DOLENJSKI LIST — Št. 5 (984) — 30. januarja 1969 STRAN 13
3TEVILKA 4
NOVO MESTO, 30. JANUARJA 1969
JOŽE ŠKUFCA:
ZAKAJ SE USTAVLJAMO OB CANKARJEVEM IMENU?
Cankarjevo delo je že več desetletij neskromni soustvarjalec duhovne podobe slovenskega naroda. Mnogo strani je bilo že napisanih o njegovem življenju in delu — in še veliko jih bo. Cankar — umetnik in bojevnik — je kakor neizčrpan vodnjak. čim globlje zajemaš, tem čistejša in jasnejša je vsebina, če smo iskreni in če dopuščamo sodbo in obsodbo sebi in drugim, potem bi moral marsikateri član slovenske družbe celo danes priznati, da je šel iz različnih, toda ne vedno opravičljivih razlogov Cankar mimo njega. Vse zamujeno se da popravljati, ne pa vedno tudi opravičevati.
že- lani smo se srečali z dvema spominskima dnevoma, ki sta povezana s Cankarjevim imenom. Prvi je mimogrede opozoril, da je od Cankarjevega rojstva preteklo že 92 let, drugi pa, da je že pol stoletja, odkar se je moralo za vedno posušiti literarno pero velikega Vrhničana. Zato prav sedaj s še večjim spoštovanjem odpiramo strani njegovega literarnega opusa, toda ne z namenom, da bi jih ocenjevali, zakaj njegova dela so bila pozitivno ocenjena tedaj, ko so jih Cankarjevi nezaželeni spremljevalci — častiti rodoljubi — odklanjali. Resnica je drugačna in čisto preprosta: kdor je samo enkrat obstal pred čarovno močjo Cankarjeve umetnosti, tega ta skrivnostna sila ne bo več zapustila. Obletnice velikih mož so samo spodbudne postaje, ob katerih presojamo, ali smo dovolj povezani s silami naše preteklosti, ki so zakoličile pot tudi našemu času in prostoru.
50 let je minilo od tistih težkih vojnih dni, ko se je v mukah, ki so jih povzročale imperialistične velesile, porodila prva Jugoslavija, ki je so se skalile ure navdušenja in priznala za narod, toda že čez deset dni so se skalile ure navdušenja in pri čakovanj. Sredi ustvarjanja in stradanja je omahnil v smrt 42—letni slovenski genij Jvana Cankarja.
IVAN CANKAR leta 1915. Foto: Fr. Vesel (Iz arhiva Narodnega muzeja v Ljubljani)
Cankarja ni bilo več. Poslovil se je mož z izrednim instinktom za umetniško besedo in estetiko. Ni bilo več bojevnika, ki je bil idejni arhitekt o tem, kakšni naj bodo odnosi med južnoslovanskimi narodi v združeni Jugoslaviji. Smrt je temu možu preprečila, da bi iz globine svoje elementarne moči, ki je poosebljala pravičnost in odločnost, intelektu-alnost in jasnost, udaril po znaka-Ženih podobah, ki so se pojavile na prvem političnem zemljevidu Jugoslavije.
Slovenski narod je na to ozemlje, ki je moralo prenesti hude prepihe evropskih gibanj, vsejal edino bogastvo, ki mu ga tujci kljub poskusom niso mogli izropati. To bogastvo se preprosto imenuje slovenski jezik. Premalo poudarjamo velike zasluge naših prednikov, ki so tisoč let branili narodno samobitnost in sile naroda prav vimenu svojega jezika. Mnogo premalo poudarjamo, da je obči narodni odpor proti tujstvu in proti ropanju sadov trdega dela trajal stoletja pod pokroviteljstvom slovenske govorjene in kasneje nnpisane besede.
Slovenska beseda se je začela kultivirati ob ljudski tvornosti, tako da jo je protenstantizem že dokaj uporabno prenesel v prve slovenske knjige. Otroška doba slovenskega jezika je našla živ odmev v klicih po pravici naših puntarjev v 16. stoletju in kasneje v knjigah, ki so poskušale vzgajati in pr osvetljevati.
Svojo bogato umetniško razsežnost je naš jezik dobil v umetninah pesnika, revolucionarja in vizionarja dr. Franceta Prešerna. Postavil je široke temelje književnemu jeziku ter programsko in politično opredelil slovenski nacionalni prostor.
To Prešernovo dediščino je v imenu novega časa in sredi novih, Slovencem nenaklonjenih razmer nadaljeval bojeviti Levstik. Levstikov boj je bil kljubujoče vztrajanje. Spopadel se je s slabimi krmarji in dobrimi kramarji slovenskega naroda. Pritisk proti njemu in proti njegovemu taboru je bil tako močan, da sta morala njegov boj in Prešernovo izročilo nekaj časa počakati na stranskem tiru do takrat, ko so se na prelomu stoletja pojavili naši modernisti z najimenitej-Šim predstavnikom Ivanom Cankarjem.
Cankar, dedič narodovih vrednot, vreden naslednik Prešernovega imena in Levstikovega boja, je spravil bojni brod z naplavin in ga začel usmerjati po ozkih in nevarnih kanalih slovenskega kulturnega in političnega življenja. Prešeren je s svojim pesniškim delom sproščal duha, ki je bil vklenjen v fevdalno miselnost o nesvobodi človeka in njegovih duhovnih in humanih vrednot. Cankar pa se je moral širše ozreti po dolini šentflorjanski. V njem se je oglasila socialna vest 20. stoletja. Kali te vesti je nosil v sebi že iz svoje »samotne, grenke mladosti«. Sledil je tej vesti in zato se mu je pot odpirala v literaturo. Nadel
si je težko breme — služiti kruh z besedo. Narod, ki jo je beraško plačeval, pa jo je s pridržki sprejemal za svojo. In vendar je to izredno in pogumno dejanje prispevalo k Cankarjevi iskreni izpovedi.
Zakaj taka pot moža in ne drugačna? Njegova razviharjena, prezgodaj ranjenn subtilna duša, ki je bogatila razpon čustev in misli ob srečanjih z novimi sočasnimi evropskimi literarnimi tokovi, se je posrečeno ujela z bliščem in bedo ekonomskih in političnih razmer v domovini in z novo energijo naroda, ki je začela v imenu naroda proletarcev iskati svoje vodnike in ob njih svojo odrešitev in človeško dostojanstvo.
Nekaj misli o Cankarjevi umetnosti
Brezkompromisni boj je Cankarja popeljal za dobrih deset let na Dunaj, od koder je z jasnimi očmi in večkrat z žgočo satiri^o besedo premeril zatohlo življenje v domovini. Iz poeta sanj in hrepenenja, čemur je dajala poseben čar njegova nja novo sproščena pesniška beseda, postaja Cankar neusmiljena vest doline šentflorjanske, ki je ljubosumno zapirala v svoje meje sentimentalnost in nebojevitost tako v literarnem kot javnem življenju.
Iz enkratne ustvarjalne zagnanosti so se izpod nemirnega literarnega peresa množila Cankarjeva dramska in prozna dela. Mnogokdaj je Cankar karikiral, da bi tem močneje opozoril na kreature, filistre, na ljudi brez lastnega prepričanja, na zaprašeno življenje, ki je kar sililo v literarno obdelavo, a so ga prav zaradi te hotene iskrenosti s kritikami psovali zaščitniki umetno zasnovane javne morale, šele ob misli, da bi slovenska literatura ne imela Cankarjevega imena in vsega tistega, kar je s tem imenom povezano, bi na mah začutili praznino in bolečino.
Kako bi se danes in v preteklih desetletjih znašli, če ne bi trkala na našo vest in zavest dela, kot so: Na koncu, Križ na gori. Tujci, Hlapec Jernej, Bela krizantema. Podobe iz sanj. Za narodov blagor. Kralj na Betajnovi, Hlapci itd.?
Vsako od teh in drugih Cankarjevih del je žarišče zmot in zablod preteklosti, usojenosti in nujnosti, hinavščine in klečeplazenja, pa tudi rahlo nakazanih žarkov, ki pomenijo hrepenenje in beg v naročje svetlejše prihodnosti.
Hlapec Jernej je simbolično odražal množičnost in obup ponižanih in teptanih v preteklosti, človeškemu srcu jih je dal Cankar v presojo. S Hlapcem Jemljem umetnik ni
blagoslovil in odrešil romantičnih junakov iz preteklosti. To delo pomeni manifest delavskega razreda. Zato toliko časa ne sme izgubiti aktualnosti, dokler ne bo poslednji Jernej prišel pred odrešujočo hišo pravice.
Kalandre, Makse, Ščuke in klanec siromakov ter nižave, ki so se prebujale, je Cankar določil za revolucionarno spremstvo Jerneju, ki je, oropan pravic, prižgal ogenj upora. In samo taka sila je lahko ob zarji revolucije strla Kantorje, Grozde in Gornike, Jakobe Rude, Sitarje in še in še.
In kot bi hotel prodreti do dna in izliti mržnjo zoper nemoralo in hinavščino, je napisal Hlapce, ki skupaj z govekarjanščino v kulturnem prostoru pomenijo Cankarjev udrihajoči memento preteklosti in sedanjosti. Tudi Martini Kačurji, idealisti sredi življenja, ki je bilo vse prej kot naklonjeno zapeljanim, zaslepljenim zanesenjakom, postanejo kreature. Izrazitim in manj izrazitim potomcem je naš čas dolžan zravnati hrbtenice. Zakaj težak je bil jarem preteklosti, pretežak, da bi se ga sramovali še danes.
Cankarjevo izročilo pomeni neodložljiv program
Ljudstvo samih sužnjev, hlapcev in tlačanov je postalo priznan narod. Drevo, ki nima trdnih korenin, omahne.
Močne korenine temu drevesu pomenijo Cankarjeve umetniške in bojevniške besede. Kdor bi hotel te korenine spodrezati, bi uničil nadaljnje žlahtne sadove na tem drevesu slovenske literature in kulture.
Naš čas ne more slaviti Cankarja samo po tem, koliko je dal svojemu času, koliko del je izročil prihodnosti. Njegova dela pomenijo neodložljiv program tudi za naš čas.
Cankar je veroval v srečnejšo prihodnost svojega naroda. Naj izrečeno misel potrdijo naslednji njegovi stavki:
»Ze slutim zarjo tistega dne, sluti jo vse moje najgloblje in najčistejše hrepenenje... Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in vse moje življenje. 2e slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi zgradbi.«
Zgrešeno je bilo, če bi to njegovo vero v prihodnost odlašali na jutrišnji dan, kajti Cankar je naš samo toliko, kolikor si ga iskreno želimo spoznati ali kolikor smo ga že spoznali iz večnega vira, ki mu tako skromno pravimo Cankarjeva umetnost. Ta umetnost pa mora spremljati našo nadaljnjo duhovno vest.
Tak naj v nas živi Ivan Cankar!
DOLENJSKI LIST — Št. 5 (984) — 30. januarja 1969 STRAN 14
DOLENJSKI LIST — Št. 5 (984) — 30. januarja 1969 STRAN 15
ARHEOLOŠKA RAZISKOVANJA NA SVETIH GORAH NAD BIZELJSKIM
Podpisana je v poletnih mesecih 1967 in 1968 za Posavski muzej v Brežicah raziskovala ozek in strmo oblikovan plato okrog kapel na Svetih gorah, ki so širši javnosti doslej bile znane le kot romarski kraj. Z ajtiološko legendo, ki je bila pred okrog 70 leti zapisana tudi v domoznanski čitanki Posavja, so si razglagali ljudje nastanek cerkva na tem samotnem kraju. Po tej legendi naj bi bil prvotno cerkev na tem kraju sezidal v srednjem veku neznani plemič kot zaobljubo Mariji za srečno rešitev, ko se je na lovu zgubil v globokem gozdu.
V minulem poldrugem desetletju pa so umetnostni zgodovinarji s svojimi študijami ovrgli nekdanjo legeno o Svetih gorah in z znanstveno razlago osvetlili nastanek tega kulturnega mesta. Akademik prof. dr. Frtince Stele je na osnovi študija ladijske arhitekture Jurijeve kapele dokazal, da je cerkvica nastala v dobi preromanike, torej najpozneje v drugi polovici 10. stoletja.
