DEMOKRACIJA Leto X. - Štev. 44 Trst - Gorica 2. novembra 1956 Uredništvo: Trst. ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-78 Uprava: Trst, ulica S. Anastaslo 1-c - tel. 2-80-81 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta It. II. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni račun: Trst štev. 11-7223. Izhaja vsak petek VLADA MADŽARSKE OBLJUBLJA BISTVENE REFORME Uporniki vztrajalo - Odložili bodo orožje Sele potem ko odidejo Soojeti - Skrajno nezaupanje do komunistične olade in do Rnsoo Dogodki si sledijo s takšno naglico, da posebno tedniku, »grozi, da bo vse, kar piše. v trenutku izida že zastarelo. Zato moramo povedati, da pišemo ta članek v torek zvečer, na osmi dan vstaje na Madžarskem, pcitem ko je madžarska vlada dala upornikom že tri ultimate za predajo, ko je že sedmič povedala, da so u-porniki odložili orožje in ko je že četrtič estrobila, da sovjetske čete zapuščajo Budimpešto, medtem ko je resnica ta, da fcoji v Budimpešti še vedno trajajo, da so ,ueii predeli države v uporniških rokah iti je velika uganka, kaj bodo pravzaprav ukrenili Sovjeti. Upor brez priprave Radijske postaje in tisk satelitskih držav. katerim se je v začetku pridružila (Jugoslavija, so prve dni prikazovali u-por v Budimpešti kot organiziram podvig »reakcije«. Edina izjema je bila Polj-«k*. ki je po svojem komaj doživetem izkustvu že vede-la, 'kako je s tem. Obtožba je seveda bila iz trte izvita. Tekom dogodkov je postajalo in postaja vedno bolj jasno, da gre na Madžarskem za popolnoma iz lastnega ljudskega nagiba, nastali izbruh, za katerim ni 'bilo voditeljev, ki bi ga pripravili, pač pa ta izbruh še ■daj, osmi da,n upora, še vedno išče voditelje, ki naj bi ga povezali v celoto, mu dali skupne in v trenutnih okoliščinah dosegljive cilje ter tako preprečili, da ne bi žrtve padle zaman in da se veličastni napor madžarskega ljudstva ne zruši — morda se bo komu zdelo pretirano, kar bomo zdaj povedali — zaradi svojega lastnega velikega zanosa. Tako torej stoje stvari. Jasno je, da je pri tem nekaj odgovornosti pri zahodnih silah. Pri njih je madžarska povojna emigracija našla zatočišče. 'Niso je znale primerno presejati. Niso znale deset let držati živo ter pripravljeno primerno garnituro, podobno 'kot so to delali Sovjeti celih dvajset let z madžarskimi komunisti, ki so se zatekli k njim po padcu revolucije Bele Kuna iz lastne domovine. Pomanjkanje dalakovidnosti, ki bi bila 'tako v interesu madžarskega ljudstvu, kakor tudi v interesu svobodne Evrope in sploh Zahoda, se maščuje. Druga, neprimerno večja krivda pa le-ž* seveda na strani same madžarske vlače, Kakor vsi 'totalitarizmi, je tudi madžarski komunizem podrl vse mostove za -seboj. Zdaj, too-obi rabil osebnost, ki bi pritegnila zaupanje množic in jih pomirila, take osebnosti nikjer ni. Po ulicah in vaseh Madžarske teče kri, v meri. ki grozi, da bo presegla' nujno potrebno in koristno. Nagyjeve obljube Poglejmo, kaj so do danes že dosegli uporniki. 'Prvič, postavili so na laž poslavljajoče se vladne napovedi o njihovi kapitulaciji. Se več. Iz dneva v dan so silili vladne oblasti na večje popuščanje. Najprej je bil postavljen nov vladni predsednik Lmre Nagy. Toda prav on, katerega ime je bilo zadnje čase na ustih vsa-keiga Madžara, je moral takoj po nastopu podpisati dva dekreta: poziv sovjetski vojski naj nastopi in ukaz o ustanovitvi prekega soda. Danes !Nagy prvo že pre-klcuje. Pravi, da je to storil prejšnji tajnik madžarske komunistične partije, Goe-ro po telefonskem razgovoru s Hrušče-vom še predno je cn prevzel oblast. Stoji pa dejstvo, da so radio, časopisje in sama vlada razglasili imenovana ukrepa, ki sta povzročila toliko izla in do skrajnosti razburila duhove, kot Nagyjevo delo. Zaupanje v Nagyja se je :s tem omajalo, ljudje, ki ;so bili po letu 1945 tolikokrat izigrani, so začeli dvomiti tudi o njem, začeli so gledati v Nagyju in njegovih prijateljih navadne sovjetske figu- re. Uporniške radijske postaje proglašajo zadnje dni, da Nagyjeva vlada ni nobena »patriotična« vlada, ker jo je postavila tuja okupacijska oblast in zahtevajo vlado, ki jo bo postavilo madžarsko ljudstvo. Pravkar povedano, je treba upoštevali, če hočemo razumeti, kako to, da so ostale brez pravetga učinka tolike važne Na-gyjeve obljube, ki so postopoma sledile ena drugi i,n so bile vedno večje. V nedeljo je Nagy sporočil, da je njegova vlada zahtevala takojšen umik sovjetskih čet z vsega državnega področja, da je sovjetsko poveljstvo že pristalo na umik sovjetskih oddelkov iz prestolnice, da je SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA V TRSTU zvesta idealom svobode POZDRAVLJA junaško požrtvovalnost in uspeh polj* skih in madžarskih rodoljubov, SE KLANJA spominu junakov, ki so z žrtvovanjem lastnega življenja pokazali, kako se narodi otresajo suženj* skih okov, OBSOJA krvave nastope domačih in tujih nasilnikov, ki so z orožjem in ubijanjem hoteli zadušiti ljudsko voljo po boljšem in pravičnejšem življenju, Z ZADOŠČENJEM UGOTAVLJA, da so pričeli rušiti komunistični totalitarizem prav delavci in mladinci, ki so bili vedno znanilci napredka, ne pa preteklosti in jim zagotav* lja, da bodo njihova dejanja večni kažipot vsem narodom in posameznikom, ki hrepenijo po idealih, za katere so se oni tako junaško zavzeli. SIRSI ODBOR SLOVENSKE DEMOKRATSKE ZVEZE vJeda že odredila razpust politične in. u-stanovitev nove madžarske policije. Značke na 'uniformah madžarskih vojakov so zamenjali, z znakom narodnega heroja Lajoša Kossuta in znova bodo praznovali kot narodni praznik dan 15. marec, ki jih spominja na. leto, ko so prav ruske čete zatrle upor madžarskega ljudstva, ki se je dvignilo proti reakcionarnim Habsburžanom. Nagy je priznal, da- so zadnji dogodki prava ljudska vstaja in je s tem postavil nai laž vse, ki so trdili nasprotno. Vladnim četam je ukazal, naj ne streljajo, če niso napadane. Vodstvo partije je prevzel prazidij šestih oseb, ki ga vodi novi tajnik Janos Kadar. Ta bo v najkrajšem času sklical kongres partije, na katerem bodo sklepali o novih smernicah. ,Na teh osnovah je 'bilo v soboto zvečer sklenjeno v Budimpešti premirje med tako imenovanim »dijaškim revolucionarnim odborom« in vlado. Toda bilo je kratkotrajno. Vsa odporniška gnezda se niso vdala in premirje se ni razširilo na deželo. V torek so sledile nove obljube in novo popuščanje. Imre Nagy je v imenu komunistov odstopil tudi od enostranskega politčinega sistema. Obljubil je razpis novih volitev, na katerih 'bodo lahko nastopile vse stranke, ki so bile dopuščene v letih prvih vlad »ljudske fronte« po letu 1945. Obljubil je, da bo preosnoval tudi svojo sedanjo vlado, v kateri je že zastopana nekdanja najmočnejša madžarska