi pa z njo moškim zagotoviti ventil - »nujno zlo« - za zadovoljevanje njihovih »telesnih potreb«.3 Vlada se je morala izreči tako glede posebnih okoliščin konkretnega primera - odvisnosti in izkoriščanja - kot splošnih vprašanj ureditve v monarhiji. Proces je nazadnje postal izhodišče razprav o pomenu reguliranja prostitucije, ki so se nadaljevale do propada monarhije in vplivale na spremembe ureditve prostitucije po celi Avstriji. Sodni proces, ki je javnost bolj kot kdaj koli prej opozoril na pomen regulacije prostitucije, je bil pomemben, saj je načel številna vprašanja povezana z meščanskim demimonde: žensko kriminaliteto, žensko spolnost, seksualne perverzije, trgovino z belim blagom in spolne bolezni. Razprave so do neke mere razkrile zaskrbljenost javnosti zaradi trgovine z dekleti in domnevno nezmožnost nravstvene policije, da bi obvarovala javno zdravje in moralo v prestolnici ter posledično drugod po monarhiji. Proces je pritegnil pozornost tako moralistov kot voajerjev, saj so pričevanja večinoma utrdila zakoreninjena prepričanja in predstave o prostituciji, še posebej priljubljene zgodbe iz časopisov in z odra o padlih ženskah in njihovi odrešitvi, kot tudi zgodbe o »belih sužnjah« in anonimni, razvratni sodobni družbi, v kateri naj bi cvetela trgovina z ljudmi. Hkrati je proces sprožil javno razpravo o sorodnih temah, med njimi bojaznijo pred modernim, obsedenostjo z moralo nižjih družbenih slojev in nacionalnih stereotipih. Proces je tako pomembno vplival na razvoj regulacije na Dunaju in po vsej monarhiji. Proces je bil del splošnih razprav o spolnem vedenju in skrbi za javno zdravje. Zagovorniki to-leriranih javnih hiš so trdili, da so po njihovi zaslugi pripadniki vojske in drugi moški, ki so iskali družbo prostitutk, bolj zdravi in prostitutke varne pred zvodniki, makroji in »perverznimi« spolnimi praksami, hkrati pa je meščanskemu sloju prihranjen pogled na prostitutke, ki bi svoje storitve 3 Razprave o prostituciji, ki so se začele v 19. stoletju, so pogosto obravnavale skorumpiranost policije; prim. Mary Gibson, Prostitution and the State in Italy, 1860-1915, druga izdaja. (Columbus: Ohio State University Press, 1999), 117-18; in Maria Luddy, Prostitution and Irish Society, 1800-1940 (Cambridge: Cambridge University Press, 2007), 28-9. 102 VSE ZA ZGODOVINO Nancy M. Wingfield, BORDELSKA DRAMA V pOZNI cESARSKI AVSTRIJI ZGODOVINA ZA VSE ponujale na javnih površinah. Nravstvena policija, ki je imela nalogo, da skrije omenjene ženske pred očmi javnosti, je lahko avstrijske predpise izvajala bolj ali manj po svoji presoji. Ker so bili prav nekateri policijski uslužbenci, zadolženi za izvajanje predpisov, obtoženi pomoči Regine Riehl pri njenem izigravanju, je proces razkril tudi številne komplikacije, ki so izhajale iz policijske regulacije nezakonitega vedenja. Nekateri strokovnjaki so prostitucijo povezovali z izrojenostjo, drugi so preprosto menili, da prostitutke živijo »življenje brez upa in smisla«. Še posebej med županovanjem krščanskega socialista Karla Luegerja sta na dogajanje v prestolnici močno vplivala nacionalna trenja v monarhiji in razširjeni antisemitizem, kar je posledično vplivalo na analize procesa in kasnejše razprave o regulaciji. Po zaključku procesa se je podoba prostitutk v tisku nekoliko popravila. Pogosteje so jih začeli prikazovati kot pomilovanja vredne in ne kot nevarne. Proces je utrdil podobo prostitutke kot žrtve, v svet prostitucije pa je vpeljal judovsko negativko: bordelsko madame. Prispevek obravnava različne časnikarske diskurze, zaradi katerih je javnost postala pozorna na javno hišo Regine Riehl, proces sam, kot tudi načine poročanja o tem dogodku v tisku in pri tem pokaže, kako je škandal Avstrijo prisilil v ponovni premislek o ureditvi prostitucije. Emil Bader, raziskovalni novinar Javnost je na škandal Regine Riehl postala pozorna po prispevku, ki ga je Emil Bader objavil v Illustriertes Wiener Extrablatt in je regulirano prostitucijo javnosti predstavil v povsem novi luči. Bader, ki je delal za tabloidni visokonakladni liberalni Illustriertes Wiener Extrablatt, je razmere v tolerira-ni javni hiši R. Riehl na Grüne Thorgasse 24 vse širšemu krogu bralcev predstavil v prispevkih, ki jih je začel objavljati 24. junija 1906.4 Javno hišo R. Riehl je začel raziskovati na prošnjo drugega Dunajčana, 4 Konec maja je socialdemokratski Arbeiter-Zeitung na kratko poročal, da je bil Rudolf Michel obsojen na dvotedensko zaporno kazen, ker je prevažal žensko - nekateri časopisi so poročali, da je šlo za njegovo sestro - v prostore Regine Riehl, Arbeiter-Zeitung, 29. 5.1906; in Arbeiter-Zeitung (jutranja izdaja), 1. 7.1906, 7-8, ki se sklicuje na predhodni članek. ki je trdil, da je omenjeni bordel prvič obiskal leta 1903 po prejemu - izkazalo se je, da netočne - informacije o tem, da so v njem delale mlade ženske iz meščanskih družin. Baderjevo poročanje o slabem ravnanju s prostitutkami v bordelu Regine Riehl -in po njegovih besedah so bile drugje razmere še slabše - je značilen primer agresivnega dunajskega raziskovalnega novinarstva s preloma stoletja, ki je proces spremenil v pomembno novico.5 Bader je svoje ugotovitve predstavil v enotedenskem ekspozeju s provokativnim naslovom »Aus den Geheimnissen eines tolerierten Hauses«. Prvi dan je prispevek vključeval podnaslove »Lieber Spring ich vom vierten Stock hinunter« in »Weiße Sklavinnen«.6 Bader je R. Riehl obtožil izkoriščanja zaposlenih prostitutk, dunajsko policijo pa zatiska-nja oči ob nepravilnostih v njeni javni hiši. Očital ji je, da delavk, stanujočih pri njej, ni pravočasno prijavila pri policiji in jih je nagovarjala k navajanju neresničnih informacij na prijavnih obrazcih. Med prostitutkami, žrtvami Regine Riehl, sta bili 18-letna »Erna«, ki je prej veljala za »krepostno« in »marljivo« in se je po zanositvi in odhodu iz bordela s svojim sinom, ko je bil ta še dojenček, kmalu vrnila v malo stanovanje svoje matere in se preživljala kot šivilja, in »Liesel«, ki jo je oče »prodal« R. Riehl.7 Kmalu po začetku izhajanja serije v Illustriertes Wiener Extrablatt so se v Baderjev križarski pohod proti razmeram v hiši Regine Riehl vključili socialdemokratski dnevnik Arbeiter-Zeitung in drugi lokalni in deželni časopisi, kar je še bolj razvnelo javnost. Nek deželni časopis je opisoval plačane »agente« Regine Riehl, med njimi neimenovane mladeniče, ki so naivna mlada dekleta vabili v bordel z obljubo »visoke« plače za delo šivilje.8 5 Glej Daniel M. Vyleta, Crime, Jews and News: Vienna 1895-1914 (New York: Berghahn, 2007), 144, v katerem je proces prikazan kot vzorčni primer tedanjega dunajskega poročanja o kriminalu. 