Na omenjeni kapeli je na čelni fasadi ohranjen relief — zelo preprosta kiparska upodobitev človeka na sedežu (prestolu?), ki je pritegnila pozornost našega znanega umetnostnega zgodovinarja dr. Emilijana Cevca. Na isti kapeli so na kamnitem loku nad vhodnimi vrati vklesane nekakšne runam podobne črke, ki so znanstvenemu svetu še do danes nepojasnjena uganka. S podrobno in pronicljivo stilno analizo reliefne upodobitve na Jurijevi kapeli je dr. Cevc dognal, da je »teoretično sicer mogoče, da bi bil relief nastal že v začetku druge polovice prvega tisočletja, vendar, sodeč po mnogih domačih in evropskih analogijah, se mu zdi bolj sprejemljivo datirati nastanek reliefa v 10. stoletje.« S še tako skrbno umetnostno študijo pa ni bilo mogoče nič dognati in reči o etnični pripadnosti kiparja opisanega reliefa.
Zgodovinske probleme okrog nastanka svetogorskih kapel so v preteklih letih začeli reševati umetnostni zgodovinarji, njihovemu
znanstvenemu prizadevanju pa so se sedaj pridružila še raziskovalna dela arheologov. Čeravno so bile arheološke raziskave časovno in glede na raziskani prostor dokaj skromne, so dale vendar zanimive rezultate.
Naša raziskovanja so imela dvojno nalogo:
1. raziskati s pomočjo številnih sond prostor na vrhu platoja med glavno cerkvijo in okoli ležečimi kapelami in
2. raziskati notranjost Jurijeve in Marijine kapele, ki sta tamkaj naj starejši cerkveni stavbi.
Sonde smo kopali najbolj gosto ob zimanjih zidovih kapel, nekatere pa tudi na prostoru med posameznimi kapelami. S sondami ob apsidi Boštjanove kapele smo leta
1967 odkrili popolnoma ohranjen staroslovanski grob. Grobna jama je bila vklesana v skalo, na spodnji strani ob nogah pa zaprta z večjimi kamni. Skelet, za katerega sodimo, da je bil mlajša ženska oseba, je ležal v jami na hrbtu z iztegnjenimi rokami ob telesu. Bil je orientiran v smeri Z — s pogledom proti vzhodu. Ob njem smo našli sledeče okrasne predmete: dva lita posrebrena uhana, en uhan pilinskega tipa, en posrebreni obroček s tako imenovano S pentljo ter dva bronasta zaprta lita prstana. Ob glavi je bilo raztresenih nekaj kosti manjše živali, pri nogah pa več fragmentov glinaste slovanske srednjeveške posode.
Blizu tega groba smo v letu
1968 odkrili še dva skeleta. Prvi je bil popolnoma ohranjen; ob njem smo našli tri S obročke, prevlečene z žlahtno zlitino.
Nekaj sond smo kopali tudi na prostoru od Boštjanove do Lurške kapele. V nekaterih smo našli precej človeških kosti ter številne fragmente srednjeveške keramike. Med omenjenimi fragmenti je bila vsekakor najbolj zanimiva in za datiranje pomembna najdba železne sulice v obliki lovorovega lista s tulastim spodnjim delom za na-sajevanje.
Da bi se seznanili z arhitektonskimi problemi Svetih gor, smo raziskovali tudi notranjost Jurijeve in Martinove kapele, ki sta tam najstarejši stavbi. V notranjosti Jurijeve kapele smo odkopali ves prostor današnjega presbiterija ter tla ladje. V presbiteriju kapele smo pod današnjim tlakom odkrili še dve temeljni plasti; ena je iz zloženih kamnov, druga iz črne zbite prsti. Pod to plastjo pa smo odkrili temelje starejšega, še štirioglatega presbiterija, ki je bil nekoliko manjši od današnjega. Ko smo sledili te-
Uhani, obsenčni obročki in prstani iz slovenskih grobov 9. stoletja na Sv. gorah; zdaj so razstavljeni v arheološki zbirki Posavskega muzeja v Brežicah
mu verjetno naj starejšemu apsidi-alnemu tlorisu, smo lahko ugotovi-
li,	da je organsko povezan z ladjo današnje kapelice. V zidu slavoloka — na prehodu iz presbiterija v ladjico — je namreč lepo vidno, da je bila prvotna ladjica nekoliko ožja od današnje. Razen v zidu slavoloka so tudi raziskave na podstrešju pokazale, da je bila prvotna, prostorsko zelo skromna kapela v presbiterialnem in ladijskem delu razširjena v današnje, sicer še vedno skromne dimenzije. Sledovi več gradbenih faz so opazni tudi na čelni fasadi kapele. Do podobnih rezultatov smo prišli tudi pri raziskovanju notranjosti Martinove kapele, kjer je prav tako bilo mogoče ugotoviti več gradbenih faz.
Glede na dokaj skromen obseg raziskav še ni čas niti primerno mesto, da bi o rezultatih našega dela zapisali dokončno sodbo. S potrebno dokumentacijo bomo o tem poročali v umetnostnozgodovinskih in arheoloških znanstvenih glasilih.
Že zdaj pa je jasno, da začetki cerkvenega stavbarstva na Gorah niso nastali na nekem samotnem, nenaseljenem kraju. Nasprotno, tamkaj, so prebivali slovanski naseljenci in pokopavali svojce na sve-togorskem vrhu verjetno še celo prej, preden je bila tam v karolinški dobi sezidana prva krščanska cerkev. Tako je tu prva cerkvena stavba nastala na kraju prejšnje slovanske nekropole, ki morda vsaj deloma sega še v čas, preden je bilo v teh krajih razširjeno oz. utrjeno krščanstvo. Na osnovi nekaterih najdb v grobovih, ki jih je mogoče datirati v čas od druge polovice 9. do začetka 10. stol, pa sodimo, da so na tej nekropoli pokopavali še desetletja potem, ko so tam že stale prve kapele.
Z raziskavo in študijam arhitekture Jurijeve in Martinove kapele pa je bilo mogoče ugotoviti, da je od njimega nastanka v dobi prero-manike do 17. stol. na stavbah zaznavnih pet gradbenih faz oz. posegov. Zadnji spremembi sta kapeli doživeli v dobi baroka, ko so jima z novimi odprtinami hoteli dati več svetlobe, pri tem pa so mestoma brezobzirno imičili gotske freske.
To so nekateri rezultati časovno In po obsegu skromnih arheoloških raziskav na Gorah. Z njimi smo potrdili in delno razširili dosedanja dognanja umetnostnih zgodovinarjev ter osvetlili nastanek in razvoj naj starejšega cerkvenega stavbarstva v tem delu Slovenije.
Najdbe iz odkritih grobov bodo razstavljene v arheološkem oddelku Posavskega muzeja. Po številu sicer skromne, toda toliko bolj pomembne, ker so slovanske najdbe v teh krajih doslej zelo redke. S svojimi materiali, tehniko izdelave in estetiko oblikovanja bodo najdbe v muzeju pričale o kulturnem snovanju naših prednikov pred dobrimi 1000 leti.
Dr. Paola Korošec
Svetogorski vrh, kjer so prve kapele sezidali že v karolinški dobi na prehodu iz 9. v 10. stoletje. Arheološka raziskovanja Posavskega muzeja so pokazala, da so na ozki planoti tega vrha okoliški slovenski naseljenci pokopavali svojce že pred in tudi že po nastanku prvih cerkvic.
DOLENJSKI LIST — Št. 5 (984) — 30. Januarja 1969 STRAN 16
DOLENJSKI LIST — Št. 5 (984) — 30. januarja 1969 STRAN 17
SLAVICA PAVLIČ:
350 LET ŠOLE
v ŠENTRUPERTU NA DOLENJSKEM
Miiii
Sedanja šola v Šentrupertu (Foto: Marjan Legan)
V Šentrupertu na Dolenjskem je delovala šola že 1. 1618. Torej je praznovala lani 350-letnlco obstoja. Ivan Steklasa je izdal »Zgodovino župnije v šent Rupertu na Dolenjskem« (Ljubljana 1913), ki jo je napisal po virih v domačem župnijskem arhivu v Novem mestu. Na strani 315 tega dela in iz zapiskov šolske kronike v Slovenskem šolskem muzeju je razvidno, da je 1618 že delovala farna šola. Za to leto je ohranjen dokument, v katerem sporoča vikar Mihael Bartol novomeškemu proštu med drugim tudi o ženitvi »šolmoštra«.
škoda je le, da vikar ni omenil učiteljevega imena, čeprav nadalje našteva dolžnosti in delo org^ista, ki je poučeval istočasno tudi otroke. Leta 1644 je omenjen Ivan Wall, nato 1654 Ferdinand Ridinger, 1664 Matija Princ in 1668 Baltazar Javor-šček. Za te štiri cerkovnike ni posebej navedeno, ali so poučevali tu-s sistematično organizacijo trivial-ja Bartola iz leta 1618, kjer imenuje organista tudi šolmoštra, ki je poučeval otroke nekoliko v branju in pisanju, bi sklepali, da so tudi ti opravljali to delo. Seznam organistov sega vse do 1758, ko je bil imenovan prvi učitelj Matevž Močilar, nato 1758 Matija Gorenc. To je v dobi, ko je Marija Terezija pričela s sistematično organizacijo trivialnih šol. Vse do 1830, ko je bila ustanovljena prava trivialka, je bil pouk zasilen in je to bila farna (mala) šola.
V Državnem arhivu je v fasciklu Pub. Pol. Lit. T. Nimi. Vol. 3 v Pro-tocollum Concertationis in Normal Schulsachen, Sessio dem 25.8.1777, poročilo, v katerem je omenjena tudi šentruperška šola, kjer poročajo o učnem uspehu, učnem programu, šolskih knjigah, vzdrževanju šolske stavbe, skratka o potrebah šole in njenem delovanju.
Omeniti moramo, da so 1778 pričeli s poukom na Veseli gori, ki je oddaljena od Šentruperta približno četrt ure hoda (2 km). Poučeval je France štular, ki je do takrat kot grajski duhovnik poučeval otroke na gradu Rakovnik. Tam je prebivala od 17. stoletja plemiška družina Barbo, katerih potomec Josip Emanuel grof Barbo von Waxen-stein (1825—1879) je bil slovenski deželni in državni poslanec. Kako dolgo je delovala ta šola, se ne da točno ugotoviti, verjetno je prenehala 1782, za vlade Jožefa II., ko so bile
odpravljene božje poti in romanja; Vesela gora je bila namreč zelo znan romarski kraj.
V	dobi francoske okupacije je bil pouk zelo nereden. Za leto 1816 je ohranjena fasi j a — prejemki učitelja (ŠAL fasc. XIV). Po tej napovedi je imel učitelj vseh dohodkov 137 gld 50 kr. Od tega zneska je dal za mežnarja 45 gld, za čiščenje šole 12 gld, za cerkveno perilo 8 gld in za pobiranje kolektur 15 gld. Vseh stroškov je imel 80 gld, tako da mu je ostalo 57 gld 50 kr.
Na razpolago imamo nekaj statističnih podatkov, ki nam povedo, da je 1. 1819 bilo 387 »šolodolžnih« otrok, ni pa znano, koliko otrok je pouk obiskovalo. Leta 1834 so bile všolane v šentruperško šolo sledeče vasi: Šentrupert, Prelesje, Bistrica, Rakovnik, Trstenik, Vrh, Kamnje, Draga, Straža, škrljevo. To leto je bilo vseh šoloobveznih otrok 185, pouk pa je obiskovalo pozimi 36, poleti pa 10 otrok. Starši so otroke rabili za delo doma, zato so le redki obiskovali šolo. Ponavljalno šolo bi moralo obiskovati 315 otrok med 12. in 15. letom, dejansko pa je prišlo k pouku le 57 otrok, šele po 1. 1869 ko so poostrili šolski obisk, ie fcllo manj Izostankov.
