V SREDO 31. DECEMBRA VSI V ULICO ALSINA 2832. KJER BO PRIREDIL “SLOVENSKI DOM” OB
9 URI ZVEČER “SILVESTROV VEČER”!
COBREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesión 1551	Periódico de la Colectividad Yugoeslava Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878.	NAROČNINA: Za Ameriko in sa celo leto $ arg. 6.—; aa pol leta 3.50. Za druge dežele 2.50 USA-DolarJOT,
Dirección y Administración: GR AL. cesar Díaz 1657, u. T. 59 - 3667 - AÑO (Leto) XII. BUENOS AIRES, 26 DE DICIEMBRE (DECEMBRA) DE 1941 Núm. (Stev.) 46		POSAMEZEN IZVOD: 10 ctvs.
Rusi še zmerom v ofenzivi
j HITLER SE JE SPRL S SVOJIMI MARŠALI, ODSTAVIL VON BRAUSCHITZA TER SAM PREVZEL VRHOVNO VODSTVO VOJNIH OPERACIJ — GOEBBELS PRAVI, DA RUSI PO ŠTEVILU IN MATERIJALU PREKAŠAJO NEMCE — BRITANSKA VOJSKA ZASEDLA BENGASI — CHURCHILL KONFERIRA V WASHINGTONU Z ROOSEVELTOM — POLOŽAJ NA PACIFIKU
...in mir ljudem na zemlji...
Tako so prepevali nebeški poslanci v noči, ko se je rodil On, ki je pozneje oznanjal mir, spravo in ljubezen. V revni skalnati votlini — v zasilnem zavetišču pastirjev — je bil rojen in ovce so Mu delale družbo. Pastirji so prišli v votlino klanjat se Odrešeniku — prinašalcu miru in Modri s svojimi karavanami so Mu od daleč prinesli darov. .. Toda bil je tudi Herod, ki se je Njega bal ter ga hotel umoriti; bal se je za svojo slavo in bogastvo. V svoji fanatični besnosti je dal pomoriti ogromno število novorojenčkov, misleč, da je med njimi tudi On. On se je rešil, da bi nam oznanjal mir.
Mir. že skoro dvatisoč let išče človeštvo miru v Njem. Ljubite se med seboj!, je bil Njegov nauk. A miru ni. Vedno so bili Herodi, ki so nastopali v vseh mogočih oblikah ter sejali sovraštvo med narodi in posamezniki. že pred Njegovim rojstvom so bile podane zapovedi, ki pravijo: Ne ubijaj!, Ne kradi!, Ne pričaj po krivem!, a Herodi so se vedno rogali postavam, ker jim je bila lastna oseba vse. Za trpljenje in bedo podrejenih se niso brigali. Njim je bilo le za slavo, bogastvo in uživanje, česar pa niso privoščili nobenemu razen sebi. Slave in bogastva si pa niso znali pridobiti z modrostjo in delom, zato so oboževali silo in zvijačo namesto pravice ali ljubezni. Zatirali so nasprotnike in ropali kjerkoli se jim je nudila prilika in so vohali bogastva. Pa ne samo med oblastnimi tirani, tudi med navadnimi ljudmi se nahajajo Herodi, polni napuha in pohlepa po denarju in oblasti. Nimajo ljubezni za bližnjega. Izkoriščajo ga, če morejo. škodo mu narede, če se pokaže prilika. Nevoščljivi so mu celo za dobro ime, pridobljeno z napornim, dolgotrajnim, poštenim delom. Zato je bil On, ki nas uči skromnosti in ponižnosti, rojen v najubož-nejših okoliščinah, da bi nam dajal zgled.
Današnji Herodi nadkriljujejo po svoji krutosti in nasilnosti vse tirane v zgodovini. V skrbeh za svojo oblast in slavo so kakor nekdanji Herod, ter so zato zanetili požar po celem svetu. Milijoni mladih mož se vničujejo in pobijajo za čast in sla-" vo Herodovo. Cela ljudstva so izropana, da bi užival tiran, medtem ko od strahovitega pomanjkanja umira nova generacija. Toda Herod, ki je pomoril mnogo nedolžnih, si je priboril žalostno slavo, On pa je ušel smrti in je še zmerom živ v ljudstvih. Tudi danes zmaguje Herod. Velika je njegova slava in oblast. Z milijoni človeških bitij razpolaga. Mnogo zmag si je priboril, a zmagal ni Danes se že bliža konec njegovim zmagam, konec slavi, bogastvu in uživanju. .
Mir!. . . Mir!. ..
Mir želi danes ogromna večina ljudi na zemlji. A miru ni. Mnogo mater se tudi danes skriva po podzemskih votlinah, kjer iščejo zavetja pred bombami. In njihovi možje jih ne spremljajo. Eni se tepejo za Heroda, ki je ukazal klanje, drugi se bijejo za to, da bi vzpostavili mir. .
Kakšna ironija! Možje so v za-kopih, v letalih, v podmornicah, v tankih in podobnih peklenskih pri-
V zadnjih tednih leta 1941 so se močno okrepili izgledi, da se bo sedanja vojna pravično končala. Nacizem, ki je v svojem pohlepu po tuji zemlji in tujih bogastvih sprožil sedanje' klanje, je po dolgi seriji vojaških uspehov zašel v škripce. Italija, ki se je nacizmu roparski pridružila, ko je mislila, da je vojna že končana s porazom Francije in da je prišel čas delitve plena, izgublja še zadnje koščeke svojega afriškega imperija. Japonci s svojo ‘bliskovito ofenzivo” na Pacifiku niso dosekli takšnih uspehov, kakor
so pričakovali, vrgli pa so proti osi-šču vso orjaško silo Združenih držav Severne Amerike.
Tak je v glavnih potezah položaj ob zaključku tekočega leta.
Najbolj hudo je za totalitarce na ruski fronti. Ko so Nemci po strahovitih žrtvah spoznali, da Moskve in Leningrada letos lfe bodo mogli zavzeti, so sklenili prekiniti ofenzive operacije tekom zime. V to svrho je bilo potrebno skrčiti čimbolj dolžino fronte ter jo na bolj izpostavljenih mestih potegniti nazaj na postojanke, ki so za obrambo primer-
pravah in do njih prihaja nebeški glas: Mir ljudem na zemlji!.. .
Heroda bo konec. Prišel bo mir. A novi mir ne sme biti mir zatiranja, pohlepa, maščevanja, nasilja ali črnega tribunala. Novi mir mora biti mir pravice; zato ne bo smel sloneti na tankih, bajonetih, topovih in drugem orožju, ki služi uničevanju in smrti a ne pravici.
. Tak mir pa človeštvo ne bo doseglo s pogodbami, s papirjem. Tak mir mora temeljiti v srcih, ki jih bo treba prekvasiti. Slehernik bo moral pregnati iz sebe pohlep, napuh, sebičnost, hinavščino, zlobo, škodoželjnost in še mnoge druge strasti, ki so krive današnjega zla med posamezniki in med narodi. Mir ne sme biti samo priprava za novo vojno. Mir mora biti varen, trajen, blagodejen. In tak mir je mogoč samo med ljudmi, ki so dobre volje.
I. P.
ne zaradi svoje lege. Nemški generalni štab je mislil, da bo mogel delni umik izvršiti brez nevarnosti, ker je pač računal, da so Rusi, ki so celih šest mesecev odbijali silovite nemške napade, tako izčrpani, da na protinapade niti mislili ne bodo. Zgodilo pa se je drugače.
Na južni fronti, kjer so Nemci, prodrli najbolj globoko v deželo ter se že nevarno približali Kavkazu, nad vse važnem zaradi bogatih petrolejskih vrelcev, so Rusi najprej reagirali. Budjenjijevo armado, ki se je celih pet mesecev umikala so-
vražnikom ter je pri tem morala zgubiti ogromne količine materija-la, je maršal Timošenko neverjetno hitro okrepil ter jo uspešno pognal proti Nemcem, Romunom, Italijanom in Madžarom. Vrgel je Nemce in Romune nazaj, Italijane in Madžare skoraj popolnoma izločil iz boja ter odstranil nevarnost, ki je pretila Kavkazu. Hitler, ki je bil prepričan, in je to tudi povedal, da je ruska vojska na jugu že popolnoma strta, je Timošenku omogočil uspešno ofenzivo, ker je z juga vzel nekoliko divizij in jih vrgel proti Moskvi, katero je hotel za vsako ceno zavzeti. Medtem ko so se nemške divizije na jugu umikale, je nacistična armada naskakovala ruske postojanke okrog Moskve, kateri se je končno približala na nekaterih mestih na nevarno razdaljo od 35 kilometrov. "Rusi pa so se tako junaško branili, da je nemška vojska izčrpana omagala in se je nacistični generalni štab moral sprijazniti z mislijo, da bo treba prezimiti pred Moskvo in ne v njej. Začelo se je umikanje na varnejše postojanke in tedaj so Rusi Nemce neprijetno pre-seneteli. Namesto da bi se zadovoljili s tem, da so začasno odstranili nevarnost, ki je pretila njihovemu glavnemu mestu, so vrgli na umikajoče se Nemce svoje čete s takšno odločnostjo, da je umikanje postalo za Nemce porazno.
Rusi so danes še zmerom v ofenzivi. Prizadejali so nasprotniku že ogromne zgube ter mu vzeli velike količine vojnega materijala vseh vrst.
Hitler vrhovni poveljnik
Položaj na ruski fronti mora biti za Nemce še mnogo bolj kočljiv, nego ga opisujejo ruska vojna poročila. Samo tako si je mogoče razlagati to, kar se je zgodilo pretekle dni. Hitler je odstavil von Brauschitza, vrhovnega poveljnika nemške vojske, ter je sam prevzel njegovo mesto. Na predvečer te odločitve, ki je pomenila pravo senzacijo za ves
svet, je Goebbels po Hitlerjevem naročilu govoril Nemcem v radiu. Pretresljivo je naslikal trpljenje nemških vojakov na ruski fronti in pozval civilno prebivalstvo, naj daruje volneno blago za armado, katera ga nujno potrebuje zaradi hude ruske zime. Naglasil je, da so Rusi po številu in po materijalu močnejši od Nemcev! Kako so morale te besede vplivati na njegove poslušalce, si ni težko predstavljati. Saj je Hitler že pred več ko dvema mesecema razglasil, da je ruska vojska popolnoma vničena, da je zgubila skoro ves vojni materijal in da bo Nemčija še pred koncem leta izvojevala odločilno zmago! Vničena ruska vojska postaja sedaj iznenada močnejša od nacistične armade, ki je pomendrala skoro vso Evropo!
V tako nevarnih okoliščinah je prezvezl vrhovno vodstvo vojske sam Hitler. Tesar ne zmorejo maršali, naj bi zmogel kaplar. Brž se je lotil dela. Napisal je proglas, ki jasno kaže, v kako kočljivem položaju se nahaja nemška vojska. Na vso moč si prizadeva, da bi nemškim četam vlil poguma. Mnogo stavkov je posvetil v svojem proglasu Japoncem, ki jih nemškim vojakom predstavlja skoro kot rešitelje totalitarne stvari. Hitler izjavlja, da je sam bil vojak, da je bil dvakrat ranjen, da pozna vse grozote vojne; obljublja, da bo storil vse za nemškega vojaka in izraža prepričanje, da bodo tudi nemški vojaki storili vse za njega. Njegov proglas ni proglas oblastnega diktatorja; mnogo bolj zveni kot obupna prošnja člove-
ka, ki spoznava, da mu vajeti uhajajo iz rok.
Po poročilih iz Nemčije je še nekaj drugih maršalov in generalov bilo odstavljenih ali pa so sami podali ostavke, ker si hočejo umiti roke. Mislijo si pač, naj Hitler sam sne, kar bo skuhal.
Totalitarni poraz v Libiji
Nič bolje se ne godi totalitarnem v Libiji. Nemške in italijanske čete beže pred britansko vojsko, ki je v četrtek zavzela Bengasi ter tako zasedla vso Cirenajiko. Von Rommel si prizadeva, da bi rešil svoje motorizirane ciddelke ter se v naglici umika ob obali proti zapadu. Morda upa, da se bo mogel še zateči v francoski Tuniz in morda tam dobiti nova ojačenja. V zadnjih dneh je namreč šla vest, da se znatna nemška vojska pomika skozi zasedeni del Francije proti španski meji. Namen te vojske bi bil priti skozi Španijo v Afriko ter se tam spoprijeti z Angleži. Britanski poveljnik v Libiji, Ritchie, se seveda trudi, da von Rommelu pokvari načrte. Britanska letala stalno napadajo umikajočo se sovražno vojsko in britanske motorizirane edinice jo skušajo doseči. Takrat bodo Angleži najbrž skušali zasesti vso Libijo in se ne bodo ustavili v Bengasiju, kakor so to storili lani. Zasedba te italijanske kolonije bi bila precejšen udarec za Italijo in bi ojačila položaj britanske vojne mornarice v Sredozemskem morju.
Angleški ministrski predsednik v Wash-ingtonu
V Wasringtonu, kamor je prišel s skupino strokovnjakov, se že nekaj dni mudi ministrski predsednik Velike Britanije, Winston. Churchill. Prišel je v glavno mesto Zedinjenih držav, da s predsednikom Rooseveltom izdela podroben načrt za tesno sodelovanje obeh držav v sedanji vojni. Razgovori med obema državnikoma so predhodne narave in pomenijo uvod v širšo konferenco, na kateri bodo sodelovale vse zavezniške države. Gre se za to, da se uspešno organizirajo vojna prizadevanja vseh narodov, ki se bore proti tota-litarcem. Washingtonski sestanek dokazuje, da Amerikanci nočejo izgubljati časa. Vstopili so v vojno in hočejo jo čim prej končati. V ta namen je potrebna pametna koordinacija zavezniških sil in taka koordinacija se sedaj pripravlja v Wash-in gtonu.
Vojna na Pacifiku
Na Pacifiku so Japonci zabeležili v zadnjih dneh nekaj uspehov. Hongkong, ki se je sedem dni držal vkljub veliki japonski premoči, so zasedli. Na Luzonu, otoku filipinske skupine, se je Japoncem posrečilo izkrcati veliko vojsko; pripeljali so jo tja ponoči, na 80 transportnih ladjah, spremljanih po vojnih edini-
Ruska podmornica na reki Nevi. Slika nam prikazuje mornarje, v ozadju pa se vidi Petropavlovska
trdnjava
cah in letalstvu. Japonski cilj na tem otoku je Manila, glavno mesto Filipinov. Domača vojska in severnoameriške čete se junaško bijejo proti Japenceib-' Izid'teh bojev je odvisen diS položaja na morju. Če se Amerikancem, Angležem in Holandcem ne posi‘eči prestriči ojače-nja in dobave, ki jih bodo morali Japonci pošiljati izkrcanim četam, bodo rumeni totalitarci zavladali na Filipinih. Po daljšem odporu se je Japoncem posrečilo zasesti tudi otok ¡Wake, važno amerikansko oporišče na Pacifiku.
Na malajskem polotoku, kjer bi radi zasedli Singapur, Japoncem ne gre tako, kakor so upali. Britanske čete uspešno odbijajo napade. Zelo
aktivni so na morju Holandci, ki so s svojimi podmornicami prizadeli Japoncem že občutne zgube. Holandci so tuji zasedli portugalsko polovico otdka Tibora, ki bi v japonskih rokah pomenil resno nevarnost za Avstralijo/V
Odnošajp med.Husi jo in Japonsko se doslej -še niso spremenili. Čeprav je Lit vino,t izjavil v NVashingtonu, da je J apoteka ‘skupni sovražnik” in čeprav, goje tudi v Tokiju podobna čustva haprarn Rusiji, se zaenkrat niti Japoncem niti Rusom ne izplača spremeniti sedanjega stanja. Japonci imajo polne roke dela na Pacifiku in na Kitajskem, Rusi pa tudi niso nič manj zaposleni z Nemci.
Ob novem japonskem napadu
Ni sedaj prvi krat, da so Japonci s hinavskim nenadnim napadom presenetili svet. V začetku tega stoletja so se pogajali Rusi in Japonci radi Koreje in drugih spornih krajev na Daljnem vzhodu pravta-ko, kakor so se sedaj pogajali zastopniki Združenih držav in Japonske. Takrat pogajanja so se vlekla in vlekla, dokler niso neke noči Japonci nenadoma napadli ruske postojanke in pravtako kot sedaj amerikanske — tudi potopili ali poškodovali več ruskih vojnih ladij. Med pogajanji so se japonski častniki bratili z ruskimi in popivali, če so le imeli priliko priti z Rusi v stike. Pravijo, da so celo v noči napada na Port Arthur Japonci pili z Rusi v portarturskih barih. Tako so vse prevohali in preračunali in jim je končno na zelo lahek način uspelo izvesti drzne napade in občutno oslabiti rusko moč.
• Takratne razmere na Daljnem vzhodu so bile, radi boksarske vstaje na Kitajskem precej napete; zato so imele vse svetovne velesile svoje posadke tam ter si v ta namen vzele razna mesta, ali tudi dežele od Kitajske v “najem”. Kot najbližja velesila, ki je največ sodelovala proti boksarjem, si je Rusija vzela v “najem” za 99 let Port Arthur in okupirala za isto dobo tudi Mandžurijo. Škilila je še dalje na Korejo, — ki je bila še na zemljevidih samostojno cesarstvo — katero so pa že “ščitili” Japonci, ki so imeli že takrat velike imperialistične načrte ter so zato sovražno gledali na Rusijo. Nasprotnica Rusije je bila takrat tudi Anglija, ki se je bala za politično “ravnovesje” na Daljnem vzhodu ter je zato iskala priliko, da bi oslabila rusko silo. Nič čudnega, če so zato Angleži stali dobrohotno Japoncem ob strani ves čas vojne, ki je sledila japonskim, proti vsakemu mednarodnemu pravu izvršenim, napadom-.
