SLOVENSKA BGELA. ^r
Odgovorni vrednik: A«t. Janežlc. Št. 22.	V četvertek 2. junija 1853.	1Y. leto.
Sinonove laži,
s kt&rimi je Trojance prekanil, da so nesrečnega konja v mesto vzemSi padli sovražnikom v pest. — (I« Virgiljeve Eneide IL bukev, 1 — 197.)
Vtihnoli vsi so; pozf>r žarfl se je Vsem na obrazih, Zdaj pričžl tak oče Enej je z visocega stola: Neizrečeno bolist ponoviti veluješ kraljica. Kak Trojansko so moč in omilvanja vredno kraljestvo Treščili Grajci v prop&d; in kar sam sim revnega vidil, Česar sim dikaj prest&l. Kdo takošno oznanovAje, Bodi si Mirmidin al Dolip, al borec Ulisov Zdržal se neki bi solz? Ter noč že z neba mokrotna Pada, In spat zahajoče nas opominjajo zvezde. Ker pa le tak želiš pozviditi moje pripetje, In ob kratkem up6r poslednji se slišati Troje, Bodem pričal, ak tud trepeti spomnivši se duša, In se umika žalu. Potrti od vojsk in osode Vodji Dan&jskih krdil, ker let je že toliko teklo, Konja, bil gori enAk je, z umetnostjo Palade bignje Zvito storž, in razsikši jelke mu vtešejo rebra. Trosijo glas, da je žrtva ti za srečno vrnitev. Hrabrih mož odberi, in skrivej zazn&mvane z vadlom
V	bok tamotni zapri, in votlino prostorno s trebuhom Vred z oboroženimi vojščaki nap6Inijo gisto. Tenedos vidi odtid se ot&k močni glasoviten, Bogat, dokler cvetl6 je se Priamivo vladanje,
Zdaj pa sami zaliv je in slaba za ladje postaja, Preladjivši na breg zapuščeni se skrijejo tamkej, Mislili smo, da so šli in se z vetrom podali v Mieene, Torej vesolna sprosti se Tevkrija dolzega žala. Vrata odpri; hrepeni vse viditi Dorsko ležišče, Spraznjeni vžliti kraj ondot ino breg zapuščeni, Tukaj Dolipov je trop, tam strašni šotoril Akilej, Ladjišče ondi bili je, in tukaj so v boji se tolkli. Eni o dari strmi pogubnem brezmože Minerve, Strašnemu konju se vse vse čudi, in prvi Timetes Vleči v ozidje sovit jim da, in postaviti v grad ga, Al iz zvijače, al tak že bila je Troji osoda. Kapis pa, ter ki bili so boljše in pametne misli, Ali v morji Dan&jcov zalest ino sumne darove Potopiti reki ino plam zanetivši sožgati, Ali prevrtati bok, preglidati kote utrobne.
V	mnenja se križem zdeli nasprotna druh&l negotova, Prvi Laokoin 8 spremljavcov obilnim krdelom Dokaj pred vsemi plamtič a naj višega grada prisop« Kar is vpij<W; mežKSani, oj kaka budalost!
Mislite, <la so odšli sovražniki, ali Dan&jskih
Da je kaj brez zvijače darov? Tak znan je UlisesV.
Ali naprava je konj za naše sostavljen zidove
Gledal hiše da bo, ter mesto od zgori naskočil,
Al kak drug je preslep. Oj konju ne upajte Teukri!
Bodi karkoli, bojim se Dan&jca še kadar daruje.
Kekel je tak, ino s krepko močjo je sulico silno
V bok zverini zagnal i v obločno trebuha sostavo.
Vpiči se v nj6, obtiči, strepeti, ino šumno zadeta
Je zadonela in grom je zabučal od votle utrobe,"
Ino če volja bogov, ak pamet ne bila bi slepa,
Troja bi stala še zdaj, grad Priamov stal bi visoki.
Zdaj priženi kričeči na glas Dan&jski pastirji
Z zvizanema na hrbčt rok&ma h kralju mladenča,	' •
Ki ko neznan izdal se sam od sebe je prišlim,
Le da prek Ano i bi nas, odprl pak Trojo Ahivcom,
Zaupajoč le pogumu srcA, za oboje pripravljen,
Včiniti zvito prevar, al smrt storiti gotovo.
