eselje. kamor pogleda oko, Prešinja zemlji nevestno lice, Veselo cvetice, drevesa cvetó, Veselo se ženijo drobne tiče.
Ta vertič poglej, cvetice té Goji in hrani pač nežna roka ; Prelepo cvetó in rasti hité, Katera bode najbolj visoka.
Glej. kakor zarja na nébo, tam Prikaže se cvetoča devica ; Cveticam priliva, ljubljenkam Najlepša sama med njimi cvetica.
Ljubezen prešinja ves mladi svet V prelepem, srečnem pomladnem časi ; Tvoj tudi zdaj razvija se cvet, In tebi se nič še v serci ne glasi?
Izmed cvetic, ki tu ti cvetó, Komü boš, veš že, najlepšo izbrala ? Oj srečen, komur z boječo rokó V dar boš jo. lepa deva, podala.
b. m.
Pravda m
Povest iz zdanjega kmetskega
^ Zatiškem sodnjem okraji na Do-* lenjskem Kranjskem stoji na berdci, preko katerega derži „mala" ali okrajna cesta, posamezna hiša kaka dva streljaja proč od vasi. To je domovje Beranovo.
Beranovi so bili od nekdaj imoviti in terdni kmetje. Imeli so žita, goveje živine, prascev in dvoje kónj v hlevu, a nič dolga. In da je to uže nekaj v de-našnjih slabih časih, kedó ne ve ?
Ob času, ko se verši ta naša povest — pred nekaj več nego desetémi leti — gospodaril je pri Beranovih Gašpar Beran, kacih 36 let star, visok, koščen a močan mož, malobeseden a priden, rad doma in dela deržeč se, spoštovan mej ljudmi kot pošten mož. Bilje oženjen, imel je uže otrok, da včasi skoro sam ni vedel, koliko jih je, ker redno je prišlo vsako leto po eno na beli svet in umerlo ni nobeno. Beranka je bila tudi pridna gospodinja, znala je groš pridobiti, a tudi prihraniti in prideržati, kakor ne vsaka. Poleg tega so jo ubožne ženske v okolici hvalile, da je žena »dobrih rok".
Pri hiši je bil pa še mlajši Gašparjev brat, Tone Beran. Ta je bil star kacih devetnajst let, bolj nizke postave, a ši-rokopleč in terden dečak, lepega lica, lepih oči in zdravja tacega kakor riba v vodi.
Ko je stari oče Beran umiral, in to je bilo, ko je bil Tone še le dvanajst let star, naredil je oporoko, da ima Tone ženiti se še le tačas, ko bode imel štiri in dvajset let, prej ne. To je modri starina tem lažje v oporoko deval, ker je
ej bratoma,
življenja, spisal Josip Jurčič.
I.
bil pred veljavo nove vojne postave tisočak položil za Tonetov odkup od vojaščine. Zato pa je pristavil, da naj se mu ne izroči prej niti posestvo v bližnji vasi, ki ga je bil oče za mlajšega sina kupil, niti ne dota, kar je je imel pri bratu Gašparju dobiti s pravega dòma.
Po tem tacem je bil Tone pri hiši in je delal za brata pridno, kakor da bi delal sam zase, in sicer vse kar je bilo, kakor kateri koli hlapec ali kmetski gospodar sam.
Gašpar mu je bil brat in oče. Tone ga je bil vajen poslušati, kakor bi bil poslušal očeta. A tudi govorila nista drugače, nego kakor starši in mlajši brat, to je : samo toliko, kolikor je prav zelò treba bilo, več nič. Prepirala se nista nikoli. Še menj pa — o Bog obvaruj ! — da bi se bila kaj mej seboj zaupno pogovorila in pomenila o tem, ali se imata rada, ali se nimata rada, ali ka-li. Jaz vem, da bi bil šel eden za druzega z risom in medvedom v boj, ali da mu bi kedaj na misel prišlo reči: »ljubi bratec moj " ! — o ne, tega ne, ni enemu ni druzemu taka beseda ne bi bila prišla čez goltanec. Ni navada, pa kaj hočete !
Ako je mlajši brat, kaj storil, kar star-šemu ni bilo po godu, okaran je bil kratko, molčal je, ali pa se je kratko mermraje izgovarjal, pa zameril ni in zamerjeno mu ni bilo. Ravno tako je svakinja, Gašparjeva žena, Toneta rada imela, privoščila mu je včasi tudi po strani kaj dobrega »prigrizniti" in niso je slišali, da bi bila vpila nadenj. Otroc
pa, nečaki in nečakinje, ves ta mali, kodrolasi drobiž pri hiši, ta rodič je imel mladega »strijca* Toneta kolena za skupna tla, kamor se sme plezati, če se hoče na mizo videti, in njegov klobuk za igračo, ki se z obema rokama prime in potegne čez glavico, da se še nosek skrije v klobuku.
Tudi oskerbljen je bil Tone pri bratu dobro. Tako na primer, ako je bila kaka posebna nedelja in je šel Tone k desetej maši, čakal ga je starši brat doma pred pragom, in ko je mlajši ven prišel, rekel je Gašpar: »Stoj* ! In pristopil je k njemu ter delal, kakor, da bi hotel kako liso ali dlako iz bratove lepe kamižole iztepsti, pa ga je dvakrat krepko z dlanjo oplél po silnem herbtu in govoril osorno : »Imaš kaj denarja sè seboj? 'Oč'š kaj? V mojej skrinji je v fronkarskih bukvicah, pojdi, pa vzemi, kolikor misliš. A če pojdeš pit, ni treba, da bi šel baste mej tiste najbolj neumne in pijane". To izgovo-rivši Gašpar ni bratovega odgovora čakal, temuč hitro je okolo ogla na gnojišče zavil, če prav ni imel tam nič opravka, in mej potom se je tako glasno odher-kaval, da ne bi bil niti slišal, ko bi bil bratec kaj rekel.
Take so bile razmere pri Beranovih. dokler ni prišla katastrofa, ki je ves do-zdanji red prekopicnila.
II.
Jarko je solnce sijalo, travnik je bil praznično oblečen kakor predpusten svat, tički so v živej meji ob cesti poredno in neprestano prepevali, nebo se je smi-jalo nad zemljo ; vse je bilo lepó, vse mlado, veselo necega dne, ko je Tone vozil po cesti iz malina vreče različne moke in oblode domov. Ker je bil namreč mali vaški potok na pol posušen
ob tem poletnem času, ni mogel vaški mali mlinar vsem potrebam ustreči, zato so boljši kmetje, ki so več moke in oblode za svinje potrebovali, morali skoro uro daleč v malin voziti. Denes vozi Tone vr^če domov ; lep dan je okolo njega in vesel ; a tudi on je vesel. Kakor odseva solnce na mednih komatovih šipah, da se svetijo kakor zlaté ; odseva, da se gladi na stegnu dobro rejene iskre Be-ranove kobile. Tudi Tonetov konjski klic »hi-i-i-i* ! s katerim svojo kobilo bodri, naj tudi vzberdo dobro potegne, tako visoko in polnopersno doni, da ga ne znate oponašati, a čutite, da ta dečko je zadovoljen z vsem tem na svetu. In uže če pogledate, kako z nedosezno spretnostjo derži veliki svoj bič po konci in včasi malo zaverti z njim, — kakor vi ne znate, če se na glavo postavite, — morate priznati, da celò prav tam gori na skrajnem drobnem koncu bičevnika pri piinički še nekoliko mladeničeve zdra-vosti in njegovega ponosa sedi in kobilo gleda.
