cena 5 din Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Vojko Černelč, odgovorni urednik: Bojan Samarin ^ ENOTNOST ^ 5 _ ^ Kaj smo storili za akcijo »zaključni računi« Kaj sodijo delavci tovarne Lipa v Ajdovščini o samoupravnih odnosih v njihovi delovni organizaciji Temeljito delo Po novem pomembnejše od rokov?! se ne znajo delati Berite na tretji strani Berite na sedmi strani Boljše sodelovanje med ZSMS in ZSS Kdo postavlja mejnike? Sodelovanje med zvezo sindikatov in Zvčzo socialistične mladine Slovenije je v marsikateri občini in organizaciji združenega dela dobro, marsikje pa slabo ali pa celo obe družbenopolitični organizaciji živita in delata druga mimo druge. Kaj je treba narediti, da bo sodelovanje ZSS in ZSMS povsod takšno, kot mora biti, v interesu članstva obeh organizacij? Katere so skupne naloge? Kaj ovira sodelovanje? Na ta in druga vprašanja so poizkušali odgovoriti na skupni seji sekretariatov predsedstev RS ZSS in RK ZSMS. Nedvomno drži ugotovitev, da je tam, kjer obe organizaciji dobro delata, tudi sodelovanje dobro. Mnoge naloge in pro- -blemi se prepletajo in praktično ni mogoče začrtati meje, do kje naj, denimo, urejajo ob akciji »zaključni računi« problematiko mladinci in od kod naprej sindikati. Ali, kadar ocenjujejo samoupravno organiziranost ter razlike med načeli in prakso, delovanje delegatskega sistema, kadar razpravljajo o zboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev, o uresničevanju stanovanjske politike, o izobraževanju in usposabljanju, ljudski obrambi in družbeni samozaščiti itd. Bržčas ni treba posebej poudarjati, da so za vsa ta vprašanja življenjsko zainteresirani vsi ne glede na njihova leta in ne glede, ali so organizirani v sindikatih ali v mladinski organizaciji. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da ponekod še vedno niso doumeli, kako nujno je sodelovanje vseh pri odpravljanju skupnih problemov in uresniče- vanju skupnih nalog. Gre za miselnost, češ, vi mladi ste komaj prišli, glejte, poslušajte in ukvarjajte se s svojimi zadevami, tudi mi smo morali veliko delati in se učiti, da smo danes to, kar smo. In če k takšni ali podobni miselnosti dodamo še dejstvo, da marsikje še vedno ni pravega nagrajevanja po delu, da marsikje na osebni dohodek še vse preveč vpliva delovni staž in mnogo manj resnično opravljeno delo — vse to pa na svoji koži najbolj občutijo mladi — potem ni čudno, da ponekod stojijo ob strani, pa naj so jih s prizorišča glavnih dogajanj pahnili drugi ali pa so se umaknili sami. Na omenjeni seji obeh sekretariatov so poudarili in izrazili potrebo po temeljitem sodelovanju obeh organizacij na vseh ravneh. Razumljivo, da ob tem ne gre za to, da bi članstvo obeh organizacij premlevalo eno in isto problematiko. Obe organizaciji se bosta še vnaprej ukvarjali s svojimi nalogami, doseči pa bosta morali boljše sodelovanje, kadar gre za skupne interese in cilje, pri čemer velja še posebej razmisliti o metodah in oblikah skupnega dela, da bi za skupne in učinkovitejše akcije spodbudili čimveč delavcev v združenem delu, pa naj so mladi ali nekoliko starejši. Predsednik republiškega sveta ZSS Vinko Hafner je med drugim dejal: »Zanima me, koliko predsedniki občinskih sindikalnih svetov poznajo probleme mladine v svoji občini? Morda jih, morda ne, ne vem!« Tovariši predsedniki, jih poznate? Poziv republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije ob sprejemanju zaključnih računov za leto 1978 Delavci! V mesecu februarju boste obravnavali in sprejemali zaključne račune temeljnih in drugih organizacij združenega dela za leto 1978. To ne sme biti formalno potrjevanje že opravljene delitve dohodka, temveč mora biti povezano s temeljito oceno gospodarjenja in uresničevanja planskih nalog y minulem letu pa tudi možnosti gospodarjenja v letošnjem letu. Zato zahtevajte od poslovodnih organov in strokovnih služb, da vam zagotovijo v tu namen zares razumljive in objektivne ocene in podatke. To vam bo omogočilo, da boste lahko smotrno odločali o delitvi ustvarjenega dohodka na vse oblike porabe, obenem pa zaostrili tudi odgovornost za morebitno neizpolnjevanje planskih nalog oziroma za neugodne gospodarske rezultate. O tem bodo razpravljale tudi organizacije zveze sindikatov in s svojimi stališči pripomogle k odgovornemu sprejemanju zaključnih računov na zborih delavcev in na delavskih svetih. Delavci, uveljavite torej sprejemanje zaključnih računov kot odgovorno in pomembno samoupravljalsko dejanje, ki mora krepiti tako vaš družbenoekonomski položaj kot tudi gospodarsko učinkovitost celotnega združenega dela. Republiška svet Zveze sindikatov Slovenije V._____________________________________________________________J N Stališča sindikatov do razporejanja dohodka in delitve OD Podlaga prejemkov je ustvarjeni dohodek B. Rugelj Predsedstvo republiškega sveta ZSS je minuli torek sprejelo osnutek stališča o aktivnosti in politiki zveze sindikatov pri razporejanja čistega dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke. Sestavni del teh stališč je tudi dosedanja »sindikalna lista«. Ob prejemkih, ki jih je obravnavala ta lista, se sindikati še bolj odločno kot doslej zavzemajo za to, da postane podlaga slehernih prejemkov le ustvarjeni dohodek. Zavoljo tega sindikat tudi ne bo več »predpisoval« pogojev in osnov, zlasti pa ne bo več določal finančnega ovrednotenja posameznih pravic delavcev. V tem letu pa se bo potrebno dokopati do družbenih meril, ki naj bi jih delavci upoštevali, ko se bodo dogovarjali o načinu uresničevanja teh svojih pravic. Za letošnje leto pa še ostanejo v veljavi merila iz lanske sindikalne liste, osnova zanje pa je seveda poprečni osebni do- hodek devetih mesecev v minulem letu. Predsedstvo je tudi podprlo izhodišča za novo organiziranost in način delovanja gospodarske zbornice, kjer nastaja še 13 medobčinskih zbornic, pomemben dejavnik v delovanju pa bodo tudi družbeni sveti. Člani predsedstva so ugotovili, da v sindikatih bolje kot v minulih letih sestavljajo program delovnih nalog, opozorilo pa je, naj bi si sindikati naložili toliko dela, kot ga zmorejo opraviti. Izdelavo programov dela pa naj bi pospešili in programe na različnih ravneh organiziranosti čimbolj uskladili. Sprejelo je tudi predlog za sestavo svetov RS ZSS in delegacije republiškega sveta v republiški konferenci SZDL, sprejelo pa je tudi informacijo o poteku in sprejetih dogovorih na nedavnih regionalnih seminarjih. Več o seji poročamo na 4. strani. KAJ SMO STORILI Akcija iz potrebe B. Rugelj Nedavno tega sta sindikat delavcev gozdarstva in lesarstva ter sindikat delavcev proizvodnje in predelave kovin sprožila med gozdarji, predelovalci lesa ter strojegradnjo akcijo, katere cilj je pospešiti in uskladiti proizvodnjo domačih strojev za obdelavo lesa. Že prvi sestanek prizadetih je dal prve sadove: dogovorili so se, da bodo že do kanca letošnjega februarja zbrali podatke o tem, kaj predelovalci lesa potrebujejo in kaj jim lahko proizvajalci strojev ponudijo. Samo zavoljo tega rezultata, ki je sicer le prvi korak h končnemu cilju, akcije ne bi posebej omenjali in hvalili obeh sindikatov, pravzaprav obeh republiških odborov, kajti od tam je pobuda prišla. Akcija je vredna pohvale predvsem zato, ker je povsem natančno usmerjena, ker temelji na dokaj natančnih ugotovitvah stanja v proizvodnji strojev za predelavo lesa pri nas in ker je njen cilj povsem jasno začrtan in dolgoročen. Ne gre le za trenutno premoščanje težav, denimo predelovalcev lesa zaradi pomanjkanja strojev iz uvoza ali proizvajalcev strojev zavoljo premajhnega povpraševanja lesno-predelovalne industrije po njihovih izdelkih. Gre za trajen dogovor proizvajalcev in uporabnikov o dolgoročnih potrebah prvih in možnostih drugih, da bi zadovoljili te potrebe. Gre tudi za zmanjševanje uvoza strojne opreme za lesno industrijo, ki tej dejavnosti precej zmanjšuje njene sicer dobrč izvozne rezultate. In ne nazadnje — gre tudi za usklajevanje proizvodnih programov, saj se tudi pri proizvodnji strojev za predelavo lesa pojavljajo težnje po enaki proizvodnji v več delovnih organizacijah; pa tudi pri predelovalcih lesa se pojavljajo dvojne ali večkratne strojne zmogljivosti — brez vsake potrebe. Te sindikalne akcije tudi niso spodbudile »politične potrebe« pa tudi v glavah funkcionarjev se ni porodila »sama od sebe«. Nastala je, kot smo že omenili, iz čiste potrebe, da bi uredili tako položaj porabnikov strojev, ki jim dolgi roki za uvoz režejo krila proizvodnje, kot tudi položaj sedanjih in bodočih proizvajalcev strojev, za katerih izdelke se domača lesna industrija kaj malo zanima. Seveda pa akcija sindikatov v obeh dejavnostih ne bo v celoti rešila problema. Dogovor o proizvodnji in odkupu strojev bo lahko v celoti zaživel šele, ko bodo rešena tudi nekatera sistemska vprašanja, ki zdaj prej zavirajo kot olajšujejo uresničenje pobude sindikatov. Gre predvsem za vprašanje sistema cen, kajti cene surovinam tako v lesni kot v strojni industri ji ne dopuščajo velike akumulativnosti — ki pa je pogoj za nova vlaganja v proizvodnjo lesnopredelovalnih strojev. Pa tudi za sistemsko spodbujanje izvoza teh strojev gre — saj je očitno, da se ne bo izplačalo izdelovati strojev samo za potrebe domače lesno-predelovalne industrije. Kako prodreti na svetovni trg in tam ob močni konkurenci obstati, pa je vprašanje, ki kajpak presega zmožnosti sindikalne akcije. Skratka, v akcijo, ki sta jo začela sindikata delavcev gozdarstva in lesarstva ter sindikat delavcev proizvodnje in predelave kovin, se bodo morali slej ko prej vključiti tudi drugi družbeni dejavniki, da bi »težavam« v resnici bili kos. Kaj je in kaj ni težko delo? Bolniki niso samo v Ljubljani! Na Jesenicah se je prvič po ustanovitvi sestala komisija za delovne in življenjske razmere delavcev pri republiškem odboru sindikata delavcev proizvodnje in predelave. Komisija, vodi jo Albert Vopovnik, se je morala najprej odločiti, kam bo usmeri la pozornost svojega delovanja. Program dela, ki seveda še ni docela oblikovan, je dokaj obsežen, vendar je očitno, da je treba vsaj za začetek določiti nekaj najpomembnejših ciljev. Kakor kaže, bodo to delovne razmere in izvajanje predpisov iz varstva pri delu ter humanizacija dela, potem zaposlovanje delovnih invalidov in še reševanje stanovanjskih zagat. Komisija je pregledala tudi samoupravni sporazum o skupnih ukrepih za humanizacijo dela in varstvo pri delu v proizvodnji železa. Gre za sporazum na jugo- slovanski ravni, ki sicer uživa polno podporo »prizadetih«, vendar utegne obenem povzročiti tudi precej hude krvi v železarnah, ker govori le o manjšem delu zaposlenih delavcev v železarstvu. Zastavlja se vprašanje, kaj z delovnimi razmerami tistih delavcev, ki sicer niso »plavžar-ji«, vendar je njihovo delo morda celo težje. Bodo morali čakati na svoj sporazum? In če, kako se bodo do takrat gledali in pogovarjali med seboj znotraj tovarniškega plotu. Komisija je precej na široko razpravljala tudi o nočnem delu žensk v svoji panogi. Čeprav gre za navidez preprosta in tudi že zdavnaj razčiščena vprašanja, stvari še zdaleč niso urejene, tako da bomo morali v prihodnjih mesecih o nočnem delu žensk še veliko govoriti. In ne samo govoriti... 1. T. V Domu sindikatov v Ljubljani se je na drugi plenarni seji sestal RO sindikata delavcev zdravstva in socialnega varstva Slovenije, ki je imenoval komisije pri RO in sprejel program njihovega dela ter prav tako odobril program dela republiškega odbora za letos. Sodeč po razpravi so se osnovne organizacije sindikata premalo angažirale v razpravi in oblikovanju koristnih predlogov o ureditvi delovnega časa v zdravstvu in socialnem varstvu. Zamujeno bi vsekakor še kazalo popraviti... Razprave »zdravstvenikov« so v republiškem odboru vedno izredno živahne, polne povišanih glasov in temperature. Delegati se sicer menjajo, vendar se zaradi tega »narava dela« prav nič ne spreminja. Resnici na ljubo je treba priznati, da pri takih ugotovitvah ne mislimo na značaj ljudi, ampak na številna nerešena vprašanja, ki se vlečejo iz leta v leto. Tokrat bi lahko spomnili za primer le na svobodno menjavo dela, kjer je vsega drugega več kot reda. Veliko dela bo še treba in tudi objektivnega presojanja razmer, da bomo lahko ugotovili, zakaj porabniki in izvajalci nikakor ne morejo priti skupaj brez pretiranega razburjanja in tudi ne na bistveno škodo enega ali drugega. Zanimivo je, zakaj se prav v zdravstvu tako na veliko govori o razlikah med Ljubljano in »periferijo« (menda se je že na vseh drugih področjih poli centrizem uspešneje uveljavil!), čeprav bi menda morali že študenti vedeti, da kot zdravniki ne bodo vsi de- i lali na kliničnem centru. I. T. Vroča tema: »Sindikalna lista« V petek, 26. januarja, so se zbrali delegati občinskega sveta Zveze sindikatov Maribor ter nekateri drugi predstavniki družbenopolitičnega življenja v tem mestu in se pogovorili o delu občinskega sveta v tem letu. V razpravi o organiziranosti so ugotovili, da bo potrebno na tem področju zagotoviti nove premike, kar pomeni, da bodo morali organiziranost osnovnih organizacij kot tudi občinske organizacije uskladiti z določili in statutom Zveze sindikatov Slovenije. Da bi zagotovili široko aktivnost sindikalnega članstva, bodo letos še zlasti spudbujali delo v sindikalnih skupinah, ki naj bi se še bolj uveljavljale kot neposredna vez med članstvom in njegovim delegatskim telesom-izvršnim odborom osnovne organizacije. Prav tako bo občinski svet ZS v prvih mesecih letošnjega leta storil vse potrebno, da bi sindikalne organizacijo dodobra uveljavili v krajevnih skupnostih. Poleg tega pa bo občinski sindikalni svet dosledno uveljavljal svojo politiko na področju evidentiranja možnih kandidatov za sindikalne in druge funkcije, družbenopolitičnem izobraževanju itd. Seveda so se delegati dodobra »ogreli«, ko je stekla beseda o nalogah mariborskih sindikatov. ki jih je začrtal območni seminar v Moravcih. Tudi tokrat je bila v središču pozornosti razprava o »sindikalni listi«. Izrečenih je bilo precej vročih besed na,njen račun in nevihta se je polegla šele tedaj, ko je Slavko Uršič, predsednik mariborskih sindikatov, zbranim obrazložil, da bo letos še vedno veljala stara sindikalna lista, seveda z novimi vrednostmi. Kot najbrž nobena sindikalna seja v naši republiki ta čas ne mine brez razprave o letošnjih zaključnih računih, tudi ta ni. Delegati mariborskih delavcev so v zvezi s tem odločno poudarili, da je bil rok za pripravo po- so, da bi z obravnavo le počakali še toliko časa, kolikor ga strokovne službe potrebujejo, da bi pripravile takšna poročila, od katerih bi delavci tudi kaj imeli. Naglica je v tem primeru nesmiselna, so menili delegati. Rekli so: »Bolje malo kasneje in potlej temeljita analiza!