Viditi željna od vsih strani Trojanska mladina
Vsuje okrog se, privre, i na skus zasmeh&va jetnika;
Zvedi zalAžve tadAj Danajcov, i vse ti razprostri
Enega samega zlost.
Kadar je namreč obst&l ves zmešan i neoborožen
Vsredi gled&veov z očmi progledavaje Frižanov trume
PlAkati tak je začel: Joj, ktera dežela me sprejme!
Kako povodje? Al kaj mi revi ostane na posled?
Ki pri Danajcili nikjer mi ni mesta, povrh pa »e sami
Dardanoviči hudi krvavo hočejo kazen?
Plak ta vsem spreobrne srci, vse silenje vmiri,
Pravimo mu, naj pove, iz ktere krvi da je rojen.
In oprostivši strahu se, vesti nam take je znanil.
Vse karkoli si bodi obst&l bom, kralj, po pravici,
Tudi nikar ne tajim ti, da sim Argolskega roda;
Prvo je to; ker revež Sinili po sreče sim storbi,
Me nepoštenka nikilr ne delaj še puhlega lažca.
Kdaj prinesla povest na tvoja ušesa je morda
Že Belida ime Palameda, in slavo veliko,
Ki so obdolžili ga po krivem izdajstva Telasci,
Ker jim branil je v boj, in nedolžnega s silno obreko
Tirali v smrt, al zdaj po usmrčenem stiska jih žalost.
Semka j me j emu zato, ker bil sim mu v rodu, tovarna
Oče ubogi posl&l na vojsko prva je leta.
Dokler vladar on bil je moč&n, ino v zborih kraljevih
Še je veljal, tud jaz sim imel kaj imena in slave.
Ali potem, ko spravil zavid ga Ulisa lestjaka
(Ne govorim neznanega nič!) s površnjega sveta,
Sim sirotno imel življenje, težavno in skrito;
In o nesreči jezil nedolžnega sim se prijatla,
Molčal nisim bedak, sim, če bi namera nanesla,
Da bi zmagavec nazaj kdaj vrnol v očetni se Argos,
Dj&l, da se bom maščeval; hud črt sim s tem si obudil.
Vsega od tod mi je zlega izvir; odslej je Ulises,
Novih krivic me vedno dolžil, in od zdaj je glasove
Trosil dvoumne med ljud, in isk&l porazumljen kovarstva,
Ino ni dal si mini več, da s pomočnikom Kalhantom —
Ali čemu to grenko bridkost zastonj razodevam?
Kaj vas mudim? Ker vsi vam v enej so vrsti Ahivci,
Slišati to je dovolj, kdaj že ste me k&rat imeli !
To Itaeami bo všeč, in Atrejca drago si kupila, (Konec sledi.)
V r a b e c.
(Iz Žive.)
Vrabec gre v red nar bolj navadnih in zvitih tičev; kjerkoli je kako poslopje in zraven polje, tam je že vrabec. Vrabec se večkrat z iastovico pod eno streho vdomači, ali ni nesložniših sosedov. Lastovica je kakor gospodična tenke poslave, vrabec pak je prost, neotesan potepuh. Na njem ni nič lepega, oglajenega ali drazega, kot na lastovici; lastovica je povsot dobro sprejeta kot mil in drag gosi. Vrabec je z dušo in telesom prostak, derzovit prolelarec po rodu in plemenu. Povsot ga merze in preganjajo, še celo sv. pismo pravi: „Ali se ne kupi pet vrabcov za par beličov?« Gerda barva njegovega živola, temni plajšč, sajaste berke, nevkretno truplo, njega polet, hod, glas, in kar je na njem, po-kazuje, da je prostega rodu in plitve glave. Zalo je tudi brez ozira ljudem in živini nadležen. Nič mu ni svetega; on ne pozna ne tujega imetja ali premoženja, ne krasnih umetnost, ne pozna nobenih navad in šeg, ne ugleda ne poštenja, vse to gerdi in zaničuje; ne vežejo ga ne svele vezi rodbinstva ne prijatelstva. Vrabec je neznabožec, pust komunista, toda zvit, uren in neutrudljiv. Ako bi ne bil tako derzovit in umazan, bi mogel vsaj od enih čislan bili, ali vse kar je na njem dobrega, pogerdi njegova sirovost.
