Koledar za julij 1917. Mesečni namen apostolstva molitve, določen od sv. očeta: fflisijoni na Vzhodu (v Mali Aziji). Dnevi Godovi Posebni nameni apostolstva molitve so vsak dan še vse važne, nujne zad. češčenje presv. Rešnj. Telesa ljubi). škoL lavant. škof. 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Sveta Kri Obisk. M. B. Heliodor Urh Anton Zahar. Izaija Ciril in Metod Ugod. vreme; sreč. vrnitev iz voj. Dijaki-kongreganisti na počitn. Ognja in vse dom. nesr. reši nas, o G. Naši škofje in duhovni pastirji. Katoliško življenje na Laškem, Spreobrnjenje judov. Razkolniki, zlasti na Balkanu. Ljublj. Trnovo Draga Selca Smlednik Komenda Radomlje Št. Janž Zibika J. Sladka gora Dramlje Kalobje Slivnica Sv. Štefan Sv. Vid Zusem | Nova cerkev Vojnik i Vojnik bol-1 niča J Vitanje j Dobrna Sv. Martin Črešnjice Frankolovo ■ Sv. Jošt | Gornji grad J Ljubno Straže Resalje Solčava } Rečica ' 1 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Elizabeta Veronika Amalija Pij I. Mohor in Fort. Anaklet Bonaventura Katoliška cerkev na Portugalskem. Marijine družbe za mladino. Družba sv. Mohorja. Sv. oče in rimsko vprašanje. Kranjska in Goriška. Pogrešani vojaki. Redovi sv. Frančiška. Sv.Peterp.N.n Sv. Peter p. SI. Naklo Podraga Žužemberk Čemšenik Vodice 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Henrik KarmelskaM.B. Aleš Kamil Vincenc. Pavi. Marjeta Praksedes Avstrijska cesarska hiša. Karmeličani in karmelski škapulir. Slov. katol. časopisi in uredniki. Bolnišnice, bolniki in njih strežniki. Sinovi in hčere sv. Vincencija. Pohabljeni in ranjeni vojaki. Mestni postopači obojega spola. Borovnica Češnjice Vranja peč Dež. bolnica Lj. Srce Jezus. Prečina Koč. Planina i 22 23 124 25 26 27 28 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Magdalena Apolinar Kristina ■Jakob Ana Pantaleon Nazarij Očitni grešniki in grešnice. Stanovitnost v skušnjavah. Dekle in služkinje. Edinost med katol. strankami. Krščanske matere. Naši obrtniki in njih pomočniki. Koper in tužna Istra. Sodražica Zlato polje št.urška gora Lj. Sv. Jakob Loka kapucini Voglje Gora pri Idriji 129 ! 30 '31 Nedelja Poned. Torek Marta Abdon i Senen Ignacij L. Dela usmiljenja. Perzija; cerkev sv. Jožefa. Sinovi sv. Ignacija; vsi v jul. umrli. Trboje Kostanjevica Idrija Odpustki za mesec julij 1917. 1. Nedelja, prva v mescu. Udom rožnovenške bratovščine trije popolni odpustki: 1. če v bratovski kapeli molijo po namenu sv. očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3. če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom. Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega; b) tistim, ki nosijo višnjevi škapulir. 2. Ponedeljek. Obiskanje Marije Device. Popolni odpustek: a) udom škapulirske bratovščine karmelske Matere božje v redovni cerkvi; kjer te ni, pa v farni; b) udom rožnovenške bratovščine v katerikoli cerkvi. 5. Četrtek, prvi v mescu. Popolni odpustek udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa v bratovski cerkvi; če te brez velike težave ne morejo obiskati, pa v farni cerkvi. »•. 6. Petek, prvi v mescu. Popolni odpustek: a) vsem vernikom, ki gredo k spovedi in spravnemu sv. obhajilu, nekoliko premišljujejo dobrotljivost presv. Srca in molijo po namenu sv. očeta; b) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega; c) udom bratovščine presv. Rešnjega Telesa kakor včeraj. 7. Sobota, prva v mescu. Sv. Ciril in Metod, sv. Lovrencij Brin-d i š k i. Popolni odpustek: a) vsem vernikom, ki prejmejo svete zakramente, opravijo kake pobožne vaje na čast brezmadežni Materi božji, da nekoliko zadoste za razžaljenja, storjena Materi božji, in molijo po namenu svetega očeta; b) udom apostolstva sv. Cirila in Metoda; c) tretjerednikom v redovni cerkvi; kjer te ni, pa v farni. Njegova kri naj pride nad nas...! Leto XV. Stev. 7. Stane za celo leto K 3'—, za Nemčijo K 3 50, za Ameriko in vse ostale zunanje kraje K1"—. Izhaja na začetku vsakega mesca. Spisi in dopisi se pošiljajo uredništvo, naročnina in darovi pa aprav-ništvu ..Bogoljuba" v Ljubljani. ' Mesec julij je posvečen p r e -sveti Krvi Jezusovi. Prvi dan julija je spomin presv. Krvi. Letos je prvi julij ravno na nedeljo. Ta stvar je menda ljudem bolj malo znana. Pa zdaj, ko teče toliko človeške krvi, da b' gnala mlinske kamne tri in še več, je potrebno, da se ž njo dodobra seznanijo, Jezusova Kri je tekla zato in se zato časti, da bi se oprale v nji duše tistih, ki prelivajo svojo kri na bojiščih. Seveda za vse duše je tekla; a duše ubogih trpinov vojakov, ki umirajo po bojiščih kupoma, nenadno in neprevideno, nam morajo biti posebno pri srcu. Praznik presv. Krvi, prvi dan ali prvo nedeljo julija, je obenem glavni praznik bratovščine za umirajoče. Zdaj ko je ta času tako primerna bratovščina popolnoma urejena in so spre-jemnice natisnjene, bi bilo pač želeti in pričakovati, da se bo prav pridno širila. Ni treba, da bi se morala v vsaki župniji kanonično (cerkveno-pravno) vpeljati; Pač pa bi se lahko v vsaki župniji 2 a n j o udje nabirali. Kdor želi ude veljavno zanjo nabirati in zapisovati — bodisi duhovnik ali svetna oseba — mora biti pooblaščen od kakega vodnika kanonično ustanovljene bratovščine. Taka pooblastila so nalašč tiskana in je lahko dobi vsak, kdor je želi imeti. Širite torej to bratovščino in s tem pomagajte reševati duše, drago plačane s Krvjo božjo! Kar so nekdaj Judje kričali bogokletno izzivajoče, to kličimo mi ponižno proseče: Njegova Kri naj pride nad nas in nad naše otroke! Navadimo se, pogostokrat darovati Jezusovo Kri nebeškemu Očetu v počeščenje njegovega Veličanstva ter v spravo za grehe naše in celega človeštva. Navadimo se tudi in ponavljajmo večkrat molitev za umirajoče: O premili Jezus, ki ljubiš duše, rotim te pri smrtnem boju tvojega presvetega Srca in pri bolečinah tvoje brezmadežne Matere, očisti v svoji krvi grešnike celega sveta, ki so zdaj v smrtnem boju in bodo še danes umrli. Srce Jezusovo, ki si samo pretrpelo smrtne bridkosti, usmili se umirajočih! J3 Pod Tvoje varstvo pribežimo... Marijin plašček: karmelski škapulir. V zadnji številki »Bogoljuba« je v poročilu o smrti nekega vojaka povedano med drugim tudi, da je nosil karmelski škapulir. Zraven pa je pripomnjeno: Kako da vsi ne nosijo tega škapulirja in se na ta lahek način obvarujejo peklenskega ognja, zlasti vojaki? Opomniti je treba, da predrzno se človek ne sme zanašati na škapulir, češ, če imam tega, mi ne more spodleteti in nebesa mi ne morejo oditi. Če pa nosi človek škapulir v zaupanju na mogočno varstvo Marijino, je to gotovo izdaten pomoček k zveličanju — ako si tudi sicer prizadeva za krščansko življenje. Ker je ravno mesca julija — namreč 16. — god karmelske Matere božje, zato je primerno, da spregovorimo nekoliko o karmelskem škapulirju. Škapulirjev je več. Morda kdaj drugikrat naštejemo vse. Najbolj znan, najbolj razširjen in sloveč je pa karmelski, Škapulir je kot neko oblačilce, plašček, ki si ga človek obesi čez pleča, (Beseda škapulir pride od latinske besede scapula [beri: skapula], to je pleča ali ramena,) S tem. plaščkom se človek želi skriti v posebno varstvo Marijino. Brezverni in slaboverni ljudje imajo za take vnanjosti samo posmeh, dasi sicer na vnanjosti veliko drže. Tudi mi vemo, da sta vera in pobožnost predvsem nekaj notranjega; vemo pa tudi, da človeška telesna narava zahteva tudi vnanjosti in da tej naravi primerno Bog lahko svoje nevidne duhovne darove navezuje na vidna vnanja znamenja. Saj so tudi zakramenti vidna znamenja nevidne milosti božje, Karmelski škapulir se odlikuje pred drugimi zlasti z dvema velikima obljubama. Sv, Simonu Stocku, šestemu generalu karmelitskega reda (živel 1165—1265), ki je veliko častil Marijo in jo prosil varstva za svoj red, se je baje Mati božja prikazala z redovno karmelitsko obleko v roki, m„ jo izročila in rekla: »To ti bodi znamenje predpravice, ki sem jo izprosila zate in za tvoje. Kdor bo v tej obleki umrl, bo ob. varovan peklenskega ognja.