M eteIk o V slovenskem slovstvn. 41. Po vsoji slovnici je razlagal Metelko slovenščino po nemško največ iz čerkopisja in glasoslovja, iz besedoskladja in oblikovja, nekoliko iz skladnje in nekoliko iz književne zgodovine, in iz tega je dajal tudi pismene šolske naloge. Za domače je kakor pred na bogoslovji imel tudi na gimnaziji zlato vodilo: BVsak naj piše ali iz druzih jezikov prestavlja kar hoče; vender je pa bolji, de se vsak veči del v lastni napisatvi vadi. Napak naj se vsak skerbno varuje; kteri se jih pa zavolj pomanjkljivega znanja slovnice ne more še ogibati, naj pusti sostavke, in naj posebne besede sklanja". Zlata tako svobodno vodilo pametnim ter v resnici svobodnim! Po njera so mu slušatelji njegovega nauka na liceji prinašali res zlate svobodne sostavke ali spise v vezani in nevezani besedi, in prilastil si je bil Metelko toliko znanja o pesništvu, da je skor vsakteremu vedil kaj svetovati, kako naj se to ali uno popravi in še zboljša. Drugače pa se mu je godilo na gimnaziji pri lahkomišljeni in dostikrat preširni mladini. Pač so tudi tu nekteri nosili mu lepe spise, mnogi pa mojih součencev so le sklanjali in spregali v VII., pa še v VIII. gimnazijskem razredu, in to je ostalo neki, dokler je javno učil Metelko. Šolske naloge je dajal naj rajši iz slovnice, o čerko- in pravopisji, o glasu, naglasu in naglaskih, o glagolu, pa tudi iz višega jezikoslovja, iz književne zgodovine, potem o pravi oliki, o pridnosti in marljivosti v mladosti, o premagovanji samega sebe, o modrosti in nasproti o neolikanosti, lenobi in zanikernosti, o ruladostni nagajivosti in preširnosti, o drugih njenih napakah in njihovih žalostnih nasledkih; n. pr.: Kteri razloček je med navodom in sostavo slovanskih čerkopisov ? Z Gajico se pride velikrat pri glasnikili in soglasnikih v zadrego, s Cirilico pa nikoli ne; zakaj in kako to ? — Kteri razloček je med cirilskim in tevtonskim pravopisjem, ktero je bolje in kdaj posebno potrebno? — Ktere zadrege se velikrat primerijo pri branji pisem v sicer sploh navadnem tevtonskem čerkopisu, in kako si je v tem pomagati? — Kaj je glas, kaj naglas, koliko razločnih glasov m koliko naglasor imamo v slovenščini? Kaj izide iz premembe glasa, kaj iz premembe naglasa? — Koliktera je izreka glasnikov, ktera je prava raba naglasnih znamenj, in ktera njih napčna raba se v sedanjem pisanji večkrat vidi? — Kako ločimo v govoru glas od naglasa in kako v pisanji oba pri vsih samoglasnikih zp.znamvamo; kdaj se Daglas mora in kdaj se ne more prav zaznamvati? — Kteri samoglasniki in kdaj delajo dvoumnost v besedak in ktera je prava stava slovenskih samoglasnikov mem nemških? — Kteri predlogi po spremembi naglasa sklon spremine ? Ali tudi po.lvojena zateza pomen besede loči ? To naj se v zgledih skaže. — Ktere posebnosti ima polglasni e v izreki in v pisanji? — Ima li polglasnik lastnijo pravega glasnika in kako se v tevtonskem čerkopisu zaznamva? Kolikeri je polglasnik po izviru in kolikeri po slovniški rabi? Ali je dosti za slovenski pravopis le sklanje in skladnjo dobro znati brez znanosti izobraženja besed, in ali se more kdo tega brez slovnice naučiti? — Kteri izobrazni zlogi ali izobrazniki pri zmanjšavnih in drugih imenili se v tevtonskem čerkopisu po pravi izreki ne morejo pisati in kako jih moramo pisati po Gajici? — Ktere številke se rabijo v skladnji imenom, ktere prilogom enako, ktere in kdaj vladajo rodivnoga? — Ktera je prava raba osebnih zaimen po obeh oblikah, ki naj se tukaj naznanijo po skladnji in sostavi