Herman Diels in Walther Kranz, izd. Fragmenti predsokratikov. 3. zv. Ure- dil in uvodno besedo napisal Gora- zd Kocijančič. Prevod Dašo Benko, Živa Borak, Jan Ciglenečki, Ignacija J. Fridl, Martin Horvat, Gorazd Ko- cijančič, David Movrin, Boris Vezjak, Sonja Weiss, Franci Zore. Imensko in krajevno kazalo Živa Borak in Lu- cijan Bratuš. Bibliografija Bogoljub Šijaković. Knjižna zbirka Koda. Lju- bljana: Študentska založba, 2012. [XL + 2290 = 2330 str.] Recenzija te knjige zajema tri točke: zgradbo zbirke, vprašanje izvora filo- zofije in začetka metafizike ter pogled na nov prevod. Fragmenti predsokratikov, izvir- ni naslov Die Fragmente der Vorso- kratiker: Griechisch und Deutsch, je dvojezična izdaja fragmentov zgo- dnjegrških filozofov, katerih dela se – z izjemo nekaj Gorgiasovih govorov – niso ohranila. Fragmente je zbral in prevedel Hermann Diels. Prva izdaja je izšla l. 1903 Berlinu pri založbi We- idmannsche Buchhandlung. Čeprav je Diels želel, da bi bila zbirka pod- laga predavanjem o grški filozofiji, je knjiga hitro postala kanonična za nadaljnje izdaje grških besedil in tudi popularna, ker je vsebovala prevode in je bila zato dostopna tudi nefilolo- gom. Na začetku Dielsove priprave zbirke fragmentov predsokratikov je njegovo delo Doxographi Graeci (1879), v katerem si je pridobil pre- gled čez pričevanja o grški filozofiji. Pobudo za tako zbirko mu je dal leta 1880 Hermann Usener, načrt za kri- tično in celovito izdajo predsokra- tikov pa je Diels prvič napovedal v predgovoru k izdaji Simplikijevega Komentarja k Aristotelovi Fiziki, kjer v paragrafu Fragmenta antiquorum phi- losophorum pravi: »In fragmentis phi- losophorum recensendis non id egi ut ad scriptorum ipsorum quam proxi- me accederem verba (id quod in eius generis scriptoribus non nullos fecisse video) sed eam tantum modo formam accurate repraesentare studui, quam Simplicius in commentaria sua rettu- lisse videtur.« (»Pri pregledovanju fi- lozofskih fragmentov nisem gledal na to, da bi čim bliže pristopil k besedam samih piscev ‒ kar vidim, da so neka- teri napravili pri tovrstnih piscih ‒ , temveč sem skušal skrbno prikazati samo tisto obliko, za katero se zdi, da jo je Simplicij vnesel v svoje komen- tarje.«) In v opombi dodaja: »Hoc of- ficium explendum est ei qui edendos ipsos scriptores sibi proponit. Velut no- bis in animo est Philosophorum ante Socratem reliquias recensere, quam syllogen eos exspectare iubemus, qui- bus nostra adnotatio consulto brevior 134 Ocene non satisfecerit.« (»To dolžnost mora izpolniti tisti, ki se je odločil izdajati same pisce. Kakor imamo tudi mi v mislih pregledati ohranjene odlomke filozofov pred Sokratom in naroča- mo, da to zbirko pričakujejo tisti, ka- terim naša precej kratka opomba ne bo zadoščala.«)1 Z izdajo Simplikija je imel pre- gled nad najpomembnejšimi izvirni- mi citati. Dielsa je nato leta 1894 Wi- lamowitz pridobil za sodelovanje pri izdajateljskem programu Poetarum Philosophorum Fragmenta. Od tega je l. 1897 izdal obsežno monografijo Parmenida s prevodom fragmentov (1897), Fragmenti pesnikov filozofov pa so izšli v Berlinu 1901. V tej knji- gi so objavljeni tudi verzi Ksenofana, Parmenida in Empedokla, prezen- tirani z razdelitvami fragmentov na pričevanja in na avtentična besedi- la, to je na skupino A (Pričevanja o življenju in nauku) in na skupino B (Avtentični fragmenti). S tem je bil pripravljen način ureditve odlomkov v Fragmentih predsokratikov. Prav tako l. 1901 je izšla posebna izdaja Heraklita, označena kot »poskusni odtis« in »skušnja predsokratikov«. Pri zbiranju fragmentov si je priza- deval vsakega filozofa predstaviti kot posameznika in ne kot pripadnika neke šole – to je v skladu z Dilthe- yevim dojemanjem književnosti in filozofije. Gradivo, s katerim se je sre- čeval, je štel za »neskončen kup«, do- končevanje dela je štel za »pasijonsko cesto«, po kateri se je s težavo vlekel. 