Ko pripelje do verhu berda, razteza se ravna cesta pred njim. Tu zapazi, da mu je ena vreča preveč nazaj zlezla, voz ustavi in vrečo popravi na vozu, potem z enim skokom zasede na vreče, tako da komaj s polovico svoje osebe visi na vreči a nogé mu z voza molé nad koló. Kobila komaj čuti gospodarja na vozu, ko berzopetno prasne po cesti v dir, ker tudi ona je življenja polna, a mušji in obadji merčes jej tudi mirü ne daje.
» Kedó je to * ? vpraša se Tone, ko zagleda pred seboj vitko in kakor se je po hoji tudi od zadaj poznalo, mlado žensko. Njegovo sokolje okó takoj zpoznà kedó je ; lice mu zažari, nehoté trene
11*
z vajeti, da kobila prestrašena še bolj pospeši uže tako berze korake.
»Greš peljat se, Urška"? vpraša Tone mlado deklico, ko jo dojde, in kobilo za-deržuje.
»»Nisem trudna"", odgovori kacih osemnajst let stara deklica s prijaznim nasmehom, ki je bil priča, kako hvaležna je mladeniču, da jo tako lepo spoznava in na voz k sebi vabi, on, ki je Beranov, njo, ubogo malo Urško Ko-vačkino, osebenično hčer.
»Pa vendar, saj lahko prisedeš; glej, prostora je, in na moki se bolj mehko sedi, kot na bobovej slami ; ne verjameš * ? vpraša on a zdi se mu, da je neroden v besedi. »Greš"?
Deklica oberne drobni beli obrazek in nedolžne njene oči se ji srečno smejejo mladeniču, vendar je videti, da se ne more hitro odločiti, bi li šla vozit se s Tonetom, ali bi rajša peš hodila in svojo vrečo nosila.
A Tone je bil uže z voza skočil in z roko ji je kazal mesto, kamor je mislil, da Urškina mala vreča najbolj spada rekoč: »Vidiš, kar sem le vmes verzi".
In ona verže vrečo tja. A kako zdaj na voz priti ? Tako z enim skokom kakor Tone vreči se ona ni znala.
»Čakaj, čakaj", reče on, pa sè svojo precej obilo in široko roko naredi stop-njico rekoč: »Glej, le tu na mojo roko stopi, nu le stopi, è, tebe uže še uderžim, tebe". In smijaje se in rudé se v lice je berzo stopila na živo stolbo ter v hipu na vrečah sedela.
»Le tjakaj bolj se pomakni, da bodem še jaz zraven tebe prostora imel, veš " ? reče Tone, sede k njej in požene.
Ves čas sta potem govorila, a ne bolj prijazno, niti ne duhoviteje kot ti kratko omenjeni izgledi kažejo. In vendar
je on čutil, da bi se z nobenim družim dekletom tako rad še dolgo ne vozilT kakor s to malo Urško, in v nobeno lice rajši ne gledal nego v njeno. Ona par valj da da še nikdar ni bila tako srečna kot zdaj, ker ona se sploh še nikoli vozila ni po cesti ; ona je do danes zavidala tiste kmetske ljudi, ki se v nedeljo s cerkve vozijo, kot kake vzvišene človeke, ki jim je tako dobro že na tem svetu, da se težko misliti more. Vozila se je pač uže kot otrok s polja v sosedovem gnojnem koši z voli, ali z iskrim konjem po belej cesti in poleg mladega fanta-voznika, tega še nikoli!
Tako jima je pot hitro in prehitro minol. Ko sta privozila do blizu vasi, do Perónove lese, reče deklica naglo :
»Tu pa ustavi, jaz pojdem zdaj rajša po stezi".
In on je, kakor ga je veselilo, da se je z njim vozila, vendar tudi rad ustavil in čakal, da je ona z voza zlezla; pomaga ji, da je vrečo zadela na glavo in sè zahvalo in prijaznim nasmehom otide deklica čez plotovo vertačo pri lesi in na stezo ob notranji meji. Ne bi bil namreč rad videl, ko bi se bila z njim skozi vso vas peljala. Ljudje bi bili precej začeli govoriti, da seje Kovačkina Urška z njim vozila. To je pa tako sitno, če ljudje govoré, mislil je naš Tone. Najbolje, da se jim človek v zóbe ne daje. Kaj je treba, da ljudje govoré o kom. Tone je Urško rad imel, ali ni rad hotel, da bi bili to drugi ljudje vedeli. Kaj jim treba vedeti ? To je mislil, ali le po verhu, ker bal se je o tem dalje razmišljati, pokimal je še enkrat preko meje Urški prijazno, potem pa kobilo pognal, da je kmalu v diru priletela pred Beranovo hišo.
»Kje je pa pšenična bela moka"? vpraša gospodinja Beranka, ko na vozu pred hišo ogleda iz malina pripeljane vreče. »Zadnjo moko si pripeljal, bele pa ne".
»»Tam zadaj, v mali vreči"", reče Tone in kobilo razkomatäva.
»Ali ravno male vreče iščem", deje gospodinja.
Tone pogleda in vidi, da res ni na vozu one manje vreče z belo moko, katero je prej popravljal, predno je Urško na voz klical.
»Izgubil sem jo! Z voza se mi je izmuznila. Na polovici pota je bila še na vozu, vem, popravljal sem jo". Tako reče Tone sam nad seboj preplašen.
»»Teci iskat, morda je tu kje blizu dòma zdersnila na tla, vendar je škoda" ", reče gospodinja, in svak Tone precej hlapca pokliče, prepusti mu kobilo, gospodarici izroči druge vreče in gre izgubljene iskat.
Gre po cesti z berzo stopinjo, gleda, vpraša kogar sreča po vreči, pride do tja, kjer je videl, da je bila še na vozu, — nič ne najde.
Vrača se počasi. Jezi ga to zelò. Gotovo je kakov nepošten človek vrečo našel in spravil si za bel močnik.
V tem času, ko je^one zastonj vreče iskal, bila je pa uže stara Trentovka gori iz vasi prilezla ob vertu in skozi zadnja vrata k Beranki pred ognjišče v kuhinjo in zvedela, da je Tone belo moko izgubil, ko je iz malina vozil. Suhi obraz njen je goste gube podolžil pri tem slišanji.
»Ni čuda, ni čuda" ! govorila je Trentovka in skrivnostno je pristavila: »Veš, kedó se je s Tonetom vozil? Ravno to
sem ti povedat prišla. Dekletce one gerde copernice Kovačke. Tu se nekaj kuha. Varujte fanta. Ono dekle je mladó, ali svoje matere dete je, malo-prida" !
