življenje
in svet
Tedenska priloga „jutra"
Štev 30	V Ljubljani dne 6. avgusta 1927	Leto I.
'A. G.:
Peter Pavel Rubens.
Ob 350 letnici slikarjevega rojstva.
(Z Rubensovo sliko «Bakanah na naslovni strani.)
(* 1577. v Siegenu v Ftandriji, delovati v Antwerpenu, od 1600. do 1608. pa v Italiji, Mantovi, Benets kah, Rimu, Genovi, na Španskem, v Parizu in Angliji. Pozneje v Antwerpenu do smrti 1640.)
Ko je protireformacija vrgla Evropo nazaj v srednji vek, se napila krvi in nasitila požiganja, ji je jela presedati tudi pokora in zatajevanje mesa, pa je omagala v sadizmu. Verski boj je bil dobojevan, askeza ni bila več potrebna in zmagoviti jezuitizem je »ecclesii militans« (bojujoči cerkvi) ogrnil rdeč plašč zmage ter jo iznemoglemu ljudstvu predstavil kot »ecclesia triumphans« (zmagoslavna cerkev). Bila je v spremstvu Bakha in Venere: post je zamenjala požrtija, večno devištvo pohota. Takrat je polnokrvni flamski kmet Peter Pavel Rubens oblekel žamet in si obesil zlato verigo okrog vratu, postal velik gospod in napisal nad vrata svojega razkošnega ateljeja: »Mens sana in corpore sano.« (Zdrav duh v zdravem telesu). Z animalično silo svojega talenta je zajel svojo dobo in jo z ne-nadkriljivim naturalizmom vrgel potomstvu na platno. Decimirano človeštvo se je moralo zopet razmnožiti; žena z ogromnimi boki in polnimi grudi je postala ideal lepote. Tak ideal je umetnik našel v svoji drugi ženi, 161etni Heleni Fourment, ki jo je že 18 let staro pokazal svetu kot golo Andromedo, pozneje pa v neštevilnih varijantah kot vzor zdrave matere močnim generacijam. Nji podobne so tudi njegove Ma-donne, lepe žene starega testamenta in svetnice božje. Gola Delila se škodoželjno smeje izdanemu Samsonu in zavaljena Suzana bolj vabi kakor zavrača drhteča starca. Spokornica Magdalena kaže zaliti hrbet in obla ramena Kristu, ki ni več oslabljen mučenik, temveč stoji pred njo na pol gol v podobi zagorelega, lepega gospoda, vzorno raščenega atleta. Sestradani pu-ščavnik Jeronim je pri Rubensu kulti-viran starček idealno razvitega mišičevja. Angelce je izpremenil v nagajive Amorčke in v mlade favne s kozjimi parkeljci in zašiljenimi ušesci. Tri gracije igrajo tri močne dojilje s kme-
tov, okrog in okrog na debelo zalite s salom, da se jim delajo gube in jamice po vsem telesu. Njih spremljevalci so divje strastni favni in rjavi, mišičasti orjaki, neugnani v poltenosti in sli. Z vinsko trto ovenčani satir reže napija razvnetemu Rubensu, ko v bogato ci-zeliranem oklepu, žametu in z nojevim perjem na baretu pritiska v naročje svojo bujno ženo, držečo z obema rokama trebušno steklenico vina; da zaljubljenemu soprogu ni v napotje meč, ga naglo odmakne povsod navzoči Amor. Drugič slika sebe skoro golega v vlogi od solnca ožganega nasilnega pastirja, ki se mu le za šalo brani debelušna, bosa in vsa odpeta kmetica — njegova vroča Helena. Se celo star, izsušen sveti puščavnik strmi zamaknjen v goloto speče Angelike. Kogar Rubens portretira, je zdrav in močan. Še celo z izmozganimi in degeneriranimi Habs-buržani na španskem prestolu dela čudeže in jim vrača na platnu zdravje in življenje.
Dva velika gospoda sta se 1. 1628. srečala na dvoru v Madridu: poslanik Flandrije in Brabanta, Peter Pavel Rubens v vsem sijaju svoje diplomatske misije in do zadnje kapljice svoje modre krvi plemeniti poznejši dvorni maršal Diego de Silva Velasquez. Na eni strani obogateli kmetski sin, na drugi pa dvorjanik z dokumenti, da je vedno živel kot plemič, se ni nikdar bavil s slikarstvom kot z dobičkanos-nim opravkom, svojih del nikdar prodajal, temveč slikal vedno le v zabavo Njegovega Veličanstva. Kdo danes še ve za diplomata Rubensa in dvornega maršala Velasqueza? Oba pa svet z vedno večjo častjo nagovarja kot naj-sijajnejši Veličanstvi v zgodovini umetnosti, zato, ker sta slikarja najvišjih kvalitet brez pomoči plastike. In poleg njiju Tintoretto in Theotoco-puli, boheme Rembrandt in zapiti razgrajač Frans Hals, ustanovitelj čistega slikarstva, vedno modernega, ki je o njem pisal v našem listu Matija Jama.
Rubens pomeni višek baroka, ki s pozavnami in orglami poveličuje mese-nost, zdravje, naturo.
Tudi pri nas smo imeli protirefor-macijo, sicer bolj v miniaturi, vendar pa v stilu. Najprej Tomaž Hren z biriči, požiganjem mlade literature in krvo-skrunstvom, Janez od Sv. Križa in pater Rogerij, slike bičanih Kristov, Ve-ronikinih prtov in okrvavljenih muče-nikov. Sama kri in sodnji dan in škripanje z zobmi.
Potem pa poglejte knjige Valvasorja. Pri Rubensu so besni konji, tigri in levi v boju, kmetje, gospoda in bogovi pa v objemu. Na Valvazorjevih bakrorezih mest in gradov so pa namestu njih biki, jarci in psi pri parjenju. Vsebina je ista.
Za nas Rubens, vsaj kolikor je znano, ni naslikal nobenega dela. Izključeno pa ni, ker je za škofe v Freisingu izdelal apokaliptično ženo, ki visi sedaj v monakovski pinakoteki. Pač imamo tudi pri nas dela njegovega kroga. Teodor Rombouts slika družbe pri jedi, pijači in kvartanju v naravni velikosti. Lani na Martinovo nedeljo je bila v »Jutru« objavljena slika gostije na Bo-kalškem gradu pri Ljubljani, delo Al-manaka, ki še vedno skriva svoje pravo ime. Rombouts seveda ne bo, ker je umrl že leta 1637., vendar pa mu je Almanak zelo blizu; sigurno je bil tudi on Flamec. Kaj če bi zgodovinarji zasledovali Almanakov incognito v tej smeri; morebiti bi naglo razvozljali njegov psevdonim? Dober tek pa je ovekovečen v vseh naših gradovih, ki so takrat že stali ali bili pravkar sezidani. Ali niso slike kuhinj in jedilnih shramb ter pogrnjenih miz v Ajmano-vem gradu in na Kersnikovem Brdu, skladovnice mesa in rib, slike kmetov ob klobasah v galeriji viteza pl. Strahla v Stari Loki in povsod drugod po naših gradovih, prav tako izrazi veselja do življenja, jedače in pijače, kakor dela Rubensa, Jordaensa in njihovih sodobnikov? Kdo drugi je dal Valva-zorju vzorec za na drugem mestu objavljene »Pijance«, kakor Jordaens, slikar mesenosti, pojedin in pijanosti. Ideal lepote v tisti dobi je bila pač plemen-
P. P. RUBENS.
ska krava z vimenom; velikim kot čeber. Estetika plodnosti in zdrave na-ture. Za presito gospodo pa je rokoko s svilenimi zavesami in pudrom. Za zastori je perverznost, pod pudrom pa izžitost in utrujenost.