6 Serija prispevkov v več delih je bila v Illustriertes Wiener Extrablatt objavljena na notranjih straneh med 24. in 28. junijem. "Weiße Sklavinnen" je bil tudi eden izmed naslovov v Illustrierte Kronen Zeitung, 3.11.1906, 2. 7 O obtožbah glede nepravilnosti pri prijavi prostitutk glej »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien,« Archiv für Kriminal-Anthropologie und Kriminalistik (AKAK) 27/1-2 (maj 1907): 7, 28, 47. 8 Njihove uborne plače so bile eden od razlogov, da so se nekatere začele prodajati za denar. VSE ZA ZGODOVINO 21 ZGODOVINA ZA VSE leto XXV, 2018, št. 2 Mlada dekleta so nato domnevno zaklenili in jih s stradanjem in pretepanjem prisilili v prostitucijo. Drug provincialni časopis je navajal primere lokalnih javnih hiš, kjer so bile razmere podobne kot pri Regine Riehl. Večina časopisnih poročil je obsojala ravnanje z mladimi dekleti »šibke volje«. Vendar pa materialni dokazi niso bili povsem nedvoumni. Nekatere prostitutke so vsekakor menile, da je R. Riehl omejevala njihovo svobodo gibanja in jih prikrajšala za zaslužek.9 To jih je v pričanju potrdilo 26. Preostale nekdanje delavke Regine Riehl so med pričanjem te trditve zavrnile. Zaradi niza Baderjevih prispevkov se je v javnosti sprožil pravi vihar proti Regine Riehl in sledili so številni javni odzivi. Eno od pisem bralcev je napisala, kot se je poimenovala, »ujetnica« iz »kasarne« Regine Riehl, kjer so jo poznali pod imenom »Vilma«. Vilma je policijo obtožila, da je ob škandaloznem dogajanju v bordelu gledala stran, in nazorno opisala surovo ravnanje R. Riehl z njo v »hiši, ki je pekel na Zemlji«. Po njenih besedah jo je Regine Riehl pretepla, ko jo je na kolenih prosila za dovoljenje, da lahko svoji materi napiše eno samo pismo. »'Uboga kreatura,' mi je zaklicala gospa [Riehl], 'vesela bodi, da si tu!'«. Vilma je na koncu le uspela pobegniti iz bordela »revna kot cerkvena miš, brez krajcarja, brez perila in čevljev, oblečena le v večerni plašč.«10 Besni odzivi na serijo člankov so dunajsko policijo prisilil k ukrepanju. Regine Riehl so aretirali kmalu po objavi prvih Baderjevih prispevkov, bordel pa zaprli v prvem tednu julija.11 9 Vyleta, Crime, Jews and News, 144-5. 10 Illustrirtes Wiener Extrablatt, 30. 6.1906, 4. Glej policijsko poročilo o članku Baderja, objavljenem 24. junija 1906, Landespolizeidirektion Wien, Archiv (LPDW), Prostitution u. Mädchenhandel (PM), 1906/2, k.k. Bezirks-Polizeikom-misariat k.k. Polizeidirektion Wien, 24. junija 1906. 11 Illustrirtes Wiener Extrablatt, 3. julija 1907, 5 o zaprtju bordela; Arbeiter-Zeitung, 8. julija, 1906, 6 o aretaciji R. Riehl. O nekaterih zelo nadrobnih poročilih vprovincialnem časopisju glej npr. »Die Geheimnisse des Kleidersalons,« Czernowitzer Tagblatt, 8. julij 1906, 9. Zapisniki procesa in povezani dokumenti v Wiener Stadt- und Landesarchiv (WStLA) Landesgericht für Strafsachen (LfS): A11, Vr 6372/1906, I. & II. Teil. Dokumenti o procesu so bili objavljeni pod naslovom »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien«, AKAK 27/1-2 (maj 1907): 1-111. Za razpravo o procesu in povezanih dogodkih z vidika dunajskega antisemitskega tiska glej Vyleta, Crime, Jews and News, 144-50. Proces Ugotovljena dejstva v primeru Riehl so navedena v dokumentih. Proces je bil zapleten, saj je bilo deset obtožencev in obtoženk obtoženih za različna kazniva dejanja. Poleg tega je petnajst nekdanjih prostitutk od lastnice bordela terjalo neizplačane plače. Policija je v zvezi s primerom zaslišala številne priče, vključno z nekdanjimi zaposlenimi in prebivalci javne hiše, in mnogi so skupaj s pripadniki policije pred sodiščem nastopili kot priče. Proces proti Regine Riehl je bil zaprt za javnost; kljub temu se je obravnav udeležilo okrog šestdeset ljudi, večinoma novinarjev, ki so imeli po zakonu pravico spremljati proces in so o njem tudi ves čas poročali. Nekateri odvetniki so med pričanjem prič navajali uredniške komentarje in izzvali smeh med navzočimi, največkrat na račun prostitutk, pa tudi Regine Riehl. Ko je tožilec prebral dolg seznam obtožb, je najprej pričala Riehl, nato pa glavna soobtoženka Antonie Pollak, njena sključena oseminšestdesetletna pomočnica. Slednja je bila obtožena, da je v bordel zvabila mlada dekleta, vključno s tistimi, ki so postelje najemale (Bettgeher) v njenem lastnem stanovanju.12 Tretji glavni obtoženec je bil kleparski pomočnik Friedrich Konig. Ta je domnevno grozil, da bo poslal svojo prej omenjeno hčer Liesel, kot so jo klicali v bordelu in imenovali v nekaterih časnikih (njeno krstno ime je bilo Marie), v poboljševalnico in jo prisilil, da ostane pri R. Riehl, kjer je bila od leta 1902, ko se je želela vrniti v »krepostno« življenje. Nazadnje se je na sodišču zvrstila sedmerica izmed nekdanjih osmih delavk v bordelu, obdol-ženih krivega pričanja. Omenjena mlada dekleta je Regine Riehl nagovorila - v zameno jim je obljubila oblačila, nakit in denar -, da so preiskovalnim sodnikom, ki so jih poleti 1906 zasliševali v zvezi z razmerami v bordelu, najprej kot ena ponavljale njeno različico dogodkov. Kasneje so svoje izjave spremenile. Stare so bile od sedemnajst do triintrideset let; sedem je bilo prostitutk, osma pa je v bordelu delala kot sobarica. Dve izmed njih sta v času pričanja imeli »pravo« službo šivilje in perice. 12 Po podatkih Eve Blau je bilo v letih pred prvo svetovno vojno v cesarski prestolnici med 60.000 in 70.000 Bettgeherjev, The Architecture of Red Vienna, 1919-1934 (Cambridge, MA: MIT Press, 1999), 77. 102 VSE ZA ZGODOVINO Nancy M. Wingfield, BORDELSKA DRAMA V pOZNI cESARSKI AVSTRIJI ZGODOVINA ZA VSE Glavne priče v procesu proti Regine Riehl z naslovnice dunajskega časopisa Illustrierte Kronen Zeitung, 6. 11. 