Iz učiteljskih večerov. 11. Kako nčence govoriti učiti. Velikrat ne le v šoli, tudi v vsakdanjem življenju slišhno iz~ govor: MSej vem, pa ne morem povedali, ne inorem izreči, kakor mislim". Vidi se, da nele pri otrocih, tudi še pri odraščenih in še celo pri izobraženih Ijudeh se večkrat prigodi, da jim manjka darii, svoje misli in občutke prav, jasno in lepo izrazovati in, bi rekel, vlivati jih naravnost v človeško uho. Potreba, svoje misli izrazovati je toliko večja, kolikor bolj razmere današnjega časa to tirjajo od posamnih Ijudi, kteri so poklicani, da se posvetujejo o blagru in nesreči svojih sobratov, Mnogojih je, ki tii pa tam sede v manjših in večjifi svetovalstvih, ki itnajo sicer prav dobro voljo in dohro serce, in (udi vejo, kje človeka čevelj tiši, imajo tudi prav naravne, zdrave misli in vedd, kako bi se lu pa tam pomagalo, — pa ne morejo povedati, •) Naj omenim tu miraogrede, da nasproti temu nasvetu priporočuje plemeniti g. A. Babo, ravnatelj sadje- in vinorejske šole v Klosterneuburg-u (glej Hartingerjeve gospodarstvene table, štev. I.) pri osnovi novih drevesnic taiste razdeliti v % ruanjši ln 6 veojih gred. Pervi dve manjši gredici naj služite v posejanje eadnega semena, iz teh pa naj se v ostalih 6 večjih gred presejajo drevesca vsako leto 6 let; tedaj bi po tem nasvetu drevesca še le čez 6 let odrasla drevesnici. Se ve, da, kakor pri vsakem dclu, tudi sadjerejca lastna skušnja marsikaj nauči; kakorpa jc sploh pregovor resničen, da Bdober prijatelj je več vreden kot zlati denar", priporočamo, ravno tu dragim sobratom-učiteljem, da, kdor ima kakega umnega eoseda-sadjerejca, in ima za to lepo in koristno vednost količkaj veselja, naj ga marljivo olnskuje in pri njem sveta išče. Teorija ostane namreč vedno le teorija; dobra skušnja ta velja. Pis. kakor niislijo: nimajo daru govorjenja, ali, kakor kmet, pravi: nimajo nabrušenega jezika, ne znajo besedi delati. In vendar je naš inaterni jezik tako bogat iu veličasten, tako mil in krasea! Ima besedo za naj manjšo potrebo in za naj giobokejše čutilo. Močan je v sili, voljen in gibek v nevarnosti, strasan v jezi, mehek v sočutji in sposoben za vsaki drugi priuierljej. Naš jezik tolmači vse govore, ki jib govori nebo in zenilja, zrak in voda. Pravi nam, kako vihar gromi, buči, kako ubogo serce boječe prosi, — kaj raarnja šumeči dan in kuje ponočna tibota, — kaj nam juterna zarja zeleno, zlato in sreberno mala, kaj šumlja tihi virček in žvižga strupena kača, — kaže nam, kako skače in uka čvcrsti mladeneč in poje nježna deklica, ali, kaj niisli stari bahač — ali filozof, ki pravi: ,,Jaz sein jaz". Mi saoii smo tedaj krivi, ako imamo uporni, nepripravni in nevkretni jezik. Vaditi se uioremo in veliko vaditi. Poglejmo zgled v zgodovini! Naj slavniši govornik pri Gerkih bil je Deniostenes. Oče mu je umerl, ko je bil koaiaj sedem let star. Deček čul je govornika, ki ga je zelo zaniniival. Sklenjeno in storjeno — tudi on boče biti govornik. Popusti otročje igrače, in ves svoj mladi čas peča se z branjem, pisanjem in z govorjenjem. Ko doraste, se nauči in ljudstvu govori. Toda slabo jo zadene. Žvižgajo mu, in norce nm kažejo. Oparjen gre donui. Njegov prijatelj svetuje mu, da naj bi to še enkrat v drugič poskusil. Se bolje se pripravi za govor. Pa lej! zopet ga zasniebujejo. V plašč se zavije in gre ves klavern domii. Njegov prijatelj mu kaže tri pogreške, ki jih je imel pri govoru. Pervič je pretiho govoril, ker je imel slaba persa, drugič je govoril nerazumljivo, ker nekterih glasov ni mogel izgovarjati. Posebno težko je izgovarjal čerko r. Imel je pa ludi to navado, da je med govorom z ramama migal — kakor imaino še dandanes navado: eden si med tem, ko govori berke viha, drugi v žepu z denarji cvenka, če jih kaj ima, tretji bliska z očmi, kakor da bi hotel vsako besedo s svojo gorkoto ogreti i. t. d., ženske (pa brez zamere) rade pri govorjenji kaj z drobnimi perstki verlajo in si igrajo z obleko ali postavljajo pred se noge i. t. d. Take navade imel je pri govorjenju naš gerški govornik. Toda pridnost je kos vsaki teži — in dobra volja gore prestavlja. Demostenes ni obupal. Mislil si je: Kar koli človek hoče, to tudi Iahko dožene. Da bi svoja slaba persa okrepil, sprehaja se vsaki dan na vkreber, ali hodi poleg oiorja in derečih rek, kjer šumenje valov in veršanje rek prevpiva. Da bi se navadil r izgovarjati, devlje pod jezik male kamenčke, s kterimi mu se jezik podpira in pravo lego zadobuje. Da bi se odvadil miganja z ramami, se pri govorjenju rami do nagega sleče in nad vsako tikoma pri njej obesi ojster meč, da ga vselej, kedar koli s ktero ramo migne, zbode in sponini, da more rame mirne imeti. Po vseh teh pripravah stopi zopet na oder, in poskusi svojo srečo, in lej! to pnt govori tako gladko, glasno, razumljivo in živo , da se mu Ijudstvo načuditi ne more. S tera se spodbudi, nadaljuje v svojem govorjenju in je v tem mnogokrat srečneje od marsikterega vojskovodja v vojski. Pri njem je bila tedaj beseda več, kakor konj, — in poterdil je pregovor, ki pravi: wVedna kapljica v votli kamen!" Pred vsem drugim pa je šola kraj, kjer naj se otroci vadijo govoriti. Ni treba, da bi se iz vsakega učenca vstvaril Demostenes ali Cicero — toda treba je, posebno sedanji čas, da se otroci vadijo svoje misli prav in lepo izrazovati. To pa velja v vsakem jeziku. Ako govoriš po slovenski ali po nemški, govori tako, da te bodo otruci razumeli in ne Ie samo razumeli — temuč da bodo (udi tvoj govor posnemali. Naj večja učiteljeva umetnost je ta, da ve z otroci tako govoriti, da ga razumejo in posnemajo. (Dalje prih.)