« To bi bila prva, velika obljuba. — Druga pa ta, da je Marija obljubila, da bo ude te bratovščine v soboto po njih smrti rešila iz vic. To sta dve tako veliki obljubi, da bi moral vsak. kristjan, komur )e kaj za zveličanje, karmelski škapulir nositi. Mi se tukaj ne moremo spuščati v zgodovinsko preiskovanje teh dveh obljub;1 Cerkev je po vsem dolgem preiskovanju potrdila, da verniki smejo verovati na izredno pomoč, ki je obsežena v teb dveh obljubah. Za »sobotni privilegij« pa se poleg škapulirja zahteva še to, da mora, kdor ga želi biti deležen, 1. stanovsko čisto živeti, 2. moliti vsak dan male dnevnice Matere božje (razen duhovnikov, ki molijo »velike« dnevnice); kdor pa brati ne zna, pa se mora namesto tega vsako sredo in soboto zdržati mesa. A ti dve zahtevi sme — in sicer prvo (dnevnice) vsak voditelj bratovščine, drugo (post) pa vsak spovednik v kako drugo dobro delo spremeniti. Namesto škapulirja se pa sme novejši čas nositi škapulirska svetinja. To je zaradi tega prikladnejše, ker se svetinja ne umaže in jo je zlasti delavnim ljudem, ki so poleti lahko oblečeni, ložje nositi. Kdor hoče biti deležen odpustkov in predpravic škapulirskih, se mora dati vpisati v škapulirsko bratovščino in si od 1 Glej Beringer: Ablasse, 14. izdaja, 2 zvezek, strani 153—162. r aŠnika, za to pooblaščenega, dati škapu-■ aH svetinjo blagosloviti in okoli vratu 'besiti. — Pomniti je treba, da če se vza-e drug, nov škapulir, ga ni treba dati več blagoslavljati; pač pa se mora druga cvetinja posebe blagosloviti. P1' To so obkratkem pomen, dolžnosti in edpravice karmelskega škapulirja. Po vsem tem ne moremo dovolj priporočiti, da nosite škapulir sami i e r ga priporočajte tudi vsem drugim ! Matere naj v škapulirsko bratovščino vpišejo že svoje otroke, ko s0 enkrat pri pameti. Posebno je želeti, da bi ljudje v škapulirju umirali. Zato pravila bratovščine za umirajoče priporočajo udom, da naj preskrbujejo bolnikom in tudi zdravim poleg drugih izrednih sredstev za zveličanje duš tudi škapulir. Iz vseh tukaj navedenih razlogov bi Novi o Papež Benedikt XV. so 8. julija 1916 razširili odpustke, dovoljene za praznik •tarmelske Matere božje, ki se obhaja 16, julija. Že več let je bilo mogoče na ta dan vsem vernikom zadobiti v karmeličanskih cerkvah popolni odpustek tolikrat, koli-korkrat so obiskali cerkev in tam molili po namenu sv, očeta. Od leta 1908. dalje so mogli postati istih odpustkov deležni udje škapulirske bratovščine karmelske Matere božje v cerkvah, v katerih je ustanovljena imenovana bratovščina. Lansko leto 8. julija pa so sv, oče dovolili: iste odpustke zamorejo prejeti: 1. redovnice, ako obiščejo svojo redovno cerkev "a koru ali na hodnikih; 2, vsi verniki v krajih, kjer ni prave karmeličan-ske cerkve, ako obiščejo cerkev svetnega karmeličanskega re- pa zdaj privoščili karmelski škapulir zlasti vojakom, da bi — če že morajo umreti — umrli v varstvu Marijinem in bi jih ona varovala peklenskega ognja. Jako modro so naredili tisti, ki so si ga pred odhodom v vojsko oskrbeli ali sami sebi ali so ga oskrbeli drugim. Če pride vojak na dopust, se to še vedno lahko zgodi in naj se res zgodi! V karmelsko bratovščino sprejemati in škapulirje blagoslavljati nima vsak duhovnik pravice, ampak si mora to pravico posebe pridobiti. Poizvedeti morate torej, kje v vaši bližini se škapulirji dobe in se v bratovščino sprejema. V Ljubljani med drugim pri frančiškanih in Jezusovem Srcu. Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, zlasti nevarnosti večnega ognja! .., dpustki. da; v krajih pa, kjer tudi take cerkve ni, ako obiščejo cerkev, v kateri je ustanovljena škapulirska bratovščina karmelske Matere božje. Po naši slovenski domovini je mnogo krajev, kjer je ustanovljena škapulirska bratovščina. Do lanskega leta so bili imenovani odpustki omejeni le na ude te bratovščine, odslej je pa ta milost dana vsem vernikom brez izjeme. Pobožni verniki bodo gotovo radi segli po tem novem zakladu in dušam v vicah lajšali ter krajšali njihovo trpljenje. To leto pride 16. julij na ponedeljek. Ker te vrste odpustke lahko zadobivamo že prejšnji dan opoldne po-čenši, je letos tudi onim mogoče se jih udeležiti, ki sicer v delavnik ne utegnejo. Ne zamudimo prilike, ker čas je kratek! Ob oltarju Dolorose. Zate, Marija, in za tvoj oltar so se razcvele vse ciklame rdeče, da tebi klanjajo se v slutnji sreče, da njih življenje je — za tebe dar. Ko vstaja iz kelihov škrlatni žar in nežno spaja se s plamenom sveče, zahvalno pesem slednji cvet šepeče, ker umirajoč krasi še tvoj oltar. A stokrat je srečnejša duša moja, — saj v dneh trpljenja hodi pota tvoja, s teboj se vtaplja v morje bolečin. In iz srca ti nežno snema meč ko ti ljubav prisega — in še več: da je njen ženin — tvoj trpeči Sin. Bogomila. Pozdravljajte Večkrat sreča duhovnik na cesti ljudi, katerim se na obrazu bere, da so verni, pa gredo mimo njega — ne da rekli bev ali mev. Med njimi tudi dekleta, o katerih bi človek stavil, da so v Marijini družbi. Ali pa pozdravijo prav boječe ali tako mrzlo, kakor bi imeli opraviti s človekom, ki se ga boje ali ki mu popolnoma ne zaupajo. Zato je treba enkrat tudi o tej stvari spregovoriti. Pozdravite vselej in pozdravljajte veselo in prijazno! Saj pozdravljamo sploh zato, da si prijaznost pokažemo. Znak vernih ljudi je tudi ta, da duhovnike radi imajo, da v njih vidijo svoje prijatelje, ne pa kake — strahove; da so jih torej veseli, kadar pridejo z njimi skupaj, ne pa se jih brez vzroka boje. Duhovniki vas ljubimo in vam dobro in najboljše želimo, za vaš blagor živimo, delamo in trpimo. Vaša sreča je naša sreča, in vaša nesreča nas boli in peče. Kako bi vam mogli pomagati k lepšemu življenju, kako vas osrečiti, na to mislimo noč in dan. Ali ne verjamete? Če kak duhovnik drugače misli in ravna, ne dela prav; zaradi tega pa nikar nas vseh krivo ne sodite! In četudi časih ljudi kaj posvarimo in pokregamo, zaradi tega nismo vaši biriči, ampak očetje. Saj tudi oče svojih otrok ne sme samo ljubkovati, ampak jih mora po potrebi tudi posvariti, pokregati, da, celo kaznovati. Svoje ljubezni do otrok ne sme preveč kazati, toda globoko v srcu mu je zakopana ljubezen — krščansko! do otrok, tako da je ne izruje nobena sila, In taka je tudi ljubezen nas duhovnikov do vas, našega vernega ljudstva. Vi še ne veste, kako je duhovnik dobrih ljudi vesel; kako se šteje srečnega, da jih ima, kako se njegovo srce zaraste v ljudstvo, med katerim živi, in kako se težko odtrga od njih, kadar jih mora zapustiti. Zato je prav, če vlada med dušnim pastirjem in verniki ljubezen kakor med očetom in otroci. In ta ljubezen se kolikor toliko razodeva tudi v pozdravu. Najlepši izmed pozdravov pa je krščanski: Hvaljen Jezus! S tema dvema besedicama pozdravite človeka, pohvalite Jezusa, za nameček pa dobite še odpustek (50 dni). Zato smo vam ta pozdrav okrajšali, da ga lažje rabite. In zares, odkar imamo okrajšan ta pozdrav, opažamo, da je prišel malo bolj v navado. Pa mora priti še bolj! Na neko tozadevno vprašanje, oziroma obžalovanje s Štajerskega, češ, da se je z okrajšano obliko zgubil odpustek (ker so odpustki natančno navezani na besedilo), bodi povedano, da je na prošnjo ljubljanskega škofijstva Rim dovolil isti odpustek za okrajšani pozdrav. In to dovoljenje je dano ne samo za ljubljansko škofijo, marveč splošno. Če kdo v Afriki izreče »Hvaljen Jezus«, ima ravnotako odpustek kakor na Kranjskem. Posebno ženska mora pozdraviti z besedo, ker moški pozdravi že s klobukom, Seveda pa tudi moškemu ni v nečast rcči »Hvaljen Jezus«, — Najbolj pa moramo zahtevati to od otrok! Ponekod znajo otroci lepo pozdravljati, pa ne povsod' Marsikak šolar te gleda kakor »božji volek«, morebiti se te ogne v velikem kolobarju kot nevarne stvari, malo privzdigne klobuček, na jezik pa mu ne pride nobena beseda. Tudi otroci naj duhovnika pozdravljajo veselo, ne boječe kakor kakega bavbava; saj imamo duhovniki otroke radi, kakor jih je imel naš Učenik Jezus, — četudi moramo časih katerega malo za ušesa prijeti; saj se mora tudi mlado drevesce večkrat malo naravnati, da ravno raste, pa imamo zaradi tega drevesca vseeno radi. Če pa že po deželi povsod ne pozdravljajo, koliko manj po večjih mestih, kakor je Ljubljana. Seveda so v večjem mestu drugačne razmere kakor na kmečki fari. Tukaj je duhovnikov malo in jih vsi poznajo, so domači; v večjem mestu jih je mnogo in otroci jih ne poznajo tako. A ne škodilo bi tudi mestnim otrokom, duhovnike pozdravljati. To ni prazna reč in sama gola vnanjojv. Duhovnik je z vero in cerkvijo tako zvezan, da, kdor duhovnika ljubi, ljubi tudi cerkev, in kdor duhovnika grdo gleda, tudi cerkve ne bo posebno ljubil. »Kdor vas zaničuje, zaničuje tudi mene.