Zato naš kmetiški narod nikdar ni pozabil Rubensa. Matevž Langus kopira kožuh in gorko Rubensovo Lenko v njem, Ferdo Vesel otročaje s sadnim vencem, Matej Sternen pa njegove »Grešnike« v monakovski pinakoteki z razgaljeno Magdaleno, desnim razbojnikom, nezvestim Petrom in nezaupnim Tomažem pred dobrim Gospodom. Ta slika sama je najmočnejši odgovor umetnika vsem onim, ki že skoro 300 let pljujejo na njegovo umetnost, češ da je pregrešna, pohujšljiva in neestetična.
Ibis:
Slovanski vzhod skozi pariška črna očala.
V 29. številki češke revije »Pritommost« je izšel članek M. Melnikove - P a -pouškove »O ruski modi in strahu pred Rusijo.« Avtorica razpravlja o zanimivem vprašanju: Kako gledajo Francozi na Ruse
len Rusijo in kakšni predsodki se širijo v njihovih vrstah o Slovanih sploh. Še nikdar ni bilo rusko ime zapadnim Evroocem toliko na ustih, zato pa se ni menda še nikdar širjlo toliko zmot o slovanskem vzho-
du Ne gre niti za to, kakšne so razmere v sovjetski Rusiji; to vprašanje ostavimo ob strani. Zanima nas, kako neresnično, da, uprav nemogoče si zamišljajo Slovanom sicer naklonjeni Francozi ruskega človeka. Ogromni večini Francozov je Rusija eksotična dežela kakor Afrika, zato francoski pisatelji (večinoma drugo in tretjevrstni) postavljajo v Rusijo najbolj nesmiselne iz-rodke svoje prebujne domišljije. Pisateljica zgoraj navedene raziprave navaja celo vrsto primerov; mi bomo posneli po ajih zgolj najzanimivejša opažanja in misli.
Že J u 1 e s Verne, avtor fantastičnih romanov, ki so tudi pri nas dobro znani, opisuje v romanu »Drame na Livonskem« ubogo rusko kmetsko hišo, k.ier iedo ljudje kruh iz drevesne skorje, kj ga mažejo s kaviijarjem. Ni treba poznati ruskih razmer, pa vsakdo razume, da je to neumnost. Tak.j »pojmi« o Rusiji se vlečejo skozi spise X a-
viera de Maistra in A. Du masa do najmodernejših francoskih pisateljev, ki jemljejo snov iz boljševiške revolucije. Razen dveh ali treh izjem vse, kar pišejo Francozi o Rusih (v vezani in nevezani besedi), ne sega nad višino operete aH tako zvaeega »ruskega filma«, kjer nastopajo knezi Gri-ške in grofice Malaške. Pred nekaj leti se je igrala v Parizu igra «Le natschalo», v kateri je med drugim prizor, ko razpravljajo veliki knezi o važnih državnih vprašanjih. Vsi so v visokih škornjih, okorni kakor mužiki; med gov&ri pijejo vodko in menda tarejo orehe. Na koncu se poje pri pogrebu revolucijskih žrtev Desem »Revje da stonie Dnjepr širokij.« To je tako, kakor če bi pri nas peli pri pogrebu: »Po jezeru bliz' Triglava« ...
Čeprav rusko slovstvo in dekorativna umetnost, gledališče, ples itd. pronicajo na globoko v vso Evropo, se je razvila pri
PIJANCI IN SMRT. Bakrorez iz Valvazorjeve knjige «Theatrum mortis humanae.» Ljubljana 1682.
Francozih posebna ruska moda. v kateri »genre russe« vedno pomeni nekaj fantastičnega. V Parizu na Momtaiartru imaš krčme »L a t r o i k a«, »Le K o s a k e f i-d e 1« itd., v modnih hišah so se krojile bluze a la »R a s p u t i n« in a la »boleh e-v i k«, v slovstvu pa izhajajo spisi, predvsem romani, v katerih se Rusi in Rusija neverjetno, čeprav povsem resno pačijo in potvarjajo. Nepoznavanje Rusije — zlasti vojne in povojne — je v Francozih skorajda popolno; prekosili so jih nemara samo še Angleži. V nekem smislu velja to tudi o ostalih Slovanih: balkanskih in celo srednjeevropskih. če se o teh pokrajinah in ljudeh ne piše fantastično, senzaciionalno kakor n. pr. o prebivalcih notranie Indije, tedaj taki spisi sploh niso zanimivi in se jih jedva kdo spomni.' Francozi so jeli pod vplivom literature, kj jo pišejo ljudje, katerim so ruske razmere po večini španska vas, dobivati velik strah pred neumrljivim, »zagonetnim« slovanskim ljudstvom. M. Melnikova-Papouškova dobro trdi, da so k temu pripomogli v dobršni meri ruski b&gunci in izseljenci, ki so v neštetih primerih namenoma, včasi celo iz dobičkaželj-nosti širili legende in bajke o Rusiji in Rusih, čeprav bi jih bili morali orav Rusi z. vsemi sredstvi iztrebljati in seznanjati tuje narode z resnico o svojeon narodu.
Tako pa je nastala v francoskem svetu bajka o neki »zapletenosti slovanske duše«. Sigurno je, da imajo Slovani, prav posebno še Rusi, svoje posebnosti, svoj način občutja in doživljanja, svoj ton in barvo v literaturi; da bolj nego zapadni narodi očitujejo vpliv vzhodnega duha, ki stremi po religioznosti in ljubi sanjarstvo. Ali kako se ta »slovanska zapletenost« do neverjetnosti pretirava in zamotava! Vse lastnosti ruskega in sploh slovanskega človeka so postavljene pod mikroskop, pobarvane po neki zastareli šabloni in silno povečane. Kako drugače Rusi iedo, pijejo, kade, ljubijo itd.l Sploh pa mora biti kar največ čudaštva, revolučnosti. sentimentalnosti, lenobe, okornosti, neznanja, nereda in krutosti, hkrati z nadčloveško dobroto, skratka: kar največ domišljije, ki naj bralca kar najbolj spre z resnico. Kakor se pretirava o moških, se dela krivica tudi ruskim ženam. Le-te so na splošno zapravljive, lene. čudaške, zmerom pripravljene za kake ljubezenske pustolovščine; iz očij pa jim izžareva neka demonska zapeljivost Itd. Treba je vzeti v roko n. pr. roman Mauriceja D e o o b r a »Madomna spalnih vozov«, (kj je preveden tudi v hrvaščino), da se preverimo o izprijenem nazoru
povprečtnih francoskih pisateljev glede Rusov. Najboljša sta še romana E. Burneta »Odrešenikova vrata« in »Daleč od ikon«, ki kažeta vsaj osnovno poznavanje resničnih ruskih razmer in pošteno stremljenje po resnici. Med boljše spada tudi d e T r a z, čeprav i njega zapelje običajna šablona na stranpota.
Otidi, kjer prevladujejo toli nejasni pojmi o tujem narodu, nas ne sme presenetiti strah, kj se pojavlja pred »rusko sfingo«. Namreč naiven, skorajda otročji strah. Vzemimo pogosteje v roko francoske politične revije: s kako skrbjo se tu obravnava vzhodno vprašanje. Včasi dobivajo domneve uprav fantastične oblike.