Beranka je sicer zagovarjala Urško, da se ne more ničesa reči proti njej, da je tudi še mlada stvar, dalje je de^ jala, da ni za Toneta nobene nevarnosti, ker vendar vé, čegav je on in čegava je óna ubožica, — ali jezilo jo je vendar lo. kar je zvedela; in precej ko je stara baba iz hiše odšla, pové svojemu možu, Gašparju Beranu, da je Tone vrečo izgubil zató, ker se je z ono deklico vozil in mendà ne pazil. Gašpar je pepel iz pipe iztolkaval ob palcev nohet, a molčal, kakor da bi se malo zmenil za vrečo moke.
Opóludne so jedli, po stari dobri kmetski navadi, vsi vkupé, gospodar, brat, hlapec, dekle in nekoliko odrasli otroci; menj dorasli pa v skledicah okolo na tleh, pred hišo na prostem.
»Ti denes sicer nisi kosila zaslužil, nerodnost", zagodernjä Gašpar nad bratom Tonetom sredi obeda.
Tone molči, ker vé, da je tega karanja res zaslužil za svojo nepaznost.
Ali čez nekaj časa zopet starši brat gospodar žlico proti pertu oberne, v skledo gleda in začne : »I vendar, kakó more človek tako neroden biti, kakor si ti, da na gladkej cesti z voza izgubi vrečo moke, kar takó, kakor da bi bila igla".
»»Jaz ne morem pomagati, izgubljeno je izgubljeno"".
»A to ni takó", huduje se Gašpar. »Kedó ti pa drugokrat še kaj zaupa, če ne gledaš nič in ne paziš nič" !
»»Če mi ne zaupaš, ko se mi je enkrat nesreča prigodila, pa säm hodi v malin, jaz pa doma ostanem"1, odgovori mlajši brat na videz še miren,
vslecl bratove nenavadne sitnosti uže malo razjezén.
, A-hà ! Tam le v senco ležeš, bele povälnice ti bom urezal, rudečih mesénih klobas in bučo vina ti bom zraven postavil, pa boš len ležal in gospodičil brez dela, kaj ne*?
»»Kedaj sem bil brez dela""? jezno vpraša Tone.
Na to Gašpar nič ne odgovori, temuč nadaljuje :
»Saj za tisto pest moke mi uzé ni toliko. Naj jo jazbec vzame. Ko bi le zraven vreč tudi pameti ne izgubljal, pameti, pravim, ti fant" !
»»Tisto si pa mendà ti izgubil, ker tako vpiješ in režiš zavoljo tega perišča moke, kakor da bi ne imel zerna več žita v kašči"", zaverne mlajši brat.
A to Gašparja le razljuti.
(Dalje
»Perišča moke? Jaz pamet izgubil"? In oči mu iskré. »Meniš li, ti fante, da ne vemo, zakaj si moko izgubil? Zato ker se nisi vozil sam, ampak si bil neko beračico na voz vzel. Ti, ki si komaj mleko dobro z ust obrisal, pa hočeš uže z ženskami začenjati in še s tacimi! Ko bi te bil jaz videl tako pùnico na voz jemati, bil bi oba z voza vergei".
To je bilo pa gerdo razžaljenje. Tako Tone ni hotel, da bi kedó z njim govoril, niti brat ni smel. Zlasti se je pa doteknil te skrivne serčne stvari. To je bilo prehudo. Serdit vstane Tone od mize in vpije :
»Koga bi bil ti z voza vergei? Mene uže ne boš metal ! Ne ! Ti misliš, da sem še zmirom dvanajst let star in. da boš tako ravnal z menoj, kakor s ka-kovim pastirjem ! A ne boš ne ! Kedó pa misliš, da si ti ? Kedó " ? prih.)
Na planinah.
(Dalje.)
'prigrizneta vsak košček reženega kruha ? in izpijeta nekoliko korcev, ter opravljena sta bila. Natlačita si vsak svojo pipo ter zažgeta tabak sede na starem smerekovem, že ognjilem deblu, ki je ležalo blizu studenca. Videlo se jima je, da se jima prilega počivanje in puhanje.
»Dobra je bila ta misel, da so ljudje kaditi začeli", pravi Jože; »vidiš, kako se človek vseh muh in komarjev s tem lahko brani, da jih malo pokadi, ako mu hočejo nagajati ali celo kri piti".
»»Res je tako, prav res""! odverne Jernač, vstane in gleda po zarasteni poti, ki pelje za razterganim plotom
v precej sterm, vendar pa ne dolg klanec. » »Zdelo se mi je, kakor da bi bil slišal neko stopanje tule gori nad nama. To se mora pogledati" ". Na to stopi še nekaj korakov više in zleze na plot, da bi laže pregledal okrožje. »»Je že dobro! vidiš ga tam gori v hosti rujavca, ta me ponese na planino. Saj jih je še več, sam se gotovo ne klati tod okrog, gotovo ima družbo, ti boš tudi jezdaril, Jože ! ;Sva že dobra""!
To izrekši gre Jernač v hostb proti germu, kjer se je vejevjec majalo in prižene čez nekaj časa staro kobilo, za katero je prišlo še pet druzih konj.
»Ali vidiš, že jih imava! zdaj pa le [ nanje, jaz se bom na tole spravil, ti pa drugih enega primi".
»»Ne vem kako pojde, nimava nobene uzde, nobene priprave ; ko bi se vsaj eden kónj mogel natvezti, drugi bi že šel potem za njim"".
»Kaj boš, nič ne dé, če tudi nimava nobene stvari, jaz suknjo oblečem, sedem na tale stari kolovrat, denem malho čez pleča, v roke pa vzamem bukovo vejo, da mi bo rabila pri zavračanji, ako bi mi hotela kobila na stran zaviti. Da jo le na pot zastavim, že pojde potem. Ti pa sedi na katerega hočeš, saj pojdejo vsi za staro", pravi Jernač in že je bil v suknji, imel je malho na sebi. Kar zategne žival k plotu in berž je bil na nji. »Hoja! Jože, ti pa tistega černega zasedi! na moji stari se dobro sedi".
Kmalo je. bil tudi Jože na černem, krotkem konjiči in jezdarilo se je počasi, kakor so konji hoteli, po precej zara-steni poti, na katero je molelo od obeh strani vejevje iz bukovega germovja.
»Prav dobro gre moja stara, hi"! vpije Jernač ter maha zdaj z desne, zdaj z leve strani z vejo proti ušesom kobi-linim, da bi mu ne zavila na stran. Tako se je hodilo počasi, ker pognati se ni dalo, kajti šlo je precej dolgo le v klanec in verh klanca, kjer je bilo po ravnem, Jernač ni hotel priganjati kobile, ker bal se je, da bi mu ne ubežala s poti na stran in bi ga ne stresla med vejami raz sebe. Proti večeru sta dijaka prihajala na planino vsak na svojem konji in za njima so šli še štirje bolj mladi konjiči, letniki ali drujci, ki so se obirali med potjo.
