—.    188   «—
Strah.
Naš hlapec Miha je kot zajec plah   Prišel je dan — in mlin je žito mlel,
in pravi, da ponoči gaje strah          zvečer pa Mihec ga je v vrečo del
\~, • i.
5 pšenico oče pošljejo ga v mlin,      In šel iz mllna je opolnoči,
na pot mu dajo dober opomin:         prepričan, da strahov na svetu ni.
.Strahov ne boj se, Nlihec, in nočl,    Uzrl pred sabo je že rodno vas;
a le varuj hudobnih se Ijudi!"           kar ostrmi in zakriči na glas. —
Koraka Mihec hitro v temno noč,      Črn mož pred njim je v mesečini stal
skrbno okolo sebe vedno zroč.            in kot peklenšček se mu je smejal.
Ko ves zamišljen tja čez polje gre,    Od sebe vrečo Mihec je zagnal,
v molitvi vroči usta mu drhte:          takoj doniov prestrašen je zbežal. <      ,
.0, večni Bog, le skrajšaj mojo pot,   Tam v konjskem hlevu sejebržzaprl
da kmalu slišal mlina bl ropot"       in skoraj od strahu bi bil umrl. . .
In glej! Že čuje Mihec šutn vode,      Ko pa napočil jutranji je dan,
in kmalu mlinar vrata mu odpre.      od vseh je Mihec bil zasmehovan.
In z rame vrečo v mlinu je zagnal   Saj se je dimnikarja v noči bal,
in ves utrujen tam na tleh zaspal..     ki je pred njim ves črn na poti stal.
J.S.