« — Pa ne le otroci sploh, tudi otroci iz samostanskih šol duhovnikov ne pozdravljajo. Le pojdi po cesti, ko se iz kake take šole usujejo! Saj za svojo osebo bi bilo vsakemu ljubše, da ga pri miru puste, ker je treba na pozdrave vedno odzdrav-ljati; a za vzgojo otrok to ni dobro. Zato naj bi se pri vzgoji na to boli pazilo! Še nekaj je prilika zdajle pripomniti, čeprav se bo morebiti kateri malo nosek zavihal. Mestna dekleta — no, recimo gospodične — kaker hitro ljudski šoli odrastejo, večinoma menijo, da ne smejo nikogar več pozdraviti, marveč se jim mora vsak moški naprei odkriti in kompliment napraviti. Celo svojih bivših učiteljev in Profesorjev ne pozdravljajo. Je pa vendar malo preveč domišljavosti v teh mladih glavicah. To naj bo menda moderna olika! Ta moderna olika ali kultura nas je sploh obdarila z marsikakimi navadami, ki so prava neokusnost ali celo neotesanost. To nam je pokazala zlasti vojska. — Pa ne da bi hoteli zagovarjati neolikanost. Olika je lepa reč tudi z verskega stališča. Toda pamet ima pri oliki tudi nekaj govoriti. Olika ne sme biti nenaravna, neokusna in neslana. Vse, kar je prav! — Tudi v mestu se »Hvaljen Jezus« lepo sliši in še posebno lepo. Končno pa bodi omenjeno še to, da je prav, če se tudi verniki med seboj pozdravljate s krščanskim pozdravom. Prav bi bilo, če bi zlasti otroci tudi doma, kadar odidejo spat ali kadar odidejo od doma v šolo ali cerkev ali pridejo nazaj, tako pozdravljali. Samo tam in tedaj nikar tako pozdravljati, kjer bi bil ta pozdrav v posmeh in zaničevanje, »Ne mečite svetinj pred prešiče,« je rekel Jezus, »da jih ne poteptajo ali ne požro!« Pobožnosti sploh ne smemo ljudem tako vsiljevati, da bi jim postala zoprna. S »Hvaljen Jezus« naj se torej pozdravlja le tam, kjer ta pozdrav za dobro sprejmejo. Med resnično vernimi ljudmi pa je ta pozdrav spričevalo, koliko so kje versko izobraženi, * * * Sploh se sme reči, da spoštovanja do duhovnikov ni ravno preveč. Na Tirolskem že, na Tirolskem, in tudi na Poljskem in še kje drugod, a na Slovenskem manj. Na Štajerskem še in tudi na Koroškem; na Kranjskem in Primorskem pa manj. — Zdaj hoče biti vsak človek gospod, in ljudje se zelo radi z »gospodi« ča-ste in kade, samo duhovni niso več gospodje. Je prišel tamle enkrat nekdo v neko župnišče in vprašal: Ali je kaplan doma? in ko kaplana ni dobil, je vprašal: Kaj pa, ali gospod organist so pa doma? Take reči je duhovniku nekoliko težko pisati in govoriti, ker se sliši tako, kakor bi mi sami svoje časti iskali in zase potrebovali. Pa morda velja tudi tukaj beseda Jezusova, ki je moral tudi svojo čast braniti pred farizeji: »Če jaz svoje časti iščem, moja čast nič ni; je, ki jo išče in sodi.« Vedenje do duhovnikov je zanesljivo znamenje, kakšne je kdo vere: žive ali slabe. Neveren človek vidi v duhovniku samo črno oblečenega človeka; globoko veren pa vidi v njem pri vseh njegovih človeških slabostih neko nadnaravno moč, ki je nobeden drug nima: Telo Gospodovo posvečevati, grehe odvezovati in ljudi z Bogom spravljati; moč, s katero se nobena druga ne da meriti. Vzemimo mladega fanta, ki je duhovnikom prav močno vdan, rad o njih govori in je srečen, če je v njih družbi: to je nezmotljivo znamenje, da je fant sploh dober. Pa vzemite drugega, ki duhovne grdo gleda in sovraži: ali morete reči, (Ja je to dober fant? Nasprotno: to je nezmotljivo znamenje, da je malovreden. Zato za vero ni vseeno, k a. ko ljudstvo o duhovnikih sodi kakor ni vseeno, kako otroci o starših so-dijo in kako se do njih vedejo, In zato bi bilo za vzgojo naše mladine največjega pomena, da bi star-ši svoje otroke učili duhovni-ke spoštovati in jih sami spoštovali in o njih slabega — četudi kaj vidijo — ne govorili. Saj spoštovanje otrok do staršev in do duhovnikov visi oboje na eni nitki, če se utrga eno, se drugo tudi, Hvaljen Jezus — na vse veke! Zaupaj brezpogojno božji previdnosti! Ljudje ob časih, ko jim ne gre vse po volji, mrmrajo zoper božjo previdnost, še posebno v naših težavnih časih; pri tem pa ne pomislijo, da Bog vse dalje vidi kot kratkoviden človek in da ni vse nesreča, kar človek za nesrečo ima. Večkrat je dozdevna sreča za človeka velika nesreča in nasprotno: kar ima za nesrečo, je mnogokrat zanj največja sreča. Zato je najbolje, da se človek mirno in brezpogojno vda božjim naredbam, jih ne presoja s svojim kratkim razumom in nikdar ne mrmra zoper nje. Na Jutrovem si pripovedujejo naslednjo povest, ki potrjuje zgornje navodilo in je tudi za kristjane poučna. Sultan je imel sina-edinca, ki je bil njegovo veselje in ponos. Zbral je zanj ogromne množine zakladov; podvrgel si je kraljestev in dežel ter se trudil noč in dan, kako bi svojemu ljubljencu zapustil mogočno državo in slaven prestol. Že je postal mogočnejši kot vsi vladarji na Jutrovem — kar se zgodi grozen dogodek: sina na lovu zadene zgrešena puščica- v srce; bil je hipoma mrtev. Sultan se ni dal potolažiti, Ruval si je brado, tolkel po obrazu ter objokoval mrtvega sina z vročimi solzami. Njegov jok je odmeval od daljnih skal, toda mladeniča ni obudil k življenju. Sultanovi prijatelji so ga tolažili; toda on jih ni poslušal. Preklinjal je svojo palačo, svoje kraljestvo ter se skril v temno jamo v gozdu, kjer je sina zadela smrtonosna puščica. Tukaj je nadaljeval svoje tarnanje, kričal v svojem obupu in se pritoževal nad Previdnostjo ter ji očital krivico, »Čemu sem postal vladar toliko dežela in si nabral toliko bogastva,« je vpil, »ako mi umrje moj sin v cvetu mladih let! Ne! Ni Boga, ki bi ljubil ljudi! Vesel je, ako jih more trpinčiti in pokonča-vati srečo, ki eo si jo s težavo zgradili!« Tako je razsajal tri dni in ni jedel, ne pil. Njegove moči so pešale. Utrujen je ležal na tleh ter željno pričakoval smrti, ki naj bi končala njegovo bol. Kar ga obda svetla luč. Pogleda kvišku, in glej! Pred njim stoji angel v sinji obleki, z vencem iz lilij ob čelu, Z zeleno oljčno vejico, ki jo je držal v roki, se angel dotakne sultanovega čela. Novo življenje prešine njegove ude; srce je. zopet postalo močno. Vstane ter nemo zre v nebeškega poslanca. »Sul- tan,« de angel, »jaz sem angel miru ter 5em poslan, da te poučim. Pridi za menoj!« Popelje ga na visoko goro in reče: »Poglej v dolino!« Sultan pogleda tja doli ter zazre pust otok. Morski valovi butajo srdito ob obrežje in vržejo na rob obrežja ščavo. To ga tako prestraši, da izgubi skoraj zavest. Vrže dijamante na tla, maha z rokami ter kot brezumen teka po pusti ravnini, da bi si poiskal živeža. Toda zastonj. Nikjer ne najde ne drevesa, ne grma. Štirikrat je že izšlo solnce; toda on ne dobi Blažena med ženami in blažen sad tvojega telesa! človeka, ki se mu je razbila barka. Nesrečnež drži v eni roki posodo z dijamanti, z drugo se krčevito oklepa skale, na katero mora splezati, ako hoče na otok. Skoraj je že splezal na skalo; obličje se zjasni; upa, da pride zopet do dobrih 'iudi. Ko je pa na vrhu pečine, vidi le pu- niti divje jagode, da bi si potolažil strašen glad. Bled in upehan se zgrudi na robu obrežja, trga mah raz skalovja in čaka smrti. Sultan je bil ganjen. »Ah,« prosi angela, »bodi milostljiv in ne dopusti, da bi revež tako žalostno končal.« »Miruj,« mu odgovori ta, »pazi na to, kar boš sedaj videl.« Sultan zopet pogleda in zazre ladjo, ki se bliža otoku. Ponesrečenec na otoku jo tudi zapazi. Novo upanje ga prešine; skoči pokonci, maha z rokami in kliče mornarje. Ker ga opazijo na pečini, se približajo z ladjo. Ponesrečenec poklekne pred poveljnika ladje, mu toži svojo nesrečo ter obljubi polovico svojih draguljev, ako ga rešijo. Ko kapitan ugleda dragulje, se obrne k mornarjem ter jim da nekaj ukazov. Ti zvežejo nesrečneža, mu vzamejo dragulje ter ga vržejo na pesek; sami pa odjadrajo. »O ti, sin nebeški!