Včasih so se malo popasli ali po vejah sezali in so zopet pridirjali za staro vo-
diteljico. Jernač je zavriskal, ko je zagledal pervo kočo, pognal je staro ru-javko in zdirjalo se je po mehki planji proti kočam. Med potjo sta se menila konjika vsak sè svojim »šarcem" ter ju poterkavala z roko včasih po vratu za pohvalo, za kar se pa konja nista zmenila. —
Zadnji solnčni žarki so se še videli na Belšici in na Stolu, ko sla zlezla jezdeca pri pervi koči raz konja. Triglav se je vzdigoval mogočno pred njima, tako blizu se je videl, da bi človek mislil: »v dveh urah pa sem tam", in vendar je še tako dolga pot do verha! Zrak čist, nebo jasno, okrog in okrog zeleni, gosti smerekovi gozdi, nad njimi pa na zahodnji strani bele skaline, široke goli-čave, podgorje veličastnega Triglava.
Planina, na kateri smo, imenuje se Kranjska dolina. Šteje vsega skupaj deset lesenih koč in nekatere tamore (tamori so prostori, kamor se živina čez noč zapira, ako se ne more spraviti vsa pod kočo v hlev, niso torej nič druzega kot leseni hlevi). Planina leži v ne globokem, precej širokem kotlu, v katerega se pride od izhodnje strani, torej od tiste, od katere sta dijaka prijezdarila, skoraj po ravnem, le malo visi svet na tej strani. Sredi kotla izvira ne posebno dober studenec, ki se odtaka v nekoliko niže napravljeno mlako, kamor hodi živina na vodo. Studenec preskerblja vse prebivalce in vso živino na planini z vodo. V nekoliko znižani svet ali v mlako pod njim se staka vsa voda, katera priteče iz robovja planinskega, kader dežuje, da mlaka včasih tako naraste, da je kakor malo jezerce velika. Pastirji se vozijo na kakih starih vratih, ki jih na sme-rekove hlode nabijejo, po mlaki, kakor ribiči v čolnu po jezeru. Včasih, posebno
ako delj časa ne dežuje in če niso kmetje spomladi mlake dobro zabili, se pa voda tako pogubi in posuši, da je le malo mokrega, ali celo vsa voda izgine. Tedaj mora živina žejo terpeti; krave, ki prihitijo proti večeru žejne na planino, mukajo okrog suhe mlake ; to so žalostni časi za planinske prebivalce !
Koče stojé okrog in okrog na obnožji gričev, ki oklepajo planino. V vsako kočo derže lesene stopnice, ker prostor za ljudi je povsod nekoliko od tal, in da ni treba dveh streh delati, porabi se prostor pod kočo za živino, za hlev. Torej zaznamova ime koča v širjem pomenu celo poslopje, v ožjem pa samo prostor, v katerem stanujejo ljudje, ne več prostora za živino. Sredi koče je dolgo in široko, na štiri vogle iz lesa in ilovice sestavljeno ognjišče. Na njem stojé veliki černi lonci napolnjeni z gorskim mahom ali s ševljem in repo, ki se kuha za prešiče in zopet drugi ravno tako veliki, v katerih se kuha siradka. Noč in dan ne ugasne ogenj na tem prostoru od pomladi, kader pridejo planša-rice ali »majarice* z živino sem gori, do jeseni, ko se zopet podajo v nižave. Zvečer, ko se gre spat, zagrebe se žerjavica v pepel, zjutraj pa se zopet zakuri z njo.
Nad ognjiščem ste videti dve precej močni goli segajoči od ene do druge (nasprotne) stene. Imenujejo se te goli gliste in so za to, da se na nje naravnajo derva za sušilo, da lepše in rajše gorijo. Ob stenah so dolge lesene klopi in v kotu, kjer se stikate klopi od dveh različnih strani — od ene daljše in ene krajše — stoji posoda vode za kuho in pitje pripravljene, ako se je komu poljubi.
Navadno je pri vratih na levi strani, ko se v kočo stopi, pograd, to je postelja za planšarico; prostor med pogradom, levo steno in med vratom nasprotno steno rabi se za pomito, prazno planinsko posodo, katera se sem postavlja, da se posuši in ako se ne rabi ravno za mleko. Vratom nasproti se gre skozi male, nizke in ozke duri v »kamrico*. To je prostor samo za planinske pridelke in hrano ; le v nekaterih kočah stoji v njem še postelja. Kamrica je popolnoma oddeljena z močno steno dru-zega prostora v koči, ima tudi svoj strop in vrata njena se zaklepajo. Koča sama nima druzega stropa kot streho. V kamrici je na deskah, ki so ena nad drugo ob stenah položene, v lesenih posodah postavljeno mleko, maslo in v keblih na tleh je sir spravljen, V ta prostor ne hodi drugi kot »majarica* sama, ker dfugi ljudje nimajo tu nobenega opravka.
Prostor nad kamričnim stropom in med streho porabi se zato, da se sem spravlja kako orodje ali pa tudi seno, kar se ga v vertci naseče. Pri vsaki koči je namreč nekoliko prostora ograjenega, kamor se seje repa, in nekoliko ga ostane za pridelek sena. Treba je namreč, da je nekoliko mer ve pripravljene za hude ali merzle dni. Primeri se namreč včasih že bolj pozno v jesen, da nastane hud mraz, da pade celo sneg, in tedaj je treba kladati živini.
Koče so vse iz močnih smerekovih debel postavljene, ki niso nič obrezana, temuč kar okrogla eno na drugo položena. Samo na koncéh imajo vratnike vrezane, da se dobro sklepajo. V desno steno je vsekano malo okence na štiri vogle, ki se z lesenim zamaškom zatakne. Okence ni toliko, da bi se mogla glava skozi vtakniti, torej se ni bati, da
bi se priplazil kak tat v kočo, ako so vrata dobro zaperta. Drugod pač tudi ni mogoče, ker debeli hlodi podpirajo tudi streho in so povsod tako blizu eden nad drugim, da se ne more med njimi skozi zlesti. Strehe so vse iz cepljenih ali naklanih desäk in terpijo torej po mnogo let.
Pred ognjiščem stoji tnalce, na katerim se cepijo treske iz suhih polén za ogenj. V stene so zabiti kratki količi, da se obesi na nje kaka posoda, n. pr. lonci, ali pa so tako pogosto nekateri natakneni, da se pokladajo na nje žlice, kuhalnice in druge podobne reči, kake vilice i. t. d.
Dostikrat se pa vidijo lesene žlice tudi kar v steno potaknene, ker bruni v steni so včasih tako razpokam, da postanejo take razpoke, da se vtakne precej debela reč lahko v nje. Vsak prostor v koči se dobro porabi. Pod klopi se postavlja posoda za prešiče, ali stara posoda, ki se le malo kedaj' rabi ali ne več.
