Računalniško Informacijsko Komunikacijsko Obveščanje Slepih in Slabovidnih
letnik 8, štev. 2 / 2009, ISSN 1854-4096
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
Odgovorni in tehnični urednik, Marino Kačič
Naročnikov v digitalni in zvočni obliki: 1306
=================================================
Opozorilo: Avtorji prispevkov so odgovorni za svoja stališča!
Domov Uredništvo Naročite brezplačen Rikoss
Kazalo
1. UVODNIK: Antidiskriminacijski predpisi niso privilegij, ampak nuja za
normalno življenje
2. AVTOPORTRET: Viki Vertačnik
3. POPOTNIŠKI UTRINKI: Večna pomlad na Kanarskih otokih in Madeiri
4. INTEGRACIJA: Slepa ali slabovidna ženska na delovnem mestu
5. NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Preprečevanje nasilja v družini
6. DOBRO JE VEDETI: Literatura na internetu
7. TESTIRALI SMO: Test prenosnih snemalnikov
8. NAMIGI IN NASVETI: Posodabljanje računalniških programov, Pretvorite PDF
dokument v Word
9. OGLASNA DESKA: Priporočila in smernice za izdelavo mobilne spletne strani
10. NOVIČKE: Google se podaja v e-knjige, Pripomočki za slepe in slabovidne,
Amebis Besana– pregledovalnik slovenskih slovničnih napak, Goljufije na Bolha.com
Rikoss 2 / 2009 2
1. UVODNIK: Antidiskriminacijski predpisi niso privilegij, ampak nuja za
normalno življenje
Avtor / urednik: Marino Kačič
********************************************************
V prejšnji številki sem zapisal, da je čas, da slepi in slabovidni nehamo prosjačiti in
začnemo uveljavljati, kar nam kot vsem državljanom po logiki prava in pravic pripada.
Nekočso za doseganje ciljev slepi in slabovidni uporabljali pretežno normativno
čustvene mehanizme (vzbujanja občutkov slabe vesti, sočutja, usmiljenja ..), zdaj je
čas, da začnemo v večji meri uporabljati mehanizme pravne države (zahtevati
uveljavljanje pravic s sklicevanjem na konvencije, ustavo in zakonodajo). Nekatere
pravice je potrebno šele uzakoniti – to počnejo združenja in druge službe. Obstajajo
pa mnogi zakoni, ki že dajejo pravice, pa se teh v praksi ne udejanja. Pri teh pa smo
lahko in bi morali biti aktivni, začenši s pojasnjevanjem, prošnjami, v nadaljevanju s
pritiski. Zadnja, a zelo pomembna oblika je sodna pot.
Oblike odpravljanja diskriminacije
V preteklosti nisem bil prevečnaklonjen uveljavljanju pravic in koncepta "družba za
vse" s pomočjo medijskega pritiska ali/in sodnega sistema. Čas in izkušnje pa so me
izučile, da je na papirju lahko veliko in zelo lepo napisano, da pa je do izvajanja tega
lahko še zelo, zelo daleč. Neredko nepremostljiv prepad. Včasih je to zaradi
nevednosti okolja (nepoznavanje ali napačno razumevanje), včasih zaradi
malomarnosti in ležernosti okolja (da ni treba nič narediti), včasih pa zaradi
predsodkov in občutka superiornosti drugih (namerno izkoriščanje). Ne glede na
stopnjo zavedanja ali namere pa so vsi taki dogodki, kjer ne more slep ali slaboviden
dobiti enakih možnosti kot drugi, preprosto diskriminacija in kot tako jo je treba
razumeti in obravnavati. Seveda je diskriminacija iz nevednosti moralno manj sporna
in se lahko pristopa k odpravljanju le te najprej z ozaveščanjem. Tudi če pride do
diskriminacije zaradi ležernosti, jo bomo verjetno najprej poskušali odpraviti z
ozaveščanjem in pritiskom (to naj bi bila naloga medijev, a se zdi, da je tukaj še nekaj
rezerve). Če pa je diskriminacija zavestna in namerna, ozaveščanje, pojasnjevanje in
prošnje najbržne bodo zalegle. V takih primerih bi morali brez obotavljanja pristopiti k
odpravljanju diskriminacije s pomočjo medijev (pritisk preko medijev) ali/in s pomočjo
pritožbenih instanc in sodnega sistema (pritožbe, tožbe ipd.).
Zavod za slepo in slabovidno mladino zgubil še eno tožbo, tokrat glede diskriminacije
Kot veste, je Ustavno sodišče pritrdilo pritožbi gospoda Evgena Bavčarja o
zapostavljanju na sodiščih, ker mu niso dostavljali gradiv v njemu dostopni obliki.
Zapostavljanje (diskriminacija) je v tem, da ga niso obravnavali enako kot druge ljudi.
Tako je izpadlo, da je nepismen in potisnili so ga v položaj, da je potreboval pomoč
drugega. Delati posameznika odvisnega od drugih po nepotrebnem bi bilo lahko
zapostavljanje (diskriminacija) sama po sebi. O tem smo pisali v pretekli številki
Rikossa: 1 / 2009.
Pred kratkim pa je postala pravnomočna še ena sodba o diskriminaciji slepih in
slabovidnih v Sloveniji. Ta je enako pomembna in predstavlja precedenčni primer, ker
je obravnavala diskriminacijo na delovnem mestu. Za povrh pa še v ustanovi za slepe
in slabovidne. Tožbo je sprožil gospod Viki Vertačnik. Tožil je Zavod za slepo in
Rikoss 2 / 2009 3
slabovidno mladino v Ljubljani. V tožbi se je pritožil, da mu v zavodu niso zagotovili
ustrezne opreme za delovno mesto (čeprav jih to ne bi finančno ničstalo) in da mu
niso omogočili dostopa do gradiv in sporočil v njemu dostopni obliki (npr. v
elektronski obliki preko e-pošte). Sodišče je razsodilo najprej na prvi stopnji in nato
po pritožbi zavoda tudi na drugi stopnji, da mu je bila kršena pravica do enakih
možnosti in enake obravnave na delovnem mestu ter zavodu naložilo plačilo
odškodnine. (op.: o tem govori avtor v spodnjem članku – Avtoportret Viki Vertačnik,
Rikoss: 2 / 2009)
Zanimivo vprašanje je, zakaj je Zavod oz. vodstvo Zavoda to počelo? Iz finančnih
razlogov se to ne zdi smiselno, saj niti opremljanje delovnega mesta niti pošiljanje
gradiv v elektronski obliki ne bi organizacije finančno dodatno obremenjevalo.
Pravzaprav bi s pošiljanjem elektronske oblike obvestil in gradiv (danes so vsa
besedila natisnjena z računalnika, torej so najprej na računalniku) s tem še nekaj
malega privarčevali, ker gradiv in obvestil ne bi bilo potrebno tiskati. Pa še nekaj bi
prispevali k varovanju okolja, saj bi z varčevanjem papirja ohranjali gozdove. Kaj jih
je torej gnalo v to?
Antidiskriminacijski predpisi
Najbržodgovora na zgornje vprašanje ne bomo nikoli dobili, lahko pa iz tega
potegnemo pomembno spoznanje, da tudi organizacije in ustanove, ki naj bi delale
za slepe, torej bile njim naklonjene in prilagojene, ne pomeni, da to v resnici tudi so;
ne pomeni, da ne diskriminirajo in niti ne pomeni, da tega ne bi mogle namerno
početi. Zakon, ki nekaj omogoča, ni jamstvo, da se to izvaja. Zato so v državah po
svetu (ZDA, Anglija, kasneje skandinavske države, Nemčija …), sprejeli poseben
antidiskriminacijski zakon. Prvi tak zakon je bil sprejet v ZDA leta 1990 (Thompson
1993). Leta 2006 pa je tudi Skupščina združenih narodov sprejela konvencijo o
pravicah invalidov, ki jo je tudi Državni zbor RS leta 2008 ratificiral.
Konvencija o pravicah invalidov
Konvencija o pravicah invalidov (2006) je prvi pravno obvezujočdokument Združenih
narodov s področja enakih pravic in enake obravnave invalidov. Prvi del konvencije je
antidiskriminacijski (na kratko povedano, prepoveduje kakršnokoli diskriminacijo na
podlagi invalidnosti) in uveljavlja načela enake obravnave, ki veljajo za ljudi z
invalidnostjo, ne glede na spol, starost, vero, narodnost ipd. Drugi del konvencije
vključuje t.i. ekonomske in socialne pravice (npr. aktivno vzpodbujanje zaposlovanja,
pravice in vzpodbujanje neodvisnega življenja oz. odločitve kje, s kom in kako bo
živel posameznik z okvaro). Vendar je posamezni državi (zlasti drugi del konvencije)
prepuščeno, v kolikšni meri in kako bo to aplicirala – odvisno tudi od ekonomskih in
drugih možnosti. Zato menim, da bi morali po zgledu na tem področju bolj razvitih
držav sprejeti zakon o antidiskriminaciji, ki bi se skliceval na to konvencijo in hkrati
bolj točno specificiral področja in predvsem postopke za uveljavljanje posameznih
pravic, ki so kršene. Tako se ne strinjam z državnim sekretarjem na Ministrstvu za
delo, družino in socialne zadeve, ki meni, da ne potrebujemo takega zakona, češ, da
to ureja že konvencija o pravicah invalidov, saj je očitno, da konvencija ne zadostuje.
Posamezniku namrečne pomaga veliko, če ima pravice, ne more pa jih uveljaviti.
Antidiskriminacijski zakoni lahko urejajo tudi diskriminacije, ki izhajajo iz samih
Rikoss 2 / 2009 4
predpisov ali zakonov o pravicah invalidov. Včasih lahko tudi predpis ali zakon, ki
omogoča pravico invalidom, v praksi ustvari zapostavljanje. Primer sem doživel sam
pred devetnajstimi leti, ko sem se kot študent želel vpisati v študentski dom, ki je bil v
bližini fakultete, na katero sem se vpisal. Direktorica študentskega doma me ni hotela
sprejeti (vpisati), ker so takrat bili po predpisih na drugem koncu Ljubljane (Rožna
dolina) prostori, ki so namenjeni in opremljeni za invalide. Pojasnil sem situacijo, da
bi meni omogočilo popolno samostojnost, če bi stanoval v bližini fakultete, če pa bi
stanoval na drugem koncu Ljubljane, bi bil vsaj delno odvisen (takrat je tako bilo).
Kasneje je sicer direktorica študentskega doma pod hujšimi pritiski iz različnih
ustanov "pristala", da me sprejmejo v študentski dom, a le s pogojem, da je vodstvo
rehabilitacijskega centra iz Škofje loke podpisalo, da v primeru, ko bi se kdorkoli iz
kakršnega koli razloga pritožil čez mene, pridejo in me takoj odpeljejo. Tako je
dejansko predpis, ki je urejal in omogočal invalidom pravice bivanja, ustvarjal
diskriminatorni položaj. Pristanek direktorice s pogojem pa je ustvarjal drugi
diskriminatoren položaj (čeprav sem dobil pravico do namestitve, nisem imel enakih
pravic kot drugi študentje, ki so smeli početi skoraj karkoli, a jih tako rekočniso mogli
izključiti). No, saj ni bilo nobenih težav in nihče od študentov ni temu nasprotoval.
Obratno, z mnogimi sem postal dober prijatelj. Zakon o antidiskriminaciji bi take in
podobne anomalije v praksi preprečeval oz. omogočal njihovo odpravljanje po redni
in pravni poti.
