76     
V spomin svoji pridni učenki
(jQ|otovo bo vaše prvo vprašanje, dragi čitateljčki: Kdo je §p neki ta belooblečena deklica, ki gleda tako milo, pa nekam plahno in resnobno? To je moja pridna, nepozabna učenka, Zdenka Arko. Tako je bila oblečena na dan prvega sv. obhajila. Radost in miloba ji sije z delinskega lica. Ni še potihnilo v srcu veselje jutranje sreče, sreče prvega sv. obhajila; niso še popolnoma utihnili v njeni duši angelski glasi ponižne zahvale. Zdi se mi pa, da žc resno premišljuje, kako bo izvršila svojo nal&go pri popol-danski slovesnosti, ki jo bodo imele prvoobhajanke, nam-reč deklamacijo ljubke pesmice svojega gospoda kateheta
Pot v cerkev.
Silvin Sardenko.                              ^fl
Samotna naša cestica,                                 ^| ne zna drugam kot v sveti  hrara,                ™ po cesti gre nevestica .....brez ženina.
Nevestica gorečih lic. povej, kje skrivaš ženina, in svatov tvojih in družic .....kaj nič iih ni.
»Moj skrbni angel, moj je svat, nedolžnost pa družica mi, a ženina si grem iskat tja v cerkvico !«
Odromal še nikamor ni, saj zvesto čaka noč in dan tam v hišici me mramorni .....že let deset.
Njena tovarišica pa je govorila pesem »Pot iz cer-kve«, v kateri veliki zvon kaj pomembno pripoveduje manjšim zvonovoin, kako Jezus, božji Ženin, osrečuje svojo nevestico po prvem sv. obhajilu, ne le do groba, marveč »še čez«!
Da, tebi, Ijuba Zdenka, je bila napovedana velika sreča in radost, o kateri sta tako ljubko deklamovali. Veselo   si   obhajala  lansko   leto   svoje   prvo   sv. obhajilo;
Zdenka Arko (f  14. aprila  1912.)
78
veselo si hodila v šolo in tam razveseljevala svojega kateheta in svoje učiteljice; vesela si še bila v četrtek 28. marcija pri obhajilu s svojimi součenkami; veselo si obhajala z ljubljenimi starši letošnjo Veliko noč; veselo si mi prinesla v sredo po Veliki noči še zadnjikrat cvetke v šolo; vesela z nasmehom si zapustila na belo nedeljo solzno dolino. Mi smo pa bili žalostni, ko smo zvcdeli o bolezni pridne Zdenke. Bali snio se koj za njeno življenje, kajti Zdenka je bila vitka in šibka in bledega ličeca, kakor bela rožica. Le kadar je z radostnim srčecem pripovedo-vala o rožicah, ki jih je našla, in o ptičicah, ki jih je videla in slišala, tedaj so ii tudi rožice zacvetele na nežnem obrazku- Štiri dni je bila bolna naša ljubljenka, in že je prišel krilatec božji po malo nevestico. Nebeški vrtnar je presadil nedolžno lilijo v rajski vrt.
Prav veliko lepega bi vam vedela povedati o vzor-nem vedenju pokojne Zdenke; pa naj zadostuje, da ome-nim le nekatere njene vrline.
Zdenka je bila jako p r i d n a učenka. Njeni zvezki, njene knjige, ročna dela in risbe so bile vedno v najlepšem redu, da jih je bilo veselje gledati. Zlasti je Zdenka lepo pisala in krasno risala in slikala. Še zadnji dan je prinesla včiteljici kazat posebno knjigo lepih predlog, ki jih je doraa prerisala v svojo zabavo. Součenkam je kar na listke narisala kaj in zapisala »Svoji ljubi prijateljici I. I. Zdenka Arko«. Pa tudi učiteljici je rada predložila izdelke domače pridnosti.
