Lgh
Kako je pri nas v šoli
i. V septembru.
T) očitnice so miuule. Oh, kako prekitro! Kar na-A enkrat je prišla spet tista nedelja, ko v cerkvi na prižnici ozuanijo: »V sredo ob 8 šolska rnaša in potein začetek šolskega pouka.« Pa smo bili spet tam, kjer smo bili —.
Doraa so resda včasih godli: »Ko bi se že vendar pričela šola! Da bi bil rair pred vami!« Zdaj so uslišani.
Prišel je prvi šolski dan. Zbirali sino se pred šolo. Mi, kar nas je starih, smo stopali pogumno, odločno. Zlasti tisti, ki hodimo zdaj že v četrti razred. Začet-niki pa plaho ogledujejo zdaj šolo, zdaj nas, še bolj pa gospoda učitelja. Borkov Fraucelj se je pričel brž craeriti. ko ga je zagledal. Če bi jokala Mihova Fran-cika, bi človek nič ne rekel. Toda Francelj! Še mu boino nagajali!
V šoli sem dobil nekaj novih tovarišcv. Precej lanskih učencev in učenk smo pa tudi mi pustili v tretjem razredu. Za seme — so dejali gospod učitelj.
Naši novi tovariši so nekain »visoki«. Pravijo, da že vse znajo za četrti razred, mi pa da sino še uboge reve.
Prve clni srno imeli samo ponavljanje tega, kar sino se učili lansko leto. Šlo ,je tako — no kako bi rekel: tako bolj srednje. Pri zemljepisju sem bil vprašan, kje je Ljubljana. Kje? Na Slovenskein. To sem dobro vedel. Na zeinljevidu sem jo pa iskal po Bosui. Rekli so mi, da zaslužini inie — pa ne boni povedaJ. Brkinov Joža je bil pa vprašan, kako bi šel iz Ljubljane v Maribor. Povedal je še dosti dobro, na zemljevidu pa tudi ni šlo. Pravijo, da nain je o počitnicah veliko učenosti ušlo iz glave. Vsaj štirinajst dni bo treba, da se malo zamaše vse luknje. ludi to sem videl takoj, da oni, ki so že lani hodili v četrti razred, ne znajo nič več kakor mi. Ali so pa že vse pozabili, kar so se učili  v tretjem razredu.
Za veronauk smo dobili novega gospoda kateheta. Bog ve, kako bomo orali? Pri prejšnjein gospodu smo dobro znali in radi so nas imeli. Kako je novemu go-spodu ime, pa še ne vem. Zdi se mi, da bodo hudi. Doma so mi rekli, da na takega učenca ni nihče hud, ki vselej dobro zna. Vrerjamem. Toda to ,}e čudno, da me v šoli najrajši vprašajo ravno tisto, česar ne znam. Potein pa pravijo, cla nič ne znam. Ali ni to bridko?
V  drugem razredu imajo pa novo gospodično uči-teljico.  Prejšuja  je  šla  v  Ljubljano.  PraATJo,  da  je tako učena. da lahko že ljubljanske otroke uči. Rad bi vedel, ali so v Ljubljani bolj učeni otroci, kakor smo pri nas.
V  prvih štirinajstih dneh smo že vse ponovili in nazaj   pospravili,  kar   smo  med   počitnicami   zgubili. Zdaj bo šlo pa lažje naprej.
Največje preglavice mi dela računstvo. Pa je tudi težko. Zdaj nič več ne pišemo »in« (+), kadar sešte-vamo. Pa tudi »manj« (—) ne bomo nič več pisali. Računamo že do tisoča in kmalu bomo znali še več. Zdaj že vem, kako se zapiše en tisoč devet sto dvajset osem s številkami. Sosedova Meta piše takole: 1000 900 20 8. Jaz pa takole: 1928. Kdo zna bolje? Zadnjič sem bil vprasan tole: »Ti kupiš v trgovini za 32 Din
sladkorja, za 45 Din kave in za 22 Din riža. Koliko
boš plačal za vse skupaj?« Čudno se mi je zdelo, zakaj
j    so  to  inene  vprašali.  Saj   ne  hodim  jaz  v  trgovino,
anipak mama.   Fo sem tudi gospodu učitelju povedal.
\    Pa je malo manjkalo, da nisein bil zaprt.
|          Berem pa silno rad. Doina pravijo, da zato, ker
se mi lii treba zraven nič več učiti. »Čitanko« za četrti
razred sem že  vso prebral. Tudi iz šolske  knjižnice
sem si že izposodil  par knjig.  Jaz bi bral  rad Tsak
dan nove knjige, pa mi pravi gospod učitelj, da nc
smem knjig požirati, ampak brati s premislekom. Prva
kujižica, ki sem jo letos bral. je imela naslov »Angel
sužnjev«. Ko sem jo prebral, sem ,jo nesel nazaj.
»No, kakšna je ta povest,« me vpraša gospod ncitelj.
»Lepa,« jo pohvalim.
»Pa nii malo povej,  o čem govori ta povest.«
»O angelu sužnjev,« se odrežem.
sPreinalo! Mora.š več povedati.«
Utihnil sem. Za kazen sem pa dobil knjigo nazaj ii) sem jo moral še enkrat prebrati. Sosolci so se mi pa skrivaj posmehovali.
Risanje bi imel pa ra'd vsak dan po dve uri. Tako prijetno je risati, da bi kar risal in risal. Doma sem porisal že vse duri pri hlevu, pa še vsak zavitek, ki ga prineso iz trgovine, porišem s kladivi in s sekirami, s hišami in cerkvami, z drevjem in z gorami.
Škoda, da imajo ravno za najbolj prijetne pred-mete vedno po uajmanj ur! Ko bom jaz učitelj, bom -vse to drugače uredil.
Jaz učitelj —?
Povedal sem to očetu, pa so mi rekli: »Ti — pa učitelj! Kadar bodo koze v šolo liodile.«
To je pa res: Vse kar je prijetno, prehitro mine. Počitnice — samo dva meseca, risanje — samo eno uro na teden, telovadba — samo eno uro na teden, računstvo pa vsak dan v tednu ...