1906. (Österreichische Nationalbibliothek) Triindvajsetletna prostitutka Eva Madzia se ni pojavila na sodišču. Domnevno je »izginila«, kasneje pa se je izkazalo, da dela v neki šlezijski javni hiši.13 med meščanskimi strankami bordela so bili zdravniki, odvetniki in javni uslužbenci, znani kot »doktor«, »kozja bradica«, »znani« in »Japonec«, vendar o njih vemo malo; nekaj več vemo le o policistih, ki so tudi obiskovali dekleta. mnoge prostitutke in nekdanje prostitutke, ki so pričale v procesu proti Regine Riehl, so bile iz revnih češko, nemško, madžarsko in poljsko govorečih družin, in o njih nekaj izvemo več iz njihovih pričevanj.14 Nekatere ženske priče so hišo opisovale kot »ječo«, pripovedovale so o lakoti in pretepanju z metlišči in pasjimi biči, ki se je izmenjevalo z orgijami s šampanjcem. Izpostavljale so veliko nasprotje med prostornim, udobnim sprejemnim prostorom za 13 Neue Freie Presse, 2. november 1906, 4. 14 Pravo lidu, 4.11.1906, 4; vsaj eden od staršev je bil nepismen. Germania je o dekletih, ki so dva dni pričala proti Riehl, poročala 6.11.1906, 2. goste bordela in malimi, nezdravimi, zaklenjenimi sobami z rešetkami na oknih v tretjem nadstropju, kjer sta si po dve dekleti delili eno posteljo in se »stiskali bolj kot hudodelci v kaznilnicah po monarhiji«. neka prostitutka je med pričanjem povedala, da jo je riehl pretepla, ker je spila ostanke šampanjca, ki bi ga morala prihraniti in ponovno prodati strankam, druga priča pa je trdila, da so jo prisilili piti šampanjec s strankami. prostitutke so se trpinčenju regine riehl le redko uprle. neka priča je povedala, da jo je madame hotela vreči na cesto, ker stranki ni hotela poljubiti roke in potešiti njenih seksualnih fantazij, a je pograbila sifon s sodavico in jo z njo poškropila.15 Težko si je sicer predstavljati, da bi tako ravnal v usodo vdan človek, kot so v tisku pogosto opisovali prostitutke regine riehl. zaradi omejevanja osebne svobode, pretepanja, jemanja zaslužka in cenzuriranja pošte so mnoge prostitutke želele zapustiti regine riehl, vendar jim tega domnevno ni dovolila. v redkih primerih jih je iz svojih rok izpustila zaradi bolezni, ki je zahtevala hospitalizacijo. Čeprav se je riehl pritoževala, da so bile nekatere njene prostitutke »nenehno v bolnišnici«,16 sta bili s Antonie pollak obtoženi, da sta obolelim prostitutkam želeli preprečevati že stik s policijskimi zdravniki. med obiskom policijskih zdravnikov v bordelu naj bi bolne prostitutke skrivali v kleti, sanitarijah, omarah ali celo v podstrešnem kokošnjaku. To sta počeli zaradi bojazni, da bi zdravniki pri prostitutkah ugotovili poškodbe in jih pregledali tudi zaradi spolno nalezljivih bolezni, hkrati pa bi jih lahko napotili v bolnišnico, od koder bi lahko ušle iz bordela. pollak in riehl naj bi tovrstne dogodke preprečevali tako, da so prostitutke po odpustu iz bolnišnice napotili neposredno k njima.17 v redkih primerih, ko so prostitutke z dovoljenjem prenehale delati za regine riehl, so morale te po njihovih navedbah takoj zapustiti dunaj. njeni zaupniki, med katerimi naj bi bil tudi njen brat, so ¡5 »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien,« AKAK, 86; Bohemia, 6.11.1906, 7; in Prager Tagblatt, 4.11.1906, 10. 16 »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien«, AKAK, 15. 17 Urad deželnega predsednika je posledično zahteval dodatna pojasnila, da bi lahko kaznovali odgovorne uslužbence v bolnišnici, WStLA, LfS: A11, Vr 6372/1906, II. Teil, to the Landesgericht in Strafsachen, 7.11.1906. VSE ZA ZGODOVINO 21 ZGODOVINA ZA VSE leto XXV, 2018, št. 2 dekleta pospremili do železniške postaje, jim kupili vozovnico in jih pospremili na vlak. Čeprav so se tolerirane prostitutke v istem mestu pogosto selile iz ene v drugo javno hišo, so se morale v nekaterih manjših občinah prostitutke brez dovoljenja za prebivanje po prenehanju opravljanja dela v javni hiši odseliti iz mesta. Regine Riehl, prva priča, je bila korpulentna in energična ženska, ki je med pričanjem ves čas izžarevala samozavest. V nasprotju s pravimi in fiktivnimi lastnicami javnih hiš nikoli ni delala kot prostitutka. Ugotovila je, da lahko z moškimi »obiskovalci« na svojem domu zasluži, zato je v njem dovolila seks za denar. Riehl je na sodišču povedala, da svoje javne hiše ni registrirala, saj ni vedela, da je to dolžna storiti.18 Kljub trem aretacijam in obsodbam zaradi zvodništva sredi 90-ih let 19. stoletja ji je bilo konec istega desetletja izdano dovoljenje za odprtje javne hiše, kar kaže na veliko hipokrizijo tedanje ureditve prostitucije. Posel ji je cvetel, tako da je njegov obseg večkratno povečala in na koncu prevzela celotno stavbo na Grüne Thorgasse, v kateri je zanjo delalo petnajst do dvajset prostitutk. Regine Riehl je med pričanjem na sodišču trdila, da je s prostitutkami dobro ravnala. Odločno, včasih s povišanim glasom, je zavrnila vse obtožbe svojih nekdanjih delavk. Eno izmed njih je celo obtožila, da je bilo njeno pričanje »od prve do zadnje besede« laž. Hkrati jim je očitala, da so bile zanič spolne delavke; obregnila se je ob njihovo zunanjost, rekoč, da so bile nekatere tako neprivlačne, da so pritegnile le malo strank —"To dekle je bilo naj-grše med mojimi damami"—, in njihovo vedenje— —"Priča ni bila med najslabšimi dekleti; imela pa je navado koketirati, česar nisem želela tolerirati."19 Riehl je vztrajala, da prostitutkam ni storila žalega, temveč je »dekletom« v resnici pomagala. Ko je ena izmed njih rodila, ji je v bolnišnico prinesla vino, sadje in pečene dobrote, otroku pa podarila lepo oblačilo.20 Na vprašanje o bivalnih pogojih prostitutk in njihovi pravici do prostega gibanja sta Riehl in njen odvetnik odvrnila, da je nravstvena policija že leta 18 »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien«, AKAK, 14. 19 »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien«, AKAK, 27, 33. 20 »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien«, AKAK, 44. redno pregledovala celoten bordel in ni ugotovila pomanjkljivosti.21 Očitek, da je ženske zaklepala v sobe in jim omejevala svobodo gibanja, je Regine Riehl zavrnila in dejala, da so se lahko prostitutke, ki so se »primerno obnašale«, prosto gibale po celi hiši. Dodala pa je: »Vsa dekleta vendar niso v redu.