1 Simplicii in Aristotelis Physicorum libros quattuor priores Commentaria, ed. H. (Berlin: G. Reimer, 1982), IX. Latinsko besedilo prevedel Martin Benedik. Menil je tudi, da se moramo ob pred- sokratikih že vnaprej odpovedati pre- tenziji »popolne natančnosti« (ibid., VI). Prva izdaja je obsegala eno knji- go, druga izdaja 1906-1907-1910 je obsegala dva zvezka, s tem da je pa- ginacija obeh zvezkov tekoča za fra- gmente. Posebej težavni sta se mu zdeli poglavji o pitagorejcih in o De- mokritu. Drugi zvezek je izšel v dveh zvezkih, v dveh polovicah, in sicer so bili v 1. polovici fragmenti, 2. po- lovica pa je bil Indeks besed, ki ga je sestavil Walther Kranz, potem ko je imel v letih 1907‒1909 Weidmanno- vo štipendijo za to delo. Vzorec za ta indeks je Index verborum (136 strani) v Dielsovi knjigi Doxographi Graeci. Že dve leti kasneje, l. 1912, je sledila nespremenjena 3. izdaja Predsokrati- kov. Diels je uredil tudi še 4. izdajo l. 1922, pri kateri je z nekaj dodatki so- deloval tudi Walter Kranz. V predgo- voru, ki ga je dokončal na dan lastne smrti, je Diels zapisal, da ni možna popolna izdaja predsokratikov: »Da bo postalo možno, da bi to delo mogli v neki prihodnji peti izdaji predloži- ti v udobnejši in popolnejši podobi, si komaj drznem nadejati« (zv. I, str. VII). Po Dielsovi smrti 1922 in od pete izdaje v letu 1934 je izdajanje zbirke fragmentov prevzel njegov učenec W. Kranz. V letih 1951‒1952 je izšla izboljšana šesta izdaja. Vrstile so se nove izdaje, vse do dvanajste, ki je iz- šla v Dublinu l. 1967 in ki se od takrat nespremenjena ponatiskuje. Ta izda- ja obsega tri knjige: dve knjigi fra- gmentov in dodatna knjiga, ki obsega »Indeks besed« (Kranz) ter register 135Ocene imen in register pasusov, ki popisuje vir citata (Diels). Celotno delo obsega skupaj 1620 strani. Ta sylloge je bila podlaga sloven- ske dvojezične izdaje, ki pa se v ne- katerih pogledih opira na italijansko izdajo I Presocratici, Prima traduzio- ne integrale con testi originali a fronte delle testimonianze e dei frammen- ti nella raccolta di Hermann Diels e Walter Kranz, ki jo je uredil Giovanni Reale leta 2006 za založbo Bompiani v Milanu. Slovenska izdaja prevzema celotno besedilo 1. in 2. zvezka Diel- sove izdaje. Iz 3. zvezka je prevzeto imensko in krajevno kazalo. Sloven- ska izdaja prinaša še seznam citiranih avtorjev, latinske naslove njihovih del in slovenske prevode teh naslo- vov. Vendar pa slovenska izdaja nima registra pasusov, ki ga ohranja itali- janska izdaja; tega nima niti hrvaška izdaja. Ureditev odlomkov. Po prvem na- črtu je Dielsova zbirka obsegala samo filozofe od Talesa do Demokrita, sku- paj 65 poglavij. Nato je sledil dodatek, Anhang, s štirimi poglavji: 1. »Koz- mološko pesništvo«, 2. »Astrološko pesništvo«, 3. »Kozmološka proza« in 4. »Starejša sofistika«. V predgo- voru k 4. izdaji je Diels izrazil željo, da bi zaporedje poglavjih spremenil v skladu s kronološkim zaporedjem tako, »da bi teologi, kozmologi in gnomologi nastopili na vrhu in da bi nekoliko dopolnjeni sofisti tvorili zaključek« (zv. I, str. VII). Ta načrt je uresničil Kranz v 5. (6.) izdaji. Zaradi tega imajo vsa imena avtorjev dvojne številke, npr. »11 [1] Tales«: to pome- ni, da je bil prej Tales na prvem mestu v zbirki, sedaj pa v 11. poglavju. Po sedanji ureditvi so v 1. poglavju fra- gmenti Orfeja 1.[66], kar pomeni, da so bili fragmenti Orfeja v prvih šti- rih izdajah navedeni v 66. poglavju. V ozadju teh premeščanj so bili tudi kronološki pomisleki. Fragmenti so sedaj razvrščeni v različno obsežnih 90 poglavjih, vsa- ko je namenjeno eni osebi, z nekaj izjemami: poglavji 89 in 90 imata dve besedili anonimnih sofistov, poglavja 10 (sedem modrih), 19, 39, 42, 46 in 53‒56 obsegajo dva ali več avtorjev. V celotni zbirki nastopa preko 400 imen pesnikov, filozofov in sofistov (zv. I, str. V), iz Jamblihovega Življe- njepisa Pitagore pa je naštetih 217 imen pitagorejcev (DK 59). Bistvena za zbirko je razporedi- tev fragmentov v dve skupini, A in B, za kateri velja: ‒ skupina A (doksografska poročila o življenju in nauku ali o življenju in spisih), pogosto imenovana kar »pričevanja«, obsega skupaj 1301 fragmentov; ‒ skupina B (samolastni fragmenti), pri katerih se večkrat dodaja ozna- ke »dvomljivo«, »nepristno«, ob- sega skupaj 1336 fragmentov. Pri razvrščanju fragmentov posame- znih avtorjev je bil Diels prisiljen uporabiti navajanje po abecednem redu avtorjev; – poleg skupin A in B nastopa pri nekaterih avtorjih še skupina C, ki je približno definirana kot »Imita- cije« (zv. I, str. VII) in obsega sku- paj 30 odlomkov. Skupaj