Kdor problema »alpskega« paleolitika ne pozna podrobno, si na podlagi te knjige ne more ustvariti slike, za kaj gre. Francoski in drugi raziskovalci iz te šole so se doslej le malo ukvarjali s tem problemom. V glavnem so se omejili na odklonilno kritiko. V ta sklop gre Reallexikon der Assyriologie und Vorder­ asiatischen Archäologie. IV. Band. 4./5. Lie­ ferung: Hazga - — Hieroglyphen, urartäische, str. 241—400 ; 6./7. Lieferung: Hieropolis — Hystaspes, str. 401—549, 1975. Izdaja D. O. Edzard, München. Založba: Walter de Gruyter, Berlin, New York. Dodana sta naslovna stran in seznam kratic na str. I—XXIV. V prejšnjih knjižnih poročilih (zadnje v Arheološkem vestniku, XXIII, 1973 [1975]) je bilo že povedano, kolikokrat se je spreminjal izdajateljski in redakcijski odbor, da bi se iz­ hajanje Realnega leksikona za asiriologijo in prednjeazijsko arheologijo kar najbolj pospe­ šilo. Velik uspeh je nedvomno dosežen s tem, da je novi odbor v letu 1975 objavil kar dva dvojna sešitka na 208 straneh in tako zbral gesla, ki se v nemščini začenjajo s črko »H«. Nekaj gesel je obravnavanih v francoščini ali pa v angleščini. Gesla so vobče primerno kratka, nekaj je pa daljših in preraščajo v razprave. V obeh dvojnih sešitkih je med pretežno krajšimi gesli: 69 za imena krajev ali pokrajin, 44 jih posega v verstvo, 9 je imen gorovij. Med osebnimi imeni je 36 antičnih in 10 imen mo­ dernih asiriologov. Med antičnimi naj bodo omenjeni od Grkov: Herodot (angleški avtor H. W. F. Saggs se zanima predvsem, koliko so Herodotova poročila o Babilonu zanesljiva); gramatik Hesychios iz Aleksandrije ter astronom in geograf Hipparchos z otoka Roda; oba je obdelal W. Rollig. Po abecednem zaporedju prihajata na vrsto zadnji judovski kralj Hiskia (= Hezekiah) (obdelal ga je D. O. Wiseman angl.) in zadnji kralj severnega (izraelskega) kraljestva (H. Donner). Iz feničanskega Tira so trije zaporedni Hirami (W. Rollig), iz hetit­ skih virov je Hukana(š) iz Hajaše (K. K. Riem- schneider), od elamskih vladarjev je zanimiv Hita, ki je morda sklenil vazalno pogodbo z Naram-Sinom. Zadnji po abecedi pa je Hy­ staspes, oče Darija I. (gesli je prispeval W. Hinz). Med imeni božanstev je posebno upo­ števan Humban, največje moško božanstvo v Elamu ; njegovo ime je povezano s petimi kra­ ljevskimi in tremi knežjimi imeni (W. Hinz). — Izmed modernih asiriologov so v kratkih geslih zajeti: Aleksander Heidel (1907—1955); Ernst Emil Herzfeld (1879—1948); Léon Heuzey (1831—1922); Edvard Hincks (1792—1866); Harri Gustaf Holma (1886—1954); Fritz Hom- tudi obravnavana knjiga. Njihova problematika je drugačna in dognanost tamkajšnjih kultur taka, da je najbrž res zelo težko razumeti sred­ njeevropske razmere. Mitja Brodar mel (1854—1936); Bedrich (Friedrich) Hroznÿ (1879—1952). Kot opazen napredek je omeniti, da več gesel obravnava najprej filolog, nato pa dodaja svojo obdelavo arheolog (ali umetnostni zgodo­ vinar in podobno). Začuden se pa sprašujem, zakaj Hammurabi ni obravnavan v posebnem geslu. Nekatera gesla so zaradi obširnosti drugače razdeljena. To velja zlasti za gesli »Hetiti« in »Hurriti«. Za Hetite so kar štiri gesla. Zgodo­ vino je močno zgoščeno podal H. Otten, on jo deli na troje obdobij, od katerih je srednje sporno. — Spor glede pravilnosti imena »he­ titski« obravnava H. G. Güterbock. Precej iz­ črpno govori o hetitski umetnosti Kurt Bittel, ki je več desetletij vodil izkopavanja hetitskega glavnega mesta Hattušaša. Končno se Annelies Kammenhuber bavi s pomenom, ki ga ima hetitski jezik za rekonstrukcijo prvotnega skup­ nega indoevropskega prajezika. Sodi, da so indoevropski Hetiti v 18. stoletju prišli od vzhoda čez Kavkaz v sredino Male Azije. Klinopis so prevzeli od kake pisarske šole v severni Siriji in ne morda — kar bi bilo mnogo bliže — od staroasirskih trgovskih naselbin v Kapadociji. Zanimiva so njena izvajanja glede samostalnika, zaimka, glagola in sintakse. Manj znani so Huriti; o njih je dvoje gesel. Prvo geslo »Huriti, huritsko« sta prispevala D. O. Edzard in Annelies Kammenhuber (str. 507—512). Problemi so že z imenom. Gre za veliko skupino ljudstev, ki nekako v tisočletju od 2000 do 1200 (do konca velike hetitske države) sodelujejo skupno s Sumerci, Akadci in Elamci pri usmerjanju razvoja mezopotamske zgodovine in civilizacije. Pozneje pa priča samo še nekaj imen o tem velikem ljudstvu, ki je bilo s severa in severovzhoda pritiskalo na Mezopo­ tamijo. Mitanska država je bila največja huritska državna tvorba. Huritski aglutinirajoči jezik, ki uporablja le sufikse, ne pa tudi prefiksov (§ 4, odst. 1, str. 512), je v morfološkem pogledu že precej dobro, v leksikalnem pogledu pa še zelo pomanjkljivo raziskan (str. 507). Geslo podrob­ no našteva, kje so ohranjeni huritski viri (509 ss.). Iz stare akadske dobe je na beli marmorni plošči najstarejši napis iz Nippurja, drugi iz Samarre na bakreni plošči, dvoje valjastih pe­ čatnikov i. dr. V Babiloniji so Hurite imenovali Subarejce. Poleg mnogoštevilnih starobabilon- skih zarotitev so najdišča huritskih virov v mestih Mari, Šušarra, Šagir Bäzär in Alalah VII. Iz srednje babilonske dobe so važna naj­ dišča za huritščino: Nuzi, Alalah IV, Qatna in Ugarit; v elamarnski korespondenci je ohra­ njeno »mitansko pismo« kralja Tušratte (ok. 1385) faraonu Amenofisu III. Presenetljivo pa je, da so največ huritskega gradiva doslej od­ krili v hetitski prestolnici Hattušašu. V jedrna­ tem pregledu zajemata avtorja doslejšnja do­ gnanja o huritskem jeziku. Od antičnih jezikov je bil huritskemu najbolj soroden urartejski jezik. V geslu so še posebej obravnavani: pisava, glasoslovje, nominalno spreminjanje, zaimki in glagol; končuje z medsebojnim vplivanjem hu- ritščine na sosednje jezike in obratno (str. 512 ss.). — Tudi drugo geslo »Huriti, umet­ nost« (514—519), ki gaje napisal M. J. Mellink (angleško), podaja razvoj od tretjega tisočletja preko stare asirske, stare hetitske, mitanske in veliko-hetitske periode. Posebno poglavje imajo: Tell Halaf-Guzana, Urartu in Severni Iran. Mellink sklepa z ugotovitvijo, da bi bilo neupra­ vičeno zanikati obstoj huritske umetnosti, da pa ni verjetno, da bi bili huritska umetnost in arhitektura izvirni. Za to je zlasti manjkalo močno politično središče, ki bi bilo zagotavljalo trajno povezavo. Zgodovinarja bo zanimalo tudi troje gesel o hieroglifih. Škoda, da se redaktorji niso odlo­ čili, vsaj kratko, še za geslo o egiptovskih hieroglifih. Preostanejo tako imenovani hiero­ glifi iz Byblosa (W. Rollig, 393 ss). Na 10 (oz. 11) predmetih so ohranjeni različno dolgi na­ pisi, segajoči od začetka 12. egiptovske dinastije do konca dobe Hiksov (1991—1567). Doslej so našteli, da je pri tem uporabljenih 114 zna­ kov. — Manjšega pomena so urartejski hiero­ glifi, od katerih obsega najdaljši napis dve in pol vrstice (Einar v. Schuler, 400 s.). — Večji pomen imajo hetitski hieroglifi. Uporabljali so jih v času velike države za posebno slovesne napise, v času poznejših malih kneževin pa so splošno napisali z njimi dolge napise. Geslo o njih obravnava Emmanuel Laroche, ki je naj­ boljši poznavalec te problematike. Po oprede­ litvi pojma našteva najdišča hieroglifskih na­ pisov iz imperialne in iz poznejše dobe (novo- hetitske). Geslo poroča o njihovem razvozla­ vanju, izvoru in starosti. Koristna bo tabela, ki ponazoruje skupine najbolj značilnih znakov. Pregledno zgodovinsko geslo (W. Rollig, 282—287) o »politični ženitvi« našteva 48 pri­ merov tekom kakih 17 stoletij, počenši od stare sumerske dobe do asirskega kralja