stranka, stranka malih posestnikov, in da bo vanjo vključil tudi zastopnike ostalih madžarskih strank. Ponovil je, da sc bo vlada izavzela za umik Sovjetov iz dežele, za vzpostavitev pratve demokracije in narodne neodvisnosti, da ne bo nastopala proti upornikom, ki odlože orožje, da bodo padli borci pokopani z vojaškimi častmi. Bodo te obljube zalegle? So Imre Na- Vojna na Bližnjem vzhodu Izraelske čete so napadle Egipt - Anglo-francoski oddelki ob Suezu Pred dvema tednoma smo napisali članek, v katerem srno se vprašali, ali to na Bližnjem vzhodu izbruhnila vojna. Morda je bilo takšno vprašanje na prvi pogled nekam senzacionalno, toda dar.es je ta vojna že sti, ga goriški Slovenci toplo pozdravljamo in mu želimo, da bi se v sicer kratkem po; stanku med nami v Gorici dobro počutil in odnesel od tu najboljše vtise in spo: mine. Gospod predsednik ret publike prihaja na Goriško z bivšimi italijanskimi bo* jevniki, povratniki s stote; rih bojišč! On sam je po* vratnik iz prve svetovne vojne. V drugem oziru pa je stalni borec za blagor svoje domovine, za demo« krači jo in za napredek. Ob raznih priložnostih smo z veseljem slišali ples menite besede iz ust gospo; da predsednika Gronchija, ko je poudarjal enakoprav? nost vseh državljanov, kr a* jevne avtonomije, spoštovat nje zakona in pravic držav* Ijanov. Zlasti so pri nas prijetno odjeknile besede, ki jih je ob zadnjem svojem obisku v Trstu spregovoril v ob> sodbo pretiranega naciona* litma! Slovenci na Goriškem, ki posledice takega pretirane: ga nacionalizma najbolj obt čutimo, ko nam je pred o* blastjo v javnih ustanovah naš materin jezik prepove* dan, pozdravljamo pravično in pošteno demokratično o* sebnost gospoda predsednic ka republike, Gronchija, in verujemo, da nam bo poma* gal ob dani priliki kot lojah nim državljanom slovenske; ga jezika. Živel predsednik rčpublU ke, Gronchi! Zadnji sefi občinskega in pokrajinskega speta Pretekli teden se je vršila zadnja seja goriskega občinskega: sveta. Bila je bolj seja vsestranskega zahvaljevanja, pohva-ljevanja in čestitk za trudno delo župana, odbora in svetovalcev. Vsi skupaj so se namreč tudi med seboj odlikovali. Zupan je itako prejel odlikovanje z zlato medaljo, starejši odborniki in svetovalci srebrno, ostali pa bronasto. 'Pri nagovorih so padle tudi zanimive izjave. Tako j.e frontaški svetovalec g. Darko Šuligoj (klical k evropski skupnosti, sedaj ko vse hrepeni in dela po združitvi Evrope! Na Poljskem in na Ogrskem treska! Se Tito e naglo tekel na varne Brione!... Ljudstvo, pretežno delavsko, se 'z vso silo upira komunističnim »ljudskim« oblastnežem. Danes gre torej .za 'osvoboditev Evrope od komunizma in šele nato za njeno skupnost v znamenju svobode in spoštovanja človečanskih pravic! Ka.jše za skupnost Evrope v obstoječih režimih!... Drugi svetovalec, g. Bratuž, je povedal .zbrani gospodi pa, da smo si goriški Slovenci po petdesetih letih prvič in prosto lahko izvolili svoje zastopnike v mestni svet. Zupana so vsi hvalili, Slovenci in Ita<-lijaiai, socialisti in monarhisti itd. Od svoje štreni ni Ml seveda niti župan skop pohvalnih 'besed vsem, tudi slovenskim zastopnikom. In končno so si vsi skupaj privoščili nekaj' dobre pijače! Provinca ima 970 milij. dolga Tudi goriški provincialni svet je zadnje dni zaključil svojo poslovno dobo. Brez medsebojnega pohval jevanja in brez medalj. Medaljo je dala že sama ob sebi žalostna ugotovitev, da izkazuje proračun za prihodnje leto 198 milijonov lir primanjkljaja, medtem ko je pokrajinska uprava do danes najela že 780 milijonov lir posojila. Tako bo naša provilnca imela prihodnje leto 970 milijonov lir dolga! »Če ne bo pomagala država — je dejal na zadnji seji predsednik dr. Culot - nastane mrtvilo.« Proračun so kiljub temu odobrili * dvanajstiihi glasovi proti šestim. Gospod Bratuž pa se je glasovanja vzdržal. Naše ugotovitve in predlogi Naša beseda k stvari je sledeča: mala provinca Gorica s svojimi 137.000 prebivalci, iz mailim kmetijstvom in malo trgovino ter z .razmeroma1 malo industrijo ine more živeti. Izhodišče najdemo samo v posebni deželni avtonomiji, .za katero sa Slovenska demokratska zveza nenehno že od maja. 1947 bori! Bodimo pa še bolj radikalni in zahtevajmo, da sloni javna uprava, samo na občinah in na deželi. Ti dve -ustanovi sta popolnoma zadostni in tudi povsem koristni. Prefekture in deželni sveti so odvisni in zahtevajo preveč stroškov! Druga ugotovitev pa je, da se goriški prosti pas tudi ni obnesel. Malenkostna industrija, ki je v okviru goriškega mesta nastala, ni rešila krize brezposelnosti, ni sanirala občinske im provincialne bilance, ni .zadostila' potrebam ljudstva, k; v mnogih ozirih strada. Zato bodimo radikalni in kličimo posebno deželno avtonomijo! PRAVICA DO OPCIIE Na podlagi St. Ge/marnske mirovne pogodbe (1. 1919) in Rapalske pogodbe med Italijo in Jugoslavijo (1. 1920) je Italija raeširila svoje državne meje od Cer-vinjana, Rrmina in Kanina do Tromeje nad Ratečami, Triglava in Snežnika. Tako je razširila svojo suverenost tudi na 500.000 Slovencev in Hrvatov, ki so postati italijanski polnopravni državljani. Se tekom zadnje svetovne vojne, ko je bilo leta 1943 že verjetno, da bo pretežen del Julijske krajine prišel pod Jugoslavijo, .in pozneje, v letih 1944, 1945 in 1946, je mnogo italijanskih državljanov slovenske narodnosti zapustilo svoja star-ra bivališča in se preselilo na Tržaško, Goriško ali v Videm. To so storili, da ne postanejo jugoslovanski državljani, ko bodo ti -predeti, kjer so do tedaj živeli, prišli praiv toliko električne energije, kakor jo Jugoslavija proizvaja sedaj v enem letu. Glede bakrene rude pa je Jugoslavija na osmem mestu na svetu, v Evropi pa ma prvem, čeprav iznaiša vsa njena letna proizvodnja le 2 odstotka- svetovne. Ker cenijo zaloge bakrene rude v Boru na 72 milijonov ton, iz česar bi prido-doblilii 890.000 toh bakra, je razvidno, d-» ne zadostujejo te zaloge .niti za 20 ilelt. Toda geološka raziskovanja so .ugotovi]*, da ima jiugoslav.ij* v Srbiji ogromne zaloge bakrene rude. Največ je je o-kol-i Maijdanpeka, kjer cenijo zailoge na 100 milijonov ton z 0,8 odstotkov bakra*. Zato se bo lahko razvila industrija. niso prišli nikomur na breme. Vsak sl je preskrbel sam svojo eksistenco in danes vsi, brez izjeme, sodelujejo kot aktivni faktorji v sklopu italijanske gospodarske delavnosti. Ko je pariška mirovne pogodba stopila 15. septembra 1947 v moč. je prinesla v členu 19. ono zloglasno določbo, da postanejo državljani države, kateri se o-zemlje odstopi, vsi italijanski državljani, ki so imeli ob vstopu Italije v vojno (10. junija 1940) na odstopljenem ozemlju svoje bivališče, ne glede na to, ali so oni 15. septembra 1947 še tam bivali a-li ne in