Drugi tiči si delajo gnjezda zelo radi in umetno, ali on si ne beli s tem glave. On zvilo obleta lepo in čverslo gnjezdo, klero si je lastovica z velikim trudom na nar bol jem kraji naredila, od kodar lahko na dvorišče in cesto vidi. Kadar si- Iaslovice nar inenj nadjajo, napade ta silnik z velikim vrišem njih stanje, in one morajo brez pomoči pobegniti med tem ko se on z besno prederznostjo v tujem mestu brani, ako mu ga lastovice nazaj vzeli hočejo. To je pač res po pravilu, Mor je javi, ta tlači; vsaj brezdušni neznabožec ne pozna druzega. Prigodi se pa tudi, da časi skupo plača svojo prederznosl, da ga ravno takrat, ko v gnjezdu na jajcih sedi, iaslovice napadejo, ali pa da ga celo v oropani hišici zazidajo.
Včasih se tudi zvito utepe v gnjezdo kavke, kakor potepuh k bogatemu kmetu; nikoli pa ui dobro živeti v sosedstvu take gospode. Ako se mora sam dela lotili, hitro stori; vse druge skerbi pusti svoji ženi s ktero tako ravna, kol s sužnjo.
Ako je nasičen, mu ni več mar, s čim se dalje preživiti. Prelen da bi si sam hrane nabiral, žanje tam, kjer ni sejal. Vrabec bo živel, dokler bo kmet kako zerno še na polji ali dvorišču imel; njemu je miza pogernjena, kjer je količkaj žita. On in sternad sla vedno nepoklicana gosta pri kmetu. Vrabec bo perve češnje pozobal, zadnjič pa še po-perkoval. To je njegova narveči sladčica. On nikdar ne pozoblje celega grozda, cele jagode ampak leteč od ene do druge, zbira povsot najbolje; na sterše hodi nar raji, kadar so še mehki, na klasje pa, kadar je se mlečno. Po zimi pac res nima tacih gostij, zato si pa z drugim svoj lačni želodec napolnuje: zbira na smetišču in gnojišču mnogotere drobtine, obskakuje konjske parne, ugrabljuje pajke in druge muhe, in posebno spomladi, dokler še ne sejejo in da bi zamogel svojo družinico preredili, pobira gosence po drevesih, ter
tako saj nekoliko škodo povračuje, ktero p« polji nareja. Tu se vidi, kako bi lahko koristen ptič bil, ako bi ga červad bolj veselila, kot pa zernje. To mu je čez vse ljubo in drago Na polji poskakuje za oračem, v skedenj priskakuje k mlaličem, priletava h konjskim stajam ter se celo napenja v sobo priti, kjer vse skavsa, in kar je za njegov kljun, odnese.
Zgodilo se je še celo, da je golobičcrn krof razkljuval, da je le do zernja prišel. Tako poslane ta tepec razbojnik, tat, morivec, dela greh za grehom, in to je tečaj njegovega življenja. Ljudje ga ima sploh za škodljivca, razbojnika in pojeduha. Pravijo tudi, da je zelo serdit in togoten, in zategadel inerludu podveržen. In res je, da večkrat v hudem kljuvanji s streh padajo.
Kjer se vrabec ugnjezdi, ga potem ni v stanu več pregnati. Ne druži se zastonj s človekom; naučil se je od njega zvjjačine in druzih napak, ker tudi tiči raji slabe zglede kakor dobre posnemajo. Kdor hoče vrabca vjeti, se mora pospešiti in zgodej vstati! Otrokom se vklanja, kjerkoli jih vidi; ako se kteri pripogne po kamen ali gručo, že od vrabca ni duha ne sluha. Druzega mu ne more človek storiti, kot gerduna ustrašiti.
V tem oziru ni samo dvomljivec (skeptikar) ampak cel6 neverec. Brez straha se usede na nos ali na raztegnjeno roko slamnatega človeka, ki ga za strašilo v turšico ali kam drugot postavijo. Pod njegovo senco nar raji biva in brez vsih nevarnost in strahu ropa, toliko bolj, ker se drugi tiči strašila boje. Kadar srečno svinčeni krogli uide ali se nastavljeni mreži izmakne, mu perje po koncu stopi in zaničljivo čimčara, zbiraje krog sebe celo verslo svojih sorodnikov, kteri neusprelavnega lovca iz varnega kraja zasmehujejo. Prost in neprijeten je vrabčji glas. V celi babilonski zmešnjavi ptičjih glasov je malo tako hripovih (glasov) kakor jih je v njegovem prostem narečju. S svojim glasom razodeva svojo pravo beraško priprostost. Vrabec sicer misli, da prav dobro in lepo poje, ker nikogar raji ne posluša, kakor samega sebe, in neprenehoma ponavlja: čim, čim! čara rara! čar, čar! štilip, štilip! in to takrat nar glasneje, kadar se slavčkov glas nar bolj razlega. To je znamnje pro-stačke misli! Ta proslak noče druzih glasov slišati, in cenili krasnih duševnih darov in nježnega pelja. Vsak bi mogel vrabec biti: tako razumejo enakost li sanskulloti (brezhlačnjeki.)
