202
Ogled po svetu.
Sicilija.
Ker ves svet obrača sedaj svoje oči v Sicilijo, kjer je Ga riba Id i kralju neapolitanskemu že vzel glavno mesto Palermo in se ustaja že dalje siri v Kalabrijo itd., ne bo menda odveč, ako ob kratkem popišemo to deželo, kjer se sedaj omenjene prekucije gode.
Sicilija je velik kos južne laške ali italijanske dežele pod kraljem neapolitanskim. Dežela ta, spodnjema koncu škornje podobna, se le na severnem koncu derži s suho laško zemljo skupaj, namreč s papeževimi deželami; od vseh drugih strani pa je obdana od srednjega (tireni-škega in joniškega) morja in pa od jadranskega.
Cela ta dežela pa se deli v dvojno, zato se to kraljestvo tudi imenuje kraljestvo obojne Sicilije, in to je tako-le: V podobi škornjice v morje stegnjene suhe zemlje je doli proti stopalu konec tako, da jo tukaj morje okoli in okoli obdaja. Ce se pa tu vsedeš v ladijo in se pelješ po morji, prideš v dobri poli ure spet na suho zemljo pri mestu Messina imenovanem. Tukaj tedaj zlo ozko morje loči eno deželo od druge; ta kraj se imenuje ožiua mesinska (faro di Messina}.
Pervi veliko večji kos dežele, ki se gori s suho zemljo vkup derži in je za tega voljo le polotok, leži ta-stran mesinske ožine in se imenuje Neapolitansko s poglavnim mestom Neapolj.
Drugi manjši kos dežele unstran mesinske ožine je Da vseh krajih od morja obdan in se imenuje otok Sicilija (otok siciljski), kjer je Palermo poglavno mesto, kterega ima, kakor naši bravci že vedo, Garibaldi v svoji oblasti in odkodar dela dalje naprave, se polastiti celega otoka.
Tako je sedaj očitne, zakaj se kraljestvo to imenuje kraljestvo oboje Sici lije; en kos je polotok, dragi pa popolnoma otok.
Pervi kos — polotok Sicilija — se imenuje, kakor smo rekli, tudi Neapolitansko po glavnem mesta Neapolj i. To Neapolitansko pa se deli v več krajin (pro-vincij) in sicer tako, da 10 krajinam z različnimi imeni bolj na gorenji strani se pravi skupaj z eno besedo Abruco (Abruzzo), — 5 krajinam pa bolj na doljni strani se skupaj pravi Kalabrija (Calabria), — ali ob kratkem rečeno: Polotok Sicilija ali Neapolitansko se deti v Gorensko in Dolensko: unemu se pravi Abraco, tema Kalabrija. Povsod je dežela zlo gorata, zlasti pa tisti del, ki se ji prav za prav Abruco (Abruzzo ul-teriore in Abruzzo citeriore) pravi, pa tudi Kalabrija je zlo gorato primorje. Apenini pa se pravi tistemu velikemu gorovju, ki se vleče gori od Rimskega skozi celo Neapolitansko noter doli do morja in objema mnogo večjih ali manjih dolin, med kterimi so nektere zlo rodovitne. Blizo mesta Neapolja je sloveča gora Ves o v, ki ogenj bljaje. — Cela ta dežela meri okoli 1500 milj po dolgem in širokem.
Dragi   kos   — popolnoma  otok Sicilija — je ločena, kakor smo gori rekli od  one in popolnoma plava t morji;
203
med obema pa je morje tako ozko, da v poli ari se pride iz ene v drugo. Ta dežela, veliko manja od une, meri le 500 milj po dolgem in širokem in je v 7 o k raj in razdeljena; apeninsko gorovje, ki se vleče skozi celo Neapolitansko, se potopi menda tam v morje, kjer sta polotok in otok ločena, pa se potem spet na otoku Sicilii povzdigne iz morja in dela tudi to deželo zlo gorato. Kakor ima una dežela ognjobljavno goro (Vesuv), tako jo ima tudi ta, ki se imenuje Etna (Aetna, Monte Gibello).