Skoraj dve leti je bila Zdenka moja učenka in ne enkrat me ni žalila, ne enkrat ni bila kaznovana. Vedno je bila med pohvaljenimi, odličnimi učenkami. V zadnjem šolskem naznanilu je imela same »prav dobro«. Vkljub slabotneniu zdravju je bila vztrajna pri učenju in ni zamu-dila nobene naloge. Če je morala kdaj zavoljo bolezni ostati doma, je poizvedovala pri drugih, kakšno nalogo so dobile v šoli, in jo je prinesla prvi dan, ko je ozdravela.
Poleg velike pridnosti moram posebno pohvaliti njeno veliko vljudnost do vseh. Kako zaupno spošt-ljivo me je pozdravila, ko je prihajala v šolo. Če je le mogla, se mi je pridružila že na poti in veselo pripovedo-vala, kar je posebno zanimalo njeno otroško srce, n. pr.: »Gospodična, jaz imam pa doma rožico na oknu, ki sem
f                                                                         79
io prinesla z Golovca. Okrogel cvet ima in rjavkaste barve in tako lepo perje; prosim, ali jo smem prinesti v šolo kazat?« Ali pa ini je pravila o mali dveletni sestrici, kako ni hotela spati ali kako se je igrala in pela z njo,* Ob drugi priliki pa mi je zmagoslavno pripovedovala, koliko truda je irnela z nalogo, pa jo je končno le rešila itd.
Pa tudi drugi ljudje so poznali malo prijazno Zdenko. Ko se je zvedelo o njeni smrti, so mi prišli izrekat sožalje, da sem izgubila tako ljubeznivo, srčkano učenko, ki je bila toli lepega vedenja. Posebno še so opazili, da se je obna-šala v cerkvi vselej dostojno in vzgledno. To je bilo pobožnemu otroku vedno v veliko žalost, da vsled rahlega zdravja ni smela hoditi tolikrat v cerkev in k sv. obhajilu, kakor si je želela.   Kako rada je pela pesmico:
»»Jezusa ljubim, njemu le služim;                        1
moje veselje Jezus le je.«                                 1
Prava bogoljubnost male Zdenkc pa se je še posebno razodevala v tem, ker se je znala, dasi še v tako nežni mladosti, junaško premagovati. Opazila sem včasih, kako se je dvignila v njenem srčecu nevolja ali jeza, pa le lahno je zardela, a nikogar ni žalila z jezno besedico; hitro se je premagala. — Zelo hudo je bilo mali Zdenki, če ni znala koj vsakega odgovora brez napake; včasih se je morala truditi z računstvom. A nikdar se ni vdala napuhu srca, s ponižnostjo in potrpežljivostjo je spreje-mala nauke in se potrudila toliko časa, da je imela tudi iz računstva prav dobro. Vendar se ni povzdigovala čez drugc, vse je ljubila. — Zato pa so ljubile součenke tudi njo. Bridko jc bilo vsem, da niso smele za pogrebom, ker je umrla Zdenka za škrlatico. Zato so pa šle mesto tega k sv. maši in darovale za njeno dušo sv. obhajilo uprav tri tedne po onem dnevu, ko je še bila Zdenka. z njimi vred pri božji mizi.
»Spomladi vse sc veseli,
ko vsaka ptička žvrgglii. «qov Bt ¦
moje srce je žalostno^ *"          _
ker mora vzet slovo.«^i'J   •_   ri q fs VaJJ
* Tudi ta angelček se je kmalu po Zdenkini smrti preseltl k sestrici v rajske višave.
80
Tako smo peli, ko smo bili zadnjič skupaj z našo ljubo Zdenko. — Jako ganljivo se mi je zdelo tudi to, da je naš nežni tnrliček ležal na mrtvaškem odru in bil v krsto dejan — v oni beli oblcki prvega sv. obhajila!
Da, žalostno je naše srce, ker je ni več med nami, pridne, nedolžne Zdenke; pa veseli nas misel, da je v oni
presrečni deželi, —         , .        ,   ,
»k|er ralado je vse.
Trpljenje v taisto deželo ne zna, le tamkaj je pravo veselje doma.«
M. Št u p c a