« vikne sultan pri tem prizoru, »kako moreš gledati tak zločin brez kazni? Glej, zločinci rogajoč se jadrajo od otoka ter puste ponesrečenca, da bo umrl lakote.« »Še enkrat poglej tja!« pravi angel mirno. »Videl boš takoj, da se bo hudodelska ladja razbila ob pečini. Ali čuješ vpitje hudobnežev? Nihče ne uide. Vsi se bodo potopili pod težo svojih zločinov. Pa si hotel, da bi se ponesrečenec rešil s to ladjo? Ne drzni se popravljati potov Previdnosti ali pa jih grajati! Mož, katerega ti pomiluješ, ne bo umrl. Rešen bo. Toda ne na način, kateri se zdi tebi najboljši. Previdnost ima mnogo potov. Ta mož je bil skopuh in trd do ubogih. Imel je več kot dosti. Lakomnost pa ga je gnala na morje, da bi nagrabil še več, ni pa bogastva iskal vedno po pravičnih potih. Zato ga je popeljala Previdnost v puščavo, da bi očistila njegovo mišljenje. Blagor možu, ki se da poučiti po bridkosti! Ti pa se uči: mnogokrat je to, kar ima kratkovidni človek za -nesrečo, zanj sreča; Bog obrne dozdevno nesrečo njemu v prid, — Sedaj se obrni in glej novo prikazen!« Sultan stori tako. Pred njim se razprostira cvetoča ravan. Še zro njegove oči krasne poljane, kar zraste pred njim iz tal lepa marmornata palača. Slonokoščena vrata se odpro; on vidi kraljev prestol, ves pozlačen in obdan z dragimi kamni. Neizmerni kupi bogastva leže okrog pre_ stola, okrog katerega stoje ponižno deželni velikaši in odposlanci tujih narodov ter pri. segajo zvestobo mlademu kralju, sedečemu na prestolu. Ta mladi kralj pa je bil sulta. nov sin. »Sveta nebesa! To je moj sin!« zaklne sultan. »Ah, pusti me, da hitim tja in ga objamem!« — »Ostani!« reče angel, »to je samo podoba, v kateri ti hočem pokazati nespamet tvojega življenja in tvojega obupa. Glej tja in dobro opazuj!« Po poklonstvu se začne pojedina. Nato ukaže mladi kralj nakopičene zaklade razsipno deliti med goste, V kratkem času so izginili zakladi, ki jih je lakomnost zbirala leta in leta. Komaj so se pa knezi okinčali z dragulji svojega kralja, so se drzno uprli proti njemu, Čveteri novi prestoli zrastejo iz razvalin prvega prestola. Na njem sede štirje kralji, ki ukažejo sultanovega sina zvezati in v ječo vreči, kjer ga suženj za-bode z bodalcem. Pretresen obrne sultan svoje oči proč, Angel pa pravi resno: »Ako bi bil ponižen in vdan, bi ti bila prihranjena ta žalostna slika. Tako si pa moral okusiti njeno gren-kost.« — »Odpusti, o angel, odpusti!« prosi sultan, »grešil sem, ker sem tako nespametno mrmral proti božjemu sklepu, ki je vzel sicer nedolžnega v nebo in ga obvaroval toliko trpljenja in ponižanja, Nikdaf več ne bom tega storil, temveč ponižno molil nebeške sklepe, ki vedno nameravajo le našo srečo in korist!« »Da, tako stori,« pravi angel, »in po-tolažen boš!« Nato razpne peroti; šumenje njegovih perut je bilo podobno šumenju vo-dopada, ko se je dvignil proti nebu, dokler se ni pozgubilo, kot se pozgubi lahan šum spomladanskega vetriča. Sultan pa se je vrnil v svojo palačo, Nad krasnim portalom pa je ukazal vklesati zlat napis: O človek, ne toži in ne mrj mraj nikoli nad sklepi božje Previdnosti. Kajti Bog edini je dober in neskončno moder; ti pa si slep. Kar imaš za največjo ne srečo, je zate le največja sreča! Teotim. Moje vse ... Moja usta Tebe kličejo, Jezus moj, Tebe misli, želje iščejo, Jezus moj. Zate se občutki vžigajo, Jezus moj, k Tebi se roke mi dvigajo, Jezus moj. Tebi se kolena klonejo, Jezus moj, Tebi dnevi moji tonejo, Jezus moj. , Ti nebo in solnce mojih dni, Jezus moj, luč in zvezda temnih si noči, Jezus moj. Zemeljske se poti križajo, Jezus moj, Tebi se koraki bližajo, Jezus moj, X Vate se oči obračajo, Jezus moj, k Tebi se spomini vračajo, Jezus moj, LimbarskL Sv. Vincencij — svetnik ljubezni. V carigrajskem mestnem okraju Ga-lata stoji visok okrogel stolp, odkoder je prekrasen razgled po vsem mestu in daleč po Belem morju. Na tem stolpu je stal v prejšnjih časih čuvaj: če se je približevala mestu nevarnost, je dal znamenje, in preden je sovražnik napadel, so bili meščani že davno pripravljeni, in tako so navadno srečno prestali vsako nevarnost. Na skalo sv, Petra je božja Previdnost postavila skrbnega čuvaja sv. Cerkvi, V ljubeči skrbi gleda njegovo bistro oko na vrvenje in valovanje tega sveta in na božjo ladjico sv. Cerkev, ki se ziblje na teh razburkanih valovih in že od daleč opazi vsako nevarnost. Kakor neštetokrat v zgodovini, vidimo to jasno tudi v naših dneh. Ali se nam ne zdi, kakor da je Leon XIII, prerokoval, ko nas je katoličane ponovno spodbujal, da organizirajmo krščansko ljubezen? Da bi to misel še bolj oživil, je slovesno proglasil sv, Vincencija Pavelskega za vzornika in zaščitnika vseh naprav krščansko ljubezni. Dne 19. j u -1 i j a je njegov navaden praznik, 20. decembra pa še sv. Cerkev posebej praznuje »Varstvo sv. Vincencija«. S tem nam je hotel brezdvomno Leon XIII. začrtati program za naše čase, ki jih je že v duhu gledal. Katoličani, poglejmo, česa nas je hotel Kristusov namestnik učiti za naše vojne čase. Rojen je bil sv, Vincencij 24. aprila 1. 1576. na južnem Francoskem kot sin kmečkih staršev. Umrl je 27. septembra 1.1660, v Parizu, Živel je torej za časa strašne tridesetletne vojske in gledal njene posledice. In kaj je storil tačas tako lepega, da ga sv. Oče stavijo za vzornika in zaščitnika vseh, ki delajo na polju krščanske ljubezni? Najprej si je ustvaril več močnih društev, Predvsem društva krščanske ljubezni za moške in ženske in potem družbo misijonarjev in usmiljenk. Ni je hotel na Francoskem župnije brez dobrodelne organizacije. Svojim misijonarjem je predpisal, da ustanovijo, če le količkaj mogoče, v vsaki župniji, kjer bodo imeli sv. misijon, društvo krščanske ljubezni v sporazumu z domačim dušnim pastirjem. Če bi pa ta ne bil za to, pa naj kar na eden ali drugi način ljudi zberejo, da bodo preskrbovali razne reveže in bolnike v svoji župniji. Poseben za to določen misijonar je potem hodil vsako leto ta društva nadzirat in spodbujat. Zelo živahno je delovalo v Parizu društvo »Gospa krščanske ljubezni«, ki še dandanes zelo uspešno deluje po vseh nenemških katoliških deželah. S temi Sv. Vmcencij — oče sirot. društvi je potem izvršil vse mogoče naloge krščanske ljubezni. Najpoprej je uredil po svojih gospeh velikansko bolnišnico za reveže v Parizu, ki je sprejela na leto 20—25.000 bolnikov. Pa je bilo veliko nereda. Kmalu je bila tako urejena, da so celo bogataši v bolezni prosili, če bi jih sprejeli med bolne reveže, — Za naj-denčke je ustanovil najdišnico, za katero je nabral letno 20,000 K, V Marsejlu je postavil bolnišnico za jetnike, ki so morali veslati na ladjah. Leta i653. je napravil ubožnico za 40 oseb. Ker se je takrat po Parizu in v predmestjih potikalo kakšnih 40.000 beračev, je napravil načrt, kako jim pomagati: vsak berač je moral ali si z lastnimi rokami služiti kruh, ali so ga pa pripeljali v ubožnico, kjer so preskrbeli naj-raznovrstnejšega orodja, da so imeli opravilo, Z njegovo pomočjo so v avtunski škofiji postavili romarsko hišo za revne romarje. Najbolj pa se je razvnela Vincen-cijeva ljubezen, ko je izbruhnila vojska. Dežela Lorena, Šampanja in Pikardija so bile takrat ponovno popolnoma opusto-šene: Francozi, Nemci, Švedi, Španci, sovražniki in domači vojaki so te dežele konča vali: za vojaki je prišla kuga in lakota. Ljudje so jedli večkrat že gnilo mrhovino, matere so klale lastne otroke, jih pekle in jedle. Hčere najboljših družin so prodajale čednost za kruh, Sv. Vincencij je poslal v te dežele svoje misijonarje z denarjem, da so reveže in bolnike spravili pod streho, jim stregli in pomagali do zdravja, Naku-poval je v takih krajih, ki vojske niso tako čutili, obleke, hrane, semenskega žita in poljskega orodja in vse pošiljal v te nesrečne dežele. V mestu Tul so imeli misijonarji v lastni hiši 2 leti 60 bolnikov v oskrbi, druge so pa obiskovali po mestu. V mestu Metz je bilo do 5000 revežev in vsak dan