je torej zbranih 2667 od- lomkov. Kakor je pripomnil Diels v predgovoru k 2. izdaji l. 1906, bi mo- rali biti pod B zajeti vsi pristni fra- 136 Ocene gmenti, pri čemer se zelo omejuje pri prevzemanju lem (lemmata) citatov, da ne bi zbirka prenehala biti priroč- nik. Pri doksografskih poročilih in imitacijah se je zdel ožji izbor samo- umeven glede na priročniško naravo zbirke. Pri branju odlomkov iz skupine A oziroma doksografije, ki obsega več kot polovico vsega besedila, Di- els poudari, da je odsek »nauki« v doksografskem gradivu razvrščen po tematiki, ki jo je razdelil Teofrast v knjigi Nazori fizikov (Φυσικῶν δόξαι) in sicer: 1. principi, 2. bog, 3. kozmos, 4. meteorji, 5. psihologija, 6. fiziolo- gija. Teh šest tem je treba upoštevati pri branju pričevanj za tiste predso- kratike, pri katerih je pričevanj veli- ko. V tem naštevanju je očiten pristop pozitivizma in mehaničnega materia- lizma 19. stoletja, za katerega je bila fiziologija ključna znanost. Poeno- stavljena »materialistična« interpre- tacija predsokratikov, ki jo nekatere zadnje razprave očitajo Aristotelu kot črnemu Petru pačenja predsokrati- kov, je predvsem delo Dielsovega časa samega. Dokazov za to je več kot pre- več. Prav tako je v izboru fragmentov predsokratikov opazen Dielsov inte- res za zgodovino znanosti in tehnike; ali kakor pravi Diels sam: »Krog filo- zofije je v antičnem smislu kar je mo- goče široko povlečen, tako da so bile upoštevane tudi eksaktne znanosti, posebno matematika«.2 Ker je 1901 pri isti založbi Max Wellmann izdal Zbirko fragmentov grških zdravnikov, Fragmentsammlung der griechischen Ärzte, je medicina, ki po Dielsovih 2 »Predgovor«, 1. izd. (1903), zv. I, str. V. besedah »pravzaprav tudi spada v ta okvir«, samo toliko povzeta, »kolikor se direktno nahaja v svežnju s staro fiziologijo« (zv. I, str. V). Slovenska izdaja prinaša še nekaj dopolnil: ‒ poglavju 58 (Pitagorejska šola) je dodan daljši fragment (b), ki nosi številko 58 C 51 (str. 492‒95); ‒ dodani so fragmeni orfikov »Or- fični lističi in koščene tablice« in »Derveni papirus«; ‒ dodani so »Strasbourški fragmen- ti« Empedokla in »Florentinske sholije«. Dodanih je torej 51 dokumentov, v celoti pa je natisnjenih 2719 (2667+ 1 + 51) grških tekstov. Na podlagi Dielsovega predloga, izvedbe Walterja Kranza in dopolnil G. Realeja se zbirka fragmentov pred- sokratikov členi tako, da so teologi, kozmologi in gnomologi nekdanjega dodatka postavljeni na začetek (A). Odsek B so fragmenti filozofov, med- tem ko sofisti tvorijo zaključek (C). 3 Te tri dele začenjajo tri imena: Orfej kot začetnik pesništva in mitologije, Tales kot začetnik filozofije in Pro- tagoras kot najpomembnejši sofist. Glede na to, da celotno gradivo pred- sokratikov obsega preko 2000 strani in da postane nepregledno, podajam v nadaljevanju, kot nekakšen prelet, preglednico avtorjev od Orfeja do Kritiasa. A. Začetki: I. Kozmološko pesništvo zgodnje- ga časa: 1 [66] Orfej, 2 [67] Musai- os, 3 [68] Epimenides; 3 »Predgovor«, 4. izd., zv. I, str. VII; »Predgo- vor«, 5. izd. (1934‒37), zv. I, str. IX. 137Ocene II. Astrološko pesništvo šestega stoletja: 4 [68a] Heziod, 5 [69] Fo- kos, 6 [70] Kleostratos; III. Zgodnja kozmološka in gno- mična proza: 7 [71] Ferekides s Si- rosa, 8 [72] Teagenes, 9 [73] Akou- silaos, 10 [73a] Sedem modrih. B. Fragmenti filozofov 6. in 5. st. (in neposrednih naslednikov):4 [B I (11‒13) Jonski filozofi:] 11 [1] Tales, 12 [2] Anaksimander, 13 [3] Anaksimen. [B II (14‒20) [Pitagoras (14) in sta- rejši pitagorejci]: 14 [4] Pitagoras, 15 [5] Kerkops, 16 [6] Petron, 17 [7] Bro(n)tinos, 18 [8] Hipasos 19 [9] Kalifon in Demokedes, 20 [10] Parm(en)iskos. [B III] 21 [11] Ksenofanes. [B IV] 22 [12] Heraklit. [B V (23‒27) Epiharm in drugi pitagorejci:] 23 [13] Epiharm, 24 [14] Alkmajon, 25 [15] Ikos, 26 [16] Paron, 27 [17] Amejnias. [B VI (28‒30) Eleati] 28 [18] Par- menid, 29 [19] Zenon, 30 [20] Me- lisos. [B VII] 31 [21] Empedokles. [B VIII (32‒57) Drugi pitagorejci in drugi manjši naravoslovci:] 32 [22] Menestor, 33 [23] Ksouthos, 34 [24] Boidas, 35 [24a] Thrasyal- kes, 36 [25] Ion s Hiosa, 37 [25a] Damon, 38 [26] Hipon, 39 [27] Faleas in Hipodamos, 40 [28] Po- liklejt, 41 [29] Ojnopid, 42 [30] Hipokrat s Hiosa/Ajshilos, 