494
Griša: Utripi.
Utripi.

2-^alosten ves in pobit ob roži stojim razcveteni in v duši prihaja k meni obraz tvoj s solzami zalit.
I.
In dolg kakor večnost je hip, ko duša med rožami plaka — ko tvojih korakov čaka srca nemirni utrip . . .
f
II.
ridi k meni nocoj, pridi in me objemi — vso to bridkost mi odvzemi, ki hodi z menoj!
Vse dni in vse noči žalost mi v dušo vliva želja neizpolnjiva z dihi morečimi . .  .
Vsahnil bo moj obraz kakor roža jeseni, ki v dalji zapuščeni zimski mori jo mraz.
In moje mrtve oči bodo za tabo hodile in tvojo dušo škropile s solzami vse žive dni
¦%
III.
stne tvoje molče, hlad leži v očeh — hlad, ki hodi zunaj v mrzlih zimskih dneh,
kadar pada sneg na poljanah tam, kadar človek sam plaka na grobeh ,
kadar mrzla smrt zanje in mori krasni vrt življenja in vesele dni . . .
IV.
Jaz grem po svetu, draga, nikdar se ne vidiva več, nikoli me več ne pozdravi na oknu tvoj nagelj rdeč.
Griša: Utripi.
495
f
Nikoli me več ne poljubi v bridkosti tvoje oko — nikoli me ne blagoslovi z ljubeznijo več nebo . . .
Čemu mi bo vsaka ljubezen, ko tebe več v srcu ni — čemu, ah, čemu bi pač živel za druge brezsrčne ljudi! . .
V.
ojdi z mano, ah, pojdi! —    Glej tam zeleneče gozdove,
„Kam? V to noč in temo?"    tam zadaj voda šumi  —
Nič ne vprašuj za cilje,          za sinjimi daljami v morje
podaj mi belo roko!               reka globoka hiti . . .
Hiti naprej kot veter, ki temne noči ga rode — kot v srcu druga za drugo brezupne želje . . .
-
VI.
J—o svetu naju je gnala usoda ista oba — in našla sva se in spoznala vsa žalostna sredi sveta.
Pozdravile so se oči, v objem so si pale roke — natihoma, brez besedi srce je objelo srce . . .
Par hipov sva se ljubila,
par hipov trpel je odmev —
in spet sva se v svetu ločila
in spet izgubila se v njem!...—¦   .
'                       Griša.