« Čeprav so bila med spanjem vrata spalnic prostitutk zaklenjena, so bila po njenih zagotovilih notranja vrata čez dan večinoma odprta. Na vprašanje o rešetkah na oknih spalnic prostitutk je Regine Riehl odgovorila, da so pred namestitvijo rešetk nekatere prostitutke skozi okno s sadjem obmetavale častnike, ki so živeli na drugi strani ceste, ali se spogledovale z vajenci, ki so se šolali v bližini. Regine Riehl prostitutk v zaklenjenem bordelu ni zadrževala proti njihovi volji; z njimi je šla igrat celo tenis na travi v Prater, najstarejši in največji javni park v dunajskem 2. okrožju, Leopoldstadtu. Če je to držalo, dekleta tja verjetno niso šla peš, saj po pravilniku dunajske policije tolerirane prostitutke podnevi niso smele hoditi po Praterstrafie in Prater-Hauptallee, glavnih poteh skozi park, in katerihkoli drugih glavnih mestnih prometnih žilah, z izjemo nujnih primerov.22 Riehl je zavrnila tudi obtožbe, da je prostitutkam z zaklepanjem oblačil želela preprečiti odhod iz hiše. Ko je po njenih besedah eno izmed deklet k njej prišlo »v starih cunjah«, jo je očedila tako temeljito, da je dva tedna kasneje policijski komisar, ki jo je registriral kot prostitutko, ni prepoznal. Znani dunajski satirik, novinar in pisatelj Karl Kraus, ki je 13. novembra v svoji satirični reviji Die Fackel obširno komentiral proces v eseju z naslovom »Der Fall Riehl«, je za »Tante Riehl« zapisal, da zna »najbolj umazano debitantko v dveh tednih napraviti primerno za elitno družbo.«23 Ko jo je tožilec zasliševal v zvezi z razpolaganjem prostitutk z oblačili po prihodu v bordel, je Riehl povedala: »eno ali dve dekleti sta s seboj prinesli boljša oblačila«, hkrati pa zatrdila, da je šlo večinoma za preprosta dekleta in da je bilo treba del njihovih oblačil zavreči, ker 21 »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien«, AKAK, 18. 22 ÖStA, Mdl, Allg, AVA, MP, Box 2122, 6033/07, »Protokoll.« 23 Karl Kraus, »Der Fall Riehl,« Die Fackel 8/211 (13.11.1906): 2, ponatisnjen je bil v njegovi zbirki, Sittlichkeit und Kriminalität, vol. 1, Ausgewählte Schriften (Vienna: L. Ro- sner, 1908), 257. O trditvah R. Riehl glej: »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien,« AKAK, 31; in Lidove noviny, 4.11.1906, 3. 102 VSE ZA ZGODOVINO Nancy M. Wingfield, BORDELSKA DRAMA V pOZNI cESARSKI AVSTRIJI ZGODOVINA ZA VSE so bila zanikrna. Po besedah Regine Riehl so bila vsem prostitutkam na voljo njihova oblačila. Morale so samo zaprositi za ključ omare, kjer so bila shranjena. Marie Pokorny, rojena na Štajerskem, znana kot »Irma« - Riehl jo je štela za eno svojih »najimenitnejših« deklet - je vselej imela ključ. Poleg tega so imele vse stanovalke tunike, ki so jih lahko nosile tudi zunaj hiše. Marie Pokorny je imela celo pet halj!24 Riehl je bila prepričana, da je vzorno vodila svojo javno hišo. Žensk ni preprodajala; dekleta je obvarovala pred trgovci z belim blagom.25 Neko dekle je celo iztrgala iz rok »trgovke z dekleti« po tem, ko jo je bordel v Pragi, kamor naj bi jo poslali, zavrnil. (Trgovec z belim blagom v tem primeru verjetno pomeni posrednika, ki je ženske z njihovim dovoljenjem ponudil javnim hišam ali jih v dogovoru z njimi iz ene prestavil v drugo.) Riehl je zavrnila tudi obtožbe o orgijah v bordelu in nasprotno zatrdila, da kljub nezadovoljstvu strank ni dovolila šampanjca, plesa ali kvartanja v hiši. (Njeno trditev glede šampanjca je pod vprašaj postavila izjava prostitutke, da je bila kaznovana zaradi pitja ostankov penine.) Več prič je Regine Riehl obtožilo, da je zadržala njihov zaslužek - prostitutke so lastnici javne hiše za stroške bivanja dnevno plačale štiri krone in polovico svojega zaslužka - in njihov Strumpfgeld (napitnino strank, ki so jo hranile v svojih nogavicah - Strümpfe). Riehl in Pollak naj bi celo brskali po njihovih nogavicah, da bi jim vzeli omenjeno napitnino, po tem ko so hotele nekatere prostitutke s skritim denarjem podkupiti vratarja in uiti iz bor-dela.26 Neka ženska je pričala, da je Riehl poskuse zadržanja Strumpfgelda obravnavala kot »krajo« in so morebitni najdbi tovrstnega denarja sledili izbruh besa in udarci. Regine Riehl se je pred obtožbami o zadrževanju denarja prostitutk branila, da je bila dobra, poštena delodajalka. Povedala je, da je v nekaterih primerih zaslužek prostitutk izplačala njihovim staršem. Soobtoženec König, ki je krivdo za izgu- 24 »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien,« AKAK, 17. 25 Bohemia, 4.11.1906, 6. 26 »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien«, AKAK, 28, 33-4. bo službe kočijaža pripisal svoji hčeri in njenemu »nespodobnemu vedenju«, Riehl pa mu je mesečno izplačevala dvajset goldinarjev, ni bil edini starš, obtožen okoriščanja na račun hčerinega ponujanja spolnih uslug. Druga priča je povedala, da jo je k Regine Riehl pripeljala njena mati. Poleg Koniga je bila na dunajskem občinskem sodišču vložena tožba še proti dvema staršema prostitutk zaradi kršitve zakona o klateštvu v zvezi z izkoriščanjem hčera, ki so morale zanje v javni hiši prodajati svoja telesa. Zdi se, da so nekateri starši zaposlitev svojih otrok v bordelu videli kot priložnost za dober posel. Če so hčere želele zapustiti javno hišo, naj bi jim to tudi na silo preprečevali.27 Ob ogorčenosti nad pripadniki nižjih družbenih slojev, ki so grdo ravnali s svojimi hčerami in jih izročili javnim hišam, so mnogi pozabljali, da je tako ravnanje morda temeljilo na pričakovanjih delavskega razreda, da se morajo ženske že od malih nog preživljati same in prispevati v družinski proračun.28 Nazadnje je Riehl izjavila, da nobeni prostitutki ni preprečila, da bi pustila službo pri njej. V nasprotju z navedbami prostitutk so po njenih besedah le redka dekleta želela zapustiti njeno javno hišo. Riehl je celo dejala, da so jo nekatere prostitutke, odslovljene zaradi neprimernega vedenja ali nepri-ljubljenosti pri strankah, moledovale, da bi lahko še naprej delale zanjo. Na klopi za priče se je zvrstilo devet članov dunajskega policijskega direktorata - med njimi policijski agenti, zdravniki in inšpektorji - in se branilo pred očitki, da so svoje delo v primeru javne hiše Regine Riehl opravili malomarno.29 Kot prva priča je nastopil Polizeichefarzt Anton Merta, ki je razmere v hiši R. Riehl opisal z vidika nravstvene policije. Na kratko je predstavil zgodovino reguliranih javnih hiš in povedal, da se je zaradi številnih pripomb na račun žensk, ki so svoje potencialne stranke nagovarjale na ulici, tedanji vodja policije ob koncu 19. 