Ob tej priliki POZIVAM vse tiste slepe in slabovidne, ki menijo, da jim je bila kršena
pravica (bodisi v šoli, na delovnem mestu, državnih službah ali družbi nasploh), da
razmislijo o večjih pritiskih za uveljavljanje pravic (s pomočjo medijev ali/in s pomočjo
sodstva). Razmislite in če menite, da vam je kršena pravica, se obrnite na varuha
človekovih pravic ali druga možnost, da se posvetujete z odvetnikom in če ta presodi,
da je velika verjetnost pozitivne odločitve sodišča, uporabite tudi sodne poti. Ni se
treba tega bati, to ni sramotno, to je izraz prevzemanja odgovornosti od naših
"varuhov" v svoje roke. Sramotno bi lahko bilo za tiste, ki diskriminirajoče prakse niso
pripravljeni spremeniti. Borci za pravice so vedno bili junaki in ne hlapci!
Viri:
Konvencija o pravicah invalidov (2006). MDDSD:
http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/invalidi/konvencija_o_pravicah_invalido
v/
Thompson, N. (1993). Anti-discriminatory practice. London: MacMillan Press.
Vertačnik, V. (2009). Avtoportret. Rikoss št. 2 / 2009.
Na vrh
Rikoss 2 / 2009 5
2. AVTOPORTRET: Viki Vertačnik
********************************************************
Prihajam iz Topolšice. Tam sem preživel brezskrbno otroštvo, pa tudi lep del
preostalega življenja, čeprav sem bil precej od doma. Sedaj že nekaj let živim v
Ljubljani.
Že od rojstva (1972) praktično nične vidim. Ker v času mojega otroštva ni bilo druge
možnosti, sem moral v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljano. Tam sem
pol leta obiskoval malo šolo, nato pa še celotno osnovno šolo. Velika večina
zaposlenih v zavodu se je zelo potrudila, da bi nam bilo tam lepo, a jaz sem kljub
temu ves čas čutil neko praznino, ker nisem bil doma. Malo mi je ta občutek blažilo
to, da sem dobil kar nekaj prijateljev, pa tudi s šolo ni bilo težav, a dom sem vendarle
zelo pogrešal. Ko sem zapustil Zavod in šel v velenjsko gimnazijo, sem spoznal, da
je bila šola v Ljubljani takšna, kot vse druge. Imela je svoje dobre in slabe strani, pri
enih predmetih nas je naučila več, drugje spet manj. Če se usmerim na njene dobre
plati, so ene od njih prostočasne popoldanske dejavnosti. Te so mi zelo razširile
obzorje in veliko pripomogle, da sem kasneje lahko bil samostojnejši in še
uspešnejši.
Obdobje srednje šole je bilo zame naporno. Šola sama po sebi ni bila prav lahka,
čeprav sem jo zmogel brez posebnih težav. Težje je bilo moje prilagajanje na okolico
in prilagajanje okolice na sobivanje z nekom, ki ne vidi. Še posebej težko mi je bilo
zato, ker je ta prehod iz osnovne šole v srednjo sovpadal s puberteto. V tem času pa
ima človek že tako dovolj opravka sam s sabo.
Že od malega sem veliko bral, zanimalo me je mnogo stvari, zato mi odločitev, na
katerem študiju se preizkusiti, ni bila težka. V letu rojstva naše države (1991) sem
pričel na Filozofski fakulteti v Ljubljani s študijem zgodovine in etnologije. Študij me je
zanimal in vse obveznosti na fakulteti sem opravil v rednem roku, kar mnogim
(ne)hendikepiranim ljudem ni uspelo, kaj šele slepim.
Ob vpisu na fakulteto je večjo preizkušnjo kot študij sam pravzaprav predstavljala
organizacija življenja v Ljubljani. V času osnovne šole smo bili na varnem v
zavodskem internatu, v času srednje šole sem živel doma, sedaj pa sem bil
postavljen v situacijo, ko sem bil naenkrat sam. Hojo z belo palico sem seveda
obvladal že iz zavodskih časov, a da bi bil vsak dan na cesti sam z njo, to pa se je
sedaj zgodilo prvič. Da bi bila težava še večja, smo imeli predavanja na dveh
lokacijah. Zima in z njo sneg pa sta mi mobilnost še posebej zapletla.
Rikoss 2 / 2009 6
Že ob izbiri študija je bila v meni želja, da bi učil v razredu. Kako mi bo to šlo kot
slepemu, si nisem natančno predstavljal, čeprav sem vedel, da obstajajo učitelji, ki so
slepi. Sem pa tudi sam verjel, da je to mogoče, kajti pri poučevanju vid nikakor ni
odločilen ali pa nenadomestljiv. Praksa mi je to prepričanje potrdila. A pot do tega
nikakor ni bila niti kratka, niti lahka.
Po diplomiranju (leta 1996), sem zaman pošiljal prošnje na številne naslove in trkal
na mnoga vrata. Razumel sem, da je v času, ko je mnogo brezposelnih, tudi to
mogoče, a bilo je tudi mnogo čudnih odgovorov in izgovorov. Ugleden ravnatelj mi je
na primer naravnost dejal: kako si pa predstavljam, kaj bodo rekli starši teh otrok, če
jih bo učil slep človek? Po kakšnem letu iskanja pa sem vendarle dobil priložnost, da
se preizkusim v vlogi učitelja. Delo sem dobil na srednji ekonomski šoli, kjer sem bil
najprej pripravnik, po opravljenem strokovnem izpitu pa sem tam ostal še pet let.
Izkazalo se je, da brez velikega razumevanja ravnateljice ne bi šlo, čeprav nad mojim
strokovnim delom ni bilo pripomb. Lepo so me sprejeli predvsem dijaki, pri kolegih v
zbornici pa so bili odzivi zelo mešani.
Ko sem se prvičpojavil v razredu, so bili dijaki najprej prestrašeni in začudeni,
kasneje smo se pa odlično razumeli. Kot vse druge, so hoteli tudi mene kdaj pa kdaj
ogoljufati, vendar jim to marsikdaj ni uspelo. Pomočsem potreboval le pri pisanju in
popravljanju kontrolnih nalog. Eno leto sem imel možnost tudi pripravljati dijake na
maturo. Tisto leto smo jih pripravljali trije učitelji zgodovine na naši šoli. Brez slabe
vesti pa lahko povem, da so samo moji dijaki pisali petice. Sicer pa je bila moja
povprečna ocena povsem primerljiva z ocenami ostalih kolegov. V času dela na tej
šoli sem bil med drugim tudi razrednik. Veliko truda sem vložil v razne interesne
dejavnosti. Vseskozi pa sem bil zaposlen le za določen čas. Ko se je meni
naklonjena ravnateljica upokojila, je na njeno mesto prišla nova in takoj sem ostal
brez dela. Dejstvo je, da se je število ur zmanjševalo, je pa tudi res, da bi na tako
veliki šoli z nekaj volje našli nekaj dela še za enega, saj so mnogi kolegi imeli tudi
kakšno uro viška, eden izmed njih pa celo pogoje za upokojitev.
Tako sem se drugičznašel med brezposelnimi in ponovil vajo trkanja na vrata ter
pisanja prošenj. Sicer sem pa te stvari počel ves čas, saj moja služba nikdar ni bila
prav zanesljiva. Minilo je spet leto v iskanju, ko sem izvedel, da se je v Zavodu za
slepo in slabovidno mladino v Ljubljani sprostilo delovno mesto učitelja zgodovine.
Prijavil sem se in bil sprejet. Dela je bilo komaj za polovičen delovni čas, a zame je bil
tudi to dosežek. V Zavodu sem izjemno užival v delu z učenci. Tudi njim in, po
odzivih sodeč, njihovim staršem je moje delo veliko pomenilo, saj sem jim bil kot slep
tudi vzor tega, kaj se lahko doseže. Obudil sem za slepe in slabovidne pomembno
dejavnost, to je šah. Kakor hitro je bilo mogoče, sem pridobil tudi tiflopedagoško
dokvalifikacijo. Po treh letih, prepričan sem, uspešnega dela pa mi je ravnateljica
sporočila, da jeseni ne računa večname. In tako sem sedaj že večkot leto in pol
zopet brez zaposlitve.
Rikoss 2 / 2009 7
Moram pa povedati, da je bilo pri prenehanju delovnega razmerja in že prej, med
trajanjem moje zaposlitve v Zavodu, nekaj spornih stvari. Zaradi njih sem sprožil dva
sodna postopka. Medtem, ko prvi še ni končan, je drugi postal pred kratkim
pravnomočen. V slednjem sem zavod tožil zaradi diskriminacije na delovnem mestu.
Šlo je za to, da niso zagotovili opreme za delovno mesto (čeprav jih to ne bi stalo nič
dodatnega) in da mi niso omogočili dostopa do gradiv in sporočil v zame dostopnem
načinu (npr. v elektronski obliki). Je pa milo rečeno žalostno, da se mora slep človek
na takšen način boriti prav s tistimi, ki bi morali biti po logiki stvari prvi, ki naj bi se
postavili na našo stran. Toliko bolj, če smo pri delu uspešni. O odnosu institucij (beri
zaposlenih v njih), kjer bi naj ljudje delali v korist slepih, pa bi lahko utemeljeno še
marsikaj kritičnega napisal.
Pri mojem delu bi zelo težko pogrešal računalnik z brajevim zaslonom / vrstico,
skenerjem in še kakšnim takim pomembnim tehničnim pripomočkom. To so res
stvari, ki slepim in slabovidnim odpirajo možnosti in predvsem odpirajo pogled v svet.
Sam sem dobil brajev zaslon / vrstico nekako sredi študija, a danes si kar večne
predstavljam, da bi brez tega delal z računalnikom. Še manj, da bi bil brez tega.
Glede na to, da sem pogosto brezposeln, imam srečo, da najdem mnogo stvari, ki
me zaposlijo. Izredno uživam na primer v igranju šaha. To znanje sem, kot rečeno,
delil tudi z dijaki in učenci na obeh šolah, kjer sem do sedaj učil. Sicer se pa s tem
športom, pri katerem je slep lahko povsem enakovreden polnovidnim, ukvarjam že iz
časov osnovne šole. Leta 1989 sem bil na svetovnem prvenstvu za slepe in
slabovidne tretji, kar je do danes edina medalja za Slovenijo na posamičnih
tekmovanjih najvišje ravni. Občasno sem tudi član naše članske reprezentance slepih
in slabovidnih. Veliko mi pomeni tudi branje knjig, ki mi širijo obzorja. Zato izredno
rad sodelujem na različnih kvizih. Kar trikrat sem se tako na kvizu Lepo je biti
milijonar prebil na vroči stol, kar je za nekoga, ki ne vidi, zelo težko, saj pravila pri igri
Hitri prsti ne omogočajo enakega izhodišča (v tem smislu niso enakopravna) za
slepe. Imam tudi veliko srečo, da zgodovina ni bila nikdar samo moj poklic, temveč
tudi hobi. Iz tega razloga zbiram mnoge zgodovinske podatke, še največs področja
športa.
Dalečnajvečpa mi pomeni družina. Z ženo imava hčerko Tjašo, ki je stara 20
mesecev. Vsi trenutki preživeti ob njej, so zame neprecenljivega pomena. Ker me hči
kliče ravno ta trenutek, se vsem vam le še lepo zahvaljujem za pozornost in vam
želim čim večlepega.
Na vrh
Rikoss 2 / 2009 8
Rikoss 2 / 2009 9
3. POPOTNIŠKI UTRINKI: Večna pomlad na Kanarskih otokih in Madeiri
Avtorica: Darja Leskovšek
Urednica rubrike: Metka Pavšič
********************************************************
Prva misel, ko pomislim na otoke v Atlantiku pred afriško obalo, so počitnice in večna
pomlad. Nisem človek, ki bi hotel počitnice preživeti na plaži, zato se rada pridružim
skupini, ki nove kraje spoznava na čimbolj dinamičen način.