V obojni Sicilii, ki stoji pod vlado neapolitansko, živi blizo 10 milijonov ljudi.
Dežela sploh je kaj prijetna in podnebje tako milo, da o božiču so že vse senožeti zelene in pred Svečnico že vse drevje cvete; le mesca sušca piše ojstrejša sapa; poleti je vročina strašna, zlasti kadar od juga veter pride; sicer jo pa morski vetrovi hlade. Zdravi so pa ti kraji tako, da se nahaja mnogo starčkov po 100 let in še več starih. Ni tedaj čuda, da že od nekdaj prislovica velja: „Da bi le Neapoij kadaj vidil, potem pa rad umerjeni".
Zemlja je zlo rodovitna in prideluje se veliko žita, zlasti v Sicilii, ki je že nekdaj slovela kot žitnica za celo Italijo; pšenice, koruze, ajde, reži, ječmena in ovsa se tu veliko pridela, manj rajža, največ pa oljke in žlahnega vina kakor tudi vseh druzih sadežev, ki se prištevajo žlahnim italijanskim pridelkom. Konje imajo imenitne; še več pa imajo mul in oslov; goveja živina je slaba; ovac imajo še različnih plemen, ki se poleti pasejo po planinah apeninskih, pozimi pa po dolinah; tudi koz redijo veliko in prešičev (gnjati abruciške so zlo obrajtane); tudi bčele in svilni červiči se obnašajo izverstno; največji pajk — tarantela imenovan — se nahaja okoli Tarenta in po celi Kalabrii in Apulii pogostoma; pripoveduje se od tega pajka, če človeka piči, da obnori, pa to je bolj pravlica kakor resnica.
Narod na polotoku (neapolitanskem) je večidel laške korenine; prebivavci otoka (Sicilije) pa so zmes mnogih narodov (Gerkov, Punov, Rimcov, Vandalov, Arabcov, Nor-mancov itd.), ki so se tukaj poredoma naselili; njih poglavitni jezik je sicer tudi laški, ki pa se od neapolitan-skega dosti loči. — Vere so Neapolitanci in Sicilijani večidel katoliške.
Neapolitansko in otok Sicilija so pod oblastjo kralja neapolitanskega, vendar ima vsak svoje deželno poglavarstvo, ki vladne opravila oskerbuje. Neapolitanci in Sicilijani si niso nič kaj prijazni.
Kakor druge dežele je tudi ta dežela že veliko pre-kucij doživela; zdaj jo je zgrabil ta, zdaj uni — kdor je bil močnejši, da je zapodel svojega prednika ali da je po diplomatičnih razsodbah dobil pravico do nje, in tako so jo po razpadu zahodnje-rimske deržave imeli izhodnji Goti, gerški cesarji, Longobardi, Arabci, Normani, kralji iz ro-dovine Hohenstaufen-ov, Anžovci, Aragonci, Spanjci, Sa-vojci, Avstrijanci, Spanjci (mlaje bourbonske rodovine); leta 1799 so Francozi Neapolitansko za ljudovlado (republiko) oklicali; 1806 seje Jožef, brat cesarja Napoleona L, na tron neapolitanski vsedel, leta 1808 pa Murat pod imenom kralja Joahima, dokler ni bil spet Ferdinand I. iz mlajše rodovine Bourboncov za kralja spoznan. Od tega časa vlada Neapolitansko ta rodovina, ktere sedanji kralj se imenuje Franc II. in ima sestro cesarice avstrijanske za ženo.
Kaj bo dalje iz te dežele, sam Bog ve, ker G a ribal d i je napadel otok Sicilijo in se že polastil poglavnega mesta z očitnim namenom, da bi sčasoma vzel celo deželo sedanjemu kralju in jo pridružil sardinski vladi, ktere geslo je: vse laške dežele zediniti pod eno kraljestvo.