Za vojno, ki je trajala skoro dve leti, Rusi niso bili dovolj pripravljeni in so tudi podcenjevali japonsko moč. Imeli so v tamkajšnjih obširnih pokrajinah razmeroma malo vojaštva, a prekosibirska železnica — ki je takrat posebno bodla Angleže — še ni bila povsem gotova. Radi tega so le počasi zbrali nekoliko večjo armado v osrednji Mandžuriji. Medtem so Japonci oblegali in zasedli Port Arthur in potiskali Ruse iz Mandžurije. Še slabši je šlo Rusom na morju. Močna portartur-ska eskadra, ki je bila že v prvem napadu zelo oslabljena, je bila sčasoma popolnoma vničena, a razne vojne in trgovske ladje, nahajajoče se ob času napada po raznih krajih, so bile že po nekaj dneh potopljene ali zajete. Vladivostok, kjer je bilo tudi nekaj ladij, je bil ves čas vojne blokiran. Na tak način so Japonci nemoteno prevažali svoje čete v Korejo in dalje v Mandžurijo ali pred Port Arthur ter tako imeli povsod premoč nad Rusi. Baltiška eskadra, ki so jo Rusi poslali v pomoč ostalim edinicam v Vladivostok, je bila, po dolgem napornem potovanju okrog Afrike in skozi Indijski ocean popolnoma vničena v zasedi, ki so jo Japonci pripravili pri otoku Tsu-šimi. Nesreča pri Tsušimi je vplivala porazno tudi na kopno armado, ki ni mogla zadržati od uspehov že pobesnelih Japoncev v bitki za Mukden — glavno mesto Mandžurije. A vplivala je tudi na ves ruski narod, med katerim so začeli resni nemiri. Vse to je napotilo rusko vlado, da ni hotela gnati stvari do kon-
ca, in ko je ponudil tedanji ameriški predsednik Rooswelt — tudi takrat je igralo to ime važno vlogo — posredovanje, se je posrečilo ruski vladi doseči še dokaj ugoden mir. Vrniti je morala Mandžurijo in Port Artur Kitajski, ter odstopiti južni del otoka Šakal in a Japonski in se ne vmeševati več v zadeve Koreje, ki je kmalu nato postala popolnoma japonska.
Tedanji, kakor tudi poznejši in sedanji dogodki dokazujejo, da so učenci v; marsičem nadkrifili svoje učitelje; a pokazali so tudi, da si je vedno razdvojena Evropa vzgojila zelo nevarnega tekmeca, ki združuje v sebi orientalsko pretkanost in zvijačo ter evropski napredek in podjetnost. Mesto, ki ga zavzema danes pri Japonski Nemčija, so imeli tedaj Angleži, ki so poslali v tedanjo japonsko mornarico mnogo častnikov — inštruktorjev, (pravili so celo, da so Angleži vodili vse tedanje operacije proti Rusom na morju) a podpirali so jih tudi finančno in gospodarsko. Tudi med pehoto in posebno med topništvom je bilo mnogo evropskih veščakov, ki so sodelovali pri organizaciji armade. Japonci so bili prvi, ki so rabili z
uspehom podmornice in torpede v vojni in brzostrelne topove. Da so Japonci zelo nevaren sovražnik, je vzrok tudii v njihovem, fanatičnem nacionalizmu. Slepo so vdani svoji državi in svojemu vladarju C.mi.ka-du).	¡¡¡X
. Značilno je, da so Japonci v zadnjih petdesetih letih skoro stalno v vojnem stanju. Potem ko so “zagotovili vernost” Koreji, so parkrat napadli Kitajsko in nato Rusijo. V svetovni vojni so se brž polastili nemških kolonij na Kitajskem in po Tihem oceanu (Pacifiku). Po zadnji svetovni vojni stalno rogovilijo na vse strani. Po zatrjevanju japonskih državnikov so vsa njihova vojaška prizadevanja le za “mir” in obrambo proti “komunizmu”. Posebno glede napadov na nesrečno Kitajsko radi povdarjajo svoje “dobre” namene, in so v tem popolnoma slični fašizmu, nacizmu in podobnim “reševalcem” civilizacije.
Zanimivo pri tem je tudi to, da je .bilo “boljše” svetovno javno mnenje skoro vedno na njihovi strani in ;— verjelo njihovi “miroljubnosti”. Tudi tukaj v Argentini smo imeli priliko citati, v nedeljskih prilogah tukajšnje “Prense”, velike slavospeve Japonski, njeni kulturi,-veri, prebivalcem itd., katere je pisal T. W. Matson; škoda da je pred približno enim letom umrl, ker bi ga sedanji dogodki prepričali nasprotno o čemer je sanjal v življenju. Vse povedano dokazuje da so Japonski prav takšni kot Nemci ali Italijani, in seveda tudi v propagandi, za katero izdajo ogromne svote; prekašajo jih le v pretkanosti in mogoče tudi drznosti.
Upanje pa je, da bodo odslej Japonci gledani nekoliko drugače, kot so bili ob času portarturskega napada in tudi pozneje, ko se je svet čudil njihovemu junaštvu in njihovi “vnemi za kulturo”. Svoj čas so bili tako slavljeni, da je celo ženska moda posnela frizuro “gejš”, obleko kimono itd.
I. P.
pošiljajo darove svojim vojnim ujetnikom tudi druge narodnosti.
Prva pošiljka za jugoslovanske vojne ujetnike ,'o<$prg,vljensv( |e dni s portugalskim p ¡«mikom. Pošiljka bo v prvi vrsti obsegala zimske pletene izdelke (puloverje, rokavice, kape itd.), ki jih je izdelalo naše vrlo ženstvo potom dobrodelnih delavnic. Odposlanih bo tudi od strani “Amigos de Yugoslavia” 1000 zavojev jestvin, katero odpošiljate v bo oskrbela tvrdka Gath & Chaves.
Cena takega zavoja jestvin, ki tehta 5 kg je 9.:— pesov. Za prevoz se plača 30 ctv. za kilogram, kar bi bilo okrog 11 pesov.
Ker je prav gotovo, da je med ujetniki, katerih je okrog 290.000 tudi kdo od svojcev ali prijatelj, je človečanska in obenem tudi narodna dolžnast, da priskočimo ujetnikom na pomoč.
IZ CORDOBE
BOŽIČNI PRAZNIKI IN NOVO LETO SPET PRI NAS
Šest Slovencev ustreljenih v Ljubljani
VOJNO SODIŠČE JE IZREKLO Dl NAPADA NA ITALIJANSKO
Posebni poročevalec buenosaire-škega dnevnika “La Prensa” javlja iz Sima sledečo vest, z datumom 2,4. decembra:
“Javljajo, da je vojno sodišče v Ljubljani obsodilo petnajst Slovencev, obdolženih, da so izvršili napad na italijansko posadko v Ložu, blizu imenovanega mesta.
“Osem izmed njih je sodišče obsodilo na smrt; šest jih je bilo že ustreljenih, ostalima dvema pa je bila smrtna kazen spremenjena v dosmrtno ječo.
“Pet drugih obtožencev je bilo tudi obsojenih na dosmrtno ječo; dva sta dobilya po 20 let ječe in en obtoženec je bil oproščen.”
Ta kratka vest nam naznanja, da so Italijani začeli prelivati slovensko kri tudi v letos zasedeni ‘ ‘ Ljubljanski pokrajini”, kamor so prišli, ko jim je nemška vojska odprla pot. Obljubljali so, da bodo spoštovali slovenski jezik in kulturo, da bodo dali prebivalstvu naj večjo svobodo in v upravnem oziru poseben, v veliki meri avtonomen režim. Nismo se varali, ko smo trdili, da so italijanske obljube prazne. Kmalu po zasedbi so začele prihajati vesti, ki so potrjevale naše napovedi. Vse slovenske organizacije so Italijani razpustili; listi, ki so dvojezični, smejo
OSEM SMRTNIH OBSODB ZARA-
POSDKO V LOŽU PRI LOGATCU
prinašati v slovenščini samo razlago ukrepov, dekretov in zakonov okupacijskih oblasti; v šolah, imenih krajev, uličnih napisih in v velikem priseljevanju Italijanov se kaže pravi namen fašistične Italije: poitalijančiti po njeni vojski zasedeni del Slovenije. Kakor že prej v Julijski krajini, tako so Italijani gotovo začeli preganjati tudi v “Ljubljanski pokrajini” Slovence zaradi slovenske besede in slovenskega petja. Nimamo nobenih podatkov o dogodkih v Ložu, pač pa smemo na podlagi izkustev iz Julijske krajine sklepati, da je do napada na italijanske vojake prišlo prav gotovo zaradi italijanskega izzivanja. Izzivalci so bili tepeni in zato so izzvani slovenski fantje prišli pred vojno sodišče, ki je izreklo tako okrutne kazni in dalo izvršiti šest smrtnih obsodb tik pred božičnimi prazniki.
Taka ie svoboda, ki jo je Italija prinesla Slovencem na Kranjskem! Novi zločin izvršen nad našim narodom, bo Italija plačala, kakor bo plačala, ko pride dan obračuna, tudi ostale krivice storjene našemu narodu.
V trdni zavesti, da bo ta dan obračuna kmalu prišel, se spoštljivo klanjamo spominu teh novih žrtev fašističnega nasilja.
Nujna pomoč jugoslovanskim vojnim ujetnikom
V domovini, posebno v svobodni domovini Jugoslaviji, je bilo še pred malo časa zelo veselo in živahno, ko so se bližali in prišli božični prazniki in Novo leto. Danes se tam nihče ne veseli in pričakuje teh veselih anevov. Vse je pod utisom vojnih grozot.
Res veselo je bilo v domovini te dneve, dokler ni nastopila ta strašna in krivična vojna. Ljudje so se shajali si voščiti vesele praznike in veselo Novo leto. In tudi na mizo je prišlo ob ’tein času kaj boljšega. Moški so se zbrali v gruče ter se pomenkovali, tudi v krčmo so krenili, kjer so se pri vincu veselili rojstva-Zveličarja in začetek Novega leta. Ženske pa so skrbele, da je bilo vse. praznično doma. In danes?
Danes vsega tega ni. Vse je pusto in prazno. Nemo gredo ljudje v cerkev, marsikatera ženska s solzami v očeh. Tu pa tam koraka sovražni vojak.
Gotovo si lansko leto ob tem času ni nihče mislil, da bo prišlo nad našo domovino tako gorje. Nebeden si ni predstavljal, da bo slovenska zemlja v letu 1941 namočena od krvi naših očetov, mater, bratov, sester in celo nedožnih otrok.	^
Tujec, lačen naše zemlje in žejen naše slovanske krvi je s svojimi hordami poplavil našo domovino ter brezusmiljenja moril in počončaval naš narod. Kar jih ni pomoril jih je ločil od svojeev. Ni se pa sovražnik zadovoljil, da je podjarmil našo domovino, zasužnil je še druge ter se spravil še nad našo slovansko mater Rusijo. Toda upajmo, da bo tu našel svoj grob.
Kri teče na vseh koncih in krajih. Narodi trpe pomanjkanje. Kdaj bo tega konec?
Zveličar se je rodil. Ob njegovem rojstvu bo v srcih podjarmljenih narodov znova zrasel up, da bo sovražnik z njegovo ‘civilizacijo” in “novim redom” pokončan. Prost bo zopet naš in drugi narodi. Spet se bodo združile družine, ki so bile razdvojene. Spet bo veselje zavladalo med nami. Grenilo pa nam bo to veselje zavest, da manjka mnogo naših dragih.
Ko bomo prihodnje leto obhajali Božične praznike in Novo leto, upajmo, da jih bomo obhajali že bolj z veselim srcem in v tem upanju želim vsem Slovencem in vsemu slovanskemu svetu Božične parznike in Novo leto.
A. Stepan
Naši bratje, ki so v ujetništvu v Italiji in Nemčiji, potrebujejo nujne pomoči kajti nahajajo se v zelo težkem položaju, prepuščeni na milost in nemilost sovražniku. Jugoslovanska vlada v Londonu nudi vsa svoja razpoložljiva sredstva tem trpinom ter priporoča, da se prispevke v Argentini ne pošiljajo nji, ampak naj se te uporabi naravnost v pomoč ujetnikom. Apelira na vse poštene Jugoslovane, društva in ustanove, da pomagajo našim ujetnikom.
Mnogi imajo pomisleke ter pravi-
jo, bogve, če bodo dobili, kar se pošlje. Na te pomisleke odgovarjamo, da 98% poslanega, pride v roke, komur je namenjeno. Le 2% ne dospe, ali da se pokvari, izgubi ali pa da se na kak drugi način izgubi. Kako pa dospe blago v roke naslovljenca ali narodnosti. (Za sedaj še nimamo v rokah izkaza in imen ujetnikov ter kraja, zato se pošiljko naslovi:	Za jugoslovanske ujetnike,
oziroma za Srbske ujetnike. In sicer se pošlje to potom Mednarodnega Rdečega Križa v Ženevi. Potom tega
Trgovci in obrtniki!
Oglašajte v “Slovenskem listu ”, da Vas bodo naši ljudje poznali!
DOMAČE VESTI
GIBANJ*; PARNIKOM
| §T& dni sta dospSa A 'naše pristanišče dva španska parnim, “Monte Albertia” in “Cabo de Buena Es-peranza ’ ’.
Nazaj proti Evropi pa odpluje ▼ par dneh portugalski parnik, ki bo peljal tudi več ton raznih potrebščin za naše vojne ujetnike.
POZIV ČLANOM BIVŠE J.N.O.
Jugosl. nar. obrana poziva vse člane bivše Narodne Odbrane za časa velike vojne 1914—1918 leta, da se takoj jave radi važnega razgovora na Jugosl. Nar. Odbrano, ulica Santiago del Estero 629, Buenos Aires.
UTOPLJENEC
V nedeljo je našel smrt v valovih Rio de La Plata, v kopališču v Vicente López, naš rojak Stanko Rijavec, stanujoč v ulici Charlone 455, Chacarita.
Star je bil šele 21 let.
Naj mu bo lahka argentinska zemlja!
HIMEN
V soboto 20. decembra se je poročila rojakinja Blanka Stepančič ter vzela za moža A. Guaninija.
Svatba se je vršila v San Martinu.
Novoporočencema želimo obilo sreče v novem stanu!
ŠTORKLJA
V petek 19. t. m. je obiskala štorklja rojakinjo Cirilo Stember-ger, poroe. Lazzati ter ji ostavila izvanredno krepko deklico.
KRST
V nedeljo 14. decembra se je vršil krst v družini Marije in Milice Jakomin. Krstili so ta dan hčerko, kateri šo dali ime Marta Pavla.
Za botra sta bila Pavla Špacapan in Josip Jakomin.
S krsta pri Peljhanovih:	V sredi
oče, Mirko Peljhan in mati Slavica, ob straneh botri.
POSLUŽUJTE SE PODJETIJ. KI OGLAŠUJEJO V
NAŠEM LISTU!
SLUŽBO DOBI
en Cerkvenik in en kuhar. Oba bosta imela delo v župnišču. Prosimo pri-. Jave na g. Laknerja (Warnes 2215) ali pri g. Hladniki* (Pasco 431).
MINARJI DOBE ZAPOSLITEV
Podjetje kamnoloma v Cordobi potrebuje 6 minarjev, zmožnih vrtanja kamna na zračni pritisk in če je mogoče tudi stavljanja min z dinamitom. Za v pomoč tem, se sprejme tudi 6 delavcev, ki se razumejo na delo pri 'kamnolomu. Dela se v treh premenah (turno).
Za natančnejša. pojaspila obrniti ss je pismeno' nat Luiš Franeetič e Uijo,'Constructbres,Estafeta del Oo-rreo, Cruz Chica, Sierras de Cordoba.

1
IZ
* • i
: ?
íl- , ,1!-
Kam na Silvestrovo? | mladega kralja Petra II.
Vstopnine na otvoritev ne bo, pobiralo se bo le prostovljne prispev-
ka to vprašanje ie pa kaj lahek odgovor! V ulico Alsina štev. 2832, kjer to priredil “Slovenski dom’’ ta večer Silvestrovo prireditev. Saj je “Slovenski dom” za Silvestrovo nalašč najel dvorano, da se bodo mogli plesaželjni zadnje ure starega in prve ure novega leta pošteno naple-sati po brezprašnih parketih, ne pa drsati po prašnerti cementu in mo-zajku.
Poleg plesalcem pa hoče Slovenski dom ustreči tudi ljubiteljem našega lepega petja. Zato bosta zbora zapela par pesmi.
Za smeh in dobro voljo je preskrbel z igro “KAKRŠEN GOSPOD, TAK SLUGA”.
Pa tudi naša vrla dekleta se hočejo pokazati ta večer ter nam bodo zaplesala lep ples, ki ga bosta s petjem spremljala Zofka Suličeva in Franc Kreševič.
Slišali pa bomo tudi lepo S. Gregorčičevo deklamacijo.
Razen že tu navedenih lepih točk, bo tudi živa slika — prihod novega leta in bogat srečolov.