« Občinska svet Zveze sindikatov Maribor je slednjič sklenil ponovno izvesti referendum za sprejem samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev za intervencije na področju proizvodnje in porabe hrane. Dogovor predstavnikov skupščine SR Slovenije in Z letne skupščine osnovne organizacije sindikata delavcev, zaposlenih republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije v zasebnem sektorju žalske občine Na skupni valovni dolžini Peter Štefanič Minulo sredo je bil delovni pogovor predstavnikov Skupščine SR Slovenije in republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, ki sta ga vodila predsednika Milan Kučan in Vinko Hafner. Obravnavali in usklajevali so delovna programa Skupščine SRS in republiškega sveta ZSS v letošnjem letu. V naši republiki smo namreč letos prvič prešli na programiranje dela skupščine za koledarsko leto. To naj bi prispevalo k večji kontinuiranosti skupščinskega dela in njegovi časovni uskladitvi s programi dela zborov Skupščine SFRJ in z delovnimi programi drugih družbenih subjektov. Delovni program zborov Skupščine SRS je namreč program 'družbenopolitične dejavnosti številnih družbenih subjektov: delegacij in delegatov, delovnih teles in izvršnega sveta skupščine, družbenopolitičnih organizacij, republiških družbenih svetov, samoupravnih interesnih skupnosti in drugih. Program je torej delovna usmeritev vseh teh dejavnikov v letošnjem letu in je rezultat pobud, interesov in potreb delegatske baze. Sindikati so nosilci številnih akcij na področjih družbenopolitičnega sistema, predvsem pa družbenoekonomskih odnosov in družbenoekonomskega razvoja. Ugotovitve in stališča Zveze sindikatov Slovenije so zato pomemben del pri uveljavljanju in razvijanju odnosov na teh področjih. Uskladitev delovnih programov, tako vsebinsko.zlasti časovno;je torej nujna posledica tesnejšega in bolj povezanega delovanja. Poleg tega so predstavniki Skupščine SR Slovenije in Zveze sindikatov Slovenije razpravljali tudi o dejavnosti delegatov na sejah zbora združenega dela Skupščine SR Slovenije. Dogovorili so s0 CD CD Z CC { ■ Kaj sodijo delavci tovarne Lipa v Ajdovščini o samoupravnih odnosih v njihovi delovni organizaciji Po novem še ne znajo delati Janez Voljč V prejšnji številki našega lista sem zapisal nekaj misli iz »Analize samoupravnih odnosov v tovarni pohištva Lipa v Ajdovščini«, ko je novogoriški družbeni pravobranilec samoupravljanja že v septembru lani opozoril delavske svete v tej delovni organizaciji na številne slabosti in pomanjkljivosti v njihovem samoupravljanju in jih pozval, naj jih odpravijo skupaj z družbenopolitičnimi organizacijami. Hkrati sem pisal tudi o njegovi pobudi, da »ponovno preizkusijo« vse najpomembnejše samoupravne akte in predlagajo delavcem ustrezne spremembe in dopolnitve, s katerimi bi te (nezakonite) akte prilagodili zahtevam zakona o združenem delu. Zapisal sem, da so v Lipi sprejeli to pobudo družbenega pravobranilca samoupravljanja in nekaj samoupravnih aktov že prilagodili zahtevam zakona, prizadevanja za zboljšanje samoupravljanja pa so se lotili dokaj negotovo, saj so sprva celo trdili, da ugotovitve analize »niso povsem resnične« in da je v kolektivu več samoupravljanja, kot pa sledi iz ocene družbenega pravobranilca. In to trdimo še danes. Pobuda, ki ni naletela na dober odmev Vprašal sem nekatere vodilne tovariše delovne organizacije in sindikalne delavce v konferenci ter v osnovnih organizacijah in predsednike delavskih svetov temeljnih organizacij združenega dela, kaj so ali še bodo storili, da bi uredili samoupravne odnose tako, kot zahteva družbeni pravobranilec samoupravljanja, pa so mi vsi zatrjevali, da ti odnosi niso tako slabi in da gre za samoupravni proces in za razmere, v katerih je mogoče najti — tako kot v vseh organizacijah združenega dela — slabo pa tudi dobro. Naj zapišem nekaj njihovih menj: »Zakaj je pravobranilec izbral za svojo pobudo in analizo prav delovni kolektiv tovarne Lipa. saj je pri nas samoupravljanja vsaj toliko, kolikor ga je v drugih ajdovskih kolektivih.« »Kako je mogel napisati takšno oceno, če se ni pogovarjal z delavci, z delegati in z vodjem konference delegatov?« »Zakaj je zapisal, da naša delovna organizacija ne sodeluje s krajevnimi skupnostmi, saj sta vendar naš delavski svet in naša konferenca osnovnih organizacij zveze sindikatov dala pobudo za sodelovanje organizacij združenega dela s krajevnimi skupnostmi?« »Gre za neobjektiven odnos. Tak način ničemur ne koristi. Samoupravljanja vendar ni mogoče ocenjevati iz papirjev, se pravi po tem, kar je napisano ali ni napisano v zapisnikih. Samoupravljanja je postalo sestavni del življenja delavcev Lipe, saj vse pomembne odločitve sprejemamo ne le na sestankih delavskih svetov, pač pa tudi na zborih delavcev. Če v naših arhivih ni zapisnikov ieh sestankov, potlej še ni rečeno, da o zadevah nismo samoupravno odločali. V to našo samoupravno prakso je vtkanega veliko prizadevnega dela članov in delegatov delavskih svetov in vseh tistih delavcev, ki v prostem času proučujejo gradiva za seje in sestavljajo osnutke samoupravnih aktov. Kot povračilo za to prizadevanje pa smo zdaj dobili analizo, iz katere sledi, da smo samoupravne odnose celo zanemarili.« »Vprašujemo se, kakšen je namen te akcije družbenega pravobranilca samoupravljanja. Da popravimo splošne akte? Saj smo jih takrat, ko je pisal svojo pobudo in analizo, že prilagajali zakonu in torej njegove zahteve niso bile za nas nič novega. Da utrdimo samoupravno veljavo delavcev? Saj smo že poprej in tudi v tistih septembrskih dneh lani, ko smo v pripravah na kongres slovenskih sindikatov ocenjevali svojo samoupravo, marsikaj postorili*da bi o vseh pomembnih zadevah odločali delavci in da bi odpravili slabosti v dejavnostih delavskih svetov. Zato nas je pravobranilčeva akcija tako zelo presenetila in prizadela celoten kolektiv.« Čaka jih še veliko trdega dela S temi stališči tovarišev iz Lipe pa se ne strinjata niti komite občinske konference zveze komunistov in niti občinski svet zveze sindikatov v Ajdovščini. Zato sta na svoji skupni seji v novembru lani tako odločno zahtevala, da osnovne organizacije zveze komunistov in sindikata v tej delovni organizaciji ponovno temeljito razpravljajo o pobudi in analizi samoupravnih odnosov in kritično ocenijo težo ugotovitev družbenega pravobranilca samoupravljanja. Obenem sta opozorila osnovne organizacije, da so dolžne uveljaviti ukrepe, ki bodo zagotovili vsebinsko preobrazbo samoupravnih odnosov. O ugotovitvah analize naj bi takoj seznanili vse delavce, delavski sveti pa naj bi sprejeli roke za odpravo pomanjkljivosti. Teh sklepov doslej v Lipi še niso v celoti uresničili. Zakaj? Sonja Nusdorfer, predsednica osnovne organizacije sindikata v delovni skupnosti skupnih služb in konference Osnovnih organizacij zveze sindikatov mi je povedala, da so sklicali sestanke vseh štirih osnovnih organizacij in prebrali pobudo in analizo ter ugotovili, da gre za nekatere slabosti, ki jih že odpravljajo, in za nekatere ugotovitve, ki ne držijo. Res je, so rekli na teh sestankih, da se poprej delavski sveti niso redno sestajali, da temeljne organizacije niso imele svojih planov, da so člani delavskih svetov prihajali na seje brez jasnih stališč delavcev, ki so jih izvolili, da so zbori delavcev premalo odločali in da so bili bolj informativni sestanki kot pa zbori sa-moupravljalcev; ne drži pa, da bi strokovni kolegij nadomeščal samoupravne organe in odločal o stvareh, o katerih bi morali imeti odločilno besedo delavci. »Pri nas se o vsem pogovarjamo z delavci,« je rekla Sonja Nusdorfer, »zato pogosto sklicujemo sestanke delovnih skupin. Če pa smo res kaj napačnega sto- rili, potem sprejmemo kritiko, ki temelji na resnici. Toda ugotovitev, da je bilo vse dosedanje delovanje sindikata povsem neučinkovito, je po našem mnenju le nekoliko preostra.« Ta ugotovitev jo je očitno osebno prizadela. »Imamo vse možnosti za dejavnost sindikatov,« je rekla, »nihče nam ne krati naših pravic, res pa je, da se včasih ne znajdemo in da v sindikatu aktivno dela premalo ljudi. Občinski sindikalni svet bi nam moral bolj pomagati, njegovi člani bi morali večkrat priti v naš kolektiv pa tudi sestankov na občinskem svetu bi bilo lahko več kot doslej.« Te pomoči pa je sindikat v Lipi resda nujno potreben. O tem priča dejstvo, da delujejo v sindikatu zgolj vodstva, ne pa tudi člani. Tiste »osnovne organizacije«, o katerih je poprej govorila predsednica, ki so jih sklicali zato, da bi proučili pobudo in analizo družbenega pravobranilca samoupravljanja, niso bile osnovne organizacije sindikata, pač pa le njihovi izvršni odbori. Med najinim pomenkom se je namreč izkazalo, da konferenca sklicuje izvršne odbore, ki so dokaj nesamostojni in to naj bi bili sestanki osnovnih organizacij! Pravih sestankov članov sindikata je zelo malo, sindikalnih skupin pa nimajo. To velja tudi za temeljno organizacijo združe- nega dela Mizama, v kateri dela več kot 350 delavcev. Sindikata torej ni med ljudmi, kar so mi povedali tudi delavci. Teh pomanjkljivosti pa se, kot kaže, premalo zavedajo. Nikolaj Ipavec, predsednik osnovne organizacije sindikata v Mizami, je izjavil: »Premalo smo seznanjeni z novim načinom dela v sindikatu.« Je kvalificiran mizar in leto dni je predsednik osnovne organizacije. Trdi pa, da ni vedel, kaj je prav in kaj ni. Slabosti sindikata in samouprave Očitno je, da njihov sindikat še ni pobudnik dobrega samoupravljanja. Pravijo, da je večina delavcev mladih in da se le-ti ne zanimajo za delo v sindikatu in v samoupravljanju. Sindikalni aktivisti pa ne znajo spodbuditi in organizirati zanimanja delavcev. Nekoliko večji interes kažejo starejši delavci, ki čutijo pripadnost h kolektivu, medtem ko mladi mizarji komaj čakajo konec delovnega časa, na sestanke pa nočejo hoditi. V zadnjem letu je bilo v Lipi, po trditvah tovariša Ipavca, »več sestankov, kot poprej v .štirih letih skupaj« in na njih so govorili predvsem o samoupravnih aktih, še zlasti o sporazumih in pravilnikih o pridobivanju in delitvi dohodka ter osebnih dohodkov, o zboljšanju organizacije dela in večji delovni storilnosti, kar vse je omogočilo kolektivu dobre poslovne in gospodarske rezultate. V tej osnovni organizaciji so na sestanku izvršnega odbora zadolžili službe, da popravijo samoupravne akte — in to je tudi vse, kar so naredili. Za uresničitev zahtev in predlogov družbenega pravobranilca samoupravljanja, ki je terjal, naj odpravijo samoupravne slabosti, pa še niso storili ničesar. Tako je dejal predsednik osnovne organizacije, ki nima lastnega delovnega programa in zato je povsem razumljiva njegova trditev: »Pač grem na sestanek, če me pokličejo.« Marija Škrlj je predsednica delavskega sveta Mizarne. Pripovedovala je, da so ob vsaki dosedanji samoupravni akciji skušali delavcem dopovedati, za kaj gre, da pa večina ni razumela zadev ali pa je bila premalo zainteresirana za samoupravno dejavnost. Delavski svet temeljne organizacije se je lani redno sestajal, res pa je, da temeljne organizacije nimajo letnih planov. Doslej so pač mislili, da je dovolj, če ima plan le delovna organizacija. Bernard Pinter, predsednik delavskega sveta v primarni predelav^ je dejal, da so pri njih »velike težave z zapisniki«. »Pred letom dnf, ko sem postal predsednik, nisem sprejel nobenih zapisnikov prejšnjih sej. V naši mandatni dobi pa se tudi nismo veliko sestajali, ker nismo imeli obrazca(!). Sprva nismo vedeli, kdo sklepa o osnovnih sredstvih in smo menili, da je to stvar delavskega sveta delovne organizacije. Veliko slabosti, o katerih je govoril družbeni pravobranilec samoupravljanja, izvira iz tega, da so temeljne organizacije še premalo samostojne in da centralni delavski svet ni dovolj krepko podprl te samostojnosti.« Anton Čermelj, predsednik osnovne organizacije sindikata v Primarni predelavi, pa je dejal, da so na sestanku izvršnega odbora proučili obe pismi pravobranilca in ugotovili, da napak niso storili namenoma in da je šlo zgolj za nepoznavanje takega načina dela, kot ga terja zakon o združenem delu. Tudi drugi tovariši, s katerimi sem se pogovarjal, so podprli to njegovo mnenje, čeprav so hkrati trdili, da delavci Lipe premalo neposredno odločajo o vseh svojih samoupravnih zadevah. Toda z izjavo »Vsi bi radi našli pri nas kar največ slabosti«, se le nisem mogel strinjati. Kaj pa imajo tisti »vsi« od tega, da iščejo v Lipi »samo črno plat«. Tak odnos do pobude in analize jim prav gotovo ne koristi. Kot jim tudi ne koristi mnenje, ki je pri njih še dokaj razširjeno: »Veliko smo garali, da smo postorili to, kar danes imamo; zdaj pa pride nekdo in vse to podre.« Nihče ni ničesar podiral! Pobuda družbenega pravobranilca samoupravljanja je zgolj spodbuda za samokritično oceno doseženega in poziv za družbeno akcijo v organizaciji združenega dela Lipa, čeprav je morebiti v njej napisana tudi kakšna napačna ugotovitev. Če je ne bodo sprejeli tako, torej kot sestavni del lastnih prizadevanj za zboljšanje samoupravljanja in za večjo veljavo sindikata kot razredne organizacije delavcev, potem bodo škodovali predvsem sebi. Uveljavljanje 42-urnega delovnega tedna r zdravstvu Vesele in Žgoča tema premalo buri duhove žalostne počitnice Andrej Ulaga Erna Šnuderl Kako se bodo te dni počutili šolarji, ko se bodo znova zbrali v svojih učilnicah? Prav gotovo zelo različno. Tisti, ki so preživeli vsaj teden dni na smučeh, kjerkoli že, doma ali na tujem, bodo prešerni, razposajeni in bodo svojim sošolcem imeli kaj posedati. Posebno tistim, ki so zimske počitnice preživeli doma, ker pač ni bilo denarja, da bi uživali radosti zime. Ni kaj skrivati: posebno v času zimskih počitnic, ko si lahko privoščijo smučanje le tisti, ki imajo dovolj denarja za izredno drago smučarsko opremo in poleg tega še denar za storitve v zimskošportnih središčih, so posledice socialnih razlik še bolj očitne in boleče. Nekateri na snegu, na rekreaciji, drugi doma, brez pravega razvedrila. Nekateri imajo, kar potrebujejo, drugi tega nimajo. Za nekatere je dobro poskrbljeno, za druge spet nismo storili ničesar. Lahko to razumejo otroci, ki s že v zgodnji mladosti za marsikaj prikrajšani? Ob tem in vseh drugih podobnih primerih, ki so vzrok premnogim duševnim stiskam, se razumljivo vsiljuje vprašanje, kaj storiti, kako ukrepati? Bolj ali manj se sicer vsi zavedamo, da socialnih razlik v celoti nikoli ne bomo mogli odpraviti. Tudi če bi vsako delo vrednotili povsem enako, se bomo delavci še vedno razlikovali po pridnosti, sposobnosti, ustvarjalnosti, produktivnosti, odnosu do dela in sodelavcev in še po marsičem, s čemer si oblikujemo svoj osebni dohodek. To z drugimi besedami pomeni, da bomo imeli tudi v prihodnje še vedno opraviti z zajetnejšimi in manj zajetnimi kuvertami, da se še zlepa ne bo godilo vsem enako dobro ali slabo. Ob vsem tem pa se nam vseeno zastavlja vprašanje, kaj smo storili oziroma kaj lahko storimo, da socialno razlikovanje omilimo in ponudimo svojo roko vsem tistim mladim ljudem, ki se niso rodili v izobilju. Ocena mnogih namreč je, da na to preradi pozabljamo, da nam marsikaj uhaja iz rok in da ob vseh samoupravnih interesnih skupnostih in vedno bolj utečenem delegatskem sistemu ne izpolnjujemo vseh svojih nalog. Ena izmed njih namreč je, vsaj na telesno-kulturnem področju, da zagotovimo množičnost in da mladim ljudem, ki vstopajo v življenje, omogočilo aktivnost, delo, zdrav način življenja. In če smo se odločili, da bomo naše šolarje že v osnovni šoli seznanili z osnovami smučanja, poskrbimo še za to, da bomo to svojo odločitev tudi uresničili! Pri vsem tem še zdaleč ne gre za nepremagljivo oviro. V bistvu gre le za solidarnost, ki naj bi bila del našega vsakdanjega življenja, na katero pa, takole v praksi, nemalokrat pozabljamo. Zakaj se ne bi, denimo, dogovorili in v sodelovanju s telesnokulturnimi skupnostmi, kjer se zbirajo naša sredstva za razvoj množične tele-snokulturne dejavnosti, s šolami in z vsemi družbenopolitičnimi organizacijami, ki ,skrbijo za razvoj naše mlade generacije, oskrbeli nujno potrebno smučarsko opremo vsem šolarjem, ki so še vedno brez nje? Zakaj ne bi vsaj malo 'solidarnostno prelivali sredstva in s tem omilili vsaj nekaj bolečih krivic, ki jih občutijo naši otroci? Zakaj ne bi letos, ko smo prepolni lepih besed »mednarodnem letu otroka« in »človeški solidarnosti«, končno pogledali resnici v oči in se dogovorili za konkretne in učinkovite ukrepe? Prenekatere šole v Sloveniji so se že izkazale. Poskrbele so najnujnejšo smučarsko opremo in omogočile veselje na snegu in srečo v srcih premnogim svojim šolarjem. S tem so poskrbele za veselje mladih in omilile žalost in duševne stiske mnogih otrok. Kdaj jim bodo sledile še vse druge? »Odnos do otrok je namreč odnos do prihodnosti človeka. Če želimo, da bomo ustvarili svet miru, prijateljstva, enakopravnosti in socialne pravičnosti, moramo to že zdaj zagotoviti našim otrokom,« je poudaril predsednik Tito v svoji poslanici ob začetku mednarodnega leta otroka. Problematika neurejenosti delovnega časa v zdravstvu je že dlje močno vroča tema. Do sprejetja zakona o delovnih razmerjih (Ur. I. 24/77) so se posebnosti zdravstvene dejavnosti v zvezi z zagotavljanjem neprekinjenega zdravstvenega varstva, kot ga od zdravstvenih delovnih organizacij terja zakon o zdravstvu, razreševale s tako imenovanim dežurstvom. Dežurstvo pa je bilo različno urejeno in ovrednoteno ter se zdrav stvenim delavcem ni vštevalo v osnovo za denarno nadomestilo v primeru bolezni in v invalid-sko-pokojninsko osnovo. Zakon o delovnih rttzmerjih iz leta 1977 pa je v N2. čl. omogočil, da v primerih, ko splošni družbeni interes in narava dejavnosti zahtevajo, da se brez prekinitve opravijo določena dela in naloge. tega pa ni mogoče zagotoviti z ustrezno racionalno organizacijo delovnega procesa, lahko delavci v samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih in v skladu z zakoni določijo delo v podaljšanem delovnem času. Takšno delo se šteje kot posebne delovne razmere. Republiški odbor Sindikata delavcev zdravstva in socialnega varstva Slovenije je pripravil predlog, kako urejati delovni čas v zdravstvu, s tem da meni, da bi končne opredelitve posebnosti delovnega časti zdravstvenih delavcev moral urediti zakon o zdravstvenem varstvu, ki ga že pripravljajo v republiškem komiteju za zdravstveno in socialno varstvo. Določilo zakona o delovnih razmerjih terja tudi od zdravstvenih delavcev, da najprej v temeljnih organizacijah racio- nalno organizirajo delovni proces, opravijo racionalno delitev dela, smotrno razporedijo čas in kadre. To je