celo oni, ki so se med vojno ali takoj po vojni že izselili, samo da ne postanejo državljani nove države. Zato so italijanski državljani, ki -so se izselili iz odstopljenih področij, optirali in izjaviti, da hočejo ohraniti italijansko državljanstvo. Toda zgodilo se je, .da je Jugoslavija prvotno odklanjala opcije za Italijo na podlagi točke 2. čl. 19.. ki -se glasi, »da imajo pravico do opcije le oni italijanski državljani, katerih običajni jezik je italijanščina«. Ta določba je bila. sprejeta v mirovno pogodbo na. zahtevo jugoslovanske delegacije na pariški konferenci. Z njo je hotela Jugoslavija preprečiti, da bi se italijanski državljani, ki- govore o-bičajno slovenski, pa bili oni nekomunisti ali ne, odtegnili jugoslovanski državljanski zvezi in obvezam do jugoslovanske države. Slo je tedaj' jugoslovanskemu, režimu za to, da obdrži vsaj pravno politične in druge begunce v svoji odvisnosti v formalni -zvestobi do države. Ali kmalu je jutgoslovain.ski režim uvidel, da je protidržavnim in režimskim koristim odrekati pravico do opcije za ohranitev italijanskega državljanstva ljudem, ki so že zapustili odstopljeno ozemlje, se izselili v Italijo in k,i nočejo nič vedeti zi Jugoslavijo. In tako je pričela jugoslovanska oblast ugodno reševati opcijske prošnje za Italijo tudi slovenskim prosilcem. S tem se je odrekla oni nenaravni in nedemokratični določbi čl. 19. mirovne pogodbe, glasom katere ne bi noben slovensko govoreči italijanski državljan smel ohraniti svoje italijansko državljanstvo. Toda Italija je dosegla, z dogovorom Sforza - Ivekovič, da je Jugoslavija priznala tudi njej pravico soodločati o opcijskih prošnjah. -In tako se je zgodilo, česar ne bi bili nikoli pričakovali: da. je rimsko ministrstvo za notranje zadeve kontestirelo pravico opcije okoli 100 optantom. češ da njih običajni jezik ni italijanščina, ampak slovenščina. Tako je Rim izkoristil določbo o običajnem jeziku, ki je imele ščititi izključno Jugoslavijo pred opcijami za italijansko državljanstvo in za Italijo, (Si nad&ljuje) Vlada enadiarshe obljubila blstoenereforuie (Nadaljeva/nje s 1. strani) sovjetskih čet iz Madžarske sklepati vse članice Varšavske obrambne pogodbe, if: česar sledi, da je s tem odrekel Madžarom pravico, da- bi odločali o tem vprašanju. Pridružila so se -tudi poredila o sovjetskih oddelkih, ki naj bi dotekali na Madžarsko iz Češkoslovaške. R-utenije :,n Romunije. A-li je torej kaj nenavadnega, da so uporniki podvomili v iskrenost, še bolj pa v učinkovitost Nagyjevih obljub irt st. s svoje strani odgovorili, da ne po-lože orožja prej, predno Sovjeti 'ne /Apu-ste madžarskega ozemlja? Razširllb se je mnenje, da hočejo 'Sovjeti z Naigyjem in njegovimi obljubami samo pridobiti na času. Dve stališči S tem je bil krog zaključen. Vsak-> s-tian vztraja pri svojem. Na sovjetski strani je -to vprašanje prestiža in zunanjepolitičnega interesa, na strani madžarskih rodoljubov pa vprašanje življenja in smrti, kajti kdo jim jamči, da ne bo po odložitvi orožja nad njimi znoVa zagospodarila .tajna policija -in da ne bodo trumoma romali v Sibirijo, če se jim ne zgodi morda celo kaj hujšega? Praivjo, da je bil v ponedeljek in torek Mikojan .zopet v Budimpešti. Upajmo, da je prišel do prepričanja', da je treba popustiti, da je spoznal, da nima smisla poglabljati in polniti s krvjo jarka, ki že razdvaja- Sovjetsko zvezo od madžarskega: ljudstva. Madžarskim rodoljubom, ki stopajo v Obdobje, ko bodo morali pa*iti, da v politiki in za zeleno mizo ne i-zgubč to, kar je bilo pridobljeno z na j večjimi žrtvami idealistov na ulicah, pti želimo, da jih pri tem spremljata modrost in sreča. AVTOTAKSI Marko Kovačič eORIOA - VIA A. MANZONI 16 - TEL. 28-44 Se priporoča za preooz potnlkoo po Goriškem in v Jugoslaoijo STRAH * bolezen civilizacije Gomulkova priznanja i Trpka resnica o komunističnem gospodarstvu, njegovih načinih in metodah - Ali jih bo Gomulka odpravil...? Besedo ima najprej statistika. Ta nam pripoveduje, da se je v zadnjih sto detlih živčni strah precej povečal. V Združenih državah in v Zahodni Evropi toolu-}e vsak peti človek na določenih občutjih strahu. Zelo verjetno je, da so ti bolezenski pojavi na oni strani železne zavese še neprimerno večji. Krivdo za te pojave si delijo mnoge današnje okoliščine, ki jih v prejšnjih časih ni bilo ali pa so nastopale v lažjih oblikah. Moderni delovni tempo, ‘hrup današnjega, mestnega življenja, finančne in poklicne negotovosti, strah pred novimi vojnimi za-pletljaji, tajna policija in hjene metode, revolucionarna vrenja i. p. V mirnih deželah na severu Evrope, v Avstraliji in tudi še po nekaterih predelih sveta so normalni pojavi strahu redkost. V Kalabriji n. pr. prihaja na 1000 prebivalcev komaj en primer živčnega strahu. Ali je strah normalna zadeva? Odgovor je lahko samo pritrdilen. Prvi krik novorojenčka je že znamenje strahu. Nov zemljan čuti, da je zašel v njemu neznani svet. Visakikrat, kadar se moramo za nekaj odločiti1, se sam po sebi pojavi občutek strahu. Ali bo odločitev pravilna ali ne? Brez občutja, brez spoštovanja, brez strahu pred neznanim si je nemogoče zamisliti napredek, ker bi več ali manj vsi zaspali na> »lovorikah«. Pri umsko bolnih ljudeh, pri katerih so strah nekako odstranili, ni nobene želje in nobene volje več. Izgubljajo se kot telo brez duše. Ce bi jih ne prisilili, da sprejemajo hrano, bi pomrli od lakote. Kdaj občutje strahu ni več normalno? Kadar z njim pretiravamo ali če postaja celo nesmiselno! So .ljudje, ki vstajajo ponoči tudi po večkrat, da se prepričajo, ali so zaprli plin ali 'zaklenili vsa vrata. Ni malo vseučiliških profesorjev, ki jim pred slušatelji zamre beseda na ustih iz golega strahu, ali bodo to, kar mislijo, tudi pravilno izustili. Mnogi, drugače prav nič boječi meščani, se pogosto prijemajo za notranji žep, da se prepričajo, ali je listnica še na svojem mestu. Mejo med normalnim in nenormalnim občutjem strahu je vsekakor težko potegniti. Ce neka mati preživi nedeljo v strahu za sina, ki se je odpeljal z motorjem na. izlet, potem je to v današnjih časih razumljivo. V ostalem pa se je izkazalo, da ženske mnogo bolj trpijo na občutju strahu od moških. Pa ne morda zato. ker imajo kot šibkejši spol manj fizične odporne sile, pač pa zato, ker so že po naravi občutljivejše. iStrah pa ni zgolj psihične prirode. Večina obolenj vpliva normalno posredno na središče strahu v možganih. Kakor lahko udarec po glavi povzroči kronično živčnost strahu, tako tudi navadno hripo ali napad astme spremlja, občutje strahu. Ce bolnik trpi na lažjem občutku, strahu, se mora potruditi, da najprej ozdravi svoje prvotno obolenje. Kakor hitro se mu to posreči, bo izginilo občutje strahu samo po sebi. Brez. vzrokov, občutja