Najznačilnejši spis, ki očituie strah pred Rusi in sploh pred Slovani, ie knjiga G. Massisa »Obramba Zapada«. ki je izšla pred dobrimi tremi meseci. Massis je na-zadnjak, zelo blizu taboru »L' Action franfaise«, vendar pa ga ne smemo vzeti kot osamljen jn neresen pojav. Pred kotn je treba braniti Zapad? Zahodne dežele — izvaja Massis — so direkten dedič rimskega cesarstva, ki se duhovno nadaljuje V katolicizmu. Ta svet ogražaio barbarji; že od časa reformacije sem. Vir vse nesreče Pa je Rusija in ž nio vred vsi »novi narodi, ki niso šli z istim korakom kot drugi po poti človeške omike in ki so zgolj umetno in le nepopolno združeni s telesom Zapada«. Massis vidi nevarno prebujenje barbarstva tudi v te,m, da Rusi podžigajo vzhodne narode k uporu in jih uče, da imej vsak narod pravico do svobode. „ Massis črpa obilo »dokazov« iz pripovedne literature. Njemu je rusko ljudstvo »temna druhal«, ki se je vsekdar upirala evropski prosveti in se izogibala »dežel, kjer so se osredotočila ognjišča vere in vede« (predvsem Francije in Italije). Massis pravi: »Ni je tako nemogoče in nenravne ideje, ki ne b; našla učencev in vernikov v ignorantskem in nesrečnem ruskem ljudstvu«. Seveda napada tudi pravoslavje, ki je tako pogubilO rusko ljudstvo, kakor pro-testantizem nemško. Dostojevski!, Tolstoj in drugi ruski pisatelji in misleci so Massisu zgolj zastrupijevalci čistih vodnjakov.
Taiko misli o Rusih in Slovanih francoski desničar, ki mu je boljševizem istoveten z nacionalno zavestjo slovanskih narodov ta ki bj najrajši videl., če bi Rusi zopet pošiljali svoje kneze v francoska kopališča, da bi ondi občudovali Zapad in vzbujali pozornost s svojo »originalnostjo«. Massis ne maTa priznati Rusom pravice da imajo lastne nazore in svoja pota v politiki in kulturi. Ta Francoz seveda močno aretirava,
ali sokriva je skoraj vsa ostala francoska literatura o Rusih in o slovanskem svetu, v kolikor je niso spisali Slovani sami.
Nikar ne sklepajmo, <3a so Francozi zaradi tega načelnj nasprotniki Slovanov, zlasti še Rusov. Pokazali smo. kako se zavoljo ne p oznanja dejanskih razmer in zaradi k n j i ž e v n i h potreb po senzacijah brez sovražno-
sti in slabih namenov ustvarja naiven strah pred narodi, ki brez dvoma še niso rekli zadnje besede in ki imaio bodočnost. Nevarno je tedaj poveličevati naravne razlike med narodi in namenoma podčrtavati to, kar nas loči od drugih narodov, ne da bi zadostno odkrivali občečloveško skupnost in skupna stremljenja po omiki, miru in sreči.
F. Zielesch:
Ameriška mladina v tekmi za napredek kmetijskega gospodarstva.
Pri nas je navada, da se uče sinovi od očetov. Amerika pa je drugačen svet. Na mnogih farmah (velikih kme« tijah) bi se lahko očetje marsikaj na« učili od svojih sinov, ki obiskujejo šo« le. Zdi se pa, da so stari slabi učenci mladih.
Ameriške šolske oblasti se dobro za« vedajo, kako koristna je vzajemnost med šolo in domom, zlasti če šola pred* njači z dobro pobudo. Zato so se osno® vale posebne mladinske organizacije, ki naj podpirajo povzdigo kmetskega naraščaja in racionalizacijo poljskega dela.
L. 1908. se je osnoval s pomočjo »Boards of Education« prvi »Corn Club«. Njegova vodilna misel je bila, da naj vsak mladenič prevzame skrb za par oralov zemlje na očetovem po« sestvu. Ta zasnova šolskih oblasti je izprva očete«farmerje malce začudila, da, celo ozlovoljila. Kako naj bi šolarji »gospodarili« z zemljiščem, ko nimajo ne znanja in ne izkušenj; sploh pa so premladi za gospodarstvo! Ali sloviti ameriški organizacijski duH se je tudi v tem primeru obnesel v splošno pre« senečenje. Šolarji so se pod vodstvom svojih učiteljev energično lotili dela. Začeli so obdelovati »svojo« zemljo po najmodernejših' metodah. V glav« nem so gojili koruzo in bombaž.
Farmerji v Holmes County ob' Mis« sissippiju so na široko odpirali oči, ko so primerjali svojo žetev z žetvijo svo« jih sinov. Priznati so morali, da so šo« larji potolkli »stare, izkušene gospo« dar je«. Medtem ko so pridelali očetje povprečno 16 bushelov koruze na hek* tarju, so se lahko sinovi postavili s 76. busheli na zemljišču enake kakovo* sti. Nikar ne mislimo, Ha so to zgolj iz« jemni uspeKi. »Corn CluB« je izdal
statistiko, ki nas s svojimi številkami najbolj prepričuje, koliko lahko stori mladina za razvoj poljedelstva, o žiro* ma: kakšno veliko prednost ima raci* onalen način obdelovanja pred staro* kopitnim, vsakdanjim načinom.
Država
Pridelek šolarjev
Pridelek njih očetov
Alabama
Arkanas
Florida
Georgia
Louisiana
Mississippi
62.3	17.2 49.5	22 38.58	8
56.4	14 55.32	20.24 66.3	18
North Carolina	62.8	20
Oklahoma	48	22.63
South Carolina	68.79	18.5
Tennessee	91.46	35.5
Texas	38	24
Virginia	59.5	20
Presenetljivi uspehi, ki jih je dose« gel naraščaj ameriških farmerjev, so skupno delo šole, »Corn«Clubov« in posebnih v ta namen nameščenih po* tovalnih učiteljev. L'e«ti so strokovnjaki, ki jih ameriško poljedelsko ministrstvo pošilja od kluba do kluba, da nazorno kažejo način in pripomočke moderne« ga obdelovanja zemlje.
Tudi dekleta sodelujejo v »Corn* Clubih«. Uče se predvsem vrtnarstva in gospodinjstva, seznanjajo se z vse* mi koristnimi novostmi, ki jih lahko s pridom uporabljajo pozneje kot žene, gospodinje in matere. Ne pozabimo, da se v glavnem vadijo v delu in da morajo pokazati prospešnost pridob« ljenega znanja s praktičnimi uspehi.
»Corn Clubi« nudijo svojim članom še neko korist. Intenzivno obdelovanje zemljišča prinaša večji dobiček. To pa pomeni: otroci si na ta način prištedijo ne baš neznatne svote denarja, s kate«
rim si lahko zasigurajo bodočnost. Si= guma bodočnost — višja izobrazba. Po* roča se: V nekem kraju na jugu Zedi= njenih držav sta si neki črnopolti šolar in njegova sestra z gospodarstvom po navodilih »Corn Cluba« v teku treh let prihranila toliko denarja, da sta lahko pozneje plačala svoje študije na zamor« ski višji šoli v Tuskegee.
Danes štejejo »Corn Clubi« več mu lijonov članov. Največji pridelek dobi
nagrado. Tako se razvija tekmovanje. Občine, okrožja in država razpisujejo nagrade, poglaviten cilj pa je sloves, ki si ga pridobi zmagovalec na glavni tekmi. Njegovo ime gre po vseh novi* nah. Poljedelski minister ga povabi v Washington in tu ga sprejme v avdi« jenco sam prezident Zedinjenih držav.