zelo zahtevna naloga, ki so se je doslej lotili v zdravstvu posamično, čeprav se mnogo zdravstvenih delavcev zaveda, da je racionalna organizacija delovnega procesa zelo pomemben aspekt gospodarjenja v zdravstvu. Te zahteve po racionalizaciji pa seveda pomenijo, da ni mogoče ob sedanji organizaciji delovnega procesa in s tem tudi ob večkrat neustrezni razporeditv i kadrov in delovnega časa sprejeti še določila o delu v podaljšanem delovnem času in vse to ovrednotiti kot posebne delovne razmere. Prav tako ne smemo dopustiti, da bi vnaprej molče uporabljali dežurstvo kot »obliko urejanja delovnega časa« v zdravstvu. Potrebno je torej najprej proučiti vsak del delovnega procesa v TOZD ter ugotov iti, kje je možno z obstoječim kadrom uvesti delo v izmenah ali delo v turnusih; kje je glede na naravo dejavnosti in intenzivnosti dela (denimo v popoldanskem in nočnem času) v ekipi potrebno manjše število delavcev kot v bolj intenzivnih obdobjih delovnega dne ipd. , Zavedamo se, da marsikje glede na obstoječe število zdravstvenih kadrov, pomanjkanja prostorov in deloma tudi opreme ter kljub prizadevanjem za racionalizacijo težav ne bodo mogli v celoti odpraviti zgolj z nakazanimi rešitvami. Zato bo delo, ki traja zaradi narave delovnega procesa več kot 42 ur na teden, potrebno opredeliti kot nadurno delo. Toda glede na naravo dela v zdravstv u je potrebno čas nadurnega dela razmejiti na čas, ki je bil porabljen za dejansko opravljanje del in nalog, ter na čas, ko je moral biti zdravstveni delavec glede na naravo dela le na delovnem mestu ali pa je imel omejen krog gibanja, zato da je bil stalno dosegljiv, če bi bila potrebna intervencija. Iz tega sledi, da je potrebno čas, ki je bil dejansko porabljen za opravljanje del in nalog na podlagi evidenc oprav-Ijenega dela, preračunati v delovne ure in jih opredeliti kot nadurno delo in posebne delovne razmere. To pa pomeni, da mo- OSNOVNE ORGANIZACIJE SINDIKATA! Priloga Delavske enotnosti Sindikalni poročevalec št. 2 objavlja stališča Republiškega sveta ZSS o pridobivanju in razporejanju dohodka ter uveljavljanju načel delitve po delu in rezultatih dela. Del teh stališč zajema tudi področje, ki je bilo v prejšnjih letih obseženo v »sindikalni listi«. Dodatno število izvodov DE s prilogo Sindikalni poročevalec št. 2 naročite na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, ali neposredno kupite v knjigarni na Tavčarjevi 5. Cena: 5 din za izvod. NAROČILNICA Pri ČGP Delo-TOZD DELAVSKA ENOTNOST nepreklicno naročamo_______izvodov DE s Sindikalnim poročevalcem št. 2. Naročeno pošljite na naslov: (rtaziv) (ulica, poštna št., kraj) Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu gradiva. (čitljiv podpis naročnika) rajo delavci te posebne delovne razmere upoštevati pri pripravi predlogov za samoupravni sporazum o svobodni menjavi dela ter pri določanju meril, ki so podlaga za odmerjenje pravic, odvisnih od dolžine in narave delovnega časa. Tudi čas, ki je bil porabljen zaradi obvezne navzočnosti na delovnem mestu oziroma za zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva, je potrebno ovrednotiti in se skupaj z uporabniki, to je prav tako s samoupravnimi sporazumi o svobodni menjavi dela dogovoriti za njegovo družbeno priznano vrednost oziroma ceno. Pri urejanju nadurnega dela bo moral zakonodajalec opredeliti tudi najdaljše možno trajanje nadurnega dela. Glede na sedanje kadrovske in prostorske razmere omejitev, kot jo zakon o delovnih razmerjih opredeljuje v 81. členu, to je največ 12 ur na teden, v zdravstvu zaenkrat ne bo zadostovala. -Tak predlog je republiški odbor že v, decembru 1978. leta ponudil v obravnavo vsem osnovnim organizacijam zveze sindikatov na področju zdravstva. Videti je, da razprava med zdravstvenimi delavci še ni dobila tiste širine, ki bi jo pričakovali glede na perečo problematiko. Lahko pa povemo tudi to, da tisti zdravstveni delavci, ki so o predlogu razpravljali, ocenjujejo, da je ponujena rešitev pravilna. Da bi spodbudil razpravo v sleherni zdravstveni organizaciji, je republiški odbor 25. januarja organiziral delovni razgovor s predsedniki občinskih odborov oziroma organizacij sindikata delavcev zdravstva in socialnega varstva. Kljub skromni udeležbi, le iz 17 občirv so udeleženci delovnega razgovora ocenili akcijo republiškega od-bora-ureditev delovnega časa v zdravstvu kot dobro. Sprejeli so sklep, da je potrebno o predlogu razpravljati tudi tam, kjer doslej tega še niso storili, republiški odbor pa naj organizira tudi delovni razgovor z vodstvenimi delavci — organizatorji delovnega procesa v zdravstvu, ki bi morali povedati svoje mnenje o predlaganih rešitvah, zlasti pa o njihovem uresničevanju. Problemi dolgoročne razvojne usmeritve Slovenije Pot v gospodarsko razvitost Dr. Lojze Sočan V družboslovni zbirki založbe Delavska enotnost je v sredini prejšnjega meseca izšlo izvirno delo z gospodarsko tematiko. To je knjiga POT V GOSPODARSKO RAZVITOST, ki jo je napisal dr. Lojze Sočan. Avtor je za naš list izbral nekaj značilnih odlomkov iz knjige. Proizvodni zaostanek posameznih gospodarskih sektorjev in generacije proizvodov znotraj teh sektorjev je mogoče opredeljevati v odnosu do razvitega sveta predvsem z naslednjimi kazalci: — S časovnim zaostanekom pri uvajanju družine proizvodenj v okviru posameznega proizvodnega sektorja. — Z zaostankom v proizvodni kvaliteti in funkcionalnosti posameznih proizvodov. — Z zaostankom v osvojitvi proizvodnih postopkov za izdelavo posameznega izdelka (od značilnega sestavljanja končnega izdelka z izredno nizkim deležem dodane domače novoustvarjene vrednosti, pa do visokega deleža osvojenih proizvodnih postopkov z visoko stopnjo domače novoustvarjene vrednosti). Tehnološki zaostanek posameznih sektorjev in njihovih proizvodenj je mogoče določiti z naslednjimi elementi: — Z vrsto uporabljene tehnologije, ki mora biti ne samo najmodernejša, ampak tudi za gospodarstvo, ki jo uporablja, najprimernejša. — S stopnjo tehnološke odvisnosti. Posamezne proizvodnje v nižje ali zmerno razvitem gospodarstvu so lahko organizirane ob popolni tehnološki odvisnosti od razvitejših gospodarstev. V tem primeru so pogoji proizvodnje in izvoza najbolj omejeni. V jugoslovanskem gospodarstvu ima npr. približno polovica proizvodenj, ki so vezane na nakup licenc iz EGS, izvozne omejitve, skoraj ena tretjina takih proizvodenj pa celo časovne omejitve v proizvodnji za domači (jugoslovanski) trg. Tehnološka odvisnost je tem manjša, čim bolj je domače gospodarstvo sposobno ne le osvajati tuje tehnološke rešitve, ampak razvijati tudi lastne, enako uspešne rešitve. c) Razvojno dozorevanje Prehod od politike ekstenzivne industrializacije k selektivni razvojni politiki je koncepcijsko in gospodarskopolitično pomemben, hkrati pa lahko temelji predvsem na temeljitem poznavanju usklajenega učinkovanja ekonomsko-strateških in tehnoloških zakonitosti v svetu in v domačem gospodarstvu. Namen ovrednotenja vseh vrst ekonomskih in razvojnih zaostankov za razvitim svetom je torej, da zagotovi načrtovalcem bodoče razvojne usmeritve slovenskega gospodarstva več kot samo objektivno sliko o sedanjem položaju posameznih proizvodenj in širših sektorjev. S tem so ustvarjeni tudi temeljni pogoji za opredelitev finančnega, gospodarskopolitičnega in razvojnega prizadevanja slovenskega (v okviru jugoslovanskega) gospodarstva, če hoče doseči »razvojno zrelost« in s tem stopnjo gospodarske učinkovitosti razvitih dežel na področju posameznih proizvodenj, predvsem tehnološko zahtevnih. To naj bi bila objektivna osnova za gospodarskopolitično in razvojno selektivnost v prihodnjem načrtovanju razvoja slovenskega gospodarstva. Upoštevati je namreč treba, da pri vprašanju »dozorevanja« posameznih proizvodenj ne gre za to, da domače tehnološko zahtevne proizvodnje v primeru večjega zaostanka ustrezno mehanično zaščitimo pred uvozom. Gre predvsem za to, da moramo za realno načrtovanje vedeti, kakšen finančni, tehnološki, razvojno-kadrovski in gospodarskopolitični napor bo potreben, da bi v srednjeročnem oziroma dolgoročnem obdobju izbrane, tehnološko zahtevne proizvodnje dvignili na nivo gospodarske učinkovitosti visoko razvitih gospodarstev. Objektivna slika proizvodnega, tehnološkega in razvojnega zaostanka za razvitim svetom tudi nima namena pokazati našega položaja v razvoju svetovnega gospodarstva zato, da bi se prepustili »normalni evoluciji« in pričakovanemu, »logičnemu« prehodu v razvitost — taki »logiki« razvoja, kjer bi dohitevali razviti svet najprej v najmanj zahtevnih proizvodnjah. Čeprav bi taka pot bila na prvi pogled mogoče res videti »logična«, je ne dopuščajo niti domači trg (premajhne zmogljivosti), niti trg visoko razvitih gospodarstev (razmeroma močan protekcionizem na področju tehnološko nezahtevnih proizvodenj), še manj pa svetovni trg v celoti zaradi rastoče konkurence dežel v razvoju in majhnega deleža tehnološko nezahtevnih proizvodenj v mednarodni menjavi (okrog 12 % celotne svetovne menjave). Na področju tehnološko nezahtevnih proizvodenj bo že proces prehoda na kvalitetnejše gospodarjenje omogočil, da bomo dohiteli razviti svet. V razviti svet se lahko vključimo samo z dohitevanjem tega sveta z izbranimi vendar dovolj pomembnimi tehnološko zahtevnimi proizvodnjami. To pomeni, da moramo preskočiti »normalen evolucijski proces«, ki v bistvu ne pomeni nič drugega kot zadrževanje stalne vsebinske razlike med razvitim in nerazvitim svetom. Preskočili pa ga bomo tem hitreje in tem bolj uspešno, čim hitrejša in čim bolj stalna Ob eksploziji plina v Celju Noč, ki je Celjane spravila ob spanje J. Sever Po katastrofalni poplavi pred petindvajsetimi leti sodi nedavna eksplozija plina med najhujše nesreče, ki so prizadele mesto ob Savinji. Kot so doslej ugotovile strokovne komisije, je do nesreče prišlo ob 0.47 uri v ponedeljek, ko je eksplodiral plin v podružnici ČGP Delo na Trgu V. kongresa št. 10. Eksplozija je imela izredno rušilno močisaj je poleg te stavbe, v kateri so še prostori Ljubljanske banke, hudo poškodovanih več hiš, predvsem ostrešij. Strokovnjaki ugotavljajo, da bo potrebno poškodovano hišo podreti, ker so razmajani tudi temelji. S podiranjem bodo počakali toliko časa, da bi ugotovili, kako sanirati poškodovane Šifrerjeve freske v bližnji Marijini cerkvi, kjer je eksplozija poškodovala zidovje in premaknila oltar. Pri eksploziji so bili poškodovani trije člani družine Tepež, stanovalci v najbolj prizadeti hiši, ki pa so že vsi v domači negi. Zaradi poškodovanih stanovanj so morali izseliti 13 družin, v glavnem le začasno, dokler stanovanj ne bodo spet usposobili. Kakih 60 steklarjev je vse dni pridno zastekljevalo izložbe in okna, že doslej so vgradili skoraj 600 kvadratnih metrov stekla. Delavci Obnove in Remonta prekrivajo strehe. Računajo, da bo potrebno prekriti 1.600 kvadratnih metrov površin. Delavci podružnice Dela so dobili zasilno domovanje pri Radiu in v Novem tedniku, vodstvo Ljubljanske banke pa je svoje poslovanje preselilo v prostore bank v Vodnikovi in Vrunčevi ulici. Čeprav komisije še niso končale s svojim delom, ocenjujejo, da škoda presega 96 milijonov dinarjev. Pri tem ugotavljajo, da so krajevna skupnost, varnostni organi in občani ob tej nesreči opravili zrelostni izpit, saj so vse službe začele učinkovito delovati že nekaj minut po nesreči in tako preprečile še večjo škodo. Kot močna bomba Na kraj dogodka je takoj pohitela intervencijska skupina milice, ki pa je že na začetku Trga V. kongresa ugotovila, da gre za izredno velik obseg škode in da sama ne more učinkovito zava- rovati poškodovanih objektov. Tako so takoj poklicali na pomoč vse miličnike, med prvimi so prispeli mladi miličniki iz samskega doma milice. Izredno močna eksplozija je prebudila skoraj vse mesto. Občani so najprej pomislili na potres in pohiteli na ceste. Rušilna moč eksplozije je bila tako velika, da so popokala okenska stekla tudi na stavbah, ki so nekaj ulic od kraja dogodka. Skoraj ves trg V. kongresa je bil prekrit z razbitinami izložb, predvsem pa strešnikov, saj je bližnje hiše eksplozija dobesedno razkrila. Med najbolj poškodovane objekte sodi poleg že omenjene stavbe tudi Marijina cerkev, Muzej revolucije, bližnji trgovski lokali ter stavba sodišča in SDK. Takoj za miličniki so prihiteli na pomoč poklicni gasilci, le nekaj deset minut zatem pa je začela delovati družbena samozaščita. Vodstvo krajevne skupnosti Center je nemudoma stopilo v akcijo, posamezni člani pa so že pred tem samoiniciativno poskrbeli za varstvo trgovskih in drugih lokalov, ki so bili zaradi razbitih izložb na »široko odprti«. Kako visoka družbena zavest je prevevala javnost, dokazuje tudi podatek, da ob tej nesreči ni prišlo do nobene nadaljnje poškodbe ali odtujevanja družbene lastnine. Posamezni člani družbene samozaščite in miličniki so šele po dveh dneh odšli na počitek. Ruševine hitro izginjajo Občinsko vodstvo je že v zgodnjih jutranjih urah organiziralo reševalno akcijo in poskrbelo, da so vse ustrezne službe že zjutraj začele odstranjevati ruševine. Ker je ponoči deževalo, je ŽTP posodil cerade, s katerimi so hitro prekrivali odkrita ostrešja. K sreči je bilo v Celju na voljo dovolj strešne opeke, ki zdaj zamenjuje te cerade. Prav tako je podjetje Steklar imelo dovolj stekla, ki ga od zore do mraka vgrajujejo v razbita, okna in izložbe. Vodstvo Steklarja je na pomoč pritegnilo tudi svoje delavce iz bližnjih krajev. »Ta nesreča je dokazala, da je naša družbena samozaščita na visoki ravni,« je poudaril Jože Marolt, predsednik skupščine občine,, ko je delegatom občinske skupščine poročal o katastrofi. Kot je povedal, so strokovne komisije že doslej ugotovile za blizu 96 milijonov dinarjev škode. Najbolj je prizadetih 13 družin, ki so jih morali izseliti. Nekatere družine so bile vseljene v solidarnostna stanovanja, druge le začasno k sorodnikom. Gradbinci so že v ponedeljek zgradili posebno stopnišče stanovalcem najbolj prizadete zgradbe, ker jim je eksplozija prejšnje porušila in so tako lahko ostali v stanovanjih. Zaradi varnosti občanov in delavcev pri delu je Trg V. kongresa še vedno zaprt za ves promet. Strokovnjaki se še niso odločili, kdaj bodo podrli pred nedavnim obnovljeno in spomeniško zaščiteno hišo št. 10, v kateri sta bili podružnici Dela in Ljubljanske Banke. Sreča v nesreči je bila, da je do eksplozije prišlo ponoči. Trg V. kongresa sodi med najbolj frekvenčne točke starega dela mesta. Tu je poleg množice trgovskih lokalov še sodišče, tiskarna in SDK. Čezenj pa vodi tudi vsakodnevna pot večine šolarjev. Delavci plinarne so že začeli ponovno priključevati plinovod . Strokovnjaki Republiškega sekretariata še vedno ugotavljajo vzrok eksplozije, po nekaterih mnenjih naj bi jo povzročila plinska peč centralne kurjave. / ........................................................ \ Na podlagi sklepa predsedstva Sveta zveze sindikatov Jugoslavije z dne 19. januarja 1979. leta razpisuje odbor za inovacije predsedstva sveta ZSJ NAGRADNI NATEČAJ za najuspešnejše rešitve s področij izboljšanja delovnih razmer delavcev Nagrade bodo podelili na Dan samoupravljalcev, 27. junija 1979. leta Nagrade so v obliki diplome in denarne, in sicer: — dve prvi nagradi po 30.000 din — dve drugi nagradi po 20.000 din — dve tretji nagradi po 10.000 din Pravico udeležbe v razpisu imajo avtorji, ki bodo pri predlaganih rešitvah upoštevali naslednje kriterije: — humanizacija dela — izboljšanje ali olajšanje delovnih razmer delavcev - — zmanjšanje ali odpravljanje možnosti poškodb pri delu — omejitev težkih posledic poškodb pri delu — odpravljanje ali bistveno zmanjšanje trajnih poškodb posameznih organov delavcev (profesionalne bolezni) zaradi neprimernih delovnih razmer. — odpravljanje vzrokov obolevanja, ki so posledica neprimernega delovnega okolja — zmanjšanje potreb za beneficiranje posameznih delovnih mest, ki so zaradi neprimernih delovnih razmer težka in zdravju škodljiva — izboljšanje delovne sposobnosti delavcev — izboljšanje varnosti delavcev pri delu — zmanjšanje invalidnosti delavcev — povečanje produktivnosti dela in dohodka. Prijavljeni predlogi se morajo zagotavljati za izboljšanje delovnih razmer delavcev in morajo biti sestavljeni iz: a) prijava in opis predloga s potrebno dokumentacijo b) dokaz oziroma obrazložitev učinkov predloga na zdravje delavcev in izboljšanje delovnih razmer c) obrazložitev in dokaz ekonomskih ter drugih učinkov d) sklep delavskega sveta TOZD ali zbora delavcev o sprejetju inovacije ali predloga e) priporočilo osnovne organizacije zveze sindikatov f) naslov avtorja. Pri izbiri bodo imeli prednost predlogi, ki jih že uporabljajo v praksi. Prijave je treba poslati najkasneje do 1. maja 1979. leta. Prijave z zahtevano dokumentacijo pošljite svetu Zveze sindikatov Jugoslavije —- odbor za inovacije, Beograd, Trg Marxa in Engelsa 5. Podrobnejša pojasnila v zvezi z razpisom lahko dobite na te-lefon: (011) 330-481 (interna 313). bo dinamika našega gospodarskega razvoja. Čim hitrejša pa je razvojna dinamika, tem pomembnejša je razvojna strategija. Za vsebinski prehod od sedanje zmerne razvitosti v gospodarsko razvitost nam je potrebna predvsem jasna in dolgoročno usmerjena razvojna strategija preobrazbe v gospodarsko razvitost. 