LISTEK t. Skoraj ob vsaki priliki omenjamo vojno, ki nas je vrgla iz normalnega življenskega tira v popolnoma nove razmere. Vsakdo občuti vojno vec ali raanj. Najhujše so prizadeti krogi, ki imajo malo izobrazbe. Mnogim manjka celo ljudskošolska, popolne analfabete najdemo. Darres globoko obžalujejo, da niso obiskovali šol, ker vojna jim je pokazala potrebo naobrazbe in zato se manjša število šolskih nasprotnikov dan za dnem. Z nervoznostjo pričakujemo poročila dragih svojcev in koliko je danes še ljudi. ki ne znajo pisati! Najdejo se dobri ljudje, ki pomagajo takim revežem, a večkrat se pa tudi zgodi, da so prepu^ceni žalostni svoji usodi. Naslednja epizoda nas seznanja z enim takih usmiljenja vrednih analfabetov, kakoršne najdemo med starejširai črnovojniki. Tam s škofjeloških hribov so ga ob izbruhu ital. vojne kar na hitro upoklicali, kakor se je to zgodilo marsikomu tam ob meji. Dodelili so ga rjašim domobrancem. Težko mu je bilo prve čase, mož je bil pri petdesetih in ni nosil nikoli prej cesarske suknje. Snovali smo novo ..podjetje" pri stotnijskem gospodarstvu. Tvornice lestenin niso dobivale moke in naravna posledica je bila, da smo se morali odvaditi dobrotam naših domacih nPekatet". Treba je bilo ustanoviti Znidaršičevi tvornici ,konkurenčno" podjetje. Ni lahko kar čez noc postati slavni tvrdki nnevaren konkurent". Imeli smo namrec moko in morali smo jo primerno porabiti, Stvar ni bila tako lahka kot bi mogoče mislila katera cenjenih gospodinj. Cele ure sem stal po svojem vsakdanjem poslu pri mizi in tehtal in meril in računal, dokler nisem zadel pravega, ki je odgovarjalo gospodarskim in službenim predpisom. Testo je bilo namreč treba napraviti in spraviti v pravo zvezo primerno količino moke, vode, jajec in soli in to ne mogoče za družinico petih oseb, ampak družino, ki broji 1200 glav, ki jim pristoja po predpisih toliko in toliko gramov testenin. Te morajo biti take in take ter smejo veljati toliko in toliko. Gospodinjstvo v veliktm zahteva namreč veliko več teorije, kakor bi kdo mislil. Svinčnik in tehtnica sta v kuhinji danes prav tako potrebna kot lonec in kuhalnica. Tehtnica ne vara, pač pa oko in v današnjih časih delamo z njo prihranke. Testo smo mesili z amerikanskim strojem, ki je preprost in uporaben v manjši obliki tudi za manjšo kuhinjo. Stroj ima na kljuki pritrjeno visoko pločevinasto skledo, ki se vrti okoli svoje osi, ki je podaljšana ob dnu in pokončni steni in je podobna ukrivljenemu topemu nožu. Oddaljen je ta le za dobri prst od dna in stene. Vse sestavine, ki jih rabimo za testo, denemo v to skledo in jo začnemo vrteti z v ta naraen nameščeno kljuko. Vsa zmes mora skozi prst široki prostor med nožem in steno in zato se kaj dobro in hitro zmeša; o petih minutah imate testo gotovo. Nam se je ta aparat vrlo dobro obnašal. Testo smo potem zvaljali in osušili. Potem smo ga polagali v stroj, ki nam ga je razrezal, kakor smo hoteli. Navadno smo pa delali rezance raznih širin in krpice. Ves obrat je bil sicer preprost, a posla je bilo dovolj, ker je bilo treba napraviti velike ranožine testa in testenin. Med vojaki III. vrste sem izbiral delavce za svojo ntvornico". Invalidi, superbitriranci, nesposobni za službo z orožjem so se prerivali na tesnem dvorišču stare pošte. Vprašal sem, kdo hoče prostovoljno na delo. Gnjeca se je začela deliti in do raene se je pririnil starejši človek otožnih a prijaznih modrih oči. ,Jaz bi delal, kar bi hoteli, dolgčas mi je", je rekel. Tiho je opravljal svoj odkazani posel bolje nego kdo drugi. Nekoč sva ostala sama v delavnici. Naenkrat odloži delo in globok vzdih se mu izvije iz prsi. Najina pogleda sta se srečala: moj vprašujoč, njegov proseč. nKaj bi radi očka", ga vprašam. Zopet so me pogledale njegove modre oči proseče, v srce segajoče, a beseda mu je bila obtičala v grlu. Slednjič pa je bilo videtj, da je premagal ves strah in rekel je: ,,Prosim vas, kakor se Bog lepo prosi, napišite mi eno karto, plačam Vam !a Rad sem mu pritrdil in bil takoj pripravljen seveda brezplačno mu uslišati njegovo prošnjo. Nervozno so odpenjali prsti gumbe pri bluzi in roka rau je segla pod bluzo v telovnik, kjer mu je na srčni strani počivalo vse najdražje. Vmazano kožnato listnico je držal v rokah in iskal po njej. Dal mi je z otročjo roko pisano vojnopoštno dopisnico in rekel: nOd doma mi pišejo". Odmotal je še drugo stvar — sliko žvoje drusine in mi jo poral. »Enajst otrok", sera vskliknil, nto je lepo, toliko otrok, srečni ste!" Mož je bil zopet v zadregi in ni vedel ali govorim resnico, ali se samo šalim. Ko je pa videl, da lem resen, je rekel z jokajočim glasom: «Gospod, enajst otrok in žena je dvanajst skrbi in hiša in živina, jaz pa ne znam ne brati ne pisati. Teden dni že nosim lo karto v žepu, pa nikogar ne upam prositi, da bi mi jo prebral, ker se bojim, da se bodo iz mene norčevali, češ vojak, pa ne zna čitati. Tako mi je hudo, da Vam ne morem povedati." In zdrčala je bistra solza iz skaljenih oci in dmga in tretja po razoranem licu. Mož, oče enajstih otrok je plakal, ker je bil analfabet. Mrak se je jel plaziti v delavnico, atmosfera je postala neznosna — tudi mene je tiščalo v grlu. Precital sem mu dopisnico, kaj delajo njegovi doma. Potem sva pa pisala karto polno gorečih pozdravov in tolažilnih besed ljubljeni ženi in drobnim otročičem tja v škofjeloške hribe. Mož je bil pomirjen in olajšanega se je čutil. Pravil mi je, da je silil otroke v šolo, ker je že veckrat videl, kako ne srečen je clovek, Se ni šolan. Posebno za dečke je bil v skrbi, ali se sedaj tudi uče in ali so šole odprte. Rekel sem mu: BPouk je sicer skrajšan, a se vseeno vrši; ucitelji smo tudi pri vojakih." Ko je to slišal mož, me je prijel za roko in dejal: BDobro zdravje vam in vašim vsem, učitelj !* Božo Račič.