27 O obtožbah, da so drugi starši prejemali plačilo za delo svojih hčera v bordelu, glej »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien,« AKAK, 7, 22, 32, 33-4. 28 Judith R. Walkowitz, Prostitution and Victorian Society: Women, Class, and the State (Cambridge: Cambridge University Press, 1982), 16. 29 Korespondenca med k.k. Landesgericht in Strafsachen na Dunaju in policijsko direkcijo na Dunaju, WStLA, LfS: A11, Vr 6372/1906, II. Teil. VSE ZA ZGODOVINO 21 ZGODOVINA ZA VSE leto XXV, 2018, št. 2 stoletja odločil omejiti javno prostitucijo z uvedbo zaprtih, toleriranih javnih hiš. Po besedah Merte poskus ni obrodil sadov, saj so številne javne hiše propadle, policija pa je imela kup dodatnih težav. Agenti nravstvene policije so se znašli v nevarnosti, da jih bodo lastniki javnih hiš želeli podkupiti, kar se je občasno tudi zgodilo. In res, policijski in davčni uslužbenci, ki so obiskovali bordel Regine Riehl, so bili domnevno upravičeni do popusta. Za Merto je na klopi za priče nastopil policijski nadzorni zdravnik za javno hišo Regine Riehl. priznal je, da je včasih na tam zaposlenih prostitutkah opazil modrice, vendar je domneval, da so posledica »posebnih želja strank«. Policijski zdravniki so redno opažali modrice in vrsto drugih manjših poškodb pri prostitutkah, ki so jih morali pregledati, pri čemer so pogosto zabeležili, da so se te ujemale z zgodbami prostitutk o padcih in podobno.30 Policijske zdravnike, ki so izvajali te preglede na Dunaju in v drugih krajih, je bolj skrbelo preprečevanje širjenja spolnih bolezni kot pa poškodbe pri prostitutkah, ki jim niso pripisovali posebnega pomena. Nek inšpektor je opozoril na temeljni problem ureditve, ko je v želji, da bi se ubranil pred neprijetnimi vprašanji odvetnika o povezavah policije z bordelom in »izkoriščanjem mladih žensk«, povedal, da »naloga nravstvene policije ni zaščita prostitutk, temveč zaščita javnosti pred prostitutkami.« Omenjena priča in drugi policijski inšpektorji so prav tako zagotavljali, da so javno hišo Regine Riehl obiskovali izključno zaradi službe.31 Policija je sprožila preiskavo proti trem svojim uslužbencem, obtoženim kršitev v zvezi z Regine Riehl. Policijskega agenta drugega razreda, Josefa Piefia, ki je na policiji delal 38 let in je bil zadolžen za redni nadzor javne hiše, so prejšnjega julija suspendirali in poslali na neplačan dopust, saj je bil proti njemu sprožen disciplinski postopek zaradi domnevnega spolnega razmerja s prostitutko med uradnim obiskom javne hiše Regine Riehl in zaradi preiskave drugih kaznivih dejanj. Prostitutke so na 30 Glej poročila policijskih inšpekcij dunajskih javnih hiš v LPDW, PM, 1906/1-2. 31 Podrobnosti o procesu je mogoče zaslediti v številnih cislaj-tanskih časopisih. Navedeni so iz Prager Tagblatt, 7.11.1906, 6-7. SBti&t Sflmaun. 6ic ffiltiiiicti Über Sic Punltitiitioii. (Wiener Caricaturen, 25. 11. 1906, Österreichische Nationalbibliothek) Rdeči prapor južnoslovanskih socialdemokratov svoj prispevek naslovil »Prečudno himno« in bralce opomnil na škandal z bordelom v domačem mestu, v katerega je bila nekaj let prej vpletena madame Mathilde Löwy.51 Proces proti Regine Riehl je bil »salonfähig« le v določenih delih monarhije in še takrat se je o njem govorilo previdno. Ostravski Ostrauer Zeitung je v prispevku iz moravske prestolnice Brna poročal, da je dunajski tisk obširno poročal o procesu, provin-cialni tisk, ki »meščanskih družin« ni želel vznemirjati s tovrstnimi vsebinami, pa ne. Kljub vsemu pa so vsaj nekateri provincialni časopisi poročali o procesu. Drugi časopis v nemščini, ki je izhajal v mestu, Ostrauer Tagblatt, je objavil le kratek prispe- so razpravljali tudi v Gorici, 13.11.1906, n.p. (3) (jutranja izd.). 51 Rdeči prapor, 9.11.1906, n.p. (6). O škandalu Mathilde Lowy glej Branka Grošelj, »Prostitucija v Ljubljani v prvih treh desetletjih 20. stoletja,« Kronika 54/3 (2006): 451-64. 102 VSE ZA ZGODOVINO Nancy M. Wingfield, BORDELSKA DRAMA V pOZNI cESARSKI AVSTRIJI ZGODOVINA ZA VSE vek z nedvoumnim naslovom »Der Process Riehl in Wien« in glavno obtoženko opisal kot »brezsramna gospodarica b... Regine Riehl.« V besedilu se nista pojavili ne beseda »prostitucija« ne »bordel«. Časopisi, ki so pozorno spremljali proces, so poročali tudi o tem, kako so dekleta postala prostitutke. Ottilie Geresch je v bordel prišla pri štirinajstih, prepričana, da jo čaka delo služkinje. Geresch je na sodišču povedala, da ji je Regine Riehl pred začetkom dela s strankami skupaj s še eno prostitutko na silo ostrigla lase in jo oblekla v mornarska oblačila, da bi delovala še mlajša, kot je bila v resnici.52 V odmevnem pričanju je češko govoreča Justine Rohaček povedala, da je odšla k R. Riehl, da bi se naučila nemško. Na začetku je delala kot sobarica in se je upirala zahtevam Regine Riehl, da bi začela usluge ponujati tudi strankam bordela. Po njenih navedbah je Riehl odvrnila: »češko dekle mora narediti vse«, kar od nje zahtevajo gosti. Justine Rohaček ni bila edino dekle, ki se je pri Riehl domnevno želelo učiti nemško. Tudi druga češko govoreča priča, ki je zaradi slabega znanja nemščine na procesu potrebovala tolmača, je trdila enako.53 Časopisi so razkrili, da naj mladih deklet ne bi izkoriščali le lastnica bordela, njihovi starši, zvodniki in znanci, temveč tudi druge prostitutke. Med pitjem kave so bralci časopisov izvedeli, da so policijska pravila lastnikom bordelov prepovedovala zaposlovanje devic, zato naj bi odsotna Eva Madzia razdevičila Anni Christ, ki naj bi bila ob prihodu v bordel devica, in sicer z vaginalnim spekulumom, isto napravo, s katero so policijski zdravniki izvajali redne preglede prostitutk.54 Medtem ko so prostitutke pri bralcih zbujale sočutje kot žrtve, potrebne zaščite, so bili Riehl, Pollak in policija demonizirani. Regine Riehl je morala na svoja ramena prevzeti krivdo za razmere, zelo po- 52 Po podatkih iz nepopolnih dokumentov o prostitutkah v dunajskih bordelih je bila Geresh mlajša od večine ostalih registriranih prostitutk. Kot je Judith R. Walkowitz opozorila v knjigi Prostitution and Victorian Society, 17, je ob koncu 19. stoletja londonska policija zaradi prostitucije le redko aretirala dekleta, mlajša od 16 let. 53 O Justine Rohaček glej Bohemia, 4.11.1906, 6; Innsbrucker Nachrichten, 6.11.1906, 8; in Pravo lidu, 5.11.1906, 7. O drugi češko govoreči udeleženki, Rosi Mareček, glej »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien,« AKAK, 45. 