KRONIKA
Georges Duhamel, zdravnik, romancier, poet, kritik, filozof in dramatik, je bil rojen 30. junija 1884. Kot dvaindvajsetletnik se je z nekaterimi prijatelji* literati (Ch. Vildrac, Arcos, Doyen, Gleizes i. dr.) odtegnil Parizu in se naselil v neki starinski hišici v Creteilu, ob bregu slikovite Marne, kjer so si slovstveni tovariši izklesali posebno doktrino in samosvoje umetnostno stališče.
Duhamel je zelo preprost in dober človek. V zbirki «Une heure avec...» (II., str. 223) ga publicist Frederic Lefevre nazivlje pravcatega modrijana, ki si ume urediti življenje ko malokdo drugi. Vsako leto potuje šest mesecev, nekaj dni se ustavi v Parizu, da obišče založnika Valettea in se nasrka ozračja v luksemburškem vrtu in ulici Svetega Jakoba, potem pa se usidra na posestvo v La Nazen in piše ....
Umetnost mu je v raziskavanju in spoznavanju sveta in človeka sestra in pomočnica znanosti, ki teži k istemu cilju po drugih potih in z drugačnimi meto* dami. V članku «Vojna in literatura« je zapisal ta=le stavek: «Opazovati svet in ljudi, končno pa posneti predmete opazovanja, osvetliti poteze in odnošaje, ki morejo pojasniti, kar je najskritejšega in najznačilnejšega v predmetih, to je cilj, to je pravi povod pisateljevanju.« ¦—¦ Umetnik naj se ne zapira več sam vase (Duhamel in tovariši so prevzeli oporoko poeta Alfreda de Vignvja!), naj ne žonglira le s prikupnimi, zvočnimi besedami in enodnevnimi, prečesto praznimi, narejenimi emocijami. Pesmi naj uče ljubezni in življenja, odkrivajo vire k idealom in kažejo smeri k izpopolnjevanju. (Na to umetnostno koncepcijo je brezdvomno vplivala poetova znanstvena izobrazba.)
Duhamel je mislec, ki hoče najti skrivnostnega boga trenutka, zgoščeno uro darovanja, božajoče valove najvišje etične omame — in pokazati, da je tudi moment lahko večnost. Iz njegovih del lije čar velike sreče, opojnosti življenja in koprneči nemir iskalca, ki se boji, da ne bo svojih dni dosti živel, dosti daroval.
Napihnjenega, žlobudravega govoričenja pri njem ne najdeš nikjer. Njegovi verzi so preprosti, naravni, skromni in ravno zato kaj cesto zelo močni in izraziti. Ravno tako je njegova proza resno vedra, polna, temperamentna, T art pour 1' art* stvarjanje se Duhamelu zdi klaverno, neplodno in modernega poeta nevredno, pa žalibog ravno v zadnjih letih in pri najmlajših bohotno razširjeno. Čudovito pa ume v svojih delih podčrtati tako potankost, ki brez dolgoveznega, garniranega besedičenja odkrije in razjasni novo duševno stanje.
Pred vojno je bil Georges Duhamel pesniški kritik v reviji «Mercure de France«. Iz opazovanj v zdravniški službi na fronti je nastala znana njegova knjiga «Življenje mučenikov« (1917.), ki je z Barbusseovim «Ognjem» in Rolanda Dorgelesa «Lesenimi križi« zaslovela v svetu kot eno najboljših del dokaj obilnega francoskega vojnega slovstva. Knjiga «C i v i 1 i z a c i j a« (1918.) je bila odlikovana z Goncourtovo nagrado.
Izdal je še sledeča dela: Legende iz bitk (1907.), Pripombe k pesniški tehniki (z Vildracom, 1910.), Kritične opazke (1912.), Paul Claudel (1913.), Pesniki in poezija (1914.), Obsedenost sveta (1919.), Pogovori v hrupu (1919.), Polnočna izpoved, roman (1920.), Zapuščeni možje (1921.), Veselja in igre (1922).
Za gledališče je napisal drame: Luč (1911.), V senci kipov (1912.), Borba (1913.), Delo atletov (1920.), Lapointe in Ropiteau (1921.), Kadar boste hoteli (1921.).
190
Kronika
Njegove pesniške zbirke nosijo naslove: Po mojem zakonu (1910.), Tovariši (1912.) in Elegije (1920., v založbi Mercure de France).
Nekaj verzov in proze je obelodanil še v knjigi «Človek na čelu» (1909.).
P. K.
Prešernova zabavljica «Novi Pegasus«, oziroma «Kam je prešel polž iz Višnje gore». (V korekturo komentarja Marnovega v Jezičniku XV, 6, Žigonovega v Prešernovi čitanki 132 itd.) Ta puščica se nahaja že med onimi 15, ki jih je dobil Kastelic za 3. zvezek Čbelice od Prešerna še pred avtorjevim odhodom v Celovec, torej pred koncem januarja 1832, jih prepisal, jim pripisal po pesnikovih inten* cijah pozneje še tri, poslal vseh 18 Prešernu v Celovec v korekturo, jih dobil nazaj obenem s pismom Čopu z dne 20. februarja 1832 (Lj. Zvon 1888, 569), in sicer pomnožene zopet za dve novi številki (Zbornik Matice Slovenske 1903, 133/8) in jih vsaj že 12. aprila 1832 imel s 3. zvezkom Čbelice v Blaznikovi tiskarni (Zigon, Komentar k Prešernovim Poezijam 7). Župnik na Višnji gori je bil ves ta čas še Jakob Križaj ("j" 12. junija 1832.), ki ga zaman iščemo med slovenskimi poeti te dobe; a Janez Cigler, čbeličar, je pastiroval takrat arestantom na ljub* ljanskem gradu, župnijo višnjegorsko pa dobil šele s 30. septembrom 1832 (Vrhov; nik, Cigler 10). Puščica torej ni naperjena specijalno na Ciglerja, ampak meri splošno na nivo čbeličarske poezije, ki se je zdela Prešernu brezpomembna, čim jo je začel meriti z evropskim merilom. Gre torej za pendant k «Ahacelnovim pesmam», ki so pod nadpisom «De gustibus non disputandum» v 3. zvezku Čbelice tudi hotele naglasiti le nizek nivo čbeličarske poezije, a še bolj nizek nivo njenih čitateljev (prim. moje opombe v Časopisu za zgodovino in narodopis, XIX, 40).
Fr. Kidrič.
Pevsko društvo «Ljubljanski Zvon«. (Ob priliki koncerta 13. novembra 1924.) «Ljubljanski Zvon» je danes izvrsten, vzoren, dobro ubran, lepo doneč instrus ment, ki ga igra Zorko Prelovec prav virtuozno. Prelovec je odličen tehnik, dober interpret — skoro izključno impresijonist. Ko bo še objektivnejši napram raz--ličnim slogom posameznih skladb in še sprejemljivejši za doživetja, ki so vdah* njena v skladbe, mu bo duša omamljena tudi ob najskrivnostnejših mestih in se bo čutila neizrekljivemu bliže — tedaj bo to brez dvoma eden naših najideal* nejših pevovodij.
Reproduktivni umetnik ustvarja samo takrat, ko izraža čuvstva, ki sta jih pesnik in skladatelj občutila, ko sta ustvarjala. Pravi interpret jih mora še enkrat doživeti. Po večini pa naši pevci niso poeti in igralci, ki bi bili zmožni občutiti še enkrat na odru pesem, za katero jim je čuvstvo popolnoma otopelo pri dolgo* trajnih in monotonih vajah. Proizvajajoči glasbenik pa mora imeti to zmožnost, v nasprotnem, primeru so pesmi samo avtomatično zdrdrane, kvečjemu akademsko reproducirane fotografije žive podobe. Brez doživetja zapete pesmi ne lijejo v srce poslušalca, komaj da mu zabrne v ušesih. Pri resnični umetnosti mora tudi poslušalec imeti občutek lastnega doživljanja. To doseže samo pevovodja, ki je , dober improvizator in ki ume s sugestivno močjo vplivati na pevce. Prelovec je improvizator in ima sugestivno moč ter se obojega tudi zaveda. Saj je zahteval in dosegel, da mu poje zbor na pamet gotovo zato, da bi ves zbor mogel slediti njegovemu razpoloženju in volji. Predpogoji so bili vsi tukaj, a kljub temu pri večini pesmi nisem imel občutka resničnega doživetja. Krivda bo najbrže v tem, da pri Prelovcu nista še tehnika in estetika uravnovešena, da uporablja vso tehniko  le  preveč  za  preračunane,   zgolj   zunanje  efekte,   ali  pa  v  najboljših
191