strahu ni. Ce ne vemo. od kod strah prihaja, potem pač njegovega izvora nismo izsledili. V takih primerih opravlja psihoanaliza koristno delo. Vse dokler ni v možganih kakih o-kvar, je več ali mainj hitro ozdravljenje vedno mogoče. Gotovo imamo danes tudi nekaj takih poklicev, ki pospešujejo občutje strahu i’i v takih primerih je zdravljenje zelo težko. Največkrat mora prizadeti, poleg velike odgovornosti, vso svojo poizornost neprestano sekundo za sekundo posvečati svojemu delu. Tako je n. pr. življenje radiotelegrafistov, telefonistk, preciznih mehanikov itd. Ti ljudje se morajo pač potruditi, da se po končanem delu temeljito odpočijejo. Bojazljivi ljudje y življenju ne zao- POD ČRTO PODEŽELSKE NAVADE Babica je menila, da je mesto zelo zanimivo naselje. V prijaznih predmestnih hišah, ki so stale v soseščini dčma njene hčerke, so živeli kar prijetni ljudje. Kako lepo je, če ima, človek okrog sebe toliko ljudi. Babica je pogostokrat odhajala na sprehod', medtem ko je Sonja oskrboValar dom. Sonja svoji materi ni dopuščala, da bi ji pomagala v gospodinjstvu. Napravila bi vse na svoj način, je dejala. »Ze prav, dekle,« je dejala babica, ne da bi bila količkaj užaljena. »Zdi se mi, da tse brisanje prahu v teku let vendar ni moglo tako hudo predrugačiti.« Babica je rada krevsala po cesti navzdol, ogledovala vrtove, primerjala gredice ali pai občudovala, čedne zavese. Ko se je vračala, je vedno prinašala s seboj nekaj za otroke — sladkarije, sadje ali pa pecivo iz novih predmestnih trgovin. »Ne zapravljaj denarje po nepotrebnem, babica,« je Sonja karala staro ženico. Babica pa je bila mnenja, do so žareči obrazi njenih vnukov najbojša, denarna naložba. Babica je bila že štirinajst dni gost predmestne hišice, iko je odšlo nekega jutra s svojo hčerko nakupovat potrebščine. S čvrstim korakom in ostrim pogledom svojih sinjih oči je občudovala svet in stopical a ob strani svoje visokošolske hčerke. Nenadoma je obstala, da bi pogledala čete plot. za katerim so cvele krasne pet unije. »Babica?« je .zaklicala Sonja, »čez plot se vendar ne .smeš ozirati, kaj si bodo vendar mislili ljudje?« »Ve«eli bodo, da občudujem njihovo stajajo. Nasprotno: strah nas priganja na vedno boljše izvrševanje dolžnosti. Bojazljivi ljudje neprimerno več storijo in doprinašajo od apatičnih narav. Vsakdo pa se mora skrbno izogibati, da svojega občutja strahu ne nažene v bolezenski pojav. Ce smo v strahu, da bolujemo na želodčni oteklini in o tem razmišljamo dan in noč, se kaij lahko zgodi, da se nam končno v resnici tudi pojavi tako obolenje. V takih primerih preganjamo strah s počitkom, s športom ali s spremembo prehrane. Morda pa je še najbolje, da> o-biščemo zdravnika. Mnogi preganjajo strah s cigaretami in celo z alkoholom. Tobak res prinaša trenutno olajšanje, akohol pa je preganjanje hudiča z belcebubom. V resnici ni alkoholika, ki ne bi trpel na občutju strahu. Uživanje alkohola- pa to občutje samo še veča. Skratka: strah je normalna zadeva. Lahko pa postane tudi nenormalna, in v takih primerih je skoraj vedno ozdravljiva. Na noben način pa se ne puščajmo terorizirati od strahu. Rako Je s prodajami oa obroke Italijanske gospodarstvenike je že pred časom zaskrbel vedno širši razvoj prodaj na obroke, ki navajajo ljudi k večji potrošnji, medtem ko je za uspešni gospodarski razvoj potrebna čim večja šted-nja, s katero se zbirajo novi kapi,tali in omogočajo nove gradnje, oziroma obnova starih naprav. Poleg tega takšne prodaje v Italiji sploh niso posebej zakonsko Urejene, kar so v ostalem storile že vse napredne države. Povsod je namreč predpisano, koliko mora kupec najmanj PARIŠKO PISMO To, kar danes označujemo pod .besedo »Veliki Pariz«, je orjaška celota, ki jo sestavlja mesto 'Pariz v ožjem pomenu besede in številna naselja bližnje in daljne okolice s skupnim številom prebivalstva skoraj šest milijonov. Ta Pariz ni samo upravno, trgovsko in finančno središče. mesto diplomacije in tujskega prometa. pač pa domuje v njem orjaška industrija: Po ulicah in cestah drvijo avtomobili in avtobusi v stalno naraščajočem številu. 'Plini izgorelega bencina in olja se družijo s tistimi, ki se vlečejo iz vitkih tovarniških dimnikov in lokomotiv na tovarnah. postajah. Stalno duši to ogromno mesto težak oblak plinov, katerega težo ocenjujejo td dVanajst do trinajst Milijonov kiiog-rambv. Ljudje, živali, rastline In celo kamenje je žrtev otouženja pariškega ozračja. Oblasti si z odstranjevanjem tega zla stalno belijo glave. Ne morda -zato, ker ne bi se zavedale, da je mogoče dva povzročitelja te zračne nesnage izločiti: tovarniške dimnike in lokomotive. 'Ne bi bilo treba drugega kakor čim hitreje e-lektrificirati še preostale proge in tovarne premestiti na deželo. Sčvfda bi to stalo precej milijard frankov, in ko gre za take izdatke, se drž&ve med seboj v mnogem ne razlikujejo. Povsem normalno je. da država izdaja ogromne vsote 'za vojaške namene, če pa pride minister z neumno mislijo, da bi potrošili prav take zneske za premestitev industrijskih obratov, bi se tak minister kaj hitro poslovil od svojega ministrskega naslanjača. Za take ugotovitve je seveda potovanje v- Pariz čisto odveč skrb za cvetje,« je odgovorila babica veselo. Od tega trenutka dalje pai je mirno hodila ob strani svoje hčerke in se ni več ozirala ne na levo, ne na desno. Pred zadnjo hišo ob cesti je pravkar skozi vrtna vrata vstopila goepai prijetne zunanjosti z obilno torbo 'nakupljenih potrebščin. Babica se je ozrla skozi mrežo ograje. »Lep dan je danes!« ji je zaklicala. Gospa p je ljubeznivo pokimala: »Prekrasen, kajne?« Sonja je jezno stresle ramena, ko sta zavili okrog ogla. Baibica pa tega ni opazila. Obrnila se je namreč do moža, ki je obrezoval grmičevje. »Dobro jutro!« je pozdravila. »No, vrtnice so se vam prav to jutro razpele.« »Res, letos sem jih prav vesel!« Možakar je kar žarel od zaslužene pohvale stare gospe. Z dvignjeno glavo je korakala Sonja dalje. Ko pa sta z babico dospeli izven slušne razdalje, ie Sonja zopet pokarala babico: »Občevanje s tujci se vendar ne spodobi! Tega v mestu ne počenjamo!« Babica je bila presenečena nad takimi obregovanji, vendar je dejala: »Pa to so vendar tvoji sosedi!« i»Res je, vendar jih osebno ne poznam.« Babica je utihnila. Mesto se ji je neredoma zdelo kar neprijazno naselje, kjer sosedje med seboj niti besede ne izmenjajo. Na deželi, tu so si vsi ljudje dobri sosedje. Na naslednjem uličnem vogalu se je stari gospe ljubeznivo nasmehnila gospodinja, ki je rezala vrtnice. »Čudovito jutro, kajne?« Babica je kar zažarela: »Lepšega bi nam Bog v resnici ne mogel privoščiti.« »Kdo pa je spet ta?