54 »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien,« AKAK, 9. dobne tistim, v katerih so se domnevno znašle žrtve trgovine z belim blagom. Brnske Lidove noviny, ki so jih brali po vseh čeških deželah, je v prispevku o procesu omenjal »Tajemstvi vykričeneho domu«, medtem ko je Illustrierte Kronen Zeitung v zvezi z bordelom Regine Riehl izrazil zaskrbljenost zaradi trgovine z dekleti po vsem svetu in svoje enotedensko poročanje naslovil »Weißen Sklavinnen.«55 Za ugledne Dunajčane in številne druge Evropejce je bila trgovina z belim blagom stvar, ki se v Evropi ne dogaja. Poročila so se pogosto osredinjala na brutalnost R. Riehl. zaradi mlačnosti domnevno podkupljene dunajske nravstvene policije je lahko Riehl s trdo roko jetniškega paznika mirno igrala svojo vlogo madame v lepo urejeni hiši iz 9. okrožja, kjer se je na vratih svetil napis »Kleidersalons Riehl«. Novinarji, ki so poročali o procesu, so načenjali tudi bolj splošna vprašanja, med njimi tista o varovanju javnega zdravja in morale ter skorum-piranosti policije.56 Dunajski žolčno antisemitski, rasistični Deutsches Volksblatt je zapisal: »mnogi agenti niso samo v policijski službi, ampak tudi v službi »dam« a la Riehl,« Bohemia pa: »Z vprašanjem, ali je prostitucija potrebna ali ne, naj se ukvarjajo učenjaki,« vendar pa nravstvena policija ne sme sodelovati z lastniki javnih hiš. Članek v Bo-hemii je ob skorumpiranosti policije opozoril tudi na notranje nasprotje med varovanjem domnevno nedolžnih deklet pred trgovci z belim blagom na eni strani, in varovanjem družbe pred spolno prenosljivimi boleznimi na drugi, in pri tem razkril tesno medsebojno povezanost med prostitucijo, spolno prenosljivimi boleznimi in trgovino z belim blagom v glavah ljudi.57 Proces proti Regine Riehl je bil ena izmed od-mevnejših kazenskih obravnav dunajskega fin de siecla, ki so se ukvarjale z drugačno, včasih devi-antno spolnostjo, v vseh pa so nastopali Judje. Dunajski antisemitski tisk je poudarjal, celo ustvaril »judovski« vidik primera. V omenjenih procesih - le proces proti R. Riehl se je osredotočal na pro- 55 Kot primer glej Lidove noviny, 3.11.1906,2 (jutranja izd.); 4.11.1906, 2 (jutranja izd.); 5.11.1906, 5 (večerna izd.); in Illustrierte Kronen Zeitung, 1.11.1906, 3-4; 2.11.1906, 2-3; in 3.11.1906, 2-8. 56 »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien,« AKAK, 12. 57 Bohemia, 8.11.1906, 1 (jutranja izd.); Deutsches Volksblatt, 9.11.1906, 7. VSE ZA ZGODOVINO 21 ZGODOVINA ZA VSE leto XXV, 2018, št. 2 stitucijo v javnih hišah - se je zrcalila zaskrbljenost zaradi tem, o katerih so osrednji časniki v mestu obširno poročali in so segale od dvoženstva in homoseksualnosti do spolno motiviranih umorov. Procesi so opozorili na spolne prestopke ljudi z roba, ki jih je javnost z zanimanjem spremljala in o njih prebirala.58 Judovsko poreklo R. Riehl in A. Pollak je kmalu postalo cause célèbre. V resnici je v sodnih spisih navedeno, da je bila Riehl, krščena hči judovskih staršev, protestantske veroizpovedi, König, rojen na Dunaju, pa rimokatoliške, kot mnoge prostitutke, če ne večina, ki so nastopile kot priče. Kot je opozoril Daniel M. Vyleta, Deutsches Volksblatt v prispevku o prvem dnevu procesa ni nikjer omenjal morebitne »judovske razsežnosti« primera. 3. novembra pa je bil prispevek o pričanju A. Pollak podnaslovljen »Die rothaarige Jüdin.« Dan kasneje je isti časopis Regine Riehl razkrinkal kot »judovsko zvodnico.« Prispevek je prostitucijo povezal z belim suženjstvom, kjer so bili za mnoge Judje hkrati žrtve in storilci, in dodal, da je imela trgovina z ljudmi enak mednarodni značaj kot posredovanje prostitutk; »Riehl zagotovo ni slučajno Judinja« ter »ima v vsakem velemestu zagotovo sopotnice.«59 Antisemitski tisk je proces uporabil kot izgovor za napad na liberalni (»judovski«) tisk in naraščajoči vpliv judovstva v sodobni družbi. Konzervativni rimokatoliški Volksblatt für Stadt und Land je v prispevku z naslovom »Sodoma und Gomorrha« glavni obtoženki imenoval »dve Judinji,« in dodal, da »so bili tisti policijski organi, ki so jim bili 58 Vyleta, Crime, Jews and News; Scott Spector, »The Wrath of 'Countess Merviola': Tabloid Exposé and the Emergence of Homosexual Subjects in Vienna in 1907,« v Sexuality in Austria, Gunter Bischof, Anton Pelinka in Dagmar Herzog, ur., Contemporary Austrian Studies (2006): 31-47; in Spector, »Where Personal Fate Turns to Public Affair: Homosexual Scandal and Social Order in Vienna, 1900-1910,« Austrian History Yearbook 38 (2007): 15-24; o odnosu med bulvar-skim tiskom in javnostjo v zloglasnem krakovskem procesu zaradi umora iz strasti glej Nathaniel Wood, »Sex Scandals, Sexual Violence, and the Word on the Street: The Kolasówna Lustmord in Cracow's Popular Press, 1905-1906,« Journal of the History of Sexuality 20/2 (maj 2011): 244-69. Glej tudi Magnus Hirschfeld, »Sexual Murder« in »A Case of Sexual Murder,« v Sexual Anomalies: The Origins, Nature, and Treatment of Sexual Disorders, 2. izd. (New York: Emerson Books, Inc., 1956), 379-423. 59 Deutsches Volksblatt, 3. 11.1906, 8; in 4.11.1906, 1. dokazani nedovoljeni odnosi s hišo Riehl in zanemarjanje dolžnosti, večinoma Judje.«60 Protisemitski politično-satirični štirinajstdnevnik Kikeriki! je procesu namenil razmeroma malo pozornosti, z izjemo šepavih verzov na naslovnici številke, ki je izšla 8. novembra. Madame iz bordela, njena pomočnica Pollak, »debeli inšpektor«, detektiv Piefi in celo Bader pa so 11. novembra krasili strani Wiener Caricaturen. Glavni protagonisti še sveže drame iz sodne dvorane so nastopali v številnih člankih, karikaturah in prilogah. Policijski inšpektor, policijski agent in Bader so imeli glavne vloge v »Ein-Polizei-Drama«, v kateri so razpravljali tudi o madame Aspaziji iz bordela - ime je dobila po ljubimcu atenskega državnika Perikleja -, ki je predstavljala Regine Riehl in je nastopala v treh zaporednih številkah tednika. Pollak je v celostranski karikaturi z naslovom »In geheimer Verhandlung« nastopala kot korpulentna, čemerna starejša gospa v črnih oblačilih. Prikazana je med sedenjem v salonu bordela v družbi dveh lepo oblečenih moških, od katerih eden pravi »Že štirinajst let ima, gospa