Tekma, ki bi koristila tudi evropskim poljedelskim državam. Toda kdo misli pri nas na take smotre?
Albanija in mednai
Sirategičen položaj Albanije.
Kljub močvirnatim obrežiem in gorovju v osrčju in na vzhodnih mejah Albanije lahko trdimo, da zavzema ta dežela gospodujoče strategično pozicijo na Balkanu, pa tudi na Jadranskem morju. To je bilo znano že v starem Rimu in imperij je zgradil preko Albanije znamenito cesto »Via Egnotia«, ki je začela v Draču in vezala preko Tirane, Ohrida in velikih makedonskih jezer Bitolj, oziroma Solun. Ta cesta je ostala prav do naših dni glavna in res uporabna zveza med Jadranskim in Egejskim morjem. Med svetovno vojno je antantna vojska zgradila še eno cesto in sicer iz Valone. odnosno iz nekoliko nižje ležečega Santi Qua-ranta. Ta cesta se spaja pri Korči z Via Egnotio. Namenjena je bila zgolj za preskrbovanje zavezniških vojsk v Orijentu. Ob njej so taborile francoske in italijanske čete, preden so začele oŠ koncu vojne poditi avstrijske čete proti Elbasanu in Tirani. To deistvo nam priča, da so imperatorji in kolonizatorji že od rimskih časov do naših dni skrbeli za kopneno zvezo med Jadranskim in Egejsklim morjem. Danes se Jugoslavija boji. da bi se Italija polastila Var-darske doline, glavnega in za Jugoslavijo življensko potrebnega težišča na morje. V teh strategičnih računih moramo iskati ključ k diplomatičnemu trenju, ki se očituje med Beogradom in Rimom. Jugoslavija ie že dovolj, če ne preveč popustila na Jadranu: žrtvovala je Reko, Zader in Skader. Zda i je njen življenski interes, da se zavaruje pred nadaljno italijansko ekspanzijo, ki ji hoče v bodočnosti preprečiti razmah proti Solunu. Tisti del Albaniie, ki leži ob Vardarju ter ob železnici Skoplje-
dni boj za petrolej.
Solun, drži in bo držal tudi v bodoče v šahu odnose med Italiio in Jugoslavijo. Kakor hitro se ta strategična figura premakne, je balkanski mir nujno ogrožen.
Po znanem poizkusu, da bi Italija zasedla Albanijo, je ostal nenasitni apeninski državi le še otočič Sasseno pred Valono. Ko so morali Italijani leta 1920. zaradi oboroženega albanskega upora izprazniti Valono in zaledje, si ie umela Italija zasigurati to na videz neznatno, ali strategično zelo važno postojanko, ki gospoduje nad južno albansko obalo. Na otoku Sasseni je zgradila Italija velike utrdbe, ki so oborožene s težkimi topovi. Na ta način zapre z lahkoto Otrantski preliv, ki je na tem mestu širok borih 65 km. Tako nadzoruje Italija ves izvoz iz albanskih in jadranskih pristanišč.
Tekmovanje na gospodarskem polju.
Ostale gospodarske velesile se niso dale dolgo voditi za nos. Nezaupljivo so sprejemale albanske zemlievide, ki so jih tiskali v Italiji in ki so kazali namesto gospodarskih virov — bele lise. Začelo se je temeljito proučevati albansko naravno bogastvo. Danes je že splošno znano, da ie zemlja kljub temu, da je obdelana komaj desetina, vrlo rodovitna. Radi obilne moče in velike vročine imajo v Albaniii dvojno žetev. Dežela bo lahko v bodočnosti izvažala veliko žita, koruze, ječmena in ovsa. Ondi uspeva celo posebna vrsta bombaža, ki ga pridelujejo le še v Siriji. Čez milijon oljk vrže letno okrog 1500 ton sadežev, iz katerih pridobivajo olje za sedaj le laški oliarii. Gozdovi producirajo posebno obilno dragocene drevesne smole, ki se uporablja za pridobivanje esenc. Angleži so kot
RUMU KIJA |
v^ Bcograd^^
rjo(dr C "JUBOSIOV
1	iEMBTOL
PODZEM.
•v.'" PRETOK.
BOLGARIJA
ITAL
ekspanzija
IZVOZ ALBAHSKE
PO AN6L.IN )TA IIJANSM VOljl.
dobri in izkušeni izkoriščevalci tujih gospodarskih zakladov uvidieli, da ne bo najslabše zanje, če si zagotove v Albaniji tobačni monopol. Industrija je stoprav v povojih, čeprav ie v deželi dovolj črnega premoga, zlasti okrog Tepelenija, rjavega premoca na okoli Korče. Ležišča rud so večinoma neraziskana, vendar pa že danes eksploati-ra neki jugoslovenski konzorcij bakrene rudnike pri Puki. V obratovanju
lijani imajo že delj časa pripravljen načrt za zgradbo velike električne centrale na zapadnem obrežju albanskega dela Ohridskega jezera. Električna centrala bi bila tolikšna, da bi oskrbovala' s tokom pretežen del Albanije in še nekatere vzhodne italijanske province, kamor bi speljali tok po podmorskih kablih skozi Otrantski preliv. Ogromne množine vode, ki bi jih izrabljala ta' velika centrala, bi seveda ponižale
so tudi že železni rudniki ori Fani, jugovzhodno od Skadra. in ori Mont-grapa. Ti rudniki izpopolniuieio ležišča rjavega premoga v Jugoslaviii in Bolgariji in so kakor nalašč za to, da vznemirjajo laško industrijo, ki ji premoga absolutno manjka in ki je tudi glede železnih in bakrenih rudnikov skrajno revna. Ne smemo pozabiti redkega bitumena, ki ga eksploatira neka francoska tvrdka pri Zelenici. Uporablja se za asfaltiranje pariških bulvardov.
To pa še ni vse! Albanske reke, predvsem pa jezera, so silno ugodna za zgradbo vodno-električnih central. Ita-
vodno gladino Ohridskega jezera. Škodo bi imela zopet le — Jugoslavija.
Že ti podatki nas zgovorno prepričujejo, da je Albanija danes sicer Se revna dežela, da pa ima krasno bo» dočnost. Kaj čudo, če že zdaj vzbuja pohlep pri sosedih. Najbolj se je tuj apetit po albanskem bogastvu razgalil v boju za albanske petrolejske vrelce. Italijani so že pred vojno domnevali, d'a utegne biti v Albaniji petrolej. Tekom okupacije Valone in zaledja so navrtali par kilometrov za mestom — pri Drašovici — več vrelcev, ki so jiH pa pred umikom razstrelili. Tudi pri Draču in na jugovzhodnem obrežju
Skaderskega jezera so se pokazali znaki petrolejskih vrelcev. Na tej osnovi so nekateri geologi skovali domnevo, da so bogati albanski petrolejskl vrelci in sloviti vrelci v Rum uniji po mogočnih podzemeljskih pretokih zvezani med seboj in tvorijo skupno pe-trolejsko polje, ki se razteza od Karpatov doli do Jadrana. Ta hipoteza je navdala Rumune s strahom. Sklepajo tako-le: Eksploatacija južnih vrelcev tega petrolejskega polja bi morala nujno škodovati severnejšim rumunskim vrelcem. Zaradi tega se je jela tudi Rumunija zanimati za albanski petrolej.
Albanija ima za vse koncesije!