Lani februarja je tako prišla na vrsto portugalska Madeira, letos ob istem času pa dva
španska Kanarska otoka, Tenerife in La Gomera. Vse to otočje druži njihov vulkanski
nastanek, oblivajo jih hladne vode Atlantika, ki v dramatičnih valovih buta ob črne
skale in jih drobi v črno mivko. Povsod imajo tudi svetle plaže, a ta pesek so uvozili iz
sosednje Sahare. Vse tudi druži oblikovanost površja, saj jih krasijo visoke gore,
vulkanski stožci in strma razdrapana pobočja, ki pa so zaradi vlažne atlantske klime
zelo poraščena. Severni deli otokov so izjemno namočeni, na Madeiri lahko
občudujemo slapove, ki padajo naravnost v morje. Povsod so zgradili večtisoč
kilometrov cevi in kanalov, ki jim na Madeiri pravijo levade, da oskrbujejo tudi južne
predele otokov z vodo za namakanje in oskrbo.
Ko so v 15. stoletju Portugalci in Španci osvajali nove svetove, so se na teh otokih
oskrbeli z zadnjimi zalogami vode in tudi hrane. Tako smo si na La Gomeri ogledali
vodnjak, iz katerega je zajel vodo Krištof Kolumb in z njo, kot piše, krstil Ameriko. V
tistem času je na sosednjem precej večjem otoku Tenerife bruhal vulkan El Teide in
Kolumb ni tvegal pristanka tam. Ta gora je s svojimi 3718m najvišji vrh Španije in leži
na otoku, ki meri 42 krat 46 km. Kamorkoli se premakneš, se zarinešv serpentine.
Ceste so vratolomne, ozke, a izvrstno vzdrževane. Imeli smo velik avtobus in
dostikrat smo medleli ob strahu, ko smo srečali osebni avto, ki nam je po sredi
pripeljal nasproti. Individualni turisti radi najemajo avtomobile, da se razgledajo po
otoku ali pa da se odpeljejo do katerega od golf igrišč, kar je sedaj zelo moderno.
Španci so južno, bolj sušno obalo spremenili v eno samo betonsko letovišče z
nepregledno množico hotelov z bazeni in bungalovi, ki jih zakupljajo severnjaki, da
na toplem preživijo hladen del leta.
Naša pozornost pa se je takoj obrnila v naravo in nismo bili razočarani. Otok je poln
nasadov banan, najpogosteje rastejo ob hišah in v parkih najrazličnejše palme. Parki
in botanični vrtovi ponujajo čudesa ob katerih nam je zastajal dih. Predstavljajte si
tisočletno zmajevo drevo, pa benjamina, ki je visok kot trinadstropna hiša, pa fikus,
visok prav toliko in s katerega se spuščajo zračne korenine. Te se ukoreninijo in
nastane pravi nepregleden gozd stebel, ob katerem se zdi človek kot palček. Naužili
smo se cvetočih orhidej, raznih strelicij in še in še, kdo bi vedel za vsa imena.
Stanovali smo na južni obali, zato smo se neprestano vozili nekam navzgor in po
drugi strani navzdol. Dvigovali smo se skozi pas gozda, ki ga sestavlja pretežno
avtohton tenerifski bor, dokler se nismo povzpeli nad gozdno mejo in se na višini
2800 m podali na planinsko pot po vulkanskem kraterju, širokem 15 km, ki je
proglašen za nacionalni park. Na obodu tega se dviga El Teide, ki je bil tedaj pokrit s
snegom. Vulkanologi glede na obseg kraterja domnevajo, da je bil vrh nekočvisok
6000 m, a ga je ob siloviti erupciji razneslo. Tisti, ki obiščejo današnji vrh, povedo, da
se iz posameznih razpok še voha žveplo. Torej povezava s peklensko notranjščino
zemlje še ni povsem prekinjena. Sprehod je bil čudovit. Prevzele so nas čudovite
Rikoss 2 / 2009 10
barve in oblike vulkanskih kamnin, lave in pepela, vmes pa nekaj posebnega
avtohtonega rastlinstva. Razen ptic, med njimi so vrabčkom podobni kanarčki, in
insektov, divjih živali praktično ni.
Del naše skupine se je podal na osvajanje najvišje gore. Prespati so morali v
planinski koči, ki je bila ogrevana, a ne oskrbovana s hrano. Zjutraj so se v mrazu pri
minus 7 in v vetru povzpeli na vrh. Ostali smo si tedaj že pri kar poletnih
temperaturah ogledali Loro park. To je kombinacija živalskega vrta s približno 4000
papigami, z velikim morskim akvarijem, pod katerim greškot skozi tunel, imajo
ogromen ohlajen prostor za steklom, kjer prebivajo različni pingvini, ki se pred očmi
obiskovalcev potapljajo in lovijo ribe. Poleg nekaj zdolgočasenih zveri in opic, ki jim
verjetno primanjkuje prostora, pa so nas resnično osupnile predstave dresiranih
živali. Nekako razdvojena sem med občudovanjemi in žalostjo, saj te živali nastopajo
z zahtevnimi predstavami 4-krat, 5-krat ali celo 6-krat dnevno. To so šovi z delfini,
morskimi levi, orkami in papigami. Kljub vsemu se mi je zdelo, da so predvsem delfini
in morski levi tako pristno povezani s svojimi dreserji, da radi sodelujejo.
Obiskovalcev je bila nepregledna množica, saj so bile vse tribune nabito polne.
Hodili smo seveda tudi po mestih. Mesta so marsikje naslonjena na pobočja, a so
prijetna, urejena, z lepimi trgi in parki, hiše niso pretirano visoke in imajo lepe lesene
balkone. Pri gradnji hotelov za množični turizem pa so izgubili ves smisel za lepo in
človeku prijazno bivanje.
Sosednja La Gomera je tričetrt ure vožnje z luksuznim trajektom oddaljena od
Tenerif. Pohvalno je, da so jo povsem ohranili v prvobitnem stanju, saj skoraj ne
premore hotelskih kapacitet. Vsa je pokrita z nizkim zelenjem, na vrhnji planoti jo
porašča lovorov gozd, ki je predvsem bogat z mahovi in praprotmi. Tu so ustanovili
nacionalni park.
Kljub podobnostim je Madeira nekako drugačna. Leži še malo bolj severno in bolj na
odprtem morju, zato je klima nekoliko bolj vlažna in je večdežja in meglic, ki obdajajo
1851 m visok vulkanski stožec Picu Ruivu. Otok je razpotegnjen in je 58 km dolg in
23 km širok. Je del arhipelaga, ki ga sestavlja večmanjših otokov. Ta otok, na
katerem pridelujejo znamenito vino po svojevrstnem postopku, je bil že od nekdaj
priljubljen pri evropski aristokraciji. To se opazi na vsakem koraku, ko lahko
občudujemo čudovite vile, obdane z lepimi vrtovi, in znamenite hotele. Sem je rad
zahajal tudi Churchill, tu je tudi preživljal zadnja leta pred smrtjo zadnji avstrijski
cesar Karel z ženo Cito.
Izbran okus kažejo stara mesta, v katerih so mnoge ulice in trgi tlakovani v posebnih
vzorcih in z mnogimi motivi, povezanimi z morjem in ribolovom. Cerkve so, kot na
Portugalskem, pogosto okrašene s keramičnimi ploščicami v modri in beli barvi,
poslikane tako, da sestavljajo zgodbo. Številnim strmim cestam so v zadnjem času
dodali množico tunelov, tako da je otok preluknjan podolgem in počez. Ob številnih
levadah, to so odprti kanali za vodo, so urejene pešpoti, ki so bile nekočedina
komunikacija po otoku, sedaj pa so del pohodniške ponudbe. Marsikje so ob teh
poteh nasajene hortenzije, rododendroni, agapantusi. Na divjih strminah severnega
pobočja se levade vijejo skozi avtohtone lovorove gozdove, ki so polni tudi
drevesaste rese. Čudovit je tudi sprehod po gorovju vzhodnega rta, kjer ob penjenju
valov občuduješčudovite barve vulkanskih kamnin. Kar nekaj ur hoje smo porabili,
Rikoss 2 / 2009 11
da smo se po tlakovani poti povzpeli na najvišji vrh, ki je poraščen, a nad nizke
borovce so postavili lesen razgledni plato.
Na tem otoku so tradicionalno pridelovali celo sladkorni trs, še vedno obstajajo obrtne
delavnice, kjer smo si ogledali postopek predelave v melaso in beli rum, obiskali smo
prodajalno, ki jo vodi ena od vodilnih družin proizvajalk znamenitega vina.
Uporabljajo različne sorte grozdja, postopek zorenja pa poteka na svetlobi in ob
mešanju. Tako dobijo vino svojskega okusa.
Seveda imajo golf igrišče in množico novih hotelov, vendar pa pri novogradnjah še
niso prekoračili meje sprejemljivega. V glavnem mestu Funchal so pogosto zasidrane
velike potniške ladje za križarjenje, katerih potniki obiščejo otok za kašen dan. Lahko
si privoščijo pogled s 600 metrskega klifa, enega najvišjih v Evropi, lahko se
povzpnejo z gondolo nad mesto do zaselka Mont. Od tu smo si tudi mi privoščili
spust po strmi asfaltirani cesti s širokimi sanmi, ki jih krmarita in zavirata dva
postavna mladeniča. To je bil od nekdaj način prevoza gospode iz luksuznega
predmestja v središče.
Na Madeiri vzgojijo ogromne količine orhidej in strelicij, ki jih izvozijo na Nizozemsko,
od tam pa po vsej Evropi. Da so res vrhunski vzgojitelji, pokažejo na cvetličnem
festivalu, ki poteka vsako leto v začetku aprila. Na njem se vrstijo nepregledne kolone
vozil, okrašene s tisoči cvetov, in mnoge skupine otrok, ki so prav tako ovešeni s
cvetjem. To je eden od vrhuncev turistične sezone.
Vsi ti otoki, tako Kanarski kot Madeira, imajo blago klimo, zimska temperatura se
giblje okrog 18 stopinj, poletna pa seže do 30 stopinj, zato ni čudno, da traja sezona
bolj ali manj intenzivno celo leto.
Na vrh
Rikoss 2 / 2009 12
4. INTEGRACIJA: Slepa ali slabovidna ženska na delovnem mestu
AVTOR: Barbara Krejči Piry
********************************************************
Kot sem napovedala v eni prejšnjih številk, smo imele slepe in slabovidne ženske v
okviru Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije dne, 25.3.2009 posvet z
naslovom Slepa in slabovidna ženska na delovnem mestu. Tokrat smo posvet
organizirale že četrtič, tako kot vsa prejšnja leta, tudi letos v Modrem salonu Grand
hotela Union v središču Ljubljane. Tudi letos smo s posvetom obeležile oba ženska
praznika, 8. marec, mednarodni dan žena in 25. marec, materinski dan.
Letošnja tema je bila torej zaposlovanje in poklicno udejstvovanje slepih in
slabovidnih žena. Sila nehvaležna tema, saj se v Sloveniji že čuti recesija na
področju zaposlovanja nasploh, kaj šele na področju zaposlovanja invalidov. Vendar
smo temo določile že lani septembra in odločile smo se, da posvet izpeljemo, kot
smo si ga zastavile.
Tokrat je imel posvet posebno težo, saj je pokroviteljstvo nad posvetom prevzela
soproga predsednika Republike Slovenije, gospa Barbara MikličTürk, ki je posvetu
tudi prisostvovala. Zelo smo bili počaščeni zaradi njenega pokroviteljstva in obiska
posveta. Upamo, da nam bo pomagala zaključke posveta prenesti tudi v prakso in jih
v čim večji meri tudi uresničiti.