Torej rojaki in rojakinje, če se hočete res pošteno in neprisiljeno zabavati, prihitite v sredo 31. decembra v dvorano ulice Alsina 2932.
SILVESTROVO SE BO VRŠILO OB VSAKEM VREMENU.
JUGOSLOVANSKA RADIO URA
Naši izseljenci morejo poslušati jugoslovansko radio uro vsako soboto od 6 ure 45 minut do 7 in *4 na postajo L R 2 Radio Prieto.
Rojaki in rojakinje, poslušajte to našo radio uro, kjer boste uživali naše narodne pesmi in zvedeli tudi kaj iz našega narodnega življenja.
OTVORITEV “JUGOSLOVANSKEGA DOMA” NA DOCK SUDU
V	nedeljo 11. januarja 1941 ob 4 uri popoldne bo svečano otvorjen “Jugoslovanski dom” na Dock Su-du.
V	ta namen je bil izbran ožji odbor, ki bo skrbel, da bo svečanost čim lepša.
Odbor “Jugoslovanskega doma” na Dock Sudu si je izbral ta dan, da proslavi tudi rojstni dan kraljico
ke.
Mnogi še niso napra-vili svoje dolžnosti
“Odbor Slovencev in Hrvatov izpod Italije” je naslovil na naše primorske izseljence proglas, v katerem jih poziva na sodelovanje pri delu za osvoboditev naše primorske dežele izpod italijanskega jarma.
Ali si se oglasil? Ali si izvršil svojo dolžnost napram deželi, v kateri si se rodil in kjer imaš starše, brate in sestre, katerih usoda ti ne' more biti deveta briga? Ali si pripravljen sodelovati za osvoboditev Primorske?
če tega še nisi storil, nikar več ne odlašaj! Tu ni dopustno nobeno cincanje! Stvar je zelo jasna:	če se
! 35.000 Primorcev v Argentini ne bo oglasilo, zahtevajoč v imenu Jugoslovanov pod Italijo osvoboditev od italijanskega suženjstva, nimamo pravice zahtevati in pričakovati, da se bo kdo drugi zavzemal za usodo Primorske.
Zato nikar ne odlašaj, marveč se oglasi takoj.
Reči moramo, da se jih je že prav mnogo prijavilo, saj vsak dan prihaja mnogo prijav na odbor. Mnogi prilože tudi pismo, ki je polno rodo-ljubja do naše Primorske. Prav posebno mnogo jih je z dežele.
Torej Primorci storite svojo d: nost!
“Silvestrovo”
SLOVENSKI DOM se drži stare tradicije ter bo zato tudi letos praznoval SILVESTROV VEČER.
Da bi to Silvestrovo čimlepše in da bodo udeleženci zadnje ure starega in prve ure novega leta preživeli veseli in zadovoljni, hoče Slovenski dom udeležence presenetiti z izrednim sporedom, katerega bomo priobčili pozneje.
Silvestrov večer Slovenskega doma se bo vršil v dvorani XX. SETIEMBRE, ulica ALSINA 2832, ob 9 uri zvečer.
Opozarjamo že sedaj na ta večer!
ó
D
o
IOE
IOE
IOEXOE
“SLOVENSKI DOM”
VABI NA
O
D
o
Silvestrovo prireditev
o
B
o
ki se bo vršila v
SREDO 31. DECEMBRA
ob 9 uri zvečer, v dvorani ulice ALSINA 2832.
SPORED:
1.	N. N.: Burka v enem dejanju:
g “KAKRŠEN GOSPOD, TAK SLUGA”
Y vlogah nastopajo sledeče O S E B E :
Mahnič Milan, poročnik............Emil	Lozej
Matiček, njegov sluga....Mirko	Peljhan
Sablic Jovo, poročnik..............Ivo	Hvala
Butec Lipe, novinec......Martin	Keber
Nežika, kuharica.................Irene	Jekše
Pl. Radinski, grajščak............Ivan	Berginc
Ema, njegova hči..................Vida	Kjuder
Medvedar, hišni gospodar.......'N. N.
2.	V. V.: IZGUBLJENI CVET, poje mešan zbor
3.	N. N.: VEČERNI ZVON, poje moški zbor
4.	S. G.: “KMETSKI HIŠI”, deklamira Darinka Čehovin.
5.	N. M.: TRIJE SPOMINI, ples, izvajajo dekleta “Slovenskega doma” ob spremljanju s petjem Zofke Sulič in Franca Kreševič.
6.	ŽIVA SLIKA: Prihod novega leta 1942.
PO SPOREDU BO BOGAT SREČOLOV IN DRUGA PROSTA ZABAVA.
SVIRAL BO SLOVENSKI. ORKESTER Rojaki in rojakinje vsi na SILVESTROVO ZABAVO “Slovenskega doma”, kjer se boste najboljše zabavali, dali slovo staremu in pozdravili prihod Novega leta.
ODBOR
1 'nr-im .....mr—in........—    .................1
D
o
OŽIVIMO NAŠE DRUŠTVO
Rojaki in članstvo društva “Edinost”!
Lep je naslov našega, društva, a ! žal ne zasluži tega imena.
Prešla je zima, prišla je pomlad, toda naše društvo ne kaže nikakega življenja. Pusto in prazno je. Kakor je z rastlino, čeprav .je pomlad, pa je vreme suho in ni nikogar, da bi rastline zalival in gojil, tako je tudi z našim društvom. Nikogar ni, ki bi društvu dajal življenje. V tretje leto že gremo, ali naše društvo spi in do sedaj ni rodilo še nobenega sadu.
Torej dragi člani, zbudimo se, posebno je potrebno to sedaj v teh hudih časih, ko nas hočejo naši narodni nasprotniki popolnoma uničiti. Bodimo edini in delajmo za naš obstoj. Pomislimo koliko trpe naši v domovini. Oni bi nam znali poveda-it kaj je edinost, kaj je sovraštvo človeka do človeka. Mnogo hi nam znali povedati, kajti oni občutijo na svojem telesu vse, ljubezen in sovraštvo.
Naše društvo bi se torej moralo zdramiti in delati za skupno korist. Izginiti bi moralo tisto naziranje “jaz” in “mi” ter se držati načela,■' da smo vsi enaki. Ne sme hiti v društvu nikakih spletk, vse je treba delati javno in brez izkoriščanja. Le na ta način je mogoče uspešno delo- 1 vanje društva.
Ogromna je škoda, ki jo je utrpelo naše društvo od svojega obstoja pa do danes in to vse radi neslogo. Lahko bi že imeli svoj lasten dom, če že ne tega, pa vsaj lastno zemljišče, tako pa samo sovraštvo, ki je na škodo, vsega članstva in naše slovenske skupnosti.
Zato rojaki, opustimo osebnosti, poprimiino se živo našega društvenega dela, v korist sebi in celi naši koloniji.
IZ R0SAR1A
V	ROSARIJU SO ŽE NA DELU
ZA NAŠO PRIMORSKO
Javili smo že, da so se naši rojaki iz Rosaria odzvali pozivu Osrednjega Primorskega odbora v Buenos Airesu ter ustanovili pododbor.
V	soboto so tamošnji Jugoslovani izpod Italije imeli sestanek ter si izbrali odbor.
Pred začetkom zborovanja so se prisotni spominjali najnovejših žrtev laškega fašizma, onih žrtev, ki so radi ljubezni do svoje grude in Jugoslavije morali dati svoje mlado življenje. Stoje so prebili v petminutnem, globokem molku. Takoj za tem pa se je začelo zborovanje, na katerem je bil po pretresu raznih važnih vprašanj, ki se tičejo Pododbora z oziro na našo Primorsko, izvoljen sledeči odbor: Angel Kur-tin, Franc Kastelic, Josip Sigulin, Anton černaka, Anton Medica, Josip Fonda in Anton Velišček.
Pododboru želimo mnogo uspeha pri njegovem delu za osvoboditev naših bratov izpod Italije.
SESTRAM NAJ SE JAVIJO
v Slov. listu, da sestre Zofija, Rozi in Kristina prosijo svoja brata Rudolfa in Ivana Simčič ter sestrični Marija in Karolina Vendermin, doma iz Vedrijana, odnosno Bala pri Gorici, da se jim javijo.
Omenjeni naj se oglasijo na naslov: Kristina Urbas, 17305 Irove-wood Ave., Cleveland, Ohio, U.S.A.
Ali si že član Jugoslovanske Narodne Obrane?
Ako še nisi, vpiši se!
Krojačnica
t i
i	*■	■
t Izdelujem obleke po najnovejši j	modi. — Cene zmerne.
I	Rojakom se priporoča
j	Peter Capuder
! Rio Bamba 879, Bs. Aires | i	t
\\V
D
S
ra
v,
je bančni naslov, kjer se izvršijo vsi posli z natančnostjo in hitrostjo. Uradniki vaše lastne narodnosti vas postrežejo v vašem jeziku. Poslužite se tam naših ugodnih pogojev, da odprete “Hranilni račun”
BANCO HOLANDES UNIDO
SUCURSAt BUINOS AIR«*
Casa Central: 25 de Mayo 81
Agencia No. 1: Corrientes 1900 • Agencia No. 1. Cabildo 2426/30 DIRECCION GENERAL: CURASAO
SILVESTROVO
Letos pa na belem vrancu, čez vse hribe in doline, se pripeljal bo Silvester, na potice in koline.	Mlin je zmrznil, mokar tarna, da že nima dosti moke, gosi, race in kokoši, bodo kumerne in sloke.
Bidre, flancate, špehovke, specimo za staro leto, da nam v dobri volji novo, bo spočeto in začeto.	J Starka tam pri peči moli, da Silvester jo pozdravi, stari mož ve vse novice, kaj o vojski ve in pravi?
Pojmo pesmi, pijmo vino, ena čaša ne škoduje, še posebno ne, ker zima, se huduje in kljubuje.	“Prišla bo pomlad v deželo, setve, žetve, mlačve čas, zima mine, led se staja, tudi boljše bo za nas.
Kislo zelje nas tolaži, ce so mastne krvavice, pa bo tudi samo dobro, če ne bo za pečenice.	Sonce zemljo bo ogrelo, up navdaja celi svet, saj smo srečni, da živimo, pojdimo se k peči gret.”
Petrolej je spet na karte, s trskami posvet delimo, vse je drago, vse je skopo, kakor v vojski že živimo.	Svet Silvester sivobradec, gost nam boš do polnoči, ko pa bo dvanajst odbilo, ti ostal boš brez moči.
Ozebline smo dobili, oj ta huda, ostra zima, pa še hujša bo, — nam kavra lačna z brega doli kima. -J. -k> .	Novo leto nam prinesi, mir in zdravje, zrnja v mlin, na saneh nam pa odpelji, sedmih, suhih krav spomin.
Poziv jugoslovanskim vojnim obveznikom
Poslaništvo Kraljevine Jugoslavije poziva, v skladu z novo naredbo Kraljevske vlade, vse Jugoslovane, vojne obveznike, v starosti od 18 do 50 (PEDESET) let, torej vse rojene med 1891 in 1923, da se takoj javijo poslaništvu, ošebno ali pismeno, in sporoče svoj sedanji naslov.
Buenos Aires, 12. septembra 1941.
Kralj. Poslanik:
Dr. IZIDOR CANKAR, 1. r.

J. N. 0.
OSREDNJI ODBOR V ARGENTINI
"••••.■t..»..««*..,»,..,
JUGOSLOVANI!
Dolžnost vsakega zavednega Jugoslovana, ne oziraje se na meje, je, da je član “Jugoslovanske Narodne Obrane”. Kdor še ni član, naj se čimpreje vpiše, kar lahko stori vsak dan razen praznike in sicer od 2 do 8 ure zvečer, ulica Santiago del Estero 629, Capital Federal — U. T. 38-2964. — članarina znaša $ 1.— mesečno, kdor zmore lahko prispeva tudi več.
BRATJE V NOTRANJOSTI! Tam, kjer še ni pododbora ali odseka, osnujte jih takoj. Pododbori se imenujejo organizacije J.N.O. v glevnem mestu province. Odseki se ustanavljajo v manjših krajih. Za informacije se je obračati na gornji naslov.
Ne oklevajte! Prelita kri naših bratov v domovini, junaška borba četnikov in rodoljubov zahteva, da ne ostanete prekrižanih rok. Naši junaki ne poznajo ne plemenske, ne verske, ne ideo-logične razlike. Oni samo poznajo boj za svobodo! Pokažite, da ste dostojni bratje teh junakov in da jih v tem težkem boju niste pozabili!,
OSREDNJI ODBOR J.N.O.

Slovenci doma in po svetu
■
I
I
** „.................. \	x
iSRš »SK«.. 4&. -iSKiS.	>SKrt .^ISíSItSB® S®8< ^MMS^>9IMMMM9MMHM^MHMM$3MMKOSi9HIQSMSWnnn^	í*J#K':S8IS£	SSISí
Četniki in vojna v Jugoslaviji
AVashingtonska “Evening Star” je v svoji številki dne 15. oktobra priobčila članek jugoslovanskega vojnega odposlanca v Združenih državah, podpolkovnika Ž. Radojčiea:
Po svoji zemljepisni legi leži Srbija ob poteh, ki vodijo iz srednje Evrope na Bližiiji vzhod. Po njenem ozemlju teče najkrajša in najboljša zveza med zahodom in vzhodom in obratno. Zato je vsa zgodovina Srbije izpolnjena z neprestanimi boji za obrambo pred mnogoštevilnimi vpadi, s katerimi so si sovražniki skozi njeno ozemlje skušali priboriti pot dalje. Srbski narod je po svoji naravi miren, pobožen, nadvse pošten in priden, a silna je njegova ljubezen do svobode. Večni boji so iz njega napravili odličnega vojaka in skovali žilav in odporen narod.
Ko so v srednjem veku Turki s silnimi vojskami hoteli preplaviti vso Evropo, je bil srbski narod prvi, ki se je ustavil tej poplavi. Po krvavi bitki na Kosovem polju, 28. junija 1389, kjer je padel srbski car Lazar in večina srbskih plemičev, je
seHne oblasti, da so bolj po človeško ravnale z narodom.
Njihovo gibanje in delovanje je bilo vezano na čas, ko so gozdovi bili listnati- da so v njih mogli najti zavetje. Zbirati so se začeli vsako leto na Jurjev dan, ko se je začela spomlad. Ta dan je bil določen za splošno zborovanje. Takrat se je odločevalo, kaj je treba storiti v tistem letu. To so bili slavni srbski “hajduki”. O njih prepevajo mnoge srbske narodne-pesmi. Te pesmi so bodrile ves srbski narod, prešle v njegovo dušo; učili so se jih učenci po vseh .jugoslovanskih šolah. V teh pesmih se ponavljajo besede “Jurjev dan, hajduki na plan.”
Kako je velik njegov pomen za srbski narod in sedaj za ves jugoslovanski narod, se vidi po tem, da je v narodu vse polno starih običajev, izročil in posebnosti, ki so vezane na proslavitev tega dneva. Ti stari običaji so še danes v navadi. V zvezi s tem je navada, da na “Jurjev dan” vsa jugoslovanska vojska odhaja zgodaj zjutraj iz svo-
Navdušenost naroda na Beograjski ulici na dan, ko je mladi kralj Peter II. prevzel oblast v svoje roke. V ozadju je zgradba nebotičnika “Albanija”, ki je po poznejšem bombardiranju ostala nepoškodovana, dočim so druge hiše okolu bile porušene
srbski narod izgubil svojo svobodo. Prišel je v turško suženjstvo, ki je trajalo malone pet stoletij. Vendar se nikdar ni nehal boriti. Po svojem porazu na Kosovem polju si Je ustvaril duh, ki mu je pomagal, da se je mogel ohraniti navzlic suženjstvu, da je obvaroval svojo narodno zavest in da se je končno osvobodil.
Čeprav je v bitki na Kosovem polju izgubil svojo državno samostojnost in svojo vojaško moč, se je boril še naprej v obliki uporov proti krutim oblastem, maščujoč kri, ki jo je prelival osvojitelj. Po vseh različnih pokrajinah Srbije, zlasti v planinskih in gozdnatih predelih, so mladeniči in možje oboroženi odhajali v gozdove in na skrita mesta, se organizirali in potem v skupinah napadali Turke, da bi maščevali krivice in zverinstva, ki so se dogajala. Na tak način so prisiljevali za-
jih vojašnic v gozdovč in prosto naravo, častniki in vojaki, tam potem zajtrkujejo in se vesele. Tega dne odhajajo na prosto tudi vse šole in vsi, ki prebivajo v mestih.
Ti hajduki, ki smo o njih govorili, so predniki današnjih četnikov. Borbe v Jugoslaviji, ki o njih danes čitamo sleherni dan, označujejo žilavost jugoslovanskega naroda in iz njih odseva duh starih narodnih pesmi in običajev, povezanih na čase srbskih hajdukov.