Med tem so se vrgli na eksploatacijo albanskega petroleja veliki mednarodni trusti. Že leta 1921. je angleška družba «Anglo-Persian-0&l» (pretežno število
delnic ima angleška admiraliteta!) dobila od takratne tiranske vlade obsežno koncesijo za «raziskavanje» petrolejskih polj. Konkurenti seveda niso prezrli tega dejstva in so se jadrno potrudlili v Tirano. da tam v imenu »trgovinskih principov« oz. «po pravici prioritete« izsilijo tudi zase kak masten kos. Združene države so pojasnile tiranski vladi, da so priznale Albanijo le pod pogojem, da bodo Ameriki vrata v Albanijo vedno odprta. Tako je dobila koncesijo tudi ameriška «Statidard Oil». Italija se je jela sklicevati na svoja prezaslužna gospodarska dejanja, ki jih je kot prva storila v Albaniji, pa' tudi na to, da je prva črpala albanski petrolej. «Italija, ki potrebuje 400.000 ton petroleja na leto, ki ga pa načrpa' doma le 4000 do 5000 ton,» so dejali njeni diplomatje, «ne bo mogla trpeti, da bi jo drugi izrinili iz petrolejskih
P. P. RUBENS: Grešniki pred Kristam. Kopiral Matej Sternen.
polj, tem manj, ker drži v rokah vse izvozne luke z otočičem SassenoU Albanska vlada je spet prikimala in družba, ki upravlja italijanske državne železnice, je dobila koncesijo. Končno je prišla še Francija, ki je mnogo storila na intelektualnem in na arheološkem polju te zanemarjene dežele in je tudJ razložila svojo potrebo po petroleju. Ker je bila Francija po svoji kulantni upravi v Korči za časa okupacije na vrlo dobrem glasu, se je tudi njej posrečilo izvojevati koncesijo za svojo «Credit general des petroles».
Bitka za posest albanskih petrolej-skih vrelcev je trajala od 1921. do 1925. Zadovoljila je skoraj vse svetovne petrolejske družbe, ki imajo malone že monopol na petrolej. Med njimi sta tudi dve državi, k'i sta brez petroleja oziroma skoraj brez domačega petroleja.
Angleži in Italijani so začeli črpati in navrtavati svoje vrelce v silno naglem tempu. V Patosu je «Anglo Perslan-011» odlkrila vrelce, ki bruhajo dnevno nič manj kot 40 ton petroleja. Seveda je ta družba previdno izjavila, «da ža(
petrolej iz teh vrelcev ni sposoben za na trg in da družba vrta še nadalje le zato, da pride do boljše kakovosti. Italijanske državne železnice pa vrtajo pri Zelenici.
Prva faza «boja za Albanijo« je torej pri kraju. Prišla je doba vrtanja in črpanja, ki jo lahko imenujemo trgovinsko in industrijsko vojno, medtem ko je bilo prvo razdobje boj za koncesije ali kakor se pove lepše in elegantnej-še: «diplomatska vojna». Izid sedanje trgovinske in industrijske vojne bo odvisen od tehničnih in finančnih sredstev, ki jih bodo posamezni tekmovalci postavili v boj. Edina petrolejska ležišča v Evropi, ki do danes še niso bila načeta, stopajo s tem v aktivno stopnje. Toda kakor zavisi izvoz rumunskegsfi in kavkaškega petroleja od posestnika1 morskih ožin Dardanel in Galipolija, tako bo zavisel tudi izvoz albanskega1 petroleja od prehoda sko.zi Otrantsk! preliv. Albanski petrolej je torej odvisen od gospodarjev morja in ga bodo slej ko prej dirigirali italijanski in angleški kanoni v malho svojih industrij.
Po «Je sais tout».
rAnion Kristan:
Mola pot čez veliko lužo.
iv.
Newyork, 1. julija.
V pondeljek dne 27. iuniia smo se okrog 11. ure dopoldne približali New Yorku. Naš kolos »Leviathan« zaradi prenizke vode ni mogel v pristanišče, zato smo obstali pri trdnjavi. 2e uro poprej nas je ustavila maihna barka, ki je pripeljala pregledovalne uradnike. Brž se je začela revizija potnih listov in zdravstvenega stania popotnikov I, in II. razreda Opravlja se s primerno počasnostjo in s ceremonijami, ki te takoj seznanijo z ameriškim birokratizmom. Ze v Cherbourgu so nam dali rumene izkaznice s štev. VIII. Ugibal sem, čemu to, ali domislil se nisem. Pri reviziji se mi ie stvar zjasnila: Angleži imajo n. pr. številko I. 2 njimi se opravi na kratko. Francozi imajo številko III.; tudi pri ntih gre dokaj naglo. Pod številko VIII. smo Ju-gosloveni v častiti družbi z Rumuni, Grki, Poljaki, Turki, Armenci in pod. Tukaj je revizija, kaipa. dokai strožja
in tudi daljša. Popotnikov I. in II. razreda sicer ne nadlegujejo preveč, ako se ne vidijo izkušenim očem ameriških birokratov na moč sumljivi, ali večji križ imajo popotniki III. razreda, ki jih spravijo na prosluli otok Ellis Island. Ondi jih temeljito preiščejo in šele po tej mučni proceduri izpuste na svobodna ameriška tla. Vsak popotnik ostane najmanj 24 ur na otoku.
Pregledovanje mi je znatno prikrajšalo užitek, ki bi ga bil imel sicer s pogledom na New York, ki je z morja zelo lep. Po izvršenih preglednih ceremonijah smo okrog pol petih ooooldne pristali v pristanišču, kjer so nas pričakovali naši newyorš'ki prijatelji. Čakala nas je še carinska reviziia. ki ie dokaj praktično urejena in gre hitro izpod rok. Nato pa hajdi v hotel, da odložim prtljago.
V hotelu, ki je, kaipa. nebotičnik s 15 nadstropji, sta se takoi pokazali dve ameriški lastnosti: praznoverie in hi-
navščina. Ko sem se vozil z liftom v odkazano mi sobo V 14. nadstropju, sem videl, da ni 13. nadstropja. Pri gumbih, kjer pritisneš na »Stoj!«, so številke; trinajsto zaman iščeš. Moderni Američani so plitvi, zato Da tudi praz-noverni ljudje, ki se bojijo »nesrečnih« številk. Hotelski direktorji iih dobro poznajo, zato pa hoteli in zasebne hiše nikjer ne označujejo 13. nadstropja. Dejanski, kajpa, greš v 13. nadstropje, toda z nakazilom za 14.. samo da ni nesrečne številke 13. Ko sem vstopil v hotelsko sobo, sem najprei onazil na mizi debelo knjigo. Pogledam: Sveto
pismo. Ta knjiga ie v Ameriki na vsaki mizi ali omari. New York ima sigurno 300.000 hotelskih sob; predstavite si, koliko svetih pisem konzumiraio samo hoteli! Navsezadnje je to Drav. saj ima knjiga mnogo lepih naukov. Ali kako jih Amerika izvršuje! Prav dolarska dežela je kaj daleč od Svetega pisma.
Na cestah, v avtobusih in v podzemnih železnicah se New York človeku takoj prikupi. Po dnevu vzdržujejo red v bučni gneči ljudi in votzil
P. P. RUBENS: Helene Fourment, umetnikova žena. Detajl. Kopija Matevža Langusa v galeriji vit. pl. Strahla v Stari Loki.
redarji, ki vzgledno opravliaio svojo službo, ponoči pa se ceste avtomatično zapro. Rdeča luč pomeni prosto pot gori in doli. zelena prosto pot počez. Ko ugledajo pasantle in šoferii zeleno luč, brž obstanejo. Iz prečnih ulic pri-drvi zadržana množica, ki takoj izgine, ko se zopet pokažejo rdeče luči.