Sama sem za posvet pripravila uvodni referat, v katerem sem orisala ključne točke in
pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko slepa ali slabovidna ženska dobi delo
oziroma se zaposli. Zelo pomembna je motivacija za delo, želja po delu, primerna
izobrazba in usposobljenost in pripravljenost delodajalca, da slepo oziroma
slabovidno žensko zaposli. Pravica do dela je vendar ena temeljnih človekovih
pravic, zelo pomembno in težko pa je dobljeno delo tudi obdržati.
Prva se je predstavila slepa telefonistka iz Maribora, Suzana GAČNIK. Zelo je
zadovoljna, ker lahko dela, saj se s tem počuti koristno. Ker pa ima družino, bi se ji
zdel primeren šesturni delavnik, seveda za plačilo, kot bi delala poln delovni čas, saj
se ji zdi njeno delo, četudi dela zelo rada in četudi tehnika na tem področju ves čas
napreduje, kar naporno.
Za njo se je predstavila mag. Julija KUTIN, močno slabovidna inženirka informatike iz
Kobarida, ki dela na državnem statističnem uradu v Ljubljani. Dela s sistemi
metapodatkov, ki jih razvija in o njih vodi razne delavnice in izobraževanja. Ravnokar
se je vrnila z mednarodne konference v Lizboni, kjer je vodila mednarodno delavnico
v okviru OECD o poslovnih statističnih procesih in metapodatkovnih študijah, na
posvetu smo lahko slišali zahvalno in pohvalno pismo organizatorjev te delavnice
Juliji, kar nam je bilo v velik ponos. Julija je v svojem prispevku izpostavila predvsem
težave, na katere je naletela ob iskanju zaposlitve. Vsi delodajalci so jo namreč
odslovili, ko so izvedeli, da je slabovidna. Nato je bila že zaposlena 14 dni v državni
ustanovi, vendar je morala napisati odpoved, ko so izvedeli, da zaradi slabovidnosti
ne bo mogla delati z računalnikom večkot štiri ure dnevno. Potem se je k sreči
zaposlila v Statističnem uradu Republike Slovenije, kjer so jo lepo sprejeli in ji celo
omogočili specialistični študij. V zadnjem času je delala šest mesecev na Eurostatu v
Rikoss 2 / 2009 13
Luxemburgu, sicer pa je silna športnica, pretekla je že kar nekaj maratonov in
priplezala na nekaj zelo visokih gora, celo na šesttisočak v Južni Ameriki.
Monika BALON z Bizeljskega in Helena JEHART z Raven na Koroškem sta
predstavili probleme in težave zaposlitvene rehabilitacije. Obe sta mladi diplomirani
ekonomistki, obe slabovidni. Želita si čimprej priti do ustrezne redne zaposlitve,
vendar sta zaenkrat še obe v negotovosti. Izpostavili sta predvsem dejstvo, da se čas
na zaposlitveni rehabilitaciji ne šteje v delovno dobo in minimalno plačilo, ki ga
prejemata za opravljeno od 6 do 8 urno delo. Pa seveda, da poklicna rehabilitacija ne
zagotavlja zaposlitve.
Nina ZAVAŠNIK iz Ljubljane je slepa absolventka nemškega jezika in
južnoslovanskih jezikov na Filozofski fakulteti v Ljubljani in že dela kot prevajalka.
Povedala je, da je prevajanje način življenja, ki zahteva stalno izpopolnjevanje in
izobraževanje. Poleg rednega študija se ves čas izpopolnjuje na raznih poletnih
taborih in seminarjih, trenutno je za en semester na študentski izmenjavi v Zagrebu.
Zaenkrat ima sklenjeno pogodbo s prevajalsko agencijo še kot študentka, želi pa si jo
obdržati tudi v bodoče. Vesela je, ker ji prevode redno pregledujejo strokovnjaki in s
tem se tudi uči, kvaliteta njenega dela pa raste. Prevajanje, predvsem pisno, se ji zdi
zelo primerno delo za slepe, če seveda obvladajo jezike. Želi pa se preizkusiti tudi v
ustnem prevajanju in upa, da bo dobila priložnost tudi za to.
Sonja PUNGERTNIK, slepa diplomirana defektologinja, ki je posvet tudi vodila in
povezovala, je nato k besedi povabila Mojco BOŽIČ, močno slabovidno diplomirano
ekonomistko iz Ljubljane, ki dela v finančni izterjavi v Papirnici Vevče, Metko
PAVŠIČ, slepo diplomirano socialno delavko, ki dela v Domu upokojencev Idrija kot
animatorica in Alenko BERA, slabovidno profesorico angleščine iz Slovenske
Bistrice, ki je zaposlena v mariborski izpostavi Društva študentov invalidov. Mojca je
navedla pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da slepa oziroma slabovidna ženska lahko
dela v nekem kolektivu. Sama namrečdela v istem podjetju že skoraj 25 let,
sodelavci so jo dobro sprejeli, direktor pa je prav za ta posvet napisal o Mojci
pohvalne besede, ki so bile prebrane na posvetu. Metka je čakala celo desetletje na
redno zaposlitev. V tem času je vseskozi v domu delala kot prostovoljka. Alenka dela
v invalidski organizaciji na področju raznih programov za študente invalide in se
srečuje z zelo aktualnim problemom zaposlovanja mladih invalidov, ki občasno dobijo
zaposlitev, po določenem času pa so spet brezposelni in tako rekočbrez vseh
pomembnih pravic. Vse tri pa so si bile edine, da se mora slepa ali slabovidna
ženska na delovnem mestu zelo potruditi in v svoje delo vložiti veliko naporov, da je
lahko enakovredna z videčimi sodelavci. Dobro opravljeno delo pa prinaša veliko
mero zadovoljstva. »Ker se bojimo spodrsljajev, smo pri delu še bolj pazljive in
natančne«, so poudarile vse tri.
Vzdušje na posvetu je bilo izjemno, za kar je še posebej poskrbela Metka PAVŠIČ, ki
je zelo občuteno in lepo zapela dve pesmi ob spremljavi kitare, za uvod Pavčkovo o
mamah, na koncu pa popevko Mlade oči.
Posvet je bil medijsko dobro pokrit. V celoti ga je posnel Radio Ognjišče, ki ga je
predvajal v dveh delih. V osrednjem slovenskem dnevniku Delo je bil o posvetu
obsežen prispevek, objavljeni so bili tudi portreti treh udeleženk posveta. Posvet je
Rikoss 2 / 2009 14
posnela tudi spletna televizija gluhih in naglušnih, o posvetu pa je poročal tudi Val
202. O posvetu in o predstavitvah je objavila prispevek tudi revija Naša žena.
Vesele smo, da smo speljale posvet s tako kočljivo temo in s tem zagotovo
pripomogle k osveščanju slovenske javnosti o problematiki zaposlovanja slepih in
slabovidnih žensk. Prvotno smo načrtovali posvet z mednarodno udeležbo, a nam žal
sredstva, ki so nam bila dodeljena v ta namen, tega niso dopuščala.
Na posvetu smo sprejeli naslednje zaključke in sklepe:
zaposlovanje invalidov je v zadnjem času tema večih razprav, tako s
strani delodajalcev, države in samih invalidov. Ni dvoma, da je položaj slepih in
slabovidnih na področju zaposlovanja manj ugoden, saj se v manjši meri vključujejo
na trg dela, stopnja brezposelnosti je višja od splošne stopnje brezposelnosti in traja
dlje kot pri ostalem prebivalstvu. Delovna mesta, ki so bila rezervirana predvsem za
slepe osebe (tipično je delovno mesto telefonista), zaradi nove tehnologije in
modernizacije počasi izginjajo. Delovni pripomočki za slepe so danes zelo dragi in si
jih le malokateri delodajalec, če hoče normalno izvajati delo s slepo osebo, lahko
privošči. Tudi izobraževalni programi in različna usposabljanja za delo so namenjeni
ljudem, ki vidijo.
Biti slep oziroma slaboviden in poleg tega biti še ženska, pa je še dodatna ovira za
zaposlitev. V kolikor pa se slepim oziroma slabovidnim ženskam le uspe zaposliti, pa
še vedno obstajajo ovire, ki jim preprečujejo izrabo vseh njihovih zmogljivosti in
sposobnosti na delovnih mestih in položajih, za katere so usposobljene.
Zato slepe in slabovidne ženske želimo opozoriti na to, da bi z nekaterimi oblikami
pomoči in z večjim razumevanjem družbe, lahko naše življenje postalo lažje in bolj
enakopravno tistim ženam, ki z vidom nimajo težav. Opozoriti želimo predvsem na
naslednje:
 potrebno je poenostaviti in skrajšati postopke za pridobitev pravic po Zakonu o
zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, še zlasti v primerih, ko
invalidi sami najdejo možnost zaposlitve, ter vzpostaviti pozitivno
diskriminacijo pri kvotnem sistemu (za težje invalide);
 spremeniti je potrebno status slepih in slabovidnih v času zaposlitvene
rehabilitacije in jim zagotoviti primernejše plačilo. Osebi bi se moral čas
zaposlitvene rehabilitacije šteti v delovno dobo, delodajalec pa bi moral biti
zavezan, da osebo po končani rehabilitaciji tudi zaposli;
 slepim je potrebno zagotoviti asistenco na delovnem mestu, vključno z
asistenco ob prihodu na delo in odhodu z dela. Obseg asistence mora biti
prilagojen potrebam vsakega posameznika, možnost za njeno ureditev pa
vidimo v nastajajočem zakonu o osebni asistenci;
 obremenitev slepih in slabovidnih delavk, ki so poleg tega še matere, je zelo
velika in včasih zahteva nečloveške napore. Pomemben korak k njihovi
razbremenitvi bi naredili z vzpostavitvijo pravice do skrajšanega, šest urnega
delavnika ob 100% nadomestilu izgubljenega dohodka;
 prav tako bi bilo potrebno zakonsko poenostaviti zapleteno prehajanje iz
statusa dela nezmožnosti v status zaposlenosti in nazaj v morebitni status
brezposelnosti in brezposelnemu slepemu ali slabovidnemu zagotoviti
socialno varnost po prenehanju zaposlitve za določen čas;
Rikoss 2 / 2009 15
 slepe in slabovidne ter delodajalce je potrebno redno seznanjati o možnostih,
ki jih nudi zakonodaja;
 Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije naj z namenom motiviranja
delodajalcev uvede posebna priznanja, namenjena delodajalcem, ki se bodo
na področju zaposlovanja slepih in slabovidnih še posebej izkazali;
 povečati je treba zaposlenost slepih in slabovidnih znotraj ustanov, ki so
namenjene slepim in slabovidnim osebam;
 k sodelovanju pri iskanju in zagotavljanju novih možnosti zaposlovanja je
potrebno pritegniti Lions klube;
 slepi in slabovidni posamezniki, ki so na delovnem mestu najuspešnejši, bi se
morali kot primeri dobre prakse predstaviti na seminarjih in posvetih
kadrovskih delavcev;
Ob vsem tem pa ne gre pozabiti, da morajo slepi in slabovidni (p)ostati aktivni ter si
pridobiti samozavest tudi glede lastne vrednosti in cene svojega dela.
Na vrh
Rikoss 2 / 2009 16
5. NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Preprečevanje nasilja v družini
Avtor in sodelavec: Brane But
********************************************************
Državni zbor Republike Slovenije je v maju 2009 sprejel Resolucijo o nacionalnem
programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014 (Ur. l. RS, št. 41/2009 z dne
1.6.2009) kot strateški dokument, ki določa cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za
preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini v Republiki Sloveniji od leta 2009 do
2014. Temeljna cilja tega dokumenta sta povezati ukrepe različnih resorjev in
zagotoviti učinkovite dejavnosti za zmanjšanje nasilja v družini, in sicer na ravni
njegovega prepoznavanja in preprečevanja.