s predlogi? — V ktere razrede smo razdelili glagole in ktere izobrazve se po tej razdelitvi bolj razločne vidijo? Kako se od tod skaže, da glagoli malmuti, dvignuti itd. nimajo izobrazne priličnosti v slovenskem, in da sodivna stopnja niži, viši itd. brez j ima svojo priličnost? — Kteri so glagolski značaji, in kteri zmed njih se brez znanosti glagolskih oblik ne raorejo prav izobraziti? — Zakaj imamo v slovenskem tako malo nepravnih glagolov, in ali je bilo vselej tako? Ktere napake se prigode v pisanji iz neznanosti glagolskih oblik? To naj se s pristavkom zadetih pravil v zgledih skaže. Zakaj je k veljavni pisavi znanje slovnice neogibljivo potrebno ? — Zakaj gosp6da, kteri v slovenščini ostudne napake dela, tudi sicer raalo čislajo? — Iz slovnice in slovstva je skazati, da so resnične te Kviutilijanovo besede: Slovniška učenost je izmed vsih vednost edina, ktera veo koristi prinese, kakor kaže; kaže namrcč le majhne reči, pa je podpora vsim, tudi nar večim učenostim in torej potrebna mladini, prijetna starim, in vsim inila spremljevavka skrivnost. — Ktere posebne koristi prinese ukoslovcu doveršeno znanje slovenščino? — Zakaj srao dolžni slovenščino mikati in sicer tudi po njenem duhu, ne le po njeni telesni snovi ? — V, kterih notranjih in vnanjih zadevah je pri nas slovenščina mem netnščine, in ali ne zahtevajo različne zadeve različnega navoda v učenji? — Kako se da skazati, da nimajo vsi jeziki enake vrednosti, in da slovenski nemškega preseže? Zakaj je za omiko slovenščme treba tudi njeno slovstvo dobro znati, in ktero djansko korist nam prinese to znanje? — Kdo sta bila Ciril in Metodij, in zakaj jima veliko hvalo vemo? — Kaj vemo zatiimivcga od o. Maksima, od Atoškega gorovja; o glagoliškem slorstvu, v ktere dobe se razdeli in od kod so mu rusnije? Če se dušnim in telesnim močem že v mladosti prava natega da, se je nadjati srečnega življenja. — Kdor majhnoto reči zanemarja, velikoto zgubi. — Lcnoba jo gnjezdo, v kterem se vsaktera hudobija zleže. — Kakor za polžera smerkova steza, tako za razuzdanim človekom pohujšanje gre. — Hinavec in pijanec oskrunita nad seboj nar veči božji dar; pervi zanapčva, drugi zapije svojo pamet. — Kakor se stoječa voda ustnradi, tako se človek v lenobi spridi. — Bahač in prevzetnež Io malo iraa, in malo velj;i. — Kakor se prazno klasje memo polnega vzdiguje, tako si prazna glava več od učene domišljuje. — Napuli in popačeno serce sta nar veči ovirka izobraženosti. — Zla zadira ima mnoge liude nasledke. — Ksanje mladostne prešimosti v poznejih časih malo poraaga. — Preširnost pripravi človeka v velike zadrege. — V mladosti navajeno neolikano vedenje je velika nesreča za ves čas življcnja. — Jeziku berzda reč je lepa, — Ker kdor je nima, se mu utepa. — Olika ali izobraženost se posebno razodeva po skerbni prejemi druzih volje v svojo. — Kdor nagaja, gotovo drugim hudo, sam sebi pa vselej nar lraje stori. — Brez zatajenja samega sebe ali premag-ovanja svojega nagnjenja ni mogoče izobraženosti doseči in celo misliti je ne. — Ne smejaj se o nečasu in ne govori prederzno; uno te kaže nemodrega, to neumnega. — Seneka pripoveduje od modrega Sekstja, da si je vsak dan, preden je šel počivat, te tri vprašanja postavil: Ktero rano si dans na sebi zacelil? Kteri napaki se ubranil? V kterem obziru se poboljšal? Današnja naloga zahteva namen in veljavo teli vprašanj pokazati. — Seneka pravi: Preden se hočeš poboljšati, moraš spoznati sa,ra sebe: ker začetek tvojega blagra je spoznanje tvojih napak itd. itd.