Na avtobusih in v tramvaiih ni listkov; kondukter ima skrinjico, ki vanjo vtakneš pet centov. Če nimaš drobiža, ti zmenja kondukter. Na oodzemnih železnicah tudi ni listkov. Preden vstopiš, vržeš v avtomatično zapiralo novec in pot se ti odpre; zdai se lahko vo ziš, kolikor hočeš. Ko izstopiš in prestopiš avtomatično ograjo, ne moreš nazaj, če spet ne vržeš v avtomat na-daljnih 5 centov. Neugodno na deluje nadcestna železnica, ki teče nad cesto, zlasti nad Brodwav avenijo. Pro-vzroča strahovit ropot in trušč. Take reči človeku dostikrat pokvariio veselje, ki ga ima sicer nad lično in lepo zgrajenim velemestom.
New York šteje približno 6 milijonov prebivalcev, s predmestji baje celo 7 milijonov. Kaj čuda. če no ulicah polje in se razliva pravo pravcato človeško morje. Kakšen prizor se nudi gledalcu med 7. in pol 10. urn zjutraj n. pr. na kolodvoru Pensilvanija: red-kokje na svetu se menda vidi toli ogromno človeško mravljišče. Ljudje — črni, beli, v vseh odtenkih — se prelivajo sem in tja, pljuskajo ob zidovje in se razhajajo: hite v pisarne, v urade, v pristanišča, na deželo: kdo ve kam jih žene potreba po »žoltem hudiču«, po zlatu — po dolarju, ki ie bog te dežele...
Našemu človeku na moč imnonirajo ogromne zgradbe, ki iim pravijo »bul-dingi«. Največji ober je Woollworth Bul-ding, palača s 64 nadstropji, ki ima dostojne tovariše v New Paramount Bul-ding, Equetable, Municipal itd. To so res pravi nebotičniki. V zadniem času so določile oblasti za stavbo teh velikanov poseben stavbeni red: doslej so jih namreč zidali brez vsakršne olepšave, hoteč imponirati zgoli z visočino. Poslej morajo biti tudi po sloeru okusni. Pravkar zidajo novega velikana: imel bo 145 nadstropij. Seveda ta nadstropja niso tako visoka, kakor so naša. Sobe so namreč nizke: od 2.50 do 2.70. Tri metre imajo zgoli spodnja nadstropja.
Zidajo iz železa. Najprej se izdolbe-jo prostori za podzemne etaže — New York leži na sami skali. Veliki električni svedri vrtajo luknje v skalo, dinamit poka ves dan in ogromne električne lopate mečejo kamenje na novršino. Največji gospod med delavci ie tu zidar: naj pa mimogrede omenim, da ni lahko priti za zidarja, ker Uniia zidarjev sprejema zelo omejeno število vajencev 2e pred vojno ie bilo treba plačati v zidarskem cehu 100 dolarjev pristopnine. Zidarji imajo visoke mezde: med 18 in 25 dolarjev na dan, ali v našem denarju 1000 do 1250 dinarjev dnevno. Nekje sem čul sledečo značilno anekdoto:
Pred sodnika so pripeljali vinjenega zidarja, ki se je zagovarjal, da se je napil zaradi tega, ker mu je žena povila 27. otroka. Sodnik ga ie oprostil, češ. kdor ima 26 otrok, se lahko ori 27. napije. Zidar pa se potrka na prsi in nravi:
— Da. gospod, kaj takega si lahko privoščijo samo zidarii!
Da, zidarji so delavci z izjemnim stališčem.
Pri starih hišah vpliva nekam neugodno velik železen sod za vodo, ki stoji na ravnih strehah: na tudi posebne stopnice zunaj ob hiši od nadstropja do nastropja niso nič kaj pri-kupljive. A tako delajo zaradi večje varnosti pri požaru, ki uteene hiti tukaj še posebno strahotna katastrofa.
Prav dobro in sorazmerno po ceni se zajtrkuje, obeduje in večerja. Restavracije so različnih vrst: zajtrkuješ lahko (pa dobro!) za 30 centov, obeduješ za 60—65 centov, večeriaš za 50 do 70 centov. Navzgor so cene seveda samo v dolarjih, so pa le v imenitnejših lokalih. Zelo veliko se uživa sadje, pijejo se sadni soki in mrzla voda. Alkohola oficijelno nikjer ne dobiš, cvete pa tihotapstvo. Za drag denar bi se ga lahko človek v deželi prohibicije prav po kranjsko »nažehtal«. Sicer na dobiš toliko sadja in tako dobre sadne šoke, da res nimaš poželjenia po alkoholni pijači.
Stanovanja so draga. Na periferiji stane opremljena soba 5—6 dolarjev na teden. V hotelih stanejo od 4 dolarjev navzgor do visokih svot.
- £ i - . *
New York je tipično mednarodno mesta. Največ .ie v niem Ircev
(3,500.000) in Zidov (1.250.000). Pravijo, da Irci vladajo New York Dolitično in upravno. Zidje pa denarno. Izmed manjšin je naibrže naiveč Italijanov (okrog 700.000). Jugoslovenov biva tu približno 10.000. Naša država ima v New Yorku generalni konzulat in iz-seljeniški komisariiat. ki imata oba veliko opravka. Slovencev ie okrog 3500, med njimi so najbolj kompaktni izseljenci iz Domžal. Peter Zeaea iz Sak-serjevega »Glasa naroda« rad opisuje njih navade in običaie.
Izmed Jugoslovenov so nekateri na .odličnih mestih: predvsem izumitelj Tesla in vseučiliška profesorja Pupin in Radosavljevič. Sarajevčan dr. Alta-rac je uradnik javne knjižnice, Hrvat Mladineo in Slovenec Rainer Hlača sta uradnika »Društva za informacije o Ameriki.« Lastnik banke in »Glasa naroda« Slovenec g Sakser ima v službi več rojakov: bančnika ge. Kusa in Škulja, novinarje gg. Terčka iz Idrije, Benedika in Potrato iz Ljubljane. Med
Domžalci je tovarnar g. Hribar zelo ugledna in petiona oseba. Dalmatinski Hrvatje so uslužbeni na ladiah. Nekateri imajo gostilne, »salone«. Srbi so po večini iz Banata.
Ogledal sem si zoološki vrt, ki je velik in imenitno urejen, pa indijanski in španski muzej, javno knjižnico, več znamenitih javnih poslopij, bank, borzo itd. To so stavbe in naprave, ki so dostojne bogate in mogočne Amerike.
V centralnem parku se mi ie nudila za newyorški velikomestni okoliš nenavadna idila: v parku sta se našli dve kravi kakor v kakem našem trgu. Iz-prva sem se čudil, ali moi informator me je brž poučil o ozadju te idile, ki je tipično velikomestno:
Kravi je podarilo mestu New York poljedelsko ministrstvo, češ, naj new-yorški otroci vidijo, odkod ie mleko, da ne bodo mislili, da se tudi mleko izdeluje v tovarni.
R. Forbesova:
V gorah žarke Afrike.
Iz spominov maroškega hajduka in revolucionarja E1 Raisunlja.
El Raisuni (tudi Raisuli) je bil predhodnik načelnika rifskih vsta-šev Abd-el-Krima. Ta maroški re-volucijonarec, bojevnik in hajduk je narekoval Angležinji R. R. Fotbe-sovi kratko pred smrtjo svoje izredno zanimive spomine, ki nudijo čitatelju sliko življenja v afriških gorah. Prinašamo jih v odlomkih.
Rod vojščakov in svetnikov.