Pollak, škoda, škoda!,« kar je namigovalo na skomine številnih obiskovalcev po mladih dekletih in na starost nekaterih prostitutk R. Riehl, čeprav v času procesa nobena ni bila tako mlada.61 Razprava o pikantnih podrobnostih iz pričevanj pred sodiščem pa ni bila omejena zgolj na bulvarski tisk; celo Neue Freie Presse, najpomembnejši »resni« časopis v monarhiji, je proces pozorno spremljal. Vrtanje bulvarskega tiska po Regine Riehl, njenih soobtoženkah, policiji in prostitutkami, pričami na novembrskem procesu, je odslikavalo zaskrbljenost širše javnosti - lažno ali resnično - nad temami, ki so segale od zgroženosti ob misli na trgovino z ljudmi v prestolnici imperija do policijske korupcije in do slabega ravnanja z revnimi in mladimi dekleti v rokah Regine Riehl. Dunajski antisemitski tisk je poudaril tudi domnevno vlogo Judov v vseh teh zadevah. Javna zgroženost nad slabim ravnanjem s prostitutkami je vlado prisilila, da temeljito preuči regulativo. 60 Volksblatt für Stadt und Land, 9.11.1906, 2. 61 Wiener Caricaturen, st. 45, 46, 47; 11., 18., in 25.11.1906. 102 VSE ZA ZGODOVINO Nancy M. Wingfield, BORDELSKA DRAMA V pOZNI cESARSKI AVSTRIJI ZGODOVINA ZA VSE Zaključek Odmevni proces proti Regine Riehl je kmalu postal izhodiščna točka številnih sodobnih in kasnejših razprav o regulirani prostituciji v cislajtan-ski Avstriji. Avtorji so ga osvetljevali iz različnih razlogov in z različnih gledišč. Omembe procesa lahko zasledimo v razpravah o prostituciji in morali vse do razpada monarhije in še kasneje. Vzrok različnih interpretacij procesa so bile različne predstave o tem, kakšne naj bi prostitutke bile - nevarne, izkoriščane, »padle«, Druge; in o njihovih strankah - nebrzdanih proletarcih, moških s »perverznimi« spolnimi nagnjenji ali moških, pogosto mladih, ki so želeli potešiti »naravne« potrebe. O teh predstavah so razglabljali v bulvarskem tisku, na enak način pa so o njih razmišljali tudi lokalni uradniki povsod po Avstriji. Poročila o procesu so temeljila predvsem na številnih stereotipih o prostituciji v mestih: izkoriščevalski trgovini z belim blagom, domnevno pod nadzorom Judov, in prodaji žensk in deklet javnim hišam - včasih proti njihovi volji; razširjenosti korupcije v policiji; grožnji javnemu zdravju in morali, ki so ga predstavljale prostitutke (poročeni možje so z obiskom bordela morda prizanesli preobčutljivosti svojih meščanskih žena, hkrati pa jih morda okužili s spolno prenosljivo boleznijo); in prikazen revnih družin iz mest in vasi, ki svoje hčere po mestih v monarhiji prodajajo v prostitucijo. Strokovnjaki, ki so različno gledali na problem prostitucije - in to ne le v Avstriji -, so se dolgo sklicevali na proces proti Regine Riehl: tako podporniki zakonske ureditve prostitucije; tisti, ki so jo želeli modernizirati; kot tudi nasprotniki, ki so jo želeli v celoti odpraviti. pričevanja v procesu proti Regine Riehl so ponudila različne razlage, zakaj policiji ni uspelo zaščititi prostitutk pred domnevnim izkoriščanjem R. Riehl in njenih pajdašinj, vključno z najbolj očitnim: od dobrega odnosa z lastnico bordela so imeli tudi osebne - denarne in spolne - koristi. Kljub obsodbi Regine Riehl in dveh njenih glavnih soobtoženk je glavni očitek iz obtožnice - omejevanje gibanja toleriranih prostitutk - obveljal za neprijeten, a neizogiben ukrep za zaščito družbe, še posebej pred širjenjem spolno prenosljivih bolezni. Čeprav so številni strokovnjaki obsodili način, na katerega je Riehl vodila svojo javno hišo, škandal ni povzročil večjega, organiziranega nasprotova- nja reguliranju prostitucije. Najmanj en uradnik je izjavil, da je Riehl z domnevno podporo policije pošteno vodila svoj posel. V tej luči je bilo omejevanje svobode celo neposredna posledica policijskih pravil, ki toleriranim prostitutkam niso dovoljevala opravljanja obrti na ulici - cestne prostitucije -, da bi jih umaknili izpred oči javnosti. In dejansko so morali povsod po Avstriji in Evropi, kjer so želeli prostitucijo skriti s policijskimi direktivami, uveljaviti tudi ukrepe, ki so posegali v pravico do svobode gibanja prostitutk.62 Čeprav so tožilstvo in številni časopisi prostitutke v procesu pogosto prikazovali enostransko kot pasivne žrtve Regine Riehl in njenih sodelavk, natančnejša analiza njihovega ravnanja pokaže, da so ženske ravnale različno. Neka nekdanja prostitutka je lastnico bordela obsodila v pismu bralcev v časopisu. Obtožene prostitutke so v prvih razgovorih s policijo dajale lažne izjave, nato pa jih spremenile in se znašle na sodišču, kjer so pričale proti R. Riehl. Čeprav naj bi se nekatere obtoženke kasneje še ukvarjale z isto obrtjo in vmes samo zamenjale javno hišo, je pričanje prostitutk/bivših prostitutk pokazalo, da lahko prostitutke preidejo iz kategorije »padlih« žensk med »sprejemljivo« družbo, saj so nekatere nekdanje delavke Regine Riehl v celoti opustile »poklic« in so imele kasneje »spodobne« službe. Več prostitutk je po procesu tožilo Riehl zaradi zaostalih plač in zahtevalo odškodnino, Winkler pa zahtevala razveljavitev obsodbe. Čeprav je policija menila, da je treba imeti prostitutke pod nadzorom, so ugotovili, da bo treba nekako popraviti slabo podobo policije, ki jo je povzročil proces proti Regine Riehl. Lokalni, regionalni in imperialni uradniki so predlagali ukrepe za izboljšanje obstoječe ureditve prostitucije, ki pa vsi niso zaživeli. Po mnenju številnih uradnikov je obstoječa ureditev kljub pomanjkljivostim varovala meščansko družbo pred določenimi vplivi - in posledicami - prostitucije, obenem pa za moške predstavlja ventil za zadovoljevanje spolnih potreb. Zaradi procesa proti Regine Riehl so prostitucija in sorodni pojavi, kot so trgovina z ljudmi in tudi spolno prenosljive bolezni, ostale v javni zavesti, kar je na koncu pripeljalo do postopnih popravkov sicer nasprotujočih si pravil. Kljub pomanjkljivostim so bili številni policijski in drugi uradniki še naprej 62 Grün, Prostitution in Theorie und Wirklichkeit, 19. VSE ZA ZGODOVINO 21 ZGODOVINA ZA VSE leto XXV, 2018, št. 2 prepričani, da so bile v primerjavi s tolerirano prostitucijo druge rešitve še slabše. Prevedel Simon Zupan Viri in literatura Arhivsko gradivo Landespolizeidirektion Wien, Archiv (LPDW) Prostitution u. Mädchenhandel (PM), 1905-1907 Wiener Stadt- und Landesarchiv (WStLA) Landesgericht für Strafsachen (LfS): A11, Vr 6372/1906, I. & II. Teil Österreichisches Staatsarchiv (ÖstA) ÖStA, Mdl, Allg, AVA, MP, Box 2122, 6033/07 in 9550/06 ÖstA, Mdl, Inneres, AVA, Praesidium A 1503, Pr Nr. 9494, 9509, 9648, 11059 ex 1906; Pr Nr. 635, 1257, 3536, 3777, ex 1907. Časopisni viri Arbeiter-Zeitung, 29. 