Kdo bi se tedaj temu čudil, da ni t njegovem stanu ne miru ne ljubezni? V njegovem domačem življenju — ako se more govorili o njegovem domačem življenji, ker vedno potepa — vlada nevošljivost, goljufija in hudobija, druži se samo zato, da lože prekanjuje, v rodbinstvu in domačem življenji je vedna pravda in prepir. Vrabec ima časi tudi uljud-njije misli pri zapertem oknu jetnika, kteremu prepeva o nadi in tolažbi, in vdomačivši se pod streho samotne cerkvice hvali Boga, ker tudi vrabca ne pasti pasti s strehe brez svoje sv. volje.
Tri četerti leta živi vrabec v obilnosti. Gosti se na verteh, in po polju; jasne letne in jesenske dni prebije na polji ter vedno smuka klasje in ga v svojo mavho nabira.
Kadar se poslednji snop zaveže, kadar ni veČ hrane zanj ne na polji ne na verteh, se celo malokterikrat s kavko aH vrano združi, ampak se večidel nazaj verne v svojo zimsko kočo, na uliče in v sela, k dvorom in žitnicam, ter mu nastane žalosten post. Blebetavi hrastavec zdaj utihne, ljula zima in lakota ga napadete izgnavši mu vso ošabnost. Zdaj sedi
skerčen v krogu svojih gladnih bratov, .ves zmeršen z med pleča stisnjeno glavo ter se mu samo sajasti kljun in rudečkaste oči iz kožuha vidijo. Kadar se od snega zrak potamni, si poišče potepuh kacega podstrešja ; kadar pa strehe mraza škripljejo, se usede na streho proti solncu ali pa na zmerznjeno okno terkaje miloslinje prosi. Kakor hitro se pa spet pomladansko solnce prikaže in sneg spet začne kopneti, se mu spet poverile iahkoumna misel; spel začne bučno klicanje in derzno letanje, vrabec je spet stari potepuh.
Post je minul, začelo se je spel novo brezskorbno življenje, zdaj je spomlad; zime ni več; spel inu je dobrotljivi Bog mizo razgernil!
Pa ludi mi moramo spomladi glas lega dangubca v zboru pomladanske (uverture) besede ptičev radostno pozdravili, ker ludi on s svojim glasom Stvarnika slavi; zato mu ludi ne zamerimo, da tako ošabno in brezkerbno živi, ker je ludi v ptičjem narodu kakor pri nas, nekaj gospode nekaj revežev (proletarcov.)
Ako stvar v obče vzamemo, je on ludi ravno zato vsi varjen; on nas pa ludi poverh lega v mestih opominja veselih skupšin vaške ptiča -di, in če to stori, nam skazuje nektere dobre službe.
M A C R O i\.
(Konec.)