« je spraševala Sonja, ko sta hiteli dalje. »Veš, da ne vem, kako se piše « je od- plačati ob sklenitvi nakupa. S tem se vsaj tiste, ki nimajo niti minimalnih sredstev, odvrne od tega, da bf prevzeli nepremišljene obveze računajoč samo na svoje bodoče prejemke. Vsi ti pomisleki so imeli za posledico, da je ministrstvo za industrijo letos spomladi imenovalo posebno komisijo z nalogo, da' prouči vprašanje obročnih prodaj potrošnih dobrin v Italiji in predlaga nato ministrstvu ukrepe za' ureditev teh poslov. Te dni je bilo objavljeno prvo poročilo te komisije, ki se nanaša na strukturo prodaj na obroke. Iz poročila izhaja, da je v razmerju do vseh sklenjenih nakupov procentualno največ nakupov na obroke v Rimu, po vrstnem .redu sledita Milan in Neapelj. Skoro pri vseh takšnih kupčijah zaračuna prodajalec poleg običajne bančne obrestne mere za kasnejša plačila še poseben dodatek na ct no. Ta dodatek iznaša 5-10 odstotkov. Ker je odplačevanje predvideno v največ primerih na 10 - 12 mesečnih obrokov, pomeni to, ad plača .kupec pri nakupu na obroke za isti predmet 8-16 odstotkov več kakor pa bi plačal, če bi kupil blago proti plačilu v gotovini. V gospodarskem središču kot je Milan, kjer so dohodki posameznikov sorazmerno večji, se povprečna višina mesečnih obrokov suče od 5000- 10.000 lir, v uradniškem mestu kot je Rim pa je sorazmerno nižja in znaša 3000 - 5000 lir. 'Presenetljivo pa' je, da je anketa odkrila, da pride samo pri 4 -6 odstotkih obročnih prodaj pri odplačevanju do težav in nerednosti. ki imajo za posledico izgube. Normalni potek prodaj na obroke je torej v 'Italiji mnogo soli dne jiši im so kupci veliko manj lahkomiselni kot pa so strokovnjaki prvotno domnevali. ker tudi tam pri vas verjetno s takimi stvarmi ni drugače. Dejansko ograža zlasti z žveplom pre-masičen zrak ljudi in živali, in kakor so ugotovili strokovnjaki, tudi mnoge stavbe. Na stolpih znamenite cerkve 'Notre Dame so morali prenoviti kamen za kamnom, ker jih je napadla bolezen, ki jo pripisujejo z žveplom okuženemu ozračju. Prav tako kažejo tudi nekateri spomeniki znake obolelosti. Nadalje so ugotovili, da ultravioktni žarki ne morejo .prodirati skozi debelo plast sopare, ti pa so najhujši sovražniki 'bolezenskih kLic. Pariški mestni očetje se tolažijo, da je London v tem oziru še na slabšem. Zato so «e posamezniki .med seboj posvetovali, kako bi preskrbeli svojima prestolnicama nekaj več kisika. Nekateri so predlagali, da bi morali zgraditi po mestu več ztačnih stolpov, ki bi vsrkavali del pokvarjenega ozračja, na drugi strani pa bi iz višjih zračnih plasti dobavljali nižjim plastem svež zrak. Proti tem načrtom pa je vse .polno arhitektonskih pomislekov. Poleg tega pa bi stolpi, na katere bi se končno navadili tako kot so se morala prejšnja pakolenja na Eifflov stolp, segali največ do višine 200 metrov. Taiko bi bili stolpi' s svojimi konicami še vedno kakih 700 m pod okuženo zračno plastjo. Zrak. k! bi ga ti stolpi dovajali pariškemu mestu, ne bi bil mnogo boljši cd tistega, ki bi ga vsrkavati. 'Drugi predlagajo takojšnjo elektrifikacijo vseh železniških prog. Kurjavo naj bi mestu dobavljali iz daljne okolice, preurediti bi morali vse kotle tovarniških obratov. Seveda tudi ti predlogi zahtevajo denar, denar in denar. Optimisti pa s svoje strani zatrjujejo, da je obdobje premoga tako in tako za- govorila babica, »včasih se pa tu malo ustavim in klepetam z gospo o cveticah.« »To vendar ne gre, babica — to se v mestu ne spodobi!« Babica pa si .zaradi toga ni delala skrbi iz tega, kaj se spodobi in kaj ne. Prijazna je bila rada z vsemi ljudmi, vendar je bila pri nadaljevanju poti kar nekam potrta. •Naslednje jutro je svoj sprehod usmerila proti podeželju. Ni hotela srečavati ljudi, s katerimi je bite navajena pomenkov. Dokler stanuje pri Sonji, mora pač spoštovati njena načela. Sonja se je odtujila podeželskim navadam občevanja s sosedi. 'Babica se je počutila osamljeno, ko je počasi stopicala med hišami in se ni smela spuščati z ljudmi, ki so delali po vrtovih in njivah, v razgovor. Njeni sprehodi niso bili več tako zabavni kot doslej. V soboto zvečer je mala Anica zbolela na čudni bolezni. Lica so otroku žarela; neprestano je dekletce jokalo in se močne- potilo. Sonja- je bila vsa iz sebe. Poslala' je moža v najbližjo javno telefonsko govorilnico, da 'bi poklical .zdravnika. Vrnil se je s sporočilom, da je proga javnih govorilnic .pretrgana. Zato je odšel naravnost k trem zdravnikom, ki delujejo v mestni četrti, pa ni našel nobenega doma. »Pri nas e tako težko najti zdravnika ob sobotah,« je potožila Sonja. »Morda pa bi poklicali kako izprašano bolničarko?« »Kdo pa jih pozna v naši bližini!« »Jaz pa eno poznam,« je dejala babica. »Ali se spominjaš gospe s torbo, ki je odhajala skozi vrtna vrata, ko sva .zadnjič nakupovale živila? Pripovedovala mi je, da ie bila bolničarka v neki bolni- Pred Centralnim komitejem poljske komunistične partije je imel novoizvoljeni generalni tajnik dolg govor, v katerem je obravnaval tudi gospodarska vprašanje. Navajamo nekaj značilnih odstavkov, Iz katerih je razvidno, kako so prav gospodarske težave spravile poljskega delavca v takšen obup, da je tvegal življenje ,ih .stopil na ulico, zakričal in pokazal, da ne more več prenašati tako velikega- pomanjkanja in zatiranja: Gomulka o kmetijstvu »Leta 1949, torej pred šestimi leti, je zbornica začela kampanjo za kolektivizacijo kmetijstva. V tem času je bilo usta-navljenih nekaj tisoč kolektivističnih zadrug, ki so obsegle približno 6 odstotkov kmetijske delovne sile. Leta 1955 so 78 odstotkov vseh zemljišč obdelovali samostojni kmetje. Ti so dosegli večje donose na eno zaposleno delovno silo kot kolektivistične zadruge. To dokazuje, da>- bi morale kolektivistične zadruge temeljiti na prostovoljnem pristopanju, ne pa biti področje, na katerem se najbolj čuti državni pritisk. Ce bi ko-Icktivizacizo kmetijstva zaustavljali, ne bi prav nič izgubili, pač pa bi takšno rešitev naravnost morali sprejeti, če bi kmetijsko proizvodnjo s tem povečali. Namesto da večamo število državnih kolektivističnih posestev zahvaljujoč uporabi državnih fondov bi storili veliko bolje, če bi te fonde uporabili za intenzifi-kacijo produkcije na že obstoječih kolektivnih posestvih. To je resnična gospodarska slika kmetijskih zadrug. In priznavam, da je grda. pisarno smrti. Cez dvajset ilet — tako pravijo — bodo električno silo dobavlja-li a-tomski reaktorji in premog bodo .uporabljala le še stara podjetja, nekje na deželi. Morda imajo ti preroki prav, trenutno pa se pariški učenjaki ukvarjajo z bojaznijo oikužbe z radioaktivnim prahom, s katerim sta znak in voda že danes zadostno nasičena. 