43 [31] Teodor, 44 [32] Filolaos, 45 [33] Evrit, 46 [34] Arhippos/Lisis/Op- simos, 47 [35] Arhitas, 48 [35a] 4 V tej členitvi so v oglatih oklepajih zabeleže- ne Realejeve dopolnitve. Okelos, 49 [36] Timaj, 50 [37] Hiketas 51 [38] Ekfantos, 52 [39] Ksenofilos, 53 [40] Diokles/ Ehe- krates/Polimnastos/Fanton/Arion, 54 [41] Proros/Amiklas/Klejnias, 55 [42] Damon in Fintias, 56 [43] Simos/Mionid/Eufranor, 57 [44] Likon (Likos). [B IX.] 58 [45] Pitagorejska šola. A: Jamblihov katalog, B: Anoni- mni pitagorejci po staroperipate- tičnem izročilu – nauk anonimnih pitagorejcev, C: Ustni nauki in prispodobe, D: Iz Aristoksenovih Pitagorejskih izrekov in iz Pitago- rejskega življenja. E: Pitagoristi v srednji komediji. [B X] 59 [46] Anaksagoras. [B XI Anaksagorovi učenci:] 60 [47] Arhelaos, 61 [48] Metrodor iz Lampsaka; [Eklektični fiziki:] 62 [49] Klejdem, 63 [50] Idaj, 64 [51] Diogenes iz Apolonije; [Heraklitovci: ] 65 [52] Kratilos, 66 [53] Antisten heraklitovec in drugi heraklitovci. [B XII (67‒78) Atomisti iz Abdere:] 67‒78 Abderiti: 67 [54] Levkip, 68 [55] Demokrit. [(69‒78) Manjši atomisti:] 69 [56] Nesas, 70 [57] Metrodor s Hiosa, 71 [58] Diogenes iz Smirne, 72 [59] Anaksarh iz Abdere, 73 [60] Hekataj iz Abdere, 74 [61] Apolo- dor iz Kizika, 75 [62] Navsifan s Teosa, 76 [63] Diotim iz Tira, 77 [64] Bion iz Abdere, 78 [65] Bolos iz Mendesa. C. Starejša sofistika: 79 [73b] Ime in pojem, 80 [74] Protagoras, 81 [75] Kseniades, 82 [76] Gorgias, 83 [‒] Likofron, 84 [77] Prodikos, 85 [78] Trazimah, 138 Ocene 86 [79] Hipias, 87 [80] Antifon so- fist, 88 [81] Kritias, 89 [82] Neime- novanec Jambliha, 90 [83] Dvojne besede (Dialekseis). D. Dodatek k slovenski izdaji: 1. Orfej, »Orfični lističi in košče- ne tablice«, 2. »Derveni papirus«, 3. Empedokles, »Strasbourški fra- gmenti in Florentinske sholije«. Slovenska izdaja vključuje biblio- grafijo z naslovom »Izbrana bibli- ografija pred-sokratske misli«, ki jo je sestavil Bogoljub Šijaković, in obsega 38 strani. Bibliografija ne navaja niti Realeja niti Capelleja. Predsokratiki ter začetek filozofije in metafizike. »Kako in kdaj je med Grki najprej vzniknil filozofski duh, tega se pravza- prav ne da določiti«, je zapisal Kant v Logiki (predavanja). Rečemo lahko, da se filozofija z vsakim človekom poraja in tvori del človeške »kulture«. Dielso- va zbirka v odseku »Začetki« govori o začetkih sistematične predstave sveta v grških teogonijh in kozmogonijah, medtem ko v odseku B (Fragmenti fi- lozofov) podaja besedila, ki dokumen- tirajo nastanek metafizike. Toda v Di- elsovi zbirki ni Heziodove Teogonije, četudi je to najpomembnejše delo o gr- ških bogovih. Pri Heziodu je mit vzet zares: mit mu je sredstvo spoznanja. Najprej je nastal Kaos, nato Zemlja, ki se dviga do Olimpa, v svojih globinah pa ima Tartar. In hkrati je nastal Eros, najlepši med nesmrtnimi bogovi, ki kroti um in nasvet bogov in ljudi. Iz Kaosa sta nastala Erebos in Noč, iz lju- bezenske zveze med Nočjo in Erebom pa sta se rodila Eter in Dan. Zemlja kot prvega rodi Urana, enakega sami sebi, nato rodi Nebo, Gore, Nimfe, Morje. V ljubezni z Nebom pa rodi Titane, med njimi Kronosa in Rejo. Nazadnje so bo- govi na nasvet Zemlje spodbudili Ze- vsa, naj jim kraljuje in vlada, »a on jim je dobro razdelil časti« (Teogonija, 886). Iz Heziodove Teogonije je razvidno, da so naravne sile pred silami, ki imajo nalogo upravljanja človeške skupnosti. Heziod je bil prvi, ki si je drznil urediti mitologijo v filozofski sistem. Njegovo dojetje Erosa je določalo vso grško filo- zofijo. Podobna Heziodovi teogoniji je Ferekidova (7 [71]) Teologija. Nad Hto- nijo, kakor imenuje Zemljo, in nad Kro- nosom, ki je notranji del sveta, iz kate- rega se rodijo ogenj, veter in voda, se po Ferekidu nahaja Zas/Zevs – Zas mu po etimologiji pomeni življenje. Da bi ustvarjal, se Zas spremeni v Erosa. Nad krilatim hrastom je razprostrl poslikano ogrinjalo, na katerem sta bila odmerje- na Zemlja in Ocean. Zas mora prema- gati slabe sile. Bitko vodi Kronos, nje- gov nasprotnik pa je nekakšna kača ali zmaj Ofioneus (7 B 4). Akuzilaj (9 [73]) je Heziodovo teogonijo prevedel v pro- zo, kot poroča Klement Aleksandrijski (9 A 4). Kozmogonija Epimenida pozna tri prve principe: Zrak, Noč in Tartar. Pod