1830, ko je postala redna trivialka, m 1869, ko je postala redna eno-razrednica, se je šele pojavilo vprašanje gradnje šolskega poslopja. Do 1830 so imeli pouk v zasebni hiši, ki so jo še dolgo imenovali »šola«. Leta 1833, ko je bila zgrajena mež-narija, so jo namenili za šolo. 1874 je sklenila šentruperška občina s cerkvijo pogodbo, da vzame v last mežnarijo in plača cerkvi 120 gld najemnine, toda okrajni šolski odbor pogodbe ni potrdil. 1890 so sprejeli predlog, da ostaneta dolnji del stavbe in vrt cerkvena lastnina, gornji del pa naj dobi šola. Toda ti prostori niso odgovarjali, ker je število otrok od leta do leta naraščalo. Zato so kupili zasebno hišo in jo preuredili za šolo. Ves čas od 1890 pa tja do 1940 so se šentruper-čani borili za novo šolsko stavbo.
Med drugo svetovno vojno je bila stavba luiičena, tako da so povojni imeli pouk v zasebnih hišah vse do 1954, ko so dobili prvo šolo, ki je bila zpajena prav v ta namen.
Sedaj je v Šentrupertu na Dolenjskem popolna osemletna osnovna šola in je imela po statističnih podatkih za šolsko leto 1966/67 v 8 razredih in 9 oddelkih 281 učencev, šola je popolnoma samostojna, brez podružničnih šol.
SLOVENŠČINA JE EDEN IZMED NAJLEPŠIH JEZIKOV NA SVETU
(Ob 50>letnici smrti velikega jezikoslovca Stanislava Škrabca)
Jezikoslovec Stanislav škrabec
Slovenci vse preveč radi pozabljamo na ljudi, ki so nam s svojim delom in vztrajnostjo napravili veliko, da se je naš jezik razvil do takšne popolnosti in enakovrednosti z ozirom na druge jezike, kot jo ima danes. Tako je tudi s Stanislavom škrabcem! V šolah se ga le malo ali pa samo bežno spominjamo, namesto da bi mu dali mesto, ki ga je s svojim delom na področju jezikoslovja brez dvoma zaslužil. Zato se mi zdi prav in potrebno, da se ob 50-letnici njegove smrti spomnimo na tega velikega moža.
Nekaj značilnosti Škrabčevega rojstnega kraja
Stanislav škrabec se je rodil 7. Januarja 1844 v vasici Hrvača, nedaleč od Ribnice. Za te kraje je že od nekdaj bilo znano, da so se njihovi prebivalci ukvarjali in se še ukvarjajo s krošnjarstvom in tovorništvom, medtem Ro je del prebivalstva ostajal na siromašni grudi zemlje in jo obdeloval. S prijazno besedo in prijetno šalo dobi krošnjar prenočišče, pušelj sena in škaf vode za konja. Ker pa je krošnjar, in ta zna govoriti, dobi vse to zastonj. Tako je človeku pri takšnem opravilu nujno, da ima zvestega spremljevalca — jezik.
Prav gotovo pa je, da bi jezik krošnjarjev ostal suhoparen in plitek, če ne bi imel za seboj močnega ozadja v ljudeh, ki so stalno bivali na domači zemlji. Tako sta se zače-
la počasi stapljati dva najznačilnejša elementa prvi, rojen iz gole potrebe za dobrim zaslužkom, slikovit, hudomušen in predvsem temperamenten ter drugi, tako rekoč izko pan iz domačega kamenitega sveta in izrasel iz malo donosne peščene zemlje. Tako sta nam ti dve veji rodili tisti pravi ljudski jezik, poln narodnega izročila, ki nam je dal Trubarja, Levstika, Stritarja, Jurčiča in kasneje dr. Ivana Prijatelja. Pri tem pa vsekakor ne smemo pozabiti velikega moža, tihega in skromnega Stanislava škrabca.
Škrabčevo življenje
Kot najstarejši otrok je mladi Anton (kasneje Stanislav) moral že zgodaj prijeti za delo. Toda čimbolj je mladenič odraščal, tem večje zanimanje je kazal do knjig in učenja. Njegov oče je bil posloven človek in je nekaj časa služboval v Karlovcu, mati pa je bila preprosta kmečka ženica, ki jo je kasneje priklenila na posteljo bolezen in je morala za otroke skrbeti njena sestra.
že v tedanji srednji šoli v Ribnici (bila je prva v Sloveniji) je bil mladi Anton priden učenec, zato je oče sklenil, da ga pošlje v ljubljansko gimnazijo. Prav na tej šoli pa se je začel zanimati za jezikoslovje, ki ga je čedalje bolj privlačevalo.
Ne vemo, kaj je mladega fanta privedlo do tega, da je po opravljeni maturi stopil v frančiškanski red in tu prejel redovniško ime Stanislav.
Prav gotovo pa lahko trdimo, da sta k temu mnogo pripomogli njegova mati in teta, ki sta bili zelo pobožni. Mogoče pa je v mladem Sta nislavu že tedaj dozorela misel, da se bo prav v redovniškem poklicu lahko najbolj posvetil jezikoslovju.
Leta 1867 je bil posvečen v duhovnika, nato pa je dve leti poduče-val na novomeški gimnaziji, ki je bila tedaj še v rokah frančiškanov. Tu je ostal do leta 1870, tedaj pa so frančiškanom vzeli gimnazijo ter odslovili vse patre, ki niso bili nameščeni kot stalni učitelji. V tem času je škrabec že priobčil prvo jezikovno razpravo in se začel čedalje bolj poglabljati v slovensko jezikoslovje.
Iz Novega mesta je odšel v Gradec, končal študije iz slovanskega in grško — latinskega jezikoslovja ter potem odšel na Kostanjevico pri Gorici. Tu je podučeval na redovniški gimnaziji slovenščino, nemščino in klasična jezika. Tu je delal celih 42 let.
Prva leta ni na Kostanjevici ničesar pisal, temveč samo študiral. Sedel je ob Trubarju, Hrenu in drugih starejših pisateljih in preučeval slovenska narečja in vzporedno s tem zgodovino vseh večjih evropskih jezikov. Pri študiranju našega jezika je videl, v kakšnem položaju se nahaja slovensko jezikoslovje, in to ga je tudi privedlo do tega, da je prosil Slovensko Matico, naj bi objavljala njegove jezikoslovne spise. Toda odbor za takšno delo ni imel ra-
L Koch: DOLENJSKA NOSA (po Valvasorju, VI./289)
STRAN 18 DOLENJSKI LIST — Št. 5 (984) — 30. januarja 1969
L^'tniV TtT	e
CVETJi:
z vertov sv. Frančiška.
«r.Wat lUt M »»r»4»	iIm«
■a w4r trrl|»a« rr4» •» l
% ^	•	I.	M	■	*4	•••'	"
l«*if XfM.
Nj	•!•	4
> prrrj«*	f*'dA
P. r««taklj Oiimrk.
tstftitjik	vU o* K •«!
zumevanja in je spise odklonil, isto pa sta storila tudi časopisa Novice in Soča. Tedaj se je škrabec odločil za mlsel, o kateri sam pravi:
»Kaj mi je bilo začeti po vsem tem? ... Zasadilo se je Cvetje, menda pervi slovenski mesečnik, ki je imel izhajati v »platnicah«, in meni je prišla ena misel od koderkoli — ena ribniška misel, porečete morebiti, — da bodo namreč te platnice za posiljeno zelje prav kakor nalašč. Jaz bom del nanje, kar se mi bo zdelo, nikogar ne bom prosil.« In res. Cvetje je prinašalo mesec za mesecem njegove spise, celih 36 let. Prav s temi platnicami Cvetja pa nam je po letu 1880 ustvaril dela neprecenljive vrednosti.
Njegovo tiho in mimo življenje pa je pretrgala prva svetovna vojna, ko je moral oditi v Ljubljano. Na Gorico ga je vezalo mnogo lepega, predvsem hudo pa mu je bilo za ogromno knjižnico. Z letom 1916 je začel urejevati in dopolnjevati svoje spise, ki jih je začela izdajati Leonova družba. Toda ni mogel več toliko delati, 6. oktobra 1918 je zapisal zadnje opombe v zvezke zbranih spisov, nato pa je proti večeru umrl.
Njegovo delo in pomen za slovensko jezikoslovje
če hočemo govoriti o škrabče-vem delu, se moramo najprej ustaviti ob njegovi prvi in najpomembnejši razpravi »O glasu in naglasu našega knjižnega jezika, ki je izšla
1.	1870 v izvestju novomeške gimnazije. S to razpravo je začel škrabec orati ledino v našem glasoslovju, že v uvodu k tej razpravi, da marsikdo misli, da je brezplodno govoriti o naglaševanju v slovenščini, posebno zaradi tega, ker je naša pisava nepopolna. Toda vprašuje se, ali ne bi bilo neumno zaradi nepopolne pisave pačiti tudi izreko. Dalje pravi, da bi bilo prav zanimivo poslušati razne izobražene može iz raznih krajev, kako bi vsak zavijal, tako kot govore v njegovem kraju.
V	tem pa je videl tudi vzrok, da so nekateri Slovenci raje govorili nemško, kot da bi s svojo govorico vzbujali zasmehovanje. Potrebno pa se mu zdi, da dobi naša slovenščina čimprej slovar, v katerem naj bi bila izreka vsake besede natančno zaznamovana. Zdelo se mu je potrebno. da je naglas v vsakem učenem jeziku neizogibno potreben, zato je zapisal: »Ako so soglasniki besede kosti, in samoglasniki meso, je naglas nekako življenje tega telesa.« S tem je hotel razložiti, zakaj se je lotil tako težavnega dela.
V	drugem delu razprave pa je škrabec spregovoril o glasovih naše slovenščine. Prikazal nam je njihov razvoj in dal tudi primere, kako se izgovarjajo v nekaterih narečjih. Zlasti rad omenja ribniško narečje.
S to svojo temeljito razpravo je škrabec žel priznanja pri mnogih učenjakih. Valjavec jo je hvalil kot daleč najboljšo razpravo o tej stva-
V COKil l. Hil*riu8tk« Tikkiraici. ItM.
Oaaa ul oelo l«to 70 kr..
ri. S priznanji pa niso izostali tudi učenjaki drugih narodov. Naš jezikoslovec dr. Fran Ramovš pa je o njej celo dejal, da bi jo moral znati na pamet vsak izobražen Slovenec. Vprašanja, ki jih je škrabec v tej razpravi začel, so ga zanimala vse življenje in se je vedno vračal k njim. šele proti koncu svojega življenja je zaključil ta delo z razpravo »Naša fonetika v prozi in poeziji«. Iz tega se vidi, da mu je bila fonetika najbolj pri srcu in prav zaradi tega je tu ustvaril svoja največja dela. Takšnega dela pa se je lotil lahko le mož učenjak, ki je dobro poznal slovenska narečja in se ni ustrašil še tako napornega dela. Zato ga je dr. Anton Breznik upravičeno imenoval »očeta slovenske fonetike«.
Pravilno je škrabec tudi zavrnil Levstikove romantične nazore v jezikoslovju ter s svojo reformo dal pismenemu jeziku zopet organske meje. Levstik je dajal živo besedo v spone, ki je postala v staroslovenski obleki težka in okorna, kot narod pred tisoč in še več leti. To pa ni bilo všeč možu, ki se je opiral na čisto izreko 16. stoletja.
škrabčevo »Cvetje« s svojimi platnicami pa bo v slovenskem jezikoslovju za vedno ostalo zapisano z zlatimi črkami. Na teh platnicah je škrabec razvil svoje globoke misli o slovenskem knjižnem jeziku ter jih tudi uresničeval. Njegov glavni namen je bil določiti pravo izreko našega jezika in njej primerno pisavo. Nastopil pa je tudi proti tistim, ki so po nepotrebnem kazili
Naslovna stran CVETJA, katerega urednik je bil zadnja leta škrabec in na katerega platnicah je napisal tehtne razprave in članke o slovenskem knjiž-^ nem jeziku.
našo slovenščino. Hotel je, naj bi našo izreko izražala pisava, ki bi slonela na jeziku i6. stol. naš pravo» pis pa naj bi bil zgodovinsko — fonetičen.
Vendar škrabec z vsemi svojimi nazori ni mogel prodreti, ker je hotel biti v nekaterih stvareh skrajno dosleden. Hotel je odpraviti nekatere stvari, ki so bile po sto in še več let v rabi. Tu je naletel na odpor, ki mu ni bil kos, kajti kar se toliko časa rabi, je posamezniku težko iztrebiti.
