.<! Cedeč sc svobodoljubja, veHkodušnosti in obljub je stopila italijanska vojska ob kon* cu svetovne vojne na naša tla v Primorju. Sveto je prisegala, kako bo ščitila vsc našc pravice. Slovesno je jamčila, da se bomo mogli gospodarsko in kulturno nemoteno razvijati, tako, kakor se nismo še nikoii. Da bo nimbus italijanskega svobodoljubja še sijajnejši, se je z najvišjo besedo potr« dilo vse velikodušne namene srečnih osvo* jevalcev. Romana fides! Drugo za drugo je Rim pogazal svojo obljubo. Zvcst svoji barbars ski preteklosti je ostal dosleden v svoji nes veri. Namesto obljub je izpod nasilniške toge potegnil bič, kakor hitro je čutil, da mu je slovansko ljudstvo izročeno na mi* lost in nemilost. Ne religija, ne jezik, ne običaji, ne premoženje, ne življenje samo ni več varno pred roko despota. Koliko varljivih, sladkih besed je čulo slovensko ljudstvo v onih letih, ko slovans sko 'Ozemlje še ni spadalo pravno pod itali= jansko državno suverenost! Koldko laskanja, prijaznosti je bilo deležno, da bi osvajalcu pomagalo zatreti v slovanskem ljudstvu na« rodno zavest in težnjo za neodvisnostjo! Kakor hitro pa so kocke padle, je padla tudi krinka. Sladkim iobljubam je slcdilo prega* njanje, kakršnega slovenski učitelj mi dožU vel, odkar obstoja obča osnovna šola na Slovenskem. Premeščanja, odstav.ljanja, grožnje, dejanski napadl, prctepanje, vlomi v stanovanja ob belem dnevu in v ponočnih urah, vklepanje v železja in zapori, ničevi procesi, da, celo ekrazitni napad na rodbino, vse to se je vsulo na učiteljstvo v Primorju samo zato, ker je bilo naše krvi in ni uklo* nilo tilnika v sramotni jarem, ker se ni mo* glo prodati potomcem Sule in Marinsa. Romana fides! Vsa zlodejstva, vse pre« ganjanje, vse neronstvo sredi Evrope v dvajsetem stoletju ni strlo peščice slovan* skega učiteljstva, ki je decimirano in do tal poniževano preživelo v Primorju povodenj fašistovske reakcije. Ldktorska sekira tudi tej peščici ljudi. ki so vse pretrpeli, kar more človek prencsti, ne prizanaša. Fašizem terja, da gredo še ti zadnji nesrečneži do vrha svoic težke Kalvarije. Česar nii bila zmožna vsci germanska krutost, to zmore fašistovska reakcija nad našim človekom. Izmučenega, zasledovanega, gospodarsko šibkega učitelja hoče danes moralno ubiti, kcr ga ni mogla drugače zlomiti. Petdeset ljudi je odtrgal danes fašizem od dragih svojcev, od slovanske dece nn od slovanske zemlje ter jih je vrgel na drugi konec držas ve v nepristopne, ddvje Abruoe in v pusta gorovja piemontskih Alp, v sredo med lju= di, ki jih niti Italijan sam ne more razumeti. Kako naj tam živijo, kako naj tam delajo, kaj naj prestajajo med tujci, to so vpraša* nja, ki jih zna rešiti samo današnja Italija. Eno pa je gotovo. Ti Ijudje so deportirani in življenja deportiranih so poceni. Tudii že* lezničarji so morali isto pot, toda o njih vemo, da je že cele rodbine uničila malarija. Ker se uoiteljstvo ni hotelo prodati za Ju= deževe srebrnike, da bi vršilo janičarske po= sle med našim ljudstvom, mora danes v pre= gnanstvo, iz katerega se morda nikdar ne vrne, ako bo izročeno na milost in ncmiLost ljudem, ki hočejo njih pogin. Kako je našemu učiteljstvu težko v pre= gnanstvu, si je komaj misli'ti. Na stotine ki* lometrov daleč drug od drugega so razse* jani po tuji zemlji. Črna zloba jih je nalašč tako razsejala, da se ne bodo mesece in me= sece mogli videti, da nc bodo moglii sprego* voriti besede z ljubim človekom v svojem jeziku. Ako plačujejo naši ljudjc v Italiji težak davek sinovom večnega Rima, plačus jejo naši učitelji najtežjega. Zato ne morc veljati