L. 1804 se je pod prvim Karadžor-ževicem, Črnim Jurijem, pradedom sedanjega jugoslovanskega kralja Petra II., Srbija osvobodila izpod turškega suženjstva in postala samostojna država. Po enem stoletju zdravega in samostojnega življenja v svobodni državi se je Srbija čutila dovolj močno, da postane branik in trdna opora vseh Srbov, ki
so še vedno bili pod tujim jarmom, pod Turčijo in pod Avstro-Ogrsko. S svojim kraljem, Petrom I. Kara-džordževičem, dedom mladega kralja Petra 11.. se je Srbija 1. 1904 naglo pripravila za to svojo vlogo. Najprej je bilo treba osvoboditi Srbe, ki so živeli pod turško peto v južni Srbiji in v Makedoniji. Njih življenje je bilo silno težko. Po eni strani so jih tlačili nasilni in okrutni turški begi, po drugi strani pa bolgarski revolucionarni “komiti”, znani pod imenom “ makedonstvu-jušči”. Za zaščito srbskega življa pred temi nasilneži so se začeli zbirati četniki. To so bili dobrovoljci, mladi ljudje, navdušeni narodnjaki iz vrst mlajših častnikov, zdrave /kmečke mladine, dijakov z gimnazij in univerz, pa tudi iz vseh drugih slojev prebivalstva. Oboroženi in posebej izurjeni za samostojno borbo v malih skupinah, so organizirali krdela od 20 do 30 mož in jih imenovali “čete”. Odtod ime “četniki”. Njih vodja se je imenoval “vojvoda”. Slavni vojvode so bili Sokolovic, Tankosič, vojvoda Brana in Vojin Popovič-Vuk- (—Volk, zaradi njegove velike osebne hrabrosti in iznajdljivosti, s katero se -je znal rešiti iz nevarnosti). Te čete so bile strah in trepet za Turke in Bolgare, ki so srbski narod hoteli poturčiti in pobolgariti. Napak je, če te četnike zamenjujemo s “komi-taši”. Komitaši so bolgarski anar-histi-razbojniki, ki so za denar iz tujine počenjali grozodejstva med sirskim narodom in trosili strup med bolgarskim. (Dandanes bi se te “ko-mitaše” lahko imenovalo za od tujca plačane zločinske “teroriste”).
V tem času, okrog 1904 in dalje, so četniki nadaljevali z delovanjem
j Slovenski stavbenik j
IZa načrte, betonske preračune t
in Firmo,	|
i
obrnite se do tehničnega j konstruktorja	?
FRANCA KLANJŠEK
Av. FRANCISCO BEIRO 5327 | Villa Devoto U. T. 50 - 0277 !
V DAR DOBITE
na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 , lepo sliko v barvah. Odprto tudi ob nedeljah. Atelje MARKO RADALJ •.
Facundo Quiroga 1325
U. T. 22 - 8327 DOCK SUD
in gibanjem- hajdukov iz srednjega veka in junakov, ki so pod vodstvom Črnega Jurija osvobodili Srbijo.
V balkanski vojni 1912-13 in v svetovni vojni so četniki dobili nov ustroj, njihove edinice so bile močnejše in številnejše, bili so četniški “bataljoni”. Dvema sta poveljevala vojvoda Vuk in vojvoda Tankosič. Ves čas vojne so bili ti četniški “bataljoni” pod vrhovnim poveljstvom srbskega glavnega poveljništva. U-porabljali so jih za posebej težavne udarce in drzne napade. Poleti .1917 je prispel z letalom v Srbijo s solunskega bojišča četniški vojvoda Kosta Pečanac in dvignil vstajo, ki je trajala vse do osvoboditve Srbije.
Dolgo po svetovni vojni v -Jugoslaviji ni bilo četnikov. Ni jih bilo, ker jih ni bilo treba. Pač pa ste mogli videti četnike-veterane, stare borce, ki so ob svečanih priložnostih oblekli svoje slavne “uniforme”.
Šele leta 1939 je jugoslovanska vojaška uprava osnovala četniške bataljone po vzorcu starih četniških edinih. Osnovala jih je v mirnem času in kot edinice za mirni čas. V vsaki armadni oblasti po enega, vsega skupaj jih je bilo pet. V teh bataljonih so služili svoj rok vojaki iz vseh vrst naše vojske, tisti, ki so se prostovoljno prijavili, če so bili zdravi in izdržljivi. Častniki so bili v prvi vrsti taki, ki so nekoč sami bili četniki.
Namen in naloga četniških bataljonov sta bila v glavnem nadlegovanje in uničevanje sovražnika v ozadju, za sovražnikovimi oklopni-mi in motoriziranimi edinicami, ki bi prebile obrambno črto. In dalje, za vsako posebno dtzno junaštvo. Oprema četnikov je bila drugačna kot oprema drugih gdinie. Vojaška obleka je bila podobna obleki planincev, lahka in pripravna za kraje, kjer ni cest in potov. Na nogah so nosili opanke. Njihov znak je bila mrtvaška glava s prekrižanima kostema. Oboroženi so bili s kratkimi puškami, bombami, bodali in ročnimi granatami za boj proti tankom. Nad vsemi temi bataljoni je bilo poveljstvo četniških oddelkov s svojim generalnim štabom in ostalimi potrebnimi vodstvi. Poveljeval je divizijski general Mihajlo Mihajlo-vic, izbran častnik in bivši četnik.
- Končni izhod letos je prišel, koso mnoge edinice bile pod orožjem, a še niso prispele na bojno črto, druge spet, so bile na položajih, ki so jih težke nemške oklopne divizije že prebile, tretji v planinskih predelih, kjer jim oklopne edinice in letala niso mogla nič. Jugoslovanski vojak, ki je s silnim navdušenjem šel v boj obrambo svoje zemlje, ni imel časa, da bi to navdušenje uporabil v borbah. Vendar se oni niso podali sovražniku. Bila je pomlad. Gozdovi so bili gosti in listnati. Vesti o neusmiljenem obstreljevanju nezavarovanih mest in ubijanju otrok, žena, starcev, o strašnem ravnanju z ljudstvom po deželi in o ropanju in divjaštvu, so vojakom vlile željo po maščevanju in samoobrambi. Tako so zdaj po vsej Srbiji, Črni Gori, Bosni in Hercegovini manjši oddelki I
jugoslovanskih vojakov s svojimi častniki in podčastniki, navdušeni r svoji nameri, da kot nekdaj hajduki branijo svoj narod pred nasilnežem. Z njimi so vsi četniški bataljoni, ki so za tako bojevanje izšolani. Poveljnik četniških oddelkov, general Mihajlo Mihajlovič, je ostal v Jugoslaviji in zelo verjetno je, da on vodi vse njihovo gibanje.
Njim se pridružujejo vsi tisti, ki jih je krvoločnost osvojevalea vzpodbudila k uporu. Pred devetimi meseci so Jugoslavijo zasedli. Odpor še ni končan. Ostal bo vedno, dokler bo sovražnik v domovini, ker jugoslovanski narod rad žrtvuje vse ‘za svojo svobodo. Vojna v Jugoslaviji traja še naprej.
NEVREDEN SIN
V zadnjem času so se pojavili v zagrebških vstaških listih divjaški napadi na predstavnika hrvatskega naroda v jugoslovanski vladi dr. J ura j a Krn j e vica. Te napade vodi v “Novem Listu” Vladimir Radič, nevredni sin velikega Stjepana Radiča. V nekem od teh člankov Vladimir Radič imenuje delo dr. Krnje-viča v jugoslovanski vladi “izdajalsko”. Jlrvatski narod, ki pozna svojega predstavnika v vladi, dr. Krnjeviča, in se dobro spominja njegove izjave, da on hoče svobodno Hrvatsko v svobodni Jugoslaviji, se zaveda, da je delo dr. Krnjeviča v skladu z idejami velikega Hrvata Stjepana Radiča, ki je dejal, da je obstanek svobodnega hrvatskega naroda mogoč samo v zmagi demokratske in svobodne Jugoslavije, ta hrvatski narod odločno obsoja pisanje nevredne sina svojega očeta.
HITLER POTREBUJE VOJAKOV Detroit, — Breckinridge Long, pomočnik državnega tajnika, je nedavno v Detroitu izjavil, da Nemčija zahteva od Italije 1,000.000 vojakov za Rusijo, Francijo in Jugoslavijo. Long smatra, da bi na ta način lahko oslabljena Italija postala nova žrtev Hitlerjevega napada. Med drugim je dejal: “Poroča se, da je Italija poklicala pod zastavo še 1,000.000 ljudi. Vesti pravijo, da bodo eno tretjino poslali v Francijo, da zamenjajo nemške vojake, ki sedaj vzdržujejo mir med francoskim narodom, drugo tretjino v Jugoslavijo, kjer bi pomagali Nemcem v njihovem prizadevanju, da bi obdržali vojaško gospodstvo nad narodom, tretja tretjina pa bi se pridružila nemški vojski na ruskem bojišču. Tako izmučenim Hitlerjevim armadam pošiljajo zameno, da bi obdržale pod jarmom francoski narod in pripravljajo italijanske vojake za pohod v Jugoslavijo, da bi dobili izgubljeno vojno.”
Slov. Babica
•
FILOMENA BENEŠ-BILKOVA |
Diplomirana na Univerzi v I Pragi in v Buenos Airesu | Ordinira od 9 zjutr. do 9 zvečer i! LIMA 1217 — BUENOS AIRES $ U. T. 23 - Buen Orden 3389	|
KLINIKA ZA VSE BOLEZNI
Za venerične bolezni, spolne bolezni, bolezni krvi, splošno slabost, razpolaga klinika s posebnim konzultorijem, kateri se nahaja pod vodstvom poznanega specialista za navedene bolezni Dr. A. AZAGUIRRE.
Imamo zdravnike specialiste za bolezni na pljučah. obistih, jetrah. želodcu, živčevju, glavobol in revmatizem, ženske bolezni.
Analizacije krvi, vode itd. so izvršene po Profesorju Narodne Univerze v Buenos Airesu Dr. I. Raffo.
RAYOS X, DIATERMIA in ELEKTRIČNO ZDRAVLEJNJE. Zdravniški pregled $ 3.—
Sprejemamo: od 9—12; pop. od 15—21. — Ob nedeljah in praznikih od 9—12.
GOVORI SE SLOVENSKI
S U I P A C H A 2 8
(1 kvadro od Av. de Mayo v višini 800)
PRVOVRSTNA KROJAČNICA	«
“LA ESTRELLA”	S
ZA POMLADANSKE IN	mmtjk
POLETNE OBLEKE	Jim J
V ZALOGI VELIKA IZBIRA	W:w
BLAGA ZNAMKE SUPERLAN	¡fr
Stanislav Maurič	Ir
TRELLES 2642 — Buenos Aires	
U. T. 59 -1232	
AKO HOČETE BITI ZDRAVLJENI OD ODGOVORNEGA ZDRAVNIKA
zatecite se k
Dr. A. GODEL
Sprejema se od 9 do 12 in od 15 od 21 ure. GOVORI SE SLOVENSKO BARTOLOME MITRE 1676
C
m
G
Técnico Constructor
Proyectos - Planos Trámites
i
Homigón Armado - Firma de los Planos Pedro Moran 5130 Buenos Aires U. T. 50 - 5585
Govor ministra B. Jeftica v Montrealu
Montreal. — V “Mount Royal Clubu” v Montrealu je bila 8. oktobra svečana veeei’ja v čast banu Hr-vatske dr. Ivanu šubašicu in članom jugoslovanske vlade. Poleg hrvat-skega bana in ministrov Bogoljuba Jeftica, dr. Božidara Markoviča, Franca Snoja in Save Kosanovica so večerji prisostvovali tudi generalni konzul Jugoslavije v Montrealu in ugledne kanadske osebnosti. Pri večerji je Bogoljub Jeftič imel sledeči govor :
“Globoko ganjeni člani vlade -Jugoslavije s hvaležnostjo čutimo čast, ki jo danes zvečer po nas izkazujete našemu ubogemu narodu. Nadvse ugledni odbor, ki sto ga vi sestavili, stopnjuje naše občutke, ker so prijatelji Jugoslavije v tej veliki zemlji najuglednejši ljudje, ki moralne vrednote dvigajo nad vse drugo in ki s takimi občutki žele dati priznanje zavezniškemu jugoslovanskemu narodu. Srbom, Hrvatom in Slovencem, odločeni, da prijateljsko pripomorejo, da' Jugoslavija vnovič postane svobodna in neodvisna, napredna in močna. Spričo na.j-iskrenejše hvaležnosti vse naše vlade za vaše gostoljubje in za laskave in hrabrilne besede, ki ste jih uaslo-
polnoma zaveda strašne borbe, ki je ne neha biti in žrtev, ki jih daje. On ve zakaj tako dela, čeprav materialno ni pripravljen; on ve, da bo vsak narod pred zgodovino odgovarjal za svoje delo. Narodi, ki ljubijo svobodo in hočejo v njej živeti, imajo tudi veliko odgovornost dolžnosti. Jugoslovanski narod je majhen, a je dokazal v svoji zgodovini in tudi v prejšnji svetovni vojni, da je sposoben za velike odločitve in velike žrtve za vero v velike ideale civilizacije.
Po vpadu v Jugoslavijo in njeni zasedbi Srbi, Hrvati in Slovenci prinašajo neizmerne žrtve v svoji ljubezni do svobode in neodvisnosti. Vi ste priče te obupne borbe, ki ne preneha in ne bo prenehala, dokler je še kaj življenja in dokler ne pride zmaga. V tej dolgi borbi jugoslovanski narod ne šteje žrtev. Naša mesta so porušena, naše vasi požgane, naša polja pohojena, naši gozdovi polni beguncev, polni četnikov in mučenikov, ki se ogorčeno bore s sovražnikom. A Srbi, Hrvati in Slovenci nočejo Hitlerjevega “reda”. Jugoslavija noče suženjstva, čeprav se narodu grozi z uničenjem. Mir s Hitlerjem, je mir brez svobode in
Beograd ob prvem bombardiranju:
ležati pred
vili na nas, naj mi bo dovoljeno navesti srbski -pregovor, bogat z izkušnjami : “na muci se poznajo junači, u nevolji pravi prijatelji.”
Prosim vas, spoštovani jugoslovanski prijatelji, da pomislite na vse težke trenutke, ki smo jih preživeli od zločinskega Hitlerjevega napada na našo zemljo; šest mesecev je trajala ta pot do prihoda k vam, zaveznikom in prijateljem. In po vseh teh naporih, ki smo jih prinesli in po vsem, kar smo preživeli in neposredno videli, ko smo šli skozi vse vojno območje od Donave do Balkana, na srednjem vzhodu in v Južni Afriki vse do tu, vam z dvig-njeifo glavo in iskreno izjavljamo svoje globoko prepričanje:	Velika
Britanija z vsemi britanskimi narodi in s svojimi zavezniki bo zmagala. Hitler bo potolčen z vsemi njegovimi tanki in letali. Zmage nasilja in uspehi temnega zla trajajo malo časa. Veličina naroda, osnovana samo na oboževanju kraljestva tega sveta, je obsojena k propadu.
Dobro vam je znano, da je ‘27. ( marca letos naš narod izbral svojo usodo in da je s svojim mladim kra- \ ljem prevzel odgovornost za dogod- | ke na svojem težkem in tradicional- , nem potu svobode in-neodvisnosti, j Kakor narod sam tako tudi mi. njegovi služabniki, nismo noben trenutek obžalovali to odločitev ali se ustrašili velikih odgovornosti, ki jih imamo. -Jugoslovanski narod se po-
Vidi se porušene hiše in mrtvece hišami
neodvisnosti; delo z njim je samo delo zanj, njegov “red” je mračno suženjstvo in protikrščanstvo. Hit-lre prinaša gorje! Po vseh težkih skušnjah in trpljenju je sedaj mogoče reči. da so se veliki narodi odločili. Vprašanje zmage je sedaj samo vprašanje odločnosti in močne volje. In v tem oziru je naša velika dolžnost, da se poklonimo pred junaškimi žrtvami in napori Velike Britanije in vseh njenih narodov. Svoboda malih narodov je vedno bila tradicionalna skrb Velike Britanije. Interesi človeštva in upi vseh malih narodov so v silni moralni in materialni moči britanskega carstva. V njem in v veliki ameriški demokraciji je jamstvo za boljšo bodočnost vseh ljudi. Izjava pri sestanku na morju, ki so jo navdušeno sprejeli vsi zavezniški narodi skupno z Rusijo, pomeni veliko zmago.
Za to zmago in moralno podporo demokracije s svojimi velikimi zavezniki bo jugoslovanski narod žrtvoval vso svojo moč v globoki ve-! ri, da je vse to zaradi svobode v | svetu, zaradi pravičnosti med ljudmi, zaradi sreče človeštva.
V	tem prepričanju dvigam svojo čašo za napredek te lepe zemlje Kanade in Velike Britanije; pijem v vaše zdravje in v zdravje kanadskih prijateljev Jugoslavije.”
V	imenu jugoslovanskega odposlanstva se je zahvalil in nazdravil hrvaški ban dr. Ivan šubašič.
POZOR!
I	Trgovina čevljev Beltram
Vas podomače postreže.
Če hočete biti elegantno in dobro obuti, posetite to trgovino, imeli boste na razpolago veliko izbero vsakovrstnih čevljev, copat za delo, šport in izlete.
Pridite, pa se boste prepričali! — Se priporoča
|	Albert Beltram
}	DONATO ALVAREZ 2288 — BUENOS AIRES

PREGANJANJE SRBOV
Ankara. — Jugoslovani, ki so pobegnili v Turčijo, pripovedujejo, da so nacijski zatiralni ukrepi pognali njihovo domovino v odprto civilno vojno. Več predelov mesta Šabca je bilo razdejanih v bitkah med četniki in nemškim vojaštvom. Na stotine Srbov v Beogradu je bilo po-streljanih za vsakega • ubitega nemškega vojaka, a kljub represalijam še odpor razširja.