škrabec se je moral neprestano bojevati, ker se je postavil na stališče, ki je bilo dotedanjemu domačemu jeziku načelno nasprotno. Toda v teh bojih je vedno zmagoval, ker je vsako obliko, preden jo je pokazal svetu, temeljito preštudiral (boj za v — 1). Poskusi njegovega brzopis j a in mednarodnega pomožnega jezika — evlalije pa še bolj povzdigujejo njegove učenjaške sposobnosti.
V	svojih spisih nam je škrabec nagrmadil toliko gradiva za slovensko slovnico, za zgodovino našega jezika in naše pisave, da bo na njegovih delih, kot je to dejal dr. Anton Breznik, slonelo vse naše prihodnje jezikoslovje.
škrabec je pisal iz ljubezni do jezika, iz ljubezni do naroda, kateremu je bil vdan z vso dušo. S svojo voljo, z odkritosrčnostjo in s preprostostjo nam je ustvaril dela, za katera mu moramo biti še danes hvaležni.
Miha Mate
POLDE CIGLER:
NOVO MESTO IN NJEGOVO GLEDALIŠČE
Ali je Novemu mestu danes potrebno gledališče? V mestu, ki je pred vojno, ko je štelo komaj dobrih 5.000 prebivalcev, imelo kar pet gledaliških odrov in dvoran, ki so jih Novomeščani mnogokrat, če že ne vsakič napolnili? Kje naj se danes zbira in izživlja mladina?
V Novem mestu je gledališko življenje domačega ansambla skoraj zamrlo. Temu se je treba čuditi, saj vemo, da je bilo še pred nekaj leti na zelo visoki ravni. Novomeški Zavod za kulturno dejavnost, ki se trudi posredovati prebivalcem Novega mesta čimveč kulturnih prireditev vseh zvrsti, skuša to vrzel nekoliko izpopolniti, zlasti še v gledališkem življenju, z gostovanji gledališč iz Ljubljane in Celja. Večkrat povabi tudi druge bolj ali manj znane, žal pa vedno zelo drage ansamble. Domače gledališče, ki bi moglo ob ugodnejših pogojih v polni meri zadostiti kulturnim potrebam Novo-meščanov, preživlja težko krizo. Tudi Oder mladih, ustanovljen pri zavodu za kulturno dejavnost kot šola, ki naj bi usposabljala mlade ljudi za dramske nastope domačega gledališča, žal pri Jerebovcih ni v polni meri dosegel tega, kar smo od njega pričakovali. Ni izpolnil vrzeli, ki je nastala v gledališkem življenju domačega gledališča. Poklicna režiserka Alenka Vrabec-Boletova se je na moč trudila in uspelo ji je z mladino naštudirati več celovečernih tekstov. Zdi se mi, da je imela pri izbiri ansambla malce nesrečno roko, saj so bili v Odru mladih predvsem dijaki zadnjih letnikov gimnazije, pri katerih pač ni bilo mogoče računati na kako daljšo gledališko dejavnost in sodelovanje s starejšimi igralci. Kot režiserka pa je imela ves čas tudi polne roke dela z režijo in tudi z organizacijo raznih akademij, recitacijskih večerov, prireditev dedka Mraza in še marsičesa, kar je v veliki meri za-vrlo prav tisto delo, ki bi moralo biti prvenstveno, žal so pri tem starejši igralci ostali ob strani. Režiserka je sicer poskusila zrežirati nekaj iger, v katerih bi nastopili starejši igralci z mladimi začetniki, vendar do tega zaradi nekaterih tehničnih ovir, delno pa tudi zaradi nediscipliniranosti igralcev žal ni prišlo.
Naj večja ovira za delo mladih in odraslih igralcev pa je bil in je še vedno — prostor za vaje. V Domu
kulture ga sploh ni, kajti sobe v domu zasedajo zasebne stranke, kultura pa je potisnjena ob stran. O tem smo sicer že večkrat javno razpravljali, vendar se za stvar resno ni še nihče zavzel. Stranke bi bilo treba preseliti — tu pa se je zataknilo in ostalo vse pri starem. Zato tudi mladina nima primernega prostora, ki pa bi ji ga prav Dom kulture moral nuditi. Zato se morajo tudi gledališčniki še naprej pekliti v edinem m slabem prostoru, ki je na voljo: v vlažni garderobi, v katero odmeva tuljenje zvočnika v kinu, prav nad glave igralcev. Vsakdo, ki količkaj pozna dramsko delo, bo rad potrdil, da je študij vsakega, zlasti pa še zahtevnejšega dramskega dela, pod takimi pogoji nemogoč, če pa dodam še dejstvo, da zaradi vsako-
dnevnih kino predstav sploh ni mogoče vaditi na odru, je zadeva predstavljena dovolj jasno. Za izvedbo slehernega dramskega dela je uživ-Ijanje igralcev v razmere na odru sila važno. Ko se le posreči, da igralci pridemo do odra, pa nam je cas za vaje sila pičlo odmerjen. To so glavni problemi, ki zavirajo celotno gledališko, pa tudi klubsko življenje v Novem mestu.
Drug problem je seveda denar. Skoraj za vsako igro je treba nabaviti novo sceno ali pa vsaj staro popraviti; tu je skrb za obleke in rekvizite, da o nagradi nastopajočih sploh ne govorim, čeprav so igralci tisti, ki ustvarjajo nove kulturne do-Drine. Niti zavod niti gledališče oziroma delavsko prosvetno društvo Svoboda »Dušan Jereb« nimajo toli-
40
Novomeška zimska razglednica (Foto: M. Vesel)
dolenjski razgledi
STRAN 20 DOLENJSKI LIST — Št. 5 (984) — 30. januarja 1969
STRAN 20 DOLENJSKI LIST — Št. 5 (984) — 30. januarja 1969
Dvorana za kino in gledališke predstave, nekaj pritiklin in malih pisarn za potrebe Zavoda za kulturno dejavnost, Idetna garderoba in javno kopališče (3 tuši in 2 kadi), pa troje dvosobnih stanovanj, ki imajo sku« pa j nekaj nad 176 kv. metrov površine — to je DOM KULTURE v Novem mestu. S tem, kar smo pri njegovi »inventarizaciji« našteli, smo povedali pravzaprav tudi že njegove glavne probleme: zdaj je bolj kombinirana »stanovanjsko-kopalna-kino-gledališčna« stavba, še dolgo pa ne dom, namenjen samo kulturi... (Foto; Mirko Vesel)
ko denarja, da bi zmogli take stroške. Samo vstopnina še zdaleč ne more pokrivati teh izdatkov. Vprašanje financiranja tega dela postaja zategadelj zelo pereče. Tudi to kritično točko pa bi nekako le premagali, če bi se činitelji, ki so odgovorni v mestu za kulturno in prosvetno življenje, vendarle malo močneje zavzeli za to. Gledališče je stvar Novega mesta, pa tudi novomeške občine: zato menim, da bi ga tudi občinska skupščina vendarle morala obravnavati malce drugače kot ga je doslej. Vemo, da je mnogo važnih vprašanj, ki so vsa tesno združena s financami; tudi prosveta in kultura sta področje, ki bi ga bilo treba v Novem mestu še prav posebno krepiti in razvijati.
Razen naštetega imamo v Novem mestu precej velikih in tudi finančno močnih delovnih organizacij, katerim bi se malo poznalo, če bi za širjenje kulture in prosvete vsako leto določile primerne vsote. Zdaj drago plačujejo predstave raznih tujih dramskih skupin, o podpori domačega gledališča pa doslej ni bilo slišati. Tudi domači igralci bi spet lahko zadovoljevali novomeško publiko, kakor so jo že tolikokrat, če bi le imeli dovolj trdno zaledje. Gostovanje ljubljanske Drame bi bilo lahko občasen posladek tako za prebivalce mesta, kakor tudi za novomeške gledališčnike. Menim, da ne bi več smeli nadaljevati poti po opuščenih tirnicah, ko so nam ob moledovanju za skromno podporo tako radi očitali: najprej nekaj pokažite, potem boste pa že dobili... Pa smo pokazali, dobili pa ma-
lo	ali celo nič. In če dobiš tako malo, da skoraj ni vredno besede, kako naj si potem domači teater nabavi to, kar nujno potrebuje?
Izmed Novomeščanov najbrž le sila redki vedo, da je bilo domače gledališče že tako zelo zadolženo, da nam nobena trgovina ni dala ničesar več na upanje in da nam noben obrtnik ni hotel ničesar več narediti, ker nismo imeli s čim plačati. Nihče, razen igralcev tudi ne ve, da smo igralci sami nemalokrat morali poseči v lastne žepe in kupiti za igro potrebne rekvizite (mnogokrat npr. jedačo in pijačo, ki smo jo uporabljali na odru na predstavi in pod.), obleke pa so si zlasti igralke mnogokrat i2!posojevale pri nekaterih mestnih družinah.
Mnogi verjetno sploh ne vedo, da smo se novomeški igralci zbirali na vajah dostikrat v mrzli garderobi pod odrom, na katerem je tulil kino, ker ni bilo denarja za drva. Dostikrat smo se potikali po raznih zasebnih in drugih ogrevanih prostorih, večkrat celo v razpravni dvoranici na sodišču, v pisarnah na bivšem okraju in celo na pošti v sobi poleg telefonistk. Nihče ne ve, s kakšnimi težavami smo se morali ubadati, da smo si prislužili toliko raznih priznanj v obliki lepo narisanih in napisanih diplom, ki pa jih danes nimamo niti kam obesiti.
DPD Svoboda »Dušan Jereb«, ki je 1965 slavilo dvajsetletnico obstoja in takrat prejelo Trdinovo nagrado, nima niti enega prostorčka za svojo pisarno in arhiv! Dramska sekcija in pred štirimi leti ustanovljen Oder mladih se stiskata pod odrom v pretesni in vlažni garderobi; moški pevski zbor išče zavetišče v vajenski šoli, orkester pa ždi pod goro odrskih praktikablov v sobi poleg zavodove pisarne, ki tega mate-rala nima kam uskladiščiti.
Lansko pomlad je zavod za kulturno dejavnost zaprosil občino, da bi mu odstopila v uporabo leseno barako na Loki, kjer imamo shranjene kulise in razne odrske potrebščine, ter še drugi del barake, kjer imajo športniki slačilnice. Barako bi zavod prevzel v svojo last in bi jo seveda pošteno popravil ter za skladišče usposobil. Kulise v kratkem ne bodo več uporabne, če bodo ostale take, kakršne so zdaj, ko v barako z vseh strani pronica deževnica in vlaga kvari vse, kar se tam nahaja. Zaradi zamakanja se nam je pokvarilo že precej kulis, med drugim tudi pet prospektov, slikanih na obeh straneh močnega, impregniranega platna v velikosti 5 krat 6 m, kar je vredno najmanj dva do dva in pol milijona starih dinarjev. Kljub vsem dokazom, kako zelo ta prostor nujno potrebujemo, ga vendarle nismo dobili, športniki so se uprli, češ da ta del barake sami nujno potrebujejo za slačilnico! Menim, da je del barake, ki jo športniki uporabljajo za slačilnico, za to popolnoma neprimeren, saj ga niti ne čistijo niti ne vzdržujejo, v stenah pa je polno špranj, kar smo pri ogledu barake videli.
športniki imajo na Loki krasen dom, v njem pa lepe slačilnice in sobe, ki jih baje celo oddajajo za prenočišča — pravijo pa, da so slačilnice v domu preveč oddaljene od športnega igrišča, čeprav je to tik doma... Tudi pri teh prizadevanjih smo propadli in naše stvari se kvarijo naprej.