4. ZNANJE IN GOSPODARSKI RAZVOJ a) Znanje in tehnološki razvoj Na sedanji razvojni stopnji Slovenije in Jugoslavije ni osnovni problem niti razdrobljenost niti nižji delež raziskovalcev v skupnem številu zaposlenih in tudi manj ugodni pogoji financiranja ne, ki so eden od vzrokov za hitro staranje strukture raziskovalcev (majhen pritok mladih). Glavni problem raziskovalne dejavnosti na prehodu v gospodarsko razvitost je premajhna povezanost in prenizka stopnja medse-bojnega sodelovanja med gospodarstvom, znanstveno-raziskovalnimi institucijami in drugimi nosilci razvojne usmeritve in gospodarske politike. Posledice se kažejo zlasti v tem, da gospodarstvo sicer uvaja vse več tehnološko zahtevnih proizvodenj, vendar predvsem na osnovi tujega tehnološkega znanaj (licence, »know-how«), in da je osvajanje teh tehnologij prepočasno in nadaljnje lastno razvijanje nezadostno. V Jugoslaviji v zadnjem desetletju narašča delež proizvodenj, ki proizvajajo na temelju tujih licenc. Takih proizvodenj je že skoraj polovica. V tehnološko zahtevnih proizvodnjah je ta odstotek znatno višji; v kemični industriji dosega skoraj 80 %, v elektrotehničnem sektorju in strojništvu skoraj dve tretjini proizvodenj, visok je v proizvodnji celuloze, papirja itd. Pri tem pa ni najbolj usodno uvajanje proizvodenj s pomočjo tujih licenc (razen kadar s tem zaviramo razvoj proizvodenj z enakovrednim domačim znanjem), ampak dejstvo, da teh tehnologij ne razvijamo v zadostni meri in smo zato v stalnem tehnološkem zaostanku. Posledica pomanjkanja organiziranosti in usklajenosti razvojnih programov in delitve dela je tudi zadrževanje previsoke stopnje priva- tizacije na področju razvojnega in raziskovalnega dela. To pa je v sodobnem svetu zastarelo in je brez perspektive v sedanjem tehnološkem razvoju in uvajanju tehnološko zahtevnih proizvodenj. Ta pojav se najlepše kaže na področju patentov, ki so eno od pomembnih meril ustvarjalnosti nekega naroda. Število izdanih patentov jugoslovanskim in slovenskim prijaviteljem v zadnjem desetletju stalno pada.1 Vendar to še ni najhuje. Razvita gospodarstva izdajajo letno zelo veliko patentov in gospodarstvo jih izredno hitro osvaja in z njimi izboljšuje konkurenčno sposobnost svojih proizvodenj. Socialistične dežele izdajajo veliko patentov, vendar ostajajo te izboljšave in nove rešitve v veliki meri neizkoriščene ali pa jih gospodarstvu porabi šele po dolgem času. Znani ruski ekonomist Birman ugotavlja, da je to ena temeljnih težav Sovjetske zveze, ki ne zavira le uvajanja sodobnejših in konkurenčnejših proizvodnih programov, ampak negativno učinkuje tudi na samo stopnjo gospodarske rasti. Pri nas število domačih patentov pada in od teh jih naše domače gospodarstvo vključi v svoje proizvodne programe le nekaj odstotkov. Še hujši problem je privatizacija na področju raziskovalnega in razvojnega dela. V Jugoslaviji je bilo po vojni izdanih domačim prijaviteljem 4411 patentov, od teh 3365 posameznikom in samo 1046 delovnim organizacijam in raziskovalnim institucijam. Tujim prijaviteljem pa je bilo v tem času izdanih 12.617 patentov in to samo 984 posameznikom in kar 10.633 podjetjem.2 Iz tega jasno vidimo, da je v sodobnem svetu lahko zanesljiv nosilec zahtevnega tehnološkega ra- 1 Dr. MARKO Kos, Dve leti inovacij —čedalje manj patentov. Delo, 8. julij 1977. Od leta 1970 do 1977 se je znižalo število letno izdanih patentov slovenskim prijaviteljem od več kot 40 na 14, v Jugoslaviji pa v istem obdobju od 175 na 45! - II. S. Popov, Unapredenje inovacija u privredi. Center za gospodarsko svetovanje, Ljubljana 1977. zvoja samo organizirano raziskovalno in razvojno delo v okviru gospodarstva in v specializiranih raziskovalnih institucijah, ki so z gospodarstvom povezane. Skupinsko in stalno delo je osnova za take dosežke. Na individualnih odkritjih so gradili tehnologije v preteklem stoletju. V zadnjem desetletju se stanje v Jugoslaviji izboljšuje, vendar še ni zadovoljivo. Od skupno izdanih 1575 patentov domačim prijaviteljem v obdobju od 1965 do 1976 je bilo izdanih posameznikom 956 patentov in delovnim organizacijam 619 patentov. V celotnem povojnem obdobju je bilo v najvažnejših proizvodnih sektorjih izdano posameznikom 6,8-krat več patentov kot delovnim organizacijam, medtem ko jih je bilo v zadnjem desetletju le še 1,5-krat več. V zadnjih petnajstih letih (od 1961 do 1976) je bilo samo v dveh pomembnejših gospodarskih sektorjih Jugoslavije izdanih več patentov delovnim organizacijam kot posameznikom. To sta farmacevtska industrija (102:45) in barvasta metalurgija (12:2). Najbolj se jima je približala elektroindustrija (124 delovne organizacije in 129 posameznikov). V vseh drugih najpomembnejših gospodarskih sektorjih število patentov delovnih organizacij še vedno občutno zaostaja za številom patentov posameznikov: cestna vozila 63:30, gradbeni materiali 86:40; pohištvo in gospodinjski pribor 58:23; instrumenti 78:23; kmetijstvo in gozdarstvo 55:19, razni stroji in sestavni deli 45:20; obdelovalni stroji 37:12 itd. Še bolj kritično pa je stanje v nekaterih ključnih gospodarskih sektorjih, kjer patentov praktično ni. V zadnjih petnajstih letih je bilo na področju črne metalurgije (metalurgija železa in valjarne) izdanih v Jugoslaviji le 14 patentov (6 delovnim organizacijam), ! na področju proizvodnje barv in lakov 2 patenta (oba posameznikom), na področju motorjev z notranjim izgorevanjem 31 patentov (8 patentov delovnim organizacijam) in na področju proi-zvodnje in predelave papirja 3 patenti (2 delovnim organizacijam). ’ Največja japonska železarna Nippon Steel je v treh letih (od 1974 do 1977) patentirala 378 patentov! (Nadaljevanje prihodnjič) KDO JE KDO KOMUNIST ZA DE Dve milijardi in pol skozi okno ŠAHPUR BAHTIJAR predsednik iranske vlade Miša Sovdat Vrenje v Iranu se je po odhodu iranskega monarha Reze Pahlavija iz države in po ustanovitvi civilne vlade, ki je dobila blagoslov parlamenta, nekoliko poleglOj čeprav ga ni, ki bi si drznil natanko, napovedati, ali je najhujše že stvar preteklosti. Predsednik vlade, torej Iranec, ki naj bi imel v sedanjem trenutku najbolj veljavno besedo v državi, je postal Šahpur Bahtijar, 64-letni politik, katerega politična filozofija se prekriva z evropsko socialno demokracijo. Gre za izobraženega politika, ki ima diplomo sorbonske univerze in dolg politični staž, ki ga je v večjem delu zapolnil z nasprotovanjem šahu, ki je uprav- ljanje države torej prepustil svojemu političnemu nasprotniku. Politično kariero je začel kot namestnik ministra za delo v Mo-sadekovi vladi, kar je bil do leta 1953. Po Mosadekovem padcu se je pridružil šahovim nasprotnikom in zato dve leti preživel v zaporih; lotila se ga je tudi zloglasna šahova tajna policija SAVAK. Čeprav šahov politični nasprotnik Šahpur Bahtijar nima podpore med drugimi nasprotniki monarhije, zlasti ne v vrstah nacionalne fronte, katere član je bi! in iz katere so ga izključili takoj, ko je od šaha sprejel mandat za sestavo vlade. Sprta sta tudi z voditeljem verske opozicije Ruholom Homeinijem, ki iz Pariza poziva k strmoglavljenju šaha in Zahteva, da mu sodijo za zločine. Zato pa ima Bahtijar podporo ZDA, katerih »dete« je današnji Iran. Če bo imel tudi podporo nejevoljnega ljudstva, bo pokazal čas. Po Bahtijarjevih besedah je poglavitno iransko vprašanje, kako ustanoviti napredno nacionalno vlado. Državi bi rad dal socialno demokracijo po zgledu zahodne Evrope, torej brez vidnejše vloge oboroženih sil in cerkve. Eden prvih Bahtijarjevih ukrepov je bil obračun z izrazito desničarsko usmerjenimi generali, ena prvih napovedi skromnejša vloga Irana v svetu, predvsem zmanjšanje izdatkov za oboroževanje. BRANKO KASTELIC Najbrž so danes redke organizacije združenega dela ali skupnosti, ki ne bi vsaj okvirno ocenile svojih lanskih poslovnih rezultatov in pripravile ocen gospodarjenja ter predlogov z? delitev dohodka. V analizah, po katerih bodo delavci ugotavljali, kako so lani gospodarili, velja posebej pozorno pogledati tudi stroške, ki so jih »prigospodarili«, med njimi predvsem tiste vrste, na katere lahko sami bistveno vplivajo. Nujno bi že bilo, da si kot eno temeljnih nalog v leto šnjem letu zastavimo :— manj porabiti, kajti le malokdo si najbrž predstavlja, koliko denarja skupno skoraj dobesedno zmečemo skozi okno — zaradi »nujnih potreb« seveda. Ena takšnih postavk v lanskih obračunih bodo prav gotovo proslave vseh vrst in brez števila jubilejev, spominskih dni, različnih dnevov organizacij, obletnic izgradnje novih poslovnih prostorov— in kdo bi še lahko naštel vzroke, ki jih poiščemo za proslavljanje. In to drago proslavljanje! Pod to lupo pa bomo seveda najprej našli tista proslavljanja pomembnih partijskih in državnih jubilejev ali pa praznikov, kjer namesto proslave, ki bi pomenila vsebinsko oživljanje tradicije, patriotizma, ki bi puščala za seboj sled nečesa velikega, na čemer danes gradimo, hkrati pa zbujala politično akcijo in dajala občutek trajnosti, doživljamo slavnostna srečanja z obilnimi kosili, z veliko pijače, z »glasbo« in zabavami, ki se zavlečejo pozno v noč. Nemalo je tudi organizacij, ki praznike kolektivno proslavijo z dragimi izleti, največkrat v tujino — kjer je malo verjetno, da se sploh spomnijo na vzroke, zaradi katerih so se do tja pripeljali. Po nepopolnih in še neuradnih podatkih smo samo lani za proslavljanja, ki so se prelevila v izlete in pojedine, porabili dve milijardi in pol dinarjev (novih!). Nobena opozorila in priporočila niso zalegla, čeprav so družbenopolitične organizacije pravočasno, že na začetku leta, kritizirale tak način »obujanja revolucionarnih tradicij«; toda odmevi so bili, tudi številke to potrjujejo, prav šibki. Takšno vedenje združenega dela (pa tudi vseh drugih, ki tako praznujejo), ki ne upošteva političnih smernic in — ko se mu pač zazdi (zakon pa ne prepoveduje) — posluje po svoje, hkrati pa jadikuje nad pomanjkanjem Sredstev, lahko pripelje samo še do večjih številk. Odločanje o velikih prireditvah ob posameznih državnih praznikih ali pa lastnih jubilejih ne more biti samoupravno odločanje samo v tistem okolju, kjer prirejajo te proslave. To je že samoupravljanje na škodo delavcev in na škodo družbe, saj si lahko predstavljamo, kaj pomeni 250 starih milijard dinarjev in kaj koristnega bi lahko naredili s tolikšnim denarjem. Teh številk ne navajamo samo zaradi razmišljanj, kaj bi s tem denarjem lahko storili, pač pa predvsem kot opozorilo, kako v današnjem času ne gre gospodariti, za kakšne potrebe ne gre namenjati tolikšnih sredstev, kot jih dajemo. Čas je, in to najbrž res že skrajni, da se ob zaključnih računih pomenimo tudi o tem in obenem dogovorimo, da bomo letos proslavljali simbolično: zaradi dogodka, ki ga želimo počastiti, in ne zaradi pojedine in zabave, ki je že postala navada. Če tega ne bomo uspeli sami (za kar smo kot komunisti tudi odgovorni), bomo resnično morali poklicati na pomoč zakon, da bo smotrno uokviril naše predstave o proslavah. Gibanje neuvrščenosti Enotnost in akcija TA TEDEN V ŽARIŠČU Vlado Barabaš O rezultatih izrednega ministrskega zasedanja koordinacijskega biroja neuvrščenih držav bo kajpada mogoče pisati, ko se bo ta sestanek v mozambiškem glavnem mestu Maputu končal, vendar je že zdaj, ko zasedanje še traja, mogoče osvetliti njegov pomen. Za gibanje neuvrščenosti in tudi širše za celotne mednarodne odnose — je sestanek v Maputu velikega pomena; prav tako pa je zelo pomembno tudi sedanje državniško potovanje predsednika Tita po Bližnjem vzhodu (Kuvajt, Sirija, Jordanija, Irak). Mednarodna dogodka, ki sta morda za koga na prvi pogled različna, imata poleg tega, da je v oba vključena Jugoslavija, v svojem vsebinskem jedru veliko skupnega. Vsebinska stičišča sestanka koordinacijskega biroja in sedanjega Titovega potovanja so namreč vpeta med glavna vprašanja, ki v zadnjem času zaposlujejo neuvrščeno gibanje. Osrednji vprašanji te vrste sta enotnost in akcija gibanja. Izredno zasedanje biroja neuvrščenih tudi s tega stališča poteka v pravem trenutku. Prvič so se predstavniki neuvrščenih držav (poleg 24 članic koordinacijskega biroja je v Maputu zastopanih še 23 drugih neuvrščenih držav) zbrali, da bi razpravljali o enem samem mednarodnem problemu — o dekolonizaciji afriškega juga, torej o boju proti rasizmu in apartheidu ter o pomoči in podpori osvobodilnim gibanjem in državam, ki mejijo na jug črne celine. Prav učinkovit dogovor o zavzeti in še bolj učinkoviti dejavnosti neuvrščenih na tem področju (to je naloga sestanka v Maputu) je lahko — in tudi mora biti — tisti politični vzvod, s katerim bo gibanje vnovič dokazalo svojo enotnost —»enotnost v različnosti«. Razlike (družbene, ideološke, zemljepisne) med neuvrščenimi državami so znane toliko časa, kolikor gibanje obstaja; so objektivne, naravne in zato niso in v bistvu ne morejo biti ovira za enotnost gibanja. V zadnjem obdobju pa se pojavljajo razlike med neuvrščenimi tudi v pogledih na nekatera pomembna mednarodna vprašanja in tudi na samo naravo gibanja. Zadnji, a prav gotovo ne pdslednji dokaz razlik in celo ostrih razprtij med neuvrščenimi je vietnamska agresija na Kampučijo. Po drugi plati niso nič novega zamisli, kakor je tista, da mora biti neuvrščeno gibanje »rezervna armada« svetovnega socialističnega tabora (beri: Sovjetske zveze). Ne prvo (vojaška agresija) ne drugo (ideološka agresija) nima nič skupnega s temeljnimi načeli neuvrščenosti. Zato je glavna naloga neuvrščenega gibanja, da vnovič potrdi veljavnost in odločilno vrednost teh načel. Toda to potrjevanje ne sme biti formalno, zgolj resolucijsko, temveč se mora pokazati tudi v praktičnem političnem in siceršnjem ravnanju neuvrščenih držav. Nesmiselno in nestvarno bi bilo terjati uniformiranost stališč, iskati enotnost tam, kjer je očitno ne more biti — zaradi različnih pritiskov (velikih na majhne). Enotnost je treba poiskati tam, kjer bo obrodila tudi največ sadov, torej pri reševanju najpomembnejših mednarodnih vprašanj, kakršno je tudi dekolonizacija afriškega juga. In na takšnih področjih je enotnost mogoče doseči in jo tudi preliti v učinkovito akcijo. V takih vsebinskih okvirih lahko pričakujemo te dni tudi državniške pogovore predsednika Tita. Zdi se, da ne bo odveč, če predsednik Tito — njegovo neprecenljivo vlogo v neuvrščenosti so s spoštovanjem poudarjali tudi v Maputu — z odločno in jasno besedo, kakor je to že več-. krat storil, opozori tudi na nujnost resničnega spoštovanja temeljnih načel neuvrščenosti, kajti nekateri tega nočejo (ali morda ne smejo!) razumeti, čeprav je prav zaradi teh temeljnih načel in na njih postavljene dejavnosti postalo neuvrščeno gibanje »vest človeštva«. BEOGRAD — Predsednik republike Josip Broz Tito je odpotoval na uradni in prijateljski obisk v Kuvajt, zatem pa bo obiskal še Sirijo, Jordanijo in Irak. V središču Titovih pogovorov z voditelji teh držav bodo poleg medsebojnega sodelovanja tudi pereča mednarodna vprašanja, med drugim reševanje krize na Bližnjem vzhodu ter delovanje neuvrščenih držav v sedanjih zapletenih mednarodnih razmerah. VVASHINGTON — Posledica navezave diplomatskih stikov med ZDA in Kitajsko na začetku letošnjega leta je bil obisk podpredsednika kitajske vlade Teng Hsiao-pinga v Washingtonu. Kitajski državnik je imel izčrpne in vsestranske pogovore z ameriškim predsednikom Carterjem. Med pogovori so izmenjali tudi vabila za obiske na najvišji ravni. Carter je povabljen na Kitajsko, Hua Kuo-feng pa v ZDA. RIM — Italijo vznemirja nova vladna kriza, kajti izstop komunistov iz vladne večine je močno omajal temelje krščanskodemo-kratske vlade premiera Andreottija. Voditelji petih demokratičnih strank so namreč odrekli podporo tej vladi, ker kljub nekaterim gospodarskim uspehom ni izpolnila vseh pričakovanj. Pri tem komunisti opozarjajo, da je vlada res dosegla velike rezultate, vendar ne samo zaradi svojih zaslug in zaslug krščanske demokracije, temveč zaradi prispevka drugih demo- kratičnih strank in predvsem delavskega razreda, ki je prav gotovo največ prispeval, da so se napolnile državne blagajne. MOSKVA — Širše mednarodno zanimanje je pritegnil obisk romunskega