Asarhaddo- na, ki je svojo hčer omožil s skitskim poglavar­ jem Bartatuajem (Protothyas pri Herodotu). V zgodovino posegajo nadalje gesla: o hierodulah (R. Harris, angl.), o Hiksih (pokojni egiptolog Walter Wolf), o veliki huritski in hetitski boginji Hepat (326—329, ki ga je na­ pisala pokojna Jenny Danmanville). Pod geslom Hellas (303—311) skuša H. V. Herrmann na­ šteti, kaj je bilo iz Orienta uvoženo v Grčijo. Sodi, da so stiki med Malo Azijo in Sirijo z otoško in celinsko Grčijo, pa tudi med Egiptom in Kreto obstajali že v tretjem tisočletju. Pre­ trgani so bili, ko je propadla kretsko-mikenska kultura. Obnovljeni naj bi bili šele sredi 8. sto­ letja. To datiranje se bo težko vzdržalo, odkar vemo, da so v Ugarit prihajale ladje s Krete (mat Kabturi, prim. Jean Nougayrol, Le Palais royal d’Ugarit, III = Mission de Ras Shamra, tome VI [Paris 1955] str. 107, no. 16.238, v. 10s.: »Če iz dežele Kabtu-ri njegova ladja pride, ...«). Avtor tudi dožene, da so v Grčijo uvoženi predmeti prihajali iz Egipta (na splošno je egiptovskih predmetov malo, pretežno gre za feničanske posnetke), Asirije, države Urartu, iz poznejših malih hetitskih kneževin, iz Sirije, Fenicije, Frigije, Irana, Kavkaza in Cipra. Ločeno, vsak s svojega zornega kota obrav­ navata filolog in arheolog (ev. umetnostni zgo­ dovinar) naslednja gesla : junak (W. Heimpel — H. Hunger); čelada (C. Wilcke — - P. Calmeyer); pes (W. Heimpel — U. Seidl); dvor (geslo, razdeljeno po času: do ca. 1 . 1506, J. Renger; asirski dvor, Paul Garelli, franc.) (435 — 446 — 452); pastir (filol. in arheol. H. Waetzoldt); vladar (Gabriela Szabo, filološko — Eva Strom- menger o upodabljajoči umetnosti — W. Nagel za Elam in Ahemenide, 335 — 345 — 351 — 367); himne po sumerskih virih obravnava C. Wilcke, po akadskih W. v. Soden (539 — • 544 — 548). Samo na naštevanje se moramo zaradi pro­ stora omejiti pri naslednjih geslih: babica, voj­ ska, čreda, jelen, kokoš, srce (napisal pokojni René Labat), homoseksualnost (459—469), la­ kota, med, ognjišče, hlače. Pravnega gradiva je tokrat malo. Poleg že naštetih gesel »vladar« in »dvor« je omeniti predvsem geslo »prikrivanje«, ki ga podrobno analizira pravni zgodovinar Herbert Petschow (247—251). Filolog J. Renger in arheolog J. S. Cooper (angl.) (251 — 259 — 269) sta si tudi razdelila geslo »božanska ženitev«. H. York (angl. 269—382) obravnava geslo »sveto drevo«. Ta pojem zasleduje od predzgodovinskih začetkov preko drugega tisočletja do pozne asirske dobe. Pokojni René Labat (1904—1974) je ob­ širneje obdelal geslo o hemerologiji (franc., 317—323), to je babilonski psevdoznanosti o razlikovanju med srečnimi in nesrečnimi dnevi. Klinopisnih babilonskih spisov o tem je več skupin. V navadnih seznamih so srečni dnevi našteti ali v stolpcih ali v vodoravnih vrstah, ali pa v odstavkih, ločenih z vodoravnimi črtami. Tu je podrobneje povedano, kdo jih je kot take označil in za kakšne posle (npr. za tkanje ali čiščenje žita) veljajo kot srečni. Drugo skupino tvorijo koledarji, ki imajo tovrstne podatke v stolpcih za posamezne mesece in v le-teh za posamezne dneve. Okrajšani koledarji naštevajo samo ugodne dneve, izvlečki pa samo v dolo­ čenem mesecu. Asirska zbirka je bila posebno podrobna in sestavljena iz vseh spisov te vrste. Samostojno zbirko so sestavljali za asirskega kralja. Poleg splošnih so bile tudi delne, pri­ ložnostne, ritualne in poklicne take zbirke. H. Hunger je prispeval geslo o heliaktičnem vzhodu (302), kar pomeni prvi vidni vzhod določene zvezde stalnice ali planeta ob jutra­ njem svitu. V zvezi z začetkom vsakoletnih Ni- lovih poplav je za egiptovsko kronologijo važen heliaktični vzhod zvezde Sirius. Zanj so se od 6. stoletja naprej zanimali tudi v Mezopota­ miji. — Isti avtor je v