Popotnik.
Nič ne kliči, gozdič osameli,                  Ah, čemu se mi dobrikas spet ti,
ne iztezaj mi zelenih vej!                     polje, polno tajinstvenosti?
Glej, dovolj sem že presanjal v tvojem    Le poglej,  kje že ml plava solnce!
hrilu, veš; zdaj moram spet naprej!     Nič ne vabi, meni se mudi!
Ctij, kako vatovje reke vabl                  Ni dovolj,  da sem presanjal zarjo,
in kako pojoč naprej hiti?                     da bom žaloval po njej zaman . . .
la-le pescin je kot vest, ki vpije,          Naj še dan zopravim tu v brezdelju?
če sc prave ne držiš poti  —                 Nc, jaz hočem spet naprej, tjavdan!
Vekoslav Selinšek