zunanjega ministra Stefana Andreija v Sovjetski zvezi. Andrei se je med drugim pogovarjal tudi s predsednikom vlade Kosiginom o razvoju odnosov med državama. Veliko zanimanje za te pogovore izvira iz dejstva, da se močno razhajajo pogledi sovjetskih in romunskih državnikov na nekatera pomembna mednarodna vprašanja. V Bukarešti so, denimo, odločno obsodili vietnamsko agresijo v Kampučiji, medtem ko se je Moskva povsem postavila na stran Hanoja. TEHERAN — Iranski verski voditelj Homeini se je po petnajstih letih izgnanstva vrnil v domovino. Na letališču ga je po prihodu iz Pariza navdušeno pričakala večmilijonska množica. Dejstvo, da je iranska vlada dovolila Homeiniju vrnitev, ni omililo nasprotij med islamskim voditeljem in premierom Bahti-jarjem in ni pomirilo napetega ozračja v Iranu. Homeini je namreč zahteval, da Bahtijar odstopi, ta pa tega ni pripravljen storiti niti ni pristal, da bi bili v državi dve vladi. Homeinijeva vrnitev odpira novo poglavje v razvoju' krvavih dogodkov, ki ne izključujejo možnosti izbruha državljanske vojne v Iranu. OD SOBOTE DO SOBOTE Nedelja, 28. januarja V Cerknem je bila spominska svečanost ob 35-letnici napada na 6. partijski tečaj, ko je padlo 46 tečajnikov, komunistov z območja Primorske in Gorenjske. Na spominski svečanosti je govorila Vida Tomšič. Predstavniki vseh vodstev družbenopolitičnih organizacij, skupščine in izvršnega sveta SR Slovenije so obiskali Edvarda Kardelja in mu voščili ob 69. rojstnem dnevu. Ponedeljek, 29. januarja Na seji odbora za praznovanje letošnjega meseca mladosti pri RK ZSMS so obravnavali program prireditev in se dogovorili o pripravah za start štafete mladosti, ki bo letos v občini Ravne. Štafeta bo odšla s kraja, kjer sta bila pri Kefrovem mlinu drugi in tretji kongres SKOJ. Torek, 30. januarja Predsedstvo CK ZKJ se je ob obravnavi programa letošnjih proslav odločilo, da bo slavnostna seja centralnega komiteja v Bohinju, kjer je bil pred štiridesetimi leti konstituiran Centralni komite KPJ. Predsedstvo RS ZSS je pozvalo delavce, da se dejavno vključijo v obravnavo zaključnih računov v organizacijah združenega dela ter na tej podlagi sprejmejo ustrezne sklepe za gospodarjenje v letošnjem letu in v prihodnjem srednjeročnem planskem obdobju. Sreda, 31. januarja Republiški svet za vprašanja družbene ureditve je obravnaval paket zakonskih osnutkov in predlogov o usmerjenem izobraževanju, osnovni šoli ter o vzgoji in varstvu predšolskih otrok. Zakonski teksti so prav te dni prišli v javno obravnavo. Na skupni seji so predstavniki RS ZSS in predsedstva Skupščine SRS Slovenije obravnavali program dela skupščine, ki se letos prvič začenja s koledarskim letom. Dogovorili so se zlasti o vlogi sindikatov pri obravnavi tistih vprašanj iz programa dela skupščine, kjer nastopajo sindikati kot nosilci akcij, kar velja zlasti za področje družbenoekonomskih odnosov. Četrtek, 1. februarja Izvršni svet Skupščine SR Slovenije je na svoji seji obravnaval osnutke in predloge zakonskih aktov za bližnje seje zborov republiške skupščine. Posebno pozornost so na seji namenili programu dela pri oblikovanju družbenega plana in prostorskega plana Slovenije za obdobje 1981—85 ter izhodiščem za pripravo dolgoročnega programa razvoja do leta 2000. Gorenje-Glin iz Nazarij širi proizvodne programe Tudi Mariborčanom grozi pomanjkanje mesa Na vrsti so: montažni objekti Združevanje sredstev edini izhod Marijan Lipovšek Kljub velikemu naravnemu bogastvu — gozdovom se je predelava lesa v Gornji Savinjski dolini razmahnila šele po letu 1965, največjo tradicijo dotlej pa je imelo žagarstvo. Po dograditvi novih zmogljivosti za primarno predelavo je leta 1971 stekla v Nazarjah proizvodnja ivernih plošč, v zadnjih letih pa so modernizirali in povečali zmogljivosti druge proizvodnje. V prihodnje želijo v Lesni industriji GORENJE-GLIN Nazarje — ta največji delovni kolektiv v občini Mozirje se je lani vključil v sestavljeno organizacijo združenega dela Gorenje — razširiti zlasti predelavo ivernih plošč in žaganega lesa, da bi tako zagotovil višjo stopnjo predelave, kot jo dosegajo doslej. Z vključitvijo v sestavljeno organizacijo združenega dela Gorenje si je skoraj 1.000-članski delovni kolektiv nazarskih lesar- jev želel ustvariti pogoje za hitrejše uresničevanje zastavljenih razvojnih ciljev, posebej tistih, ki zadevajo osvajanje tržišča in enotno razvojno politiko. Napovedi, da bo Lesna industrija GORENJE-GLIN Nazarje po letu 1980 občutno povečala obseg proizvodnje in skupni prihodek, na tržišču pa se pojavila z novimi proizvodi, že začenjajo uresničevati. Posebna skupina strokovnjakov v razvojno-tehničnem sektorju nazarske Lesne industrije GORENJE-GLIN pripravlja investicijski program za proizvodnjo montažnih objektov v Nazarjah. Trenutno pripravljajo predlog tehnologije, ki se tesno povezuje z osbtoječo proizvodnjo v Nazarjah, obenem pa tudi že iščejo kooperante na celotnem jugoslovanskem območju za vse druge materiale oziroma sestavne dele, ki so ali bodo po- trebni v proizvodnji montažnih objektov. Napovedujejo, da bo stekla proizvodnja montažnih objektov v Nazarjah že ob koncu leta 1980, seveda če ne bo večjih nepredvidenih težav. Število zaposlenih se bo v Lesni industriji GORENJE-LGIN Nazarje z novo proizvodnjo podvojilo. Prednost tehnologije, ki io bodo uporabljali v Nazarjih pri proizvodnji montažnih objektov, bo širokopanelni sistem gradnje . V Nazarjah bodo, denimo, že v tovarni finalizirali zunanje stene, drugi proizvajalci pa izdelujejo zunanje stene iz manjših elementov in jih sestavljajo na gradbišču. Krški papirničarji v jubilejnem letu Novi razvojni načrti Ivo Virnik Pred 40 leti je v Krškem začela obratovati Bonačeva tovarna celuloze z letno zmogljivostjo 10.000 ton. V povojni zgodovini je bilo za krške papir-ničarje izjemno pomembno 1971. leto. Takrat so se namreč na referendumu odločili za uresničitev prvega srednjeročnega razvojnega načrta. Po dogovoru med slovenskimi papirničarji, ki so za novo proizvodnjo celuloze združili svoje delo in sredstva, je pričel pred štirimi leti najprej obratovati tretji papirni stroj s tako imenovano vertiformo in za predelavo starega papirja, kasneje pa so zgradili še tovarno magnefitne celuloze. S prehodom kalcijeve na magnezijevo osnovo pridobivanja celuloze in s povečanjem zmogljivosti od 60.000 na 160.000 ton celuloze letno so Krčani naposled le ujeli korak s svetovno tehnologijo v papirni panogi. Po postavitvi papirnega stroja za proizvodnjo embalažnih papirjev znaša danes skupna zmogljivost vseh štirih papirnih strojev 130.000 ton časopisnega papirja na leto, skupna blagovna proizvodnja pa kakih 230.000 ton. V tovarni je zaposlenih 1800 delavcev, ki združujejo delo v osmih temeljnih organizacijah in v delovni skupnosti skupnih služb. Z zgraditvijo nove tovarne magnefitne celuloze je »Djuro Salaj« sklenil doslej največjo investicijo in se tako v svoji panogi uvrstil med srednjeevropske velikane. V letošnjem jubilejnem letu nameravajo v »Djuru Salaju« uresničiti še preostale naloge srednjeročnega načrta, med njimi vgraditev procesne regulacije za tretji papirni stroj, postavitev opreme za izdelavo in predelavo valovite lepenke z letno zmogljivostjo 25.000 toryrekon-struirati pa nameravajo tudi četrti papirni stroj, da bi si zagotovili potrebne surovine za novo tovarno embalaže v Senovem. Seveda gre še za nekaj manjših, a zato nič manj pomembnih načrtov, kot so montaža naprav za izdelavo papirnih stročnic, gradnja novih delavnic za vzdrževanje in zamenjava opreme za manipulacijo z lesom. Razmišljajo pa tudi o postavitvi petega papirnega stroja, s čimer bi zaokrožili proizvodnjo časopisnega satinira-nega ilustracijskega papirja in premaznih papirjev. O upravičenosti te investicije ne kaže izgubljati besed, saj bo samo letos primanjkovalo na jugoslovanskem trgu skoraj 20.000 ton časopisnega papirja. In čeprav ga ni dovolj niti za domače potrebe, smo lani izvozili nekaj manj kot 14.000 ton tega papirja! Krčani, ki ta čas zadovoljujejo 80 odstotkov jugoslovanskih potreb po časopisnem papirju, napovedujejo, da bo ne le v letošnjem, temveč tudi v prihodnjih letih oskrba s papirjem kritična. Razmere se bodo uredile šele po letu 1983, ko naj bi v Krškem začeli s proizvodnjo dodatnih 100.000 ton časopisnega papirja. Naložba bo veljala nekaj milijard dinarjev in bo zanjo potrebno združevati sredstva, kot smo to storili že pri postavitvi tretjega papirnega stroja. Krški papirničarji bodo letos izvedli več akcij za varstvo okolja. lotiti se nameravajo gradnje naprav za čiščenje odpadnih voda, dimnih plinov ter nevtralizacije kislin in alkalnih odplak. Naložba, ki bo sklenjena 198«. leta in bo veljala 25« milijonov dinarjev, pomeni poravnavo starega dolga tovarne celuloze in papirja »Djuro Salaj«, največjega onesnaževalca okolja v Posavju. Več kot kataster Ciril Brajer Glavni štab NOV in POS je 2«. januarja 1944 izdal odredbo o ustanovitvi geodetske sekcije. Te dni torej slovenski geodeti slave svojo 35. obletnico. V vseh letih razvoja naše družbe je geodetska služba prispevala znaten delež k reševanju pomembnih družbenih nalog — zagotavljala je nujne podatke o stanju v našem prostoru in opravljala številna druga dela: izdeluje geodetske načrte, karte, katastre in evidence, dejavnost pa je razširila tudi na cestno, vodno, komunalno gospodarstvo, kmetijstvo in na druga po- dročja gospodarstva. Danes lahko govorimo o družbeni in idejni preobrazbi njihovega dela, saj je prostorsko načrtovanje postalo nepogrešljiv del družbenega načrtovanja. Tega si brez dobrega dela geodetov ne moremo več predstavljati. Zahtevnim nalogam primerno so posodobili svoje učne programe, dejavnost so vsebinsko poglobili in razširili. To je seveda dvignilo raven kakovosti njihovih izdelkov (ne le tehnično, od »inventarizacije« so prešli do analize, ki poleg stanja v prostoru prikazuje tudi procese v n^em). V celovitem sistemu družbenega obveščanja geodeti vse bolj uspešno iščejo način zbiranja, obdelave in prikazovanja podatkov, na podlagi katerih bo samoupravno odločanje o prostoru bolj zaživelo. Za čim boljše opravljanje teh nalog so odgovorni vsi subjekti v »geodetskem združenem delu«, prav tako pa tudi vse občine in republike. Geodeti se bodo morali zato povezati z vsemi nosilci obveščanja, kar jim je doslej uspelo le s statistiko. Predvsem pa se nameravajo čimprej samoupravno povezati tudi s porabniki svojih $to-ritev. ; . . Ivo Kuljaj Vsi tarnamo, da je meso predrago. Če pa bi se malce bolj pogovorili o tej draginji, bi bržčas ugotovili, da so cene mesa — glede na proizvodne stroške — še prenizke. Kot je znano, določajo cene mesu kot tudi nekaterim drugim osnovnim živilom republiški organi za cene. Te cene pa mesnopredelovalne organizacije združenega dela ocenjujejo kot nerealne. Gre namreč za neusklajenost med cenami krmil in prodajnimi cenami mesa. Za ponazoritev naj povemo, da je dejanska cena koruze danes že skoraj dvakrat večja od cene, ki je vkal-kulirana v prodajne cene mesa, saj dosega na novosadski borzi že 4,55 din za kilogram. Jasno je, da imajo rejci govedi in prašičev veliko višje stroške; ti bodo dosegli letos pri pitanju govedi v družbeni proizvodnji med 31 in 37 dinarjev za kilogram prirasta goveje živine in približno 28 do 3« dinarjev za kilogram prirasta prašičev. Glede na to, da so sedanje minimalne in zagotovljene odkupne cene za kilogram žive teže govedi 25,36 dinarja in za prašiče 22,72 din, je zelo verjetno, da se bodo rejci živine še bolj kot doslej usmerjali v proizvodnjo mleka, prašičerejo pa sploh opustili. Grozi nam torej pomanjkanje mesa. V zvezi s tem pa je treba dodati, da so še nekaj nižje zagotovljene minimalne odkupne cene iz kooperacijske proizvodnje tako pri govedi kot prašičih! Zakaj naj bi kmet ceneje redil govedo kakor družbena proizvodnja, ne vemo. Če potegnemo črto pod navedene številke, kaj hitro ugotovimo, da imajo mnoge mesno-pre-delovalne organizacije združenega dela pri oskrbi trga z mesom manjše pa tudi večje izgube. Cen ne morejo dvigniti, ker bi bil potrošnik s tem preveč prizadet. Nekatere si pomagajo tako, da izgubo te dejavnosti pokrivajo z dohodkom iz proizvodnje drugih mesno-prehrambenih artiklov. Seveda lahko to počno le tisti proizvajalci, ki imajo sodobno tehnologijo. Teže to store tisti, ki imajo zastarelo in neekonomično proizvodnjo in ki jih pri nas ni malo. Izgub pri prodaji mesa ne morejo pokrivati in poslujejo z izgubo. Kot smo slišali na nedavni razširjeni seji mariborskih sindikatov, sodi mednje tudi TM1 »Košaki«, ki je lani poslovala s precejšnjo izgubo. V razpravi je sicer več delegatov poudarilo, da izgube v TM1 »Košaki« niso zgolj objektivne narave, temveč da so k njej v precejšnji meri prispevale tudi notranje slabosti v tej delovni organizaciji. Kljub temu pa so ugotovili, da izgube v TM1 »Košaki« niso zgolj stvar te delovne organizacije, ampak vse njihove družbene skupnosti. Da bi zagotovili nji- hovemu mestu v prihodnje redno preskrbo z mesom, so sprejeli sklep o ponovnem razpisu referenduma za sprejem samoupravnega sporazuma o združevanju sredstev za intervencijo na področju proizvodnje in porabe hrane. Po tem sporazumu naj bi se udeleženci, ki bi ga sprejeli, zavezali, da bodo namensko združevali del čistega dohodka v višini 6,26 odstotka od bruto osebnih dohodkov brez obveznosti vračanja. Mariborski sindikati so omenjeni samoupravni sporazum pred časom že sprejemali, vendar ga je podpisalo le 38 odstotkov vseh organizacij združenega dela. Povedati tudi moramo, da je bilo tudi tokrat precej težav, preden so delegati mariborskega občinskega sindikalnega sveta sprejeli sklep o ponovnem glasovanju. Sicer ne vemo, zakaj mariborsko združeno delo ni sprejelo samoupravnega sporazuma, jasno pa je, da je to trenutno edina pot, ki vodi iz zagate. Ob vsem tem pa bo seveda potrebno misliti tudi na dolgoročno rešitev. Sestavljavci samoupravnega sporazuma so na to že opozorili, ko so zapisali, da bo obenem z intervencijami v primarni proizvodnji potrebno v SOZD TIMA opraviti temeljito tehnološko sanacijo predelovalne industrije v regiji. Novi odnosi v zavarovalstvu si utirajo pot Delegati izboljšali poslovanje Marjan Horvat Kaj kmalu po sprejemu nove ustave so stekle zelo intenzivne razprave tudi o samoupravni preobrazbi slovenskega in jugoslovanskega zavarovalstva in zavarovalniških organizacij. Pred dobrima dvema letoma pa se je v naši republiki pokazal tudi rezultat teh razprav. Sprejet je bil samoupravni sporazum o konstituiranju in oblikovanju razmerij zavarovancev v zavarovalni skupnosti Triglav, prišlo pa je tudi do združitve za varovalnic Sava in Maribor v enotno zavarovalno skupnost. Nekaj več kot 8000 delegatov sodeluje pri samoupravnem odločanju v zavarovalni skupnosti Triglav: v 99 temeljnih zavarovalnih skupnostih, v 16 območnih zavarovalnih skupnostih (pet jih je zunaj najše republike), v petih rizičnih skupnostih, kjer so združene sorodne vrste zavarovanja, in slednjič tudi v skupščini 'zavarovalne skupnosti Triglav in, njenih organih. Čeprav deluje zavarovalna skupnost navzven kot enotna organizacija, ki tudi jamči s skupnimi sredstvi za izplačila odškodnin, pa velja povedati, da zavarovalna sredstva niso več zbrana na skupen žiro račun v »centrali« zavarovalne skupnosti, temveč v območnih zavarovalnih skupnostih. Kljub »dislociranosti« sredstev pa ne prihaja do kratkih stikov v tistih primerih, ko »zavarovalnica« potrebuje večje vsote denarja za izplačila odškodnin po elementarnih nesrečah. V zavarovalni skupnosti so uveljavili neke vrste avtomatizem pri združevanju sredstev v takih ali drugih posebej dogovorjenih primerih, kar. se je pokazalo zelo učinkovita oblika združevanja sredstev. Praktičen rezultat pravilnika, ki velja za izplačila odškodnin v primerih večjih katastrof, se je pokazal ob lanski toči, ko so v enem tednu zavarovanci dobili izplačane odškodnine, pri tem pa sta bila le dva sporna primera pri oceni višine odškodnine. Velik napredek je storjen tudi pri gospodarjenju s sredstvi v rizičnih skupnostih. V zavarovalni skupnosti je konstituiranih pet rizičnih skupnosti: industrijsko zavarovanje, kmetijsko, prometno, komunalno in družbeno ter osebna zavarovanja. Znano je, da je v preteklosti zlasti kmetijsko zavarovanje ustvarjalo izgube v zavarovalnici. Razlog za to je bil v napačni organiziranosti tega zavarovanja, saj je družbeni ali zasebni kmetijski zavarovanec zavaroval stroje v eni, stanovanjske hiše in poslopja v drugi, posevke in živino pa spet v tretji vrsti zavarovanja. Sedaj, ko je ustanovljena enotna rizična skupnost za kmetijstvo^so v njej združene vse vrste zavarovanj — razen osebnega in nekaterih drugih, ki jih