rr
I ako bukve Bliagaval govorijo o tej avalari. Vsakdo hitro vidi, da je to popačena povest od občinskega potopa, ktero so narodi po razkrop Ijenju na vse kraje svela zanesli. Ta avatara se je pri Indiancih velela Matsja-avatara. Matsja, Mačja, Makara, pomeni v Sanskrilu ribo, Mok va, Makva pa ribarja. Primeri slovensko mučiti (močiti) makro (novo-slov. mokro) mokrota, Mokrica erad na Kranjskem. Po tej avalari so na stale imena MACRON, MOCIANCVS ») MACENA, MACEMAR a) (Mokroti, Močnik, Močena, Močemr). Familie Mokron, Močnik, Močič, itd. še zdaj živijo po Slovenskem. V Sanskrilu se ludi riba veli »ukšas« (Eicbhoff pag. 167) kar tudi pomeni in izrazi pojem (BegrilF:) mokro, nass, feiichl, Zalo imena VXELIM 3) na slovenskorimskih kamnih. Kamen slini imenom je najden bil v srenji Ribnigost blizo Laškega (TiilFer), kar jasno na Višnu—Radegostovo časlje opominja. i\a Peulingerovih tablah se tudi najde rimska postaja Uxelim, ktera se bo pri dnešnjih Bibnicali iskati mogla. Zavoljo te avatare so Višnutu v Indii božjo čast pod podobo ribe skazovali, kakor Wiese (Indien I. 268) piše: »Dem Višnu wer-den unter der Gestalt eines Fisches gotlliche Ehrenbezeugungen gezollt.l< Na štajerskih rimskoslovenskih kamnih pa skoro ni enega, na kterem se ne bi Višnu pod lo podobo našel. Takšni kamni so v Ptuji na severni strani turna, v Sekavi nad Lipnico (Muhar Tab. XII. Xr. 9. 36.) v Viani (Voitsberg. Muhar Tabl. VXEI.) itd. Pa še nismo dokazali, da se od Makronove avatare tudi sled v sevemoslovenski mjtologii najde. V svetem Kievi so Rusi častili Boga Mokoša »ustavljenega iz ribomozke podobe. (HanuS 293. Kol-
') Eichhorn Beitrag n. pag. 70. s) Muhar Gesch. d. St. I. 362. *) Muhar t. c. pag. 373.
tar Slava Boli. 260. Vollmer 1212.) Tako se tudi indička Matsja avatara obra-Zuje (glej Vollmer Tab. LXXXVI. n. 289.)
Da kievski Bog Mokoš presojen po etimologij tisto pomeni, kar Matsja in Makron vsakdo hitro zapopade. Dalje govori Craneius (Saxonia Koln. 1574 pag. 99.) od nekega boga Kroda in ga popise: »senem in pisce stantem, qui rotam teneret et nrnam, in rota unionem populi, in urna rerum significans abundantiam.« Že iz atributov se vidi, da je ta j Krodo ni drugi kakor Višnu-Radegosl, ker tudi Višnu po Paullinu (System. Bram. pag. 284) „manu rolulam feiream tenet." Tako tudi visoko učeni Ritler (Vorhalle 62. 69) „v slavenskem Bogu Krodu" spozna indičko Matsja-ava-taro. Ime po Krodu najdemo večkrat na rimskih kamnih in sicer žensko CROVTA. ') Visoki o se pri karantanskih Slovencih zrniraj kot oi» izgovarja, rouka namesto roka. Priime Krodovo je bilo ludi Sater (Hanuš 116, Krok n. p. 375.) in možka in ženska imena ŠATRON, SATERVNA a) se večkrat najdejo na noričkih in panonskih monuiuentih.
Oe človek dragocene oslanke naših predslarišev pozorno spregleduje, kakor se mu še pokažejo v kamnih in drugih rečeh njihove umetnosti, ga vse lo z velikim nadušenjem in prečudenjem napolnuje. Povsod se vidi velika inoč. Poglejmo samo Kršnalov steber v Ptuju—veliko na podnožju zraven stoječo pečnato plošo, povrh ktere dva mogočna leva, Višnutovi podobi, ležita, in med kterima sloni njegova možolevska glava, in ne bomo se mogli načuditi, če premislimo, kakšnih silnih moči je bilo treba celo plošo izsekati u pečovnatem Pohorju in jo spravili do staroslavnega mesta. Uno kolosalnost, ktero nam Bobertson (Hystor. Disgui-sitions p. 225) v indičkih pagodah popisuje, najdemo en miniature v tem spomeniku izraženo. Mogile razkopane odkrivajo priče, ktere očitujejo veliko stopnjo nekdajne umetnosti noričkih in panonskih Slovencev. Sklede, kotli, orožja in druge reči kažejo na veliko umetnost v delili umetalnih. Celo nože, zagvozde in kladiva iz kamena se najdejo, znabiti, da so njim, kakor Mejikancem, služili namesto že'eznih. Posebno se v razkopanih gomilah najde dosti kinčarij iz meda in zlata, postavim naročnih rink, ušnic, koral iz janlara (elektra) in prstanjev. To umetnost so norički in panonski Slovenci gotovo že z seboj prinesli iz pradomovine svoje iztočne Indie, ker se ludi na njih hvali umetnost juvelirska, brušenja in skladanja dragih kainenjev, tkalstva umetnega in barvanja. (James Mili. Esq. Hist. of. th. brith. Ind. n. 23.)