Naeijske represalije so pognale prebivalce mnogih vasi v hribe, kjer jih ne more doseči roka zatiralcev. Kazenska ekspedicija je bila nedavno poslana v kraje zapadno od Beograda, kjer je uporno gibanje največje. Eno krilo ekspedicije je bilo poslano v Šabac, drugo pa v Valjevo. Obe sta se potem združili in začeli loviti četnike na ozemlju med Savo in Drino.
Vojaške čete običajno prihajajo v vasi, v katerih se zbirajo uporniki, aretirajo več ljudi in ustrele vsako deseto osebo.
GRUBER SPREMLJA KAZENSKO EKSPEDICIJO
Angora. — Po poročilih tujih vojnih dopisnikov v Turčiji in po priznavanju samih nemških oblasti v Jugoslaviji se nadaljujeo ostre borbe srbskih četnikov in oboroženega kmečkega ljudstva z nemško vojsko.
Nemec Walter Gruber, nekdanji beograjski dopisnik nemške poroče-valne družbe DNB, ki se je izdajal za prijatelja Jugoslavije, je sedaj “posebni načelnik propagandnega oddelka SS” (“Šturmovcev”) v Beogradu. Gruber je spremljal nemško kazensko “ekspedicijo” proti Šabcu, Užicam in Krupnju, o kateri se- je nedavno poročalo. Gruber je tudi spremljal nemške oklopne enote na njihovem pohodu proti Beogradu prejšnjega aprila. Napredujoč z nemškimi napadalnimi oddelki proti Šabcu je vojni dopisnik Gruber prisostvoval porušenju mesta, ki je po Gruberjevih besedah bilo “z enim udarcem spremenjeno v prah in pepel”.
“V posameznih vaseh”, cinično piše Gruber v svojem poročilu, “nas je prebivalstvo pričakovalo z belimi zastavami; ponekod smo se na to ozirali. Drugje, po drugih vaseh smo nahajali prav nič. laskave napise, napisane s kredo po zidovih, in lepake, ki so žalili Fuhrerja. V takih slučajih smo ustrelili vsakega desetega ali pa vas požgali.”
Žene in otroke, če smo v hiši našli prepovedan tisk, smo na mestu ustrelili, piše Gruber. Tako pripoveduje o ustrelitvi malega dečka, češ, da so pri njem našli “komunistične letake”. Ob drugi priliki so bile nemške čete “prisiljene ustreliti mlado dekle, ki se je sicer vdalo, a so pri njej našli bombo, ki jo je sama naredila doma.”
6
D
o
IOE
IOE
VOŠČILA NAŠIH OBRTNIKOV SVOJIM ODJEMALCEM
n SREČNO IN VESELO
“novo leto
vošči svojim cenj. odjemalcem
Franc Klinec
Prodaja oglja, premoga, drv in krompirja z dovažanjem na °	dom.
ACHEGA 2950 - U. T. 51-6733
Buenos Aires
LASTNIK RESTAVRACIJE
“MIRAMAR”
želi svojim cenj. gostom SREČNO IN VESELO
NOVO LETO
in se jim tudi za bodoče toplo priporoča
Josip Lah
FRANCISCO BEIRO 5294 Villa Devoto
Buenos Aires
Svojim cenj. obiskovalcem želim SREČNO IN VESELO
NOVO LETO
KAVARNA IN PICERIA
Peter Filipčič.
W ARNES 2101, vogal Gar-
mendia — Patemal *
Buenos Aires
Marij Cigoj
vošči vsem obiskovalcem svojega kegljišča in kroglišča SREČNO IN VESELO
N O V O LETO
ter se jim priporoča.
WARNES 2113 — Paternal
Buenos Aires
SREČNO IN VESELO
N O V O LETO
želim cenj. odjemalcem
Stanko Stantič
Velika izbira vsakovrstnega vina. — Dovažam na dom. TRIUNVIRATO 398 4
Kličite, teleonsko štev. 51-5506 ip boste takoj postreženi
VELIKA ZALOGA VINA
Franc Kurinčič
GARAY 3910 — Buenos Aires U. T. 61-5384
Želi vsem svojim cenj. odjemalcem
SREČNO IN VESELO
NOVO LETO®
ter se jim priporoča tudi za 5 naprej.
“SRBSKE ČETE” UBILE 143 “KOMUNISTOV” V BITKI
Beograd. — Vojno sodišče je obsodilo petnajst Jugoslovanov, med temi eno žensko v smrt zaradi proti-Kosiščnih aktivnosti. Štiriindvajset članov grške pravoslavne cerkve je bilo obsojenih v smrt v Travniku, Bosna, zaradi sabotaže, toda enajst je bilo potem pomiloščenih. Obsojeni so bili na pet let zapora vsak. Ostalih trinajst je bilo usmrčenih.
Vojno sodišče v Sarajevu je pa obsodilo nekega Žida in 24 let staro dijakinjo v smrt.
*
Zagreb. — Sem dospelo poročilo iz Beograda pravi, da je bilo 143 “komunistov” ubitih in 89 ujetih v dvodnevni bitki s “srbskimi četami” v Šumadiji. “Komunisti” so se utaborili v hribih in gozdovih in so imel velike zaloge orožja, streliva in druge bojne opreme. Obtoženi so bili revolte proti srbskim avtoritetam in sabotaže.
V Osijeku, mestu v bližini ogrske, meje, je bilo petnajst ‘komunistov”, med temi dve ženski, ustreljenih. Po masni eksekuciji so delavci sklicali zborovanje, na katerem so obljubili “lojalnost” novi hrvaški državi.
Seveda poročilo ne pove, da so ti novopečeni ‘komunisti” naši vrli rodoljubi, narodni borci, četniki in zavedni Jugoslovani, ki se bore proti nemško-italijansko-madžarskemu
IOI
SREČNO IN VESELO
NOVO LETO
želita vsem naročnikom in naročnicam ter oglaše vatel jem
64 Slovenskega lista”
UREDNIŠTVO IN UPRAVA UREDNIŠTVO IN UPRAVA '
44 Duhovnega Življenja”
želita vsem naročnikom in naročnicam ter oglaševateljem
SREČNO IN VESELO
NOVO LETO
!ODOE=
O
D
o
o
D
o
o
n
o
301
301
D
io>
terorju, ki vlada v naših krajih po zahrbtnem napadu na Jugoslavijo.
USPEŠEN GRŠKI IN JUGOSLOVANSKI SHOD
Pribičevič, Agar in Grki so dobro povedali
Chicago. _ čez 200 Grkov, Jugoslovanov in drugih Američanov je zadnjo nedeljo v oktobru popoldne prisostvovalo javnemu shodu v Ashland Auditoriumu in z velikim za-so poveličevali junaško borbo Gr-nimanjem poslušalo govornike, ki kov in jugoslovanskih četnikov na-pram nacifašističnim napadalcem.
Stojan Pribičevič, sin odličnega srbskega demokrata iz Slavonije, je v lepi angleščini povedal, da velika jugoslovanska armada četnikov danes šteje 150.000 mož in sestoji ne samo iz Srbov in Črnogorcev, temveč iz vedno večjega števila Hrvatov in Slovencev. Hitler je primoran ponovno vojskovati se v Jugoslaviji, ampak zdaj je v defenzivi, je rekel Pribičevič.
Jarvine, urednik grškega lista v tem mestu, je izjavil, da grško ljudstvo se ne bo nikdar podalo Hitler-
jevim banditom kakor se ni Mussolinijevim in gerilska vojna v grških hribih se bo nadaljevala toliko časa, dokler ne bodo Nemci in Italijani izgnani iz Grčije.
Največji aplavz je pa žel Herbert Agar, ameriški časnikar, ki je rekel, da za Ameriko, najmočnejšo velesilo na svetu, ni nobena čast, da samo gleda od strani herojsko borbo malih narodov, pač pa ji bo v največjo čast, kadar dejansko priskoči na pomoč napadenim in docela vniči napadalca.
Ann Beniger je zapela dve slovenski narodni pesmi ob burnem odobravanju in pel je tudi hrvaški pevski zbor Zora. Predvajan je bil kratek film “Grčija vrača udarce” in uprizorjen je bil grški narodni ples.
TRGOVINA JESTVIN
j “Bela Ljubljana” I
IVAN MOČNIK	1
r	i|
I Sapaleri 2700 na Patemalu t
U. T. 59 - 0467

VELIKI ZAVOD “RAM0S MEJIA” Venereas
ANALIZE urina brezplačno. Analize krvi. Popolno moderno zdravljenje. SIFILIS v vseh oblikah. Popolno zdravljenje na podlagi analize (914). KOžA: Kronični izpahi, mozoljčki. Izpadanje las. Ultravioletni žarki.
ZLATO ŽILO zdravimo brez operacije in bolečin.
SPOLNA ŠIBKOST: Hitra regeneracija po prof. Cicarelliju.
ŽIVČNE BOLEZNI: Nevrastenija, izguba spomina in šibkost.
REVMATIZEM: Kila, naduha, gota. Šibkost srca, zdravimo po modernem nemškem načinu.
PLJUČA: Kašelj, šibka pljuča.
ČREVA: Colitis, razširjenje, kronična zapeka.
GRLO, NOS, Ušesa, vnetje, polipi: brez operacije in bolečin.
POPOLNO OZDRAVLJENJE $ 30.—. PLAČEVANJE PO $ 5.— NA TEDEN. Naš zavod s svojimi modernimi napravami in z izvrstnimi RPF.nT.TAT.TKTT je edini te vrste v Argentini. — Zdravljenje zajamčeno. — Ugodno tedensko in mesečno plačevanje.
SPREJEMA OD 9 DO 21 URE Ob NEDELJAH od 8 do 12
ure
Rivadavia 3070
Plaza Once
ZA POUK IN ZABAVO
NEKDANJE ŠOLSTVO PO NAŠIH KRAJIH
(Nadaljevanje)
Večinoma so bile pa te šole ljudske ali elementarne. Poučevali so v njih nekaj malega latinščine, ki so jo rabili pri pevanju v cerkvi. Poleg tega so se učili nemško citati in pisati. Pouk slovanskih pismen (glagolice in cirilice) je izpričan za Belo krajino. Slovenščina s cirilskimi in glagolskimai znaki se je morala jioučevati v Vipavi, kjer si je Sigismund Herberštajn v nežni mladosti pridobil znaje, da je lahko pozneje z Rusi občeval in dopisoval; bil poslan namreč kot diplomat na Rusko (okrog 1. 1515—20). Vse te šole so bile povečini cerkvene ustanove, a proti koncu srednjega veka so tudi občine prispevale za vzdrževanje in ponekod so občine tudi samovoljno nastavljale učitelje, radi česar je prišlo večkrat do spora s cerkvenimi oblastmi.
Nekatere izmed imenovanih učnih zavodov moramo prištevati šolam višje vrste. Semkaj spada predvsem sloveča šola dominikanov v Brežah, ki je nudila duhovnikom popolno strokovno izobrazbo. Enako je bila sloveča šola v Št. Pavlu, kjer so se” mladeniči učili vseh “prostih umetnosti’’, to je: latinskega jezika ili slovstva, govorništva, modroslovja, računstva, glasbe, geometrije in astronomije (zvezdoslovje). Tudi'stolni kapitelj v Krki je imel šolo te vrste, katero .je nadzoroval eden izmed kanonikov (šolastik). Tu so se izobraževali plemiški sinovi, duhov-ski kandidati, pa tudi drugi revni dijaki, za katere so poskrbeli še posebej z ustanovami. Izmed kranjskih šol je slovela najbolj šentklav-ska šola, ki je nudila toliko znanja, da so dijaki od tu lahko prestopili na vseučilišče. Enako je bil tudi učni zavod v Ribnici “latinska šola’’, za izobrazbo duhovskega naraščaja. V teh šolah — v katere so morali hoditi 7 let, če so hoteli prestopiti na vseučilišče — so si dijaki radi nadevali imena slavnih grških modroslovcev ali latinskih pisateljev kot n. pr.: Sokrat.( Platon( Horacij itd.
Vseučiliško izobrazbo so si dijaki iz naših krajev v srednjem veku poiskali večinoma v Italiji. Najbolj sta bili obiskovani vseučilišči v Bo-lonji in Padovi, v katere so zahajali ne le mlajši, ampak tudi bolj zreli možje, ki so že bili župniki, ali so opravljali druge častne službe. Zato je bilo zlasti v XV. stol. mnogo duhovnikov z akademiškimi častmi. Ustanovitev vseučilišča v Čedadu, ki jo je nameraval akvilejski patriarh Nikolaj (1. 1357.) in ki bi gotovo našemu duševnemu življenju dala drugo smer, se žal ni izvršila.
Ko je bilo 1. 1365. ustanovljeno vseučilišče na Dunaju, so dijaki iz naših krajev začeli zahajati, posebno iz Koroške, Štajerske in Kranjske. Vendar so veljala italijanska vseučilišča še vedno za najodličnejša središča znanosti in umetnosti. Slovenci so se prištevali k “avstrijski narodnosti” in so imeli zavetišče v dijaškem zavodu, kjer je Brik-cij Preprost iz Celja ustanovil nekaj štipendij. Tudi med profesorji dunajskega vseučilišča je bilo v 14. in 15. stol. mnogo odličnih mož iz naših dežel. V zapisnikih so sledeča imena: O. Lenart iz Kranjske, prof. bogoslovja (1. 1388.); Andrej iz Ljubljane, prof. prostih umetnosti (1448.) ; Lavrencij iz Gornjega Gradu, prof. civilnega prava (1426.) • Mihael iz Kranja, prof. prostih u-metnosti (1431.); Tomaž Prelokar iz Celja, prof. prostih umetnosti (1. 1458.) ; Matija Hvala iz Vač, 1. 1510 dekan na fakulteti prostih umetnosti. Posebno znamenit je bil Brikcij Preprost iz Celja, ki je bil v letih 1476.—-1501. trikrat dekan na fakulteti prostih umetnosti, petkrat na , bogoslovni in trikrat rektor (ravnatelj) dunajskega vseučilišča.
Za žensko izobrazbo v srednjem veku sicer ni bilo tako preskrbljeno kakor ,z.a, uiojjtko, vendar se tudi th ni popolnoma zanemarjala. Največ so tu vplivali samostani. O izobrazbi redovnic pričajo bogate zaloge rokopisov, ki so se našle v njih knjižnicah. Poleg nemščine, se je posebno poučevala latinščina, ki je imela v
javiiem življenju prilično enako veljavo, kakor pozneje francoščina; poučevala se j«) tudi glasba,1 Kadar so samostani predlagali novoizvoljeno prednico patriarhu v potrjenje, so v prošnji navadno naglašali, da je dobro poučena v latinščini in
glasbi.
V takratnih šolah je glavno učno sredstvo
manjkalo — namreč
|knjiga, ki so bile v tedanji dobi zelo redke, ker takrat šp.m bil izum-jljen tisk. Knjige so se pomnoževale le s prepisovanjem. Največ .so se prepisovale na pergament, to je,na tenko belo, nalašč zato ustrojeno kožico, kar so delali največ v samostanih. Marsikateri teh samostanskih rokopisov so bile prave umetnine radi malih slikarij in okraskov začetnih črk.
Božič med topovi
Beseda srca je bila zmrznila spričo uničujoče slane sovraštva v človeških dušah; hrumenje in treska-nje topovskih žrel je postala govorica me narodi. Med sovražnimi deželami se je vzpenjala smrtonosna pošast vojne in se je režala v mrtvaško rezko frfotanje plamenov s pogorišč.
S snegom pokriti vrhunci gora so se zajedali v umazano' vijoličasto barvo oblakov. Vse obdano z belimi snežinkami je pojemajoče leto sklanjalo svojo osivelo glavo in se je ugaslo plazilo k svojemu neveselemu koncu. Polagoma, kakor poslednja kaplja radosti v morju brezupne groze je dozorel božič iz sivine src in neba. Vsa jasna in polna zvezd se je dvigala sveta noč polna upanja iznad trpinčene zemlje in se je bočila kakor visok, sinji zvon, ki bo nanj sveta polnočna ura skoraj skoraj udarila s srebrnim tolkačem.
To je bilo v najbolj severnih vrstah bojišča. Poročnik Simon je imel to nbč nadzorstvo nad jarki in je bil že obšel zunanje straže. Skozi spolzke jarke, mimo žičnatih, ovir, volčjih jam in pasti za tanke je bil že zaš^l v območje sovražnikovih zadetkov.
V mesečini so se povsod blestela raztreščena in razsekana debla in v nebo so štrlele zlomljene veje, ki so visele iz krošenj. V tleh so zijale jame in so se črno odražale od nežno blesteče sč beline snega. Mrko zavite, s čeladami pokrite postave so se naslanjale kakor okamenele, kakor bi bile vdelane v jantar te noči. Nedaleč so pogrmevali zategli, dvoj-nati streli granat, da si to grmenje občutil kar na koži.
Toda, kaj bi, sčasoma se človek privadi tudi na smrtno koso!
Krog enajstih je prispel Simon do bunkerja, ki je bil varen spričo Ibomb in nad čigar vhodom je eden njegovih fantov načečkal z rdečim svinčnikom in v zdravi šegavosti naslov “tvrdke“ z besedami: “Pri plešočem hrčku”. V bunkerju je odpravil predpisane pripombe v polkovni dnevnik. Nato se je udobno razkoračil med majceno liliputansko pečico in zastrtim okencem skrovišča. Oddahnil se je, si prižgal pipo in se iznebil nasilja ovojnic. Človek v njem se je povzpenjal kvišku in je za ostanek noči potlačil vojaka v ozadje.