posebnem geslu obdelal lesene in slonokoščene ploščice, ki so jih leta 1953 našli v Nimrudu. Na njih so razen zapo­ rednih upravnih podatkov napisani tudi lite­ rarni teksti (458 s.). Njihova s struženjem po­ globljena površina je bila prevlečena z voskom, ki mu je bil dodan arzenov sulfid. Med drugimi zanimivimi gesli naj omenimo les, ki ga filološko (kot kurivo; v mizarstvu; v stavbinstvu) obravnava A. Salonen (453 s.), medtem ko Eva Strommenger pregledno našteva najdišča (redko kot kurivo, obilno pa kot po­ hištvene ali stavbinske ostanke, str. 454—458). — Rog kot glasbilo je prav tako obravnavan jezikoslovno in arheološko (H. M. Kümmel — W. Stauder, str. 469—471). — R. M. Boehmer je prispeval geslo krona z rogovi (431—434), ki označuje upodobitve božanstev ali pa tistih vladarjev, ki so si vzdevali božanski položaj. — Za sumersko-babilonsko pojmovanje koz­ mosa je poučno geslo »nebo« (W. G. Lam­ bert, 411 s., angl.). V zvezi z njim je H. Hunger prispeval gesli »nebesna geografija, nebesne pokrajine« in označbo zvezd kot »pisavo na nebu« (prim. Sanheribovo trditev, da je »načrt prestolnice v Ninivah od davna v zvezdah zarisan«) (413). Za arheologa prinašata oba obravnavana dvojna zvezka več zanimivih gesel. Najbolj ob­ širno je obravnavano najdišče Tell Huera (480—487) v Severni Mezopotamiji med rekama Haburjem in Balihom. Odkril ga je 1 . 1913 nemški diplomat in arheolog Max baron Oppen­ heim. Po njem imenovana ustanova je od leta 1968 do 1974 finansirala sedem kampanj izko­ pavanj, ki jih je organiziral Anton Moortgat. Geslo je prispevala arheologinja Uršula Moort- gat-Correns. Izkopavanja so odkrila dragoceno gradivo iz Mesilimovega časa, to je zadnje faze predzgodovinskega obdobja. Pregledno so opi­ sane kamenite gradnje ter kamenit relief (40 x 30 X 13), izkopan 1 . 1974, ki predstavlja najbrž sedmerozvezdje, poosebljeno v sedmih boginjah in ki je bilo najbrž v doslej še neodkritem sve­ tišču iz tretjega tisočletja pred našim štetjem. Tell Huera je ohranil spomenike iz političnega in kulturnega središča takratnega semitskega prebivalstva. V manjšem obsegu je bilo mesto kakih tisoč let pozneje vnovič pozidano v hu- ritski državi Mitanni. J. Deshaves je napisal geslo o najdišču Tepe Hissar (426— 429) v Iranu. Kritično graja pred­ vsem obdelavo gradiva, izkopanega v letih 1931—1939. Najdeno arheološko gradivo priča o bogati naselbini, ki sega v zgodnje dinastično obdobje pred Urom III. Čudno pa je, da velikih zgradb tu ni bilo. Avtor se vprašuje, zakaj je bila ta cvetoča naselbina okoli leta 1800 nena­ doma opuščena. P. Calmeyer v geslu Hinamän kratko omenja »bronasti zaklad«, ki ga je pri Kirmänu odkril Sir Percy Sykles. V njem sta bili tudi dve sekiri z rezili, ki spominjata na helebarde. Sta iz stare babilonske dobe, vendar po koncu akadske monarhije. Podobne helebardne sekire je našel (in 1 . 1972 o njih poroča) A. Hakemi pri Šah- dädu. Te so najbrž iz druge polovice tretjega tisočletja (str. 414 s). Več gesel je uspešno ponazorjenih z risbami, tako npr. bit pilani, sveto drevo, čelada, čreda, posebno značilni hetitski hieroglifi, hlače, Tell Huera, za junaka je na treh straneh 94 upodo­ bitev. Presenečajo večkrat jezikoslovne ugotovitve, da za nekatere važne in uporabljane pojme ni bilo sumerskega izraza (npr. za himno, str. 539) ali akadskega (npr. za vojaka in vojno, čeprav je bilo obilo besed za borbo). Poročilo bi lahko še marsikaj navajalo iz bogate vsebine. Zaradi potrebne omejitve pa sklepamo z dvojno željo: da bi skromna naša poročila opozarjala znanstvenike na že obdelano gradivo; hkrati naj bi pa prepričalo vodstva velikih naših znanstvenih knjižnic o pomenu in nepogrešljivosti Realnega leksikona za asirio- logijo in prednjeazijsko arheologijo. Viktor Korošec