Na koncéh pod ostrešjem je prostor med posameznimi hlodi tolik, da človek lahko roko pomoli skozi ; torej prihajajo tu sem v pozni jeseni ali inerzie pomladanske dni drobne tiče pod streho. Po-zimski čas sem navadno hodijo prenočišča iskat.
Vrata se zapirajo z močnim zapahom, ki se zaklepa samo znotraj v koči; za to je pri vsakih vratih na desni strani malo
(Dalje
okence, da se more z roko v kočo seči ter zaklepati in odklepati. Narejena je ena koča kot druga, razločka je malo med njimi ali nič, samo da niso vse enako velike ; kaka stara zleze tudi zelo v zemljo, ker leseno stenovje s časom odgnije pri tleh.
Dimnika ni videti pri nobeni koči in ga tudi ni treba, ker dim odhaja sproti med veznimi hlodi ali vezniki na konci pod ostrešjem.
Sredi planine pri studenci so stale svoje dni tri velikanske smereke, bile so že izdolbene na več krajih in sne-dene spodaj nad koreninami, dandanes pa ni nobene več tu, ker vihar jih je polomil, čas jih je izpodjedel. .Jako veliko veselja je bilo včasih pod temi sme-rekami in okolo njih ! Spomladi, ko je prišla živina na planino, hodili so tudi mladi dečki radi sem gori, radovali so se igraje na mehki travi v zdravem zraku. Bili so »svinj ko % ali pa igrali so kako drugo igro. To je dandanes skoraj vse minolo.
Pervi večer sta spala dijaka v senu, prav dobro se je počivalo. Ni še bilo drugo jutro solnca izza gora, že se je cula ženska hoja po koči. Majarica mora zgodaj vstati, da pomolze do jutra, do solnčnega vzhoda molzno živino, zato je bilo na vse zgodaj čuti storklanje v lesenih »coklah* iz koče po stopnicah v hlev.
prih.)

Spomini s pota.
s)
"tö k raj ni čas je že, da se pomaknemo ^ iz Zagreba. Sicer bi bilo gotovo vredno govoriti še o tej ali onej stvari, todà bojim se, da mi se, dragovoljni čitatelj, ne ozlovoljiš. Z Bogom torej, hervaška prestolnica, mi potujemo dalje.
Iti nam je za Savo. Najlagotniše in tudi najberže vozilo bi se po železnici do Siska. No ker nimamo take sile in ker smo na potu kolikor je moči radi svoji gospodarji, naročimo si voz, ki nas vozi kamor in koder hočemo, in se ustavi, kjer nas je volja. Necega lepega jutra posedemo na Jelačičevem tergu na priprosta kola in iskra posavska konja odletita z nami kakor strela po vlaški ulici proti Maksimira. Zelena zagrebška gora za nami riše se za čuda jasno proti vedremu nebu, a njeno vinorodno pod-gorje zastira lehka jutranja meglica. Gosti logovi, žitorodna polja in berstne loke begajo kraj nas, pred nami pa se razprostira na daleko in široko ravna Po-savina. Mimo prijazne Granešine, skozi Sesvete hitimo dalje proti Dolgemu Selu ; tu krenemo s ceste, prestopimo zagrebsko-zakonjsko železnico in zavozimo v samo Posavje. Konji, očutivši domačo zemljo pod sebo, veselo zaherzajo, stresó kodrasto grivo in kar skokoma grabijo pod se znano pot, časi po blatu, časi po prašni utrini. O kakovi cesti more se v Po-savji, zlasti v nižem, jedva govoriti. Vozi se, kjer se more, saj je Bog dal obilno zemlje. Ako so potje slabi, vpregne Posavec namesto dveh štiri ; ako tudi ti omagujejo v blatu, pripregne še dva; ako vseh šest ne more z mesta — no
je.)
potem se ne vozi in ostane doma. O ve-licem deževji prigodi se pogostoma, da po več tednov ne more nikedor v selo, nikedor iz sela. Z enim konjem ne vozi se noben Posavec in sploh noben Hervat, razen morebiti siromašnega Zagorca na štajerski meji. Kaj tacega bi imel za največo sramoto, ki bi se mu mogla prigoditi. Rajši bi hodil peš, dasi bi mu to jako težko bilo, ker je navajen tudi za najmanjši pot zaprezati konje.
Posavina, kakor sploh vsaka veča ravnina, je enolična. Oko se kmalu utrudi, ker ga povsod srečava ena in ista slika. Kamor pogledaš, livade in pašniki brez konca in kraja, mlake in bare, verbinje in terstičje in sred poljan in njiv na široko razmakneno posavsko selo, obrobljeno redkimi in zanemarjenimi sljiviki. Hiše so malo ne vse lesene, navadno vzdignene na en pod, tesane iz terdne hrastovine, takisto tudi vse druge gospodarstvu potrebne suhote, ki so ponameščene na prostranem dvorišči kraj gnojne gomile. Okoli glavne hiše razverstile so se, kakor piščeta okoli koklje, majhne kočice. To so tako zvane komore ali hajati (v Slavoniji), po katerih lehko na pervi pogled izpoznaš zadrugo. Na Hervaškem namreč ohranil se je še ta čestitljivi, od starine slovanski zavod. Hiša in dvor, log, polje in livada, konji in goveda in vse drugo blago ni imovina enega človeka, temveč je skupni imetek vsega roda, živečega v zadrugi po starodavni ustanovi svojih dedov in pradedov. Kolikor je v zadrugi i zakonsko poročenih parov, toliko mora
biti teh komor. Po njih namreč spavajo zakonski po letu, po zimi se pa preselé vsi v veliko skupno »hišo*, kjer stoji tudi velikanska peč, v kateri gori noč in dan kakor v apnenici. Človeku naših krajev se čudno zdi, ako stopivši v tako hišo, ugleda po deset do petnajst, kakor je namreč zadruga močna, pa tudi dvajset in še po več razverščcnih postelj.
Letni pridelki in sploh vse, kar si zadruga pridobi, je skupna zadrrtžina svojina, iz katere se pokrivajo vsi hišni stroški, kakor tudi potrebe vsakega uda posebe. Dorasli moški izbirajo izmed sebe enega — navadno najstarijega, ako je drugače sposoben — za gospodarja ali domačina, in njegova žena je potem domačica ali gospodinja. Izboru mora politična oblast priterditi. Domačin zastopa zadrugo pri duhovskih in svetskih oblastnijah in sploh povsod kjer je treba ; nadalje vlada hiši, odkazuje dela posameznim zadrugarom, kupuje in prodaja posvetovavši se z možmi. Ako bi se domačin izvergel v samoderžca, ali ako bi slabo gospodaril, ali celo razsipal zadružni imetek, pritožili bi se pri politični oblasti, zvergli bi ga s časti in volili druzega. Domačica opravlja hišna opravila, vzderžava red in skerbi za snago v hiši. V tem jej pomaga ena izmed zadrugàrìc, ki se v tem poslu izmenjavajo vsak teden. Redara ali reduša —-tako namreč se imenuje ta ženska — kuha jelo, pere posodo, čisti hišo in mesi kruh. Na obroke shajajo se zadru-gari, ako niso daleč kje na delu, vsi v hiši. Okoli visoke mize (stol) posedajo moški, pri drugi nižji jedó pa ženske in mladina.