zanje ono, 'kar se je povdarjalo prav v dneh njiji bridkega slovesa po slovanskem časopisju v deželi črne reakcije. V preiz* kušnji snno — tako se je pisalo —in naš na* rod mora preizkušnjo prestati! Če pride na nas še težji čas, moramo ga prenesti! Ho* čemo živeti tudi v najhujših razmerah, zato poKažimp, da nas nič ne zlomi! Tako se je pisalo. O, ko bi nc bife be* sede mnogo cenejšc iin lažje kot so breme= na! Ali bo res imelo našc Ijudstvo v Italiji količkaj od teh žrtev, ki jih jc prevzelo molče in brez ugovora ono našc učiteljstvo, ki so ga odtrgali od rojstne zemlje, od rod« bin in ga pognali v Piemor.t, v Abruce? Ali ne bi) s tem naš rod samo obogatel za novo trpijcnje, ki bo morda sčasoma obrodilo sad, ki pa ne bo v nikakem razmerju z muko poedinih pregnancev? Tolažili so te jctnike v vojni ki jo vodi fašizem proti slovanske« mu življu v Primorju, naj gredo v sužnost, da se bodo lahko vrnili med svoje Ijudstvo tedaj, ko se bo zrušil sedanjii reakcijonarni režim zemlje cvetočih oranž. Kaj pa, če sc fašizem šc leta in leta ne zlomi? Ali naj naše učitcljstvo živo trohni v grobu? Ali naj trpi poleg črnega terorja tudi bedo med tujimli ljudmi? Kdor zahteva od teh nesrečnih naših bratov in sester, ki morajo služpti sebi in svojim rodbinam grenak kruh pod ibičem barbarov, naj vztrajajo v pregnanstvu, za< hteva nemogoče. Njih žrtvc so pretežke. Kdor jim jih hoče nalagati, naj ve, da jc tu= kaj meja. Vsi, ki prenašajo danes jarem sredi Italije, žive v gospodarskih razmerah, ki niso vzdržljive. Kdor zahteva tolike žrt« ve od njih, je dolžan pomagati jim, da ne bodo stradali. Ne vemo, čc se je mislilo na to. Prcpris čani smo, da se za žrtvovane ljudi ni storilo nič, ker gre denar prej na vse strani kot pa tja, kjer jc sila največja. Ta pomioč je prvo in najnujnejše, kar je treba ukreniti za ne= srečneže. Drugo, kar mora storiti jugoslo« venska javnost, pa je, da se našim učiteljem, ki jih je vrgla zloba divjega italijanskega sovinizma daleč v črne province, zasigura obstanek takoj, ko jim ne bo več mogoče vztrajati na sedanjiih mestih. Nihčc naj se ne obremeni s krivdo, da so bili naši ljudjc izročeni poginu in propasti. Ako jih je faši^ zem obsodil v smrt, jdh mora jugoslovenska javnost rešiti. Ako jim v Italiji ne bo več obstanka, tedaj morajo dobiti pri nas za* ve>tje, če je še kje kaj narodne zavesti, če jc še kje le trohica sočutja do trpečcga člo^ veka. To je danes naše nacionalno vprašanje. Skrbeli bomo, da ne bo izginilo z dnevnega rcda. Sklep ministrskega sveta z dne 28. aprila t. 1. je sicer preganjanemu slovanske« mu učitelju zaprl vrata v Jugoslavijo, a to nas ne bo ovirak), da jih ne bi spet odprli. Ona peščica tam doli lizkrvaveva brez cilja, njena žrtev je danes že nesmiselna. Kakor« koli je bil nastal sklep, da se večini <teh pre? Uanjancev ne da mesto pri nas. ne moremo ga odobravati, ako Vidimo, kaj se godi v Italiji z našo krvjo. Dokler je naše učitelj* stvo delalo med našimi ljudmi, dotlej je še upravičeno stališče, da se ne um;'ka, četudi je na fronti, morda prav zato ne, ker je na ironti. Toda tega, da se učiteljstvo prežene v notranjost Italije, mcd tuj živelj, tega mii* nistrski svet ni predvideval, zato tudi ne more veljati njegov sklep za vsc, ki so bili pregnani iz rodnih ital. Za te naše ljudi dvigamo dancs svoj glas. Za te mrtve ljudi zahtevamo rešitve. Njih žrtve so prctežkc in so odveč. Ako jim ne daste pomoči, o poklicani, v imenu n;iroda, dajtc jim jo v imenu človekoljubja! Kri so naše krvi, zato jih ne zavrnite ne izro* čajte jih tistim, ki jih hočejo udušiti! I. S.