Obsežnost tega večera je nenadoma segla Simonu v dno srca. Njegov službeni pohod ga je bil privedel na sto korakov razdalje mimo cerkvice, njegove cerkvice iz otroških let, ki je bila prišla med sovražnimi predstražami v “deželo od nikogar”. Njegova vasica, ki je imela osem do deset hiš, je bila evakuirana. Ondi je bil oče nekoč mizar, dokler se niso bili izselili v veliko mesto. Ko je hodil še na gimnazijo, je bil Simon nekoč še enkrat v tej skromni vasici; toda odtlej ga njegova življenjska pot ni nikoli več privedla tjakaj. Zdaj je bil organist v velemestni cerkvi sv. Martina.
Sveti večer mu je bila prisrčna krona vseh praznikov v letu. Kakor izklesan iz smaragda in rubina se mu je blestel v duši. Pri nobeni drugi slovesnosti se ni njegova tenko-i čutna duša tako radovala in vzklikala v njegovem orglanju. Kakor kkk glasnik z govorečo pozavno je v duhuh stopal na čelu sprevodov; kakor besednik množic je prosil Gospoda pomoči in varstva. Zdaj pa že
več mesecev ni imel prilike, da bi se bil v valovanju glasov razraščal in
sed vigal in da bi bil svojo ddšb •'zvoni 11 Je H bržčas spravil v ravnotežje. To mu je bilo najbolj bridko pomanjkanje.
Še vselej ga je bila cerkvica na njegovem pohodu krog straž vabila, nocoj pa se ni mogel več zoperstavljati mičnemu vabilu, .ki mu je po njem telo kar drhtelo.
Simon je spet čofotal po jarkih,
„daj pa zdaj se je pogreznil v ilovico in njegovi škornji so se cmo-kaje vlekli iz nje. Tu zunaj je bilo to noč precej nevarno in razgibano. Težko topništvo je brundalo iz nove, odlično zakrite postojanke in bljuvalo v nasprotnikove vrste svoj ogenj. Nasprotnik še ni bil utegnil dognati kraja baterije in tipal je s svojimi lahkimi topovi za'njo — zdaj tu, zdaj tam po bojišču.
Neki strelski jarek se je vlekel počez skozi smrekov gozdič, tik roba so ležala pravkar posekana drevesa. Simon si je izbral pripravno smrečico. Ob strani mu je visel zavojček samih okraskov za na božično drevesce:	svečke, kroglice,
zlate niti. Krištof, njegov do smrti vdani sluga, mu je bil vse to priskrbel iz dve uri oddaljene vasi, kamor se je bil peljal s kolesom. Tudi velik ključ saj je bil Krištof ključavničar po poklicu — mu je bil po Simonovem opisu naredil zanj iz debelega žeblja.
Začudeni in brez besed so obstali stražni vojaki, ko so na čarobno besedo gesla spustili svojega poročnika mimo. Ta je z dreveščekom na rami odločno korakal dalje v deželo od nikogar.
Simon se je napotil navkreber na grič. Ali ni na oni strani opazil mo-drosive postave s čelado na glavi?
A kaj bi se zdaj zmenil za to!
Previdno je vtaknil vitrih v ključavnico in se-je ravnal natačno po Krištofovih navodilih: brado “ključa” je obrnil navzgor, porinil je z levim palcem ključ, kolikor je mogel, kvišku, in je obrnil. A brada je zdrsnila mimo zapaha. V drugo jč poskusil — uspeh je bil isti. Pri tretjem poskusu pa je imel srečo, ključavnica je škrtnila, vrata so se odprla. Votlo so odmevale njegove trde stopinje po praznem prostoru. Snel si je čelado z glave in jo položil na klop pri vratih.
Kako se ,je prebudilo na tisoče spominov v njem! Tako živo, da bi ga prijel, je v duhu zaplaval minuli čas pred njim. Spredaj, pri stranskem oltarju, je zagledal božično drevesce v lučkah, kako se je dvigalo nad jaslicami. Plavolase glavice šolarjev so se sklanjale nad notami; vsi so bili prešinjeni s sveto nočjo in ožarjeni z njo. Potem so vsi pogledi poiskali starega učitelja redkih las in s pozlačenim ščipalni-kom pod vzbočenim čelom, kako je dvignil roko in dal znamenje za petje božičnih pesmi. Spredaj je v svoji klopi na levi sedela mati, ki sta jo Simon in oče že več let pogrešala. Videl je blesketanje zlate obreze njenih mašnih bukvic, prav tako kot časih, in moral se je oprijeti klopi, da ni omahnil spričo živih vtisov iz otroških dni. Ves poln božiča je spet enkrat začutil, kako. so vsi predali njegove duše odprti..
Simon je vzel iz žepa električno •svetilko in si je posvetil v zakristijo. Ondi so stale v kotu božične jaslice, a teh ni hotel vzeti iz njih prostora, Samo stojalo za božično drevesce si je vzel. Na stranskem oltarju je prižgal svečo in postavil drevesce. Kako je bil srečen! Otrok v njem je dvignil svojo glavo polno sonca in se mu je nasmehnil. Že so bile kroglice in svečke pritrjene in so bile zlate niti razprostrte.
Manjkalo je še Dete v jaslicah. Brez dvoma ,je bilo zaklenjeno v stenski omari v zakristiji, mogoče pa je bilo tudi evakuirano? Toda v omaro ni hotel vdreti. A zgoraj y
še Stari1 ‘Je-zušeek, saj. ga je bil sam pomagal dati tjakaj, potem ko; si je prejšnji župnik nabavil novega.
Spet je vzel žepno svetilko v roko in je šel po vegastih in trhlih stopnicah iz zakristije navzgor. Pošastno je stalo nad njim tramovje z zvonovi. Resnično: tu je bil stari Je-
zušček. “Lej, kako je Bog ves preperel in prašeir iu oJteč”, si je mislil, “in prav takšen je zunaj svet!”
jj svojim robcem je obrisal prah s kipa ; leva rokica je bila odlomljena. Potem ga je varno spravil navzdol in ga dal pod drevesce. Z nekega oddaljenega rotovža je zaslišal biti dvanajsto uro, sveto uro. Prižgal je vsel učke na dvescu. Potem je šel na mali kor in se je vsedel k staremu harmoniju; da je odprt, je itak vedel, saj se pokrov že zdavnaj ni dal več zaklepati.
Simon je začel s svojo najljubšo božično pesmijo. Škripajoči harmonij je le s težavo izražal plamteči izliv napeva, ki so mu ga Simonove izurjene roke skušale izvabiti. “Sveta noč, blažena noč... v najhujši stiski je ječalo človeštvo. Kakor že tolikokrat v zgodovini, je spet stopila tista sveta ura v ospredje in človeštvo je ležalo pred Stvarnikom v prahu in je koprneče pričakovalo dobrote Vsemogočnega, Žival je svojo kačasto glavo dvignila kvišku iz zasmrajenih tal. Zemlja je ležala tu vsa razgrebena in razdrta, iz njenih vrtov ljubezni so grmeli topovi bratovske nesloge in njih hrumenje se je razlegalo v zvoke angelske noči.
Simon je zaigral druge znane bo žične pesmi in slednjič so mu izpod prstov začeli vreti glasovi njegove duše. Ubožni vaški harmonij se mu je nenadoma spremenil v mogočne velemestne orgle. V duhu je stopal s harfo pred narodi kakor David in je raznetil žerjavico v njih srcih za sprejem Gospoda,
Pošast vojske bo premagana, pa ne z napadi in ubijanjem, marveč z ljubeznijo.
Simon je zaprl harmonij in je stopal po ozkih, hreščečih stopnicah nizdol. Vrata cerkvice so bila odpr-
i
} ZOBOZDRAVNIKA
I dra. samoilovic
I DR.
de Falicov in FELIKS FALICOV
Sprejemata od 10 do 12 in od 15—20 ure.
DONATO ALVAREZ 2181
U. T. 59 - 1723
i
KADAR IŠČETE SLUŽBE obrnite se na rojakinjo
Berto Černič
DORREGO 1583 — Gs. Aires
U. T. 54 - 3588
FOTOGRAFIJA
“LA MODERNA”
VELIK POPUST PRI FOTOGRAFIRANJU
Ne pozabite
FOTO “LA MODERNA”
I	S. SASLAVSKV	|
M Av. SAN MARTIN 2579 $ | Telefon: 59-0522 - Bs. Aires §
\4mmm m&zmm >:♦:< :;<«< >:«< jmmšl
H'
81
ta. Ali je,veter butnil vanje? Nenadoma je v nejasni plhpcilajbČi svetlobi sveč zaglecfal puško z nasajenim bajonetom, ki je slonela na klopi, in čelada je ležala poleg njegove, Organist, ki je bil še ves v onstranstvu, se je ko blisk povrnil r resničnost. Brž je imel samokres v roki. Spredaj je pri njegovem drevescu klečala temna postava. Zdaj je vstala: bil .je vojak iz sovražnikovih vrst.
Poročnik je za hip osupnil. Tujec je pristopil k njemu, ponudil mu je roko in dejal:	“Blagoslovljene
praznike, tovariš!”
Simonu je toplo zaplalo po žilah, brž je segel tujcu v roko in jo dolgo molče stiskal. To je bilo torej tista navidezna grozota, ki je ogražala njegov dom, ki pa je bila tako polna človeške miline in prikupljive duše! Simon je oberoč zgrabil nasprotnika za pleča, prižel si ga je na prsi, da je začutil toploto tujega telesa, in je kriknil: “Človek, brat moj, Bog nas neskončno ljubi! Gorje mu, kdor zavrže njegov mir!”
Tedaj pa so zaceli zunaj zamolklo grmeti topovi velikega' kalibra in zračni pritisk ju je plosknil po obrazu. Brez dvoma je.sovražnik odkril novo sovražnikovo postojanko, zdaj pa je udrihal s svojimi težkimi topovi po njej. Simon je upihnil svečke svojega božičnega drevesca, tujec pa si je posadil čelado na glavo in je vzel puško.
Cerkvica je bila spet v temo za- ' vita, bledi odsevi mesečine so kakor strahovi prihajali skozi okna na kamnitni tlak cerkve. Ko je nasprotnik odhajal, je kakor v navdihu zaklical:	“Prekletstvo je prišlo na
zemljo] Ali vidiš te požare? Ali slišiš hobneje tankov? Kdor se zavrže, bo pohojen in pomandran!”
Simon je spet skrbno zaklenil vrata za seboj. Pri povratku je moral zaradi hudega streljanja, ki je bila njegova pot v njem, napraviti velik ovinek. Prišel je prav do tja, kjer so se začele nasprotnikove postojanke. Odondod so se razlegali glasovi orglic, ki so izvajale božično pesem.
Žarometi so z bledimi tipalkami tipali po obzorju. V dalji je regljala mrtvaška raglja.
ZVONOVI V SVETO NOČ POJO . . .
Zvonovi v sveto noč sladko pojo, domovi so praznično razsvetljeni, po toplih izbah jaslice; zbujeni pastirci v hlevee ovce v dar neso.
Otroci jaslice vsi srečni zro.
Na mizi je potica; kosi njeni pod zobki slastno se drobe... Še meni. ko mislim nanje, je nocoj sladko.
A koliko je njih, ki brez Božička nocoj spo po barakah in kleteh; od mraza so jim posinela lička.
Brez kruha, z jokom žalostjo v očeh. zro v temen kot — brez hlevca, ovčk
[in grička.
O bratje, sestre, kaj ni to — naš
I greli?
Naznanjam cenj. rojakom, da imam že za SPOMLAD in POLETJE veliko izbiro najfinejšega blaga. — Cene zmerne!
Delo prvovrstno!
K r o j a č n i c a
LEOPOLD UŠAJ
GARMENDIA 4947 La Paternal Buenos Aires
]©?
*

■ Dr. LUIS RAZUMNEY
KIRURGIČNI ZOBOZDRAVNIK
MODERNI NAČIN DELA — UMETNO ZOBOVJE Sprejema vse dni od 14 do 20 ure.
SEGUROLA 1848 — U. T. 67 - 3961 — BUENOS AIRES



Ko zvene večne strune
‘‘Vendar epkrat konec ”, se je oddahnila Anica, ko je oh pozni večerni nii sedla, k mizici v svoji skromni podsteršni sobi. Človek je kot vprežna žival. Vsi te gonijo, vsi te pomilujejo, vsak ti ve kaj zvreči, nikoli pa ne čuješ: “Anica, dobro si napravila”. ..
Utrujena in zlovoljna je obstala in prisluhnila v noč. Iz salona je še vedno vreščal radio. Spodaj na cesti so sunkoma drveli vozovi, skozi odprto'okno je njen pogled splaval v jasno noč čez vrveče mesto tja do sinjih zvezda. Soparna vročina je puhtela v sobo in šele, ko je Anica odprla tudi vrata in dobila prepih, je mogla svobodneje dihati.
Od nekod je prišel glas zvona, ki jo je zdramil iz njene otopelosti. Znova je iskal njen pogled tja v noč, a tudi misel njena je začela tipati nekam dalje. Njen pogled je obstal na zvoniku, nekaj kvader vstran, kjer je osvetljena ura kazala pol na polnoči. Od tam je prišel zvonov glas, ki je zajel njeno misel in jo z neodoljivo silo tiral dalje.
Da, je začutila. Saj sem skoro pozabila, da je sveti večer nocoj in prav kmalu bo polnoč.
Pa, saj zame ni Božiča! Kakšen Božič je to, če pa se človek poti sedeč pri mizi, in kakšen Božič je to,; če pa nikogar nimam, s katerim bi zaupno pokramljala in mu potožila svoje skrbi, svojo bedo, svoje trpljenje. Saj sem kakor vprežna žival, ki me vsi poganjajo, a nikomur ni mar, da bi vsaj ljubeznjivo besedo in pogled poklonil. ..
Anica je bila zagrenjena. Nekoč je bila vesel deklič. Bila je vesela doma, pa tudi pozneje, ko je prebolela prve bridkosti mačehe tujine, se ji je njena veselost zdravega slovenskega dekleta zopet vrnila. Saj je razumevala dobro, da je človek rojen za trpljenje prav tako kakor ptica za letanje; saj je razumevala, da je zemlja dolina solz, v kateri mora vsakdo nositi svoj križ in, je nespameten tisti, kateri težo svojega bremena primerja s križi, svojih sopotnikov. Res se ji je včasih zazdelo. da je njeni gospodi vse lepo in dobro; toda dostikrat je imela priliko, da je tudi v njih odkrila sledove trpljenja in si mislila: tudi
oni nosijo svoje breme; in če ga ne npsijo?.... Kar “hitro je pregnala take misli, ki so ogrožale njeno ravnodušnost. Le kaj mi koristi, mislit j na tiste, katerim je navidezno bolje kot meni! Prav lahko, da me videz vara... Le zakaj nebi raje pomislila na miljone onih, katerim je huje kot meni, ki so nesrečne žrtve vojske, revščine, izdaj, bolezni. . .
Tako je mislila Anica nekoč. Ni tega še dolgo. Tedaj je bila srečna. Vesela pesmica je spremljala njeno delo; vsa hiša je bila polna njenega žvrgolenja; gospodarji so jo radi imeli, s tovarišicami se je dobro razumela. Nikdar ni bila malenkostna, temveč je velikodušno storila, kjer je mogla kako uslugo. Svoje skromne prihranke je prevdarno porabila. Nekaj za podporo svojcem doma, nekaj pa je shranila za čase, ki pridejo.
■ Tudi tedaj ji je včasih kaka grenka misel treščila v dušo, toda njeno pleemnito srce je kmalu našlo ravnotežje v spoznanju, da tudi krivice, katere more prestati, niso zanjo nikaka zguba, temveč dobiček. Iz tega, kar ji je grenilo življenje, si je znala izkovati vrednost za nebesa, dobro vedoč, da vse trpljenje sedanjega časa, ki je Bogu posvečeno; vsaka krivica sprejeta ravnodušno, približuje človeka Bogu, očiščuje njegovo srce in dušo, mu pridobiva oblast nad neurejenimi nagnenji srca in tako vse to vodi k sreči, v kolikor je v tem življenju sploh mogoča.
Taka modrost je vodila Anico nekoč in tedaj je bila srečna, vesela, vsa nasmejana in cvetoča.
Ni bila več ista Anica oni sveti večer, ko je malodušno obstala v svoji osameli sobici... Marsikaj se je zgodilo med tem. Anica je prišla med ljudi, med svoje rojake, kateri so bili vse drugačnih misli. Sladkali so se ji, ker jim je prijal lepi nedolžni obrazek; njihova pohota je hlepela po telesni nasladi in iskala načina, kako naj oblati najprej čisto dušo, da se bo slednjič tudi nedolžno .dekle zavalilo v isto nesnago, v kateri so rezgetaje iskali sreče tisti izprijenci. Smešili so preprosto vero nedolžnega dekleta, češ, “kaj si ti . še tako neumna, da verjameš farju?
Saj on sam tega ne dela kar uči. Ti si šla po svetu in ne bodi več tako neumna, da bi verjela stare bajke. Ti si neumna dekla,- tvoja gospoda se pa zabava, od tvojih žuljev živi in tebe z nebesi trošta. Ne bodi več h eu n iti a’ Anica. Svet gre naprej. Danes ni Več tako, da bi smeli biti po pravici eni vedni gospodje, drugi pa vedni sužnji. Zakaj bi pa tudi Ti ne bila gospa in one tvoje dekle. Človek samo enkrat živi! In ti hočeš celo svoje življenje biti neumna kot žival in izgubiti vse užitke, ki ti jih življenje daje?”