Čitajoč te verste zakliknil bode morebiti ta ali on : To je moj ideal ! To je prava pravcata »deveta dežela". Človeku
se dozdeva, kakor bi čul pripovedovati o življenji naših starovečnih očakov. Na tej zdravi podlogi osnovana deržava morala bi biti najsrečniša. Nemarno se torej čuditi, ako celo človeštva novo-šegni osrečitelji, socijalisti in komunisti, na kolikor se dade iz njihovih sicer precej nejasnih naukov sklepati, nekako nameravajo segniti nazaj na staroslo-vansko zadrugo ter na njeni podlogi preurediti vse denašnje društvene razmere. —
Prijatelj, ne prenagli se sè svojo sodbo ! Tudi ta svetinja ima dve plati. Ti si dosle videl le eno in sicer sijajno stran. Obratna je jako temna.
Ni mi menda treba še posebe naglasi vati, da so Hervati o tem, za nje životnem vprašanji mnogo razmišljali in mnogo razpravljali bodi si ustno v prijateljskih shodih, bodi si v javnosti po časopisih. Tudi hervaški sabor, v tej stvari gotovo najpristojniši sodnik, obravnaval je na drobnem situ zopet in zopet zakon o zadrugah. Ali v nobenem drugem vprašanji si morebiti niso stala mnenja tako ostro nasproti, kakor v tem. Eni so zadruge kovali v zvezde, videč v njih edini spas (rešitev) hervaškega naroda in poroštvo zdravega narodnogospodarskega razvitka. Drugim zopet so one izvir vsega mogočega zla, zaléga groznih napak, ki podjedajo narodu telesni in duševni bitek. Zato proč z njimi! Razbite jih ! Dajte narodu svobodo, naj se deli.
— Jeli si morete misliti kaj lepšega nego je cvetoča zadruga? oglasi se branitelj tega zavoda. Zadrugari vajeni rednemu delu so zdravi in zadovoljni, staje polne lepega blaga, 'polja in vinogradi dobro obdelani obilno vračajo vloženi trud, žitnica in klet polni so božjega blago-
slova. Vsem bo zadosti, tudi starcu, ki so ga že leta pritisnila in ženi, ki z detetom na persih ni mogla iti za vsakim delom. Vsem potrebam bode zadovoljeno in kaj malega bode se moglo še spraviti.
—	To je ideal! zaverne gaprotivnik. To se res lepo čita in posluša, toda je pusta teorija, katero vsakdanje življenje postavlja na laž. Te hvaljene zadovolj-nosti vaše in te evangelijske ljubezni ne vidimo nikjer. Vse nasprotno. Povsod razdor, meržnja, nemar in grozna hudodelstva. Poglejte v našo kriminalno statistiko in preverili se bodete, da dobra tretjina vseh hudodelstev ima svoj koren v zadružnem življenji. Umori, ubojstva, težka telesna poškodovanja, paleži množe se, da je človeka groza in naši sodniki zmerom zločincu štejejo v olajšujočo okolnost: da je zadrugar.
—	Ne tajim, da je v vaših besedah mnogo resnice. Ali radruge niso temu krive, one so tako stare, kakor naš narod. Kako da prej ni bilo tega? Mi stari videli smo jih še v najlepšem cvetu. Razloge tem žalostnim prikaznim iščite drugod. Kako morete od kmela zahtevati, da bi bil uzor vseh kreposti on, za kogar se nikdor ni brigal, tu ga je pritiskalo plemstvo, ondi sablja. In zdaj na koga naj se naslanja, komu naj zaupa, ko nihče zanj ne mara, niti vlastelin, niti uradnik, niti tergovec, niti obertnik, vsak ga pozna samo takrat, kedar ga potrebuje , kedar mu ima kaj dati. Mnogokrat mu tudi učitelj herbet obrača in celo duhovnik je večkrat vesel, da mu ni treba »s mužem" imeti opravka. Ali je potem čudo, da nema vere v nikogar, ker misli da se je vse zaklelo proti njemu in da se vsacega »gospoda* že od daleč boji, ker ga
izkušnja Uči, da se mu bliža zmerom le v njegovo škodo. Zadruga sama ob sebi je krasen zavod, napačen je le človek, ki je vanjo greh zasejal. In vrag tudi ni tako čern, kakor ga vi rišete. Hudodelstva so se dogajala in se dogajajo povsod, koder človeški rod po zemlji hodi. Dobra in vestna uprava bi tudi večkrat lehko pomagala in zlo že v začetku zadušila, ko bi krivca opominjala ali ga po potrebi tudi kaznovala. Tako pa, ako se v zadrugi najde malopridnež, ki mu se neče delati, ki se v vsacega zadira, ki povsod seje prepir in sovraštvo, ako se proti tacemu zadruga pritožuje pri oblasti, dobi navadno v odgovor: delite se. To je vsa modrost naših upraviteljev.
— Oddaljujete se od predmeta. Ne oporekamo, da je naš seljak doslej bil nekako zapuščen od inteligencije in gotovo je ta njegova osamljenost mnogo zakrivila, da je ostal neuk ter postal ne-poverljiv in zapert. Obžalujemo, da je tako in si tudi prizadevamo to napako po mogočnosti odstraniti. Tega tudi ne vpisujemo zadrugi v greh, ali dolžimo jo, da truje narodu dušo in telo, njo pred vsem kličemo na odgovor zarad pokvarjenosti in nenravnosti, kije zavladala po našem narodu in ki je v pervi versti kriva, da ljudstvo telesno gine in da število prebivalstva, namesto da raste, v mnogih krajih pada od leta do leta. Pomislite si samo tako zadružno »hišo8, v kateri spi po dvajset, do petdeset in tudi po več ljudi, moških in ženskih, oženjenih in neoženjenih, doraslih in do-zorevajočih tako rekoč eden prek druzega. Povejte nam, more li to dobro uplivati na riiladino? K temu še razbeljena peč, okoli nje vse polno mokre obleke, blatnih opankov in druzega smra-
deža, in kakor bi tega gnjusa še dosti ne bilo, čestokrat tudi perutnina ali ka-kovo tele ali svinjče. V taki zatohlici mora oboleti zdrav človek, a da bi bolnik v njej ozdravel, skoro ni mogoče. Recite nam po duši, ali ni taka hiša prava kuga za dušo in telo?
■— Take zadruge tudi ne branimo, ob-sojuje se sama. Ali vse niso take in primeren poduk bi tudi še odpravil marsikatero napako. Toda oni, ki so v pervi versti na to poklicani, večinoma za to niso sposobni. Kako bode slepec slepca vodil? Niti nimajo dobre volje, ker pri delbah imajo oni največo korist. A ta jim je nad vse drugo. V ostalem pa demoralizacija v zadrugi v ničem ni različna od one splošne, ki zmerom huje
(Dalje
razjeda človeško društvo. Občna gnji-loba in izkvarjenost, zercali se tudi iz zadruge.