»Moj rod poteka iz Beni Orosa, kjer žive potomci Abd-es-Salaana Šerifa, ki je pokopan na vrhuncu Džebele Alana. Štejemo se med največje med zahodnimi šerifi, čijih moč je vsekdar tekmovala z močjo kalifov. Bili smo vplivna rodbina, ki se je zmerom, kadar je bilo treba, postavila v bran zoper nasilni-štvo raznih sultanov. Zato nam je še v krvi čut, da branimo svoie ljudstvo, ki nas časti kakor svetnike, če rečem komu: »Pojdi še nocoj na pot v Kairo ali Meko, ne bo vprašal, čemu mora zapustiti svoj dom; ogrne si džellabo (romarski plašč) in poide na not.«
»Koliko sem star?« je pravil el Raisuni. »Lahko vam povem, da sem se rodil v letu hedžre (1. 1871). ali kaj je komu mar število mojih let? Noben
ISTI
i: (
m-'"*"—*	- 750
Arabec ne da nič na čas. Vprašajte Mu-baraka — »Človek, koliko let imaš na hrbtu?« »Toliko, kolikor hoče moj gospod«. Šele nato skuša vprašalcu ugoditi. »Deset, enajst — morda trideset. Allaha mi. res ne vem.«
»Rodil sem se v Zinatu«. ie nadaljeval šerif. »Saj ste videli tisto-le vas, hiše z velikimi strehami, ki iih iz daljave ne razločite, in žive plotove iz kaktusa, skozi katere se niti nes ne prerije. Streljaj odtod ie vrhunec gore, odkoder se odpira krasen razgled. Ondi sem posedal cele ure in gledal pokrajino, kjer so se zlatile žitne poljane. Na obzorju so kipeli v nebo vrhovi Beni Mesauerja, odkoder ie bila doma moja mati. Vem, da sem se takrat čudil, kako morejo ljudje živeti v dolinah in obdelovati zemljo, ko ie zadaj tako široka pokrajina z gorami in oečinami, kjer lahko človek slehern dan lovi na drugi gori.«
El Raisuni se pripravlja.
»Ko sem bil deset ali enaist let star, sem bil že »talib« (dijak), ki ume čitati, pisati in izgovarjati na pamet nreroko-ve reke. Zaradi tega se .ie zanimal za me neki »alim«, zelo učen mož, ki je prišel v našo vas in pripovedoval čudovite reči. Skrbel sem za njegovo mezgo, samo da bi čul kai več iz uče-njakovih ust. Imel ie dar velike zgovornosti in je znal ljudi zvabiti k joku ali smehu. Tedaj sem sklenil, da bom tudi jaz delal tako; zbral sem okoli sebe nekoliko prijateljev in smo šli v sosedno vas, noseč bele zastavice v rokah. Prosili smo od hiše do hiše denarja za alima, ki je bil vrlo reven. Nekateri ljudje so se nam smejali in niso hoteli ničesar dati. Pa sem jel govoriti, posnemajoč zgovornost svojega mojstra. Moje besede so postale meči, ki so prebadali niihova srca. Ljudje so ginjeno pravili: »Vzemite to, pa ono!«, celo več nego so modi žrtvovati po svojem imetju«
»Ko smo se čez nekai dni vrnili in prinesli alimu denarja, me ie blagoslovil in dejal, da bom veliko potoval in se pridobil obilno premoženie. Po tem srečanju mi je postal duh nemiren. Sestavljal sem govore in pridigal ptičem in kozam. Ko so mi postale noge preveč nemirne, sem zbral svoie tovariše. Povezali smo si glave z belimi robci in si napravili palice iz olivnega lesa. Nato
smo se ogrnili z džellabi in krenili na pot k sosednemu svetišču. S sabo nismo vzeli ne vode in ne hrane, zakaj vaščani so nam dajali vsega obilo — še beračiti nam ni bilo treba. Nekateri, ki so se spomnili, da sem bil že v njihovi vasi, so pravili: »Povej nam kaj, mojster! Izpregovori, da bomo slišali tvoj glas.« Pripovedoval sem jim na dolgo in široko, pa največ o vojni.«
»V Tetuanu sem dovršil svoje študije. Ondi sem ostal do očetove smrti. Študiral sem pravo. Hotel sem postati zakonodajalec in pesnik, zakaj moj svet je bil takrat zaprt v platnice mojih knjig. Ko sem se vrnil v Zinat, so ljudje pravili: »Glejte ga, fakirja (tako pravijo svetlemu in modremu moslimu) in so prihajali od blizu in daleč, da bi se z menoj posvetovali. Po dnevu sem jim tolmačil prerokove postave in jim dajal nasvetov, ponoči pa sem hodil na vrhove in opazoval zvezde. V tistih nočeh sem zlagal pesmi, vendar ni bila nobena taka, da bi bila lahko ostala. Večji del imetja sem razdelil med revne, ker se mi je zdelo, da se učenost in srebro ne ujemata«.
Prvo maščevanje za krivico.
»Tako sem živel v dobroti vse do tistega dne, ko me je med četrto molitvijo zmotila neka žena, ki je bila pritekla v Zinat. Obleka ji je bila raztrgana in iz prstov ji je curljala kri. Več ur je hodila v pekoči vročini; oči so ji bile zmedene, kakor da bi bila izgubila pamet. Povedala je, da so ji razbojniki usmrtili moža in sina ter oropali hišo. Vaške žene so jo hotele vzeti k sebi in jo potolažiti, kakor jim je velevala dolžnost ali žena je bila z gora in je zahtevala zgolj puško, da bi se lahko vrnila in maščevala. »Ali je med vami mož, ki pojde z mano?« je vprašala. Mene je kar zasrbelo v nogah, ko se je mati ozrla na me. »Na vasi je bilo mnogo mladeničev in živelo se je dokaj težko, zakaj letina je bila slaba. Posadili smo ženo na konja in smo celo noč jezdili ž njo. Privedla nas je k svoji prazni hiši na podnožju Džebel Daneta, odkoder smo zalezovali razbojnike korak za korakom. Mnogi ljudje so jih videli na begu, a jih niso ustavili, ker so se bali krutega poglavarja. Tako se razbojnikom ni nič preveč mudilo, pa smo jih' zasačili v neki kotlini, ko so posedli in si umivali noge v potoku. Kotlina je bila divja, vsa zaraščena z oleandri, tako visokimi kot je človek. Lahko bi
se bili tedaj poskrili v krošnje. Ali enemu izmed mladeničev se je sprožila puška in nas izdala. Na mah se je vnel divji boj, podoben lovu na zverjad. Niso nam mogli uteči. Pobili smo vse po vrsti in jim odvzeli mezge in drugo imetje, ki so ga naropali v nesrečni hiši. Vdova je stopila med tem k truplu tolovajskega poglavarja, ki ji je bil umoril soproga in sina. Odrezala mu je glavo in jo vzela s sabo. Naša vera namreč pravi, da človek brez glave ne more nikdar uživati slasti, ki jih je pripravil Allah v paradižu svojim vernim.«
Kot hajduk v gore.