Zaradi takih in drugih nerešenih vprašanj seveda plahni veselje do dela. In vendar bi lahko našli precej dobro rešitev trenutnega položaja. S primernimi sredstvi bi bilo mogoče pridobiti precej prostora v samem Domu kulture. Zadnja stena odra v domu je od cestišča Muzejske ulice (nasproti Dolenjskega muzeja) oddaljena dobre štiri metre. če bi tu dozidali podaljšek, bi za odrom pridobili dve sobi, ki bi merili 7 krat 4 metre. Ker bi odstranili tudi sedanji nepraktični stopniščni vhod v garderobo z zunanje strani, bi tam pridobili še precej velik prostor zaodrišča- ki ga zdaj tako zelo manjka. Hkrati bi povečali tudi garderobo, kar je prav tako nujno potrebno. Novo pridobljeni sobi bi lahko koristno uporabljali za društvene namene; tam bi lahko nemoteno delale vse tri društvene sekcije in društvena pisarna, dovolj prostora pa bi bilo tudi za klubsko življenje novomeške mladine. Obe sobi bi s primemo ureditvijo lahko po potrebi hitro spremenili v dvoranico, kjer bi lahko prirejali razne klubske prireditve in imeli razna srečanja mladine. Novomeška mladina bi le dobila vsaj skromno zavetišče in zbirališče, to pa bi spet koristilo vsem trem društvenim sekcijam. Po grobi oceni strokovnjaka iz SGP PIONIR bi tak podalj-
5ek veljal kakih 10 milijonov Sdin. Ce pa bi mogli dokupiti še nekaj prostora ob vžiodni strani doma, bi tam pridobili še potrebno kulisamo in razne delavnice. V tem primeru bi vse skupaj veljalo kakih 26 milijonov starih dinarjev.
Sedanji dom kiilture je bil zgrajen 1930 kot prosvetni dom. Za takratne razmere je bil oder v domu eden izmed naj večjih in na j moder-neje opremljenih odrov, saj je bila njegova celotna oprema nabavljena pri bivšem Ljudskem odru v Ljubljani. Danes zahteva oderska tehnika nmogo več. Marsikaj smo res že izboljšaU, vendar bi bilo treba oder čimprej opremiti tudi z vsemi najmodernejšimi tehničnimi pripomočki. Pogoj: denar! Ce bi delovne organizacije v Novem mestu priskočile na pomoč in če bi morda občinska slaipščina izposlovala kak večji prispevek ali jamstvo za plačilo, bi bilo v našem sicer tako ljubkem kulturnem domu kmalu precej drugače! Ce pomislimo, da smo imeli
pred vojno v Novem mestu kar 5 odrov, Id so vsi delali s polnim poletom, potlej moramo priznati, da smo danes, 24 let po vojni, ko imamo le en sam in še ta nepopolno opremljen oder ter tako zelo malo prostora za pravo življenje prosvete in kulture, zares zelo zelo revni.
Mar naj po vsem povedanem še enkrat vprašamo: aU je Novemu mestu gledališče potrebno? Je! Potrebno je kljub televiziji, kljub radijskim in zelo pogostnim kino predstavam, saj niti eno niti drugo človeka ne zadovolji tako zelo kot dobro dramsko delo, če je prav zaigrano in podano na sodobno opremljenem odru. Ce bi torej ime-
li	prostor, da bi mogli mladini odpreti vrata in jo povabiti v mladinski klub, bi v kratkem tudi igralcev ne manjkalo. Prav gotovo bi se pomnožila tudi pevski zbor in ork^ ster. Seveda vsak ne bi mogel takoj dobiti glavne vloge, a so tudi stranske prav tako zanimive in za dober uspeh igre pomembne. Sem sodi se-
V.:; ^__________________________
Vlado Lamut: KRKA PRI NOVEM MESTU
veda še delo rekviziterja, garderoberja, inšpicienta, šepetalca, 'asu* Ijarja in maskerja, pa razsve-. /al-ca, postavljalca odrskih kulis in še marsikaj; vse to mora teči, da je igra na odru doživeta in umetniško zaigrana, številm mladi ljudje, zlasti oni iz raznih poklicev, bi mogli ta dela zlahka opravljati, marsikdo med njimi pa bi se odločil tudi za igranje. V gledaUšču bi mladi ljudje dobili dobršen del splošne izobrazbe, saj je prav gledališče eno najpomembnejših torišč kulture in prosvete. Zato menim, da bi dinske organizacije in vodstva podjetij vendarle še priporočala svojim članom, zlasti fantom in dekletom, da se vključijo v delavsko prosvetno društvo Svoboda »Dušan Jereb«, kjer bi se odločili za delo v tej ali oni sekciji, zlasti pa še pri gledališču. Društvo bo v bodoče, če ustanovimo amatersko gledališče, njegov temelj in srčika; če bi vstopilo več mladincev in mladink, pa bi zares lahko vistanovili dobro gledališče, ki bi seveda moralo imeti svoj statut in posebno vodstvo. Na tak način bi dramsko delo v mestu spet zaživelo in se dvignilo na raven, ki jo je nekoč že imelo.
Se besedo o gledališki publiki. Neredko je bila naša dvorana slabo zasedena. Cemu? Mislim, da bom zadel v črno, če rečem, da leži krivda za marsikak slab obisk na repertoarju. Ce ljudem igra ni všeč — nekatere so take že kar po naslovu — jo pač ne gredo gledat. Zato bo treba v bodoče bolj prisluhniti željam gledalcev in uprizarjati taka dramska dela, ki bodo gledalce zadovoljevala. Morali bi imeti že zdaj poseben programski svet, morebitno novo amatersko gledališče pa bi ga še celo potrebovalo. 2al se tudi šolska vodstva premalo zanimajo za domače gledališče in ne pošiljajo dovolj učencev na obisk. Razni politični in upravni javni delavci žal nimajo posluha za naše delo, saj se tako redkokdaj pojavijo v dvorani, da bi igralci že tudi po tem lahko sklepali, kakšen je odnos nekaterih javi^ delavcev do delovanja domačega gledališča. Taka hladnost in slabo zanimanje odbijajo in so kot moralna klofuta.
In še to: dramske predstave so predrage. Kar je nad pet novih dinarjev, je preveč! Kako naj si številnejša družina privošči ogled neke igre, če bodo cene previsoke? Dobro vemo, da si samo z vstopnino ne moremo kdovekaj pomagati in je treba zato poiskati za življenje gledališča še druge vire. Kultura mora biti poceni, je dejal neki novomeški zaslužni kulturni delavec; menim, da je povedal prav.
Naštete probleme in nekatera odprta vprašanja gledališkega življenja v Novem mestu dajem v premislek domači javnosti z željo, da bi se glede tega še kdo oglasil.
POLDE CIGLER Tajnik PDP Svoboda »Dušan Jereb«
m
H
ps
>
DOLENJSKI LIST ~ Št. 5 (984) — 30. januarja 1969
RAZSTAVE V ŠTUDIJSKI KNJIŽNICI MIRANA JARCA
Vlado Lamut: IZ PARIŠKE SKICIRKE
Uredba o ustanovitvi študijsl(ih knjižnic in kasneje zakon o knjižnicah sta naložila študijskim knjižnicam poleg drugih nalog tudi prirejanje knjižnih razstav. V letih pred drugo svetovno vojno je bila ta zvrst knjižnične dejavnosti prej zanemarjena kot negovana. Velike knjižnice so se zadovoljile le s stalno razstavno zbirko knjižničnih redkosti, ki jim je služila ob raznih ogledih knjižnice. Po drugi svetovni vojni se je taka miselnost spremenila v taki meri, da danes zavzema prirejanje knjižnih razstav pomembno mesto v knjižnični dejavnosti. Zaradi tega povsod po svetu ob graditvi novih knjižničnih stavb določijo v njih tudi razstavne prostore.
Vse Studijske knjižnice v Sloveniji so od svoje ustanovitve prirejale knjižne razstave, v večjem obsegu pa zlasti po resoluciji zborovanja slovenskih knjižničarjev v Mariboru 22. in 23. oktobra 1960, ki je posebno priporočal to dejavnost. Upravnik mariborske študijske knjižnice prof. Bruno Hartman je v sestavku Razstave v študijskih knjižnicah (Knjižnica 1966, str. 13-19) razstave razvrstil v štiri skupine:
a.	razstave novih knjižnih pridobitev; ‘b. razstave novosti na knjižnem trgu;
c. informativne razstave dragocenejših fondov;
č. tematske razstave.
Studijska knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu je že v prvem mesecu svojega obstoja priredila razstavo in njej so sledile druge, obsegajoč vse vrste po zgornji razdelitvi. Z njimi je hotela knjižnica zajeti tudi tisti sloj prebivalstva, ki se sicer ni posluževal knjižnice; hotela je pomagati šolam s prikazovanjem knjižnih del iz posameznih literarnih obdobij; počastiti spomin naših ustvarjalcev in z vsemi temi razstavami razširiti obzorje obiskovalcem.
Za uspešno prirejanje razstav sta potrebna predvsem dva pogoja: zadosten knjižni fond in razstavni prostor. če knjižnica nima vseh eksponatov, mu jih posodijo druge knjižnice, medtem ko je s prostorom teže, če ga knjižnica nima. Ob ustanovitvi je imela novomeška študijska knjižnica na voljo za svoje potrebe le stanovanje v osnovni šoli v traktu proti gimnaziji in eno učilnico. Zaradi tega ni imela posebnega razstavnega prostora in je iskala razne možnosti za razstavljanje: od šolske telovadnice v osnovni šoli, risalnice, učilnice, dvorane v sindikalnem domu, male dvorane v Domu JLA, trgovskih izložb In lokalov, barake, ki je stala na prostoru,
kjer je sedaj Zavod za socialno zavarovanje, lastne čitalnice do gostinskih prostorov. Tudi danes, čeprav ima knjižnica dve stavbi, nima posebnega razstavnega prostora in se za razstave poslužuje knjižnične veže, ki ni kaj primeren prostor za tako dejavnost. Zaradi tega knjižnica opušča slavnostne otvoritve razstav, čeprav jih Bnmo Hartman v že citiranem sestavku zelo priporoča. Zaradi pomanjkanja sredstev knjižnica ne razpošilja vabil, ne tiska plakatov in vodičev po razstavi, poslužuje pa se objav v dcwna-čem in republiškem tisku.
Do 31. XII. 1968 je knjižnica priredila te razstave (če ni posebej označeno, je bila vsakoletna razstava v knjižnični avli):
1946
1. PreSemiana
Razstava Prešernovih prvotiskov in ponatisov. Razstava je bila prirejena v Prešernovem tednu v februarju 1946 v izložbah novomeških trgovin.
2. Partizanski tisk
Razstava partizanskih periodik, brošur in drobnega tiska ob obletnici ustanovitve OF. Prirejena je bila v izložbah novomeških trgovin v apr. 1946.
1947
j. Prešerniana
Povečana razstava iz leta 1946, prirejena v Prešernovem tednu februarja
1947	v izložbah novomeških trgovin.
4.	Rdeča armada
Razstava je bila prirejena ob prazniku RA v februarju 1947. Vsebovala je )artizanski tisk o RA in slikovito gra-
divo iz raznih sovjetskih periodik. Postavljena je bila v izložbah novomeških trgovin.
5. Koroška razstava
Vsebovala je literaturo o slovenski Koroški od Megiserjevih Annales Ca-rinthiae dalje, dela koroških znanstvenikov, pesnikov in pisateljev, plebiscitno gradivo, tiske iz mirovnih pogajanj po prvi in drugi svetovni vojni. Razstavo je tolmačil upravnik knjižnice, odprl pa Jo je okrožni referent za prosveto in Kulturo Jože Zamljen. Prirejena Je bila v marcu 1947 v telovadnici.
6. Partizanski tisk
Razstava je bila prirejena v počastitev ustanovitve OF v aprilu 1947. Razstava je bila zelo obsežna in bogata in je obsegala gradivo od raznih odborov OP. Tolmačil Jo Je upravnik knjižnice, odprl pa poverjenik za prosveto in kulturo pri okrožnem odboru Jože Zamljen. Razgrnjena je bila v telovadnici.
7. Primorska razstava
Razstavljena je bila vsa v Novem
mestu dostopna literatura o Primorski: dela primorskih pesnikov, pisateljev In znanstvenikov, gradivo za mirovna pogajanja po obeh svetovnih vojnah, primorski partizanski tisk, slikovno gradivo in grafikoni. Razstavo Je tolmačil knjižnični upravnik, odprl pa jo Je Jože Zamljen. Odprta je bila v septembru 1947 v telovadnici osnovne šole.
1948
8. Marksistični tisk
Razstava marksističnega tiska v slovenskem jeziku. Prirejena Je bila med semestralnlml počitnicami v januarju
1948	v eni izmed učilnic novomeške osnovne šole.
9. Prešerniana
Prirejena je bila v izložbah novomeških trgovin v Prešernovem tednu februarja 1948.
10. Anton Tomaž Linhart
Razstava ob stoletnici upri^ritve Veselega dne ali Matiček se ženi v Novem mestu 1848. Razstava je obsegala Linhartova dela v originalih in v fotografskih posnetkih naslovnih strani ter slikovno gradivo. Napise je izdelal učitelj Metod Kalan. Prirejena je bila v izložbi novomeške knjigarne (sedaj prostori podjetja Vodovod) v aprilu 1948.
11. Pregled slovenskega slovstva
Knjižna razstava temeljnih del slovenskega slovstva. Obrazložitev je sestavil takratni profesor slovenščine na novomeški gimnaziji prof. Milan Dodič, izpisali pa kaznjenci v novomeških zaporih. Razstava je bila prirejena kot učilo in je bUa postavljena v knjižnični čitalmci v oktobru 1948. Pozneje je bila postavljena še večkrat, pa čeprav samo za eno šolsko uro.
12. Kmetijska literatura
Vsebovala je dokaj popolno strokovno literaturo od prve slovenske knjige za kmeta do sodobne literature. Postavljena je bila kot poseben del kmetijske razstave v oktobru 1948 v telovadnici.
194C
13. Prešerniana
Prirejena je bila v risalnici ob polletnih šolskih počitnicah.
14. Razstava mati in dete
Razstava literature o materi, otroku in o ženskem gibanju za enakopravnost v počastitev 8. marca 1950. Postavljena je bila v izložbah novomeških trgovin.
15. Kettejeva razstava
Prirejena Je bila ob odkritju spominske plošče Dragotmu Ketteju 5. 6. 1949. Vsebovala Je gimnazijske vpisni-ce, Kettejeve šolske naloge, pisma in rokopise, prve objave Kettejevih del, slikovno gradivo in Kettejev izvod Prešernovih poezij s Kettejevimi popravki (last pokojne trgovke Marije Turkove s Kidričevega trga). Razstava je bila obogatena z Lamutovimi ilustracijami z motivi okolice Novega mesta. Za to razstavo je akad. slikar Vlado Lamut naslikal Dragotina Ketteja (olje) in prireditveni odbor za odkritje spominske plošče je sliko podaril knjižnici. Razstavo je odprl upravnik knjižnice in takoj po otvoritvi je razstavo obiskalo 815 ljudi, ves obisk pa je štel 12.311 obiskovalcev. Razstava je bila v obnovljenem lokalu Okrajnega magazina (sedaj delikatesna trgovina Merkator).
16. Kmetijska razstava
Razstava je bila prirejena kot posebni del ob kmetijskem festivalu v
oktobru 1949 in je vsebovala kmetijsko literaturo po 1. 1945. Nameščena je bila v malem salonu hotela Win-discher kot nadaljevanje razstave kmetijskih pridelkov in strojev. Ogledalo si jo je več kot 30.0(X) obiskovalcev.
1950
17. Razstava o narodnoosvobodilni borbi
Razstava je bila prirejena pod pokroviteljstvom SZDL in s sodelovanjem množičnih organizacij v počastitev obletnice ustanovitve OF. Postavljena je bila v mali dvorani Domj JLA. Vsebovala je marksistično literaturo pred 1. 1941, ilegalni tisk, partizanski tisk in literaturo o OF po letu 1945. Poleg tega je vsebovala slikovno gradivo in originalne slike akad. slikarja Vlada Lamuta.
18. Najpomembnejše slovenske knjige
Razstava je bila postavljena v maju
za dijake črnomaljske gimnazije, nato so si jo ogledali še dijaki novomeških šol.
19. Partizanski tisk
V	septembru 1950 je bila velika gospodarska razstava v prostorih osnovne šole. Na željo prireditvenega odbora je knjižmca priredila kot posebni del razstavo partizanskega tiska.
1951
20. Razstava o NOB
Postavljena je bila 28. januarja 1951 v izložbah novomeških trgovin ob odkritju spominske plošče na hotelu Metropol, kjer je bila v 1. 1941—1942 ilegalna tehnika OF, in v počastitev kongresa ZB. Razstava je bila postavljena v šestih izložbah novomeških trgovin tako, da je bila vsaka izložba celota: I. Izbor ilegalne literature in letakov izpred leta 1941, razglasi okupatorjev, ki so bili razširjeni v Novem mestu, partizanski plakati; II. partizansko orožje, izdelano v Starih 2agah, zemljevid novomeškega okrožja, partizanska vojaška literatura; III. partizanska politična literatura; IV. različna partizanska literatura; V. partizanska periodika; VI. uradna partizanska literatura — uradni listi, tiskovine, odloki, ceniki, potne dovolilnice, denar, boni, obveznice.
21. Razstava Prešernian in rokopisov iz zbirk študijske knjižnice
Razstava je bila postavljena v počastitev Prešernovega praznika v februarju 1951. Vsebovala je prešemiane ter rokopise in korespondenco slovenskih pisateljev, ki jo je knjižnica zbrala. Seznam razstavljenih predmetov je bil objavljen v domačem listu Prosveta. Razstava je obsegala 159 kosov in je bila nameščena v baraki na Prešernovem trgu.
IZ. Razstava literature o dnevu žena
Razstava je bila pripravljena v izložbah v počastitev 8. marca.
23.	Razstava 10 let dela OF
Knjižnica je sodelovala pri veliki razstavi v počastitev desete obletnice OF in je uredila prvi del razstave s tematiko narodnega gibanja v Jugoslaviji pred 1941, drugi del, ki je prikazal upor, boje in graditev, je postavila s sodelovanjem Muzejskega društva. Vse tiskano gradivo na razstavi je bilo iz zbirk študijske knjižnice. Katalog razstave je bil pripravljen za tisk v Prosveti, a ni izšel, ker je Prosveta prenehala izhajati. Vseboval je 313 enot s 772 razstavljenimi predmeti.
1952
24. Prešerniana
Razstava je bila prirejena v izložbah novomeških trgovin v februarju
1952.
25. Življenje in delo Mirana Jarca Razstava je bila postavljena v septembru ob 'deseti obletnici Jarčeve smrti. Istočasno je bil literarni večer v počastitev Mirana Jarca.
1953
26. Razstava novomeških rokopisnih dijaških listov in knjižne žetve v enem mesecu ter periodik v letu 1952
Razstava je bila prirejena v prostorih Dolenjskega muzeja v Križati ji in je obsegala tri samostojne razstave. Prirejena je bila v Prešernovem tednu
1953.
27. Spominska razstava o Borisu Kidriču
V	njegov spomin je knjižnica priredila v izložbi novomeške trgovine razstavo Kidričevih del, od 12. do 20. aprila 1953.
28. Razstava ženskega tiska OF
Ob proslavitvi desete obletnice I. kongresa AF2 je knjižnica priredila v Dobrniču razstavo partizanskega tiska, ki so ga pisale ali urejale partizanke. Razstava je bila v septembru 1953.
1954
29. Prešerniana
Postavljena v izložbah novomeških trgovin februarja 1954
30. Socialistični tisk
Razstava v počastitev praznika občine Novo mesto. Razstava je pokazala popolno zbirko socialističnega tiska v Sloveniji od 1. 1885 dalje. O njej je poročal I. Kreft v Borbi. Prirejena je bila v Domu JLA.
1955
31. Trdinova razstava
Prirejena je bila v Sindikalnem domu od 27. X. do 6. XI. 1955 kot uvod v tretjo proslavo občinskega praznika in ob 50-letnici Trdinove smrti. Odprl jo je predsednik Sveta za prosveto in kulturo pri ObLO Novo mesto prof. Janko Jarc. Razstavljenih je bilo 292
DOLENJSKI LIST — Št. 5 (984) — 30. januarja 1969 STRAN 17
DOLENJSKI LIST — št. 5 (984) — 30. januarja 1969 r - STRANae
predmetov, med njimi jih je bilo nekaj last Dolenjskega in Belokranjskega muzeja. Za to razstavo je akad. slikar Vlado Lamut naslikal Janeza Trdino (olje) in več dolenjskih motivov.
32.	Trdinova razstava Razstava je bila prenesena v Kostanjevico in je bila odprta od 13. do 20. XI. 1956.
S8.	Dolenjska periodika Razstava je imela pet delov in je originalih in fotokopijah p>okazala dolenjska periodika; v posebnem delu je Dolenjski list pokazal tekoča slovenska in jugoslovanska periodika. Razstava je bila v gimnazijskem starem poslop ju (danes Zdravstveni dom).
1956
34. Janez Trdina, njegovo življenje in delo
Novomeška razstava je bila prenesena v Ljubljano in s sodelovanjem Narodne in imiverzitetne knjižnice v Ljubljani izpopolnjena s Trdinovimi rokopisi ter odprta v razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice v januarju 1956. Za to razstavo je narisal portret Janeza Trdine akademik Božidar Jakac.
35. Razstava osnovnošolskih učbenikov za bralni pouk 1551—1869
Ta razstava je bila plod triletnega dela v proučevanju učbenikov uslužbenca študijske knjižnice prof. Ivana Andoljška. Razstava je bila odprta od 18. do 28. februarja 1956 v knjižnični čitalnici.
36. Spominska razstava Mirana Jarca ob odkritju kipa
Razstave in spominske svečanosti so se udeležili tudi slovenski muzealci, ki so takrat zborovali v Novem mestu. Uvodno besedo je imel upravnik, nato je spregovoril pisatelj Juš Kozak, akademik Božidar Jakac je obujal spomine na Mirana Jarca, nekaj toplih besed je spr^ovoril ravnatelj Narodnega muzeja dr. Jože Kastelic, pisatelj Ivan Potrč pa je položil venec. Intimne svečanosti so se udeležili tudi najožji svojci pok. Mirana Jarca. Razstava je bila v aprilu v knjižničnih prostorih.
37. Dolenjska v lepi in znanstveni knji* Ki
Razstava ob občnem zboru Društva zgodovinarjev LRS. Odprta je bila v knjižnični čitalnici od 14. do 21. aprila
1956.
38. Razstava dd Ivana Cankarja ob 80-letnici njegovega rojstva
Odprta v maju 1956.
39. Razstava del Antona Aškerca ob 100-letnici njegovega rojstva Odprta v jimiju 1956.
40. Izbor partizanskega tiska Razstava v počastitev dneva borca in
dneva vstaje. Odprta v juliju 1956.
41. Razstava del Dragotina Ketteja ob 80-letnici njegovega rojstva
Odprta od avgusta do septembra
1956.
42. Razstava kmečke literature ob 70-letnici kmetijske šole na Grmu
Razstava je bila od 21. do 28. oktobra 1956 v prostorih grmske kmetijske šole.
43. Razstava osnovnošolskih učbenikov za bralni pouk 1551—1869
Ta razstava je bila prenesena v juniju 1956 v mariborsko študijsko knjižnico.
44. Razstava del Franceta Levstika ob 125-letnici njegovega rojstva
Odprta od 28. septembra do 26. oktobra 1956.
45. Delež občanov novomeške občine v kulturi (izbor)
Razstava v počastitev občinskega praznika, odprta od 27. oktobra do 1. novembra 1956 v čitalnici.
46. Devetdeset let Jurčičevega Desetega brata (1866—1956)
Odprta v novembru 1956.
47. Življenje in delo dr. Nika Zupančiča ob 80-letnici njegovega rojstva
Odprta v decembru 1956.
1957
48. Anton Tomaž Linhart (ob 200-let* nici rojstva)
Odprta v januarju.
49. Življenje in delo Vojeslava Moleta, 1886 — 14. december — 1856
Razstava ob 70-letnici pesnikovegi rojstva. Prirejena v januarju 1957.
50. Prešernov teden 1957
Razstava Prešernovih del in slik akad. slikarja Vlada Lamuta. Razstava je bila odprta od 6. do 17. februarja 1967.
51. Razstava del Janka Lebana ob 25. letnici njegove smrti
Razstava je bila v knjižnični avli in jo je odprl pisatelj France Bevk. Odprta je bila od 16. do 28. februarja
1957.