—	Cerkev in šola v tem lahko mnogo storite. Od njijnega zložnega delovanja pričakujemo, da se s časom vse na bolje oberne.
—	Tedaj cerkev je pri vas zopet prišla v milost, ona ista cerkev, kateri ste drugače pri vsaki priliki radi izpodkapali veljavo. Vaš malik je bil vedno novo-šegni napredek, duh novega časa, ki vse zanikuje, vsako autoriteto izpodriva in sploh vse obstoječe podira. Tudi šolo ste postavili v neko opreko s cerkvijo in zdaj naj z njo zložno deluje? Strah nas je, da se v njej le hladni razum bistri, živo serce pa pusto ostaje.
prih.)	Fr. Poljanec.

Pog
w tako, kakor do sedaj, ne moremo in ne smemo delati dalje sé slovenskim jezikom, da je skrajni čas kreniti na drugo, boljšo pot, ako nočemo, da gre vse narazen, da izgubimo še to, kar smo si s tolikim trudom pridobili in priborili, da se mora nekaj storiti, ako hočemo svojemu jeziku, svojemu slovstvu zagotoviti obstoj, — to je, meni vsaj, do-gnana, jasna resnica. Dozdaj smo, zlasti v poslednjih letih, delali kakor vidimo časi da delajo mravlje, ki hočejo kako breme, eni pretežko, z mesta premakniti in v mravljišče privleči. Najprej poskusi ena, ko vidi, da sama ne zmore, gre pomoči iskat. Družice prihité, po-primejo se dela, ali kako? Vsaka vleče
V 0 r i -.
na vse kriplje na svojo stran ; breme se res premiče, naprej, nazaj ; na desno, na levo, in to tako dolgo, da se slednjič živalce spametovajo in sporazumejo ter v pravo mér združijo svoje moči. Tako je treba začeti tudi nam. koncentracije nam je treba, da ne bodemo, kakor doslej, z neuspešnim trudom tratili svojih moči. Zložno nam je treba delati, po istih zakonih, da si ustvarimo pravi,, enotni slovenski jezik.
Kako to začeti? Lahko je dajati dobre svete, še lažje kritikovati, najlažje pa zasmehovati in sè slepo strastjo pobijati kar kedó nasvetuje po svojem najboljšem prepričanji. Jaz ne bodem tu predlagal doveršenega načerta: samo i*prožil bi
rad razpravljanje lega preimenitnega vprašanja, kar se mi do zdaj ni še posrečilo.
Moja misel torej je ta: ene slovnice nam je potreba in enega slovarja. — Slovnic imamo že lepo število, vendar prave še ne, katera bi uslrezaia de-janjskim potrebam. Tej novi slovnici bi bilo pač za podlogo vzeli Levstikovo; ali, da bolje rečem, njo bi bilo treba prirediti tako, da se opusté vse nepotrebne filologične špekulacije, vse kar. dasi znanstveno dokazano, ni zadobilo splošnega priznanja. Potem bi bilo sker-beti za to, da se ta slovnica vpelje v vse učilnice slovenske, kjer naj bi bila edina učencem in — učiteljem. Vsakega slovenskega pisatelja dolžnost bi bila dalje, pustili svoje posebnosti, svoje muhe, ter pisati rad ali nerad po tej normalni slovnici : to bi bilo pravo rodoljubje ! Zlasti časnikarji slovenski bi se morali zavezati, da bode ta slovnica sama mero-dajna v njih listih, in noben pisatelj bi se ne smel pritoževati, ako se mu je njegov spis prekrojil po njenih pravilih : ne jaz, ne ti, — slovnica tako govori.
Potem nam je potreba novega slovarja. »Infaudum regina iubes" — nič se ne bojte, govoril ne bodem o slo-vensko-nemškem delu, tega ne doživimo mi in, kakor kaže, tudi ne naši otroci. Tega slovarja, to je moje zasebno mnenje, nam tudi ni tako potreba, kakor se sploh misli. Nemško-slovenski nam je potreb-neji. — Ali tega že imamo! —Res da, in jaz sem gotovo zadnji, da bi tajil ali znižaval vrednost Wolf-Cigalet,ovega slovarja, da bi samo z eno besedo kratil tolike zasluge velespoštovanega moža, istinitega, tako skromno kakor uspešno delujočega rodoljuba, kateri bodi izgled našemu mlajšemu rodu, zasluge, katere
si je pridobil za slovenski narod sosebno sè slovarjem, ki se po pravici po njem imenuje. Meni se zdi, da bi brez njegove neutrudne. požertvovalne marljivosti še zdaj čakali pervega dela kakor čakamo druzega. Ali g. Cigale pač tudi sam spozna, da njegov slovar ne zadostuje več vsem sedanjim potrebam. Za svoj čas skoraj ni mogel biti boljši, ali časi so se izpremenili in z njimi slovenski jezik. Mnogo besed in oblik, katere se nahajajo v njem, ogibljemo se zdaj po pravici, a izrazov, katerih živo potrebujemo, iščemo zastonj po njem. Treba nam je torej druge, skerbno pregledane in popravljene izdaje. Kar je zastaralega ali morebiti celo napačnega v knjigi, naj se iztrebi iz nje, česar pogrešamo v njej, naj se nadomesti in dopolni. In česa posebno pogrešamo v njej? S kratka: določne terminologije (vširjem pomenu), ki nam podaje za vsak posamezni pojem samo eno besedo, ne pa več izrazov, da naj pisatelj izbira, kateri mu najbolj ugaja. Na pr. za pojem „aufgabe" (na nemščino se moramo naslanjati) v določnem pomenu naj ne stoji : naloga, nalog, zadača, ali Bog vedi še kaj, temuč samo: naloga: nalog i. t. d. naj se rabi za druge pojmove „nüance". To zahteva že sam pojem : terminologija.
Po sreči se je primerilo, da so ravno sedanje okolnosti ugodne temu podjetju Kar je pervo, za »nervus rerum" nam ni treba skerbeti; jaz vsaj menim, da bi se po pametnem tolmačenji pokojnega mecenata visokodušne oporoke smele rabiti v ta namen vsaj obresti glavnice, kar se jih je v tem času nabralo. Druga ugodnost je ta, da je gosp. Cigale sam spisal nam »terminologijo", katero zdaj izdaje Matica slovenska. Ta termino-

logija morebiti ne bode v vseh svojih posameznostih ugajala vsem, že zato ne, ker je delo enega samega moža — zakaj se ni že prej več veljavnih mož udeležilo tega dela? — temu ne bode to po volji, drugemu drugo. Nič ne dé; ko pride knjiga na svetlo, vzame naj se * v pretres; kedor meni, da kaj boljega vé, naj v javnih listih razloži svojo misel ali pa naj poroči jo kar pisatelju. Ko bode tako po vsestranskem, korenitem pretresovanji in prerešetavanji določeno, kaj je zerno, kaj pleva, ko bode ustanovljeno in dognano, kaj naj obvelja, potem naj se začne nemško-slovenskega
slovarja druga izdaja, v katero se sprejme kar je bilo za dobro spoznano. V tem slovarji naj išče slovenski pisatelj izraza, katerega potrebuje ; kar tu najde, naj vzame brez pomiselka in brez termo-glavosti; bodi si dobro ali slabo, za to ni on odgovoren. Tako nam ne bode vsakemu posebe treba kovati svojih besed, kar se mi zdi enako, kakor ko bi si moral vsak rokodelec ali umetnik sam delati potrebno orodje.