»Prisegam pri Allahu: Življenje el Raisunija je odločila žena. Od tistega dne mi knjige niso mogle nuditi utehe in zadovoljstva. Nič se nisem zmenil, ali imam streho nad sabo ali ne. V notranjosti je Gesto izpregovoril glas, ki je šel o mojem rodu in rodu moje matere: »Rode se na sedlu in s puško v roki.« Domenil sem se s tovariši, ki so bili z menoj, da se zberemo v stalno četo in krenemo v gore, kjer nam ne bo mogel nihče do živega. Pečeno storjeno. Kmalu smo zasloveli širom dežele in mnogi reveži so prihajali k nam, čeprav smo bili sami ubogi. Naši gradovi so bile skale in naša nočišča drevesne
krošnje. Včasi nismo imeli druge hrane kot kozje mleko; bil pa sem močan in sem lahko prebil več dni brez jedi.«
Izza tega časa potekajo razne legendarne zgodbe o el Raisuniju in njegovi prekanjenosti in pogumu. V njem je bilo združeno vse, kar vpliva na domišljijo nevkročenega in pustolovskega plemena. Telo je imel kakor ober, duh pa mu je bil toliko udan slepi veri v usodo, da sploh ni poznal strahu. Pri-štejmo še k temu sloves, ki ga je imel njegov rod, mladeničevo izobrazbo in govorniško spretnost, gibčnost, ki jo je kazal kot jezdec in strelec in velik dar, da je videl nekatere reči v naprej. V Maroku je bilo tiste čase veliko razbojnikov, zakaj moč sultanove vlade je padla na ničlo. Razbojništvo so šteli med obrti, ki nosijo denar, če si le imel boljšo puško nego tvoj sosed. Ko pa je večina tolovajev postala žrtev sultanovih levov ali tekmečevega noža in so se jeli ljudje gorskih hajdukov izogibati, je tem bolj zrasel sloves Raisunija, ki je o njem šel glas, da ima nadnaravno moč.
»V tistih dneh,« je nadaljeval šerif svoje pripovedovanje, »so začeli krožiti glasovi, da se mene sploh ne dotakne sovražnikova krogla. Izvedel sem, da je dal neki moj sovrag izdelati zlato kroglo nalašč zame. Allah mi je bil naklonjen: krogla ni zadela in mož je vrgel denar v nič.«
»Mnogo zgodb se pripoveduje o meni; nekatere so brez dvoma resnične, kar pa gre na rovaš usodi in nemara tudi temu-le predmetu.« Segel je v ohlapno obleko in mi pokazal dva umazana, majhna predmeta... Ni dovolil, da bi se ju moja roka dotaknila. Bil je to notranji del gazelinega ušesa, drugi predmet pa je bil kos lepljive, črne ambre, ki je bila ovita s krpami pisane obleke nekega prednika — svetnika. »Zelo učinkovit amulet,« je pripomnil suženj Mabarak, ki je bil navzoč. »Brez dvoma je ohranil mojemu gospodu življenje v dneh, ko ga je moglo zadeti sovražnikovo prekletstvo.«
(Dalje prihodnjič.)
Na svet lahko vplivaš s svojo osebno silo ali pa s silo zajednice, v katero spa= daš. Nihče ni tedaj nekoristen. Treba je samo, da spraviš samega sebe v sklad s celoto. Nobeno delo ne izgine; vse, s či* mer si vplival na druge, ostane. Renan.
p. v. b Francoščina za samouke.
Metoda jezikovnega pouka na praktični podlagi
Les affaires9 tietaient pas10 brillan-tes11, les echeances12 se faisaient13 lourdes14.
Mrs Huddlesion, qui revait15 de donner16 a son petit" gar^on18 une mstruction19 soignee20, se desesperait21 deja22. Pourrait-elle23 realiser24 son de-sir26? Rien26 n'etait moins27 certain28.
Un jour, ceci29 se passait30 l'anneesl derniere32, elle apprit33 que le roi34 du «chewing-gum»36, M 36 William Wrig-ley37, avait organise38 un derby39, dote40 d'un prix41 de 625 000 francs, pour la traversee42 a la nage43 du detroit44 de Catalina (35 kilometres), en Californie45.
— Pourquoi46, se demanda-t-elle47, n'accomplirai-je48 cet exploit49?
Mais .. . elle ne savait pas50 nager51.
Qu' importe52, elle apprendrait53.
Elle apprit54 si55 bien66que, dimanche dernier32, a 11 h. 1557, elle se mettait58 a l'eau59 pour tenter 1'epreuve60.
De l'autre coteG1 du detroit44, son fils62 1 'attendait153. Cette idee64 fut65 un energique66 stimulant67 pour la coura-geuse68 mere69.
fle-zater)	posli, kupčija
(nete-pa)	niso bili, -e
(brijat) ž.	blesteče, sijajne
m. brillant (brija) sijajen
(le-zešeis)	plačilni roki, obveznosti
(sa-fazs)	so se delali, so postajali
faire (fer)	delati, storiti
(lurd) ž.	težke
m. lourd (lur) težek
(reve)	je sanjala
rcver (reve) sanjati
(done)	dati
(pati) ali (pti) majhen, mali
TgarsS)	deček
(5jstriiksj£) pouk, izobrazba
(svvanje)	skrbna
soigner (swanje) skrbeti za
(sa-dezssperE) je obupaval, -a
[sejdžsespčrer (sa-dezsspere) se udajati
obupu, obupavati (deža)	že
(purs-tel)	ali bi mogla?
pouvoir (puvwar) moči (realize)	udejstviti, uresničiti
(dezir)	želja
(rj5j)	nič
(mwrj.).	manj
(sErtrj)	gotov, -o
(S3Si)	tO
(sa-pasE)	se je (z)godilo, se je vršilo
se passer (sa-pase) (z)goditi se (lane) ž.	leto
(dtrnjsr) ž. zadnja, prošla m. dernier (dsrnje) 1 (elapri)	je zvedela
apprendre (apradr) zvedeti, slišati, doznati ■ (la-rwa)	kralj
1 (čuing-gam) jangl. beseda] žvečilni gumi ; okrajšava za Monsieur (masjo) gcspod 1 (uiljam-urigla) [angl. ime] 1 (avs-targanize) je bil organiziral, priredil
organiser (organize) organizirati, prirediti 1 (derbi)	konjska dirka; tekma
1 (date)	nagrajen, dotiran
doter (date) doto dati, nagraditi (pri)	cena, nagrada
(travsrse)	prevoz, prepotovanje
43	prepotovanje s plavanjem,
preplavanje (detrwa)	morska ožina
(Kalifarni)	Kalifornija
(purkwa)	zakaj ?
(sa-damida-tEl) se je vprašala demander (damade) vprašati
[ona]
(nak5plirežj ne bom jaz izvršil, a (aksphva)	ijunaškil čin, podvzetje
(sl-na-savE-pa) ona ni znala savoir (savwar) znati, vedeti (naže)	plavati
(kripart)	kaj za to
(apradrs)	[na]učila bi se
apprendre (apradr) [na]učiti |se]; zvedeti, gl-83
(E-lapri)	naučila se je; gl. 58
(si)	tako
(bjr,)	dobro
(a-S-zoer-k^z) ob enajsti uri petnajsti minuti
(El-sa-mats) se je spravila, se je spustila se mettre (sa-mstr) postaviti se, spraviti se (lo) ž.	voda
(pur-tite-leproev) za poizkusiti poskušnjo; da napravi poskus, da stvar poskusi
(da-lotr kate) na drugi strani (fis)	sin
(lat-ds)	skrajšano iz la att. jo je
čakal, 'pričakoval attendre (atadr) čakati (ide)	misel
(fii)	je bil, -a
6tre (str)	biti
(ensržik) m. in ž. odločen, energičen (stimiilše) dražilno sredstvo, izpodbuda (kuražčSz) ž. pogumna courageux (kuražo) m. (mer)	mati
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij «Jutra» AdolI Ribnikar. — Za <rNa» rodno tiskarno-« d. d. kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.