52. Spominska razstava Simona Gregorčiča ob 50-letnici njegove smrti
Razstava je bila od 1. do 15. mar-:a 1967.
53. Razstava del Moše Pijada ob njegovi smrti
Odprta je bila od 16. do 20. n^irca
1957.
54. Razstava dri Josipa Stritarja ob 120-letnici nj^ovega rojstva
Razstava Je bila od 21. marca do 13. aprila 1967.
55. Pavel Golia. Življenje in delo. Ob pesnikovi sedemdesetlebiici
Razstava Je bila ▼ knjižnični avli In »talnici od 14. do 30. aprila 1967. Go-vor Je iznri pesnikov prijatelj dr. Ivan Vasič. Otvoritve so se udeležili Dolenj-
ci, člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter tako počastili akademika Pavla Golio. Za to priliko je Go-lio portretiral akademik Božidar Jakac. Svečanost in razstavo je posnel za Vibo tov. France Kosmač. Ipijižnica je izdala tiskan katalog s portretom Pavla Golie, delo slikarja Ivana Vavpotiča. Pesnik Severin Sali je zložil prigodno pesem, izdala jo je knjižnica v zlatem in navadnem tisku.
56. Štiri osemdesetletnice: Rajko Nahtigal, Lojz Kraigher, Ivan Šorli in Ivan Koštial
Knjižna razstava njihovih del je bila odprta v maju in juniju 1957. Trije jubilanti so v zvezi z Novim mestom: univerzitetni profesor in akademik Rajko Nahtigal Je Novomeščan, pisatelj dr. Kraigher je bil novomeški dijak, profesor Koštial pa profesor v Novem mestu.
57. Razstava leposlovnih in znanstvenih del o narodnoosvobodilni borbi
Razstava je bila odprta v počastitev dneva borca in dneva vstaje od 3. do
24.	julija 1957.
58. Izbor slovenske literature o šahu Razstava ob XII. državnem mladinskem šahovskem prvenstvu v Novem mestu v mesecu avgustu 1957.
59. Muzejski teden. Razstava arheološke, geološke, geografske, zgodovinske in etnografske literature o Dolenjski
Razstava je bila od 5. do 20. oktobra 1957 v knjižnični avli.
60. Kulturni delež Dolenjske. Knjižna razstava ob zborovanju slavistov v Novem mestu
Razstava je bila v knjižnični avli in čitalnici in izšel je razstavni katalog.
61. V spomin dr. Ferdu Kozaku, ustanovitelju študijskih knjižnic, razstavlja Studijska knjižnica Mirana Jarca njegova dela
Razstava je bila od 8. do 31. decembra 1957.
1958
62. Oton Zupančič
Knjižna razstava ob osemdesetletnici Zupančičevega rojstva. Razstava je bila od 1. do 31. jaunarja 1958.
63. Razstava del Valentina Vodnika ob 200-letnici rojstva
Za to razstavo je akad. slikar Vlado Lamut naslikal Vodnikov f>ortret. Odprta je bila od 3. februarja do 3. marca 1958.
64. Izbor novosti tuje literature t knjižnici
Razstava je bila odprta od 4. do 20. marca, seznam razstavlejnih knjig je objavil Dolenjski list.
65. Razstava del Lili Novy in Jožeta Pahorja
Knjižna razstava ob smrti Lili Novy in ob 70-letnici Jožeta Pahorja. Razstava je bila od 21. do 30. marca 1958.
66. Spominja razstava izbora del dr. Rajka Nahtigala ob njegovi smrti
Razstava Je bila odprta od 1. do 25. aprila 1956.
67. Nekaj predvojne prvomajske literature
Odprta v maju 1958.
68. Janez Debevc, nab. pisatelj, filolog in šolnik, r. 20. VI. 1778 — 10. V. 1821 v Žužemberku
Knjižna razstava ob 200-letnici pisateljevega rojstva. Odprta je bila od 1. do 12. junija.
69. Primož Trubar ob 450-Ietnici rojstva
Razstava foto posnetkov slovenskih protestantik in literature o Prin^ožu Trubarju. Odprta je bila od 13. junija do 17. julija 1958.
70. Primož Trubar ob 450 letnici rojstva Ta razstava je bila prenesena v Kostanjevico.
71. Razstava v počastitev inozemskih brigad na Avto cesti bratstva in edlnstva in slovenskih izseljencev
Izbor iz zakladov Studijske knjižnice Mirana Jarca, razstavlejnih je bilo 479 eksponatov v knjižnični avli in čitalnici. Odprta je bila od 18. julija do 18. avgusta 1958.
72. Miško Kranjec ob petdesetletnici rojstva
Knjižna razstava v počastitev pisateljeve petdesetletnice je bila odprta od 20. avgusta do 22. septembra.
73. Izidor Cankar (1886-1958)
Sponiinska razstava, odprta od 23. septembra do 23. oktobra 1958.
74. Studijska knjižnica Mirana Jarca razstavlja v počastitev praznika novomeške občine: Novo mesto v sliki od bombardiranja do danes
Odprta je bila od 25. oktobra do 14. decembra 1958.
75. Ivan Cankar v risbi in podobi
Knjižna razstava ob 40-letnicl pisateljeve smrti. Razstava je bila odprta od 18. decembra 1958 do 15. januarja 1959 leta.
1959
76. Slovenske bibliofilske izdaje in slovenski ekslibrisi
Razstava v Prešernovem tednu 1959
77. 100 let Levstikovega Martina Krpana
Razstava vseh izdaj Martina Krpana in originilnih ilustracij Hinka Smrekarja za izdajo Martina Krpana. Razstava je bila v aprilu.
78. 100 let Levstikovega Martina Krpana Razstava je bila prenesena v Kostanjevico.
79. Dela Trdinovih nagrajencev v letu 1959: dr. Niko Zupanič, Tone Pavček
Razstava del nagrajencev je bila od
14.	Julija do oktobra 1959.
80. Spominska razstava ob smrti Pavla (iolie
Razstava je bila od oktobra do novembra 19.‘>9.
81. Sef baleta, koreograf, režiser In pedagog Novomeščan Štefan Suhi 25 let v službi Terpsihore in Talije
Razstava slikovnega gradiva in lepakov o uprizoritvi Štefana Suhija je bila v novembru.
82. Ob 100-letnici utemeljitelja esperanta Zamenhofa
Razstava esperantskih periodik, literature in slovenska dela v esperantu.
1960
83. Razstava domače in tuje geografske literature s posebnim ozirom na Dolenjsko
Razstava je bila od junija do 10. julija.
84. Razstava del Trdinovih nagrajencev Jože Karlovšek, Josip Wester, Tone Gošnik, restavratorska ekipa Zavoda za varstvo spomenikov SRS).
Razstava je bila od 14. julija do septembra.
85. Razstava v počastitev sedemdesetletnice rojstva pisatelja Franceta Bevka
Razstava je bila od oktobra do novembra. Otvoritve se je udeležil tudi pisatelj France Bevk.
1961
86. Fran Šaleški Finžgar (1871—1961)
Razstava ob pisateljevi devetdesetletnici je bila od 9. februarja do 18. aprila 1961.
87. Znanstvena literatura o narodnoosvobodilni borbi
Razstava je bila odprta od 27. aprila do 31. maja; ogledalo si jo je več kot 10 tisoč ljudi.
88. Sedemdeset let življenja in dela pisateljice Novomeščanke like Va-štetove, 1891 — 2.junij — 1961
Razstava je bila od 2. junija do 10. julija. Otvoritve se je udeležila jubi-lanka, OS Novo mesto je pisateljici darovala Lamutovo grafiko Novega mesta, za razstavo pa je slavljensko por tretiral akad. slikar Božidar Jakac.
89. Razstava del Trdinovih nagrajencev za leto 1961 (Vera Albreht, ing. Josip Didek, Marija dali, Matko Matjan in pevski zbor PD Svoboda Dušan Jereb)
Razstava je bila od 14. julija do 11. septembra 1961.
90. V spomin dr. Nika Zupaniča
Razstava je bila odprta od 12. septembra do 15. oktobra 1961.
91. Narodnoosvobodilna borba v slovenskem leposlovju
Razstava je bila v počastitev praznika občine Novo mesto in je bila odprta od 25. oktobra do 8. februarja 1962.
92. Turistična in kulinarična razstava
Na tej razstavi, ki jo je priredila
Dolenjska tuiističiria sveza je sodelovala knjižnica z 42 vodiči oziroma tu-
ristično literaturo o Dolenjski. Razstava je bila v prostorih vajen?' c šole v Novem mestu.
1962
93. Socialistična periodika do 1. 1941 in slovenska periodika v letu 1962.
Razstava je bila prirejena v marcu leta 1962.
94. Socialistična periodika do 1. 1941 in slovenska periodika v letu 1962.
Ta razstava je bila v celoti prenesena v Krško.
95. Izbor iz zbirk Studijske knjižnice Mirana Jarca
Razstava je bila ob plenumu Društva bibliotekarjev Slovenije 14. in 15. aprila v Novem mestu.
96. Spominska razstava ob smrti Frana Šaleškega Finžgarja (1871-1962)
Ra2stava je bila junija 1962.
97. Razstava del Trdinovih nagrajencev za leto 1962 (dr. Mirko Rupel, Slavko Mihelčič, Zoran Didek in Ijud-skoprosvetna delavca Viktor Zemljak in France Kralj)
Razstava je bila od 14. julija do 31. avgusta 1962.
98. Pesnik dr. Alojz Gradnik. Razstava v počastitev pesnikove 80 letnice
Razstava je bila od 1. septembra do 20. oktobra. Zaključka razstave se je udeležil pesnik.
99. Delo pesnika in partizana Mirana Jarca ob 20-letnici njegove smrti
Razstava je bila prirejena ob prazniku občine Novo mesto in je bila odprta od 21. oktobra do 30. novembra 1962.
100. Delo pesnika in partizana Mirana Jarca ob 20-letnici njegove smrti
Ta razstava je bila v celoti prenesena v Belokranjski muzej v Metliki.
101. Razstava v počastitev 29. novembra
Glasba z motivi narodnoosvobodilne borbe. Razstava je bila odprta od 1. decembra do 15. decembra 1^.
1963
102. Prešemiana
Razstava je bila prirejena v Dolenjskem muzeju zaradi adaptacij del v knjižnični stavbi. Odprta je bila od 1. februarja do 8. marca 1963.
103. Slovenske žene v slovenski kulturi
Razstava je bila prirejena v Dolenjskem muzeju od 8. marca do 8. aprila 1963 leta.
104. Lužiškosrbska knjiga in literatura o Lužiških Srbih.
Razstava je bila prirejena od 6. do
25.	aprila, ko je bila v Dolenjskem muzeju slikarska razstava lužiško-srbskega imietnika Merčina Nowaka.
105. Milan Pugelj. Spominska razstava ob 80-letnici pisateljevega rojstva.
Razstava je bila od 27. aprila do 15. maja 1963.
DOLENJSKI LIST — Št. 5 (984) — 30. januarja 1969 STRAN 15
DOLENJSKI LIST — Št. 5 (984) — 30. januarja 1969 STRAN 14
106. Knjižna razstava ob 70-letnici Miroslava Krleže.
Odprta je bila od 16. do 30. maja leta 1963.
107. Spominska razstava ob smrti akademskega slikarja Gvida Bi-roUe
Razstava knjižnih ilustracij Gvida Birolle, ki jih hrani študijska knjižnica.
108. Slovenska glasba z motivi NOB
Razstava v počastitev občinskega praznika Novo mesto. Odprta je bila od 22. oktobra do 8. novembra 1963.
109. Štiri sedemdesetletnice rojstev: Ivan Albreht (1893-1955), Janko Giaser (1893), Igo Gruden (1893-1948), Prežihov Voranc (1893-1950),
Razstava je bila od 12. do 28. novembra 1963.
110. Razstava partizanskega tiska
Prirejena je bila v Šentjerneju od
29.	novembra do 8. decembra ob otvoritvi obnovljene ljudske knjižnice.
111. Izbor literature o SFR Jugoslaviji.
Razstava je bila v počastitev 29. novembra in je bila od 29. novembra do 15. decembra 1963.
