FRANCI ZAGORIČNIK, AGAMEMNON. Ker je književna kritika vedno pripravljena in mora biti pripravljena na morebitna presenečenja v literarnem ustvarjanju, jo toliko bolj zanimajo knjižni prvenci, prve knjige pesnikov in pisateljev, da pretehta posebnosti in novosti, da uvrsti delo v določen predal in ga prepusti nadaljni usodi na knjižni polici. Morda je v tej vnemi kritike nekaj nestrpnosti, ki pa izvira iz njene temeljne funkcije, da kolikor se da zanesljivo in objektivno pove. kakšne tematske, idejne in estetske vrednote delo prinaša, saj s tistim dnem. ko izide, postane sestavina narodnega kulturnega in umetniškega izročila: s tem namenom je tudi ustvarjeno in objavljeno. Takšne obveznosti spreletavajo človekove misli, ko jemlje v roke knjižni prvenec.
Franci Zagoričnik je med sodobnimi slovenskimi pesniki prehodil gotovo najbolj vijugavo pot, preden se je dokopal do pesniškega ustvarjanja, in ki temu ustvarjanju gotovo ni bila nič kaj prijazna. Medtem so se drugim tako ali drugače odpirala vrata v svet poezije leto za letom v šolskih klopeh, je Zagoričnik v boju za eksistenčni obstoj živel popolnoma drugačno življenje in se z voljo in izpovedno strastjo sam dokopal do najnovejših oblik pesniškega
553
ustvarjanja. Za človekovo umetniško ustvarjanje ni odločilno samo intenzivno, notranje polno doživljanje, ampak prav tako ali še bolj sposobnost umetniškega izražanja. Doseči takšno stopnjo osebne aktivnosti je nedvomno velika zmaga nad svojo lastno naravo.
Najprej nekaj formalnih ugotovitev o Agamemnonu:* zbirka ima pet tematskih poglavij, ki pa se vežejo v enoten izpovedno meditativen splet. Zagoričnikova poezija je namreč izrazito premišljujoče narave, misel sproža drugo in ta spet naslednjo misel po subjektivni logiki. Razmišljanje poteka dokaj umirjeno, preskoki, ki naj bi izzivali, so prej komplicirani kot izzivalni. S svojo meditacijo o času in prostoru gre tako daleč, da uporablja pojme in izraze, ki jih zelo pogosto srečujemo v sodobni filozofski publicistiki; naj navedem samo dva verza iz pesmi Sveder, ki se glasita:
obstoj je mijnejši od bivanja videz je močnejši od resnice
Zelo opazno je. da je v osnovi skoraj vseh pesmi v zbirki Agamemnon neko nesoglasje, ki se skriva v samem ustvarjalnem principu. Po eni strani gre pesnik do takšne skrajnosti pri oblikovanju pesmi, da jim daje določeno grafično podobo, po drugi strani pa dela vtis, ko da bi bila pesniška snov ujeta popolnoma po naključju, brez tistega nujnega, za izbrano umetniško podobo stvari neogibnega odbiranja, ki v primeru navzočnosti priča o oblikovalni volji in ustvarjalni disciplini. Vse to pa v zbirki Agamemnon zelo pogrešamo, in sicer prav v škodo zgoščenosti, pa tudi določene jasnosti, čeprav se človek zaveda, da je eden izmed principov te poezije hotena zapletenost in si ne najde razlage, kakšno funkcijo naj ta zapletenost ima.
Podobno nediscipliniranost, nerazčiščenost bi odkrili tudi v motivih in temah teh pesmi. V pesmi Variacije na Holderlinovo temo izstopa verz. ki pravi: »263 verzov poetizirane vsakdanjosti«. S tem namreč pesnik sam označuje svojo snov. vendar dokaj na splošno, kajti vsakdanjost je res širok pojem. V Zagoričnikovih pesmih srečujemo nekaj zabrisanih avtobiografskih sestavin, več odmevov na določene zgodovinske situacije v povojnem obdobju, izpovedna osnova teh pesmi pa je — vrednotenje odtujenega sveta s stališča nepojasnjenih etičnih vrednot. Te so toliko bolj zabrisane, ker se je med osebo, ki ocenjuje in predmet, ki je vrednoten, vrinila ironična distanca.
Vendar so v Agamemnonu določena mesta, ki obetajo pesniške vrednote, ko bo avtor nadvladal pridobljeno in doživeto in bo s svojo ustvarjalno voljo in zavzetostjo, ki je nedvomno navzoča v zbirki Agamemnon, podredil prevzete sestavine svojim lastnim, doživelim, odbranim z razsodno roko ustvarjalca.
France   V u r n i k
534