izloča že zakon. Rezultati pa so se pokazali že po dveh letih, saj je danes tudi kmetijsko zavarovanje brez izgub. Spremenil pa se je tudi odnos delovnih kolektivov. Vse bolj se zavedajo pomena zavarovanja družbenih sredstev, s katerimi gospodarijo, saj prek zavarovanja tudi zagotavljajo, da se njihova vrednost ne zmanjša. Velja pa omeniti še nekaj: v zavarovalnih skupnostih ležijo sredstva, ki za tekočo likvidnost pri odplačilu odškodnin niso potrebna, čeprav nekaj »prinašajo« tudi bančne obresti. Prav gotovo bi lahko ta sredstva smotrneje izkoristili. Zato v zavarovalni skupnosti razmišljajo, kot nam je omenil Stjepan Šaubert, predsednik njenega kolektivnega poslovodnega organa, da bi jih lahko v dobršni meri uporabili za skupne naložbe v organizacijah združenega dela. Prav ta čas tečejo prvi razgovori o tem, kako to možnost tudi izkoristiti. ; i Niso za vse krivi »subjektivni« dejavniki Breme formularjev Pet novih tovarn sladkorja Vojvodinske peterke i , B. Stankovič Knjigovodje v delovnih organizacijah so že vrsto let izpostavljeni pravemu obstreljevanju kritikov. Očitajo jim, da so bilance zelo zapletene in nerazumljive in da samoupravljalcem ne preostane nič drugega, kot da dvignejo roke. Kolikšna ovira je to za resnično odločanje o delitvi letnega dohodka, je slikovito povedal eden izmed udeležencev nedavne razprave v zvezni konferenci SZDL Jugoslavije: »Delavci se srečujejo s takšno metodologijo, da bi potrebovali kompletno znanje več znanstvenih področij, saj brez sinusov, cosinusov, indeksov in enačb ne morejo ničesar razvozlati. Nerazumljivost pa bi lahko očitali tudi drugi strani. Predpisi, ki urejajo to materijo, so namreč prav tako pravi labirint. K temu dodajmo, da se najpogosteje sprejemajo pet minut pred dvanajsto, takrat ko morajo biti bilance že gotove. .Upravičeno vztrajanje pri ustavnih določilih in .zakonskih pooblastilih, da delavec ima pravico biti pravočasno in celovito obveščen, da bi lahko zanesljivo odločal pogosto trči v zid neprilagojene zakonodaje. Enakih težav se knjigovodje bojijo tudi to pot. Strah je prinesla nedavna seja zveznega izvršnega sveta, na kateri so spremenili in dopolnili zakon o skupnem prihodku. Res je sicer, da ta zvezni predpis ureja samo del materije o zaključnih računih, ker največje število prispevkov predpisujejo skupščine samoupravnih interesnih skupnosti. Če pa bodo katere izmed njih spremenile svoje sklepe, bodo knjigovodje morali znova pripravljati mnoge obračune. O vlogi službe družbenega knjigovodstva pri ustvarjanju teh težav pa sploh ni treba govoriti, še zlasti če vemo, da še niso »natisnjeni« vsi formularji, ki bodo prav tako obvezno »branje« za bilanco poslovanja. Sestavljalce letošnjih poročil o poslovanju ne more opravičiti nikakršna naglica, če bodo delovni ljudje sprejemali bilance samo formalno, z dvigovanjem rok. Izpit samoupravljanja ne more biti priznan niti delegatom niti knjigovodjem, pa tudi ne samoupravnim organom. Vendar, kot vidimo, le-ti za to niso zmeraj krivi. Zoltan Hatala Vojvodina bo v letu 1979 pokrila vse potrebe Jugoslavije po sladkorju. Še več, sladkor bo celo lahko izvažala. Potem ko je začelo obratovati pet novih sladkornih tovarn, v pokrajini pričakujejo, da bodo imeli prihodnje leto 200 tisoč ton sladkorja preveč. Povsem razumljivo je torej, da so našo državo sprejeli v mednarodno zvezo držav proizvajalk sladkorja, v okviru katere je Vojvodina ponudila za prodajo na tujem 70 tisoč ton sladkorja. S tem je v Vojvodini storjen tudi velik korak pri spremembi strukture gospodarstva pokrajine, razvijanja živilske industrije in tiste industrije, ki predeluje kmetijske pridelke. Z vojvodinskega stališča to tudi pomeni, da bodo gospodarsko manj razvite komune prišle v vrste razvitejših. Vseh 5 sladkornih tovarn je namreč postavljenih v industrijsko nerazvitih komunah, kjer je število nezaposlenih razmeroma veliko. Po drugi strani pa ne smemo pozabiti tega, da bodo »vojvodinske peterke« — kot imenujejo nove sladkorne tovarne — omogočile, da bodo lahko stalno zaposlili 1.800 ljudi, število zaposlenih v času »sladkorne kampanje« pa bodo povečali za 800. Graditev vojvodinskih sladkornih tovarn je pomenila tudi preverjanje -sposobnosti naših znanstvenikov, inženirjev in gradbenikov. Že zdaj lahko ugotovimo: gradbinci so zelo uspešno opravili svojo nalogo in priznanje so dobili ne le od domač ih, ampak tudi od tujih strokovnjakov. Obogatili so se tudi s takšnimi izkušnjami, da se lahko lotijo graditev sladkorne tovarne kjerkoli po svetu. Med graditvijo se je oblikovala poletna ekipa mladih strokovnjakov, projektantov in inženirjev, ki se lahko spoprime s še tako zahtevnimi investicijskimi nalogami. Sladkorne tovarne v Vojvodini so torej zgrajene. V jeseni, ko bodo začele obratovati z vso zmogljivostjo, bodo prispevale k zvišanju življenjskega standarda. To je tudi sad združevanja. Več kot 65 temeljnih organizacij združenega dela se je namreč združilo v skupni akci ji in prispevalo 100 milijonov dinarjev. Se je splačalo? Odgovor bo dal jutrišnji dan. V Vojvodini v vsakem primeru mnogo pričakujemo od sladkornih tovarn. Seja zveznega odbora sindikata delavcev tekstilne, usnjarske in obutvene industrije Preobrazba vodilnih organov v družbenopolitičnih organizacijah Tekstilci delajo za druge Tekstilci so se ponovno znašli v izjemno težkem položaju. Že prvi dnevi januarja ko so poskočili življenjski stroški, napovedano pa je tudi povečanje cen električne energije, komunalnih storitev in še marsičesa, so 326 tisoč tekstilnim delavcem v Jugoslaviji prinesli nove skrbi. Tekstilci namreč takšnega povečanja življenjskih stroškov zavoljo nizkih osebnih dohodkov,lani je bil poprečni osebni dohodek v tekestilni industriji 3.590 dinar-jev,ne bodo mogli prenesti. Tako ocenjevali na sestanku pred-Inikov republiških in pokra-mskih odborov sindikata, delavcev v tekstilni industriji ter usnjarski in obutveni, ki je bil minuli teden v Beogradu. Položaj je takšen, so trdili na tem sestanku, da celo velike delovne organizacije kot so krapinski »Krateks«, zagrebška tovarna »Nada Dimič« in drugi znani proizvajalci tekestila in' konfekcije, z dohodkom, ki ga ustvarjajo, komajda pokrivajo materialne stroške. Dohodek na delavca v tej dejavnosti je samo K) tisoč dinarjev, tako da tekstilci ob stalnem naraščanju materialnih stroškov, cen reprodukcijskih materialov in vse manjših možnosti za izvoz skorajda nimajo možnosti, da bi sami zboljšali svoj gospodarski položaj. Samo v minulem letu je varaždinski »Varteks« odštel za pogodbene obveznosti 44 odstotkov dohodka, makedonske tekstilne tovarne pa samo za obresti porabijo 12 odstotkov dohodka. Zvezni odbor sindikata delavcev v tekstilni, usnjarski in obutveni industriji je sprejel program nalog sindikata, ki bi pomagale, da bi uresničili razvojno politiko teh dejavnosti v tem letu in s tem popravili težak položaj. Predlaga tudi, da bi tekstilne delovne organizacije še bolj dosledno uresničevale določbe zakona o združenem delu, ki zadevajo samoupravno organiziranje in dohodkovno povezovanje. Težav je, kot so ugotovili na sestanku, zelo veliko tudi v odnosih med proizvodnimi in tr- govskimi delovnimi organizacijami, saj namesto dohodkovnih odnosov vsiljujejo proizvajalcem maržne odnose. Očitno pa je, da vsi ti ukrepi ne bodo mogli bistveno popraviti položaja tek -stilne industrije vse dotlej, dokler ne bodo urejeni tudi nekateri odnosi pri ustvarjanju dohodka in dokler stroški za materinstvo, ki močno obremenjujejo prav to dejavnost, ne bodo postali solidarnostna skrb celotne družbe. Na seji zveznega odbora so govorili tudi o pripravi elaborata za pridobitev pogojev za beneficirano delovno dobo za posamezna delovna opravila in naloge v usnjarski industriji. Elaborat pripravlja inštitut za medicino dela v Nišu, financira pa ga 37 delovnih organizacij te dejavnosti. Preostalih 29 delovnih organizacij pa se bo moralo te dni odločiti, ali bodo pristopile k izdelavi elaborata ali ne. Z. B.V. Manj oblasti in več odgovornosti Slavko Markovič Znana je zgodba o mladinskem funkcionarju, ki je, ko je začel tretji mandat kot profesionalec na čelu mladinskega komiteja, izjavil: »Mi mladi kadri smo pomemben dejavnik v tej družbi. Z nami morajo računali vse preostale družbenopolitične organizacije, kot so socialistična zveza, zveza komunistov, zveza sindikatov in zveza borcev.« Če bi govoril o celoti mladinske organizacije, na katero je treba računati, bi bilo to prav gotovo dobro. Tako pa je postala samo šala o trajnih kadrih, ki, ko enkrat ugriznejo v profesionalno politično pogačo, le-to težko zamenjajo za prozaično delovno mesto, kjer je treba služiti kruh, ali pa še več od tega. Vendar ne gre za rotacijo niti za politične staroselce, marveč za uvajanje načela kolektivnega vodenja v družbenopolitičnih organizacijah. To načelo pa se, kot vemo, ne nanaša samo na mladi rod, ki je organiziran v zvezi socialistične mladine. Nedavna razprava v predsed- stvu republiške konference SZDL Hrvaške je pokazala, kako so v nekaterih okoljih neopravičene zgodbe o nenadomestljivih kadrih, kot tudi o tem, da bo uvedba načela kolektivnega vodenja prinesla svežo kri političnemu življenju v vseh organizacijah. Rečeno pa je bilo, da uvajanje tega načela ne terja naglice, vendar tudi ne prenese odlašanja, ker zamah samoupravnega razvoja terja tudi nove ljudi na starih mestih in nove ideje za nove in narasle potrebe družbe. S tem v zvezi je predsedstvo pripravilo vse za »carski rez« v socialistični zvezi. Predvideno je; da bodo konference SZDL na vseh ravneh namesto predsednika volile predsedstva, to pa bi znotraj svojih vrst izbralo predsednika za leto dni. Po izteku predsedniškega mandata bi se vrnil na delovno mesto, kjer je delal, vendar bi ostal član predsedstva v celotnem štiriletnem mandatnem obdobju. Priporočili pa so, in to ne brez razlogov, da se je praviloma treba izogniti preseljevanju profesionalnih funkcionarjev iz ene družbenopolitične organizacije v drugo. Enako načelo bo veljalo v celotni socialistični zvezi, razen v krajevnih organizacijah bi bilo nekoliko drugače. Zanimivo je pripomniti, da nekateri zastopajo stališča o potrebi usklajevanja dela družbenopolitičnih organizacij prek dela njihovih strokovnih služb. S tem v zvezi so priporočili, da bi se lotili poenotenja zlasti v komunah. Načelo kolektivnega vodenja tako postaja sestavni del načina organiziranja SZDL. Od starih načel pa bo v vsakem primeru ostala še naprej posamična odgovornost vsakega funkeonarja. Skratka — gre za manj oblasti in več odgovornosti in uspehov pri delu. NAJNOVEJŠE V DRUŽBOSLOVNI ZBIRKI ZALOŽBE DELAVSKA ENOTNOST! V mesecu dni so v družboslovni zbirki založbe Delavska enotnost izšle štiri pomembne knjige: Dr. Marko Bunc: MARKETING V ZDRUŽENEM DELU — Področje plasmaja Cena: 390 din Lenart Šetinc: TEMELJI SAMOUPRAVNEGA SISTEMA INFORMIRANJA Cena: 190 din Dr. Lojze Sočan: POT V GOSPODARSKO RAZVITOST (Problemi dolgoročne razvojne usmeritve Slovenije) Cena: 360 din Dr. Vladimir Sruk: FROMMOVA HUMANISTIČNA VIZIJA Izvirna slovenska študija o velikem humanistu Cena: 290 din Knjige lahko (s priloženo naročilnico) naročite na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4. NAROČILNICA Pri TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo: ______ izvodov knjige MARKETING V ZDRUŽENEM DELU ------ izvodov knjige TEMELJI SAMOUPRAVNEGA SISTEMA INFORMIRANJA ___i___ izvodov knjige POT V GOSPODARSKO RAZVITOST ______ izvodov knjige FROMMOVA HUMANISTIČNA VIZIJA Naročene knjige nam pošljite na naslov:________________________ (Ulica, poštna številka, kraj) Naročeno, dne, kraj:.__________________________________________ Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig. Žig (čitljiv podpis naročnika) V Sloveniji je veliko športnih objektov povsem neizkoriščenih Zanimiva telesnokulturna akcija revije 7 D Smučarska vlečnica »V zdravju je moč« brez lastnika Ivo Bajec Nedvomno predstavlja pomanjkanje športnih objektov v Sloveniji precejšnjo oviro pri razvoju množičnosti in tudi kvalitetnega športa. Mimo tega še tisti skromni športni objekti, ki jih imamo, predčasno propadejo. V mislih imamo vzdrževanje objektov oziroma upravljalce, ki naj bi zanje skrbeli. Takih primerov ni malo in kar kličejo po sistemski ureditvi, kajti družbena sredstva, ki so bila zbrana s prizadevanjem mnogih, predvsem pa delavcev, gredo nemalokrat zaradi neurejenega lastništva in vzdrževanja v kategorijo, ki ji pravimo »družbena škoda«. Eden takšnih primerov je tudi vlečnica na Velikih Blokah, že znanem prizorišču smuških tekov. Pred štirimi leti so tam s pomočjo delovnih organizacij, tudi primorskih, ki so bile za to naložbo zaradi bližine močno zainteresirane, ter številnih prostovoljnih udarniških ur vaščanov in smučarskih ter turističnih delavcev ustanovili konzorcij, ki naj bi združeval smuške teke in smučaije. Več kot dvesto starih milijonov in mnogo znoja je bilo potrebno, da je bila vlečnica nared. In zdaj, ko bi morala zamisel o turističnem prebujenju tega okoliša zaživeti, se je začelo zatikati prav tam, kjer se ne bi smelo — pri vprašanju, kdo naj upravlja z investicijo! Konzorcij je bil zapuščen, ker ni zadostil vsem predpisom, vlečnica pa je postala samo še spomenik nekdanjim prizadevanjem, brez lastnika, brez upravljalca in zato tudi brez uporabne vrednosti, saj je večji del stala neizkoriščena ! V zadnjem času sicer spet razpravljajo o lastništvu in upravljanju, toda dokončne rešitve še vedno ni. Začasno žičnica sicer obratuje in začasno jo upravlja smučarsko društvo iz Cerknice, toda tako bo samo med počitnicami, potem pa bo problem znova tak, kot je že nekaj let: Kdo bo prevzel lastništvo, kdo bo upravljalec! Za zdaj — zaman! V cerkniški občini večina meni, da bi morala žičnico prevzeti enota Sap-Viator v Cerknici. Delavci te temeljne organizacije pa se otepajo te zadolžitve, češ da to ni njihova dejavnost in da bi zanesljivo pridelali samo izgubo. Uradnega zagotovila o kritju morebitne izgube pa doslej še ni od nikogar. Seveda si ne moremo vzeti pravice razsodnika, toda očitno je, da bi se morali telesnokulturna skupnost in turistični ter družbeni delavci tega območja dogovoriti, kdo bo upravljal z žičnico. Zakaj ne bi drag športni objekt zares služil svojemu namenu v veselje mladih in številnih izletnikov. Ivo Kuljaj Po nekaterih podatkih se v Sloveniji ukvarja z rekreacijo samo osem odstotkov delavcev, kar je seveda veliko premalo. O tem so začeli malce bolj premišljevati novinarji mariborskega tednika 7D v veliki akciji z naslovom »V zdravju je moč«. Namen akcije je, da bi kar največje število delavcev ■— ne glede na starost — pripravili do tega, da bi se v večji meri udeleževali koristne rekreacije, saj je znano, da utrjeno telo vpliva na večjo storilnost na delovnem mestu, na zdravje in vsestransko dobro počutje. V akciji sodeluje v prvem poskusu osem večjih organizacij združenega dela. Tomos, Meblo, Krka, Blagovno-transportni center Ljubljana, Sava, Gorenje, Železarna Ravne in Mura iz Murske Sobote. Mariborski časnikarji so za pomoč zaprosili Mita Trefalta, ki je pomagal z idejami in sprejel predlog, da pripravi športne igre in vodi prireditve v različnih krajih Slovenije. Naj zapišemo, da je pri organizacijah združenega dela vladalo veliko zanimanje za predlagane in pripravljene oblike rekreacije. Kot je po prvem srečanju med Blagovno-transportnim centrom Ljubljana in Tomosom zapisal Ivo Ivačič, organizatorji športne in rekreativne dejavnosti zatrjujejo, da je pri teh športnih pripravah v začetku sodelovalo le po nekaj delavcev, sedaj pa jih je iz dneva v dan več. Pred časom so starejšega delavca težko spravili v telovadnico, zdaj pa starejši že enakopravno sodelujejo z mladimi (to pa je tudi poglavitni namen akcije). V soboto, 27. januarja sta se v okviru akcije »V zdravju je moč« pomerili Železarna Ravne in Mura iz Murske Sobote. Korošci so nas v dvorani osnovne šole »Prežihov Voranc« sprejeli z domačo pesmijo. V dvorano sta prikorakali obe športni vrsti in ko se je zvrstilo nekaj govornikov, ko so zamrli še zadnji toni glasbe ansambla »Fontane«, je zadevo prevzel v svoje roke Mito Trefalt. Po nabito polni športni dvorani, v kateri se je gotovo zbralo več kot 500 ljubiteljev športa, so se kaj kmalu začeli razlegati klici spodbude. Korošcem niso ostali dolžni niti navijači iz soboške Mure. Bilo je prav zanimivo gledati skupinske preskoke vrvice, sonožne mete v koš, slalom prek ovir, tekmovanje štafet in še marsikaj drugega. Se posebno zanimivo je bilo merjenje predklona. Nastopajoči je stal na posebnem zaboju; na katerem je bilo treba v predklonu in iztegnjenih nog čim niže potisniti merilo. Občudovanja vreden je bil nastop