Tako in podobno so Anici v tisti druščini nabijali ušesa in besede niso ostale brez upliva. Ono spoznanje, ki živi v vernem srcu, da je življenje samo potovanje proti večnosti; da ni dobiček za končni račun, če je človek tukaj med bogatimi, da ni zguba, če je tukaj ponižnega stanu, ker vsak dobi svoje darove in bo mera njegove sreče v tem, kako je svoje delo vršil ih ne po tem, kakšno je bilo... Te lepe misli, ki siromaku dajejo tolažbo in veselo zaupanje, bogatina pa drže v pravi ponižnosti, te misli so začele oklevati in Anica je začela trpeti krivice, katerih dotlej nikdar ni občutila, čeprav je imela marsikdaj tudi neprijazne gospodarje.
Nova modrost je vdirala v njeno dušo. Od kraja se je nekoliko upirala, toda zgled tolikih tovarišic in poznanih je podpiral razdiralno delo družbe v katero je zašla in iskati je začela ven iz tiste strme in trnjeve stezice, ki je ozka in pelje navzgor. Ona široka cesta, ki udobno vodi, na njo je začela uhajati in ni ji bilo mar tega, da vodi navzdol, da vodi v pogubo in da je rekel gospod sam: veliko jih je, ki po njej hodijo.
Tako je Anica spolzela na tisto pot...
Ni bila več ona vesela deklica, vsa polna pesmi in smeha, vedno pripravljena za ljubeznjivo delo, vedno radostna, vsem priljubljena in v svojem srcu srečna.. .
Oni sveti večer je nekaj odjeknilo v njeni duši. Ko'je zadonel zvon v jasno noč in je njen pogled obstal na zvonikovi tiri, jo je nekaj presunilo.
Sunkoma je vstala, da si poišče obleko, katero si je nameravala pri-
praviti za ples, na katerega je menila iti naslednji dan, toda že se je spet premislila in neodločena obstala z roko na predalu, ki ga je nehote odprla. Njena roka je segla po svežnju pisem, ker ji je potegnil pO-igled/inash-zlati odsev. Hotela je videti, kaj j.efisto. Kmalu je imela v roki razglednico z zlatim okvirom. Bil je božični pozdrav od doma: ponižna betlehemska štalica s smehljajočim se Jezuščkom. Spodaj pa je bil odlomek božične pesmi:
Oj srečne dušice, ki njega dobe. z nebeško tolažbo jim polni srce.
Le k njemu hitimo, saj rad nas ima; Zaupno odkrimo mu rane srca!
Prebrala je te vrste Anica in še enkrat so preletele njene oči zlate črke v zlatem okvirčku ljubeznivega voščila, ki je zadaj nosilo podpise vseh domačih in z materino pisavo pristavljeno:
“Čeprav je tam vroče o Božiču, se bojim, da bo v tvojem srcu zavladal mraz. Tvoje zadnje pismo je vse drugačno, kota so bila prejšnja, zato Te prosim, premisli lepe besede božičnega voščila na tej razglednici... ”
Pozabila je Anica na sv*oj načrt o plesu. Njene misli so se zapletle v čudno zanjko iz katere ni mogla najti izhoda. Pred pol ure je bila čisto prepričana, da od življenja ne more iskati nič drugega kot zabavo in morda še to, da bo imenitna gospa. Njeni prijatelji so ji dodobra izbili iz glave vero in krščansko upanje na srečo po smrti. Z njimi je kričala, da hoče več socijalne pravice, nič pa ni pomislila, da bo ona— če bi kdaj postala odlična gospa, kar si je na skrivaj želela — nikdar ne trpela v hiši služkinje, ki bi tako nergasto vršila svoje delo in nasproti svoji gospodi bila tako strupenih misli, kot je postala Anica zadnji čas. . .
Skromno materino voščilo in božična pesmica sta s silo navalila v njeno diišo. Skrušena je sedla k mizi in zapičila svoj pogled v prizorček betlehemske štalice....
Njene misli so iskale.v mladih spominih, ki so jo povedli domov, kjer so v kotu nad mizo tiho samevale jaslice v skrivnostnem polmraku, v katerega je silila rdeča lučka, boječe utripajoča, da so oživljale sence pastirčkov, ki so se klanjali

Kako srečna je bila takrat! In ko je zablestelo pred njo v brezkončnih lučkah božično drevesce, 'všč zlato iit stčbrno v, prečudnih čarih. .. A danes ni jaslic, ni božičnega drevesca... pa tudi ni sreče v srcu, ni upanja, ni angeljskega petja pa tudi ne radostnega smeha v njenem srcu...
Z bolestjo je začela razkrivati razdejanje svojega srca. Njeni prijatelji so ji slikali bodočnost polno udobnosti, življenje nasičeno uživanja in zabave, ko bo brez dela imenitna gospa... . Verjela jim je sirota. Njihove lepe besede, njihove blodne sanje, so jo potegnile s seboj ; a sedaa, ko je treba, da naredi račun sama s seboj... kako strašno prazno je njeno srce in dreveni ob spominu na mlade dni in na nedolžno veselje, ki so ga ji vzeli in z ničemer ne nadomestili. . .
Obledela je slika spomina • na skrivnostne jaslice v domači hiši, pač pa je njen pogled obstal na božičnem pozdravu ljubih domačih in je iskala pomen preproste podobice betlehemske štalice.
Sin božji je postal človek... Ali je to le bajka? Pač čudna bajka bi bila to, ki že dva tisoč let živi in nič ne obledi njen spomin in tolikim miljonom ljudi daje tolažbo! Ne! Bajka in laž to ni, kajti laž je kmalu razkrinkana; a kaj naj šele velja o nauku, ki je postal podlaga novi veri, tolikokrat preganjani in vendar nikdar vničeni?
Onemele so Anici njene misli. Tako na globoko se ni nikdar spuščala. Ta hip se je pa sama zavedala, da je nekaj drugega resnica in nekaj
drugega laž----- Da, da! Toda kaj
je resnica in kaj je laž?
Kdo ve, kod so blodile njene misli, ko je iskala z resnično željo, da si razreži to zapleteno vprašanje. Mimo nje je bežala čudovita pesem svete noči, podoba njene osivele matere. globoko sklonjene, klečeče pred skrivnostnimi jaslicami, prečudne melodije domačih božičnih zvonov, čudoviti blešč zasnežene božične poljane....
Da! Tedaj, ko je skromno verovala v božične skrivnosti, ko se je od božjega Deteca učila ponižne sa-mozataje in žrtve za ¿ruge; tedaj, ko ji ni bilo zato, da išče samo sebe,
Caričin ljubljenec
ZGODOVINSKI ROMAN
Nadaljevanje 256
Prokurator se je ravnokar vrnil iz signorije, kjer je novi dož Marino Grimani prvič predsedoval zbranim odličnim senatorjem.
Sedaj je zamišljen sedel v svoji delovni sobi.
Mučile so ga težke misli.
Mučila sta ga zavist in nevoščljivost, — ni privoščil Marinu Grima-niju njegove časti.
Zakaj niso njega izbrali za doža?
Že davno je bila to njegova vroča želja.
Ali obitelj Dandolo še ni dala Benetkam slavnega doža?
Njegova obitelj je stara že več stoletij. Mnogi člani njegove družine so bili visoki državni dostojanstveniki, služili so Benetkam, prelivali so svojo kri za domovino .Ali je moral sedaj postati ravno Grimani tisti srečnik, ki bo vodil usodo Benetk?
Taka vprašanja so mučila prokuratorja kakor hudobni duhovi.
Jezil se je na usodo, ki ni izpolnila njegove želje.
Mučila ga je častihlepnost, usodo je smatral za nepravično, benečan-sko ljudstvo pa za nehvaležno.
Da, on je sovražil ponosnega, samozavestnega Grimanija, ki mu je ljudstvo vzklikalo ko^ junaku; njegovo ime so danes omenjali po vseh Benetkah — v palačah ošabnih plemičev in v kolibah siromašnih ribičev.
Ko je stopila njegova hči v sobo, je izginil z njegovega obraza peklenski izraz.
Vzhičeno je sprejel svojo lepo hčerko Mirando, na katero je bil zelo ponosen.
Radi nje je‘želel postati benečan-ski dož. Oh, kako bodočnost bi lahko ustvaril lepi Mirandi, če bi se mu bilo posrečilo postali vojvoda
Benetk!
Tudi njo bi obdajal sijaj krone in takrat bi smel le kak vladar prositi za njeno roko.
On se obrne k njej in reče:
—	Hčerka moja, kaj pomeni tvoj neraspoloženi obraz?
—	Zakaj se jeziš? — Kdo se te je drznil razžaliti? — Gorje mu, bridko se bo kesal!
—	Moj oče, ne boste pogodili, — odgovori Miranda, — zato vam moram sama vse priznati.
Bila je zelo razburjena.
—	Priznati? Kaj? Govori jasneje, hčerka moja!
—	Oče, priznati vam želim, da ljubim!
—	Da ljubiš... ?
Prokurator se je začudil.
Ti torej ljubiš? In jaz nisem ničesar vedel! Gotovo si poklonila svojo ljubezen možu, ki se prišteva med najplemenitejše naše domovine, čigar ime je slavno.
Zato ti nebo treba pordečiti, če mi priznaš, kako se imenuje tvoj ljubi!?
Od kdaj ga ljubiš?
—	Že dolgo! Od onega dne, ko se je vrnil iz Rima v naše lepo mesto. Takrat sem ga prvič videla!
^ Na prvi pogled sem se zaljubila v njega. Na svojo veljko žalost pa sem zvedela, da ljubi drugo.
Ta druga pa je navadna ribiška deklica in zato sem mislila, da mi taka konkurentinja ne bo preveč nevarna.
—	Prav imaš, Miranda. Nobeden moški ne more misliti več na drugo deklico, če je le enkrat videl tvojo lepoto, ki se ji ne more nihče upirati.
—	Toda, hčerka moja — nadaljuje prokurator začudeno — gotovo ne more biti plemič, če se je tako daleč spožahilj da je poklonil svoje srce navadni ribiški deklici!
Govori torej, komu si poklonila svoje srce?
—	Včeraj so ga izbrali za bene-
škega doža! — vzklikne razburjeno Miranda.
Njen oče se zdrzne.
Bil je bled in prestrašen.
—	Marino Grimani... njega ljubi moja hčerka?!
—	Da — njega ljubim — Marina Grimanija! —- vzklikne Miranda. — Prisegla sem si, da moram postati njegova žena!
Ne oziraje se na očetovo jezo, nadaljuje:	•
—	Predvsem pa ga moram rešiti one ribiške deklice, ki jo še vedno obiskuje, čeprav je postal dož.
Malo prej sem zvedela, da je bil sinoči pri njej!
S široko odprtimi očmi je buljil Leonardo Dandolo v svojo hčerko. Zdelo se mu je, da ne more verjeti Mirandinim besedam.
Kako je mogla ljubiti človeka, ki ga on sovraži iz dna svoje duše?
To se mu je zdelo neverjetno.
Toda kmalu se njegov obraz razvedri. Neki čudni smehljaj se mu pojavi na ustnicah. Ali ni to znamenje usode, kako se naj maščuje Marinu Grimani ju?
Zato sklene, da bo izkoristil to lepo priložnost. Doževa dolžnost je, da pazi na svoje dostojanstvo in če je renica, da je novi dož na skrivaj zahajal po noči v siromašno ribiško kolibico, kjer ga pričakuje njegova ljubica, naj senatorji odločijo, če je to dostojno doževe časti in če bodo to mirno gledali in trpeli tako razmerje.
—	Poslušaj, hčerka moja — odgovori prokurator, — prestrašil sem te s svojo jezo, toda razumela boš sama, da me je tvoja izjava zelo iz-nenadila.
Ničesar pa ti nočem očitati, kljub temu, da bi bil bolj zadovoljen, če bi si bila izbrala kakega drugega človeka za moža.
V Benetkah je toliko mladih plemičev, ki bi bili srečni če bi te lahko dobili za ženo.
. Toda radi ljubimkanja Marina
Grimani j o se ti ni treba žalostiti. Moja skrb bo, da bom to preprečil!
Prokurator se prijazno poslovi in ko je Miranda odšla se porogljivo nasmeji.
— Glej, glej, Marino Grimani, to je res zelo ugodna stvar! Po noči odhajaš skrivaj na otok svetega Nikolaja in obiskuješ svojo ljubico. — Haha — v naročju ribiške dekline iščeš počitka po napornih svečanostih !
Izvrstno!
Toda pazi se! Ti si kot dož in vojvoda dolžan odgovarjati benečan-skemu ljudstvu za svoj-a dejanja!
Ljudstvo ti bo sodilo in ti ne boš prvi dož, ki ga je ljudstvo odstavilo!
In tvoja ljubica...?
Privoščil ti bom z njo sladke urice, uživaj jih, kajti čim bolj jih boš užival, tem prej te bo zadela poguba !
Marino Grimani in Leticija nista niti slutila, da sta dobila dva nova sovražnika: prokuratorja in njegovo hčerko^
Toda čudno: Miranda ni poznala večje častihlepnosti razen želje, da postane dožinja in da osvoji človeka, ki ga je strastno ljubila. Njen oče pa je premišljeval, kako bo lahko izkoristil tajno ljubimkanje Grimanija in male ribiške deklice, premišljeval je, kako bi uničil novega doža.
»	IV.
Danes je prišel stari Andrej pozno domov.
Zgodaj zjutraj se je odpeljal s svojo barko vse do Chioggia in je napravil dober lov. Njegova mreža je jedva mogla držati vse ribe, ki jih je vlovil.
Leticija mu je pomagala pri spravljanju rib. Bila je srečna da je oče zopet doma.
Sedaj ne bo več vsaj sama, ne bo ostala sama s svojimi težkimi mi-.slimi.
Vedno ji je bilo težko, ker ni nikogar imela, ki bi se mu lahko potožila. Ni imela matere, ki bi jo objela in prislonila na njene gradi svojo glavo, ko bi se je lotila turobnost in bridkost.
Leticija je videla na obzorju svoje bodočnosti mračne oblake. Videla je zle duhove, ki so ji grozili, ker se ni mogla odreči svojega Marina.
Svojemu očetu je pripravila pri-prosto večerjo in se je veselila, ko je videla, da mu jed ugaja.
Cel dan je solnce vroče pripekalo in on se je dovolj namučil, ker ribolov ni nudil preveč zaslužka. ■
Nenadoma se Leticija spomni, kako bi bilo lepo, če bi njena mati še živela. Nehote prime očeta za roko.
—	Zakaj je naju morala moja dobra mamica tako zgodaj zapustiti? — reče ona žalostno. — Zakaj jo je vzel Bog k sebi ko pa sva jo imela tak'o rada?
—	Da, da, prav imaš, Leticija — pokima Andrej — ona nama res zelo manjka. Ljubila te je kakor svojega lastnega otroka.
Leticija se zdrzne.
—	Oče — vzklikne prestrašeno — kaj govorite? Kakor svojega lastnega otroka? — Ali nisem vaša hči?
( Sedaj se tudi stari ribič zdrzne. Sedaj se je še-le zavedel, da je izdal skrivnost, ki bi jo moral zase ohraniti.
Andrej pogleda zmedeno Letici-.10.
—	Oče! — ga začne rotiti dekli-c£. — Govorite, recite mi, ali niste moj oče? Oh, to ni mogoče!
Stari Andrej se začne sam na sebe jeziti. Imenoval se je bedakom, blebetačem, ki ne more obvladati svojega jezika.
Ka.j mu je prišlo na misel, da je izdal svojo skrivnost?
Toda sedaj je žč izgovoril usodno besedo, sedaj ni mogel ničesar več popraviti.
—	Oh, Leticija — zamrmra on______
težko mi je, da ti vse priznam, ker
SLOVE
1
LIST
List izdajata: “SLOVENSKI DOM” in KONSORCIJ
temveč, da osrečuje druge, tedaj je bila vse drugače vesela, vse drugače srečna.. . . Danes je pa onemela pesem na njenih ustih in mesto ljubezni je začelo osvajati njeno srce sovraštvo !
Ali je tudi mene zmotila skušnjava zapeljivca v raju, ki je obetala užitke in oblast in časti za odpoved poslušnosti do Stvarnika? Ki je Adama in Evo in ves človeški rod pognala v toliko nesrečo....
*
Dolgo je slonela Anica, zakopana v globoke misli. Kot da je tudi v njeno dušo posvetil skrivni žarek svetlobe svete noči in zazvenel glas angeljevega oznanila.
Tisto noč se je zavedela kakšna je razlika med lažjo in resnico.
tihti sveti večer se ji je spet zbudila prelepa božična melodija:
Oj srečne dušice, ki Njega dobe, z nebeško tolažbo jim polni srce. . .
CERKVENI VESTNIK
28. dec. Maša na Avellanedi. Molitve na Paternalu.
Novo leto. Maša na Avellanedi za Jožefa Gostom
4. jan. Maša na Paternalu za Viktorja Kerševan. Zapoje žalni zbor.
V San Antonio de Padua bomo poromali 11. januarja. Vlak odhaja iz Plaza Once Subterráneo ob 8.03 uri in postoji v Floresu in Liniersu. Prav po lanskem voznem redu. Ob 19.30 se vrača iz San Antonia.