Nacionalni program temelji na sprejetem Zakonu o preprečevanju nasilja v družini
(Ur. l. RS, št. ), ki poudarja tri temeljne namene:
- opredelitev nasilja v družini,
- določitev mreže organov in organizacij, ki obravnavajo primere nasilja v družini,
- določitev ukrepov za varstvo žrtev nasilja v družini.
Nasilje v družini zajema različne oblike: fizični (telesni) napad, prisiljevanje v spolne
odnose, spolno zlorabo, posilstvo, grožnje, ustrahovanje, ekonomsko nasilje,
opustitev dolžne skrbi oziroma zanemarjanje in podobno. Bistveno pri opredelitvi
nasilja v družini je, da ena oseba zlorablja svojo (pre)močnad drugo, s katero je ali je
bila v posebnem duševnem razmerju. Ta njun čustveni odnos lahko izhaja iz
sorodstvenih vezi ali partnerske zveze.
Zakon o preprečevanju nasilja v družini namenja posebno varstvo in skrb naslednjim
družinskim članom:
- mladoletnim družinskim članom (otrokom),
- starejšim osebam,
- invalidom,
- osebam, ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase.
Nacionalni program opredeljuje strategije politik proti nasilju v družini po naslednjih
sklopih:
- opredelitev problemov, vzrokov in rešitev glede nasilja v družini,
- odprava telesnega kaznovanja otrok in ponižujočega ravnanja z njimi,
- prijavljanje in obravnava nasilja v družini,
- pomočosebam z izkušnjo nasilja v družini,
- raziskovanje.
Posebno pozornost nacionalni program preprečevanja nasilja v družini posveča
samemu izvajanju nacionalnega programa (podatki in kazalci, spremljanje, poročanje
in informiranje, sredstva, posebni ukrepi). Konkretne naloge in dejavnosti za
doseganje ciljev in izvajanje posameznih ukrepov bodo opredeljene v akcijskih
načrtih, ki bodo izdelani vsaki dve leti ter bodo natančno določali časovne roke in
izvedbene načine.
Na vrh
Rikoss 2 / 2009 17
6. DOBRO JE VEDETI: Literatura na internetu
Avtorica: Nina Schmidt
********************************************************
Urednik Marino Kačičme je že pred časom prosil, da za RIKOSS napišem nekaj na
temo dostopne literature na internetu. Pa je to zaradi moje porodniške malo dlje
trajalo.
Z literaturo na internetu sem se namrečzačela spoznavati, ko sem sprejela delovno
mesto šolske knjižničarke na Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Po poklicu sem
likovna pedagoginja in knjige so moja prva, druga, tretja, no, četrta ljubezen pa res
(možin dva otroka). So pa pribežališče za vse hude ure s temi mojimi prvimi tremi
ljubeznimi;-). Tipne slikanice pa me zanimajo že od zaključka srednje šole.
Delo v knjižnici, pomočpri preoblikovanju učbenikov za slepe in slabovidne ter
iskanje slovenske, predvsem strokovne literature, prilagojene naši šolski populaciji,
me je postavilo na trdna, realna tla. Postavljala so se mi vprašanja: kako slepim in
slabovidnim otrokom približati literaturo, kje in kako najti informacije za vse možne
šolske seminarske naloge, če informacijski viri niso prilagojeni slepim in slabovidnim.
Začela sem iskati alternative.
Internet omogoča ogromno. Samo znati je potrebno, pa saj se še kar naprej učim, na
primer: od povečav besedila v PDF obliki lahko besedilo prekopirašin prestaviš,
računalniški program potem lahko to prebere, čeprav je res, da do tega z učenci še
nismo prišli). Merilo pri iskanju dostopne literature preko interneta mi je bilo: (a) da je
besedilo brezplačno in (b) da je besedilo berljivo (OCR) oz. se da z njim operirati
(ker je na spletu še veliko skeniranih knjig v recimo gif formatu, s katero pa si ne
moremo nič kaj dosti pomagati, če so črke slabe, s serifi, slika internetnim
zmogljivostim primerna (beri slaba kakovost) in tako niti povečava za slabovidne nič
ne pomaga, kaj šele slepim).
Tukaj predstavljam nekatere povezave
1. Začnimo na začetku knjig, pri Bibliji. Le-to lahko berete ali poslušate (a niso še vsi
odlomki prebrani), na internetni strani
Rikoss 2 / 2009 18
http://www.biblija.net oz. http://www.biblija.net/audio/,
kjer je Biblija razstavljena na posamezna poglavja, ki jih morašklikniti. Naročišse
lahko tudi na »prebiranje« Biblije skozi leto, vendar ga ne priporočam, ker zelo
zmedeno predstavi posamezna poglavja iz Nove in Stare zaveze hkrati (recimo malo
Luke, malo Mojzesa in na koncu en Psalm).
2. Preko internetne strani NUK-a
http://www.nuk.uni-lj.si/ (levo spodaj, digitalna knjižnica) lahko dostopate do več
zanimivih portalov.
3. En je digitalna knjižnica Slovenije oz DLib,
http://www.dlib.si/
Le-ta omogoča enostaven brezplačen dostop do besedil ter slikovnih in zvočnih virov.
Tam lahko prebirate članke izpred 50 let (avtorske pravice) in brskate po sodobnih
znanstvenih člankih, ki jih lahko odprete v pdf ali html obliki. Naročite pa lahko tudi
digitalne kopije knjig iz njihovih zbirk monografskih publikacij, natisnjenih med letoma
1501 in 1945, ki jih recimo še niso poskenirali. (RIKOSS bi tudi lahko bil tam.
Potrebno se je le registrirati preko portala Svarog.) Recimo, da vas zanima časopis
Vesna iz leta 1892. Poiščete ga v iskalniku ter odprete številko, ki vas zanima, v html
formatu. Če vam nabor črk ne odgovarja, enostavno prekopirate tekst ter jih v
domačem programu za urejanje besedil, spremenite. Večjo težavo boste imeli pri
pregledovanju rokopisov, npr. Škofjeloškega pasiona iz leta 1721, ki ga odpre v
programu FlashPageFlip, ki ne zazna črk (problem pa je tudi pri samem branju teh
»krac«), možnost povečave pa je minimalna (na 1:1). Če pa vas zanima nek sodoben
članek (trenutno do leta 2007) iz revije Psihološka obzorja, vam branje ne bo delalo
toliko težav, ker je predstavljen v pdf formatu v črkah, ki so nam bolj domače, pa tudi
v html. Kliknite na povezavo Zbirke in videli boste koliko sodobnih strokovnih revij se
že nahaja v tem prostem pristopu. DLib zopet posodabljajo in v tem času, ko pišem,
preverjajo beta verzijo sodobnejše različice.
3. Drug je Mrežnik
http://www.nuk.uni-lj.si/nuk/mreznik.asp
kjer imate nabor povezav do različnih bibliografskih zapisov, abstraktov (recimo ERIC
na temo izobraževanja), urejenih po abecedi, tematiki in tipu vira. Če sledite
povezavi, pa se prikaže podrobnejši seznam. Bližnjica odpre vir v novem oknu
brskalnika in vaše iskanje se lahko začne. Pomemben je še režim dostopa, ki pove,
od kod je možen dostop: npr. od kjerkoli s članskim geslom, z lokacij NUK in
Univerze v Ljubljani ali samo iz NUK…
Rikoss 2 / 2009 19
3. Tretji je Digitalna knjižnica Univerze v Ljubljani, oz. DiKul
http://dikul.uni-lj.si
omogoča študentom in zaposlenim na UL iskanje po več informacijskih virih in
dinamične povezave do celotnih besedil. Oglasite se v knjižnici vaše fakultete
oziroma oddelka ali tudi v NUK oziroma CTK, kjer bodo geslo vnesli v evidenco.
Geslo lahko začnete uporabljati takoj po vnosu.
4. Pri iskanju strokovnih podatkov pa ne moremo mimo Wikipedije.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Glavna_stran
spletne enciklopedije, ki nastaja s pomočjo prostovoljcev, kar pa tudi lahko pomeni,
da je, kot sami pravijo, »dovzetna za netočnost in vandalizem.« A konec koncev je
odlična odskočna deska pri raziskovanju nekega pojma. Ker je bilo v slovenski verziji
Wikipedije leta 2008 obrazloženih šele 74200 gesel, je nujno poznavanje tujega
jezika, saj nam že angleščina in nemščina odpirata prek pol milijona obrazloženih
gesel.
Od tukaj naprej pa se začne moje raziskovanje svetovne internetne baze. Kar med
drugim pomeni preusmeritev na angleško govorno področje.
5. Evropska knjižnica www.TheEuropeanLibrary.org
prinaša brezplačen vir povezav do 38 od 47 nacionalnih knjižnic po Evropi, ki
ponujajo knjige, revije, časopise, rokopise, zvočne in video arhive. Recimo, če od tam
dostopamo do slovenskih baz, nas bo večina povezav zopet pripeljala do DLib.
Delno je prevedena v večino evropskih jezikov. Torej, odvisno od posamezne
knjižnice, koliko besedila v celoti bomo našli. Verjetno pa boste vedno dobili vsaj
povzetke.
6. Europeana, digitalna knjižnica Evrope, pa vam brezplačno ponuja vire v
digitalizirani obliki (do sedaj 2 milijona). Zbirka evropske kulture, ne le knjižnic,
temvečtudi muzejev, arhivov…
http://www.europeana.eu/portal/
Potem ko v osnovni iskalnik (jezik si lahko izberete, vendar vas opozarjam, da je to
še beta verzija) vtipkate želeni iskalni niz, lahko nabor rezultatov zožite še po jeziku,
Rikoss 2 / 2009 20
državi, datumu, dobavitelju (katera nacionalna knjižnica) ter tipu (recimo video, slika,
tekst). Najdeno vam odpre v matičnem brskalniku zbirke (recimo v francoski
Nacionalni knjižnici in seveda vse v francoščini).
7. http://scholar.google.si/
vam tudi omogoča brskanje po člankih in knjigah, a le nekateri/e so brezplačne.
8. Tar Heel Reader http://tarheelreader.org/ ima zbirko brezplačnih enostavnih
knjižic, primernih za otroke. V našem primeru pa tudi za začetnike predvsem
angleškega branja, najdejo pa se tudi knjige v nemščini, francoščini, španščini,
italijanščini, hebrejščini in japonščini. Možen je tudi sintetizator govora. Kako to
zgleda? Iščešpo besedi ali pa izberešpodročje, ki te zanima, na desni strani, kak
drug jezik spodaj desno. Odpre se izbor priljubljenih knjig. Ko eno odpreš, se ti
prikaže na levi možnost govora, na desni spodaj pa obračašstrani. Knjige so
ilustrirane s fotografijami iz Flickr, kar pomeni, da prav vse tudi niso vedno primerne
za vse starosti (po njihovo, sama še nisem prišla do tega problema).
9. Bralniki elektronskih knjig:
Amazon ponuja Kindle2, brezžično napravo (iste tehnologije kot telefon) za branje
knjig, ki ponuja po novem tudi opcijo glasnega branja. Preko interneta naročišknjigo
(večkot 230.000 naslovov), surfašpo Wikipediji, blogih, internetnih časopisih…
napravica pa ti lahko bere. Spreminjašpa lahko tudi velikost pisave. Verjetno je
kakovost branja podobna današnjim garminom, kamor lahko tudi naložišknjigo in jo
bereš. Ameriška slepa in slabovidna javnost zaenkrat še preizkuša, predvsem pa se
že veselim razvoja te napravice (mislim, da se še ne da zamenjati pisave, povečati
kontrasta oz. obrniti belo na črno).