Ali se bode kadaj slovenska glava našla, da bo vse te reči preučila, in roka slovenska, klera bo slovenski vse to popisala'? Zrniraj se še oglašujejo za celtogalske in rimske (glej WochenbJ. der steir. Landw. Nr. 28 in 29) čeravno vsak kamen, pred kterega se le postaviš glasno govori: „Nisem celtogalsk ne rimsk, čeravno na meni stojijo črke latinske. Rimljan je vladal čez narod, v kterega pradomovini mi ležimo in storil je to, kar je pesnik slovensk v proročjein duhu zapel: Za besede materinske, Kteri nam tak drage lile Nam ste davaii latinske, Ter osludne nam boge.	(Krempl.)
Kakor praočetje vaši, iztočni Indiani, imajo in so imeli od nekdaj odviše duha posnemanja (Forster Travelo I. 80) tako tudi pokolenjaki Slo-
') Ankershofen Handb. der Gescli. Kaerutb. V. 623. Muhar Gesch. d. Stei. I. 397.
venci so podedovali taj greh in zapustivši svoje običaje, nošo in druge narodne vlastitosti se klanjajo malikom ptujšine. Taka je žalibože! kdaj bodo drugi narodi proti nam pravični, pa kdaj bodemo mi proti sebi samim ? —
Slovstveni glasnik.
Divji Hunci pred mestom Meziborom. Pod tim naslovom je prišla na svitlo v založbi Sigmundove bukvarnice v Celovcu nova podučna in kratkočasila povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odra-ščene ljudi. Prestavljena je v prav gladkem lahkorazumljiveni jeziku poleg nemškega od enega najslavniših »pisateljev na Dunaju. Se bo gotovo vsakemu bravcu močno prikupila. Priporočamo jo vsem Slovencem posebno za šolska darila. — Zunajna oprava je kaj lična, natis čist in razločen iz Pichlerjeve tiskarnice na Dunaju. Knjiga šteje 100 strani in velja terdo vezana po vseh slovenskih mestih enako 16 kr. sr. —
Slišati je, da je preslavni prof. Dr. Miklošič ravno dokončal sostavo slovenskega berila za gornjo gimnazijo. Bog daj, da bi skorej beli dan zagledalo, ker brez dobrega berila slovenski uk na višjih gimnazijah po ni-kakoršnem zaželjenega sadu donašali ne more. — Za društvo sv. Mohora se ravno tiska : stari Urban ali zimski pogovori dobrih kmetov v I500iz-tisih. — Slavna kmetijska družba v Ljubljani je sklenila, pervi del umnega kmetovanja in gospodarstva, ki poljodelstvo in obdelovanje travnikov zapopada berš v 2000 iztisih natisniti dati. Tako bo slovensko slovstvo v kratkem sopet s prav važnim delom obogačeno.
G. Ivan Trnski bo svoj preizverslni prevod „Kraljodvorskega rokopisa" z nekoliko razjasnenji in primetbami te dni tisku predal. — Naš slavni domorodec g. prof. Macun je spisal „slovnico nemškega jezika" za porabo spodnjih ilirskih gimnazij. Njej je dodana tudi čitanka za per-va dva razreda. — V Gajevej tiskarnici bodo v kratkem dogotovljene „Piesni razlikeod Gjorgjica.
Slovstvo češko. Kollarova Staro-Italia Slavjanska je ravno v der-žavnej tiskarnici dogotovljena. — Češki spisatel Špatny je ravno svoj lovski slovar dogotovil. — Najimenitniša knjiga, ki je poslednje dni izšla, je Nemecko- česky slovnik vedeckeho ndzvoslovi pro gymnasia a realne Školy s predgovorom od Šafarika.
V Lvovu jame nov leposloven časopis pod imenom Lada vsak leden izhajati. Vredoval ga bo g. Severin Gavrilov ŠehoviČ. Skoz pervo četertletje se bo z latinskimi pismeni tiskal.
lCazlične ilroMinee.