so našli po 10 do 12 mrtvih na ulici, Vincencij jim je poslal svoje misijonarje na pomoč, ki so rešili mesto, V mesta Verdun so misijonarji od leta 1639. do leta 1641, okoli 500 revežev vzdrževali, poleg tega pa skrbeli za kmete v okolici. Tako bi lahko naštevali po vrsti vsa mesta teh dežel. Samo za Lorensko deželo je izdal približno 1 milijon. Tako je celih deset let vzdrževal 20.000 ljudi vseh stanov. Veliko je skrbel tudi za begunce, Preskr-bel jim je sv, misijon, preskrbel 800 begunskim dekletom službo, sprejel veliko deč-kov-sirotk v pariško misijonsko hišo, skrbel za pregnane redovnice in ustanovil med plemenitaši društvo za podporo plemenitih beguncev, 1500 beguncev so sprejele usmiljenke. Hrano so dajali takrat na dan 15,000 revežem, V pariško misijonsko hišo je sprejemal irske begunce duhovnike in jim preskrbel vse potrebno. Vsota, ki je šla skozi roke tega ubogega kmečkega sina za te namene, je znašala približno 50 milijonov. Posebno značilni sta dve načeli, po katerih se je ravnal. Prvič je povsod pomagal telesu, da reši dušo bližnjega. Drugič je vselej poskušal dvigniti reveža do tega, da bi si potem mogel sam pomagati z lastnim delom in zaslužkom. Ko je enkrat kakšno stvar dobro premislil, se ni ustrašil nobenih ovir več: »Le začnimo, Bog bo pa potem dovršil.« Ali je v nas kaj Vincencijevega duha? Koliko si storil za reveže ti? Določi danes, kaj boš storil za trpečega bližnjega, za naše sirote letos 19. julija, na dan sv, Vincencija. Prečitaj ta dan še enkrat današnjo »Bogoljubovo« prilogo! Vzgoja otrok v krščanski družini. (Priobčufe župnik Jožef Vole.) Pa tudi neposredno, rekli bi: kar na- razlaga krščanskega nauka za malo bolj ravnost za otroke je velike vzgojne važ- odrastlo mladino. Duh časa je namreč tak, nosti popoldansko sveto opravilo. Zlasti da je skoraj ni župnije ali pa celo ne vasi, kjer ne bi veljala Siraeonova beseda o Jezusu: »Glej, ta je postavljen... v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo,« (Luk. 2, 34.) Vsak večji kraj ima že gotovo svojega čeljustača, ki o verskih rečeh vse »bolje ve«, dasi morda niti očenaša prav ne zna. In zlasti na mladino strežejo taki hlastači, dobro vedoč, da drugod ni lahko najti toliko nerazsodnosti in lahkovernosti, pa tudi ne toliko naglega umevanja in širjenja sladkih naukov o neomejeni prostosti. Gorje mlademu človeku, če se obesi na take modrijarhel Iz prepada koleba omamljen v prepad, dokler se ne zave ob svitu mrtvaške sveče svojih blodenj. A drugače mladenič, ki pridno hodi h krščanskim naukom in tam spoznava dokaze o resničnosti in blagodejnosti Kristusovih svetih naukov in o puhlosti in opasnosti brez-verskih tlapenj. Tak fant pa ne bo imel v nobeni brezverski družini, če po nesreči zaide vanjo, spodraščenega jezika, ampak bo z brezverskimi zabavljači — mah na mah! — naglo opravil, kakor bi trhlo vejo razdrobil. To pa povemo:Taki Štefani, ki se ne strašijo judovskega kamenja, se pa ne gode med puhlimi postavači zunaj cerkve, pa tudi ne med cerkvenimi dremači, ampak med vedoželjnimi, bistrimi poslušalci božje besede. No, pa recimo tudi, da bi ne bilo nevarnosti za ohranjenje svete vere nikjer nobene: koliko pa mladina pozabi svetih naukov iz šole, in najvažnejše najrajši, če nima rednega pouka iz katekizma. Saj pozabi še branja, pisanja, naštevanke, če se z njima malo ali nič ne peča, pa se mu ne bi izvešile globoke verske resnice, če jih v umu nikoli ne osveži in nikoli več ne utrdi! Ravno pri popoldanskem nauku se pa ~«rske resnice ponavljajo v določeni vrsti, lepo v zvezi med seboj, se obširneje pojasnjujejo, dokazujejo, naobračajo na življenje. Bien poslušanja pa ni umevanja, brez umevanja pa ne spoštovanja verskih resnic, brez spoštovanja pa ne verskega prepričanja, brez verskega prepričanja pa ni izpolnjevanja. »Vera je tedaj iz poslušanja,« piše sv, Pavel Rimljanom, (10, 17) In sv, apostol Jakob uči: »Kdor prav pregleda popolno postavo prostosti (t, j, krščansko vero) in v njej ostane in ni pozab-ljiv poslušalec... ta bo srečen v svojem življenju,« (1, 25.) To pa ravno hoče doseči krščanska vzgoja. Torej je res obiskavanje popoldanske službe božje za mladino velike vzgojne važnosti. Zelo ostudna in grešna navada je po nekaterih župnijah naših dežel ta, da ostaja moška, bolj odrastla mladina — znabiti kod že tudi ženska? — med službo božjo zunaj-cerkve, se tam razgovarja, kadi, igra, sploh vede se, kakor bi si ne upal vesti v bližini svetišča med službo božjo noben Turčii in noben divjak. Še več si upamo reči: vsak brezverec, ki preleži doma ves božji dopoldan, je doscojnejši kot lak hinavec ali hinavka, ki pride iz strahu pred starši ali komerkoli do cerkvenih vrat, tam pohujšanje dela, še druge zapeljuje, potem jo pa pobere kakor peklenšček, ki se je zmotil, pred nebeške duri, O sramota, da je ni grše, kjer imajo tako mladino! Poglej, ti oče ali mati, včasih med službo božjo po cerkvi, ali če treba, okrog cerkve, kje so tvoji. In če najdeš koga zunaj cerkvene strehe, vzemi ga takoj prvjč doma v gosti, da se mu po izostajanju ne bo nikolii več kolcalo. Naprosi pa ob priliki tudi domačega duhovnika ali učitelja ali cerkvenega ključarja ali cerkovnika, naj pogleda tuinsem za tvojimi. Zlasti cerkveni ključarji, ko bi se možje bolj zavedali svoje častitljive (in pred Bogom tudi odgovorne!) službe, bi z neustrašeno odločnostjo kmalu lahko pomedli to hinavsko sodrgo izpred naših svetišč, (Dalje.) . " Slabost si izvolil. Razumem, moj Jezus, da skalnati mramor jzbral si zase, za svoj oltar; da kelih, pateno in svoj tabernakelj zavil si v zlata nedolžni žar. Razumem, da limbarje ljubiš deviške, kot zveste častilke stoje pred teboj; razumem, da ljubiš dehteče kadilo, ki dviga spoštljivo pred prestol se tvoj, Razumem, da vredne si zase izvolil, si krono devištva in prstan jim dal, a stokrat in stokrat si stavim vprašanje; kako si ti mene v nevesto izbral. Odpusti, če vprašam: Si morda se zmotil? Kaj našel si dobrega v meni, povej! O, nisi se zmotil: slabost si izvolil, ljubezen je tvoja brezkončna, brez mej! M. Elizabeta, Kako se je vesti do Kdor želi nastopiti pot popolnosti, mora si izbrati duhovnega vodnika kot zanesljivega spremljevalca po tej težavni in umetni poti. S tem pa še nikakor ni vse storjeno. Treba se je vodstvu duhovnega voditelja popolnoma izročiti. V ta namen je treba dvojnega: prvič mu vso svojo notranjost natanko odkriti, drugič vsa njegova navodila ponižno sprejeti in izpolniti. Kar se tiče odkritosrčnosti, ne zadostuje duhovnemu voditelju razodeti samo svojih grehov, ampak tudi vsa slaba nagnenja, misli in želje, ki se rode v srcu. Če vodnik ne ve nič o tem, kaj se godi v duši, kako naj svetuje in pomaga? Bolnik, ki hoče ozdraveti, pove zdravniku vse: ne samo svoje glavne bolečine, ampak tudi karkoli je kaj ž njo v zvezi, Istotako naj se ravna pri dušnih boleznih. Razun slabih nagnjenj treba je razodeti tudi vse skušnjave in navdihovanja hudobnega duha, in naj so še tako grde. Taka odkritosrčnost omogoči spovedniku, da more dati primerne nasvete, pa večkrat tudi pripomore, da skušnjave ponehajo. Hudobec je namreč hud prekanjenec, dela kar moč zvijačno in sleparsko, ko je pa njegova hudobija odkrita, se pobere osramočeno in potepeno v kot. Mnogi so bili rešeni hudih skušnjav farno s tem, da so jih odkritosrčno razodeli. Dalje je treba razodeti vse druge poseb- duhovnega vodnika. nosti v duhovnem življenju. Nobenih posebnih pokoril si ne nakladati, nobenih obljub ne delati brez vednosti duhovnega očeta. Če kdo misli in čuti, da je dobil posebne milosti od Boga, posebno razsvetljenje, naj odkrije in zaupa to duhovnemu svetovalcu. Tudi svetim občutkom, pobožnemu navdihovanju in dobrim delom ni vselej zaupati. Hudobni duh se skrije včasih v »angela luči«; ker pa ne more človeka premotiti in premagati z naravnost-nim zapeljevanjem v grehe, mu skuša po ovinkih blizu priti. Visoke misli in tolažilni občutki v človeku lahko obude skriven napuh in samodopadljivost; ta pa podkoplje vso pobožnost. Pretirana pokorila človeku lahko zdravje izpodkopljejo in mu s tem tudi vse veselje do pobožnosti zagrene. Mnogo se jih je v tako umetno nastavljene mreže škodoželjnega zapeljivca že dalo ujeti. Brezštevilne so zvijače tega zakletega sovražnika božjega in človeškega. Zatorej odkritosrčnost in pa — poslušnost! Samo razodeti in vprašati je premalo, če pa potem po svoji glavi ravnaš! Če se tebi kako pokorilo še tako dopadljivo in mikavno zdi, če bi rad na golih tleh ležal, spokorni pas nosil, se postil ob kruhu in vodi, smeš to le tedaj storiti, ako imaš dovoljenje duhovnega voditelja, sicer ne! Pokorščina — in sicer slepa, popolnoma dobrovoljna pokorščina odtehta vsako drugo pokorilo in dobro delo. Če se svoji volji odrečeš in jo ukloniš posvetovati: Pojdimo in vprašajmo vidca!