Takoj po prihodu ena maša. Med
Birma
Sedaj ko je nastala vojna med Anglijo in Združenimi državami na eni ter Japonsko na drugi strani, je postala Burma (ali Birma) še večje važnosti. Z zasedbo te angleške posesti, bi si Japonci odprli pot v juž-no-zapadno Kitajsko, pretrgali vez, po kateri Čangkajšek prejema orožje in bi s tem spravili njegovo vojsko v težek položaj.
Radi tega je tedaj pričakovati v tem delu hudih bojev med Japonci, katerim bo nasproti angleška, kitajska in severnoameriška vojska.
Oglejmo si nekoliko Birmo.
Birma in takozvana burmanska cesta je postala zadnji čas zelo aktualna. Važni dogodki, ki posegajo v usodo Daljnega Vzhoda in Južne Azije, se pletejo okrog nje.
Gre za cesto, ki vodi iz dežele Burme (Birmanija), ki je podrejena Angležem, v jugozapadno Kitajsko in ki ima veliko ulogo, odkar so Japonci zasedli kitajska pristanišča. Od Rangunj, burmanskega glavnega mesta, vodi železniška proga do Lašije, končne postaje te proge, od Lašije pa so v zadnjih letih za lažja motorna vozila zgradili cesto, ki gre do Kunminga, bivšega Jinanfu-ja, v kitajski provinci Jinanu. Ta cesta predstavlja danes edino varno in 'nepretrgano zvezo Južne Kitajske in Kitajske sploh z inozemstvom, kajti z Indokino' si Kitajska ne more več pomagati, dovoz ma-terijala iz Rusije pa je dolgotrajen in težaven. Burmanska železniška proga se končuje, kakor rečeno, v Lašiji, 116 milj od kitajske meje. Kitajska je v zadnem času silila, da bi speljali to železnico do .Jina-i.a. Tega načrta pa doslej iso vzeli resno v pretres, ker bi zahteval o-gromne izdatke in bi trajalo predolgo, da ga izvedejo.
Medtem pa so mejno cesto na veliko daljavo tako popravili, da je sposobna tudi za-.težji motorni promet, tako da je Kunming razmeroma lahko doseči. Tisoči kulijev so opravljali a- zadnjih mesecih to de-
Da. Resnica je tisto, kar človeka osrečuje, laž je pa ono, kar človeka ponižuje. Rekoč, ko šem brez prigovora skušala posnemati ponižnost, in ljubečo žrtev Odrešenikovo, ko sem se od Križanega učila modrosti, sem bila srečna... Danes, ko so mi omajali vero, sem nesrečna in še druge spravljam v nezadovoljstvo!
Ne! Tako je zaključila svoje dolgo razmišljanje. Raje sem preprosta dekla, ki bom živela z upanjem večne sreče in z močnim srcem prenašala težave življenja in osrečevala druge. Nevera je ubila v meni nedolžnost, mi je vzela zadovoljnost, me je do vrha napolnila z zavistjo in sovraštvom in me pognala, da naj iščem srečo v nečednostih!
Še nekolikokrat je njen pogled obstal na božičnem voščilu domačih in je njen sklef) dozorel. Dolgo že ni prišla pesmica čez njene ustnice, a
njo prilika za spoved in potem sledi še druga maša.
Za vozne listke si preskrbite pra vočasno, da ne bo kake zadrege. Kupite jih lahko zlasti v božičnih dneh. Dobe se pa: pri Laknerju, Škr-becu, v šoli na Paternalu, pri Madonu in Klajnšku v Villi Devoto, pri Živcu v Villi Progreso, pri Preinin-gerju, v društvu in pri Bombocu na Avellanedi in pri sv. Rozi (Pasco 431).
Janez Hladnik
Kro jamica ‘Gorica' Franc Leban
WARNES 2191	Bs. Aires
Nasproti postaje La Paternal
lo. To je bilo v tistem času, ko je | Anglija na videz v lepem sporazu- | mu z Japonsko ustavila dovoz mate-rijala po tej cesti na Kitajsko. Gesta je kot-celota sicer draga in nerentabilna, kot edina dovozna žila v južno Kitajsko pa ima ogromen politično-vo.jaški pomen.
Lašio, končna postaja burmanske železnice, leži lepo med griči in je upravni sedež za severne Sanske države ter garnizija oddelka britanskih obmejnih čet. Ta čas delajo na to, da bi progo podaljšali še za dve milji, da bi se olajšalo pretovarjanje tovorov iz vagonov na motorna vozila. Tisoči kitajskih kulijev so zaposleni pri teh delih s progo in cesto. Domače prebivalstvo je za takšno delo preslabotno, kuliji iz Jinana pa prenesejo vse. Izpostavljeni pa so malariji in morajo v dobi monsunskih deževij odhajati domov.
Do Lašije je potovanje po železnici prilično nezanimivo, tem zanimivejše pa je od Lašije dalje. Pot gre skozi prekrasne pokrajine s sijajnimi pogledi na daljna kitajska gorovja, preko rek in potokov, mimo čudovitih slapov. Gesta doseže kitajsko mejo pri Kiukoku, kjer na-« domeščajo ta čas lesen most s kam-nitnim. Kunming je od tu oddaljen še vedno 650 milj. Cesta je vse prej ko gladka, a jo vneto popravljajo. Čangkajšekova vlada je v Lašiji in Rangunu najela ter pokupila mnogo prevozil, kakor tudi velike zaloge burmanskega petroleja. Upajo, da bodo mogli v kratkem urediti petrolejsko postajo na vsakih 100 km poti.
Zasebni avtomobilski promet od
Lašije dalje je zelo majhen, tem večji pa je bil doslej promet s kitajskimi karavanami kulijev in mezgov, v najnovejšem času pa s tovornimi avtomobili. Po monsunskih deževjih so šle velikanske množine čaja, svile, kož in drugega blaga proti jugu, proti Kitajski pa je bil ogromen promet z oljem, svetiljka-mi, platnom in drugimi proizvodi zapadnega sveta.

tanski Indiji ter meji na Siam,-Francosko indokino, Kitajsko in Tibet. Prostornost tega ozbmlja je velika. Ima namreč 597.849 kvadratni: km površine in je torej dvakrat tolikšna kakor Jugoslavija in Bolgarija skupaj. Na tem ozemlju pa živi samo 15 milijonov ljudi, po rasni pripadnosti Mongolov in Malaj-cev. Birmanska kultura je pod vplivom Kitajske in Indije, v verskem pogledu pa so Birmanci večinoma budisti. Kristjanov je med njimi komaj dober milijon.
Preteklost Birme je zelo burna. V začetku 19. stoletja so nastali incidenti na meji Birmanske Indije. Po-navljali so se vse do 1. .1826., ko so Angleži osvojili deželo Arakan Ye in Tenazerin. Toda šele 1. 1885., ko je bil odstranjen zdražbar Thiban, poslednji vladar Birme, je napočila doba miu. Birma je bila tedaj priključena indijskemu cesarstvu.
Prestolnica Birme je bila prej Mandalaj, zdaj pa je Rangoon. To je velemesto s 400.000 prebivalci. Leži ob izlivu istoimene reke. Angleži so ga zasedli 1. 1852 in posih-mal je mesto vzcvetelo zlasti v pogledu trgovine. Rangoon je velika luka ter ima v Indiji .poleg Kalkute in Bombaya največji promet. Birmo vlada v imenu indijskega-podkralja poseben guverner, ozemlje Birme pa obsega osem velikih upravnih področij.
Ana C h r p o v a
Slov. babica
dipl. v Pragi in Bs. Airesu, z večletno prakso v praški porodnišnici ter v tuk. bolnici “Raw-son”, se priporoča vsem Slovenkam. Sprejema penzionistke iz mesta in z dežele v popolno oskrbo. Cene izredno nizke. Postrežba prvovrstna.
ENTRE RIOS 621
U. T. 38, Mayo 8182
*
-*
-f
ti ne bi smela ničesar zvedeti!
Sedaj pa moram priznati, da nisi moj otrok, čeprav sem te vedno ljubil kakor rodni oče!
■ — Torej vendar?
Ona zaihti.
—	Oh, nikoli ne bi tega verjela! — Toda povejte mi, kdo so moji starši? Jaz se jih ne spominjam!
Stari Andrej zmaje z glavo.
—	Na to vprašanje ti ne morem odgovoriti! — odvrne on. — Nekega dne smo te našli v barki, ravno ko smo se nameravali odpeljati na lov.
Poleg tebe je ležal listek, na katerem je bilo napisano ime Leticija in datum tvojega rojstva.
Spodaj pa so bile napisane te-le besede:
—	Sprejmite tegao troka! Krščeno je. Negujte in ljubite ga tako, kakor da je vaše lastno dete in nekega dne boste prejeli nagrado!
Morda bo nekoč kdo prišel in ga zahteval nazaj od vas, — če bo tako hotela temna usoda!
Nihče ni bil podpisan. V barki smo našli le še mošnjiček, napolnjen z zlatniki in tako nismo vedeli, kdo te je položil v barko.
1 — Tudi pozneje niste ničesar sli--šali? — vpraša Leticija, ki je bila bleda kakor smrt.
—	Ne, ničesar nismo zvedeli, — odgovori stari Andrej. — Tovariši, ki so se tisto jutro pred menoj odpeljali na morje, so mi pripovedovali, da so videli neku nuno na barki, ki je plovila proti Malanocu.
Ne vem, kaj je s to nuno. Pozneje so mi pripovedovali, da so jo še nekolikokrat videli na otoku, toda jaz sam je nisem nikoli videl.
Le enkrat smo zopet našli neko znamenje, — toda jaz ne vem, če je bilo s teboj v zvezi, — našli smo zopet na barki mošnjiček, napolnjen z zlatniki.
Stari ribič umolkne.
Sedaj je Leticija vedela, da je zavito njeno pokoljenje v črno temo.
Toda še nekaj jo je mučilo. Zakaj so stvar prikrivali?
Toda stari Andrej prekine njene misli.
— Povej mi, ali je bil včeraj pozno po noči pri tebi kak obisk? — vpraša on. — Zdelo se mi je, da slišim nekake glasove. Ali je bil morda Mihael pri tebi? Ti veš, da je bil pred dvema dnevoma pri meni in da me je vprašal, ne bi li hotela postati njegova žena.
Mladenič je bil zelo žalosten, ker ga vedno odklanjaš.
Leticija se zopet prestraši.
Niti slutila ni, da je oče opazil prisotnost neke tuje osebe v kolibi-ci, ker je vedela, da ob tem času vedno spi.
Ali mu naj pove, da je bil pri njej benečanski dož? Ali mu naj zaupa, da ji je sredi noči ponovil prisego večne zvestobe?
Doslej je bila njuna ljubezen tudi njuna skrivnost. — Sedaj pa, ko je Marino postal dož, ko na noben način ne more postati njegova žena, mora še tem bolj ostati njuna ljubezen le njuna skrivnost.
Nihče ne sme niti slutiti.
Ljubiti je smela le skrivaj, — nihče, da, tudi njen oče ni smel ni--česar vedeti.
—Oče, nihče ni bil pri meni, —-reče ona in pordeči, ker je morala govoriti neresnico. — Sama s seboj sem se pogovarjala, ker mi je bilo težko pri srcu.
Kar pa se tiče Mihaela, dobri cfce, vem, da želite, da bi postala njegova žena. On je dober in pošten, njegovi ženi se bo dobro godilo, ker mu bo sveta tista, ki jo bo ljubil.
Toda oče, jaz ga ne ljubim.
Ne bi mogla osrečiti Mihaela, — on bo že našel kako drugo deklico, ki mu bo vračala ljubezen. Oče, povejte mu to, če bo zopet prišel k vam.
Obraz starega Andreja se zmrači, toda on ne odvrne ničesar. Nikakor ni hotel Leticiji prigovarjati.
To noč je ležala Leticija brez .sp a A
nja na svoji postelji. Premišljevala je o svojem pokoljenju in o Marinu, za katerega je utrijalo njeno srce.
Dnevi so minevali. Leticija ni našla miru. Vedno je morala premišljevati o tem, kar je zvedela od očeta.
Nekega večera je sedela Leticija v svoji sobi. Oče Andrej je že legel k počitku. Bleda mesečina je prodirala skozi zaveso in tkala okrog Leticije belo obleko.
Leticija je mislila na Marina.
Zdajci potrka nenadoma nekdo na okno, — ona se zdrzne.
Kdo prihaja tako pozno?
Ona hiti odpirat.
Zunaj je stala neka stara žena, ki je s hreščečim glasom želela “dober večer ’ ’.
—	Vi ste, Viarda?! — vzklikne začudena deklica. — Kaj delate tako pozno na otoku?
—	Zaklepetala sem se pri svoji sorodnici, ki stanuje tukaj, kakor veš. — Njen sin Karlo se je odpeljal z barko na morje in sedaj ne vem, kako naj pridem v mesto. Ali lahko pri tebi prenočim? Lepa Leticija, daj mi samo malo prostora, Bog te bo za to nagradil!
—	Prenočišče naj vam dam? Oh, Viarda, to ne bo mogoče, kje pa naj' spiš? Zgoraj spiva midva, oče in jaz!
•— Toda otrok moj, ali boš tako neusmiljena napram stari, ubogi Viardi? Iz obupa bi še jaz lahko skočila v kanal, — pomisli samo,— kakšen greh bi si s tem naprtila na svojo lepo glavo!
Toda Leticija se je še vedno obotavljala.
Bala se je starke, katere jezik so povsod dobro poznali. Vsakega drugega človeka bi rada sprejela pod streho, toda te stare ciganke se je resnično bala.
—	Zakaj se ne vrneš k svoji sorodnici? — poskuša Leticija še enkrat odpraviti nadležno starko. — Pri sorodnici boš gotovo lahko pre-tnočila.
—	Pri njej ne morem prenočiti,
—	se jezno zadere stara Viarda, — ona je bolana, — toda če mi ne želiš dobro, se bo že še našel na dnu morja kak prostorček, kjer si bo lahko stara Viarda odpočila svoje trudne kosti!
Zbogom, ti boš kriva, če bodo jutri potegnili moje suho telo iz kanala !
Ona hoče oditi, Leticija pa jo prime za roko.
—	Ne, ostani, — reče ona, — počakaj, odprla ti bom!
Leticija ni slišala, kako se je Viarda tiho nasmejala.
Leticija odpre vrata in odvede starko v so,bo.
S težkimi koraki in opiraje se na svojo palico, je sledila starka plemeniti Leticiji. V sobi se je začela takoj na vse strani ozirati.
Leticija zaklene za njo vrata.
—	Lezite v mojo posteljo, ki se nahaja v kamrici, — reče ona. — Jaz si bom že tu v sobi našla kak prostorček.
—	Da, da, otrok' moj, moja lepa deklica, vedela sem dobro, da je srečen stari Andrej ker ima tako nylo ih dobro hčerkico.
Prav za prav bi ti morala biti si--gnorina, ponosna in odlična dama,
—	zdi se mi, da ne spadaš preveč v siromašno ribiško kočo.
Tvoje vitko telo bi morale krasiti prekrasne obleke, okrog vratu pa bi morala nositi dragoceno zlato verižico in bisere.
Hihihi, zelo je čudno, da se je rodila siromašnemu ribiču tako dražestna deklica!
—	Oh, ne govorite neumnosti, — odvrne Leticija, — lezite, rekli ste, da ste trudni.
—	Seveda sem trudna, golobica moja, — toda prej ti bom še prerokovala, — na ta način se ti bom najlepše zahvalila, ker si mi dala prenočišče.
—	Ne, ne, drugikrat! — vzklikne Leticija.
Toda starka se ni ozirala na njen
ugovor.
Ona potegne iz žepa karte, ki jih, je vedno nosila s seboj, sede na stol in jih razprostre po mizi.
Leticija je sice romahovala, vendar pa je sedla.
Prižgala je svetiljko in je sedaj videla, kako je starka mešala karte in pri tem skrivaj pogledovala po sobi.
Naposled je odkrila, kar je iskala in obrnila zopet vso pozornost h kartam.
—	Poglej, poglej, tvoja bodočnost je sijajna, moja lepa Leticija, — reče starka. — Hm, neki elegantni odlični gospod leži tukaj, v hiši leži, poglej, popolnoma blizu tebe, — on te ljubi, — in ta lepi gospod bo kmalu prišel — morda je že tukaj — hihihi, da, da, tukaj je že bil!
Pri tem je starka ostro motrila Letieijin obraz.
—	Ne govori neumnosti, Viarda, pojdi rajši spat, — vzklikne deklica skoraj jezno. — Ničesar več nočem slišati!
—	Takoj bom legla v tvojo mehko posteljo, moja golobica! — ji odvrne starka, — Zakaj pa si naenkrat tali o pordečela? Ko sem prišla, si bila vendar tako strašno bleda!
Torej je resnica, da bo prišel neki odlični gospod, — saj me boš menda povabila na svatbo, — lepo se bom oblekla, da bom lahko plesala s tvojim ženinom.
Zdajci pa sta zaslišali neke glasove.
Starka prisluhne.
—	Viarda, starka, kje si? — je klical nekdo na ulici.
—	To je Karlo; — spregovori starka skoraj šepetaje, — pa je le prišel pome!
Viarda pobere hitro svoje karte.
—	Sedaj pa lahko sama spiš v svoji postelji, — se obrne starka k deklici. — Pojdi, Leticija, odkleni mi vrata! Nočem, da bi me Karle» moral predolgo čakati.
(Nadaljevanje)