'Nadaljnji reaktorji — tako pravijo — pa bodo reisno ogražali življenje prebivalstva ne samo po mestih, pač pa povsod. Vseh mrtvih dan (VZDIHI MATERE) Jesensko pozno sonce hladno sije. Rumeno listje v vrtu grede krije. Ob gredah mati žalostna se joče; na tla solze ji padajo pekoče. Na tujem, njen pokojni sin počiva v tuji zemlji, tihi mir uživa. Doma pa mati v solzah simi kliče, in rada šla bi daleč tja čez griče, da mogla bi po dolgi, dolgi cesti na grob njegov, ta dan, mu lučko nesli. Vse manj bi tuja zemlja ga težila in mamica bi laže bol nosila. I. K. * * « ZgOTnje vrstice veljajo materi, katere sin je umrl lansko leto v decmbru v Vidmu. Bil je begunec, doma i-z Idrije. Takrat niso mogli njegovi starši dobiti dovoljenja, da -bi 'bili prišli na pogreb, tipali so, da bodo vsaj sedaj za Verne duše prišli na obisk njegovega groba, pa jim 'komunistične oblasti niso dale dovoljenja. Prepričani pa smo, da bodo prihodnje leto užaloščeni starši .gotovo lahko obiskali svojega -mrtvega sina, ki je žrtev nasilja. šnici — do lanskega leta — potem .pai se je poročila.« »Oh, bahica, stopi vendar do nje, da bomo vsaj videli, kaj je otroku! Prosim, prosim!« Babica se ni prav nič obotavljala. O-grnilai si je plašč in hitro odšla. Že kmalu sc je vrnila z gospo, ki stanuje na vogalu. »Zdi se mi, da bo kolika,« je ugotovila bolničarka. »Najbolje bi bilo telefonirati na postajo Rdečega, križa, da pride-jc po otroka In ga z rešilnim avitom prepeljejo v .bolnišnico,« je svetovala nekdanja bolničarka. Sonja je bila vsa iz sebe. »Javni telefoni ne delujejo!« »Jaz vem, kje imajo telefon,« je dejala .babica. »Ali se spominjaš možakarja, ki je obrezoval grmičevje? Zadnjič mi je povedal, da so mu po dolgih letih čakanja postavili telefon.« .Spet je morala babica na pot, da prikliče rešilni avto. 'Pa ,se je vrnila s sporočilom, da so Vsi avti izven rešilne postaje zaradi številnih prometnih nesreč. »Morda bi šla., babica, 4e enkrat na telefon in poklicala taksi, vsi taksiji najbrž ne .bodo zasedeni!« »Nima smisla. Gospa, ki je rezala cvetice na vrtu, ima avto,« je dejala, babica. »Prepričana sem, da bo Ano rada prepeljala v bolnišnico!« »Pa bi jo odšla ti naprositi, babica?« "je dejala Sonja vsa potrta. ,Ro so Ano čez dobro uro prepeljali v 'bolnišnico in j.i že kar hitro olajšali bolečine, se je Sonja pošteno oddahnila, »Kakšna sreča, babice, da ti vse te dobre ljudi poznaš!« »Da; da, dobra soseščina je .zlata vredna,« je odgovorila babice, »človek nikoli ne ve, ali ne bomo kdaj drug drugega potrebovali!« VERA Z. Namesto da bi nudile večje pridelke, so kolektivne kmetijske zadruge z zelo visokimi stroški dale zelo skromne rezultate At Gomulka bo .torej hodil v kmetijstvu verjetno podobno pot kot Tito. Ustavil bo proces kolektivizacije kmetijstva, morda 'bo celo dopustil razpust nekaterih kolektivnih zadrug, toda država bo tudi v bodoče podpirala kolektivna posestva, ki naj postanejo vzor, tako da bodo kot takšna pritegovale n-ovo članstvo. O industriji »Od leta 1949 do leta 1955 se je produkcija premoga res dvignila od 74 na 95,5 milijona ton. Toda upoštevati je treba, da so leta 1955 deavci opravili 92 milijonov nadur, v katerih so izkopali 14,6 milijonov ton premoga. Vkljub večji skupni produkciji se je v teh letih produktivnost zmanjšala. Padla je od 1328 na 1163 kg po rudarju. Celotna proizvodnja premoga je za 36 odstotkov manjša od one ki smo jo imeli v istih rudnikih l. 1939. Ena naših največjih avtomobilskih tovarn izdeluje tako zastarele in tehnično tako revne avtomobile, kakršnih ne bi izdeloval nihče na svetu. Poleg tega so stroški te produkcije izredno visoki. Medtem ko skušamo v mestih in sploh v krajih, kjer vlada zares izredno pomanjkanje stanovanj, z velikimi naprori graditi nova stanovanja, je pa na drugi strani vzdrževanje in popravljanje obstoječih stanovanjskih stavb v ostali deželi tako pomanjkljivo, da vzbuja resno zaskrbljenost. Iz tega sledi, da je v obdobju zadnje .šeslletke okrog 600.000 stanovanj postopoma proapdlo in so danes v obupnem stanju. Rezultat je, da v predvidenem času nismo izvedli načrtov v sektorjih, ki so imeli to prednost, da smo plačevali strašno ceno, da smo razmetavali s sredstvi in nismo odpravili /»manjkanja v piodvočjih, kjer ga čutijo.« Gomulka veliko obljubuje, pa tudi veliko priznava. Danes je v srečnem položaju, da lahko meče vso krivdo na svoje predhodnike. In kakor vidimo mu ni težko najti prepričljivih dokazov za resnično ,zavo.že nos t gospodarske .politike. Manjša produktivnost, razmetavanje sredstev, zapravljanje, vse to so same značilnosti totalitarističnih gospodarskih načrtov, ki niso podvrženi kritiki £n sodbi neposredno prizadetih državljanov, temveč so ukazani in izvajani, pa naj bb to ljudem prav ali ne, rta} bodo ukrepi pametni in koristni ali pa he-umni in škodljivi. O dolgovih in statistiki »Mi snio v vedno večjih gosprodarskiti težavah ih zaradi tega moramo najemati in sprejemati vedno večja posojila. To bc izzvalo bankrot našega dttaPhegd gospodarstva. V zadnjih šestih letih je deficit naše trgovinske bilance dosegel poldrugo milijardo rubljev.« In Roko, da niso žč prej opazili velikih težav, v katere je zabredlo poljsko gospodarstvo? Tudi na to odgovarja Gomulka, ki bistro in jasno trdi, da so bili statistični podatki namenoma i.n načrtno potvarjani. »Netočnosti v predstavljanju številk, s katerimi se je hotelo dokazati, da so se realne delavske mezde tekoih šestleike povečale za 26 odstotkov, so doživele polom. To je samo tiralo ljudi v obup in izvesti je bilo treba umik od pnOZičij, ki so jih zavzele te statistične reve.« O pravih vzrokih delavskega upora »Verujem ih sem prrepričdh, da po-znanjski delavci ne bi stofhli v stavko, ne bi demonstrirali po ulicah, se ne tri zatekli k upordbi site, delavška krt rte bi bila prelita, če bi Stranka — bolje rečemo vodstvo stranke — prikazalo narodu vso resnico. Mamili bi brez odloga priznati pravilnost delavskih zahtev. Morali ba takoj povedati, kaj se lahko napravi in kaj se ne more naprraviH. Toda nekateri voditelji so se preš trošili odgovornosti, pred katero so jih prostavljali rezultati prolitike, ki so jo oni sami uvedli in izvajali.