imenom Orfej (1 [66]), ki je na začetku zbirke, najdemo odlomek Hi- mne Demetri. Ne najdemo denimo Or- fejevih ali orfičnih himen, ki jih je bral Prešeren, temveč ravno »kozmološko pesništvo«, ki prikazuje nastanek sveta, kozmogonijo. V zgodnjem religioznem razumevanju sveta in človeka namreč teologija prehaja v kozmogonijo, ali pa je kozmogonija predfaza teogonije ali teologije. Obstajajo štiri verzije orfičnih kozmogonij: 139Ocene 1. verzija Evdema – na mestu Hezio- dovega Kaosa je Noč; 2. verzija iz epa o Argonavtih – spo- minja na Ferekida; 3. verzija Helanika z Lezbosa (1 Α 13)5 – pričevanje govori o tem, da bo Orfej izboljšal Homerjev govor o bogovih. Na začetku je bila voda, iz katere pride ilovica (ἰλύς). Iz njune zveze se rodi mon- strum, zmaj, ki mu je ime Χρόνος ἀγήραος (»Čas brez starosti«) ali Herakles. Njemu je pridružena naravna Nujnost (Ananke) in ne- telesna Adrasteja. Herakles je ro- dil ogromno jajce, nebo in zemlja sta dve polovici jajca. Monstruo- zni bog je netelesen. Protogonos ali Zevs ali Pan je bog reda. V Hi- mni Demetri Zevsa spremlja Moj- ra, svetovalka v vsem, παμμήστωρ (1 B 19); 4. Damaskijeva ali rapsodična ali običajna verzija – morda najsta- rejša. Je povezava 1. in 3. verzije. Ta se začenja s kozmogonijo, na- daljuje s teogonijo in se zaključuje z naukom o nastanku človeštva in o človekovi usodi, to je antropo- gonija, ki ima soteriološke impli- kacije – eshatologija. Izvir stvari je Hronos (čas), ki vodi do nastan- ka Etra in neskončnega Kaosa. Iz njiju se rodi kozmično jajce, iz katerega se izvalijo enkrat Fanes – svetli bog, enkrat Metis – um in enkrat Erikepaios. Tega bo enkrat požrl Zevs v mistični združitvi in si tako prisvojil modrost. Zevs 5 T.j. fr. 57 v Kernovi izdaji fragmentov orfi- kov: Kern, O., Orphhicorum fragmenta (Ber- lin 1922). tako postane začetek nove serije bogov, katere konec je Dioniz/Za- greus, ki ga požro Titani, a ponov- no vstane kot Dioniz. Pomembno evidenco o tem daje Giorgio Colli. Zgodnjegrško misel oblikuje tudi moralna refleksija, katere izhodišče je Heziodov ep Dela in dnevi. V njem nas Heziod sooča z vprašanji pravi- ce in krivice, vojne in nasilja, opisu- je pa tudi bremena dela in revščine, ki spremljata človekovo življenje. Sedem modrih postavi ideal kaloka- gathije, ki priporoča lepa dejanja in dober značaj. Wilhelm Christ (1905) in še prej Karl Otfried Müller (1841) v svojih zgodovinah grške literature Orfeja postavljata na začetek grškega pesni- štva. Mit o Orfeju nastopa tudi v epu o Argonavtih Apolonija z Rodosa. Predsokratski filozofi. V odseku B je Diels zbral priče- vanja o njih in njihove izreke ali nau- ke v več kot 60 poglavjih. Miroslav Marković je v svoji knjigi o Heraklitu (Beograd 1983) izmed njih izbral de- set bolj znamenitih in jih razvrstil v tri generacije: 1. generacija: Tales (*640), Ana- ksimander (*610), Anaksimenes (*585); 2. generacija: Pitagoras (*570), He- raklit (*540), Ksenofanes (*570), Parmenides (*540); 3. generacija: Empedokles (*490), Anaksagoras (*500), Demokritos (*460). Njihovo filozofsko znanje ima različna imena: λόγος, ἐπιστήμη, 140 Ocene μῦθος, ἀλήθεια, σοφία, νοῦς. Poseb- nost tega znanja je, da se nanaša na celoto sveta, na vse, kar se v svetu do- gaja, čemur se grško reče φύσις »na- rava«; zato se temu znanju reče tudi metafizika. Φύσις pa pomeni tudi bit stvari. Svet dogajanja filozofija opazuje glede na njegovo urejenost ali red, κόσμος, kakor se izoblikuje znotraj φύσις. Prva filozofija je tako dojemanje sveta in dojetje resnice narave, ἀλήθεια τῆς φύσεως, physisa. Tako vedenje ali mišljenje spada po Platonovih besedah iz Fajdrosa (269E‒270Α in DK 59 A 15) med »velike umetnosti«. Tako znanje rabi sproščeno besedo in razpravljanje o naravi v vzvišenem smislu, zaupanje v pomen uma in razmišljanja ipd. Zato zgodnjegrško misel imenujemo tudi pesniško mišljenje in teologija, ne samo fizika ali metafizika. Zače- tek filozofije je začetek metafizike. V Platonovem in Aristotelovem načinu gledanja pa je φύσις opazovana gle- de na vzroke, počela in elemente ter glede na bistvo stvari: Platon v Sofi- stu in Aristotel v Fiziki in Metafiziki opazujeta predsokratike z vidika biti in postajanja, οὐσία in γένεσις. V nadaljevanju se bom zadržal pri