nekaterih starejših tovarišic ki so potisnile merilo precej pod raven svojih nog na zaboju. Rekord v tej disciplini je dosegla »železarka« Branka Tušek, ki je potisnila merilo kar za 30 centimetrov pod raven podnožja, česar bržčas ne bi mogel marsikateri profesionalni športnik. Prizori so se vrstili kot na tekočem traku. Množica na tribuni pa tudi pod njo je navdušeno spodbujala. Kaj kmalu je bilo jasno, da je bilo to srečanje odločeno že pred samim začetkom. Ravenčani so imeli v svoji vrsti nekaj aktivnih športnikov, kar je goste iz Mure malce demoraliziralo, čeprav niso klonili. Do zadnjega so se borili z vsemi močmi. Tekstilci iz Murske Sobote so premagali Ravenčane v odbojki. Ta odbojka je bila po Trefaltovi zamisli »brez uporabe rok«, kar je koroško vrsto malce zmedlo. Seveda občinstvo ni prisostvovalo zgolj športnemu tekmovanju dveh dobrih športnih ekip, ampak tudi najrazličnejšim vložkom. Gotovo jih je prevzel najbolj tisti, v katerem je poskrbel za pravo »samoupravljalsko« vzdušje naš znani neposredni proizvajalec Jaka Štraufenciger, ali kot ga še drugače imenujemo, Vinko Simek. Zbranim je obrazložil nekaj »temeljnih postavk« v zvezi z delitvijo čistega dohodka v železarni, v svojem nastopu pa je seveda obdelal tudi druga področja življenja in dela našega samoupravljalca. Ni kaj, Jaka se precej »spozna« tudi na dogajanja na športnem področju, kar lahko presodite že po tem da mu je po nekaj sunkih desne roke narastel »srčni utrip za polnih 16 cm«! Z ^ OBVESTILO! Vse stalne in občasne naročnike naših edicij in časopisa ponovno obveščamo, da je številka našega žiro računa 50100-603-41502 pri SDK Ljubljana. Hkrati vas tudi prosimo, da račune za'naročene knjige, časopis, brošure itd. poravnate po prejemu računa ter pri plačilu OBVEZNO navedete številko iri znak našega računa. Hvala za razumevanje! CGP Delo TOZD DELAVSKA ENOTNOST V_______________________) Z,a nekatere so bile zimske počitnice vesele, za druge pa. (Foto' A Ulaga) Februarja 14. zimski spominski pohod na Stol Janko Rabič Vsakoletni zimski spominski pohod na Stol je množična družbenopolitična in planinska manifestacija v spomin na junaški boj jeseniške čete 20. februarja leta 1942, ko se je spopadla s številčno premočnim sovražnikom. V tem boju je padel partizan Jože Koder. Jeseniška četa je takrat štela 38 borcev, vodil pa jo je Polde Stražišar. V spomin na boj so se člani alpinističnega odseka pri Planinskem društvu Jesenice leta 1962 odločili, da bodo na ta dan organizirali spominski pohod na najvišji vrh Karavank. Prvi pohod je bil 25. februarja leta 1962, udeležilo pa se ga je 51 alpinistov,.planincev in preživelih borcev bitke na Stolu. Takrat so tudi sklenili, da mora pohod postati tradicionalen. Naslednji pohod je bil leta 1967, udeležilo se ga je 84 planincev, od tega leta dalje pa je bil pohod vsako leto. Leta 1974 je bilo na Stolu prvič več kot 1000 ljudi hkrati. Na vseh dosedanjih trinajstih pohodih je bilo natanko 16.982 udeležencev. Za pohod vlada vsako leto izredno zanimanje, saj očaka Karavank naskakujejo planinci, alpinisti, člani najrazličnejših društev in organizacij, rned njimi velja omeniti člane zveze slepih, zatem tabornike, graničarje, pripadnike teritorial- Z lanskega pohoda na Stol nih enot itd. Med njimi pa so vsako leto tudi preživeli borci februarske bitke na Stolu. Danes je ' živih še petv in sicer Jeseničani Ivan Vovk-Živan, Franc Kono-belj-Slovenko, Ivanka Kozar in IfSillll Foto: J. R. Ciril Triler-Čiro ter Anton Matoh-Štepsel iz Ljubljane. Letošnji, štirinajsti zimski spominski pohod na Stol bo v dneh od 16. do 18. februarja. Organizator pohoda bo tudi tokrat koordinacijski odbor planinskih društev občine Jesenice in občinskega odbora ZZB NOV Jesenice. Tudi letos bosta pokrovitelja pohoda ČGP Delo iz Ljubljane in Ljubljanska banka — Temeljna banka za Gorenjsko. V petek, 16. februarja, bo najprej pohod šolske mladine iz jeseniške in radovljiške občine do Valvazorjevega doma. Učenci bodo šli na pot iz dveh smeri, in sicer izpred spomenika talcev v Mostah in izpred osnovne šole Karavanških kurirjev na Koroški Beli. Ob 11. uri se bodo učenci po končanem pohodu zbrali na proslavi pred Valvazorjevim domom, kjer jim bo spregovoril Ivan Vovk-Živan. Drugi del proslave pa bo pred graničarsko karavlo, kjer bo mladim spregovoril predstavnik graničarskih enot. Za proslavo bodo pripravili tudi kulturni program, ki ga bodo izvedli člani mladinskega pevskega zbora OŠ Prežihov Voranc in recitatorji OŠ Tone Čufar z Jesenic. V soboto in nedeljo pa bo pohod drugih udeležencev na vrh Stola. Organizatorji upajo, da jim bo vreme naklonjeno in da v tem času na pobočjih Stola ne bo preveč snega. Lani je bil zaradi obilice snega na Stolu pohod preložen za mesec dni, in sicer na konec marca. Letos upajo, da teh nepotrebnih zapletov ne bo. Alpinisti in gorski reševalci bodo še pred pohodom dobro utrdili pot, v dneh pohoda pa bo dobro označena, markirana in na nevarnih mestih zavarovana. Organizatorji še posebej opozarjajo, da se morajo vsi pohodniki ravnati po navodilih gorskih reševalcev in alpinistov. Predvsem se ne smejo oddaljevati od kolone in smeri pohoda, kajti na pobočju Stola so številne pasti. Pri Valvazorjevem domu bo proslava v soboto in nedeljo ob 13. uri in 30 minut. V soboto bo zbranim udeležencem pohoda spregovoril predsednik Planinske zveze Slovenije dr. Miha Potočnik, v nedeljo pa predsednik občinske konference ZSMS Jesenice Slavko Mežek. V kulturnem programu bodo nastopili pevci okteta iz Žirovnice, dekliški pevski zbor iz Žirovnice in recitatorji skupine Izvir in DPD Svoboda Javornik — Koroška Bela. Pri Prešernovi koči na Stolu pa bo oba dneva zbranim govoril predstavnik Planinskega društva Jesenice Stojan Valodi. Če bo vreme ugodno, pričakujejo organizatorji blizu pet tisoč udeležencev. Ker bo tudi letos prišlo veliko ljudi iz drugih krajev, sosednjih republik in tudi iz zamejstva, naj še opozorimo, da v dneh pohoda pri Valvazorjevem domu ne bo mogoče dobiti prenočišča. Jugoslovanska socialnodemokratska stranka (JSDS) in kmečko vprašanje (H) Posluh za Dunaj, veliko manjši za svojo zemljo Franc Rozman Na VII. zboru JSDS v Ljubljani v letu 1909, je Tuma v svojem referatu o taktiki sicer ugotovil, da je »socialnodemokratska stranka deloma sokriva klerikalizma na Slovenskem, ker je taktično nastopala izključno kot delavska , proletarska in ne kot splošna politična stranka in ni iskala nobene dotike s proletarsko našo kmečko maso. Tako je socialnodemokratska stranka stala nedelavna nasproti gibanju malega obrtnika, malega trgovca in učitelja in nižjih slojev uradništva ter prepuščala, da je to prehajalo ali v klerikalni ali v liberalni tabor in da so ti sloji danes vzgojeni s predsodki ene ali druge stranke proti nam, ter da jih je predvsem versko ali narodno načelo trgalo od naše stranke.« O bodočem delovanju JSDS pa je dejal: »Eminentno ak- tualno vprašanje pred nami je agrarno vprašanje. Naš kmet je mali kmet. Razumemo pod tem kmečkega posestnika, ki s svojim in s svoje družine delom pridobiva toliko, da si vzdržuje življenje in ni v stanju nabirati kapitala. In pridemo do zaključka, da je naš nasprotnik in nasprotnik malega posestnika le veleposestnik, da je le ta agrarec, da nam pa mora biti mali posestnik kmečki demokrat, proletarec. Bodi nam aksiom, da le kmet premore kmeta, da naj se agitatorni boj za kmeta deli med duhov-stvom in učiteljstvom. Lotimo se iniciative, da se učiteljstvo socialno izobrazi in da postane naš zaveznik v boju za kmeta demokrata, imajoč pred očmi principialno točko, ki kmeta deli od delavca. Ako je delavec brez produkcijskih sredstev in je glavna organizacija in taktika njegova družiti se v strokovnih in političnih organizacijah, da si pribori politično moč in potom te produkcijska sredstva, tako je naravna organizacija in taktika kmečkega ljudstva v združevanju malih produkcijskih sredstev potom zadružništva proti veleposestvu in veletrgovini .... Zaradi tega bi se mi, Jugoslovani, že a priori odrekli vsaki politični moči, ako ne bi priznavali kmečkemu ljudstvu njegove posebne ekonomične organizacije v zadružništvu. Po danih dejanskih razmerah je naše kmečko ljudstvo mogoče organizirati predvsem ekonomično potom zadružništva, tako, da dobimo s kmečkimi producenti naraven stik v svojih konzumnih društvih. Politična organizacija — in to je glavno, tu se dobimo na skupnem splošnem programu socialnodemokratske stranke — bodi ena in ista Izpodbijmo kmetu predsodke, ki izvirajo iz napačnega tolmačenja vere, učimo kmečko ljudstvo ločiti klerikalizem od verstva, pa naš slovenski in hrvatski kmet, po krvi in mesu demokratičen, sprejme v doglednem času splošni program socialnodemokratske stranke___ Le če v naše proletarsko gibanje privedemo realno gibanje vseh slojev našega slovenskega ljudstva, le potem postanemo tudi mi velika jugoslovanska splošna politična stranka, stranka, ki je njena prihodnost.« Mislim, da je bilo to zelo daljnovidno, obenem pa tudi realno gledanje na taktiko stranke in debata, ki se je razvila, le dokazuje okostenelo cehovsko mi-.. selnost, ki je takrat prevladovala v JSDS. Tako je Petejan dejal, da ni za to, »da bi skušali pridobiti male obrtnike in kmete, ki so glavna ovira proletarski stranki, ker nimajo razrednega smisla. Naš boj mora biti razredni boj.« Milost pa je dodal. »Če hočejo mali kmetje , mali obrtniki priti k nam, jih ne bomo odbijali, ampak povedati jim moramo resnico. Tistih ne maramo, ki bi pri nas radi zasledovali nacionalistične cilje. Kar se tiče zadružništva, je moje mnenje to, da lahko osnujemo različnim stanovom zadruge, a kadar se jim bo dobro godilo, nam pokažejo osle. Naj vedo vsi, da nismo splošna, ampak razredna stranka.« Etbin Kristan je slovel kot dober taktik, ki ni zastopal ekstremnih stališč in je tudi v tej razpravi tako nastopil. Dejal je: »Naravno je, da ne bomo rešili malih kmetov kot male kmete, pač pa ne, moremo ignorirati kmečkega vprašanja, ki se naš močno tiče. Z demagogijo ne smemo loviti kmfetov, prihajali pa bodo sami, ker jih bo agrarni kapitalizem prisilil« Tuma je s svojim gledanjem ostal sam in resolucija, ki je bila sprejeta, je sicer vsebovala stavek, da JSDS velja tudi za splošno politično stranko ter kot tako edino resnično zastopnico jugoslovanskega ljudstva, vendar pa je ostal zelo jasno poudarjen proletarski značaj stranke in razredni boj. Nekako skozi zadnja vrata je stranka omogočala tudi kmetom, da bi v njej videli zastopnico svojih prizadevanj, v bistvu pa ni bil storjen noben korak naprej. Na peti goriški deželni konferenci JSDS v maju 1913. leta je v Podgori govoril Jože Srebrnič, tudi sam kmet, da socialna demokracija preveč poudarja pomen kapitalizma, industrije in trgovine in tako. pogosto prihaja v nasprotja s poljedelcem. To razmerje pa je nezdravo. Zaradi tega je tudi poljedelec nasproten socialni demokraciji. Le-ta mora torej uskladiti interese delavca in poljedelca, predvsem pa mora skrbeti za širši razvoj organizacije na deželi, kjer je poljedelec v večini. Krepak razvoj socialne demokracije je mogoč po sedanjem sistemu le v takih državah, kjer prevladuje industrija, v agrarnih državah pa je socialna demokracija obsojena na manjšino. Med Slovenci imajo poljedelci skoraj dvotretjinsko večino nad meščani in delavci, zaradi tega je za slovensko socialno demokratsko stranko agrarno vprašanje posebno pomembno in mora stranka ta problem rešiti. Poljedelca je potrebno organizirati samostojno, zlasti gospodarsko, pridobiti pa ga je potrebno tudi za politično delo. Po sedanji poti organizacije, agitacije in časopisja pa to ni mogoče, ker vse preveč vidi le delavca, zanemarja pa kmeta. Zato je potrebno posebno poskrbeti za politični in strokovni poduk kmečkega prebivalstva, kar bi dosegli z izdajanjem posebnega lista. Zato je Srebrnič predlagal naslednjo resolucijo: »Deželna konferenca poudarja važnost agrarnega vprašanja in nujno potrebo samostojne organizacije kmečkega delavca in poljedelca, in to za Goriško s posebnim ozirom na dejanske okoliščine, da tvori kmečko ljudstvo ogromno večino v deželi. Poziva se izvršni odbor stranke, da se intenzivneje peča z agrarnim vprašanjem, da sklene izdajanje tednika za kmete in da se končno da direktiva deželnim organizacijam glede postopanja med kmečkim prebivalstvom.« Proti Srebrniču je ostro nastopil Josip Kopač, češ da poljedelcu danes ni mogoče pomagati z nobeno posebno gospodarsko organizacijo, ker je kmet zavoljo napredujoče industrializacije in izseljevanja delavstva s kmetov v industrijska središča obsojen na obubo-žanje. Kmetu je potrebno to jasno povedati, pa tudi to, da so njegovi končni interesi enaki kakor delavčevi, in ga pozvati, naj vstopi v politične organizacije socialno demokratske stranke, kajti le z zmago socializma bi lahko hkrati izboljšali položaj poljedelca in kmeta. Kopaču se tudi ni zdelo dovolj pomembno, da bi agrarno vprašanje obravnavali po deželnih konferencah, ker tod tako kompliciranega problema sploh ni mogoče rešiti. V to debato je posegel tudi Henrik Tuma in se zavzel deloma za Srebrniča, češ da je agrarni problem zelo pomemben — torej je imel nasprotno mnenje kot Kopač — vendar pa je tudi sodil, da je Srebrničev pristop njegovo osebno mnenje. Po njegovem mnenju vlada med posestnikom in delavcem v kapitalistični družbi z razrednega stališča dejansko veliko nasprotje, vendar pa je le navidezno nasprotje pravega poljedelca, to je malega posestnika, ki mora z ročnim delom sebi in družini pridobivati vsakdanjo hrano in potrebščine. Srednji in veliki posestnik sta pa dejansko razredna nasprotnika tako tovarniškega kot poljedelskega delavca. Ponovno se je Tuma zavzel za ustanavljanje konzumnih društev. Po tej debati je Srebrnič prvi del svoje resolucije umaknil. JSDS je za agitacijo med kmeti izdala tri brošure. Najprej je Rok Drofenik izdal nekoliko predelano in slovenskim razmeram prilagojeno nemško brošuro dr. Ingvverja. Leto kasneje je Etbin Kristan ponatisnil v posebni brošuri svoje članke iz Delavca, leta 1907 pa je izšla v knjižnici časnika Naprej brošura Antona Kristana. V brošuri, ki jo je izdal Rok Drofenik, je poljudno prikazan položaj kmetov, razkorak med veleposestjo in malo posestjo ter vzroki obubožanja kmetov. Brošura pravi, da je potrebno gospodarski krizi in propadanju kmečkega stanu iskati vzroke pri veleposestvu in velekapitalu, in dodaja: »Zapeljivci in izkoriščevalci kmeta krivijo žalibog z uspehom, da hočejo socialni demokrati vzeti kmetom njihovo last.« Potem kose precej obširno pomudi pri davčni politiki države, pokaže še stališče slovenskih političnih strank do kmeta. Zadnje poglavje pa je posvečeno samo odnosu socialne demokracije do kmeta, kjer zastopa pisec tole stališče: »Če hočemo to zlo (slab položaj kmetov) enkrat za vselej odstraniti, mora se odpraviti zasebno premoženje zemlje. Zemlja ni samo za nekatere, ampak za vse, ona mora biti torej last vseh in ne samo posameznikov. Vsak, kdor ima veselje do obdelovanja zemlje, naj jo obvaruje in do- tični pridelki so njegovi_V zajednosti posestva iskati je odrešenje kmečkega stanu, kakor v zajednosti proizvajalnih sredstev rešitev delavskega stanu.« Naravni zaveznik kmeta je delavec, pravi avtor brošure. Kmečki stan lahko le kmet reši pogube, in sicer v zavezništvu z delavcem. V državi, kakršno si zamišljamo socialni demokrati, bo dolžnost človeške družbe, da vsakemu, torej tudi kmečkim otrokom, omogoči človeku primerno življenje. To naj bi bil odgovor na trditve klerikalcev, da hočejo socialni demokrati kmečkim otrokom vzeti zemljo. »V tej državi se ne bo potrebno bati kmetu za bodočnost svojih otrok, ker si ne bo moral beliti las, koliko jim mora zapustiti. V državi, katera bo skrbela za to, da bodo imeli vsi državljani dovolj kruha, se kmetu ni treba bati, da bodo on in njegovi otroci kdaj stradali.« Nazadnje se pisec ustavi še pri neposrednih nalogah za izboljšanje položaja. To so splošna in enaka volivna pravica, pravična davčna politika in odprava stalne vojske. (SE NADALJUJE) France Železnikar (1843—1903), krojač iz Ljubljane, udeleženec pariške komune in pionir radikalnega socialističnega gibanja na Slovenskem. Leta 1884 obsojen na deset let težke ječe, kasneje član vodstva socialnodemokratkestranke na Slovenskem Jože Srebrnič (1884—1944), kmet iz Solkana, član JSDS od leta 1907, član pokrajinskega vodstva KS1 v Julijski krajini in poslanec v italijanskem parlamentu; od 1926 do 1943. leta v zaporih in konfina-ciji. Padel v NOB, narodni heroj Pfttf.Tt.Sf.f L<»to I. V HHU.II, 4. julija 1903. ________^‘»vilka 1 Luopi« -NAHRt l- i/h»|a ilvikrat m sivrt 4 in 1$ Umlitiitvo. in rinpeJnij«. litri)* U V« itm*m* pofelpUrr tu kmIov Upuvnifltn .N«pri-j' Vv dopinr m ipin- m «r*dni4lv.i I ■ I 4'flt'ti »J\tt -I »11 ! I s t.» «» V r .1 * Fi orjjaut/4* ija* /a K-r-u* Wi«» v litri p (Ih«’/ na dom); kr»HT4 1 •*..