OB PRAZNOVANJU DNEVA MORNARICE
Tudi pomorci med nami
V zadnjih oktobrskih dneh leta 1944 se je v Gorenjl Tribuši, na ukaz poveljstva 9. korpusa, zbrala skupina borcev, kl so imeli to skupno lastnost, da so bili pred začetkom vojne vihre mornarji. In tako Je bila usta-novljena slovenska mornarica, pa čeprav mornarjl mornariškega odreda 9. korpusa do osvoboditve Trsta nlso stopili na krov ladje. Kako sta doživljala to ustanovitev slovenske mornarice Stane Valenčič, eden od borcev tega mornarlškega odreda in Mllan Krajnc, ki Je bll gojenec prve klase naše mornariške tehnične akademlje v Dlvuljah prl Splitu.
cina. Komandant mornariške grupe pri 9. korpusu je bil Ja-nez Tomšič, danes kontraad-miral v pokoju, politkomisar Dušan Švara-Dule, upokojerii general, načelnik štaba pa Slavko Kavšek, po vojni di-rektor piranske pomorske šole.
Decembra 1944 je naš odred, pod poveljstvom kape-tana Ludvika Bradeška-Izto-ka, odšel na gornji Kras z na-logo, da se približa tržaški obali ter pregleda položaj med Trstom in Trbižem. Zara-di nemške ofenzive te naloge nismo izpolnili, čeprav smo dobili mnogo dragocenih po-datkov od obveščevalcev, kot sta bila Radko Pečovnik in Mario Segulin. Nato smo bili vključeni v sestav 30. divizije in se borili v zadnjih bojih, ki jih je vodil 9. korpus. Takrat je bil na čelu mornariške gru-pe major Baldo Saje, ki je v borbah padel in sem ga sku-paj z adjutantom štaba grupe, Ivanom Bobnarjem pokopal. V teh borbah nas je od 128 pomorščakov ostalo 86, v Trst pa nas je prišlo le okrog 60.
2. maja smo zasedli obalo Trsta. Čeprav so bili na Opči-nah in na Miramaru še boji, smo zasedli obalo in vse plov-ne objekte. Preprečili smo, skupaj s tržaškim odporni-škim gibanjem, razstrelitev obale in objektov ter zasedli skladišča. V Trstu smo ostali do 12. junija.
Potem smo začeli »graditi« mornarico. Od vojne ni ostalo
Stane Valončič po končanl podotl-cirskl šoli
Stane Valenčič je že pred vojno končal tehnično mašin-sko podoficirsko šolo in bil leta 1939 vkrcan na minono-sec Galeb. V Boki Kotorski je dočakal kapitulacijo stare Ju-goslavije. Ta konec ni bil v Boki tako miren, kot marsikje na kopnem, saj so Italijani in Nemci Boko močno bombar-dirali, pa tudi pomorci jim ni-so ostali dolžni, saj so ladijski in obalni topovi sestrelili ne-kaj sovražnih letal. Potem je minonosec Galeb z ždesetka-no posadko, domačini so po kapitulaciji odšli domov, od-plul v Split in od tam se je Stane prebil do Ljubljane. Sledila so italijanska tabori-šča in nato odhod v partizane.
»Koncem oktobra so nas vse mornarje zbrali v morna-riški odred, ki se je formiral pri 9. korpusu. Bilo je to v Gorenji Tribuši, spominjam se še, da smo bili pri kmetu, ki se mu je po domače reklo Mr-
praktično nič. V ladjedelnici je bil nedograjen rušilec Split, imeli smo en minolovec, ne-kaj minopolagačev, dve parni torpedovki, vrnila se je pod-mornica Nebojša, nekaj re-morkerjev in seveda NB (nao-ružani brodovi) nove jugoslo-vanske mornarice.
Po drugi strani so manjkali tudi kadri. Začeli smo zato na eni strani z gradnjo lastne mornarice, torej ladij, prvi so bili na vrsti torpedni čolni, istočasno pa so začele z delom visokošolske ustanove: leta 1946 mornariško učilišče po-morcev navtičarjev v Dubrov-niku, leto kasneje vojno po-morska akademija v Divuljah. In tako se je gradila mornari-ca in prerasla v moderno mor-narico, kot jo imamo danes.«
Milan Krajnc je bil dijak kočevske gimnazije, kjer je »dočakal« tudi začetek vojne. Potem pa v partizane, 14. divi-zija, Tomšičeva brigada. In nato, leta 1947, je bil poslan v Divulje, kjer je pričela s šola-njem prva klasa mornariško tehnične akademije.
»Padel sem med pomorce kot prepričan suhozemec. Po-magalo seveda ni nič, treba je bilo zgrabiti bika za roge. Pra-vih profesorjev nismo imeli, predavali so nam oficirji, šola-ni pred vojno, ki so bili med vojno v partizanskih vrstah. Seveda ni bilo niti govora o kakšnih učbenikih, predava-telji so jih sami pisali kar med predavanji. Tako je nastala prva literatura, osnova za na-daljnje delo pri učenju kadrov naše mornarice. Leta 1950 sem končal šolanje in bil nato referent diviziona torpednih čolnov, ki so se takrat dogra-jevali v naših ladjedelnicah. Bili smo kot ribe na suhem, nikjer ni bilo nobene literatu-re, za motorje je bila vsa do-kumentacija v angleščini, saj so bili motorji ameriški, skrat-ka začenjali smo iz nič. Potem so prihajali vedno riovi kadri,
z vedno obsežnejšim teoretič-nim znanjem, mi smo si nabi-rali praktične izkušnje, drugo z drugim je dalo solidno osno-vo za dobro delo.
In tako sva se srečala tudi s Stanetom. On je opravljal te-hnično prevzemna dela torpe-dnih čolnov in drugih objek-tov, kasneje še delal na šoli in nam »dobavljal« kadre. Oba sva bila 1970. upokojena kot podpolkovnika mornariško tehnične službe.
Seveda nisva izgubila stika z morjem in našo mornarico, kljub temu, da smo se raztepli po vseh straneh. Vsako leto se
srečamo stari morski tovariši. Kadar pride kdo od naših so-tovarišev, ki še delajo na la-djah, v Ljubljano, se pogovo-rimo kako je sedaj na brazdah vojne mornarice. Skratka, še živimo z morjem in morna-rico«.
Tako smo Slovenci prvič v zgodovini dobili svojo morna-rico. Mornarico, ki je odigrala pomembno vlogo v znani tr žaški krizi leta 1953, ko je prvič zaplula v slovenske vo-de in ki danes uspešno oprav-lja nalogo čuvarja našega svo-bodnega morja.
Marko Pirjevec