« * » * Pred temi argumenti in priznanji pada vsaka, obtožba o »fašističnih elementih«, o »tujih provokatorjih«, s kateriftti so posenbo sovjetska in tuja komunistična glasila skušate in deloma1 še zdaj skušajo prikazati poljski in madžarski upor v njim primerni luči. Sam Gomulka jih postavlja ne laž. Toda ali ne veljajo vsa Gomulkova priznanja1 tudi za druge komunistične države, kjer je prav tako kmetijstvo v pravem konkurzu, kjer so delavske mezde obupno niizke, kjer že leta rešujejo vsakdanjo prehrano s tujimi krediti in darili in za katere propaganda vkljub temu trdi, da plavajo v blaginji? Upajmo, da bo vsaj Gomulka odprl o-či tudi nekaterim izmed tistih, ki so vsako kritiko na račun komunističnih držav smatrali dosej za plačano laž in so slepo verjeli vsemu, kar so v Sovjetski zvezi najprej Hruščev in tovariši, na Poljskem zdaj Gomulka, ha Madžarskem Imre Na-gy, v Jugoslaviji pa' pred časom Milovan Djilas ožigosali in postavili ®a laž. Oblaki prahu zastrupljajo Pariz Grob ovi tulijo 4 4 4 ■ ' : \ N AJUC INKOV IT EJSA ATOMSKA BOMBA JE IN OSTANE: ODLfOCNA VOLJA PO SVOBODI, KI TR2E VERIGE IN TREBI DIKTATURE Zborovanje SDZ tUpor poljskega naroda proti moskovski kvisUn.iki kliki je v bistvu upor proti komuniszimu, saj spominjajo izjave Go-■»Ulke zatrjevanjem sestavljavcev rnaj-»ke deklaracije iz leta 1917. Tudi takrat, pred skoi-aj štiridesetimi leti, so -splošno •»htevo slovenskega nairoda — preč od Avstrije — iz razumljivih varnostnih previdnosti oblekli v »okvir avstro-ogr-*ke monarhije«. Poljska je oblegana trdnjava: k vzhoda pritiska nanjo nekaj sto sovjetskih divizij, iz zahoda pa ji grozijo nemške komunistične divizije. Peklensko hudobni aziat, Stalin, je s premak-■jenjem težišča poljske povojne republike .globoko proti zahodu postavil deželo pod neprestani udar nemške povračilne politike. Tako v drugem obdobju (prvo rožljanje s suženjskimi verigami je zaropotalo t Poznanju) poljskega ljudskega upora prati komunistični tiraniji ni vzkipelo z »»nosom, kakršnega je rajzvnel upor na Madžarskem, kjer se vsaj del državne meje naslanja na svobodni svet — na •vstrijsko republiko. Na Madžarskem je upor ljudstva vsesplošen zraz tistih ču-itev, tiste neskončne zagrenjenosti poni-eanth in razžaljenih narodov, ki ječijo pod jarmom komunističnega, .trinoštva. VTo je izraz 80 odstotkov prebivalstva vse-e« vzhodnega bloka. Komunistični najemniki na Zahodu po-ikušajo svojo sramotno roboto kremeljskim krvnikom prikrivati z obrabljenimi »talinskimi lažmi o zahodnih »imperialističnih agentih«. Glavno glasilo KIPI pa **natra svojo komunistično gmajno .za ta-loc/ prostodušno, da ji lahko postreže tudi ■ takimi bedarijami kot je tista, da so se *pvjetskim tankom postavili po robu ne madžarski visokošolci, delavci in kmetje, pač pa reakcionarji, velekapitalisti in la-tifundisti. »LUnita« bi rada dopovedala, 4a ui budimpeštansk i’h 'barikadah umirajo reakcionarni mrliči in velekapitalistič-«i in latiiundistični zaporniki.... Titovci pa so si v paničnem strahu pred strahotno nevihto bodočnosti izmislili drugačno tolažilo za svoje hudo razredčene zbegane ostanke. Omizje »NSLs ali »USI« se verjetno spet ukvarja z morebitno aproviizacijo revne ribje zalege v tržaškem zaliv.u kot 1. 1948 ob kominfor-mističnem prekletstvu, ko so nekateri prvaki tega omizja prisegali, da poskačejo iz obupa v morje. Pred tem pa bi morda le še kako zalegli dve žlici odvajalnih pripomočkov, ki naj bi vsaj olajšali nabito črevesje, če ga že ne morejo izprazniti. Žlici sta seveda proizvod Titove kuhinje. Na Madžarskem po tem receptu ni Hiti protirevolucije, niti državljanske vojne, pač pa vlada po budimpeštanskih u-iicah nekoliko hrupna razprava o tem, kateri komunizem <;e boljši: kremeljski a-1; titovski. Na ulico so odšli torej mad-eerski titovci.... i Svojo modrost utemeljuje Titov kuhinjski proizvod takole: »Kljub vsemu temu pa ne smemo pozabiti, da je danes Predavanje SPM Slovenska prosvet. matica v Trstu priredi v nedeljo 4. novembra 1.1. ob 10.30 zjutraj > in ne ob 20.30 kakor javljeno * v ul. Machiavelli 22=11 predavanje o temi: »Pravni in politični polo* žaj Tržaškega ozemlja v Im či novih dogodkov«. Predaval bo dr. Josip A* gneletto. Vljudno vabljeni tržaški Slovenci iz mesta, kakor tu* di iz okolice in podeželja. osnovna težnja madžarskih delavcev svobodni socializem....« Pod to novo potegav-Kino si omizje namreč ne predstavlja drugega kot Titovo komunistično diktaturo, ki bistveno ni drugačna od ostalih diktatur komunistične tiranije, saj’ vemo, da je za to omizje socialna demokracija, ki edina predstavlja resnično svobodni socializem, smrtonosni DDT. Tako bi se revolucionarni užitkarji, partijski zaslužkarji, plačani propagandisti komunistične tiranije ter njihovi strmoglavski sopotniki radi izmaizali iz precepa. Božji mlini meljejo počasi, zato pa zanesljivo. Ze večkrat smo poudarili, da bo prišel čas, ko bo beseda »komunist« imela najmanj isti prizvok kot ga ima današnja psovka »fašist«. Ti časi se bližajo s tako gotovostjo kot sledi jutranja zarja nočnemu neurju. Seme svobode in demokracije, ki ga je sejala SDZ, skupno s tistimi nepodkupljivimi slovenskimi pripadniki krščanskih *ocia!cev, ki jih danes združuje SKS, je padlo na rodovitna tla. Kljub bohotnemu <*satiu, ki ga je gnojila nebrzdana samobitnost po krvavem denarju in naravnost bolezensko kruhoborstvo, kljub plevelu zlomljenih enačajev in strahopetcev, kljub ljuljki zakrinkanih sopotnikov je to gibanje rastlo, se razvijalo in krepilo, ker so ga zalivale sile vzgledov slovenskih izročil. i^Ia Poljskem in Madžarskem so na barikadah za svobodo, za demokracijo in za dostojanstvo človeka te iste sile tvarno in moralno tudi že zmagale; zmagale na Celi črti. Sovjetski komunizem je kapituliral! Kakor je bila in je ostala navadna laž trditev komunističnih lažnivih kljuk-cev, da so vsi .zasužnjeni narodi na oni strani železne zavese komunisti, talko je prostaška laž trditev tistih, ki hi na tej zemlji radi vse Slovence uvrstili med komunistične priganjače. Hudourniki mladinske, delavske in kmečke krvi na Madžarskem drvijo mai-prej na vse štiri strani neiba — in tudi proti Titovi Jugoslaviji. Usmerjeni so k svobodi, k demokraciji in resnični socialni pravičnosti. Grobovi junakov za svobodo tulijo, tulijo vsem, ki jih je leta in leta ogluševal komunistični orkan, tulijo: Mi vstajamo in vas, tiranov in plačancev tiranije, je v resnici laihko strah! Zato kličemo v tej uri samega začetka komunističnega konca vsem .zapeljanim Slovencem: PROČ OD KOMUNIZMA VSEH VRST IN VSEH NJEGOVIH SOPOTNIKOV' PROČ OD ZAGOVORNIKOV IN PODPORNIKOV MORIL/C HTV IN UBIJALCEV' POŠTENI SLOVENCI SO NA STRANI JUNAKOV IN MUČENČEV ZA SVOBODO' PRIDRUŽITE SE NAM, DOKLER JE SE CAS' ODMAKNITE SE OD ZLA IN HUDOBIJE, POSTAVITE SE NA STRAN SVOBODE, PLEMENITOSTI IN ZNACAJNOSTI' DOL S KRVAVIMI KOMUNISTIČNIMI VLADAVINAMI IN NJIHOVIMI HLAPCI' ŽIVELA SVOBODA' ŽIVELA DEMOKRACIJA; ŽIVELA BRATSKA VZAJEMNOST VSEH SLOJEV IN VSEH NARODOV' V nedeljo 28. t. m. so v prostorih SDZ zborovali člani š ir šeg- odbora SOZ in nekateri njeni člani. Ob 9.30 je predsednik dr. Josip Agneletito otvoril zborovanje in takoj prešel na -dnevni red: 1) Poročilo ožjega odbora; 2) Razprava o ožjih zadevah. Tržaškega ozemlja; 3) Slučajnosti. K prvi itočki je predsednik poročal o poteku in uspehu Jesenskega slavja na Opčinah. O delovanju organizacije je