« predstojniku, daruješ Bogu večji dar, kakor »Vidci« so zdaj mašniki, če se postiš in bičaš, »Nekdaj« — tako je Spoštuj vsikdar duhovski stan, pisano v prvi knjigi kraljev — »je govoril Od Boga mašnik je poslan! vsak v Izraelu, kdor se je želel z Bogom A, Ferk. Kri Kristusova, opoji me! (Premišljevanje Na Kalvariji je postavljen križ in na križu visi v neizmernih bolečinah naš božji Zveličar. Presveta Kri teče na tla in jemlje prokletstvo zemlji. Kapljice škrope Magdaleno, očiščena je grehov in pretaka vroče solze ljubezni do svojega Odrešeni-ka. Zdaj odpre trpeči Zveličar svoje osu-šene ustnice in zakliče: »Žejen sem!« Trpel je grozno telesno žejo, a še veliko bolj je žejalc njegovo presveto Srce po zveli-čanju duš. Vojaki so mu v zasmeh podali grenko pijačo, Jezus pa je v povračilo za to dal zadnjo kapljico svoje krvi iz pre-bodenega Srca. To je bilo maščevanje njegovega presvetega Srca, O Jezus, maščuj se tako tudi nad mano)! Opoji me s svojo presveto Krvjo tako, da ne bom drugega želel, kakor Tebi služiti in Tebi ustrezati! Svet me je zvabil, kazal mi je svoje prijetnosti, veselice. Kakor metuljček sem letal od cveta do cveta, ter iskal sreče, zadovoljstva, a pil sem strup. Grenkoba in razočaranje sta napolnila mojo dušo. Moje strasti so klicale po zadovoljstvu; svet je vabil z mamljivimi glasovi, duša pa je umirala. Jaz nesrečnež! Veliko let sem tako izgubil, morda sem že blizu grobu, pa še ne vem, kaj se pravi Tebe ljubiti, o Jezus! Srčno Te prosim, Tvoja kri naj pride nad mojo dušo, ter naj jo opoji, kakor nekdaj svetnike, da bom spoznal, kako ni-čevo je zemeljsko veselje in kako nad vse ljubezni vreden si Ti, o Gospod! Kri Kristusova, mojega Učenika, opoji me! in stori, da bo ta opojnost vzbudila v moji duši silno žejo, le Tebi ugajati in Ti za mesec julij.) služiti do smrti! Če bom klečal pred Tvojim tabernakljom, primoraj me, da bom rekel: »Žejen sem, o Gospod, žejen sem, s Teboj govoriti!« Če bom premišljeval Tvoje trpljenje in dela Tvoje ljubezni, daj, da vzkliknem: »Žejen sem, o Gospod, nate misliti!« Če se bom premagal k izpolnjevanju Tvojih sv. zapovedi, daj da porečem: »Žejen sem, o Gospod, Tebe ubogati!« če pelješ mojo dušo po potu trpljenja, dovoli, da rečem: »Žejen sem, o, žejen sem, Gospod, po trpljenju s Teboj!« In če pride enkrat moja zadnja ura, tedaj mi odpri nebeška vrata, dopolni potem sveto opojnost in daj, da vzkliknem: »Žejen sem, moj Zveličar, priti k Tebi! Opoji me z dobrotami svoje hiše in pogasi mojo žejo z večnim tokom svojega božjega veselja!« Le prah sem pred Teboj, moj Učenik, a Ti si vsemogočen in lahko odpomoreš ničevosti moje molitve z veliko vrednostjo svoje presvete Krvi! Ozri se, o moj Gospod, v svojem brezmejnem usmiljenju na toliko grešnikov, usmili se teh nesrečnikov, ne zaradi vrednosti mojih besed, marveč zaradi dragocenosti Tvoje presv. Krvi! Dotakni se njihovih src in primoraj jih, Tebe ljubiti! Oni so se Tebi odtujili, žalijo Te s tisočerimi nehvaležnostmi; gasijo svojo žejo ob pokvarjeni vodi tega sveta, namesto, da bi šli k Tvojemu studencu presv. Srca iskat žive vode. Gospod, spomni se svojega usmiljenja in ne daj, da bi bila tekla Tvoja presveta Kri zastonj za toliko nesrečnih duš! Kri Kristusova, opoji grešnike in očisti jih! Spomini in hrepenenje. Oj spomini, oj spomini prošle sreče, prošlih dni; skrita sled ste zdaj v tujini izgubljene radosti! Ti kapelica zavoda, tako mila in prijazna! Kolikrat sem v nji Gospoda molil, — zdaj je duša prazna tu na tujem. — V prejšnji raj sili me srce nazaj. Oj spomini, oj spomini! .., Blaženi nekdanji dnevi, ko sem zjutraj v zarji zlati gledal va-te, rajska Mati. Zdaj na tujem kličem v revi: glej siroto! Saj poznaš, srca mrzloto, misli, želje so Ti znane, o napolni me z gorkoto, sceli že skeleče rane! Stri nakane in raztrgaj močne mreže, Ti me vodi, varuj, čuvaj, da me zloba ne doseže! Oj spomini, oj spomini, vedno sveži, vedno živi! Blaženi molčeči zidi, slika rodnega ognjišča, vabijo iz dalje: Pridi, v mirni raj »Marijanišča«. Često bližam v duhu, Mati, Tvoji se kapeli tihi, obmolče obupni vzdihi in srce se jenja bati.., Kakor mater sin objame, ko po dolgem se sestane v rodni hiši poleg nje.-v duhu Te objemlje roka, Ti tolažiš me, otroka, brišeš vroče mi solze. Oj spomini, oj spomini! Hladno duši je v tujini in pri srcu je tesno. Hrepeneč po domovini, z mrzlih kličem tal v nebo: Pomočnica in vodnica, pelji me do pristanišča v tihi raj »Marijanišča«! V njem teko naj moja leta varno pred sveta viharjem, v tvojem naj svetišču služim pred oltarjem .., Limbarski. Kako je Rovtarski Janez umrl pa zopet oživel. Priredil P. P. Tam v osojah na robu gozda stoji mala koča. Prvi sneg naletava in nekam mračno je zunaj v okolici. Tiho je, kot da je zumrlo vse življenje. Le iz dimnika vrh strehe se kadi in dim se meša z belimi snežinkami. Tudi znotraj v koči je tiho, ker tu stanuje in sameva vdova Rovtarica. Na steni visi lesena ura, ki je Rovtarici edina družica in ji z brnenjem in tiktakanjem dopoveduje, da čas beži. Včasih pa celo ura obstane, ker je stara in nadušljiva kot je Rov-tarica sama. In tedaj si misli ženica: Obe sva na tem: ne bo dolgo, ko bova morali napraviti prostor drugim. Samo svojega Janeza — edinca — bi rada videla še enkrat, predno umrje. V vojski je; a te dni ima priti na dopust. Ženica gleda skozi okno; pa kaj bo videla, ko je zrak kakor posejan z snežinkami... Čuj, ali ni nekdo stopil v vežo? Ali si ne otresa snega raz čevlje? Odpira! O Bog, saj je res Janez! »Dober dan vam Bog daj, mati!« In Janez stoji pred njo, velik da se skoro stropa zadeva in smejoč se na široko in s solznimi očmi, V sivo vojaško obleko je oblečen, in nekaj svetlega ima pripetega na prsi. Tudi na kapi ima nekaj svetlega. Ah to je svetinja Matere božje! A na prsih: to bo bržkone.., Toda leva roka mu visi na obramnici! Ah, seveda, to je vsled rane; saj je bil pisal, da je bil ranjen, »Bog te sprejmi Janez, in ti daj dobro! Željno sem te čakala in sem rekla: da ga le dočakam, potem rada umrjem.,. No in sedaj si prišel! Hudo je, jeli? Pa lačen si! Čakaj, brž ti postrežem.« In ženica hiti od mize do peči, od peči do mize! Kar je dobiti, to mora biti za Janeza, vsaj za prvo silo. Revna koča je, a toliko vendarle premore, da se bosta nasitila dva človeka: ona in njen Janez ,,, Janez pa sedi ob mizi, gleda za materjo in se ozira po hiši. Vse mu je tako milo. Na vse to je tolikrat mislil, ko je ležal tam v Tirolah v strelskem jarku in potem v bolnišnici ___ Tudi Rovtarici je mehko pri srcu, da se komaj brani solza. Ljudje v Rovtah sicer ne poznajo tistega objemanja in polju-bovanja, kot je > v navadi pri mestnih ljudeh, kadar kdo pride s tujega domov, A srce vendarle čuti prav tako živo, da je tak trenotek nekaj posebnega, »Bog te sprejmi! Dober dan vam Bog daj!« To je vse. Drugo ostane znotraj. In prav je tako! Kaj bi človek vsemu svetu kazal nekaj, kar le srce samo more prav občutiti,,, »Vesel sem mati, ker vidim, da ste še trdni, ker bal sem se —« Tudi Janez ne more ravno vsega tako povedati, kot čuti. Pa kaj zato? Saj mati tako ve, da se je bal zanjo, ker stara je, sama je, in nikogar nima ,,, »Trdna nisem in zima me straši. Pa da si le prišel, Janez! Koliko časa ostaneš?« »Štirinajst dni,« »Samo štirinajst dni?! No, pa naj bo božja volja! — Kaj pa roka?« »Domalega dobra.« »Hvala Bogu! O, hvala Bogu!