Kindle trgovina ima večkot 230.000 knjig, poleg tega pa še časopise, revije in bloge.
Hvalijo se, da karkoli naročiš, pride do tvoje napravice v 60 sekundah. Amazon pa ti
plača internetno povezavo, če dostopašdo interneta kot preko telefona, a to je
možno samo v ZDA, lahko pa dostopašpreko USB kabla, oz. brezžično, kot pri
računalniku. Nanj pa lahko posnameš (download) tudi preko 50.000 naslovov
zvočnih knjig iz naslednje povezave: http://www.audible.com/
Podobno napravo Kolibri ponuja tudi slovensko podjetje EPTS.
http://www.kolibrionline.com/
Enako kot Kindle2, nima osvetlitve in je zato branje podobno knjigi. Poslušašlahko
glasbo, predvaja pa datoteke PDF, TXT, DOC, HTML, MP3, WOL, BMP, JPG.
Rikoss 2 / 2009 21
Omogoča dvakratno povečavo in spremembo pisave. Tam imajo tudi zanimivo
povezavo za brezplačne vsebine (datoteke, ki se jih lahko bere s pomočjo Kolibrija).
10. Online Books Page oz. http://onlinebooks.library.upenn.edu/
Ponuja dostop do branja knjig, ki so brezplačno dostopne na internetu.
11. Za malo avantgardnega branja, gledanja in poslušanja pa je tu:
http://www.ubu.com/
UbuWeb je popolnoma neodvisen vir, posvečen vsem tokovom avant-garde,
etnopoetike in umetnosti nešolanih (outsider arts). Od bolj znanih stvari sem tam
našla PDF skene Dada revije iz let 1917-1918 ter recimo film za televizijo edinstven
govor Lacana z naslovom iz leta 1973, oboje v Francoščini. V Angleščini pa lahko
poslušate intervju z Jacques Derrida O religiji iz leta 2002.
12. Internetni arhiv http://www.archive.org/index.php pa je krona vseh strani. Je
neprofitna rastoča knjižnica internetnih strani in drugih kulturnih artefaktov v digitalni
obliki. Tam najdete filme, arhiv žive glasbe, audio knjižnico, tekste… . Knjižnico je
sestavil s pomočniki Brewster Kahle in njegov govor o tem lahko poslušate, ogledate
na prav tako odlični internetni strani,
13. http://www.ted.com/, ki pa je nekakšna knjižnica novih idej (navdihujoči govori na
različne teme posneti s kamero), zbirka predavanj znanih umetnikov, znanstvenikov,
osebnosti. TED (technology, entertainment, design) združuje ta tri področja (in še
več) na letnih konferencah, kjer so posamezni videi tudi posneti.
14. Večino tovrstnih informacij dobim preko NUKa in preko e-časopisov:
o Lighthouse International http://lighthouse.org/ , ki je neprofitna organizacija
posvečena ohranjanju vida in nudenju drugih rehabilitacijskih servisov, ki
pomagajo ljudem vseh starosti, da premagajo izzive ob izgubi vida.
o Bridge School http://www.bridgeschool.org/, šola za otroke z večjimi govornimi
in fizičnimi motnjami.
o National Federation of the Blind http://www.nfbnet.org/ oz. bolj točno
http://www.nfbnet.org/mailman/listinfo , kjer se dostopa do vrsto informacij
preko seznama e-poštnih informacij.
Rikoss 2 / 2009 22
Kakovost brezplačnih knjig je seveda na trenutke vprašljiva, a podarjenemu konju se
ne gleda v zobe, ali pač? Ko bo enkrat vse dosegljivo brezplačno, bo kakovost še
bolj variirala in bomo imeli tudi na kakovostni strani še večponudbe.
15. Če pa nimate časa brati, tako kot ponavadi jaz, pa nam ostane kak knjižni blog:
http://knjiznica-ljubljana.blogspot.com/
ter spletna različica revije Bukla
http://www.bukla.si/
Pa to ni še konec, veselim se že vaših odkritij in upam, da mi jih sporočite, da bomo
skupaj dopolnjevali naprej seznam dostopnih knjig in druge literature.
Na vrh
Rikoss 2 / 2009 23
7. TESTIRALI SMO: Test prenosnih snemalnikov
Radio študent Kult media: Ljubljana 25.02.2009
Avtor: BlažPetrovič
********************************************************
Na testu prenosnih snemalnikov, ki se je izvajal v studiju radia študent, pod okriljem
projekta kultmedia, smo bili prisotni: Bogdan Saksida, Borut Merič, tonski tehnik
Gregor Kastelic in moja malenkost BlažPetrović. Odločili smo se, da za projekt
kultmedia in tudi za slepe napišem neko osnovno predstavitev in različne značilnosti
modelov, ki smo jih testirali.
Testirali smo nekaj prenosnih snemalnikov, ki jih radijci uporabljajo pri svojem delu, v
glavnem na terenu, za terenska snemanja intervjujev, konferenc, raznih govorov,
včasih tudi koncertov. Testirali smo nekaj zadnjih popularnih modelov, ki se jih da
kupiti tudi pri nas. Testirali smo naslednje snemalnike znanih svetovnih proizvajalcev:
yamaha pockettrack 1 g, tascam dr 1, marantz pmd 620 in edirol r 09 hr. Medsebojno
se razlikujejo po različnih funkcijah: namenu uporabe, vgrajenem notranjem zvočniku
za lažjo kontrolo posnetega materiala, bolj ali manj kvalitetni izdelavi, uporabnosti za
slepe z vgrajenimi toni tipk, različnem načinu napajanja bodi si z notranjo vgrajeno
baterijo, ali z običajnimi AA baterijami, ki jih lahko sami zamenjamo, notranjem ali
zunanjem spominu, možnosti priklopa zunanjega mikrofona, boljšem ali slabšem
predojačevalcu in seveda kakovosti zvoka, ki igra, vsaj zame osebno,
najpomembnejšo vlogo. Vsak od snemalnikov ima vgrajen tudi notranji ali interni
mikrofon, snemajo na sd kartice ali notranji vgrajen spomin in vsi snemajo v
običajnem wav formatu, ali mp3.
Za relavanten test kakovosti zvoka posameznega snemalnika smo preko linijskega
vhoda, ki ga vsak od naštetih snemalnikov ima, s cd plošče posneli določeno
skladbo. Pri vseh snemalnikih smo uporabili isto skladbo, ki smo jo zaradi lažje
opaznosti razlik iz vsakega snemalnika posneli na istem tonskem nivoju. Ko smo
začeli poslušati rezultate snemanja, smo hitro opazili slišne razlike. Vsi, ki smo test
poslušali, smo se hitro strinjali z dejstvom, da nam je bil zaradi najboljše kakovosti
zvoka od vseh naštetih najbolj všečmarantz pmd 620. V podrobnejša tehnična
preučevanja, uporabnost za slepe, ali razporeditve tipk se nisem spuščal, zato vam
bom opisal samo glavne značilnosti posameznega snemalnika.
Tascam dr 1: Zunanji spomin, nekoliko večji, vgrajena baterija, možnost priklopa
zunanjega studijskega mikrofona in 2 interna vgrajena mikrofona. Zvočno povprečen,
za slepe težko uporaben, ker nima nobenih specifičnih piskov tipk, s katerimi bi si
lahko pomagali, nima vgrajenega zunanjega zvočnika za lažjo kontrolo in tudi zaradi
vrtečega navigacijskega gumba, ki ima premajhen razpon med posameznim
menijem, tako da se lahko zgodi, da se zaradi zelo majhnega razpona vrtečega
Rikoss 2 / 2009 24
gumba pomaknemo predalečod želenega. Ker slepi ponavadi tam, kjer nimamo
drugih možnosti, štejemo pritiske tipk, nas tu lahko zelo hitro zmede omenjena vrteča
tipka. Ker se vrti, korakov ne moremo šteti, če pa jo prehitro zavrtimo, pa se že
pomaknemo predalečin ne vemo več, kje smo ostali.
Edirol r 09 hr: Zunanji sd spomin, slepim zelo prijazen, tipke zelo dobro razločne in
logično ločene, zvočno povprečen (meni se je zdel nedinamičen), zelo dobra lastnost
je ta, da ima vgrajen interni zvočnik za lažjo kontrolo posnetega materiala, napajata
ga dve AA bateriji.
Yamaha pocket track 1 g: Vgrajen interni spomin 1 g, napaja se preko interne
baterije, zelo majhen, lahko se uporablja tudi kot USB ključ, vgrajen zvočnik, zvočno
vsaj zame ne dovolj kvaliteten (prevečšumov v ozadju), vgrajen interni zvočnik,
vgrajeni odlični piski tipk (za vsako tipko drugačen ton), kar se mi zdi izredno
uporabno za slepe.
Marantz pmd 620: Zunanji sd spomin, slepim zelo prijazen zaradi razporeditve tipk,
zvočno najkvalitetnejši od vseh naštetih, vgrajen interni zvočnik, napajata ga 2 AA
bateriji.
Namembnost uporabe:
Tisti pregovor malo dnarja, malo muske, še vedno drži. Žal pa se to sploh, na avdio
področju, najbolj izkaže za resnico, odvisno je samo od zahtev ali želja posameznika.
To se je izkazalo tudi pri primerjavi edirola in marantza. Vsi snemalniki posnamejo,
predvidevam da zaradi vgrajenih slabih predojačevalcev, nek šum, ki se ga je
pozneje težko znebiti. Vse pa je odvisno od namena uporabe. Če bomo snemali nek
govor, vendar pa za nas ne bo na prvem mestu pomembno, da je posnet v vrhunski
studijski kakovosti, temvečbo šlo bolj za razumljivost povedanega, bo vsak od
naštetih snemalnikov zadostil našim zahtevam. Omenjeni snemalniki se nikakor ne
morejo primerjati z diktafoni, ki so izključno namenjeni snemanju govora in tam je
vsebina pomembnejša od same kakovosti posnetega. Zato se, žal, za malo denarja
veliko muzike ne da dobiti. Odvisno je seveda od želja, zahtev in potreb
posameznika. Zame osebno je kakovost zvokana prvem mestu. Z avdijem se
ukvarjam že nekaj let in so mi izkušnje, ki sem si jih nabral v tem času, zelo
dragocene. Sam rajši poslušam posnetek s šumom, pa da ima boljši frekvenčni
razpon, lepšo dinamično odzivnost in jasnejšo zvočno sliko. Tako je bilo tudi v
primerjavi med marantzom in edirolom. Edirol je imel veliko manj šuma, je pa bil
dinamično, po odzivnosti, slabši od marantza. Tascam pa je bil nekje vmes. Šuma ni
imel, je pa zato precej težko uporaben za slepe. Tako da, kjer so plusi, so tudi
minusi, in obratno. Mislim, da sta tako marantz kot edirol dobra izbira, komur pa so
toni tipk in majhnost pomembnejši od kakovosti, naj si kupi yamaho.
Rikoss 2 / 2009 25
Cenovno so vsi snemalniki v približno istem rangu. Stanejo nekaj večkot 300 eur,
cene so približne, odločitev pa vaša!
Veliko užitkov vam želim pri snemanju in poslušanju ter čim lažji uporabi! Za dodatne
informacije sem vam na voljo preko e-pošte blaz.petrovic@telemach.net
Na vrh
Rikoss 2 / 2009 26
8. NAMIGI IN NASVETI: Posodabljanje računalniških programov, Pretvorite PDF
dokument v Word
Avtor in sodelavec: Brane But
********************************************************
Posodabljanje računalniških programov
Marsikdo si želi, da bi imel najrazličnejše programe, ki jih ima v svojem osebnem
računalniku, posodobljene in to čimprej, ko so posodobitve objavljene na spletnih
straneh. Brskanje po spletu za najnovejšimi posodobitvami našega programja pa je
za slepe in slabovidne zelo otežkočeno in zamudno, mnogi pa se pri takšnih opravilih
niti ne znajdejo.