112. Štiri stopetdesetletnice rojstva; Andrej Einspieler (1813-1888), Emil Korytko (1813-1839), Fran Miklošič (1813-1891), Petar Petrovič Njegoš (1813-1951)
Razstava je bila od 16. do 31. decembra 1963.
1964
113. Spominska razstava del v letu
1963	umrlih kulturnih delavcev
Odprta je bila od 1. do 15. januarja leta 1964.
114. Razstava slovenskih sonetnih vencev (ob stoletnici smrti Primčeve Julije in 130-letnici izida Prešernovega Sonetn^a venca)
Odprta je bila od 1. do 15. februarja leta 1964.
115. Razstava del Antona Sovreta
Odprta je bila v februarju v avli
Prosvetnega doma ob spominskem večeru, ki ga je pripravila novomeška podružnica Slavističnega društva.
116. Razstava v i>očastitev 120-letnice rojstva Josipa Jurčiča in stoletnice njegovega Jurija Kozjaka
Odprta je bila v marcu in je obsegala 113 del.
117. 400-letnica Williama Shakespeara
Odprta je bila v aprilu in je obsegala 78 del.
118. Knjižna razstava v počastitev stoletnice smrti Vulca Stefanoviča Karadžica
Odprta je bila v aprilu 1964 in je obsegala knjige in slikovno gradivo.
119. Štiri obletnice:	Josip Ogrinec (1864-1879), Peter Bohinjec (1864-1919), Anton Hribar (1864-1953), Josip Kostanjevec (1864-1934).
Odprta maja 1964.
120. Ob 15-letnici smrti Otona Zupančiča in Vladimira Nazorja
Odprta v juniju 1964.
121. Slovenski periodični delavski tisk do leta 1941. Ob 30-letnici Ljudske pravice in ob občinskem prazniku.
Odprta oktobra 1964.
122. Periodični tisk leta 1964 v SR Sloveniji
Odprta ob 29. novembru
123. 100 let Slovenske matice
Odprta decembra 1964
124. Razstava kulinarične in gospodinjske literature. Ob otvoritvi Šolskega centra za gostinstvo v Novem mestu
Odprta od 29. novembra do 1. decembra v Sindikalnem domu v Novem mestu.
1965
125. Razstava fcnjižnih del, muzikalij in ilustracij v letu 1964 umrlih kulturnih delavcev
Odprta od 1. do 15. januarja.
126. Razstava sodobne italijanske knjige
Odprta od 18. do 23. januarja. Razstavno gradivo sta i>osredovali Goriška knjižnica iz Nove Gorice in Vladna knjižnica iz CSorice.
127. Prešerniana
Razstava je bila v februarju in marcu 1965.
128. Razstava dokumentov iz zgodovinopisja Novega mesta
Razstavo je pripravil Dolenjski muzej, knjižni del pa študijska knjižnica. Odprta je bila 7. aprila 1965 v Dolenjskem muzeju.
129. Starejša medicinslca literatura iz novomeških bolnišnic. Ob 6(X)-let-nici Nov^a mesta in ob otvoritvi nove stavbe kirurškega oddelka novomeške splošne bolnišnice
Odprta je bila aprila 1965. 45 knjig od XV. do XVII. stoletja je posodil frančiškanski samostan v Novem mestu.
130. Izbor partizanskega tislca s posebnih ozirom na Dolenjsko
Razstava je bila odprta maja 1965. Obsegala je 150 del, tretjino je ix)sodU Muzej revolucije v Ijubljani.
131. Razstava novomešluh dijaških rokopisnih listov
Odprta jimija 1965.
132. Knjižna razstava v počastitev 135-letnice rojstva in 60-letnice smrti slovenskega pisatelja Janeza Trdine.
Odprta je bila od julija do septembra.
133. Razstava izbora #’okopisov iz zbirke SK Mirana Jarca. Ob zborovanju in občnem zboru Društva bibliotekarjev Slovenije
Odprta od 8. do 20. oktobra 1966
134. Delež občanov občine Novo mesto ▼ znanosti in kulturi. Ob 600-
letnici Novega mesta in ob občin* skem prazniku
Razstava odprta oktobra 1965. Obsegala je 281 del, ki so jih napisali občani Novega mesta.
135. Slovenske slovnice. Razstava ob 250-letnici slovnice Novomeščana p. Hipolita
Razstava je bila odprta decembra 1965 in je obsegala 132 eksponatov. Fotokopije sloivnic, ki so ostale v rokopisih je posredovala Narodna in univerzitetna knjižnica v LjubijanL
1966
136. Spominska razstava v počastiteT v letu 1965 preminulih znanstve* nih in kulturnih delavcev
Razstava je bila odprta v janviarju leta 1966.
137. Dragotin Kette
Razstava v počastitev 90-letnice i>es-nikovega rojstva. Odprta je bila od 20. januarja do 4. februarja 1966.
138. Prešernova pesem doma, v sveta in glasbi
Razstava je bila odprta od 8. do
28.	februarja.
139. Utemeljitelji slovenske umetnostne zgodovine. Razstava ob osemdeset letnici rojstev umetnostnih zgodovinarjev dr. Franceta Steleta, dr. Izidorja Cankarja in dr. Vojeslava Moleta
Odprta je bila v aprilu 1966.
140. Ivan Cankar v besedi« sliki in glasbi
Razstava odprta od 1. do 31. maja.
141. Razstava partizanskega tiska.
V	počastitev 25-letnice vstaje slovenskega naroda; odprta od julija do
15.	septembra.
142. Spominska razstava Simona Gr» gorčiča ob 60-letnici smrti
Odprta je bila od 20. septembra do
20.	oktobra 1966.
143. Sto let Jurčičevega romana Deseti brat
Razstava je bila odprta od 23. okto bra do 10. novembra 1966.
1967
144. Razstava del slovenskih Javnlb delavcev, umrlih v letu 1966
Odprta v januarju 1967.
145. Razstava prešemian
Odprta je bila v februarju 1967.
146. Slovenska berila in slovnice za bralni pouk t šolah dru|;e stopnje
Odprta je bila v februarju in marcu. Pripravil jo je šolski muzej v Ljubljani, večji del od 199 eksponatov je bil iz zbirk novomeške študijske knjižnice. Razstavo je tolmačil prof. Vincenc Žnidar iz Ljubljane.
147. Sto let slovenske drame I. Starej* ša slovenska drama
Razstava je bila postavljena v počastitev stoletnice Dramatičnega dru-
Vlado Lamut: DOLENJSKI KOZOLEC
štva. Odprta je bila od 23. marca do junija 1967.
148. Delo Marijana Kozine
Spominska razstava je bila prirejena ob obletnici Kozinove smrti in ob odkritju spominske plošče in sobe na Trški gori. Odprta je bila od jimija do oktobra.
149. Sto let slovenske drame II. Novejša slovenska drama. Naturalizem in simbolizem
Razstava je bila postavljena v počastitev občinskega praznika. Odprta je bila od 16. oktobra do 6. novembra.
150. Manc — Engels — Lenin v slovenskih prevodih
Razstava je bila prirejena v počastitev 50. obletnice oktobrske revolucije in odprta od 7. do 30. novembra.
151. Stalna razstavna zbirka
Ker so prihajale v knjižnico številne ekskurzije, ki so želele videti knjižne redkosti ali pa dela, ki jih obravnavajo pri pouku v šolah, je bilo treba za vsak tak obisk posebej pripraviti knjige. Zato je dozorela misel o postavitvi stalne razstavne zbirke. Postavitev je omogočil sklad SR Slovenije za pospeševanje kulturnih dejavnosti. Zbirka vsebuje 198 eksponatov in je postavljena v hodniku knjižnične stavbe št. 26. Odprta je bila 29. oktobra 1967 v počastitev občinskega praznika.
1968
152. Julija Primic in njen rod Razstavo je priredil Prešernov muzej iz Kranja v Dolenjskem muzeju. Pri tej razstavi je knjižnica sodelovala s 51 kosi slikovnimi eksponati in z 10 knjigami.
153. Razstava knjižnih del v letu 1967 umrlih slovensklh znanstvenikov.
umetnikov in drugih javnih delavcev
Razstava je bila odprta od 19. do 31. marca 1968.
154. Razstava sovjetske mladinske literature
Odprta je bila od 17. do 29. aprila 1968 in je obsegala 356 kosov. Gradivo za razstavo je posredoval Dom sovjetske kulture iz Beograda.
155. Razstava exlibrisov
Priredilo jo je društvo ljubiteljev drobne grafike Ex libris Sloveniae v Etolenjski galeriji od 26. aprila do
15.	maja. Knjižnica je na razstavi sodelovala s 344 eksponati.
156. Maksim Gorki (1868-1968)
Knjižna razstava ob stoletnici pisateljevega rojstva. Obsegala je 126 kosov. Slikovno gradivo je posredoval Dom sovjetske kulture iz Beograda. Postavljena je bila od 1. do 15. maja
157. Razstava ekslibrisov v Metliki ' Knjižnica je sodelovala z Belokranjskim muzejem. Razstava je bila v Belokranjskem muzeju v Metliki od junija do septembra in je vsebovala 307 eksponatov.
158. Razstava v počastitev 90-letnice rojstva Otona Zupančiča
Prirejena je bila od maja do septembra in je vsebovala 283 eksponatov.
159. Miško Kranjec (1908-1968)
Razstava ob pisateljevi šestdesetletnici je bila odprta v septembru in oktobru.
160. Ivan Cankar. Razstava ob petdesetletnici pisateljeve smrti
Prirejena je bila ob občinskem prazniku občine Novo mesto in ob rix> rovanju slovenskih slavistov t Novem mestu. Odprl jo je akademik dr. Bratko Kreft ob navzočnosti vseh udele-
žencev slavističnega zborovanja. Odprta je bila od oktobra do konca novembra.
161.	Slovenska bibliografija. Knjižna razstava ob stoletnici tekoče slovenske bibliografije
Postavljena je bila v decembru
Poleg naštetih 161 razstav je dala knjižnica na voljo svoje prostore keramiku Kičinu, da je v treh zaporednih letih razstavljal umetno keramiko sam in s svojimi sodelavci. V avgiistu in septembru 1957 je razstavljala svoje akvarele slikarka Vlasta Rudeževa-Schoepplova z Gracar j evega turna; v decembru 1962 je razstavljal svoja dela akad. slikar Gabrijel Humek iz Stične. Društvo Pro et contra je v letu
1964	razstavilo Scagnettijeve ilustracije k Shakespearovim delom; od 11. do 30. novembra 1966 je občinski odbor Rdečega križa razstavljal slovenske in tuje plakate s tematiko Rdečega križa. Akad. slikar Vlado Lamut je več let uporabljal knjižnično avlo za svojo stalno razstavo in dal vedno na voljo svoja dela za poživitev knjižnih razstav, ki jih je prirejala knjižnica.
S svojimi razstavami se je knjižnica tudi navzven vključila v kulturno dejavnost Novega mesta in bo s tem svojim delom nadaljevala.
Bogo Komelj
POPRAVEK
v članek Iva Pirkoviča »Rojstvo tn smrt Gutenwertha« v 3 številki DOLENJSKIH RAZGLEDOV z dne 5. decembra 1968 se je vrinilo nekaj tiskarskih napak, ki kvarijo tekst: stran 18, 1. kolona, 4. vrsta spodaj: na Mihovem — prav: Mehovem; str.
18.	2. kol., 5. vr. sp.: pri čadražah — prav: Cadrežah; str 19, 3. kol, zadnja vrsta: podarili — prav: prodali; str. 20, 1. kol., 20. vr. sp.: 1. 1986 — prav: 1. 1686; str. 21, 3. kol., 23. vr. zgoraj Tschermoniz —- prav: Tschermosniz.
Bralce vljudno prosimo, da napake popravijo.
UREDNIŠTVO
DOLENJSKE RAZGLEDE — posebno kulturno rubriko Dolenjskega lista, urejajo: Jože Dular, Tone Gošnik (odgovorni urednik), France Grivec, Janko Jarc, Bogo Komelj, Lado Smrekar, Severin Sall in Stanko Skaler. Lektor: Karel Bačer.
DOLENJSKI LIST — Št. 5 (984) — 30. januarja 1969 STRAN 13