1292
Toda vse to je navsezadnje stvar prizadetih, stvar celotne slovenske javnosti pa je razmisliti o širših vidikih problema. Gostovanje v Sovjetski zvezi ni bilo prvo podobnih gostovanj, saj so bila pred njim že druga, včasih z boljšim, včasih s slabšim rezultatom. Vsa pa kažejo, da ta gostovanja niso samo stvar ansambla, ampak vse slovenske javnosti, saj se z njimi meri upravičenost in učinkovitost slovenske kulture v najširšem evropskem, če že ne svetovnem prostoru. Praviloma gre pri tem za srečanje slovenske kulture, s tem pa tudi družbe in njenih duhovno socialnih tradicij s popolnoma drugačnimi socialnimi in kulturnimi okolji. Uspešnost ali neuspešnost takšnega srečanja pokaže, kje pravzaprav Slovenci v svetovnem dogajanju stojimo — ali smo v središču duhovnih in socialnih prizadevanj ali pa na njihovem pro-
GLOSE
PO GOSTOVANJU
V oktobru letošnjega leta je ljubljanska Drama gostovala v Sovjetski zvezi, v Rigi in Moskvi, kar s tremi deli; od teh sta bili dve slovenski in eno iz evropske klasike. O gostovanju so poročevalci poročali sicer skopo, vendar izrazito. Njihova poročila niso govorila o kakem posebnem odmevu, učinkovitosti in s tem tudi o uspehu gostovanja. Toda opazovalcu, ki sodi samo od daleč, je o upravičenosti takšnih poročil težko soditi. Vsi vemo, da so člani gledališke hiše ob gostovanju na tujem bolj optimistični in da ponavadi vidijo v njem več dobrega kot slabega; obenem je naravno, da poročevalci, ki spremljajo ansambel, ne delijo vseh njegovih občutkov in da se pogosteje nagibljejo k bolj kritičnim, če že ne kar malodušnim vtisom.
Pred šolsko reformo
1293
vincialnem obrobju. Skratka, takšna gostovanja so nič več in nič manj kot preizkušnja za upravičenost slovenstva. Ali je z vidika današnjega sveta kot celote sploh smiselno, da smo, kar smo? Ali pa bi bilo bolje, da smo drugačni, in nazadnje celo, da nas v svetovnem dogajanju sploh ni?
Če gledamo na problem slovenskih gledaliških gostovanj s tega najširšega vidika, se brž pokaže, da jih ne gre jemati prav nič površno, lahkomiselno ali celo po domače — na primer kot samozadovoljen izlet kakega igravskega ansambla v tuj svet, kjer sebi v veselje in v zadostitev uradni pogodbi opraviš nekaj vsakdanjih dolžnosti. Prav nasprotno — takšno gostovanje mora biti pripravljeno in izvedeno z največjim premislekom, da bi doseglo maksimalni kulturni, socialni in navsezadnje tudi nacionalni učinek. Tu je misliti predvsem na izbor del, ki naj svetu pokažejo, s kakšnimi problemi se ustvarjalno ali poustvarjalno ukvarja slovenski gledališki duh; potem na tehnično organizacijo, ki naj zagotovi, da bodo izbrana dela dosegla tisti učinek, ki ga po svoji naravi lahko dosežejo. Da je pri obojem potrebno vnaprej preračunati razmere, potrebe in duha dežele, kamor je gledališče namenjeno, se razume samo po sebi, saj brez natančnega planiranja tudi v tem območju dandanes ne more biti smiselnega učinka. In končno mora biti v uspešnost takšnega gostovanja vračunana tudi narava samega ansambla; ob njegovi izvajalski sposobnosti tudi njegova formalna enotnost in celo kultiviranost njegovega nastopanja ne samo na tujem odru, ampak v tujem okolju sploh. Vsega tega pa seveda ne more biti brez jasne vsebinske zamisli o ciljih gostovanja, ki ni niti uradniška dolžnost niti sindikalni izlet bolj ali manj genialnih posameznikov, ampak preizkušanje slo-
83   Sodobnost
venstva, njegove duhovne in socialne vsebine v okvirih sodobnega sveta, ki s svojimi silnimi gospodarskimi in socialnimi razsežnostmi slovenstvo morda daleč presega, morda ga pa s to ah ono razpoko svojega duhovnega in moralnega obstoja tudi potrebuje.
J. K.