5. 1906, 1. 7. 1906, 8. 7. 1906, 7. 11. 1906, 10. 2. 1910 Bohemia, 4. 11. 1906, 6. 11. 1906, 8. 11. 1906 Czernowitzer Allgemeine Zeitung, 9. 11. 1906 Czernowitzer Tagblatt, 8. 7. 1906, 8. 11. 1906 Deutsches Volksblatt, 3. 11. 1906, 4. 11. 1906, 9. 11. 1906 Die Neue Zeitung, 6. 11. 1907 Gazeta Narodowa, november 1906, Germania, 6. 11. 1906 Gorenjec, 10. 11. 1906, Gorica, 13. 11. 1906 Il Lavoratore, 10. 11. 1906 Illustrierte Kronen Zeitung, 1. 11. 1906, 2. 11. 1906, 3. 11. 1906, 6. 11. 1906, 7. 11. 1906 Illustrierte Oesterreichische Kriminal-Zeitung, 25. 7. 1907 - 18. 11. 1907 Illustrirtes Wiener Extrablatt 24. - 30. 6. 1906, 3. 7. 1907 Innsbrucker Nachrichten, 6. 11. 1906 Lidove noviny, 3. 11. 1906, 4. 11. 1906, 5. 11. 1906 Marburger Zeitung, 8. 11. 1906 Neue Freie Presse, 2. 11. 1906, 3. 11. 1906 Ostrauer Tagblatt, 8. 11. 1906, 6. 11. 1907 Prager Tagblatt, 4. 11. 1906, 7. 11. 1906 Prâvo lidu, 4. 11. 1906, 5. 11. 1906 Rdeči prapor, 9. 11. 1906 Volksblatt für Stadt und Land, 9. 11. 1906 Vorarlberger Tagblatt, 9. 11. 1906 Wiek Nowy, 6. 11. 1906, 8. 11. 1906 Wiener Caricaturen, 11. 11. 1906, 18. 11. 1906, 25. 11. 1906 Članki in monografije Archiv für Kriminal-Anthropologie und Kriminalistik (AKAK): »Der Prozeß Riehl und Konsorten in Wien,« 27/1-2 (maj 1907). Blau Eva, The Architecture of Red Vienna, 19191934. Cambridge, MA: MIT Press, 1999. Gibson Mary, Prostitution and the State in Italy, 1860-1915. Columbus: Ohio State University Press, 1999. grošelj Branka, Prostitucija v Ljubljani v prvih treh desetletjih 20. stoletja, v: Kronika 54/3 (2006): 451-64. grün Heinrich, Prostitution in Theorie und Wirklichkeit. Vienna: J. Deubler, 1907. hirschfeld Magnus, »Sexual Murder« in »A Case of Sexual Murder,« v: Sexual Anomalies: The Origins, Nature, and Treatment of Sexual Disorders. New York: Emerson Books, Inc., 1956. Johnson Katie, Sisters in Sin: Brothel Drama in America, 1900-1920. Cambridge: Cambridge university Press, 2006. Kraus Karl, »Der Fall Riehl,« v: Sittlichkeit und Kriminalität, vol. 1, Ausgewählte Schriften. Vienna: L. Rosner, 1908. Löffler Alexander, Das Strafrecht, vol. 1: Die materiellen Strafgesetze, vol. 2, Mainz, 1918. Lombroso Cesare in Ferrero guglielmo, »Born Prostitute,« Criminal Woman, the Prostitute, and the Normal Woman. Durham, NC: Duke university Press, 2004. Luddy, Maria, Prostitution and Irish Society, 1800-1940. Cambridge: Cambridge University Press, 2007. Spector Scott, »The Wrath of 'Countess Merviola': Tabloid Exposé and the Emergence of Homosexual Subjects in Vienna in 1907,« v: Sexuality in Austria, Gunter Bischof, Anton Pelinka in Dagmar Herzog, ur., Contemporary Austrian Studies (2006). 102 VSE ZA ZGODOVINO Nancy M. Wingfield, BORDELSKA DRAMA V pOZNI cESARSKI AVSTRIJI ZGODOVINA ZA VSE Spector Scott, »Where Personal Fate Turns to Public Affair: Homosexual Scandal and Social Order in Vienna, 1900-1910,« Austrian History Yearbook 38 (2007). Vyleta, Daniel M., Crime, Jews and News: Vienna 1895-1914. New York: Berghahn, 2007. Walkowitz, Judith R., Prostitution and Victorian Society: Women, Class, and the State. Cambridge: Cambridge University Press, 1982. Wingfield Nancy M., The World of Prostitution in Late Imperial Austria. Oxford: Oxford University Press, 2017. Wood Nathaniel, »Sex Scandals, Sexual Violence, and the Word on the Street: The Kolasowna Lustmord in Cracow's Popular Press, 19051906,« v: Journal of the History of Sexuality 20/2, maj 2011. Summary a brothel drama IN LATE- IMPERIAL AuSTRIA: THE RIEHL TRIAL The trial of forty-six-year-old brothel keeper Regine Riehl, who was charged with numerous crimes associated with the operation of her establishment, opened in Vienna on 2 November 1906. The contemporaneous debates that accompanied the trial demonstrated that prostitution had become a "topic of the day," owing in part to the wideranging newspaper coverage of the proceedings across the Monarchy and beyond. Many residents of the imperial capital and throughout Austria-Hungary closely followed the five days' proceedings, which became the public face of popular discourse on prostitution. The Riehl trial generated a great deal of publicity because the brothel madam's alleged gross maltreatment of the tolerated prostitutes in her employ occurred in a bourgeois neighborhood close to the center of the imperial capital, and less than a kilometer from the police headquarters. The trial sparked great debate in the Monarchy over prostitution, which was "tolerated" rather than legal, meaning that in the Austrian scheme of regulation, police rather than statutory criteria governed prostitution. The Riehl affair drew public attention to prostitution, produced pressure in the capital and else- where in Austria to reform abuse in the system of regulation. The proceedings exposed corruption in the heart of the police bureaucracy, and ideological contradictions in the system of state-tolerated prostitution, which existed ostensibly to protect society against then-rampant venereal disease and to provide an outlet—a "necessary evil"—in order to meet men's "physical needs." It forced the imperial government to address both the specific matters raised in this case and broader questions connected with regulation in the Monarchy. This affair did not end with the guilty verdicts nor with Riehl's transportation to the women's prison at Wiener Neudorf in early 1907, as appeals subsequently wended their way through the Austrian legal system. Indeed, the widely publicized trial quickly became a point of departure for subsequent debates about the utility of regulating prostitution for the duration of the Monarchy, influencing change in the numerous regulations that governed the prostitution throughout Austria. Despite the many drawbacks of regulating prostitution, many police and other officials remained convinced that the alternatives would be even less effective. Key words: Brothel, Prostitution, Regine Riehl, Vienna, Regulation VSE ZA ZGODOVINO 21