Anaksimandru, ki ga je Themistij označil za prvega med Grki, ki si je drznil objaviti pisano besedo O nara- vi, Περὶ φύσεως (12 A7). Iz njegovega dela je Simplikij ohranil nekaj vrstic, poznanih kot Anaksimandrov izrek, ki govori o pojavljanju in izginevanju bivajočega (τὰ ὄντα) in ki se glasi: »Iz katerega bivajočega pa je tu nastanek vsakokratno bivajočega, v prav to se dogaja tudi izginotje v skladu s tem, kar je potrebno, zakaj drugo drugemu daje zadoščenje in spoštovanje zaradi krivice po nareku časa« (12 B 1). Stvari se dogajajo v menjavi na- stanka in izginotja, ki ju uravnava τὸ χρεών: besedo običajno prevajajo kot nujnost, vendar je ta prihranjena za Ananke. Gre za uravnavanje stva- ri glede na potrebe, glede na to, kar mora biti in je nujno potrebno. Po Heideggrovem predlogu je Anaksi- mandrova beseda τὸ χρεών ime za bistvo prisostvovanja, tako kot logos za Heraklita in Mojra za Parmenida. Gotovo je v τὸ χρεών zajeta tudi zah- teva po omejevanju pleoneksije. Vse bivajoče samo pa je doje- to po svojem izvoru iz brezmejne narave. Drugi Anaksimandrov sta- vek se glasi: »ἠ ἀρχὴ τῶν ὄντων ... ἡ φύσις ἄπειρος« (12 A 11). Po zgledu na običajno »dobesedno« prevajanje to pomeni: »Izvor bivajočega je ne- skončna narava.« Tudi ta stavek je povzet iz zgoraj omenjenega Simpli- kijevega Komentarja k Aristotelovi Fiziki (DK 12 A 9) in iz Teofrasto- vega spisa Nazori tistih, ki govorijo o φύσις (Φυσικῶν δόξαι), ki ga je Diels rekonstruiral v Doksografih. Beseda ἀρχή v filozofskem smislu ne pomeni samo začetka, temveč tudi trajanje. Bitje srca ali dihanje je princip življe- nja, ki omogoča trajanje življenja. Pri Anaksimandru je ἀρχή to, kar obvla- duje nastanek iz narave. Dogajanje po nastanku uravnava usoda, potreba, ki usklajuje enotnost porajanja in pro- padanja. Bistvo ἀρχή, ki ni začetek, je ravno τὸ χρεών. Toda počelo je nadalje določe- no kot neskončna ali brezmejna na- rava ali τὸ ἄπειρον. Prefiks ἀ- ima v grškem jeziku več pomenov: poleg 141Ocene zanikanja še zbiranje in okrepitev, odtod ἀ-privativum, ἀ- collectivum in ἀ- intensivum. Zanikanje je pogo- sto dojeto kot manjkanje, kratenje in »oropanost«. Ta pomen je preozek in preveč nasilen, saj ἀ- pomeni poleg »ne« tudi »nasproti«: »ἵππος ἄδικος« tako ni »krivičen konj« temveč »konj, ki ne zna teči v zapregi«. V besedi τὸ ἄ-πειρον je zanikan pojem τὸ πεῖραρ ali τὸ πέρας »Ende, Grenze, Ziel«, slov. »konec, meja, cilj«. Zato sta v njem zajeta dva pojma: 1. neskonč- nost, fr. l'infini, l'indéfini, in 2. neo- mejenost, brezmejnost, fr. l'illimité, l'indeterminé. Starinski prevod za ne- skončno je »brezkrajnost« in »brez- končnost«. Heidegger je v svojih rokopisih o Anaksimandru, objavljenih v Zbra- nih delih (zv. 78), opozoril na poveza- vo med mejo, koncem in ciljem. Meja pomeni to, kjer nekaj pride do konca in neha biti: »Tako mišljena je ‘meja’ karakter nebiti.« Pomeni pa lahko tudi nasprotje konca v smislu prene- hanja. Je rob, ki je kontura, oris, do- končevanje. Tako πέρας v pozitivnem smislu pomeni tudi cilj (τέλος). Torej je ἄπειρον odsotnost meje na ta na- čin, da se branimo meje, da ne pusti, da bi meja vladala. Ἄπειρον je nara- va, ki se brani meje in je izvor bivanja bivajočega. Je afiniteta med ἄπειρον kot ἀρχή in med krivico (ἀ-δικία) bivajočega. Ἄπειρον izključuje πέρας kot obliko vztrajanja, πέρας pa je ure- jajoča meja. Neskončna narava kot počelo je nenastala in nepropadljiva; ali s pe- sniškimi besedami, je nesmrtna in neuničljiva, torej božanska. In božan- sko v neskončnem je to, da tako vse zaobsega (περιέχειν ἅπαντα), kakor tudi vse krmari (κυβερνᾶν). Izvor- nost apeiron-a je tudi njegova vzviše- nost. Določilo τό περιέχον, ki pripada apeiron-u, pomeni tudi, da ima veso- lje v samem sebi (Arist., Ph. 207a20). Nauk o neskončni naravi je bil podlaga celotne Anaksimandrove kozmologije. Geograf Agathemeros poroča, da je Anaksimander prvi tve- gal οἰκουμένη narisati na ploščo (12 A 6). Aristotel ga je štel med tiste, ki so bolj modri po človeški modrosti (Meteo. 2.1.363b7), njegov nauk o svetu in zemlji pa je štel za elegantne- ga (Cael. 2.13. 