« Tudi gostobesedni niso ljudje v Rovtah, Čemu bi človek mnogo govoril, ko beseda nikoli ne more jasno povedati, kar srce čuti. Saj se na pogledu, na obnaši hko ve in vidi! Vendar Rovtarica komaj čaka, da bo začel Janez pripovedovati o vojski. Saj se. daj vsepovsod le o vojski govore. Ko je bil oni teden Kržiški doma, je vedel toliko po. vedati, kako je bilo v vojski. Po gostilnah je popival in se hvalil, kako hrabro in moško se je obnašal in kako je prebadal nabadal sovražne vojake. Pozneje se je iz. kazalo, da je bil pri trenu in da do prvih vrst nikdar prišel ni,,, Janez pa, ki danes tam ob mizi sedi, pa samo izprašuje, kaj je doma novega; če je Rovtarica svoje njivice obdelala in o pravem času pridelke domov spravila. O vojski pa nič ne pove, in tudi o tem ne, kako je prišel do tiste svetinje tam na prsih . .. »Kako ti je, Janez? Ali te rana boli?« »O, kaj rana? Nič me ne boli, ampak tako čudno lahko mi je pri srcu, ker sem po tolikem času zopet doma in živ in zdrav! Kaj bo ta rana! To ni nič. Da le hujšega ni bilo!« »Ne veš Janez, kako sem molila zate, da bi te Marija varovala sredi krogelj in da bi še enkrat prišel,« »O saj bi me ne bilo sedajle tu, ko bi me Marija ne bila varovala! Mati, to ni dopovedati, kako je bilo!« »Kako je vendar bilo? Janez, povej nekoliko!« »Kako je bilo? Čakajte, da povem, da boste videli, kaj je to Marija in molitev. Saj bi ne govoril, in nič se ne mislim hvaliti ,.. Ampak vsemu svetu bi povedal, če bi se dalo ,,. Pa vam povem mati, da boste vedeli —« »Ni dopovedati, mati, kako je bilo! Kdor je bil sam poleg, ta ve! Pritiskali so na nas kakor volkovi, a mi se nismo umaknili. Še za njimi smo jo ubrali, kadar je kazalo, in morebiti nisem bil vedno med zadnjimi .,, Pa eden izmed mojih tovarišev je zaostal, ko smo se vračali v jarek. Granata je prišla in ga podrla. Zdaj pa pomislite: mi na varnem, on pa tam zunaj! In prijatelja sva bila. Zdaj pa tam zunaj stoka in se premetava, pa vstati ne more ,,, So- vražnik pa strelja — in nobeden izmed nas niu na pomoč ne more. Pa pustiti ga tudi ne smemo tako — sem mislil! Oženjen je, ima ženo in otroke ... Vi mati, pa ste sami ■— sem si mislil... V božjem imenu — sem rekel. In splezal sem preko jarka in se plazil po trebuhu, zato ker v takem ognju ne sme nihče pokoncu hoditi. Granate so pi-skale nad menoj, a jaz sem se plazil dalje m priporočal Mariji sebe in tovariša. Bil sem že skoro pri njem — tedaj pa udari poleg mene, da se mi zasveti pred očmi. Z Bogom, svet! Po meni je! Z Bogom, mati! Res tedaj sem se domislil tudi vas, in bridko mi je prišlo. Zase mi ni bilo toliko; saj sem bil že zdavnaj pripravljen. Za vas se mi je milo storilo! Pa Marija je pomagala. Za enkrat ni bilo hudega. Kri je tekla iz rokava in v komolcu me je bolelo. Pri močeh pa sem še bil; zato se plazim naprej. Že sem pri njem. Tolažim ga, naf potrpi, ker sem pri njem in mu hočem pomagati, kakor hitro bo ogenj pojenjal. Seveda me ni slišal, ker je bilo bobnenje neznansko in pa ker je bil zadet v glavo in skoro brez zavesti. Spoznal me je pa in mT stisnil roko. Tedaj je pa priletelo drugič — in tedaj mati, je bilo po meni... Še enkrat sem se spomnil na vas, potem pa zavedel se v nebesih ,., Smejate se, mati! Pa vendar: tako mi je bilo kot da sem v resnici v nebesih! —• Okrog mene vse tako leno belo in snažno; angeli v belih oblačilih hodijo sem in tja, prav kakor pravi pesem: ' Angeli v raju hodijo Devico Marijo kronajo . ,. Ozrem se in vidim Marijo, kako vsa v rožah stoji in dve sveči gorita pred njo. Pa kje bi bil tovariš? Če nisva morebiti tudi v nebesih skupaj, ko sva umirala skupaj?! In glejte, prav tik poleg mene je bil ves v be-loti in svetlobi in eden izmed angelov z dvema belima perotnicama se je sklanjal iad njim in se mu smehljal... Hotel sem spregovoriti — pa so se tačas odprla nebeška vrata in nekdo je vstopil: velik, z Mogočno sivo brado, in v dolg bel plašč °blečen ... To je sam Bog Oče, sem mislil; samo to me je motilo, da nosi zlate naočnike, ko jih vendar na nobeni podobi še nisem videl. In gre naravnost do mene in me prime za roko in prijazno spregovori. Skušam dvigniti roke k molitvi — ne morem! Nekaj me zapeče v komolcu, in spomnim se, da sem bil ranjen. Le to se mi čudno zdi, da v nebesih še bolečina ostane, ko so vendar nebesa in ko v nebesih nobene bolečine biti ne more ,,. Zopet hočem stegniti roke in zopet me zapeče, »Mirno, mirno!« mi veleva Bog Oče. Jaz pa hočem vprašati, kako to, da v nebesih rana še vedno boli; pa se čutim tako slabega, da niti jezika obrniti ne morem. Oči zatisnem — in ko jih zopet odprem, vidim da se sklanja nad menoj tisti angel v belih perotih, kot se je ravnokar nad tovarišem. In mi šepeta: »Le mirno, ker slabi ste še. Pa veseli bodite! To je bil gospod višji zdravnik in je zatrdil, da se je obrnilo na boljše in da boste v kratkem lahko zapustili bolnišnico ,,,« »Kaj —? Ali nisem —? Ali nisem v nebesih?« »Sedaj še ne« — se mi angel smehlja. Pa saj ni bil angel, to veste! Bila je usmi-ljenka. Ležal sem namreč v bolnišnici; tovariš, ki sem ga hotel rešiti, pa poleg mene. Naju oba so bili rešili tovariši in naju prenesli v vojaško bolnišnico, V nebesih torej še nisem bil; prezgodaj je bilo! Mati in sin se smejata. Potem — to vam moram še povedati — je tudi moj tovariš ozdravel toliko, da je lahko sedel na postelji. In enkrat so ga prišli obiskat žena in oba otroka. Pogovarjali so se tiho; toliko sem pa slišal, da jim je povedal, da sem jaz tisti, ki sem ga bil hotel rešiti.. In pristopili so k meni in vsi trije so se mi zahvaljevali. Zunaj padajo snežinke in mrak se vle-ga na zemljo. V zakurjeni izbi kraj gozda pa je toplo in prijetno. Mati in sin se srečna štejeta, da sta še enkrat skupaj. Bolj srečna bosta, ko bosta res v nebesih — neločljivo skupaj. Dvestoletnica kronanja podobe v V sredi najhujšega vojnega časa, ko so dogodki na bojiščih in v politiki dosegli svoj višek, smo v nedeljo, dne 17, t. m. slovesno obhajali dvestoletnico kronanja milostne podobe svetogorske Matere Božje, Celo nedeljo od jutranjega svita do poznega večera je verno ljudstvo molilo pred podobo in prosilo Mater milosti njenega varstva in njene pomoči, zavedajoč se, da, kakor se je Marijina pomoč v vseh osode-polnih trenutkih vedno očitno pokazala, nam tudi v sedanjih težkih razmerah ne bo odrekla svojega varstva. — Ob 9, uri jc imel ekscelenca goriški knezonadškof in metropolit dr. Sedej slavnostni govor, v katerem je proslavljal Marijo kot kraljico in poživljal vernike, naj se oklenejo njene materine roke in naj ob njeni strani ter od nje podpirani hodijo trnjevo pot do srečnega konca. Popoldne je bila slovesna procesija r čudodelno podobo svetogorske Marije, Matere milosti, ki se je izvršila nad vse sijajno. Po pridigi, v kateri je razložil govornik zgodovino svetogorske božje poti.. Marijine čudodelne podobe in njenega kronanja pred 200 leti ter vzpodbujal vernike, posebno še mnogoštevilne begunce, da naj se z velikim zaupanjem zatekajo v britkih urah poskušnje k Mariji-begunki, se je začel slovesni izprevod, ki se ga je udeležilo nepričakovano mnogo občinstva. Za križem so sc uvrstili šolarji, Marijine družbe in tretji red. Tem so sledili otroci-begunci, svetogorske Marijine Ljubljani. ki so nosili na drogovih štiri napise: »Ma-ti milosti«, — »Tolažnica žalostnih«, »P0. moč kristjanov«, — »Kraljica miru«. Nato so nosili frančiškanski kleriki čudodelno podobo svetogorske Marije. Obsevana od zlatih solnčnih žarkov je podoba venčana s prelepo krono tako ljubko in milo odsevala ves žar nebeške ljubezni in usmiljeno-sti, lepote in krasote presvete Device, da smo čutili vsi, ki smo jo zrli ali spremljali v srcu, nepozabni mir in zaupanja polno tolažbo, čepra-" so nam rosile oči obilnih solz, solz neomajanega zaupanja. Za podobo je šel ekscelenca knezonadškof goriški, ki je vodil procesijo ob številni asistenci in pel lavretanske litanije, Procesijo so zaključile Slovenke v narodnih nošah in nepregledne vrste drugega občinstva, — Zahvalna pesem in blagoslov z Najsvetejšim sta končala slovesnost dneva. Naj bi nam ljubi