Za takšne uporabnike osebnih računalnikov obstaja odličen program, ki programje
avtomatsko posodablja takoj, ko je to le mogoče. Takšen program pa bo seveda
prišel zelo prav tudi tistim, ki se na posodabljanje programov sami sicer dobro
spoznajo, jim bo pa to skrb in delo zelo olajšal.
Program UpdateStar, ki je brezplačen, dnevno preveri okrog 2,5 milijona programov
in te podatke shranjuje v svojo bazo. Nameščen UpdateStar pregleda, katere
programske vsebine imate naložene in vam redno javlja, če je za katerega od
nameščenih programov izšla nova verzija. Ob namestitvi novih programov
UpdateStar seveda začne avtomatsko skrbeti tudi za njihovo posodabljanje. Namen
UpdateStara, ki teče v ozadju in ne porabi veliko delovnega pomnilnika, je olajšati
delo pri posodobitvah programskih vsebin, ki jih uporabljate. Predvsem pa vam
skrajša čas za nepotrebno iskanje na spletu, saj preprosto stisnete na gumb
"download" in že vas preusmeri na stran, kjer si lahko snamete najnovejšo različico
programa.
Nekaterim pa bodo prišle prav tudi druge funkcije programa UpdateStar. Program
namrečomogoča tudi podaljševanje licenc, kupovanje plačljivih programov in kot
odličen se izkaže tudi za hitro preverjanje verzije določenega programa.
V najnovejši različici program UpdateStar sedaj ponuja tudi predpripravljene
pakete, ki se enkratno izkažejo pri še praznemu računalniku. Zaenkrat ponuja pakete
"Windows Starter Pack" (spletni brskalnik, e-mail odjemalec, OpenOffice,...) "Security
Starter pack" (vsi potrebni programi za zaščito računalnika), "Browser, Player &
Viewer Pack" (vse za splet in video), ki omogočajo, da hitro dobite vse programe, ki
jih bo vašnovi računalnik potreboval. In najboljše pri teh paketih? Vsebuje samo
programe, ki so neplačljivi.
Program UpdateStar si lahko brezplačno snamete na naslovu:
http://client.updatestar.com/en/download/ .
Povezava: http://www.updatestar.com
Vir: http://www.racunalniske-novice.si/
Pretvorite PDF dokument v Word
Rikoss 2 / 2009 27
Mnogi slepi in slabovidni na svojih računalnikih lažje berejo datoteke v formatu
Microsoft Word kot v formatu PDF. Za nekatere so datoteke v formatu PDF na
njihovih računalnikih celo povsem neberljive. Marsikomu bi zelo prišlo prav, če bi
lahko PDF, ki ga je prejel, pretvoril v format Word, saj bi datoteko le tako lahko
prebral, pa še urejati jo je mogoče.
Za pretvorbo datotek PDF v Word obstajajo različni programi, tudi zelo dragi, ki so že
profesionalni. Za le občasne potrebe po takšni pretvorbi so pa povsem ustrezni in
dovolj kvalitetni različni brezplačni programi.
Ena takšnih brezplačnih možnosti pretvorbe PDF v Word je na spletni strani
http://www.pdftoword.com, kjer se nahaja aplikacija PDF to Word. Gre za spletno
storitev, ki bo opravila pretvorbo PDF v Word popolnoma brezplačno.
Postopek obsega tri korake, ki so na spletni strani lepo označeni:
- V 1. koraku (Step 1) kliknemo gumb Prebrskaj in poiščemo oz. izberemo v našem
računalniku datoteko PDF, ki jo želimo pretvoriti v Word.
- V 2. koraku (Step 2) izberemo želeni format, v katerega naj bo izbrana datoteka
PDF pretvorjena: Word ali RTF (Rich Text Format).
- V 3. koraku (Step3) v okence vpišemo naše-poštni naslov, na katerega bomo čez
čas (običajno že čez nekaj minut) prejeli e-pošto, ki bo v priponki vsebovala
pretvorjeno datoteko.
Priporočljivo je, da v 2. koraku izberemo format Word in ne RTF, saj bo v Wordu
pretvorjena datoteka veliko bolj podobna originalni PDF postavitvi. Končna podoba
pretvorjenega dokumenta bo tudi sicer lahko bolj ali manj različna od originala (na to
vpliva vsebina dokumenta, sama postavitev, količina slik idr.). Zagotovo pa bo
pretvorba datotek PDF z besedilom v Word na predlagani način dovolj kvalitetna in
bo povsem zadovoljila naše potrebe.
Povezava: http://www.pdftoword.com/
Na vrh
Rikoss 2 / 2009 28
9. OGLASNA DESKA: Priporočila in smernice za izdelavo mobilne spletne strani
Avtor in sodelavec: Davor Krajec
********************************************************
Aktualni statistični indikatorji nam kažejo, da rast vsesplošne rabe svetovnega spleta
v globalnem merilu presega magično mejo milijarde uporabnikov. Prav tako
informacijsko visoko osveščena Slovenija že presega množico milijona aktivnih
uporabnikov, med katere spadamo tudi slepi in slabovidni. Neusahljiv potencial spleta
bo nenehno skrbel za rast števila uporabnikov do trenutka, ko bo svet v vsej svoji
mogočnosti postal globalno povezana entiteta. Infiltracija spleta bo dosegla status
našega najzmogljivejšega orodja za zadovoljevanje raznih potreb.
Tradicionalna uporabniška izkušnja rabe spleta preko stacionaranih in prenosnih
računalnikov z vse večjo intenzivnostjo prehaja v svojo podmnožico, preoblečeno v
novo uporabniško izkušnjo, poimenovano mobilni splet. Razširjenost žepnih
pametnih elektronskih sivih celic v obliki mobilnih telefonov je dosegla raven
integracije v posameznikov vsakdanjik v takem obsegu, da enostavno ni veččloveka,
ki bi lahko shajal brez njega. To dejstvo seveda ni ostalo skrito budnim očem
podjetnih umov, ki v zakulisju vztrajno preučujejo novo ciljno tržno množico ter že
razvijajo napredne storitve, katerih dobrine bomo zdajci okusili. Nisem pa povsem
prepričan da se ljudje zavedajo trenutne stopnje uporabniške izkušnje, ki se
ilustrativno identificira z uporabniško izkušnjo svetovnega spleta v letu 1998. Le leto
pozneje je svetovni splet doživel veliki »bum« prehoda v »mainstream«.
V maju daljnega leta 1999 je svetovni splet dobil prve mednarodne smernice razvoja
univerzalno dostopnih spletnih strani, poimenovanih z Web Content Accessibility
Guidelines 1.0, ki so bile v veljavi vse do 11. decembra 2008, ko smo končno
dočakali nov de facto standard WCAG 2.0. Novi standardi so zahvaljujočobsežnim
testiranjem postali kompaktni, logično strukturirani v 12 temeljnih smernic razdeljenih
v štiri uporabnostne principe. V okviru vsake smernice so podrobno predstavljene
tehnike s primeri dobrih praks. Vsi posamezniki, željne spoznavanja novih
standardov WCAG 2.0, so vabljeni k obisku spletne povezave:
http://www.w3.org/WAI/WCAG20/glance/.
Vse premalo pa je storjenega na promociji novih standardov. Poslužiti bi se bilo treba
odmevnih medijskih kampanj in predstaviti vsesplošne koristi upoštevanja novih
smernic. Navsezadnje ne gre za pristope, ki zahtevajo dodatna finančna sredstva,
gre za odprtost spletnih razvijalcev in pripravljenost kreiranja splošne družbene
koristi, ki bi jim v končni fazi postregla s profitom. Na mednarodnem trgu ustvarjalcev
programske opreme, namenjene razvoju spletnih strani, je vspodbudno dejstvo, da
so WCAG 2.0 standardi postali integralni del programske opreme, kot del modula, ki
omogoča testiranje skladnosti s smernicami. Vprašanje je le, koliko spletnih
razvijalcev se poslužuje te možnosti v slovenskem prostoru.
Relativno solidno pokrito področje univerzalne spletne dostopnosti se v svetu
mobilnega spleta srečuje s precejšnjim kaosom, kjer uporabnik dobi občutek, kot bi
ugriznil v nedozorel sadež.
Problematika mobilnega spleta
Rikoss 2 / 2009 29
Večina spletnih strani je razvita z namenom prikaza na običajnem računalniškem
zaslonu. Za pravilen prikaz poskrbijo eni bolj drugi manj dodelani spletni brskalniki.
Uporabniška izkušnja Prikaza na zaslonu mobilnega telefona pa je vse prej kot
zadovoljujoča. Spletne strani se ne prikažejo v obliki, ki jo uporabnik pričakuje.
Majhni zasloni uspejo prikazati le delček celote, nenehno je treba uporabljati
pomikanje levo in desno, kar marsikoga odvrne od nadalnje uporabe. Prikaz slik
velikokrat prekrije temeljne predele spletne strani, npr. navigacijo, iskalno polje. Pri
uporabnikih z okvaro vida je mentalna slika spletne strani povsem porušena.
Vnos teksta preko mobilnika je precej okorna operacija, saj ni na razpolago
tipkovnice v polni velikosti in funkcionalnosti. Že pri vnosu malce daljših spletnih
naslovov lahko porabimo precej časa, da jih pravilno vpišemo. Izpolnjevanje in
potrjevanje spletnih obrazcev lahko postane pravi podvig, po eni strani zaradi
nepreglednosti, po drugi strani pa zaradi nejasnega sosledje polj. Slaboviden
uporabnik je dobesedno zgubljen in enostavno opusti izpolnjevanje.
V mobilnem spletu je prenos podatkov plačljiv in kaj hitro se zgodijo scenariji z
nepredvidenimi zneski računov ob koncu meseca. Šteje vsaka slika, reklamni napis,
multimedijska vsebina. Posebej precenjena se uporaba mobilnega spleta kaže pri
gostovanjih v tujih omrežjih.
Uporabniki mobilnega spleta si absolutno ne želijo obsežnih, posledično počasnih
spletnih vsebin. V večini primerov imajo jasen cilj pri njegovi uporabi. Informacija naj
bi bila hitro dostopna, brez premagovanja množice povezav do končne informacije.
Problematiko mobilnega spleta navsezadnje predstavlja tudi pisana množica
raznoraznih mobilnih naprav, od katerih vsaka po svoje uspe prikazati svetovni splet.
Tako ponovno prispemo do ugotovitve, da brez standardizacije razvoja mobilnih
spletinh strani ne bomo prišli prav daleč. Zavedajočse navedenega, so bile julija
2008 v okviru konzorcija WAI - Web Accessibility Initiative objavljene prve
mednarodne smernice razvoja za mobilni splet MBWP 1.0 - Mobile Web Best
Practices, ki v sinergiji z WCAG 2.0 ponujajo skupek trenutno najbolj doslednih vodil,
ki lahko privedejo do uporabniške izkušnje, znane iz tradicionalne rabe spleta. V
okviru MBWP 1.0 je osnovana tudi priporočena temeljna osnova za zagotovitev
zadovoljive uporabniške izkušnje. Poimenovali so jo Default Delivery Context – DDC,
ki predlaga naslednje:
- priporočljiva širina zaslona 120 px,
- privzet označevalni jezik XHTML Basic 1.1,
- znakovna tabela UTF-8,
- slikovni formati JPEG, GIF 89a,
- barvna paleta minimalno 256 barv,
- maksimalna velikost posamezne strani 20 kb,
- podpora stilskim predlogam CSS,
- protokol HTTP 1.0 ali 1.1,
- brez podpora skriptam z odjemalčeve strani.