* Iz Zagreba. Naš slavnoznani umetnik v slikarstvu g. Karaš, — isti, ki je ravno Zagrebškemu museu sliko umirajočega pesnika Stanko Vraza poklonil, za kteri nepozabljivi dar mu bode Jugoslavenstvo vedno zahvalno — obrazu je sadaj v Karlovcu Ivana Gimdulica, kako mu pod lipoj sedečemu vila slovinkinja gosli predaja, ravno tiste gosli, na kterih je ime poljskega kralja Vladislava v svojem Osmanu do nebes proslavil.
24. maja 1851 ob 43/4 ur popoldne se je oprostil s ovim svetom Stanko Vraz naš prvak, prorok lepše dobe slavenstva, naša najsmeliša nada, jedna izmed najsjajniih zvezd na obzorju jugoslavenskem, ktera za-služuje, da se v gornjej Ilirii zraven Prešerna in v iztoku zraven Milo-tinovica in Petra Petroviča Njeguša sveti. Večnaja pamjat!
*	Za slavjansko slovstvo nevtrudljivi g. Dr. Andrej Radlinski se misli v kralkeni izdavanja vsih slovenskih klasikarjev lotili. Začel bo z ruskimi: Puškinom, Deržavinom, liaramzinom itd. — Ni dvomiti, da bodo vsi slavonski narodi g. izdavatelja na vso moč podpirali. Slava mu.
*	Preslavni zgodovinar Ivan Kvkuljevid se bo na dalj časa v Benetke in Beč podal, da tamošnje velike arkive pregleda in kar za domačo zgodovino važnega najde, prepiše.
Slovanski pregovori.
Ni prislovice brez resnice. — Modra beseda ne leži v Irugliei, ampak hodi po ulici. — Kdor s Bogom počinava, le vse dokončava. — Bog je slar gospodar. Vse s Bogom in razumom. — Bog bogat milosti. Bog je dal življenje, Bog da tudi zdravje. — Bog je dal zobe, da tudi kruha. —■ Kdor je dal zobe, da tudi na zobe. — Je dal Bog kravico, da tudi travico. — Bog ne dava vse dobro jednomu človeku. — Ni jednomu človeku Bog vse dal, al vsim vse. — Bog jedne vrata zapira, in sto drugih odpira. — Bog je stari gospodar, in ve, kedaj je komu česa potreba. — Bog visoko, al vidi daleko. — Celi svet oko božje. — Bog ne spava. — Bog nikomur dolžen ne ostaja. — Bog ne plačuje vsako soboto.
Smesiiice.
Dva sta se o starosti pogovarjala: »jaz — reče pervi — sim 35 let star." — In jesl sim jih pa 40 — odgovori drugi. „Nu, odbesedi ■pervi na to, „v petih letih sva pa (s starostjo) vkup."
Pri javni škušnji »o dali gospod ravnatelj sledeč račun:
»Ako vagan pšenice 37 gold. 48 kr. velja, po čim pride osminka?" Fantu se račun upira. To viditi gospod učitelj pristopijo in se zgovarjsjo, da niso svojih učenčkov nikdar na pšenico, temuč vedno le na grah in bob vadili.
Gledišni igravec se je oženili hotel. Tovarši inu to odsvetujejo, naj ja tega "ne stori, in svoje prostote ne zapravi. — Tudi šeptavec (sufler) dober, star možicelj, ga pregovoriti skuša, naj v samskem stanu ostane iu na konci svojega opominjevanja k igravcu reče: »Gospod. O .... ! \edno ste mene poslušali, lako tudi danes to storile."
Ko so fanline za vojake odbirali,v je tudi mlad tepec na ogled mo-eel, ki je pa prav majhne postave bil. Častnik reče k vradniku: ta bolha, saj jih ima komaj Štiri čevlje! V trepetu mladič odgovori; Koga Še, o mj še tih nimam, samo en par stanh imam.
Skopuh se obesi. Njegov strežnik ga najde, hitro konopec odreže in mu tako življenje reši. Tode pri pervem mesečnem plačilu mu gospod 40 krajcerjev za konopec urajta, zalo ker ga je prereza! in ne odvozlal.
Povabilo.
Z začetkom mesca julja se začne novo naročilo na »slovensko Bče-lo«, k čemur vse častite domorodce ponižno povabimo. Vredništvo si bo na vso moč prizadevalo, da se bo Bčela svojim bravcom čedaljebolj prikupila.	Vredn.
Natisnil Ford. žl. Kleinmajr v, Celovcu.