295b16). Slovenski prevod. Za grško-slovensko izdajo pred- sokratikov je grško besedilo pripravil Jan Ciglenečki. Besedila je prevajalo deset prevajalcev. Največji delež je prevedel Ciglenečki, ki je prevedel poleg Orfeja in Anaksimandra, Pi- tagore in Filolaja tudi Empedokla in Demokrita, poleg tega pa še 24 drugih avtorjev. To je 1130 strani ali skoraj polovica besedila. Ciglenečki je izbral in prevedel tudi dodatne fra- gmente k orfizmu in Empedoklu. Fi- lolaja je prevedel skupaj z Martinom Horvatom. Dašo Benko in Martin Horvat sta sodelovala pri prevodu pričevanj Zenona in Melisosa; Živa Borak je prevedla Epiharma in še 13 drugih avtorjev (skupaj 129 strani), sodelo- vala je tudi pri prevajanju latinskih fragmentov; pesnika in filozofa Kse- nofana (skupaj 56 strani) je prevedel David Movrin; Heraklita je prevedel Franci Zore, ki je prevzel prevod še 14 drugih avtorjev (skupaj 188 stra- 142 Ocene ni); Parmenida je prevedel Gorazd Kocijančič, ki je prevedel še 5 drugih avtorjev (skupaj 87 strani). Sonja We- iss je prevedla Arhitasa in starejše pi- tagorejce, npr. Hipasosa, ter obsežno poglavje fragmentov pitagorejske šole, ki se nanašajo na pitagorejsko etiko, teorijo glasbe, matematiko in religi- jo (skupaj 188 strani). K pitagorejski šoli (58 C 5a) je dodala en fragment, opis življenja pitagorejske skupnosti iz Jamblihovega dela Pitagorovo življe- nje. Weissova je tudi edina med pre- vajalci, ki med opombami omenja slo- venski prevod Metafizike. Starejšo so- fistiko, Protagoro in Gorgiasa (skupaj 154 strani) je prevedel Boris Vezjak; mlajše sofiste, med katerimi sta Anti- fon in Kritias, izreke sedmero modrih ter zadnje poglavje Dvojne besede ali Dialekseis (skupaj 226 strani) je preve- dla Ignacija J. Fridl. Prevode posameznih prevajal- cev je pregledal glavni urednik vseh treh knjig Gorazd Kocijančič, ki je napravil tudi redakcijo prevodov. Napisal je tudi uvodno besedo z na- slovom »Prvinsko mišljenje«, ki vse- buje nekaj dejstev iz časa nastanka Dielsove zbirke. Razprava je pisana zelo dialektično, s pohvalami in kri- tikami enkrat Dielsa, enkrat dokso- grafije. Zavrača Aristotela, Hegla in Heideggra. Ko govori o Aristotelovi doksografiji, prezre, da aristotelski filozof ne govori o naravi zaradi ma- terije, temveč zaradi oblike in zaradi biti (PA 645a22 sl.). Precej poudarja religioznost predsokratskih filozofov, pri čemer modrost razume kot arhe- tip vsake teologije. Z vzvišenostjo po- udarja, da je predsokratska modrost mistični stik z absolutom, kar naj bi bila »resnična izkušnja, ki se je ne da naučiti« (str. XV). Ta mnenja in misli se bralcu v duši premetavajo, kakor se zajec prekopicuje v snegu, blage besede pa ni. Ali grško pesništvo in filozofija res zavračata izkustvo? Sho- lion k Pindarjevemu 1. Istmijskemu slavospevu nam je ohranil Alkmano- vo misel: »πῆρά τοι μαθήσιος ἀρχά« (»Izkustvo je zate izvor vedenja«); fr. 125P, Hiller-Crusius 82. Prevodi so napravljeni berljivo. Nekatera besedila so enostavna, dru- ga težavna. Znane so nam težave pri prevajanju Heraklita in Parmenida, kar pa ne pomeni, da je njuna misel »težka«. Prevodne težave nastajajo zaradi izrazne moči posameznih be- sed, kakršna je denimo ἀπειθαρχία (»državljanska nepokorščina«) pri Antifontu (fr. 72). Nadalje so poseb- nosti v govorici peripatetične dokso- grafije, kajti φύσις ni οὐσία, οὐσία pa je »bit, bistvo, bitje«, nikakor pa ne samo »bitnost«. S tem se je soočil Di- els, ki pravi v »Predgovoru« k 1. izd. (1903) naslednje: »Prevod fragmen- tov, ki sem ga namesto komentarja po vzorcu mojih posebnih izdaj (Parme- nides … 1897 in Herakleitos … 1901) dodal, ima namen hitro vpeljati v ra- zumevanje besedilo, kolikor se mi je razprlo. To razumetje ponuja ne le pri filozofih pesnikih, temveč tudi pri deloma svojstveni stari prozi občutne težave. Kajti ne oziraje se na namer- no ali nenamerno nejasnost jezika, v katerem se iz globine prvikrat vzpe- njajoče misli le mukoma prebijajo, se ta arhajski govor nahaja daleč od pe- riodično zaokrožene in semaziološko zaključene elegance Atičanov četrte- 143Ocene ga stoletja. Prenekatere besede so ka- sneje zožile svoje področje veljavno- sti. Kakor mi denimo pogosto ne do- jamemo pomena staronemške besede »Mut«, tako sta Aristotel in Evdem zoženo razumela Heraklitovo senten- co »θυμῶι μάχεσθαι χαλεπόν· ὃ γὰρ ἂν θέληι, ψυχῆς ὠνεῖται« (»boriti se proti srcu je težko: to, kar res hoče, kupuje za dušo«; 22 B 85), ki jima je ostala v spominu okrajšana, kot da se nanaša na jezo, ne da bi bila pozorna na to, da je s »ὃ γὰρ ἂν θέληι« ‒ tudi to je rečeno arhaično ‒ naznačen širši pojem θυμός, ki pa poleg tega obsega ἐπιθυμεῖν. Sofist Antifon je v svoji pa- rafrazi sentence 80 B 58 še pravilno razumel besedo θυμός.« Prevod Heraklitovega logos-a (λόγος) s »smislom« je sprejemljiv, vendar pisava z veliko začetnico ni umestna, ker mistificira pomen. V oklepaju je sicer dodana poslovenitev »logos«, a ponovno z veliko začetni- co, kar ne upošteva slovnice. Preva- jalec je v prvem prevodu Heraklita λόγος prevedel kot »beseda«, kar se pokriva z novozaveznim logos-om. Mislim, da je najboljša rešitev kar »logos« z malo začetnico, kakor ga ohranjata italijanski in (srbo) hrva- ški prevod. Parmenidova beseda τὸ ἐόν (»bivajoče«) je pisana z veliko začetnico. Glede na to, da nas Hei- deggrova filozofska pedagogika uči, da τὸ ἐόν pomeni tudi τὰ ὄντα, ni v prid razumevanju, če se izogiblje- mo izrazu »bit«. To velja tudi za vso peripatetično doksografijo. Tako je v doksografskih besedilih Platono- va nosilna beseda ὄντως ὄν (»bitno bivajoče«) prevedena kot »resnično bivajoče« z oznako, da gre za idiom. Ne razumem, kako bi mogla biti »bit« in »bivajoče« idiomatska izraza. To je nenavadno za filozofsko besedilo. Ne zdi se mi upravičena raba besede resničnost v izrazih tipa τὰ θεῖα »bo- žanske resničnosti«. S tem smo prišli do opomb v slo- venskem delu zbirke. Za razliko od italijanskega in hrvaškega prevoda slovenska redakcija prevodom doda- ja opombe. Posamezni prevajalci so se glede pripomb odločali različno. Veliko je pripomb k sofistom, precej tudi k Heraklitu, Parmenidu, Empe- doklu in Anaksagori, k pitagorejcem in k Demokritu. Mnogo opomb eno besedo pojasnjujejo z drugo, in so tipa »nauk db. mnenje«, ali navajajo varianto prevoda. Ker imamo pred seboj dvojezično izdajo, se mi zdijo tovrstne opombe nepotrebne in celo za bralca moteče. Tovrstne opombe so znamenje negotovosti prevajalca, ki ne prevaja po sintaksi in gramatiki, temveč kombinira pomene besed, te pomene pa išče po slovarjih. Opom- be so dodatna informacija, ki ne po- maga videti tega, kar je forma. Pri vsaj dvajsetih filozofih so te opombe odveč. Skupno število opomb je tri tisoč osemsto triinosemdeset, 3883. To znaša približno 152 strani drobno tiskanega besedila. Nova izdaja predsokratikov ima v primerjavi s Sovretovimi Predso- kratiki vrsto novosti, saj vsebuje: 1. več dokumentov orfizma, 2. vsa pri- čevanja k velikim predsokratikom, kot so Parmenid, Heraklit, idr., 3. vsa besedila Empedokla, Diogena iz Apolonije in Gorgiasa, in 4. besedila pitagorejcev z naslovom Anonimni 144 Ocene pitagorejci po staroperipatetičnem izročilu. Slovenska izdaja celotne Diel- sove Sylloge omogoča novo branje slo- venskih prevodov Heziodovih epov in starogrške lirike. Dielsova zbirka je bila podlaga za številne delne izdaje, med drugimi seveda tudi za izbor Antona Sovreta v Predsokratikih (1946). Nova izda- ja predsokratikov bo spremenila tudi uporabo Sovretove knjige. V primerja- vi z Dielsom je Sovrè, ki se je zgledoval po Capellejevi izdaji predsokratikov (Die Vorsokratiker, Stuttgart 1935), uvedel nekaj novosti: novo je poglav- je »Poezija v službi socialne politike«, medtem ko je Demokrit uvrščen za so- fistiko, Dielsovo poglavje »Drugi pita- gorejci« pa je uvrščeno na konec knjige z naslovom »Mlajši pitagorejci«. Kako jemati predsokratike? Dielsa so zanimali filozofi kot individui, ne šole. Predsokratiki so pomembni tudi kot knjiga pričevanj. Vsak zapis v knji- gi prinaša vsaj eno misel, ki se je zapi- sovalcu zdela pomembna in zanimiva, od tod imeni τὰ ἀρέσκοντα in placita. Vsak fragment, tudi če se ponavlja, je misel drugega avtorja. Ponavljanje de- luje kot litanije. Vsak stavek se je neko- mu zdel nekaj izjemnega. Štirje pred- sokratiki, Paron, Ksouthos, Hipokrat s Hiosa in Likofron so poznani samo iz Aristotela. Kakšno mišljenje učijo predsokra- tiki? Umetnost dialoga in definiranja uči Sokrat in za njim temu namenjata pozornost Platon in Aristotel. Pred- sokratiki, zlasti Parmenid in Heraklit, učijo tavtološkega mišljenja, ki se po- glablja v pomen stvari, ki jih imena označujejo. Valentin Kalan