Zgoraj navedene karakteristike DDC zvenijo precej tehnično, marsikomu
nerazumljivo. Namenjene so zgolj predstavitvi in morebitnemu osveščanju dotične
strokovne javnosti.
Rikoss 2 / 2009 30
Iz povsem svoje uporabniške izkušnje v mobilnem spletu sem prišel do dodatnih
priporočil, ki so skladna z MBWP 1.0. Treba je minimalizirati število slikovnih
elementov. Če se izkažejo kot nujno potrebni, jih je treba opremiti z ALT atributom,
tako da je pomen slike razumljiv tudi uporabnikom z okvaro vida. Slikovni elementi
naj bodo v kontekstu z vsebino. Uporaba slik, kot ozadja spletne strani je skrajno
nepriporočljiva. Velikost posamezne slike naj ne presega 100 px. Velikosti slik morajo
biti definirane v izvorni kodi. Pri uporabi stilskih predlog je treba zagotoviti
konsistenten prikaz spletnih strani tudi brez njih. Uporabniški vmesnik je treba razviti
za dosego maksimalne berljivosti. Prikaz vsebine naj bo v enostolpični obliki z
logičnim sosledjem elementov mobilne spletne strani. Vsebini je smiselno dodeliti
levo poravnavo. Razvijalci naj za potrebe razvoja mobilnih spletnih strani ne
uporabljajo: tabel, pop-up sporočil, okvirjev, slikovnih zemljevidov in dinamičnih
elementov, ki zahtevajo uporabo tipkovnice in miške.
Odslikava trenutnega stanja mobilnega spleta jasno kliče k sistematičnemu pristopu
in standardiziranemu razvojnemu postopku. Po napovedih Juniper Research bo trg
mobilnega spleta iz trenutne vrednosti 5.5 biljona dolarjev v letu 2013 dosegel
vrtoglavo vrednost 24 bilijonov dolarjev. To je še dodaten argument, ki potrjuje
dejstvo, da bo mobilni splet v prihodnjih letih postal vsaj tako pogosto uporabljen, kot
običajna oblika spleta. Navsezadnje ne gre spregledati mlade generacije, ki že
veselo koristi storitve mobilnega spleta druge generacije, kjer so soudeleženi kot
kratorji vsebine. Gonilna sila mobilnega spleta bodo/so socilana omrežja, neposredno
sporočanje, geo storitve in postopno se jim bodo pridružile storitve javne uprave ter,
kot pika na i, volitve preko mobilnika, ki so v napredni Estoniji že del prakse.
Mobilni splet ima zagotovljeno prihodnost. Vprašanje je le, če bomo njegove dobrine
lahko enakovredno koristili tudi uporabniki z okvaro vida.
Viri:
1. http://www.w3.org/WAI/intro/wcag.php
2. http://www.ris.org/
3. http://juniperresearch.com/shop/viewreports.php
4. http://www.codefactory.es/en/
Na vrh
Rikoss 2 / 2009 31
10. NOVIČKE: Google se podaja v e-knjige, Pripomočki za slepe in slabovidne;
Zoom-Ex, Zoom-Extra, EyePal in Graduate, Amebis Besana– pregledovalnik
slovenskih slovničnih napak, Goljufije na Bolha.com
Avtor in sodelavec: Robert Hrovat Merič
********************************************************
Google se podaja v e-knjige
Google je potrdil govorice, da nameravajo do konca leta vpeljati novo storitev, s
katero bodo lahko založniki prek spleta prodajali knjige v elektronski obliki, uporabniki
pa bodo lahko iskali po vsebini prek običajnega spletnega iskalnika. Google želi s
tem okrepiti svoja prizadevanja za odprto platformo na področju elektronskih knjig,
čeprav nova iniciativa ni neposredno povezana s predhodnimi projekti, denimo
optičnim branjem obsežne knjižnice knjig v javni lasti.
Google naj bi zgradil digitalni ekosistem za elektronske knjige, ki jih bo mogoče kupiti
in pregledovati na različnih napravah, od osebnih računalnikov, mobilnih telefonov do
specializiranih bralnikov za knjige. S tem večkot očitno ciljajo na Amazon.com in
njihov uspešni bralnik Kindle, za katerega je danes na voljo že večkot 280.000
naslovov. Za zdaj pa še ni jasno, kako bo nova storitev zgrajena, saj viri iz družbe
trdijo, da v podjetju ne poteka noben razvoj specifičnih bralnikov, ki bi pripeljal do
naprav, kakršna je Amazon Kindle.
Vir: Revija Monitor
Pripomočki za slepe in slabovidne: Zoom-Ex, Zoom-Extra, EyePal in Graduate
Vsi ti tehnični pripomočki so med seboj podobni, vendar se razlikujejo po
funkcionalnosti, ki jo ponujajo. Po obliki je na primer skener lahek in enostaven za
uporabo. Kamera visoke ločljivosti omogoča hitro in natančno zajemanje gradiva. S
pomočjo programske opreme Zoom-Ofice, ki je nameščena v računalnik in je
sestavni del naprave omogoča slepim in slabovidnim osebam branje poljubnega
besedila in poljubne dolžine na zaslonu računalnika ali brajevem zaslonu / vrstici.
Hitrost optičnega branja, je do 20 strani na minuto. Tekst se lahko postavi v 4
različne oblike: v stolpec, v stolpec z vmesnimi črtami (črte na odstavkih), vrstico ali
Rikoss 2 / 2009 32
besedo. Napravo upravljate z različni kombinacijami tipk na računalniku. Zoom-EX
ima naslednje funkcije: povečava/pomanjšava, izbira barve besedila ter barve ozadja,
vrtenje slike, hitrost pomikanja besedila, itd.. Največja posebnost Zoom-Ex je v tem,
da se skenirano besedilo lahko pretvori v zvočno datoteko, kar pomeni, da računalnik
bere skenirano besedilo s pomočjo računalniške sinteze govora v različnih jezikih.
Zvočno datoteko je možno shraniti v MP3 datoteko in naložiti na Mp3 predvajalnik ali
posneti na CD. Tekstovno datoteko je prav tako mogoče shraniti in obdelati z
urejevalnikom besedila. Za ljudi z disleksijo je uporabna funkcija, kjer se besedilo na
zaslonu pomika, trenutno brana beseda je poudarjena, istočasno pa je besedilo
brano v zvočni obliki (TTS-text to speach).
Zoom-Extra je v osnovi enak aparat kot Zoom-Ex s tem, da mu je dodana kamera za
daljavo. Poleg glavnih svetovnih jezikov (angleški, nemški, francoski, ...) je aparat
ustrezno opremljen tudi za branje slovenskega jezika.
Podobne lastnosti veljajo tudi za EyePal, ki je namenjen slepim uporabnikom, s tem
da se besedilo ne prikazuje na zaslonu, temvečga program pošilja na brajev zaslon /
vrstico.
Graduate (pripomoček za slabovidne) pa je idealna rešitev namenjena predvsem
šolarjem, dijakom in študentom. Namenjen je priklopu na prenosni računalnik, tako
se oboje enostavno prenaša. Povečava je do 50x, upravljanje je s tipkami na
tipkovnici. Slika se lahko shrani v računalnik za kasnejšo uporabo. Besedilo je možno
brati v umetni kontrastni pozitivni ali negativni sliki. Ista kamera se lahko uporabi tudi
za daljavo na primer za gledanje na tablo. Napajanje je preko USB priključka, tako da
ne potrebujete posebnega napajalnika, kar poveča prenosnost naprave ter
neodvisnost od električne energije.
Zastopnik za te tehnične pripomočke je podjetje DIOPTA, tel.: (01) 519 81 48 ali
GSM: 041 730 590.
Vir: Robert Merič
Amebis Besana– pregledovalnik slovenskih slovničnih napak
Rikoss 2 / 2009 33
Amebis Besana je programski pripomoček, ki odkriva slovnične in slogovne napake v
slovenskih besedilih in največkrat tudi predlaga, kako jih popraviti. Ob tem prikaže
tudi razlago, kaj naj bi bilo narobe. Besano je možno uporabljati na dva preprosta
načina: kot samostojen računalniški programček za pregledovanje slovničnih napak v
poljubnem slovenskem besedilu, ali pa kot del pregledovalnika besedil (črkovalnik) v
urejevalniku besedil Microsoft Word. V slednjem primeru se integrira v omenjen
program in ga s pritiskom na F7 uporabljamo tako, da se pokaže okence s stavkom,
v katerem se nahaja napaka, pojasnilo o napaki in predlog za popravek. Če se
strinjamo s predlogom za popravek, samo kliknemo na gumb spremeni (ali alt+s, ali
alt+a) in program nadomesti napačno natipkano besedo s pravo. V primeru, ko gre
za slovnične napake, pa moramo predloge programa vtipkati in klikniti na gumb
spremeni.
Čeprav program še ne more odkriti prav vseh napak, ker nekatere izhajajo iz
pomenske ravni, pa omogoča, da besedilo hitro in enostavno popravimo do stopnje,
ko je dovolj korektno, da ga oddamo. Če želimo, da bo povsem slovnično urejeno, pa
gremo še enkrat ročno skozi besedilo in popravimo morebitne napake. V tem primeru
jih bo neprimerno manj, kar nam pohitri in poenostavi delo. Toliko bolj to velja za
slepe ali slabovidne, kjer je pregledovanje besedil počasno in naporno delo. Enako to
velja za tiste, ki slovnično niso najbolj vešči. Vsi pa vemo, da če oddamo besedilo, ki
ni tipkarsko in slovnično urejeno, zgleda kot da bi hodili po svetu strgani in umazani.
Več informacij dobite na spletni strani Amebis iz Kamnika (spodnji link), ali na
telefonu 01 / 831-0580, ali po e-pošti: info@amebis.si
Vir: http://besana.amebis.si/
Goljufije na Bolha.com
Goljufi iz tujine iščejo svoje žrtve tudi na slovenskem posredniškemu portalu
Bolha.com. S ponarejenimi sporočili banke svojo žrtev prepričajo, da so dogovorjeni
znesek plačali, zato žrtev predmet prodaje odda na pošti, plačila zanj pa na koncu ne
prejme. SI-CERT je v preteklih mesecih obravnaval večmed seboj zelo podobnih
primerov, zato vsem prodajalcem na Bolha.com svetujejo veliko mero previdnosti pri
ponudbah iz tujine.
Rikoss 2 / 2009 34
Na goljufije je opozoril SI-CERT, slovenski center za posredovanje pri internetnih
incidentih, ki deluje v okviru Akademske in raziskovalne mreže ARNES. Njegova
naloga je koordinacija reševanja omrežnih varnostnih incidentov, strokovna pomoč
pri incidentih in obveščanje širše javnosti o aktualnih varnostnih problemih.
Vir: Računalniške novice
Na vrh
========================================================
Oblika, ime in vsebina e-revije RIKOSS so avtorsko zaščiteni. Protizakonito je
kopiranje, posredovanje ali kakršna koli drugačna uporaba brez pisnega dovoljenja
uredništva.
Revijo ste v skladu s 45a. členom Zakona o varstvu potrošnikov prejeli na osnovi
vaše prijave na spletnih straneh revije Rikoss ali na osnovi vaše ali prijateljeve
elektronske prijave. V primeru, da ste pomotoma dobili e-revijo ali je ne bi želeli več
dobivati, vas prosimo, da nam sporočite in IZBRISALI vas bomo iz seznama
naročnikov.
Predloge/pripombe, naročila/odjavo, pišite na uredništvo.
© 2002-2009, Uredništvo Rikoss, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije