Spoznajmo se!
V a 1 a à m.
(Konec).
Komaj nas je svitlo sonce zvabilo z ležišča, je bil vže oče J'eoktist, naš pervi voditelj in spremljevavec, tu z izverstnim ča-Jem in rahlim belim kruhom. Cukra in sirovega masla smo imeli v svoji popotni kuhinji in tako je bil naš zajutrek dobro oskerb-W. Potem smo se spravili na pot skozi cerkve, stanovanja in gospodarska poslopja. Povsod najlepši red, najnatančniša snaga! budili smo se v cerkvah le preenoteri krasoti, ogledali smo spotik prihoda carja Aleksandra I., ogledali zakladnico s prebo-f&timi, z dragimi kameni obsejanimi duhovniškimi oblekami, mašami knjigami in oltarnimi posodami, videli smo tudi knjižnico z Mnogimi redkimi cerkvenimi knjigami, ali brez rokopisov; naj b°lj pa me je mikala delavniška hiša, v ketere obširnih prosto-pobožni očetje sami opravljajo vsa ročna dela, ki zadostujejo Njihovim skromnim potrebam. V resnično prekrasnem osemnadstropnem poslopju so v kletili v kamen vsekanih mizarnica, r&vljarnica, tkalnica, krojačnica, kovačnica, ključarnica in razne ^Uge delavnice; malin in pekarija je pa poleg kuhinje v glav-1,6,11 p oslopju.
— 290 —
Zdaj smo šli dolu k vodi. Dolg čoln sè šestimi menihi veslavci nas je čakal. Oče Feoktist je sel h kermilu, mi smo vstopili. Bliščeči demanti so leteli v zrak pod vdarci veslajočih in tja smo šli mej čaroviti svet skalnih otokov. Voda je bila gladka kaker ogledalo in prezorno čista. Ena pečina za drugo, vsaka okrašena se zlato-zelenim perjem ali plavo-černimi hojami, se prikaže pred nami in videti je, kaker bi zavirala kanal, ali od strani se odpira nov jarek, ki nas pelje dalje. Kaker se čoln oberne, se pokaže nova podoba. Poleg nas divje gosi mirno plavajo; človeška potuhnjenost jim ni znana. Jata žerjavov na® leti nad glavami. Krajnost je čedalje bolj divja in temna, pečine višje; hudournik šumi sè stene dolu; mej drevjem se lesketa stanovanje puščavniško. Osirotelo čaka novega prebivavca; ni davno kar je vmerl bogomoljni menih, ki je tu samoten in molčeč preživel sedem let.
Čolnič se približa majhinemu, ljubeznjivenui otočiču. Na visočini se vzdiguje gerški križ. Izpod temnega drevja se lesketa cerkvena streha; ne daleč od tam jako postavna hiša. „Škit' svetega Nikolaja čudežnika je, kjer stopimo na suho. Beseda „škit“ pomeni ločen oddelek samostana, kjer se menihi prostovoljno derže ostrejšega vodila. Molče vedno, žive le ob rastlin-stvu in vodi; po dnevi in po noči jih vsako uro neko število v cerkvi premoli; v tej pobožni službi se verste. Naše obiskov»' nje je bilo, to se zna da, le tiho gledanje. Hiša ima svitle, čedne celice in večo izbo za igùmena, ki se včasi za kaj dni odtegne v „škit“. Takih selišč ostrega vodila ima Valaam čvetero ; r»-zen škita svetega Nikolaja, ki je eno versto (kilometer) oddalje® od glavnega samostana, mnogo večega „vseh svetnikov11 dve versti oddaljenega, škit Aleksandra Zvirskega, sedem verst od samostana, in naposled škit sv. Janeza Kerstnika, 4 verste od glavnega otoka.
Čez kamenje in skozi smrečje smo prišli h bregu in oče Feoktist nas je kermaril po drugi, prekrasni vodni poti mej dr® gimi otoki nazaj k samostanu. Vse vkrog nove podobe, note krasote te čudovite, deviške natore. Na valaamskih otokih 11É poka puška, ne nastavlja lovec zverini. Samostan ne dovoljuj lova v svojem obsegu ; nobene gorkokervne živali ni smeti morit1; Na bregovih skalnatih otokov se pase mirno in varno velikaiis»1 severni jelen, brez skerbi se igra zajka sè svojimi mladimi in 'e' sica gleda na mimo veslajoče menihe, ne Ja bi se ji kam mudil0. Po zimi pridejo včasi volkovi in medvedje po ledu iz finlandsk®
— 291 —
pervotnih gozdov. Tedaj pač slišijo očetje iz bližnjega gozda zamolklo tuljenje in hripavo lajanje in prebrisani lesjak išče varstva in hrane pri bogomoljnih ljudeh.
Frekrižavši z enakomernimi vdarci vesli čudovito otočje, stopimo zopet na suho na glavnem otoku. Poldne je. Povabljeni po očetu igùmenu se vdeležimo skupnega obeda menihov in romarjev. Naš zvesti voditelj nas spremi čez obočene hodnike v obednico. To je velik, visokoobočen, pobeljen prostor, podolgovato čveterovoglat. Neketere podobe svetnikov so mu edino le-potičje Tri pogernjene mize, podolgem vštric stoječe, napolnjujejo večino dvorane. Srednja miza je nekoliko krajša od skrajnih. Na sprednjem koncu ji stoji nekaka pridižnica ali bralnica. Le-ta, srednja, miza je namenjena za imenitniše goste, desna od bralnice za menihe, leva za romarje iz prostega ljudstva. Skoraj vsi prostori so že posedeni. Sporazumljevanje se godi, koli-ker je mogoče in potrebno, s pogledi in znamenji. Mej jedjo sme v obednici le ena oseba govoriti, menili na bralnici, ki najprej neko molitev in nato psaljme bere; v tem pobožnem opravilu ne preneha cel čas obeda ni za trenotek. Mize so pogernjene z bleščeče belimi pertovi. Pred vsakim sedežem je nekoliko krožnikov eden na drugem, nož in žlica. Vilice veljajo za nepotrebno bogatijo ter se devljejo le na srednjo mizo. Na desni strani vsakega namizja leži lep velik kos belega kruha, na levi čez pest debela ribja pašteta, „piróg“ imenovana. Za krožniki stoji kozarec iz kovine. V sredi mize mej velikimi verči „kva-sa“ vidiš v lepem redu sestavne dele merzle ruske ribje juhe, „batvinja“ imenovane, namreč razne soljene ribe, luk, zelišča, kumare, ocet in kvas. Posamezen vdarec ob zvonec je znamenje, da se ima obedo začeti. Bravec začne svojo molitev. Vse posluša tiho in pobožno. Ko izgovori „Amen“, se vse prekriža in branje in jed se začne. Vsaki si pripravi sam svojo „batvinjo“, kakeršne je vajen in kaker mu bolje diši; zraven okuša izverstni „piróg“. Močni glas meniha, ki bere psaljme, premaguje tiho rožljanje sè žlicami in nožmi Natanko 15 minut je poteklo, ko zazveni drugi vdarec po zvoncu. Stranska vrata se odpro in dolga versta služabnih bratov vstopi eden za drugim tihih, merjenih korakov. V malo trenotkih je pospravljeno in miza obložena z drugimi jedmi. To so razne plemenite ribe, kuhane, pečene, gorke, merzle, sploh najrazličniše pripravljene sè vsako-verstnim sočivjem in salato. Čez drugo četert ure se ponovi
— 292 -
znamenje sè zvoncem in prihod služabnik braitov. Pospravi se, zahvalna molitev opravi; vse se pokloni in pokriža. Obedo je končano.
Odpravimo se v svoje stanovanje, da po jutranjem trudu poldnevni čas v pokoju prebijemo. Kar nam pride na pot precej sterhel menih ter nas nagovori:	„Milostivi gospodje, vi ste
iz Sankt-Peterburga ; ali bi hoteli vbozemu človeku izkazati dobroto ?“ — „Prav radi!" — »Poiščite mojo ženo in otroke, pozdravite jih in povejte jim, da sem živ in zdrav.11 — „Vi ste menih, pa imate ženo in otroke?11 — „Jaz nisem menih, jaz sem pop ; duhovna gosposka me je poslala v samostan za šest let.11— „Za šest let! To je ostro — pa zakaj, oče moj ?“ — »Zavoljo pijančevanja11, odgovori pomilovanja vredni in solza se mu je v-ternila po suhem, bledem obličju. Naznanil nam je stanovanje svoje zapuščene žene in šel je.
Ko smo se odpravljali na nove izhode, kaj prijetno zadiši pečenka skozi hodnike gostoljubne hiše. Začudimo se proti očetu Feoktistu nad to nenavadno prikaznijo, on pa nas pelje čez nekoliko hodnikov k izvirku te dišave. To je bila velikanska, prekrasna, svitla kuhinja s tremi ali štirimi ognjišči. Pri enem je stal jako posveten kuhar v znani beli opravi, ves zamaknjen v svoje delo. »Ako ravno moremo mi svojim gostom le s postnimi jedmi postrezati — tako je razlagal stvar naš spremljeva-vec — jim vender nimajo manjkati priložnost in pripomočki, da morejo po svoje živeti. Kedor torej posle in potrebne reči sebo vzame, si da tukaj lahko kuhati in peči, kaker mu serce želi.11
Drugo jutro zarano je zvonec ladje »Carice11 opominjal k slovesu. Obiskali smo častitljivega igùmena, da se zahvalimo za gostoljubnost, ki smo je vživali. Naše navdušenje za prekrasni otočni samostan ga je silno veselilo ; povabil nas je, naj kmalu zopet pridemo. Po običaju smo se globoko poklonili ter mu hoteli, kaker vsi popotni tovariši, poljubiti roko. Ali ni nam pustil; položil je vsakemu izmej nas blagoslavljaje roke na glavo ter nas poljubil na čelo. Iz celega serca hvaležno smo se poslovili od očeta Feoktista, ki nas je obdaril z emaljiranimi podobicami sv. Sergéja in G-érmana.
Igùmen in vsi menihi so nas spremili k bregu. Mej blagoslavljanjem očeta Damàskina je odrinil parnik se šumenjem mimo pečin. Milo se nam je storilo, ko smo zamaknjeni poslednji krat gledali gori na sterme granitne stene. Visoko gori
— 293 —
na terasi je stal častitljivi igumen se svojimi spremljevavci ter še enkrat mignil blagoslov in slovesno pozdravljenje nad ladjo in vse, ki jih je nesla domov. Z odkrito glavo smo se zahvalili. Parnik reže svojo brazdo skozi ogledalo jezera. S hrepenenjem se oberne oko še enkrat nazaj proti čudovitnemu otoku. Še eno Pozdravljenje gori v gozdno temo k stanovanju puščavnikovemu — pečina sè svitlo kapelico zgine, zvončka glas se zgubi, Valantu je vnmknjen pogledom.
Sveta slovenska blagovestnika
Ciril in Metod.
Osmo poglavje.
Sveti M e t » d mej Čehi in drugimi Sloveni.
Na verhuncu svoje moči je Svetopolk nemške duhovnike Pognal iz svoje dežele, saj so mogli malo koristiti njegovim Moravcem, ter je tako svetemu Metodu pripravil pot k mirni in Prosti apostoljski delavnosti. Ko se je sveti nadškof vernil iz Ješe, mu je mogel torej Svetopolk brez nasprotovanja ptuje duhovščine izročiti vse cerkve v deželi in ljudstvo, ki je k njim sPadalo. Dobroserčni in pobožni narod moravski je ukaje spredi visoko češčenega vikšega pastirja in od vseh strani so se tirali k ljubljenemu pervoučitelju svojemu stari učenci njegovi, duhovniki in dijakoni, keterih število je zdaj pri daleč in široko razprostranjeni delavnosti Metodovi stanovitno rastlo.
Mej tem pa je zadela Panonijo velika nesreča. Ravno to leto, ko se je vernil sveti Metod na Moravsko, leta 874 je sionski knez Kocel zapustil ta svet in na njegovo mesto je pri-Nemec Karloman, Slovenom zaklet sovražnik. Nemško-latin-shi duhovniki, ki so bili ostali v Panoniji, so imeli zdaj krepko P°dporo v boju proti svojim slovenskim bratom; njihove strupe-h® strele so dosezale svetega Metoda tudi na Moravi, kaker bo-1(10 kmalu videli. Mej tem je sveti Metod ko oznanjevavec miru beškega hodil po Moravskem od kraja do kraja ter nevtrudno *^il sveto vero, zidal in posvečeval cerkve in kapele ter posta-
— 294 —
vljal pri njih sposobne svoje učence ko mašnike in duhovne pastirje. Najznamenitiše veliko delo Metodovo kmalu po prihodu iz ječe pa je bilo pokerščenje češkega kneza Borivoj® na Velegradu leta 874 in ne dolgo nato kerst njegove žene Ljudmile v Čehih. S tem je zmagala v Čehih kerščanska resnica nad temo poganstva. Sicer je bilo kerščanstvo vsaj po svojih unanjih šegah in navadah na Češkem vže delj časa zadosti znano. Stari zgodovinski listi nam pričajo, da je vže proti koncu leta 845 štirinajst čeških gospodov z obilimi družinami v ReznU na Nemškem prosilo svetega kersta ter so bili v osmini svetih treh kraljev 846 v resnici kerščeni. Gotovo je torej tudi kne® Borivoj koliker toliko izveden bil v kerščanskem nauku in ui misliti, da mu ne bi bili vže nemški duhovniki prigovarjali naj bi se dal kerstiti. Ali iz takih ust in takih rok, ki so na ker ščenike drngili narodov ob enem pokladale politiški jarem, se mu pač ni zdelo varno prejemati dar, naj bi bil še tako drag iu imeniten. Drugači so pa stale stvari, ko se je lotil sveti Metod prigovarjati Borivoju ; iz tako svetih in nesamppridnih rok je bil kerst v resnici, kaker ga imenuje Kristus sam, „sladak jarem i® lahko breme". In po pravici smemo misliti, da je bil prav 1° namen prihoda Borivojevega na dvor Svetopolkov, ne le, da bi prijateljsko obiskal Svetopolka, ki je bil nedavno njegovo sestr® za ženo vzel ter je bil z njim v najtesnejši vojni zvezi. S ker stom Boriyojevim pa je bil storjen odločilni korak k temu, da s« ves češki narod spreoberne na kerščansko vero ter v narožj® katoliške cerkve stopi. In ravno v tem je velika znamenitost tega dogodka; po njem je postal sveti Metod tudi Čehom praV> apostolj in patron.	*
Vernivši se domov v vterjeno mesto, ki se je imenoval*1 Gradec nad Voltavo, je zidal Borivoj cerkev na čast svete#® Klementa ter postavil tam slovenskega duhovnika PavlaKaiha, h’ ga je sveti Metod ž njim poslal. Čez malo časa potem je pri®6' Metod sam na Češko ter je kerstil ženo Borivojevo, sveto L j ud' milo z mnogimi drugimi in širila se je vera kerščanska v d®' želi. Mnoge cerkve svetega Klementa, ki so stale v starih časih na Češkem, ali še zdaj stoje, pričajo do današnjega dne o del°' vanju svetega Metoda in njegovih učencev. Slovenska služb® božja, ki so jo vpeljali, se je ohranila tam celo delj ko na M®” ravskem in sloveča staroslovenska pesem „Gospodi pomiluj uy1 na Moravskem že popolnoma pozabljena, se poje v Čehih do d®'
— 295 —
našnjega dne. Ali delavnost svetega Metoda in njegovih učencev se ni le na Moravo in Čehe raztezala, temuč tudi na Slesko, o-pavsko in tešinsko, ki je spadalo h kraljestvu Svetopolkoveinu. Slovensko cerkev na Sleskem je vladal učenec sv. Metoda O s 1 a v, ki je bil delaven tudi na Poljskem. Na Sleskem ka-ker tudi na Krakovskem je pred latinskim gospodoval slovenski obred. Še v polovici trinajstega stoletja se je deržal na Šles-kem veliki post po gerško-slovenskem običaju; tudi blagoslavljanje vode na dan svetih treh kraljev se je opravljalo tedaj ali še pozneje po načinu vshodne cerkve.
Pa tudi Poljaki, sosedje moravsko-češkim Šlezijanom, zlasti na tako imenovanem Belem Hervatskem ali Krakovskem, so se Veselili blage delavnosti svetega Metoda in njegovih učencev. Motijo se, keteri mislijo, da se je še le s pokerščenjem vojvoda Mečislava 1. 965 kerščanstvo vpeljalo na Poljsko ; sto let poprej sta ga oznanjala učenca Metodova V i z n o g in Osla v, da ne brez vspelia, priča nam zadosti slovenska služba božja po gerškem obredu, ki se je opravljala v Krakovem še v 15. stoletju, in češčenje, ki se je od nekedaj skazovalo na Poljskem sv. Cirilu in Metodu, ko apostoljema in patronoma.
Tudi k bližnjim Rusom na Gališkem je zasvetila že za časa sv. Metoda z Morave zarja božjega nauka Kristusovega. Tudi tja je poslal Metod svoje učence sporočevaje nekemu mogočnemu knezu, ki je gospodoval ob reki Visli: „Sin moj, koristno bi ti kilo sprejeti kerst dobrovoljno v svoji lastni deželi, da bi ne bil vjet in posili na ptujih tleh kerščen in bi se spominjal na me.“ In tako se je zgodilo. Od tedaj se je širilo kerščanstvo po Metodovih učencih oznanjevano v tistih krajih dalje in dalje in ker so segali tedaj Mali Rusi mnogo dalje kaker dandanašnji proti Napadu, da se z veliko verjetnostjo terditi, da so že za časa svetega Metoda h kerščanstvu se spreobernili. Gotovo tudi ne more biti brez terdne podlage, ako se v znani slavni okrožnici Papeža Leona XIII. pripoveduje, da je sveti Metod po svojih apostolskih potih prišel tudi na Rusko in vstanovil tam škofijo Kijevsko. Bodi si kaker si bodi, to je gotovo, da Metodova cerk-Vena okrajina proti vshodu in severu ni imela nobenih določenih meja ter je imela obsegati tudi največi slovenski narod, Ruse, koliker se jih je spreobernilo k sveti veri Kristusovi.
Naposled ne smemo pozabiti severno-zapadnih Slovenov, keterih pičli ostanki do današnjega dne prebivajo v dveh tako
— 296 —
imenovanih Lužicah, Serbe se imenovaje. Tam se še dandanašnji v neki občini božja služba opravlja po obredu vshodne cerkve i Bog zna, ali se ni ohranila ta reč prav iz časov svetega Metoda?
Žal, da nam ni mogoče podajati nadrobnega popisa apostolj-ske delavnosti sv. Metoda in njegovih učencev na vshodu slovenske cerkve, na Nitranskem, in na jugu v dolenji Panoniji pri Blatenskem jezeru, kjer je nekedaj Kocelj tako prijazno sprejel sveta brata in s toliko gorečnostjo podpiral v njijunih bogoljub-nih trudili. Toliko vemo, da je 1. 884 Svetopolk dosegel verhu-nec svoje moči ter dobil od cesarja Karla Tolstega velik del do-lenje Panonije v leno, tja noter do reke Drave. Tako je prišel ta del k moravskemu kraljestvu, kar je svetemu Metodu in njegovim mašnikom polajšalo delo in skerbi, ker jih je rešilo ved-nega nasprotovanja od strani nemških duhovnikov, ki so bili Še vedno v deželi. Tudi na Nitranskem so bile poleg ogromne večine Slovenov neketere nemške občine v 9. stoletju vsta-novljene, ki so pa pozneje čisto izginile. Nitransko z glavnim mestom svojim Nitro ali Nitravo je bila v 9. stoletju kneževina, ki se je razprostirala za Malimi Karpati proti jugu do Donave, proti vshodu do Ipole, ki pri Ostrigomu v Donavo teče, proti severu do reke Visle ali gore Tatre. Obsegalo je potemtakem Nitransko vso deželo, kjer dandanašnji prebivajo severno-ogerski Slovenci ali Slovaki. Glavno mesto Nitra je bilo že v 9. stoletju sedež slovenskih knezev ter je postalo Slovakom zibel kerščanstva. Škofijska cerkev v Nitri velja za najstarišo cerkev na Ogerskem. Zidal jo je že slovenski knez Pribina, Kocelov oče, in nadškof zaljcburški Adalram jo je mej leti 830 in 836 posvetil na čast patrona bavarskega svetega Emmerama. Svetopolk je bil prej, kaker smo slišali, nitranski knez in ko tak podložnik moravskega velikega kneza Bastislava. Ko je sam zasedel prestol na Moravi, je ostalo Nitransko popolnoma združeno z Veliko Moravsko in prav verjetno je, da je Svetopolk tudi še pozneje vsaj od časa do časa v Nitri prebival in ob enem ž njim tudi sveti Metod, kaker se poje v mili pesmi ogerskih Slovencev, ki je tudi nam lahko razumljiva. Naj stoji tukaj v izvirni besedi in pisavi :
Nitra mila, Nitra, ti visoka Nitra:
Kd’eže su té časy, v ktorych si ti kvitla ?
Nitra mila, Nitra, ti slovenska mati, tfo požrem na teba, musim zaplakati.

— 297 —
Ti si boia niekdy vàeckych krajin biava,
V ktorycli teče Dunaj, Visla i Morava ;
Ti si boia bydlo krala Svatopluka,
Ked’ tu panovaia jeho močna ruka.
Ti si boia svate mesto Methodovo,
Ked’ tu našim otcem kazau božje slovo.
Včilek tvoja slava v tuoni skrita leži,
Tak sa časy menia, tak tento sviet beži.
Nitra je zdaj škofovsko mesto z 10 tisočaini prebivavcev ; ali stara njena slava kaj pa da je zginila. Zato po pravici kliče pevec: „Nitra mila itd. Kje so tisti časi, ko si ti cvela? Če se ozrem na te, moram zaplakati. Ti si bila nekedaj vseh Pokrajin glava, v keterih teče Donava, Visla in Morava. Ti si kila sedež kralja Svetopolka, ko je tu gospodovala njegova močna roka. Ti si bila sveto mesto Metodovo, ko je tu našim očetom pridigal besedo božjo. Zdaj tvoja slava v globočini skrita leži. Tako se časi menjajo, tako ta svet beži“.
Cerkev iii cvetje.
IX.
Vertno drevje in gemi o v j e, keterega ali cvetje ali Perje more služiti za cerkvene pušljece ali vence:
Acer Negando foliis variegatis, javor z belo pisanim perjem, bajlepše drevo ali germ s pisanimi peresi.
Aesculus Hippocastamm, divji kostanj. Že navadni divji kostanj, ki se rabi za drevorede, jako lepo cvete; pa vertnarji imajo tudi takega s polnim cvetjem, belim ali erdečim.
Ampélópsis quinquefolia, divje vino, ali deviška terta, izverst-na plezavka z lepim, jeseni erdečim perjem, ki bi se dalo gotovo tudi v cerkvi dobro porabiti. Spomina vredna spremena sta Roy-fe* s prekrasnim perjem in Veitchii, ki pleza tudi po najglajšem 2l(lu, ne potrebovaje nikakeršnega privezavanja.
Amggdalopsis Lindlegi, mandeljnu podoben, do 2 metra vi-*°k germ. Cvete sušca ali malega travna, pa se da tudi priganjati.
Amygdalus communis, navadni mandelj, drevo, nana, pritlični

— 298 —
mandelj, gemi. Za naš namen se priporoča zlasti polnocvetni mandelj in polnocvetna breskva: Amygdalus persica, ki se dobiva v raznih spremenili z erdečim ali belim cvetjem. Zlasti veliko temnoerdeče cvetje ima camelliacflora, še veče, pa ne tako polno, rožnobarevno nageljnom podobno dianthiflora. Na ravno tisti vejici ima neketere cvete erdeče, druge na pol erdeče in zopet druge čisto bele versicolor fl. pl. Vsi ti spremeni mandeljna in breskve se dajo priganjati. V ta namen se ravna ž njimi, kaker z Amygdalopsis Lindleyi. Vsade se namreč spomladi v kalile, jeseni zgodaj obrežejo, pognoje z gnojno zemljo s koščeno moko mešano, ko začne zmerzovati, pod streho vzamejo, sredi prosinca pa v prav sončno okno, ki se od zunaj in od znotraj zapira, postavijo, kjer se vejice večkrat z mlačno vodo poškrofe.
Andromeda floribunda, speciosa itd. Vedno zeleni, do metra visoki gemi. Cvetje beli zvončki v grozdeh meseca majnika in rožnika. Ti lepi germi hočejo peščeno in močvirno zemljo, obilo vlage in nekoliko sence, v merzlih krajih pozimi nekoliko odeje. V kahlah se da andromeda tudi priganjati. V ta namen se postavijo kahle čez leto na polsenčnatem vlažnem kraju na verta v zemljo, vinotoka meseca se denejo pod streho na svitlo mesto, pozneje v nekoličko ogreto izbo in naposled svečana meseca v okno od zunaj in znotraj zaperto. Okoli velike noči potem vže razvijo svoje lepo cvetje.
Aristolochia Sipho, ena najlepših ovijavek z velikim perjem in čudnimi, pipam podobnimi cveti. Z dolgimi vejami ali stebli te in drugih takih rastlin bi se mogli o posebnih slovesnostih oltarni stebri oviti. Da prehitro ne vvene, bi morala taka vejica ali steblo spod vtaknjeno biti v posodico z vodo.
Azalea inóllis in póntica. (Ime „azalea“ je iz gerškega liog. suh.) Te azaleje zderže zimo na verta, vender potrebujejo v merzlih krajih dobre odeje, na tleh 30 cm visoko suhega listja in nad germi na drogovih smrekovega fratja. Azalea mollis cvete zgodaj spomlad v raznih barevnih spremenili od svitlo rumenega do poniarančevo erdečega. Azalea pontica cvete od majnika do malega serpana rumeno ali tudi belo in erdeče. V posodah se da tudi priganjati ter cvete jako zgodaj.
Bignnnia ali Toroma radicans in grandiflòra, jako lepe ovi-javke, zlasti druga. Saditi se morajo ob kakem proti jugu ober-
— 299 —
njenem zidu ; po njem plezajo brez druge podpore. V merzlih krajih potrebujejo po zimi nekoliko odeje.
Buxus (beri „bùksus“) sempervirens in arborescens, „pušpan“, jako znan, vedno zelen gemi, za zelenje v vencih zlasti po zimi jako pripraven. V podobi drevesca ali lepega gema tudi v posodah vsajen jako lepo stoji na oltarju.
Calycànthus (beri „kalikàntus“) flóridus, znan germ z erja-vim, prijetno po jagodali dišečim cvetjem; cvete majnika. Podoben je Galycnnthus praecox (beri prékoks"), ki pa mnogo prej cvete, v Gorici okolu božiča in še prej ; preden požene perje.
Caprifóliiim (beri „kaprifblium“) liorténse, Fraseri, sempervi-r?ns, lepo cvetoče ovijavke z mnogimi spremeni. Množe se najlažje s potikljeji lanskega lesa. Caprifolium se imenuje tudi Lo-idcéru.
Ccanóthus ainericanus, thyrsifló, «s, axureus, róseus, Gioire de Versailles (beri: „gloardversàlj“), lepi germi, ki eveto jako obilo °d spomladi do jeseni belo, piavo ali rožno-erdeče.
Cérasus Pseudocérasus, japanska črešnja, majhino drevesce, 3a naš namen le s polnim belim ali rožno-erdečim cvetjem. Cé-rasus acida, zlasti v spremenil lihexii, z jako polnimi belimi v sredi zelenimi, ranunkeljnu podobnimi cveti. Cérasus japonica, japanska pritlična črešnja, do metra visok germ z erdečim cvetjem. Priporočila vredna sta tudi spremena multiplex s polnim ali Polpolnim erdečim in flore albo pleno s polnim belim cvetjem. Vse te črešnje, zlasti pa cerasus japonica se dajo priganjati. Eno leto prej se vsade v kable, ki se na spomlad na vertu v zemljo postavijo. Na zimo se denejo v suho klet in potem se vzamejo belocvetne prosinca, erdeče cvetoče svečana v izbo ter v prav svitlo okno postavijo, kjer se kmalu razcveto. Pri tem pa je Potrebno dobro gnojenje po verhu. Verhna zemlja 5 cm debelo se namreč odstrani in gnojne zemlje z nekoliko koščene moke ^amestu nje nasuje. Ako v nekaj letih po takem priganjanju germi opešajo, se vzamejo iz kahli ter na prostem posade, kjer jtb je naslednja leta treba varovati zmerzovanja. Da obilo cvete, jih je treba poleti obrezavati. — Cerasus Laurocerasus ali La ur us cerasus, črešnjeva lavorika, vedno zelen germ, do 5 metrov visok. Goji se zavoljo prekrasnega zelenega perja, ki se da vence in pušljece izverstno rabiti. Tudi v keblicah vsajena
— 300 —
ta rastlina lepo stoji, kamer jo postaviš ; ali hudo strupena je, zato je treba previdnosti ž njo.
Chionanthus virgininna, germ, spomlad z belim cvetjem ves pokrit, da ga je lepota videti ; da se tudi priganjati.
CUmatis (beri: „klématis“), srobot. To izversfno rastlino smo vže nekoliko krat omenili. Vertnarji tergovci v Erfurtu prodajejo na stotine spremenov ; najlepši se dobe lahko tudi pri avstrijskih. Vertnarski ceniki jih dele v več ali menj razredov, mej keterimi so najznamenitiši: Clematis Patens, ki obsega spomlad od majnika do malega serpana na starem lesu cvetoče veli-kocvetne spremene, tudi za priganjanje sposobne; Clematis Florida obsega velikocvetne poletu, od rožnika do kimavca cvetoče spremene ; Clematis lanuginosa cvete od rožnika do vinotoka na novem lesu, cvetlice največe ; Clematis Viticella ima tudi veliko cvetje, ki se razvija neprenehoma od malega serpana do pozne jeseni v veliki obilosti. Še lepše in bogatejše cvete ravno ta čas razred Clematis Jackmanni. Pervotni spremen tega razreda je bil tisti, ki je razširil po svetu slavo te rastline s krasoto svojih žametno temno-vijoličnih cvetlic. V pervem izmej imenovanih razredov je najlepši spremen Standishi z vijolično-plavimi cveti, ki imajo 7 do 10 centimetrov v premem. V drugem razredu je najbolj znan spremen Lucie Lemoine s polnimi cvetlicami bele barve, ki imajo v premeru 11 do 12 cm. Posebno obilen je tretji razred in težko izbrati najlepše spremene. Za najlepšo čisto belo „klématis“ velja Marie Boissclot, ketere cvetlice imajo 20 do 22 centimetrov v premeru. Blede mesene jako imenitne barve je Fairy Queen. Prekrasno temno plave ste Mile. E. Schenk in Madame E. Sorbet; vender so za naš namen primerniše svitle barve. Svitlo vijolično-plava je n. pr. v naslednjem razredu La-dy Povil. Najbolj ognjene erdeče barve je Viticella kermesina-Lepo erdeča je tudi Viticella rubra grandiflora. Podobna sloveči stari Jackmanni v poslednjem omenjenem razredu je Magnifica, le da ima jasnišo vijolično barvo. To velja tudi o Prince of Wales. Ko temno nebno-plava prekrasna cvetlica se naposled priporoča Tunbridgensis. Neketere „klematis“ se ne sepenjajo visoko ter so ko primeroma nizki germi za gojenje v posodah pripravniše ; tako n. pr. Clematis erecta- integrifolia semperflorensi ki ima žametno temno vijolične cvetlice z 9 do 10 centimetrov v premeru. Za vse te in take rastline je treba tla z nekoliko
- 301 —
resne zemlje in peska pomešati ; po zimi se morajo pa nekoliko pokriti, ako rastejo na suhem kraju le korenine s perstjo, ako na mokrotnem pa z listjem in deskami, ki se proč vzemo, berž ko se vreme zboljša. Kedor „klematis“ v posodi goji, jo dene, ko začne huje zmerzovati, na suh kraj, kjer ne zmerzuje, poreže poganjke (kar pa menda ne velja za Clematis Patens) ter pusti le 15 do 20 centimetrov debla. Ko začne zopet poganjati, naj se dene na bolj zračen in svital kraj in berž ko mogoče na prosto.
Crataegus Oxyacdntha, navadni beli tern, pa s polnim cvetjem, flore pieno, ali z erdeče obrobljenim, Gumperii, ali s polnim razno erdečim, rubra plena, punicea plena, coccinea plena. Množe se s cepljenjem ali okuliranjem na navadni tern.
Ct/dónia japonica, japanska kutina, ternov gemi z lepim razno erdečim, ali tudi belim cvetjem zgodaj spomladi.
Cytisus Laburnum, „zlati dež“, germ ali drevesce z rumenim metuljčastim cvetjem v dolgih visečih grozdih, ki v pušljecih jako lepo stoje. V stoječih grozdeh cveteta Cytisus sessilifolius in nigricans, tudi rumeno. Erdeče cvetje pa ima Cytisus purpureus, ki je le 30 centimetrov visok germič z ležečimi vejicami.
Daphne Mezereum, „volčin“, „rožice na paličicah1', znan germ, ki ljubi glinasto zemljo in senco. Na prostem, po hostah in sečeh cvete svečana in sušca. V posodah se da tudi priganjati, kaker tudi Daphne Cneorum, skalovna rožica, ki cvete na prostem majnika meseca, včasih pa še drugič kimavca.
Deutzia (beri: „décija“ ali natančniše: „docija“, imenuje se tako po nekem gospodu v Amsterdamu v a n d e r Deutz) crenata in gracilis ; pervo je do 2 metra visok germ, ki cvete rožnika in malega serpana belo, tudi polno ; drugi, tudi šmarnični germ imenovan, se ne vzdigne dosti čez pol metra, pa cvete za dober mesec prej. Oba se dasta priganjati. V ta namen se v kalile vsajena varujeta zmerzovanja, grudna meseca postavita v zmerno ogreto stransko izbo in prosinca v kurjeno stanico mej notranje in unanje okno.
Evónymus japonica, japonska terdoleska je lep germ z vedno zelenim, okroglastim, svitlim perjem, ki je pri neketerih spremenili belo' obrobljeno in lisasto ali zlato rumeno pegasto ali pikasto. Evónymus atro purpurea, latifolia, nana in verrucosa svoje Perje na jesen tudi bolj ali menj na erdeče spreminjajo. Evóny-
— 302 —
mus radicans poganja po stebla koreninice kaker beršlin ter ima tudi razne spremene s pisanim perjem. Cvet te rastline je neznaten; goji se le zaradi lepega perja. V cerkvi se morejo rabiti odrezane vejice za vence in pušljece, zlasti pozimi; navadno pa se germiči v posodah stavijo na oltar.
Olycine sinensis, tudi IVistarla chinensis imenovana, je prekrasna ovijavka, ki zraste do 30 metrov dolgosti ; cvete še preden popolnoma ozeleni v lepo plavili grozdeli majnika in rožnika, in po tem še enkrat velikega travna na mladem lesu ne sicer tako obilo kaker pervie, vender je cela rastlina ob tem časa, ko je cvetje bolj semtertje mej zelenjem razdeljeno, lepša videti kaker spomlad v samem cvetju. Belocvetni spremen ima krajše, pa gostejše grozde.
Hedera Helix, hibernica, canariensis, colchica itd. razne verste beršlina, za naš namen vse jako porabijive.
Hibiscus syriacus, znan prelep gemi, ki cvete v raznih barvah z velikimi ali prostimi ali polnimi cveti. Za pušljece se priporočajo le polnocvetne vejice, ker se prosti cveti prehitro stisnejo in v venejo.
Hydrdngea Hortensia in japonica, hortéuzija, krasen in sploh priljubljen gemi s plavkastim, erdečkastim ali belim cvetjem v velikih kepah, izverstno lepotičje oltarju o praznikih in nedeljah malega in velikega serpana. Na prostem potrebujeta po zimi oba spremena dobre odeje, drugi raste najbolje v resni zemlji tako na vertu kaker v posodah.
Jasminam nudiflórum, do metra visok gemi, ki po zimi in zgodaj spomlad cvete, preden ozeleni. Cveti veliki, zlato rumeni. Ta jazmin se da posebno dobro priganjati. V sredi majnika se posade mlajše potične rastline na prav sončen kraj verta v pusto peščeno zemljo, da mladike stisnjeno rastejo in zato cveti gosteje stoje eden poleg' drugega. Vinotoka se dene germ v primerno kalilo ter shrani v kleti, kjer začne cvesti že grudna meseca ; nato se postavi v nekoliko ogreto, svitlo izbo, kjer se cveti razvijejo eden za drugim. — Jasminam officinale, pravi jazmin, gemi, 4 do 5 metrov visok. Cvetlice bele z dolgimi peclji, prelepo dišeče od malega serpana do jeseni. Jasminam fruticans je vedno zelen, do 2 metra visok gemi, ki cvete lepo zlato rumeno velikega serpana. Ž njim ravnaj blizu kaker z nudiflorum, le
— 303 —
<ìa ne potrebuje tako puste zemlje in tako sončnega mesta. Ako ga pustiš čez zimo zunaj, mu je treba dobre odeje.
Kalrnia (tako imenovana po nekem učencu Linnéjevem, Petru Kalni, ki je vmerl leta 1779 ko profesor v Abo na Švedskem) latifolia, vedno zelen do 2 metra visok germ, cvete belo, tožno ali erdeče okoli svetega Antona Padovanskega. Ravno takrat cvete živo erdeče tudi Kalrnia angusti folia, ki zraste le °kolu pol metra visoko. Bolj zgodna je ravno tako nizka, pa bledo erdeče cvetoča Kalrnia glauca. Vse tri se goje v posodah, tender pri nas dobro odete tudi na vertn lahko prebijejo čez zimo.
Kérria japónica ali Córchorus Japonicus, skoraj 2 metra visok germ, cvete rumeno, jako obilo, zgodaj spomladi. Cvetje je Podobno majhinim rožicam ali ranunkeljnom ; razvije se na mladikah prejšnjega leta, ki se zato spomladi le na koncu nekoliko prirežejo. Triletni les pa se mora ves izrezati, ako sam ne od-itierje.
Liriodendron tulipifera, tulipovo drevo, eno najlepših dreves 2 velikimi tulipam podobnimi cveti.
Magnòlia (tako imenovana po nekem profesorju rastlino-slovja v Monpeljeru na Francoskem, Pierre Magmi f 1715) acuminata in tripetala, drevesi, glauca, Yulan in purpurea, germi, Prekrasne rastline z lepim perjem in velikimi cveti, vse prebijejo kašo zimo na prostem brez odeje, pa tudi v velikih posodah bi bile zlasti poslednje tri izverstne za našo rabo.
Mahónia (tako imenovana po nekem semenskem tergovcu in lastlinoslovcu v Ameriki, M’ M a h o n) Aquifolium, vedno zelen germ z bodečim perjem in rumenim v gostih grozdeh na koncu tej stoječim cvetjem; cvete malega in velikega travna. Podobno in ravno takrat cvete Mahonia repens le 30 do 60 centimetrov tisok germ z ležečimi vejicami. Mahonije so morebiti najlepši tedno zeleni germi, ki se dajo tudi v prostornih kahlah v dobri 2emlji gojiti ter se v tem primeru na hladnem kraju pod streho Prezimijo. Poleg omenjenih ste posebnega priporočila vredni tudi Mahonia fascicularis in nervosa. Mej domačim germovjem je *ma-honijam podobno „opričje“, ki se imenuje nekod tudi „božje drev-(;e“, Ilex aquifolium. Narodna pravljica pravi, da se je za ta germ Kristus skril, ko so ga Judje hoteli kamenati. Poleg svit-zelenega perja lepšajo ta germ jeseni živo erdeče jagode.
— 304 —
Paeonia arborea, drevnata potonika, do poldrugi meter visok germ z velikanskimi cveti v raznih barvah, ki se na prostem razvijo proti koncu majnika ter se potem ohranijo skoraj cel mesec. V keblicah ali prostornih kahlah se da tudi priganjati, tako da jih je že o veliki noči mogoče imeti na oltarju.
Paulownia imperialis (tako imavana po Ani Paulovni, soprogi niderlandskega princa Friderika), majhino drevo z velikim perjem in lepimi svitloplavo-rožnoerdečimi, prijetno dišečimi cveti, ki stoje v velikih, do 70 centimetrov dolgih lateh. Ena sama taka lat z neketerimi peresi bi že bila krasen oltarni pušljec.
Philadelphus coronarius in speciosus ali grandiflorus. Za cerkev je pripravniši drugi, ker pervi premočno diši, ter se zato tudi preblizu stanovanj ne sme saditi. Rasteta oba v vsaki dobri zemlji. Pervi cvete majnika in rožnika, drugi rožnika meseca.
Pirus spectabilis, tudi Malus spectabilis ali Malus sinensis z najlepšim spremenom floribuncla, krasna jablan, cvete majnika meseca rožno ©rdeče ali belo. Sadovi so zelenkasto rumeni, ka-ker črešnje debeli.
Ribes sanguineum in aureum, gema, pervi do 2 metra visok, z erdečim cvetjem v visečili grozdeh, drugi še višji zlato rumeno cvetoč.
Robinia viscosa in hispida, perva je drevo, ki zraste v svoji domovini, v severni Ameriki, do 16 metrov visokosti, druga navadno le germ, ne čez 6 metrov visok. Poslednja se imenuje tudi „rožna akacija", in ker že celo mlada cvete, se goji semter-tja v kahlah v izbi.
Rosa, roža, gartroža. To je pač vedno kraljica vseh cvetlic; njena lepota je nepresežna, število njenih spremenov je legijón. Vertnarji jih dele v mnogo razredov, keterih vsaki ima svoje latinsko ime in obsega nepreštete množice spremenov v posebnimi navadno francoskimi imeni. Tukaj moremo našteti le najbolj sloveče in za naš namen pripravniše : 1. Rosa centifolia, stolistna roža, stara navadna gartroža, ki le enkrat na leto cvete, pa takrat tolikanj lepše in bogatejše, z nepresežno sladko dišavo. V tem razredu imamo poleg pervotne Rosa centifolia communis rosei le neketere znamenite spremene: communis alba, cristata, des Pein-tres, la Noblesse, uniquc bianche, unique panachée (poslednja je posebno lepa) ; ker namreč centifolia samo enkrat na leto cvete,
Vertnarji ne marajo dosti zanjo, marisiketeri je še nigdar ni videl. — 2. Rosa centifolia muscosa, „mašna roža“, tako imenovana, ker ima peclje, kelih in kelišna peresca kaker z mahom poraščena, kar dela te rože, zlasti na pol odperte popke čez vse druge lepe. Zlasti lepi spremeni so: communis, cristata, General Kleber, Jenny Lind, Gioire des Mousseuses. — 3. Rosa centifolia muscosa bifera. Rože tega razreda se razločijo od prejšnjega le po tem ker večkrat na leto cveto. Posebno lepe so : Bianche Moreau, demence Robert, Eugénie Guinoseau, Soupert et Eotting. — 4. Rosa Provincialis (Rosa gallica); rože tega razreda so belo in erdeče pisane, posebno lepa Oeillet Flamand. — 5. Rosa lutea, tako imenovana »kapucinska roža“, brez dišave, enotno ali polpoino rumeno cvetoča. Iz tega razreda se pogosto goji PersianYellow, ki cvete temno rumeno, jako bogato in precej dolgo časa. — 6. Rosa indica semperflorens. bengaljska ali mesečna roža, cvete skoraj brez nehanja. Posebnega priporočila vredni spremeni so: Lramoisi supérieur, Ducher (čisto bela, ena najizverstniših rož sploh), Eug'ene de Beauharnais (ognjeno erdeča, jako lepa), Fel-iomberg, Hermosa, Louis Philippe (temno erdeča). — 7. Rosa in-dica odoratissima (Rosa Thea), »čajna roža“, tako imenovana po Svoji posebni, jako prijetni, čajni podobni dišavi. Cvete v raznih karvah, zlasti v rumeni, skoraj celo leto, v gorkih krajih, kaker le naše Primorje, tudi sredi zime. Najizverstniši spremeni so: 4lba rosea, Beauté de V Europe (izverstno lepa, jako velika, tem-110 rumena), Etendard de Jeanne d'Are, Gioire de Bijou (beri : &loar d’ Diž6n“, znana, jako razširjena roža, ena najboljših čaj-Mc, lososovo rumene, znotraj kufraste barve), Maréchal Niel (be-»mare šili j Nijélj“, ena najkrasnejših mej vsemi rožami, temno slato-rumene barve in izredno prijetne dišave ; za vence in pušice jako iskana, ker je terda in ne vvene hitro ; iz Gorice je Vertnarji mnogo razpošljejo po svetu vsako zimo), Ma d. Falcot, "Lad. Margottili, Marie van Houtte, Niphetos (beri: „nifetós“, bela, Jelika, v posodah se da zlasti dobro priganjati), Safrano (najlepša, °kler je le na pol odperta). — 8. Rosa Thea hybrida, je nastala k° križanju čajnic in remontantnih rož. Spremeni tega razreda J boljši za gojenje v posodah in priganjanje kaker za vert. ^jlepša je La France (beri: „lafrans“) se sreberno-rožnoerdeči-silno nežno barvanimi cveti, ki se razvijajo izredno bogato poletje do pozne jeseni ter nepopisljivo prijetno daleč okolu Ta roža ni le za gojenje v posodi in priganjanje izverstna,
— 306 -,
temuč tudi na vertu jako dobro raste ter se da opažena tudi v merzlih krajih brez težave ohraniti čez zimo. — 9. Rosa indica Noisetteana, „noazetovka“, tako imenovana po amerikanskem vertnarju Filipu Noisette (beri : „Noazèt“), ki jo je iz semena zredil ter leta 1817 na Francoskem vpeljal. Večinoma so razni spremeni tega razreda rumene barve ter se razločujejo od čajnic le po tem, da so menj občutljivi ter cveti stoje v šopeh po 10 do 20 skupaj. Pred vsemi se priporoča Aimée Vibe,rt (beri : „emé vibèr“) s čisto belimi ne velikimi cveti v obilib šopeh; nadalje :	Bouquet d' or, Celine Forestier. Chromatrlla, LamarquCi |
Bevc d’ or. Solfatare, William Alien Richardson itd. — 10. Rosa indica Noisetteana hybrida. večinoma bele, obilo in dalj časa cvetoče; mej njimi se priporočate zlasti Boule de Beige (beri: „bulj' dnež“, kepa snega) in M ad. Alfred de Rougcmont. — 11. Rosa indica Borbònica, borbonska roža, tako imenovana po otoku Rour- j bon v Indijskem morju, kjer je perva nastala leta 1817. Spre- j meni te rože cveto v različnih, prelepih, čistih barvah, od bele do temno vijolično erdeče in to celo poletje do pozne jeseni-Najbolj slovi mej njimi Souvenir de la Malmaison (beri: „suvnir dia maljmzón"), ki je enako izverstna na vertu kaker v posodi, zlasti za zimski cvet nepresežna ; cvete mesenobarevno-belo-Temno žametno erdeča je Malmaison rouge, prejšnji sicer enaka, pa še le poslednja leta vpeljana. Jako razširjena in priljubljena je nadalje Louise Odior (beri: „luizodjé“), ki je svitle rožne barve ter se da posebno dobro priganjati. Izmej mnogih drugih omenjamo naposled ko posebno lepe in velikocvetne : Baron Go-nella, Comtesse de Barbantane, Leweson Goni er, Perle d’ Angers, Reverend H. Dombrain. — 12. Rosa hybrida bifera, „remontanka : (ta beseda je iz francoščine ter pomeni take rože, ki po pervem cvetu drugič popke poženo). Ta razred je nastal še le v našem stoletju, kaker tudi prejšnji, pa šteje silno množico spremenoV. ki od leta do leta vedno raste. Cveto v najrazličniših barvah pervič poleti in drugič jeseni, vender nakljubu svojemu imen« neketere le poleti. Rože tega razreda se odlikujejo mej vsem' po svoji velikosti. Tu imamo največo rožo, ki jo je dozdaj Bog dal, Paul Neyron (beri: „poljnerón“) imenovano; cveti na dobro vkoreninjenih rastlinah imajo do 14 centimetrov v premeru. Bar' ve je svitlo rožne, jako bogato cvete in dobro remontira (to je: drugič cvete). Neketere druge posebno lepe in velike remontaO' ke so : Abel Grand, Alfred Colomb, Alfred dc Rougcmont, AlsaM'

— 307 —
fraine, Antoine Monton, Auguste Neumann, Baronne de Roth-Khild, Boieldieu, Charles Lefóbvre, Comtesse de Cantando, Contesse Cécile de Charbrillant, Ferdinand de Lesseps, Géant des Balailles, Onerai Jacqueminot, La Reine, Louis van Houlte, Marie Baumann, Sierra Notting, Brince Camille de Rohan, Souvenir de Charles ^ontuult, Tournefort, Tri omphe de I' Expositiori, Victor Verdier, Xavier Olibo. — 13. Rasa polyantha, „mnogocvetna roža“ ; celo 'mjčkine, prijazne rožice, ki skoraj vedno cveto. Znane so ko-tllaJ 10 let, pa imajo že precej spremenov, ki se dajo najprimer-^e v kaldali gojiti. V manjših cerkvah in v večih na stranskih °ltarjih bi bile neketere posode s takimi gartrožicami pač nepojmljivo ljubeznjiva prikazen. Najstariši spremen tega razreda le Baquerette z jako majhinimi, pa močno polnimi, čisto belimi Metlicami ; eden najnovejših Miniature, ki doseže le 20 do 30 C(intinietrov visokosti in celo majhine, pa jako polne cvetličice Mnaša, ki so izperva rožno, pozneje čisto bele. Neketeri drugi premeni so : Anne-Marie de Montravel (čisto bela, diši kaker žarnice), Jeanne Drivon, Mile. Cedi- Brunner, Mig nonette, Berle H or. — 14. Rosa rugosa. Ta razred šteje le nekoliko spreme-110v ; vsi imajo jako lepo, svitlo perje in velike cvete. Najhujšo prebijejo brez odejo ; zato se priporočajo zlasti za inerzie Kl'aje. Najbolj znana je tako imenovana „cesarica severa” Ru-rubra fl. pl. s temno črešnjevo-erdečimi, velikimi, jako diše-mi cveti. Velike, enotne dišeče cvete čisto bele barve ima Rti-y°sa alba simplex. Nova je Comte d’ Epresnil, ki cvete plavkasto Hjolično. 15. Rože plezavke, ki se divje po drevju in germovju K višku sepenjajo ali pa po tleli plazijo, so po natori raznover-8 in vsaka versta ali razred ima zopet več požlahtnjenih spre-Pjeiiov. Poglavitne verste so Rosa alpina, aroensis, multiflora, ru-lfolia in sempervirens ; priporočila vredni spremeni perve verste: gladiš, Blush, Elegans, Inermis (poslednja temnorožnoerdeča, ve-j'Kocvetna, brez ternov) ; druge verste : Capriolala, Dundee Ram-e>‘, Jessica, Ruga, Splendens, Thoresbiana ; tretje verste, ki je ^°Hia iz Kitaja in Japana ter potrebuje po zimi nekoliko odeje : e la Grifferage, Laura Bavoust, Russeliana, Mutabilis; četerte Jerste (iz severne Amerike doma) : Beauty o/ the Brairies, Belle 6 Baltimore, Eva Corinna, Queen of the Brairies, Virginian Lass; P&te verste (iz južne Evrope doma) : Adelaide d' Orleans, Carnea \'undiflora, Felicitò perpétuelle, Brineesse Louise, Rosea plena. Jako je pod imenom Fortune s doublé yellow Rose znana plezavka,

— 308 —
ki je doma s Kitajskega, kjer jo zlasti radi imajo za lope i® krilo zidovom ; cveti so ji na pol polni, rumeni, več ali menj erdeče nadihnjeni. Obrezovati se ne sme, ker cvete na konc® mledik prejšnjega leta. V naših krajih potrebuje po zimi nekolik0 odeje. Ako to, ali ketero drugo rožo plezavko vcepimo na lep0 dva do tri metre visoke deblo divje rože (babjega zoba), dobimo drevesce, podobno verbi žalostnici, najlepši spominik, ki ga more» postaviti na grob svojih ljubih. Roža je znamenje ljubezni i® najvišje sreče, zveličanja, pa tudi znamenje minljivosti in britkeg® žalovanja. „Ni je rože stodnevnice“ pravi laški pregovor, i® gerški : „Ko si mimo šel mimo rože, ne išči je več.“ Že v starih časih so toraj posajali in posipali rože na grobe kaker solze i® molitve, in tako se bo godilo, dokler ne mine ljubezen v člove»' kih sercih. Naj primerniše žalostnice-rože dajo poleg ravno om®' njene : Eca Cortina zavoljo dolgili jako tenkih mladik, cvetje ima veliko rožno erdeče, in Felicitò perpetuelle, ki cvete mesen*® barevno, skoraj čisto belo, jako lepo, ter po svojem imenu pome®1 „večno srečo11, ki jo želimo rajnemu ljubemu. Druge rože, P°' dobno cepljene na meter do poldrugi meter visoke divjake, daj0 krasna rožna drevesca, kaker bi v posodah vsajena jako lep0 stala na vsaki strani oltarja, ali, če so manjša, tudi na oltarj®' Na visoka debla naj se pa cepijo sploh le take i’ože, ki imaj° viseče cvete ; ketere imajo po konci stoječe, bodo le na nizkih lepe videti. Za na oltar pa so menda primerniše, ako rasteje * podobi germa, ne v podobi drevesca ; sicer se skuša golo debi® pokriti s kako tenko ovijavko, kaker so mavrandije, Pilogy*1 suavis, Thunbergia alata itd. Najbolje se dajo gojiti v posodah kaker smo vže omenili, poleg bengaljskih ali mesečnili rož čaj' niče, prave in z remontankami križane ali hibridne čajnice, n®' dalje borbonke (zlasti : Bernardin de St. Pierre, Bouquet de Flotb Mrs. Bosanquet, Souvenir de la Malmaison) in male mnogocvetnic®' Vender so tudi neketere remontanke v tem oziru vsega pripor®' čila vredne, zlasti : Jules Margottiti (živo črečnjevo erdeča), Mai' Boll (rožno erdeča, jako velika), Triomphe de V Exposition (svi^0 žametno erdeča z belimi pikami, jako velika cvetlica), Sénatew Vaisse (jako temno redeča, velika in polna), Général Jaquemi (živo erdeče, bleščeče barve), Empereur du Maroc (temno žamet®0 barve, izmej najbolj černili), Lord Raglan (živo erdeča s purpurB®' vijoličnimi konci cvetnih peres), Caroline de Sansal (svitlo rož®0 erdeča). — Naposled omenjamo še malo lavrenceano (Rosa indic*
— 309 —
Lawrcnceana), ki se najbolje goji v kahlali, kaker mnogocvetnice in bengaljke. Cela rastlina se malokedaj vzdigne čez 30 cm, pa jako lepo raste in obilo cvete. Ima kakih 15 do 20 spremenov, ki se pa le po barvi ločijo eden od drugega. O roži se je pisalo Vže mnogo, tudi jako obširnih in dragih knjig. Naši dragi bravci haj nas ne sodijo preterdo, ako smo se nekoliko dalj časa pomudili pri njej. Saj ima roža tudi v cerkvi mej vsemi cvetlicami Pervo mesto in komer je man za lepoto hiše božje v tem oziru, naj pred vsem drugim skerbi, da mu ne bo manjkalo lepih rož na vertu in v oknih. Lepe so georgine, lepi so nageljni, lepe so tulipe in hijacinte, lepe so astre in baljzamine, begonije, gloksinije, kane in kale; ali vseh lepoto vedno presegajo rože! Pa tudi duhovni pomen, ki ga cerkev daje roži, jo priporoča nad vse drugo cvetličje; saj nas spominja, kjer koli jo vidimo, na „rožo duhovno," »kraljico svetega rožnega venca," mater božjo in našo mater šarijo, ki presega vse device, kaker roža vse cvetlice. *) Še posebej morajo otrokom svetega Frančiška rože biti ljubljenke, ker so tesno sklenjene z enim najimenitniših dogodkov v življenju svetega očeta ter eno največih dobrot, ki jo je izprosil od Boga grešnemu svetu, odpustkom cerkve porcijunkule. Še zdaj rastejo Pri Sveti Mariji Angeljski pod Asiškim mestom čudežne rože, ki So pognale iz ternja, kjer se je valjal sveti Frančišek, da je Omagal skušnjavo, in ternja nimajo te rože, po peresih pa so se jim ohranili kervavi madeži do današnjega dne.
Ruscus aculeatus, „mišji tern", nizko, vedno zeleno germičje z bodečimi peresi, ki imajo na spodnji strani neznatni belo zeleni cVetek ter potem lepo erdeči, okrogli sad. To bodičevje po naših krajih divje raste in mi ga ne omenjamo zato, da bi si ga kedo •m vert sadil. Ni ga pa treba zaničevati, ako ti ga je mogoče dobiti od zunaj po zimi, ko ga krasijo lepe erdeče jagode. Prav ^edni šopki se dajo narediti iz njega, ki lepo stoje na božični ^h pri jaselcah ali tudi na oltarju. V vodo postavljene vejice Cveto nadalje in jagode na njih se debele in erdé, kaker bi se 116 bilo nič zgodilo. V kahlo vsajen raste v izbi tudi v na pol ternah krajih, kjer bi vsaka druga rastlina hirala in poginila. Le
*) Neka stara latinska pesem se zaienja s temi besedami : „Rosae pul-j-hvitudini — Virgo mater Domini — Comparata legitur. — Sicut rosa flori-Us. — Sic cunctis virginibus - Maria praeponitur.“ Primeri : Roiners, Dio "ftnze als Symbol und Schmuek im Heiligtume. Regensburg 1886. str. 116.
— 310 —
spomladi, ko začne na novo poganjati, mu je treba svitlejšega in gorkejšega mesta.
Spiraea opulifolia, ariaefolia, nhnifolia, hypericifolia, pruni' folia, Cantonensis, callosa, Douglasii, sorbifolia : germi razne veli' kosti z navadno belim cvetjem, le callosa in Douglasii cvete erde-če. Posebno lep spremen je prnnifolia flore, pieno, ki se da pri' ganjati, tako kaker tudi canfonensis 11 pl. V ta namen se vsadi spomlad v posodo, ki se postavi na nekoliko senčnatem kraju v zemljo. Tedaj se vejice dobro obrežejo. Na zimo se rastlina va-ruje zmerzline in proti koncu grudna se postavi v okno kurjene izbe. Na vertu ljubijo vsi ti germi vlažno zemljo in sončnato lego-Množe se po semenu, ali tudi po deljenju korenin.
Symphoricarpus racemosus, germ, ki krasoti verte poleti 't erdečim cvetjem, jesen se snežno-belimi jagodani, ki dobro stoje v vsakem pušeljcu. S. vulgaris cvete zelenkasto in ima plavkaste jagode.
Syringa vulgaris, španski bezeg, sploh znan germ, ki cvete v velikih, krasnih grozdeh, lilasto, purpurnovijolično in v spremenil aurelianensis (Triomphe d' Orléans) bleščeče belo. Syringi rothomugensis, ruanski bezeg ima dva jako cenjena spremena Lila1 Sange, ki cvete temno erdeče, in Lilas rogal Charles X. z mnog0 večimi in gostejimi šopi cvetja. Syringa persica cvete meseno ali rožnoerdeče in močno diši, kaker tudi španski in ruanski bezeg. Za cerkev zato ne moremo posebno priporočati tega cV°' tja ; pač pa se da izverstno rabiti od zunaj, ako cvete o sveten' Telesu.
Tamarix gallica, navadna tamariska, 2 do tri metre visok j germ z lepim, jako majhinim, špargeljnovemu podobnim, sivo lenim perjem in erdečkastim cvetjem v lateh ali klasovih na konc" vejic stoječih. Obrezovati se ne sme, ali, ako bi bilo treba, le ko je rastlina ocvola. Zahteva rahla, globoka, rodovitna tla 1 obilo moče in na pol senčnat, zavarovan kraj. Bastiina je izvet' stna zlasti za zelenje v pušljecih.
Viburnum Opulus sterile, prekrasen gemi, keder je v evetj'1, ki ga pokriva, kaker debele snežene kepe. To cvetje je za .cel' kvene pušljece izverstno lepo in naj bi ne manjkalo na nobene'0 faravškem ali samostanskem vertu. Viburnum Tinus, ki se tud' Laurustinus imenuje, cvete po zimi. Cvetje ima belo, na unauj'
— 311 —
•frani erdečkasto, perje vedno zeleno. Za pnšljece po zimi zelo Koristen gemi.
Vinca major, germič, 30 do 40 cm visok, pa le cvetoče Vejice stoje pokonci, ostale se plazijo po tleli, ali plezajo po čem. *-Vete jasno piavo, ako se goji na južni strani kakega zidu ali 114 kakem drugem zavarovanem kraju, dostikrat prosinca in svetna meseca, včasi že grudna.
Weigelia ali JJiervilla rosea, versicolor, itd. prav lepi 2 do 5 Petrov visoki germi, ki cveto okoli godu sv. Antona Padovan-skega belo, erdečkasto in razno erdeče in pisano. Ljubijo peščeno I*a krepko zemljo in sončnato mesto, pa se dajo tudi v posodah gojiti in priganjati. Vender je priganjanje nekoliko pretežavno truda polno, da bi ga mogli priporočati in učiti.
Tcrsat,
slavno svetišča Matere B o*ž j e na He rvaškem.
(Nadaljevanje).
Sedanja cerkev.
Sedanja cerkev ima naslednjo podobo. Zunanje lice kaže, K^ker bi bila cerkev s tremi ladjami, v resnici ste pa samo dve. Lidijo se sicer trojna vrata, leva in srednja deržijo v cerkev, ^siia pa v samostan. Nad srednjimi in večimi vrati se lepo vzdiguje proti nebu zvonik sè svojimi peterimi zvonovi ; največi •tej njimi je tudi baje največi v škofiji. Ako so obojna cerkvena frMa odperta, zapaziš stoje na levili vratih stransko ladjo z al-tatji svetega Frančiška, svete Ane, svetega Petra, ki stoje po frfsti ob zidu, v dnu pa je kapelica svetega Antona z lepim alkeni. Nad vratmi od zadaj ima tudi ta ladja svoj kor. Med eno drugo cerkveno ladjo so močni zidani stebri, na keterih sloni Cei’kven obok, ki pa ni previsok.
Stopivsi v cerkev skozi srednja ali glavna vrata si v glavni ^adji. v keteri zapaziš razne altarje. Najbliže vrat, ali že izpod


— 312 —
kora stoji altar svetega Nikolaja. Že preden so cerkev zdaljšali» je stal tukaj oltar temu svetniku — mornarskemu patronu — posvečen, ali prenovljen je bil že dvakrat ; delo je iz lesa. Nekoliko dalje stoji temu enak oltar svetega Janeza Nepomučana ; postavljen je bil leta 1726. Mej tema dvema oltarjema ima cerkev še ena stranska vrata na samostanski zdolanji hodnik, skoro nad vratmi pa stoji pridižnica, s ketere se navadno ob nedeljah in praznikih vernim beseda božja oznanjuje.
\ dnu te glavne ladje sta še dva lepo iz marmorja izdelana oltarja, svete Katarine in svetega Mihaela. Stojita pa gledajo proti cerkvenim vratam, na vsaki strani imenovane železne pr«" graje, ki deli to glavno ladjo od svete Kapelice ali svetišča. Oba sta postavljena bila že v pervih časih cerkve ; enega so postavili Frankopani, drugega namreč oltar sv. Mihaela pa redovniki, sinovi svetega Frančiška, ki je tega mogočnega angela posebno častil. Se ve da današnja altarja sta popolnoma druga, le im0 jima je ostalo. Potrebno je bilo popraviti jih, našla sta se tudi res v preteklem stoletju dobrotnik in dobrotnica, ki sta za lepoto cerkve skerbela. Oba oltarja sta enako in lepo iz marmorja izdelana. Oltar svetega Mihaela je dal na novo postaviti Sebastijan Glavinič, škof sènjski, vnuk P. Glaviniča leta 1701. Altar svet« Katarine je dala pa napraviti vdova gospa Ana Sorsiana, rojen» Petrekovič, Hervatica, leta 1694.
Ta podoba glavne cerkve se pokaže pobožnemu romarju ž« pri vstopu skozi velika vrata. Pod koroni in zvonikom, ki je ravno nad vratmi, vidi se vse polno pomorskih podob, ketere s« v zahvalo za srečno rešitev pobožni mornarji prinesli v dar Materi božji Tersaški — „Morski Zvezdi11. Ali to ni še pravo svetišče, pobožno pomikajo se romarji proti skrivnostnemu krajib proti Kapelici tja pred sveto podobo. Mnogo se jih verže koj pr’ vratih na kolena ter se dersaje pomikajo naprej. Keteremu obiskovalcu tega znamenitega svetišča ne bo prešinil serca nek' svet strah, ko stopi skozi mala vrata železne pregraje iz več« cerkve v pravo svetišče, na posvečena tla ! Ah, kako sveti čiri' se obujajo v sercu vernega kristijana, in ne more si kaj, da n« pade na kolena ter moli tukaj v tabernakeljnu bivajočega živeg» Boga, „Besedo, ki je meso postala in mej nami prebivala* in sicer v sveti Hišici v Nazaretu, ketera je tudi na teh tleh stal» in jih posvetila ! In kedar se pred daritvijo svete maše ali pa P° blagoslovu sveta podoba odpre, tedaj se ne more mnogokrat v»"
— 313 —
deržati pobožno ljudstvo senčnega vzdiha. To čudodelno podobo obhodi vsako leto obilno število ljudi in prav mnogo po kolenih. Priča obilnega obhojevanja je izdersan tlak.
V tersaški cerkvi jih je bila več pokopanih in še dandanes se vidijo plošče po cerkvi, mnoge že zelo izdersane. Pokopališče je bilo pa nekdaj pred cerkvijo. Ali redovnike so še pred kakimi Petindvajsetimi leti pokopavali v posebni rakvi pod kapelico svetega Antona. Mej že imenovanimi pokojnimi sta še dva škofa. Vredno je pa opomniti še en nenavaden grob v cerkvi in neki čuden dogodljaj, ki je ž njim v zvezi.
Leta 1584, 7. ali 8. septembra, šel je gvardijan samostanski, P. Janez Furlanič, z bratom klerikom Jurijem Kirinicem, po °pravku dolu na Reko. Tedaj ni bilo še mosta čez Rečino, treba Je bilo rabiti čoln. K nesreči odnese nagla voda čoln proti morju hi valovi so ga preobernili. Kar jih je bilo v čolnu, potonili so vsi razen imenovanega brata Kiriniča, ki se je rešil s plavanjem Ko se je bilo drugi dan morje poleglo, iskali so vtopljence. In Slej čudo! Dvanajst korakov od obrežja najdejo na dnu klečečega samostanskega gvardijana, se ve da mertvega ; ali deržal se Je kakor da bi molil, roke je imel povzdignjene kaker pri rao-'itvi in obernjem je bil proti tersaškemu svetišču. Gotovo je bilo čudno tako najdenje, ali po smerti več let dogodilo se je še nekaj posebnega ž njim. Vtopljenca so pokopali najprej tjakaj kaker druge brate. Čez več let našli so ga pa v giobu celega. To 8e je zdelo bratom zelo pomenljivo in prenesli so truplo pobožnega redovnika (ker sporočilo pravi, da je lepo živel) na drugo PripravniŠe mesto. Tedaj ni bila cerkev še prenovljena. Pripravili 80 mu grob v zidi pod pridižnico, ki je bila tedaj blizu oltarja Svete Katarine ; tam so bila tudi stranska vrata stare cerkve, ki 8e še dandanas poznajo od zunaj. Torej na strani v zidi pri al' ^rju svete Katarine, nekoliko više od tal počivajo še dandanas °stanki pobožnega redovnika.
(§H
— 314 —
Srečna smert.
Dogodbica iz Amerike.
Veliko se je vže čudežev zgodilo na priprošnjo sv. Jožef* in to pri vsili ljudeh sploh, posebno pa pri njegovih posebni!1 častivcih. katerih on nikoli ne zapušča. On pa tudi rad pomaga ker zna, kako smo mi revni in slabi v ti solzni dolini. Za pt'e' blaženo in prečisto devico Marijo je on naš največi in najbolj1 priprošnjik pri Jezusu Kristusu. Kako pa on rad pomaga pose* bno v smertni uri, da človek srečno vmerje, to nam kaže m«J mnogimi drugimi tudi ta dogodba, ki se je zgodila v Nove11 Jorku v Ameriki.
Pred kakimi 30 leti po priliki, je bil v velikem in slavne»1 mestu Novem Jorku, neki pust in samoten kraj, kjer je stal» majhina koča, popolnoma revna in zapuščena. V tej koči je st»' noval en nesrečen človek, ki ni mogel v celem mestu nikjer st»' novanja dobiti. Kočico	si je bil	sam	napravil.	Taka je bil»;
da je človeka nehotoma	spominjala na	štalico v	Betlehemu,
je bila izpostavljena vsim nevihtam in nevarnostim ali v njej je bil rojen naš Zveličal'. V tej kočici v Novem Jorku torej jepre' bival neki nesrečen mornar, ki je po bolezni prišel v tako reV' ščino in je bil od vsili tako zapuščen, da ga ni hotel nihče p°“ streho vzeti. Celo v bolnišnici niso imeli za njega prostora, ni imel nobenega, ki bi bil zanj prosil, da ga sprejmejo, ter i» za njega bil stroške plačal. Tako je vbogi revež bil v resni11 vreden, da ga človek	obžaluje.	Ali	še bolj	je bil vred«1
obžalovanja, ker je bil	na dolgih	vožnjah po morju svojo ver»1
ne sicer izgubil, vender popolnoma zanemaril. Kar je od»»' stel, ni videl več cerkve od znotraj. Od vsega dobrega, k»r ga je mati v mladosti naučila, se je samo na nekaj še spol»1' njal, namreč, da je sv. Jožef varih srečne smerti, in da v z»d' njem trenotku odpre nebeška vrata takim, kateri ga zaupljiv prosijo. Zavoljo tega ni opustil nobeden dan, da nebi bil1)1 čast sv. Jožefu molil tri očenaše in tri češčenamarije, za milo*’ da bi dobro in srečno vmerl. Te male pobožnosti ni nikoli op»' stil, kjer koli se je nahajal; na suhem ali na morju, pri vgo^' nem ali nevgodnem popotovanju, vselej je to molitev opravil ; j" na zadnje, ko je vže videl, da mora vmreti in da se mu zadnj1
— 315 —
Uva bliža, ter od nikoder ni pomoči, mu je bila ta mala pobožnost še edina tolažba. In vender mu tudi sv. Jožef ni prišel na po-•Uoč, kaker nihče drugi ne; videti je bilo, kaker se nebi tudi sv. Jožef za njega nič zmenil. Ali zapuščeni revež je djal sam pri sebi: „0, naposled bo vže prišel11, in molil je nadalje svoje tri očenaše in tri češčenamarije. In upanje ga ni prevarilo. Nekega dne poterka nekedo na vrata. „Noter!“ pravi vmirajoči s slabim in trepetajočim glasom, „o odpri, in pridi noter, sv. Jožef! kedo drugi bi hotel k meni zapuščenemu revežu priti, kaker ti ?“ In, o sreča! kaj vidi vbožec? Ne ravno osebno sv. Jožefa, pač' Pa te, katere je sv. Jožef prosil, da vmirajočemu prineso tolažbo.
In kedo so bili tisti? O čudež ljubezni in vsmiljenja božjega! naš ljubi Odrešenik sam je bil, sin božji v zakramentu presvetega rešnjega telesa, in pa duhovnik, njegov služabnik, ki je Prinesel vmirajočemu tolažbo in pokrepčanje. Lahko si mislimo, kako je mornar prejel sv. zakramente s pravo vero, zahvalo in ljubeznijo, kaker so to pričale solze, ki so mu padale iz vgaša-jočih oči. — „Kedo pa vam je poročil dragi oče. da sem v tako slabem stanu?11 vpraša nazadnje bolnik duhovnika. — „Dragi »loj prijatelj, neki častitljiv starček, ali jaz ga nisem poznal11.— >,0“, pravi vmirajoči, „ga pa jaz dobro poznam; to je bil moj Jobri sv. Jožef; ki je naposled vslišal moje tri očenaše in tri ^ščenamarije, ki sem jih molil vže od svoje mladosti, za srečno smert11. — Se zadnjikrat je skušal v zahvalo moliti rešilno molitev, ki mu je odperla roke božjega vsmiljenja in mu je imela ravno odpreti nebeška vrata, in vmerl je, kaker vmirajo častivci sv. Jožefa, z nasmehljejem miru na ustnicah.
------s:-®-«-------
Zavetje v smertni uri.
Dogodbica iz Afrike.
Češčenje sv. Jožefa, rednika Zveličarjevega, se vedno bolj •b bolj razširja Ponižen mož se je rodil na ta svet, in je mogočen priprošnjik kristjanov zdaj v nebesih, vsih kristjanov, posebno pa njegovih častilcev. Nihče se nesme čuditi, ako Jezus njegovo prošnjo vsliši; ker nobeden človek na zemlji ni toliko sto-rH našemu Zveličarju, dokler je živel mej nami, kaker ravno sv.
— 316 —
Jožef. Tukaj hočemo še eno dogodbo povedati, iz katere se bo videlo, kako velike milosti podeljuje sv. Jožef tistim, kateri nje-ga posebno častijo.
Neki francoski misijonar pripoveduje tako le: „Jezdil sem po peščenem bregu reke Senegal, v Afriki, po neznanih potih' Kače so se skrivale mej travo, krokodili so skakali v močvirja sonce pa je strašno pripekalo. In vender me je neka skrivna moč vlekla, da naprej popotujem. Prišel sem do neke hiše, in hočem noter stopiti, kar zaslišim glas: „Kedo je tu?“ — „En pater misijonar,“ sem odgovoril. „Nebojte se, mir bodi tej hiši“.— „En duhovnik,” veli tujec francosko; „bodite pozdravljeni. Stopite noter.”— „Kedo ste vi”, vprašam ga, „in kako ste sem prišli?”—' Dragi oče, to je nepotrebno vprašanje”, odgovori. „Tretjič m« je vže merzlica napadla, in ta bo zadnja, kaker vže veste; potem bova še govorila, če ozdravim.”
V tem trenotku se zasliši tuljenje divjih šakalov, ki so zavohali mertvaški duh. To je bilo znamenje, da bolnik ne bo več dolgo živel. — „Oče, jaz sem vže pripravljen”, pravi bolnik „začnimo“. Zdaj sem še le spoznal skrivnostno moč, katera m« je naprej vlekla. In da bi še bolj spoznal to božjo moč, katera me je vodila, vprašal sem vmirajočega: „Gotovo ste morali g°' reče moliti, da vam je Bog duhovnika poslal; ker gotovo me je vaš angelj varih k vam pripeljal”. — „Ali hočete znati, kako se je to zgodilo ?“ — „Gotovo“. — „Jaz sem bil prepričan, da ho prišel duhovnik.”—„Kako ? V tej divji in pusti zemlji Afriki?”'' „Nič naj vas neskerbi. Jaz nosim pas sv. Jožefa, in sem vpisa» v bratovščino srečne smerti. Zdaj pa me je vest pekla in se® bil v slabem dušnem stanu; zato mi je moral sv. Jožef poslat’ duhovnika. Jaz sem goreče molil in sem ga prosil, da mi pošlje duhovnika, in to ni bilo zastonj, kaker sami vidite.” — „Zdaj mi je vse jasno”, sem mu jaz odgovoril. „Zaupajte samo vedno na sv. Jožefa. Smert se je vže približala, ali smert v Jezus»: Mariji in sv. Jožefu je lahka, ona vas bo tudi pripeljala k Je' zusu, Mariji in sv. Jožefu”.
Merzlica je bila zmirom hujša, in mož je v dveh urah v v Gospodu mirno zaspal.
(Sendb. d. hi. Joseph, 1883.)
— 317 —
Zahvala za vslišano molitev.
Iz Železnikov 7. okt. 1886.
Zahvala sv. Jožefu za uslišano prošnjo.
Kazglasil sem jo po obljubi že v dveh časnikih ; a za „Cve-tje“ sem jo, — kar očitno spoznati moram, vse predolgo odlašal. Naj se s tem pohitim, dokler sega VI. tečaj še v preteklo 1886. leto nazaj. (Da bi nam z tem tečajem *Cvetje“ ovenelo in za-merlo, to se, — tako se nadjamo za terdno — vender gotovo ne bo zgodilo!) — Lanskega leta skoraj ravno o trenutkih, ko je bil nastopil sv. Jožefu posvečeni mesec marcij, tedaj kmalu po polnoči, pripetila se je bila v našem kraji silno žalostna dogod-ba. Neki vojaški odpuščenec, dragonec, po telesni postavi pravi hrust in korenjak, a kadar je (lobil kozarček žganja preveč, strah vsem, ki mu niso bili po volji, vperl se je bil v tanini noči žan-darski patrgli s silo, izvil vodniku celo bodalo raz puške, ter je ž njim pobegnil. Patrola je vsled tega streljala za njim, krogla zadela ga je v zadnji spodnji del glave, šla verli čela spredaj vun, in razpoknila nesrečniku čepinjo na sedem kosov. Podpisani sem bil vsled postavne dolžnosti koj po nesrečnem dogodku poklican na mesto, kjer je ranjenec ležal, (sredi kantonske ceste). Sicer ni bil naš občan, ampak iz soseščine; a vender mi je ta žalostinka britko ranila serce, češ, da se je mesec sv. Jožefa ravno v naši občini tako žalostno pričel, (kar sem temu mogočnemu Svetniku tudi skrivaj potožil). Vkljub težke smertne rane bila je še duša v ranjencu, ko sem dospel do njega, in hitro sem poskèrbel, da je bil koj na mesti djan v sv. poslednje olje. Misliti je bilo, da bo zdajci izdihnil dušo. Da bi se to ne zgodilo sredi ceste in pod prostim nebom, prenešen je bil nesrečni mladenič v bližnjo hišo.
A vmerl ni koj, kakor je bilo vsled težke rane pričakovati; marveč živel je ne le do jutra, temuč celo noter do naslednjega Večera. Na pomoč klicani sveti Jožef hotel se je namreč skaza-ti tako mogočen zavetnik in pomočnik ob smertnej uri, da se je hesrečni mladenič še toliko zbrihtal, da je celo sv. spoved opravil, in prejel bi bil tudi še sv. obhajilo, pa pričel je bil mej tem buškati (bljevati) kri. Živel je še do Ave Marije. Preden je vmerl, molil je z okolistoječimi na tihem še sv. rožni venec. Sploh So pa pravili o tem siromašnem puležu, da se je v cerkvi nava-
— 318 —
dno prav lepo in spodbudno obnašal; le nesrečno žganje, — ta ostudna pega lepih slovenskih pokrajin in našega naroda — naredilo ga je pogostno vsega norega, in položilo ga v prezgodnji grob; vender pa se za terdno nadjamo, da je šel na priprošnjo mogočnega sv. Jožefa v srečno večnost.
Zdravnik, ki je ponesrečenega mladeniča po smerti raztele-ševal, in kateremu sem pozneje pravil, da se je še spovedal, majal je neverjetno z glavo, ter djal: „To ni nikaker mogoče"; —■ gosp. duhovni pa, ki so ga spovedovali, rekli so mi nasprotno, da menijo, da je svojo spoved popolnoma prav opravil, in da si upajo to celo s prisego poterditi.
Jaz sam za-se sem imel, imam, in bom imel ta dogodek e-dino le za čudež velike mogočnosti in predprošnje sv. Jožefa. Naj bi bil On tudi meni milostno na pomoč v življenji in o smerti ! —
%
J. L. župan in učitelj.
Iz Selc, 26. rožnika.
Nam je konj nevarno zbolel in ni bilo več upati, da bi n® kaka zdravila še kaj pomagala. Z velikim zaupanjem se oberne® za pomoč do sv. Antona in sv. Štefana. Sklenem njima na čast za sveto mašo dati, devetdnevnico moliti in v „Cvetju" nazna' niti, ako bom vslišana. In i-es, živali se kmalu zboljša in zdaj je popolnoma zdrava. Zatorej čast in hvala Bogu in zahvala za pomoč svetemu Antonu in sv. Štefanu.
Marija Narobe.
S Kranjskega, 6. kimavca 1886.
Leta 1875, dne pervega malega serpana, me je napala huda bolezen, ketere sem bil sam briv z nezmernostjo v pijači, čutje® in vpitjem, z jezo in prehlajenjem. Kri se mi je vnela in mi na pamet privrela, pa tudi huda vest me je pripekala in bolezen ®> shnjševala. Spoznal sem, da bo treba drugačno življenje začeti, če mi ljubi Bog še zdravje podeli. Obljubil sem se bil na božjo pot k Mariji pomočnici na Brezje, in tako me je v kratke® času, v treh tjednih, skoraj popolnoma bolezen popustila. Spet sem bil pri dobrem spominu in zavednosti, pa obnašal sem se kaker kralj Faraon; ko je kazen odnehala, sem pozabil na oblj® bo in zahvalo Bogu in Materi Božji. Spet sem šel po svoji na' vadi s trebuhom za kruhom, z lakomnim poželenjem po denarj11 in posvetnem veselju, in kmalu je bilo proč z mojim zdravje®' Povernila se je prejšnja bolezen pa sedemkrat hujša ko pervii
— 319 —
V malo dneh mi je tako hudo kri privrela iz serca na pamet, da mi je popolnoma vso zavednost vzelo. Dva dni sem ležal kaker v smertnem zamaknjenju, ker sem mislil, da je duh že v večnosti. Kar sem tisti čas videl in slišal, čutil in terpel, je tako strašno in toliko, da bi bilo premalo prostora v enem snopiču „Cvetja," &ko bi se hotelo vse popisati. Domači ljudje so videli, da sem v Velikem notranjem terpljenju ter so dali eno sv. mašo brati na tast Materi Božji in mojemu kerstnemu patronu sv. Antonu, in tako mi je bilo odzeto tisto strašno notranje terpljenje in sem spet k zavednosti prišel in k spominu, da sem še na tem svetu. Bolezen je pa še dalje trajala in le polagoma se mi je zboljše-Val« zdravje. Ali navada je železna srajca. Ko se mi je zdravje nekoliko vterdilo, sem šel spet po stari navadi z godbo okoli starih prijateljev. Dasiravno sem se zdaj bolj varoval nezmernosti, kakei poprej, pa sem si vender spet nekoliko bolezni nakopal. Tako sem se popolnoma prepričal, da moram čisto popustiti Vse take priložnosti h grehu, ki je kriv vseh dušnih in telesnih kazni. Zdaj se, hvala Bogu, dobrega in zdravega čutim in zato sem večkrat mislil, kako bi se mogel priserčno zahvaliti za to dobroto Bogu, Materi Božji, sv. Jožefu, sv. Frančišku in sv. Antonu in vsem drugim ljubim svetnikom in svetnicam božjim, ke-terih priprošnjam se prav pogosto priporočujem. Tu mi pride na •nisel, da naj naznanim v »Cvetje sv. Frančiška," in zato ponižno Prosim, da sprejmite blagovoljno to moje pismo v „Cvetje“ in vse bravce in poslušavce prosim, naj bi zame dva serčna zdihljeja Poslali k Bogu, enega v zahvalo za dobrote in milosti, ki sem Jih prejel po duši in po telesu, drugega pa v gorečo prošnjo, da M mi Bog še v prihodnjem življenju dal svojo milost in moč valvati se hudega in dobro delati do smerti.
A. Š.
Iz Ljubljane, 7. sept. 1886.
Moj brat je zbolel za vročinsko boleznijo, in precej potem tudi njegova žena. Precej smo poslali po zdravnika, pa njegova Pomoč ni pomagala nič. Kedor ju je videl, vsaki je mislil, da bo v kratkem smert pri obeh. Jaz sem bila silno žalostna zavelj tega, ker bi bilo prišlo vse premoženje in otroci v tuje gospodarstvo, ker so še premladi. V ti hudi stiski sem se obernila k ‘Urški Materi božji, naj bi ona pomagala. Prejela sem v ta na-Uien svete zakramente in začela devetdnevnico in sem obljubila, da bom to razglasila v veči čast lurški Materi božji, ako je božja
— 320 —
volja, da bi bila vslišana. In v resnici, precej tretji dan devet' dnevnice je moj brat že vstal, dva dni potem pa tudi njegova žena in sta začela opravljati vsaki svoja dela. Naj bo stotisočkra* zahvaljena ljuba Mati božja za tako hitro pomoč in naj bi bil« to tudi drugim v spodbujenje k večemu zaupanju do nje.
Helena Seljan, tretjerednica.
Sv. Juri na Šavnici, 8. septembra 1886.
Imela sem na nogi sila nevarno rano in vsa zdravila, ktera sem rabila, mi niso nič pomagala. V veliki stiski sem se pripo' ročila naši ljubi Gospej presvetega Serca, sv. Jožefu, sv. Fran#' šku Serafiškemu in sv, Antonu Padovanskemu ter vsem svetni' kom in svetnicam božjim, obljubila moliti na čast sv. Antonu P®' dovanskemu križev pot, in po „Cvetju“ dati naznaniti v spodbfl' do drugim, ako bom vslišana. Imenovano obljubo sem storila T nedeljo 29. avgusta ter tudi križev pot zmolila. Na drugo jutro po tistem, ko sem vstala, je bila rana na nogi čisto suha. M je očito, da je meni nevredni roka božja nevarno rano v edn> noči ozdravila, zato izrekujem vsemogocnema Bogu, Mariji Devi' ci, sv. Jožefu, sv. Frančišku Ser., sv. Antonu Pad. in vsem sve' tnikom in svetnicam božjim tisočerno zahvalo.
Marija Magdič tretjerednica.
Priporočilo.
V pobožno molitev se priporočajo:
Br. Za h arija P ozd er ec, samostanski tretjerednik t Klanjcu, f 13. vinotoka 1886;
tretjerednice g o r i š k e skupščine ; sestra Elizabeta Devetak -j- 13. sept., s. Terezija Šavli, f 15. sept., s. Ludovika Grego*' šček, -j- 9. sept.; novomeške skupščine: Frančiška Zalokar.
Dve sestri tretjerednici kamniške skupščine priporočate svO' jega očeta in brata, da bi se spreobernila. V ravno tisti name® priporoča neka tretjerednica v pobožno molitev svojega brata zeta. Neka tretjerednica zopet v ravno tisti namen svojega oČ* ta in brata. Neka druga tretjerednica zopet v ravno tisti n«' men svoje brate in sestre.
Neki mladenič se priporoča v molitev, da bi mogel biti spi’e' jet v samostan.