Bog dal dočakati uro, ko se bo na novo dvignilo iz razvalin sve-togorsko svetišče! Naj bi ne bil od nas preveč oddaljen dan veselja, ko bomo zopet brali nad glavnim vhodom svetogorske bazilike: »Ego autem šteti in monte sicut pri-us« — »Jaz pa sem ostala na gori kakor prej« — dan veselja, ko se bo ljuba Gospa iz sedanjega pribežališča frančiškanske cerkve v Ljubljani, zopet nazaj povrnila v svoje svetišče, tja gori nad solnčno Gorico, kjer sta se svetost in lepota združili ob njenem prestolu! Vojaki se zahvaljujejo in pozdravljajo. Judenburg, 4. junija 1917, Prav prisrčna zahvala za poslane »Bogoljube«, Z veseljem jih prebiramo in oddajamo drug drugemu. Kar prerojenega se človek čuti, ko dobi v tujini tako lep list, kakor je »Bogoljub«, v roke, posebno ko nam prinaša novic iz ljube domovine. Kako z veseljem so segli vojaki po njem, ko sem jim ga prinesel, Bog plačaj za to veselje, ki ga nam napravljate! — Z najodličnej- šim spošto vanjem Vašemu blagorodju vdani —• Edvin Pleničar, četovodja. Srčne pozdrave pošiljamo vsem cenjeniir bralbralcem »Bogoljuba« slovenski fantje od strelskih lovcev 2. polka iz strelskega jarka na italijanske mbojišču na dan Kristusovega Vne-bohoda: Desetnik Martin Viderga,r, Moravče; lovci Janko Kokalj, Ihan, Ivan Krvina, Vrhnika, Štefan Kac, Št. Janž. Dalje pošilja pozdrave Mihael Špilek, Mihael Zarnik večkrat, Mat. Mat. Motoh je poslal krasne pisan velikonočni pozdrav in več drugih. Vsem vrlim fantom, ki nas pozdravljajo, iskreno odzdravljamo ter se veselimo, da imamo toliko tako dobrih mladeničev in mož. Posebno pohvalo pa zaslužijo izredno vrli fantje v Judenburgu, ki glasno molijo v cerkvi iz »Večne molitve« in darujejo celo za misijone (glej med darovi). Blagi fantje in možje, neizmerno smo Vas veseli. Vi ste res naš ponos in naša dika! Bog Vas ohrani žive, zdrave, tako nepokvarjene in neustrašene za sv, vero! * * * f Jože Hrušovar. Dne 5. decembra 1916 je umrl v deželni oolnišnici v Ljubljani Jože Hrušovar, vojak inlanterist. Rojen v Mikotah 1. 1898. v župniji Raka na Dolenjskem. Kako je bil rajnki blagega in krščanskega srca, nam kaže njegovo zadnje poslovilno pismo svoji materi, ki se glasi: Draga mati!. Kmalu se pomaknemo naprej v bojni me-tež. Oborožen sem od nog do glave, nisem pa pozabil svoje duše. Bil sem pri sv, spovedi in jutri pristopim še k sv. obhajilu in tako sem oborožen zoper dušne in telesne sovražnike. Pozabil pa nisem tudi na Vas, draga moja mati! Bog ve, kako bo z menoj, ali se bova še videla ali ne? Dal Bog in ljuba Marija s svete Gore, da bi se še videli pod domačim krovom. Ako je božja volja, da ostanem živ, potem bomo šli vsi domači se zahvalit svetogorski Materi božji. Spominjajte se me v molitvi, dajte za sv. mašo, ki se naj opravi v raški cerkvi, pri oltarju Matere božje za srečno vrnitev, če je tako Bogu všeč. Sedaj se pa poslovim od Vas pismeno, ker se ne morem drugače. Podajam Vam v duhu svojo desnico. Ne pozabite svojega sina! Ako sem Vas žalil, prosim, odpustite mi! Če hoče Bog in sreča junaška, se še vidimo. Če je pa v božjih načrtih drugače, pa naj se zgodi njegova sveta volja. Torej z Bogom, moja mati, če ne tukaj, nad zvezdami! Tisočkrat pozdravljeni, Vi in vsi.moji sorodniki! Vam vdani in hvaležni Jože, f Anton Javernik. Svoje mlado življenje je položil na oltar domovine blag mož iz Laporja pri Slov. Bistrici, Anton Javernik. Kot mladenič je bil vzoren družabnik Marijin, kot mož pa vzoren gospodar. Posebno njegovo veselje je bilo cerkveno petje. Ob izbruhu vojske je moral tudi blagi Anton branit domovino. Vojskoval se je v Galiciji in na tirolski fronti, dokler mu ni 16, novembra 1916 granata pretrgala niti mladega življenja. Njegovi telesni ostanki počivajo na pokopališču pri Asiagu. Posledice vse uničujoče vojske so ^endo bolj občutne: vedno večja draginja, rastoče pomanjkanje vsega za življenje potrebnega, vedno bolj pičla hrana in — pijača. Ni jesti, še manj pa piti. Žganje je skoro popolnoma usahnilo, piva se le še malo vari — in kolikor se ga, je preveč — vino pa je tako drago. Slabi časi za pri- jatelje »dobre kapljice«. Žeja, da nikoli taka!Za nas.ki gledamo svet in vse,kar je na njem, v luči vere, ta prikazen ni gol slučaj. In tudi to, da vojska tako dolgo traja, da je kar noče biti konec, ni slučaj. Seveda da delujejo pri tem in odločujejo usodo zemljanov predvsem naravni vzroki: kanoni in bataljoni in vsa Prsi božji. ♦. druga velikanska vojna navlaka. Saj tudi kazalce pri uri naprej pomikajo kolesca, uteži in nihalo. Toda ali ni nekdo zadaj, ki kolesa navija? ... In pri svetovni vojski — ali ni tudi nekdo zadaj, neskončno dober sicer, a tudi neskončno pravičen, ki tudi kolesa navija in uro ureja? ki je dopustil, da se je bahavi svet ujel v svoje lastne mreže? da se je babilonski stolp, s katerega je hotel naskočiti nebesa, zrušil nanjga samega? Za nas, ki vemo, da je Gospod nad nami, ni o tem nobenega dvoma. In to, da vojske noče biti konec — kakor rečeno — tudi ni samo slučaj. Bog ima z vojsko, katero je sicer zakrivila človeška neumnost in hudobija, svoje namene, in te namene hoče doseči. On ni kakor otrok, ki se igra, pa se igrače kmalu naveliča. Česar se loti, to mu je resnoba. Ker ljudje niso hoteli radovoljno priznati njegovega gospodstva, ga bodo prisiljeni. Ker nočejo sprejeti pokore radovoljno, jo morajo neradovoljno. In s čimer se kdo pregreši, s tem je kaznovan To velja o vseh rečeh, to velja tudi o pijači. Kakor je človek na razne načine žalil svojega Stvarnika, tako ga je še posebno s pijačo. Razširjevalci abstinence so ljudem pridigali pokoro, treznost. Kakor pa svoj čas Noeta niso hoteli poslušati njegovi vrstniki, marveč so ga imeli za norca, tako so se posmehovali veseljaki našega časa pridigarjem treznosti in jih proglašali za norce. Zato jih je Bog pritisnil s silo. Če ne gre rado, mora iti pa nerado! Če nočete biti radovolini zdržniki, boste pa neradovoljni! Toda ljudi sila ne zmodri zlept^ Saj jih tudi v Noetovem času toliko časa ni, da jih je voda zalila. In zato je treba pritiskati nanje še dalje, kakor je treba pritiskati trmastega otroka tako dolgo, dokler se mu trma ne zlomi in se ne spusti v jok. — Pa se čudite in vprašujete, zakaj ni vojske konec! Čudno bi bilo, ko bi bilo drugače. Dei perfecta sunt opera, pravi nekje sveto pismo. Dela božja so popolna — in mlini božji meljejo sicer počasi a drobno. Bog si hoče svet ukloniti; hoče, da. prizna njegovo gospodstvo; hoče, da se ukloni njegovi volji in sprejme zasluženo pokoro. In če nočejo, bo še pritiskal toliko časa, da bodo hoteli. Zajto: Intelligite insipientes in populo et stulti aliquando sapite! Umejte neumneži med ljudstvom, in norci, zmodrite se že enkrat! (Psalm 93.) Umejte že enkrat, kaj je volja božja in kaj hoče od nas! Zadoščenja hoče, spre-obrnenja, boljšega življenja! Odzovimo se njegovim zahtevam, kolikor je na nas ležeče! Zdržnost od pijače je sicer le en kosec pokore, ki jo hoče imeti, a. znaten kosec. Če mu v tem ugodimo, smo znatno potolažili njegov srd. , Seveda je to le en del pokore, — ampak eden je, in ne najzadnji. Isto kar velja o pijančevanju, velja zlasti tudi o razuzdanosti: o ničemurnosti in nenrav-nosti. Kajpada je tudi v tem in še marsičem ravnotako treba pokore. In ker se grešni svet za nobeno ceno noče podati, — bič poje še daljel Seveda vsem tudi sam Bog na zemlji z vsemi kaznimi ne bo prišel do konca. Za take ima pripravljenega še — kaj drugega .. . Mi pa, ki tistega ne maramo okušati, spoznajmo čas božjega obiskovanja vsaj sedaj, ko nas Bog toliko časa pritiska! Umejmo in spreglejmo namene in ukrepe modrega Očeta našega, zakaj nam odteguje potrebni živež in nepotrebno pijačo: Zato, ker smo si je proti njegovi volji preveč privoščili. Spoznajte, da je zdržnost, ki jo mi priporočamo, popolnoma po volji božji, in če doslej niste marali zanjo, naredite vsaj iz sile čednost: oklenite se je radi zdaj, ko pijače manjka, in če zdaj lahko prestanete brez pijače, obljubite to tudi za pozneje, ko bo zopet ložje priti do pijače. »Delajte pokoro! Sekira je že na To nam govori ta vojska. Kdor im