* («*v»lkr * vin Naš program: Samortfcalntijd narodov. Ljudovlada. Soeiaii/.iranj* vs«*h izdelovalnih Hredatcv (rudnikov, železnic, jfozdov, Imnov. to varen itd.). Osvoboditev de-lavttkega razreda. Ureditev človeškega življenja v soglasju s prirodo. Za sedanjost zahtevamo: Svobodo besedo, tiska: zborovalno in združevalno svobodo: preskrbo delavatva za »lučaj brezposelnosti, bolezni, starosti in nezmožnosti za delo; odpravo militarizma; uredbo porotnih sodnij, voljenih od v»ega ljudstva; splošno, enako, direktno in tajno volilno pravico v državi, v deželi in v občini: nadomestitev vseh direktnih in indirektnih davkov s postopno naraščajočim davkom od k a pitalo v. svobodno kolportažo; brezplačno svetovno šolo: ženi in možu enake pravice: odpravo plemstva in gosposke zbornice; narodnostno enakopravnost: osemurni delavnik: prepoved otroškega dela; brezplačno zdravniško pomoč in drugega mnogo. fismo nasprotnikom socializma. !‘r«*ilgov«r h knjigi „Anglija Angl«****«!-o-l Itoh^rt* 1’mhI leti, k‘> je jukVI seciali/em r ti d<-ieli priiinbusti »i Ul, so s« nekateri urnoil bst deinukrstov čudili, da mere delan« sfiloli tudi )nti konservativen. I):ine* smo |>» mi sncialistl še Isdj 'izneiisdeni nul dejstvom, dn ni vrčina naleta delsv>k<’|t» ljudstvu M.naltatična, Kako )<■ neki In. da srnlnji nun-di in l>a» pr. nioJni ljudje .'■••>to radnvuljueje vspre-jeuiHjn »nnali/.em kot delavci? vsled tez*, ker »•> molje iu lene arednjili in višji), vrstii bolj navajeni, v lastnem miere-u, čitati in misliti, med tem ko vspre-jehnj" del:,vej svoje n:,/ere ii dnine roke. od diiteivnoiv.i. .,,1 {upnikov. ,,d lurualistov, delo- dajalcev m poslancev, katerih majhne znanosti so nevarne in katerih korist je ravno: vzdrževati razredne privilegije tajrč pravo stanje pod ploho liesedij. Lepo število let je te preteklo, odkar sem se začel pečati s proučevanjem narodnega gospodarstva in socializma in poskušal kot socialist, časnikar in piaatelj razjasniti socializem, dohiti dokaze m odgovoriti na pripombe ne-socialistov: reči pa morem brez slehernega omahovanja, da še nisem nikoli prišel na naj-priproetejši dokaz, proti praktičnemu socializma, kateri bi me mogel poloti. Ne verjamem, da bi pošten, inteligenten in izobražen človek mogel zanikati to-le' da je socializem pravičen in pameten ako bi le Mreno in temeljito socializem proučeval. Poživljam vsakogar brez razlike narod-; nosti, pa hodi kakorkoli učen, odličen in pa- »Naprej«, socialistični list, izhajal od 4. VIL 1903 do 18. VI. 1911. leta v Idriji in Ljubljani. Urejal ga je Anton Kristan. Kozerija Zgodba o dveh pismih Janez Voljč Pred kakima dvema letoma je organizacija združenega dela Napredek v Kravji dolini zašla v tako hudo šlamastiko, da je direktor odstopil. Ko je kak mesec kasneje pospravil svojo pisalno mizo in predal novemu direktorju samoupravne akte, plane in zaključni račun, iz katerega je bila razvidna ena sama velika izguba, mu je hkrati izročil tudi dve pismi v zaprtih ovojnicah. Na prvi je pisalo: »Odpri in preberi, ko ti bo voda tekla v grlo« . Na drugi pa: »Odpri in preberi, ko ti bo vsega čez glavo.« Peter Boljka, novi individualni poslovodni organ, je ti dve pismi spravil v predal svoje pisalne mize in se lotil dela. S pomočjo bančnega posojila je zakrpal največje luknje v finančnem poslovanju, toda čez kako leto in dan je bil Napredek spet »na robu propada«, kot so ugotovili ob lanskoletnem zaključnem računu v delovni organizaciji in v občinskih vodstvih. Takrat se je tovariš Boljka spomnil na zapuščino prejšnjega direktorja, odprl prvo pismo in prebral naslednji nasvet: »Nikoli ne pozabi poudariti, da je vseh težav, s katerimi se ubada tvoja delovna organizacja, krivo nekdanje vodstvo. Če ta iz-go vor ne bi zalegel, dodaj še naslednje krivce: občinske forume, ker ne pomagajo delovni organizaciji, neugodne razmere na domačem in tujem tržišču, na katere nimate nobenega vpliva, prevelike družbene dajatve, ki so izpraznile vašo blagajno, in ne nazadnje nelojalna konkurenca sorodnih podjetij.« In se je dirketor Napredka leto dni ravnal po tem starem in pre- izkušenem receptu, prav do zaključnega računa za minulo leto, ko se je izkazalo, da si bodo morali delavci, ki združujejo delo v tej delovni organizaciji, družno izplačati le zajamčene osebne dohodke in tako združiti poleg dela tudi napore za plačilo izgube. Očitki, ki jih je Peter Boljka poslušal v teh težkih dneh svoje kratkotrajne direktorske kariere, so ga spomnili na drugo pismo prejšnjega direktorja. Odprl ga je in prebral: »Začni pisati dve pismi in ostavko«. To je tudi storil. sem napisal pred dobrimi desetimi leti in danes jo ponovno objavljam zgolj kot spomin na čase; dandanes namreč ni takšnih direktorjev.) Na pomoč! Zaključni račun! NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 5 oe! AlSlAVA 9ASEVE-yj ČILA KIPU ENECjA KosA ?£m. l AGJ£&KA MflUSTKA MARICA URIVUO) OSJE C*WE2JC( pknik : McfcBNE »AMTOki IE2EROfr i ■TESTOM/ ALJASKI KAČJI ■ £aLA$ ' mm i MOŠKI JTALEC zraz. c MEHA NA 1 JCU L mio tSTO V toutičttl VRSTA- KtSUUE smm PISATELJ 1 1 1 1 1 I2VEDEUEC ZA AMJZD JENSKI FtOioF fcEviuT KC6ALT (SREcefc TOZCM Trn DEŽELA V Z.RJJ MOTtSUE muME &KAVKA-- [AHSTAMU EDVARD GRIEG, ANKA CIGOJ mm SVETUJE Astatij Iflpi 0TOU.\J mm* tvamoto DE VRSTA EROOJET. LILIJEVK $aV rnwbST AtOlNIJ MERA BLMSUI REŽISER G»OLIK RJAAtatfl MlfeM (LUIS) tfNEILL ElAEKE UCVKA5 REMO RIŽEVO ŽGANJE feb $WSUA . PEVKA IM TRAM Wril£- UAUJE FUfTOAklA DIRKAT JAMOM ZAČETEK MRKE URŠIČ IVAN SVETIŠČE, foVEČEN PROSTOR TbčEbo TAOIZMA 0B£R ŽILA bo VODNICA r ■ fii ‘ A p „ 4 UME Ttm£ MM(\ I I BOLEZErtZI RADI IKER AKTRTCK« ASflJn** KOSAM* ZADRA ( PUŠČA IZ IVERI JEL KOM DIRKE * SlAaSK PISATELJ (IVAM) 1 ■ ir / LEVI PRITOK VOLČJE I SESTAVIL NO,- TEoPSK/ PAPIGA 1 Ofi • • o m . KOMBC Polotok ; ; .. Rešitve pošljite do 14. februarja 1979 na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST LJUBLJANA, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici: NA- GRADNA KRIŽANKA ŠT. 5. Nagrade so 200, 150 in 100 dinarjev. REŠITEV NAGRADNE KRIŽANKE ŠT. 3 Jakov Gotovac, oligofrenija, Kinel, Onatos, orel, OŽ, Acs, Ham, Acapulco, Anand, riž, 1L, meteor, Samoa, Aron, oralo, garderober, kordon, seme, ora, dia, trik, diftong, igla, Ag, aparat, Ifni, orešje, INA, Senovčan, Mali, Tom, Ito, elan, Ema, pas. Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 3 1. nagrada 200 din: Boris Debelak, Krmelj 30,68296 Krmelj; 2. nagrada 150 din: Karmen Perko, Kristanova 10, 61000 Ljubljana; 3. nagrada 100 din: Aleš Bojanič, Levstikova 3, 64000 Kranj. Nagrade bomo poslali po pošti. Humoreska Kurantni pristop k stvarem V naših ustanovah je pogosto slišati tožbe, da bi jim šlo delo veliko bolje izpod rok, ko bi ne delali vsega »peš« ali »goli in bosi«, marveč bi imeli ustrezne kadre. In tako na vse kriplje in kar naprej iščejo kadre. Veliko najdenih kadrov je povsem v redu, vendar med njimi tudi nekaj takšnih, ki stvari, resnici na ljubo, ne razumejo ali pa nočejo razumeti. Tako seje v 43. podkomisiji za analiziranje realizacije stališč 159. seje akcijskega odbora za zatiranje družbenih deformacij prijavil na konkurz Janez Posluh. Dali smo mu temo: »Nekateri moralni aspekti realizacije aktualnega akcijskega pristopa k stvarem«. Rekli smr. mu samo to, naj bo njegov prit top afirmativen. In še, naj piše v obliki tez, ker so naši ljudje najbolj vajeni takšnega branja, nič drugega. Pa poglejte, kaj je dal iz rok (citiram): — odločno je treba pribiti dejstvo o dkončni iztrebitvi deformacij na vseh ravneh in v vseh o kol j ih; — opozoriti je treba na množično pripravljenost tistega dela delovnih ljudi, ki imajo možnost priti do najemnega družbenega stanovanja in imajo visoke zaslužke, odločiti se za stanovanjsko varčevanje in lastno gradnjo stanovanja; — registrirati je treba pozitiven pojav vračanja dobička od preprodaje gradbenih parcel, ki so bile nakupljene na osnovi pravočasnih namigov ustreznih občinskih služb; — ugodno je treba oceniti prakso preknjiževanja zemljiškoknjižno že prepisanih hiš iz družbene lastnine v zasebno in spet nazaj v družbeno; — pohvaliti je treba enotno odločitev tiste kategorije najemnikov nadstandardnih družbenih stanovanj v v ečjih slovenskih mestih, ki so prišli do stanovanja brez kakršnekoli participacije, predplačila na stanovanjsko pravico ali stanovanjskega varčevanja, da bodo poslej kljub po- stopni vpeljavi ekonomskih stanarin začeli takoj plačevati ekonomske najemnine; — ustrezno je treba ovrednotiti odločitev širokega kroga sub-jektiv nih faktorjev, da se bodo odrekli pretiranim potovanjem, to je kilometrinam in dnevnicam, v k orist stabilizacije; — odločno je treba zanikati govorice, da prirejajo nekateri zunanjetrgovinski kolektivi sindikalne izlete po tujini, ker jim samoupravni sporazumi ne dovoljujejo, da bi lahko dohodek razdeljevali normalno, in — odločno je treba zatreti govorice, da inflacija sproti požira povečanje pokojnin, otroških dodatkov, štipendij in oseb- nih dohodkov. To govorjenje je politično zelo škodljivo.« No, ste zdaj videli! Menda ni treba posebej poudarjati, da je bila naša 43. podkomisija za analiziranje realizacije stališč 159. seje akcijskega odbora za zatiranje družbenih deformacij do kraja razjarjena nad takšnim pisanjem, ko pa vendar vemo, da niti ena vrsta tez ni resničnih. Le kdo more tako pisati! Pa ni bil nič v zadregi, tale naš Janez Posluh. — Iz študentskega servisa sem prišel, ker nam je zmanjkalo dela. Do prvega, ko bo obračun, je še daleč, kakšen dinar pa vedno prav pride... Pa sem mislil... Jasno, da smo mu takoj poka- zali vrata. Njegov zmazek vrgli za njim... A kaj, ko se človek stenic zlepa ne otrese! Že naslednji dan ga, vsega nasmejanega, spet srečujemo na hodnikih. — Ja, kaj pa se motoviliš tod okrog? se končno ujezim. — Vključili so me tisti, ki delajo teze za resolucijo, se reži. So rekli, da bo skoraj v celoti uporabno: akcijsko ne, ampak kot dolgoročni trend, v daljši perspektivi. Jaz pa moram že danes jesti, saj razumete, ne? Razumem, kako ne! Ne piše se zastonj zelo kurantno: Janez Po- r sluh. Jaz pa na žalost le — JANKO ŠPIČEK Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD Delavska enotnost. Listje bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. List urejajo: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Vojko Černelč (glavni urednik in direktor), Sonja Gašperšič, Milan Govekar, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Ra- fael Lindič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Bojan Samarin (odgovorni urednik), Janez Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga in Janez Voljč. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal 313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033, mt. 278, 322-947. Uredništvo tel.: 316-672, 323-554 in 316-695; komerciala: Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel.: 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502. Posamezna številka stane 5,00 din, letna naročnina je 250,00 din. Rokopi- ^ sov ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana. Pobesnele vode že odtekajo A. Agnič Nenadna otoplitev minuli teden in obilno deževje sta v naši republiki povzročila precejšnje težave predvsem v prometu pa tudi nekaterim delovnim organizacijam, predvsem pa je povodenj naredila občutno škodo na kmetijskih površinah. Celotna škoda vodne ujme zaenkrat še ni ocenjena, je pa tako visoka, da jo bo naše gospodarstvo le s težavo premostilo. Obiskali smo občini Krško in Brežice, ki ju je verjetno najbolj prizadela vodna stihija. V tovarni celuloze in papirja »Djuro Salaj« v Krškem so že ocenili škodo: 150 starih milijonov dinarjev! »Ko je Sava v Radečah v ponedeljek, 29. januarja, presegla kritično točko«, je pripovedoval vodja splošne službe in član štaba civilne zaščite v tovarni celuloze in papirja Kristijan Pavliha, »smo aktivirali civilno zaščito in vse delavce v naši delovni organizaciji, pa tudi gasilske enote, tako domače kot tudi prostovoljne gasilce iz Krškega, Bre- stanice in Leskovca. Kljub nenehnemu črpanju je skozi, odtočne cevi vdrla voda iz struge Save v kletne prostore tovarne. Ustaviti smo morali proizvodnjo papirnega stroja I. Demontirati smo morali elektromotorje, da jih ne bi zalila voda. Tudr papimi stroj 11 je bil .v nevarnosti. S pomočjo črpalk gasilskih društev, ki nam jih je poslal občinski štab civilne zaščite, smo nekako sproti izčrpavali vodo, tako drugega papirnega stroja ni bilo treba ustaviti. Kljub prizadevanjem pa je en papirni stroj stal dvanajst ur, kar je pome nilo 50 ton papirja manj. To je bil po nedavnem izpadu proizvodnje zaradi pomanjkanja mazuta nov udarecza našo proizvodnjo, ki jo bomo zelo težko nadomestili. Ob tej poplavi pa moram poudariti predvsem dvoje. Občinski štab civilne zaščite v Krškem je opravil zrelostni izpit z odličnim uspehom, saj je v kritičnih trenutkih ukrepal brezhibno. Brez učinkovitega dela štaba in vseh Voda, ki je v vaseh brežiške občine zalivala kleti, hleve in gospodarska poslopja, je že upadla. Nastala »jezera« pa so izkoristili otroci za svoje veselje. enot in naših delavcev bi bila škoda lahko vsaj še enkrat večja. In drugič, v dvajsetih letih je bila to že četrta poplava pri nas. V letošnjem oziroma prihodnjem letu bomo uredili čistilne naprave za čiščenje zraka in vode, kar nas bo veljalo dvajset starih milijard dinarjev, ki pa jih bodo prispevali tudi vodna skupnost in jedrska elektrarna. Hkrati načrtujemo tudi preureditev odtočnih kanalov, tako da do podobnih vdorov vode v prihodnje ne bo moglo več priti«. In v nuklearki? Objekti NE Krško so projektirani tako, da lahko kljubujejo najvišji vodi; izračunani za obdobje desettisoč let. Graditelji pa so morali vložiti velike napore, da bi rešili jez, ki je varoval gradbišče bodočega črpališča hladilne vode. Vendar jim to ni uspelo, voda je nasip predrla in zalila gradbišče. Vdor vode pa ni napravil posebne škode,, saj so graditelji v prihodnjih dneh sami načrtovali raztre-litev zaščitnega jezu. Ob naraščanju Save je bilo ogroženo tudi naselje, kjer prebiva več kot 1200 graditeljev NE. S pomočjo občinskega štaba civilne zaščite, ki je mobiliziral vso razpoložljivo mehanizacijo in z lastnimi silami so v zelo kratkem času uspeli napraviti nasip okrog naselja. Vanj so navozili več kot tisoč kubičnih metrov materiala. S tem so naselje, kamor je voda že vdirala, uspeli obvarovati pred uničujočo vodno silo. O škodi, ko jo je na gradbišču NE Krško naredila voda, zaenkrat še nimajo podatkov. Prav tako pa ni dokončnih podatkov o škodi, ki jo je voda napravila na cestah, hišah in poljih krške in brežiške občine. Že na prvi pogled pa je škoda precejšnja in bo najbrže terjala družbeno pomoč. Ko je voda odtekla, se je šele pokazalo, kakšna je bila njena uničujoča moč. Cesto med Brežicami in Dobovo že popravljajo. Prva skrb v tovarni celuloze in papirja v Krškem ob vdoru vode so bili elektromotorji, ki jih je bilo potrebno demontirali in zavarovati pred vodo. Gasilske enote tovarne celuloze in papirja ter prostovoljnih sasilcev okoliških enot so nenehno črpale vodo in tako omogočile nemoteno obratovanje na papirnem stroju II. Obrambni nasip gradbišča nuklearne elektrarne Krško je naraščajoča voda predrla in zalila gradbišče. Vodo bodo morali izčrpati in očistiti gradbišče, kar bo pomenilo nove stroške k že tako dragi »nuklearki«. V začetku minulega tedna so tovarno papirja in celuloze Djuro Salaj ter delovno organizacijo Stilles v Sevnici obiskali člani zveznega in republiškega sindikata delavcev papirne, grafično-zalozniške in časopi-sno-informativne dejavnosti ter sindikata gozdarstva in lesarstva. Med gosti je bil tudi predsednik zveznega odbora sindikata gozdarske in lesarske dejavnosti Fehim Čirič. V omenjenih delovnih organizacijah so se sindikalni delavci pogovarjali predvsem o samoupravni organiziranosti in ugotovili, da so bili sprejeti vsi samoupravni akti, vendar v naglici in jih bo zato potrebno še dopolniti. Pogovarjati so se tuai o dohodkovnih odnosih in o planiranju, predvsem pa o odnosih med TOZD in delovno skupnostjo skupnih služb. Sedanja merila del v skupnosti skupnih služb bo vsekakor potrebno izpopolniti, saj dosedanje poprečje osebnih dohodkov v TOZD ni pravo meriloža določanje osebnih dohodkov v skupnih službah. Izčrpno so govorili tudi o delovnih razmerah, varstvu pri delu, o družbenem standardu, rekreaciji in oddihu. Pri tem so ugotovili, da so. zadnje čase, še posebej v tovarni celuloze in papirja v Krškem, bistveno izboljšali delovne razmere.