poročal o številnih intervencijah pri najrazličnejših oblasteh; na kratko je poročal o obisku predsednika republike v Trstu, o razpravah v tržaškem mestnem svetu in se dalj časa zadržal pri vprašanju uzakonitve slovenskega šolstva. SDZ in SKS sta sestavili posebno spomenico s predlogi m spremembami k vladnemu osnutku za uzakonjenje slovenskega šolstvai Spomenica je bile natisnjena v 900 izvodih. Poslali ra smo jo vsem vladnim predstavnikom in vsem poslancem in senatorjem. V zvezi s šolskim vprašanjem se je razvila obširna debata, v katero so posegali mnogi odborniki in člani iz mesta in podeželja. Postavljenih je bilo več praktičnih predlogov, ki jih bo Zveza poskušala uveljaviti. Posebno pozornost so zborovalci posvetili nezaposljenemu u-čiteljskemu naraščaju. SLOVENSKI KULTURNI KLUB v Trstu je posvetil svoj sobotni sestanek dogodkom na Madžarskem in na Poljskem. Sprejel je naslednjo resolucijo: Mladi katoliški izobraženci v Trstu, združeni v Slovenskem kulturnem klubu, s trepetom svojih duš in s spoštovanem spremljajo boj za svobodo, ki sp ga pričeli poljski in madžarski rodoljubi. V trenutku, ko teče kri po budimpe-štan.skih ulicah, kličemo Združene demokratične narode, da ustavijo s silo državo, ki hoče s tanki zatreti krik po svobodi in socialni pravičnosti. Poljski in madžarski junaki! Verujemo z Vami. v zmago združenih naprednih narodnih sil, ki so povezale -univerzo in tovarno, srednjo šolo in kmetijo. Mladini vsega sveta ste postali svetel vzgled junaštva in poguma, ljubezni do svobode, branilcev krščanskega izročila in zvestobe narodu. Naša srca, junaki, so pri Vas! Pni odmevi v Sv. M Vsenarodni upor Madžarov proti uza-kojerjemu komunističnemu banditizmu, ki je bistvo, cilj in smoter, začetek in konec vsake »socialistične demokracije«, kot jo oboji komunsti pojmujejo, kličejo in oznanjajo, je tudi v tej naši dosedanji rdeči trdnjavi zadal rdečim vročekrvnežem hud udairee. Ze takoj ob prvih vesteh o junaški .borbi madžarskih delavcev, kmetov in izobražencev in o njenih uspehih si videl po kriških cestah le malo glavnih in vodilnih komunistov, ki bi se z navadnimi zemlani spustili v kako »diskusijo«. Le 'tu pa tam si srečal ikaiko vi-dalijevsko ali titokomunistično Maričko, ki je v strahu pred pohujševanjem — raznašala med svoje zbeigane pristaše na hitro skrpana »tolmačenja« in navodila o nadaljnjem zadržanju. Brezbrižnost za žrtve Ko so partijci videli, da se .upor .noče i?i noče poleči, ampak da — nasprotno zavzema od ure do ure in od dne do dn» V nadaljnjem poročilu se je predsednik dotaknil nerešenega vprašanja o deželni samoupravi in o končni rešitvi vprašanja svobodne cone. Tudi za obe pereči vprašanji našega ozemlja je občinstvo pokazalo veliko zanimanje. Prav tako je predsednik na široko obrazložil minimalne slovenske zahteve, ki jih je postavil na prvi seji novega občinskega sveta. Povedal pa je, da je 4/udi tu na žalost ostalo vse pri starem. V zadnjem- času pa je opaziti, da pri posameznih Italijanih vendar polagoma prodira spoznanje, da smo tu in da nas bo treba upoštevati. O položaju v nabreiinski občini je poročal tajnik Zveze, g. Terčon, in poudaril, da so dela, ki se izvajajo danes, %d prejšnje občinske uprave. Pri tem omenja predsednik intervencijo pri generalnem komisarju glede zaposlitve domačinov pri novi tovarni papirja. Generalni1 komisar je obljubil, da se bo postopalo v smislu intervencije. Sledilo je naito izčrpno poročilo o. zadnjih dogodkih na Vzhodu. Debate, ki je temu sledila, so se udeležili številni zborovalci. ki so z nepopisnim navdušenjem pozdravili borce za svobodo. 'Na predlog mnogih odbornikov je bila sestavljena in z velikim odobravanjem sprejeta resolucija, ki jo objavljamo na 1 strani. Prav tako so zborovalci sklenili, večji' obseg, so se v svojem začaranem krogu zarotili, da se pokažejo železno »indiferentne«. A.ko že ne sramota (ki je pri komunistih redka izjema), sta potisnili »socialiste« ob zid zadrega in .zaskrbljenost, ker je bilo vsemu svetu takoj jasno, da se v tako imenovanih »socialističnih demokracijah« zasužnjeni na>-rodi ne bore zato, da bi komunistični režim zamenjal kak drugi iste zločinske narave s sleparsko spremenjenim naslovom, temveč zato, da sledovi komunizma kot takega korenito izginejo za vse večne čase! Najbolj žalostno in obsojanja vredno pa je to, da so tu nekateri komunisti povrhu vsega še zlobni in maščevalni! Tako se* je na pr. neki znani partijski ogleduh nad ubogimi padlimi žrtvami še krohotal in zgražal nad »osvoboditeljico ljudstev«, sovjetsko armada, da »reakcionarnih tolp« (kar pomeni 95 odstotkov madžarskega naroda!) ni do kraja pokončala! In taki naj bi priborili delavskim množicam boljše življenje.... Naj se skrijejo v mišje luknje, ker niso vredni, da nanje sonce sveti! Titokomunistični hinavci Pojav zaise so seveda klavrne titovske figure, ki bi se rade t. vsakršnim še teko žalostnim dogodkom okoristile. Borbo madžarskih protikomunistov so poklicne-žt »socializma« najprej ignorirali, nato pa previdno »odobravali« in jo seveda tolmačili tako, kot je šlo to njim v račun. Hinavsko veselje in nasmeh sta njihovi edini odliki v teh zgodovinskih dneh v pričakovanju, da bodo izbruh, sovraštva in prezira zatiranih narodov do •komunizma na sploh prikezali kot »zaslugo« kakega »maršala«, ki naj bi predstavljal edino izbiro.... Toda t.u se motijo! Tudi jiugoslovanski narodi bodo nekoč zahtevali za vse komunistične zločince, svoje sedanje tlačitelje, kaz.en. In takrat bodo -tudi razine kriške Tiito-Mar.ičke nehale živeti na račun sestradanih jugoslovanskih ljudi in izkoriščati človeka po foveku. v Trstuj da se resolucija, plakatira po vsem Tržaškem ozeml ju. Po slučajnostih, v katerih so razpravljali o notranjem organizacijskem delu v teh velikih trenutkih, je bila seja ob 12.30 zaključena. Pozdrav mladeničem Tržaška slovemska demokratska mladina, predvsem skupina demokratskih vi-sokošolcev in dijakov, se klanja junaštvu tiste mledine, ki daines ponosno in -j imensko trga okove suženjstva za zmago svobode in demokracije po vsem svetu. Slovenska demokratska mladina Občinski svet razpravljal a junaShf vstaji Na občinski seji v torek zvečer so razpravljali o 'pozdravni resoluciji, s katero so počastili junaško vstajo madžarskega naroda. Med drugim resolucija pravi: » Tržaški občinski odbor pozdravlja ju/vaško vstajo madžarskega ljudstva, ki sk z nezlomljivo odločnostjo po svobodf za ceno plemenite krvi svojih sinov bori prati absolutizmu in diktaturi vlade, ki mu je bila vsiljena. Obsoja oboroženo intervencijo sovjetske armade za zaprtje pristne ljudske revolucije, ki ima namen, da vzpostavi red, utemeljen na nezlomljivih človečanskih pravicah in na socialni pravičnosti; želi M