To je posameznega človeka mnenje, poveršen načert,; kedor meni, da vé kaj boljega, naj sè blagovoljno oglasi — i Zvonovi predali so mu odperti. s.

V a, d n i c a.
10.
S. N. (?) v Lj. S p o m i n.
Lipa je pri cesti Mlada zelenela.
In pod njo deklica Sama je sedela.
Jaz pa, tujec tožen, Potoval z Ljubljane
Tam po gladki cesti V kraje sem neznane.
Mnogo sem obhodil, Videl lepa mesta;
Toda iz spomina Ta ne gre mi cesta,
Pri kateri lipa Mlada zelenela,
In pod njo deklica Sama je sedela.
Ta pesmica je tako čedna, tako ljubeznjiva, da bi se ji smelo dati mesto na pervi Zvonovi strani. Zlasti končava se, kar ni tako navadno, jako lepo. Vsebina in oblika v lepi harmoniji, brez madeža (edino kar bi utegnilo nekoliko
motiti razvajeno uho, to je nenavadno nagla-šena beseda »deklica*, a to je malost!). In zakaj ji vendar nismo odločili odličnega mesta? Iz dveh razlogov, pervič: té pesmice je vendar nekoliko premalo, da bi mogla sama stati in drugič: to je nekako težko povedati; ako bi rekli, da pesem ni prav izvirna, delali bi ji krivico, in vendar je nekoliko resnice v tem. Reči ne moremo, da je pesem po kaki drugi posneta, a vendar ne more do dobra zatajiti nekega tujega upliva, ki v njej odmeva. Toda to nam ne kali veselja, ki nam ga je napravila ta prijetna prikazen.
Pesnik je gotovo še mlad; kedor je tako zaéél, 'obeta kaj posebnega; z leti, z življenjem pride mu tudi samostalnost, izvirnost. Dejali smo, da je ta pesmica sama zase predrobna ; g. pisatelj je menda to sam čutil, pridal ji je sestrico, družico, ali o tej ne moremo izreči enako pohvalne sodbe ; čujmo :
Premsmba.
Kaj upiraš v mé oči, Dekle lepo, roža mlada? Tvoj pogled mi več ne zbada Serca, kakor prejšnje dni.
Serce ni mi več mladó, Glej, preveč je že terpelo, Da bi še kedaj se vjelo V zanjke ti, dekle lepó.
Pesem sama ob sebi ni slaba, gotovo ne, ali kar se tiče izvirnosti, morali bi tu mnogo krep-kejše in odločnejše govoriti, nego smo pri pervi. Lahko bi bilo reči, katera pesem je vplivala na tó, kar morebiti pesniku samemu ni jasno. »Tvoj pogled mi več ne zbada serca", ta izraz je na tem mestu neprimeren, isto tako: »da bi še kedaj se vjelo" (serce). Vendar, vse skupaj : Srečo na pot!
DOSTAVE K.
Rekel sem v št. 9., da v Vadnici ni prostora za odgovore in prepire. To je mérilo sosebno na g. Janka Lebana, učitelja, kakor pravi sam. V št. 8. govoril sem o neki pesmi njegovi. Očital sem ji. da je premalo izvirna, o obliki govoreč pravim potem:____»z veseljem priznavamo, da ta pesem kaže lepo pesniško zmožnost in nenavadno spretnost v obliki. Kedor zna tako posnemati, tudi nekaj zna". — To je mendà vendar precej mirno in dobrohotno go-
vorjeno; menil sem, da bode mož z mojo kritiko prav zadovoljen. Nato mi piše precej robato pismo, naj ga podučim, kaj je izvirnost. Nato sem v št. 10. po njegovi želji vzel nekoliko drugih pesmi njegovih v presojo; grajal sem, kar se mi je zdelo graje vredno; slednjič pišem: »Sama ta drobna pesmica daje upanje, da bi g. pisatelj, ako bi se hotel učiti in dobre svete slušati, mogel še kedaj kaj lepega spisati". Spisal je res nekaj, a to ni bilo lepo. Poslal mi je pismo, katero sam imenuje »grobo*, a jaz bi ga imenoval drugače. Konec tega pisma slove tako: »Vem, da boste morda že v prihodnjem listu vso svojo žolč nad menoj izlili ; nič ne dé : za yaš serd se toliko zmenim, kakor za lanski sneg; a prepovem vam, še kedaj omenjati mojih pesmi v Vadnici. Vaša prevzetnost preseza že vse meje; ona samohvala v vašem listu studiti se mora že vsakemu pa-metnjaku. S tem da zbadate bolj kakor vsak nemški urednik mlade pesnike v Vadnici, ne boste nič koristili, nego poparili ali razburili boste mlade duhove in tako narodu škodovali. Sicer ni ta moja zadnja beseda; osvetiti hočem vaše netaktno počenjanje tudi po drugi poti1. — Da sem ponatisnil té besede, to je moj odgovor, g. Lebanu zaslužena kazen !	S.
Slovenski glasnik,
»Zvon" žaluje o prerani smerti moža, kateri piu je bil nekedaj izboren sodelavec. Jos. O g r i n c a ni več. Ako bi hoteli obširneje govoriti o njem, ne mogli bi povedati boljšega, nego kar piše g. prof. Leveč o njem v »Slovenskem Narodu4. Samo z eno besedo bi radi poudarili njegovo nenavadno pridnost, skromnost, ukaželjnost in hvaležnost za prijateljske svete; to so mu bile čednosti, katerih ni morda nihče tako dobro poznal, kakor urednik tega lista. Lahka mu žemljica!
^oprava.
V zadnjo številko se je vrinilo toliko tiskovnih pogreškov. da že res ni lepo. Popravimo samo najdebelejše : Str 145, I, 6. naj se bere: Pleli vence so.
—	145, II, 3. od spodaj : Pas oklenil ga šumeči.
—	148, 12. od sp. pripovedih ali pripovedkah.
—	156, I, 14. bukvice. — 157, I, 1. dobili smo.
—	157, I, 5. in kar je kateri našel. — 157, I, 8. od sp. zahtevati. — Str. 159. naj bode povsod Kanal. — 159, I, 8. od sp. ljub'ca; II, 4. povejte; II, 19. to je vse...a kaj takega jih sme prositi samo.. .ostale pesmi »Spomini* — 5. od sp. tožne pesmi.
»Zvon* izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 5 gold, za vse leto, 2'50 za pol leta; Napis: Redaction des »Zvon*, Wien, Währing, Herrengasse 110.
Izdaje in ureduje Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in P. Horr\.