DR. JOŽE BOLE
MALAKOLOŠKE ZNAČILNOSTI LOŠKEGA OZEMLJA
Uvod
Mehkužci loškega ozemlja so že toliko poznani, da lahko damo pregled
malakoloskih razmer. Podrobnjše raziskave bodo verjetno dodale še nekaj vrst,
vendar današnje poznavanje značilnih biotopov loškega ozemlja daje dovolj
trdno podlago za razumevanje splošnih malakoloskih in z njimi povezanih zoogeografskih
razmer tega zanimivega dela predalpskega sveta.
V literaturi je razmeroma malo podatkov o razširjenosti mehkužcev na
loškem ozemlju in še ti so predvsem za podzemeljske vrste polžev (Kuščer
1923, 1925). Material za ta pregled je predvsem iz zbirk Prirodoslovnega muzeja
v Ljubljcini, iz zbirke F. Velkovrha (podzemeljske vrste) in iz lastne zbirke,
zbran pa je bil na 40 mestih in v najrazličnejših biotopih loškega ozemlja.
Dopolnilno raziskovanje je zajelo ozemlje sedanje občine Skofja Loka.
Ta prikaz malokoloških značilnosti loškega ozemlja naj bo osnova za nadaljevanje
malakoloskih raziskovanj, predvsem za podrobno proučevanje vpliva
ekoloških razmer na razširjenost mehkužcev. Se posebej pa bo treba raziskati
podzemeljske in izvirske vrste polžev, ker je med njimi nekaj novih še
neopisanih oblik.
Ekološke razmere
Ekološke razmere so opisane samo v takem obsegu, ki je pomemben za
razumevanje razširjenosti in favnistične sestave mehkužcev na loškem ozemlju.
G e o g r a f s k i p o l o ž aj
Večji del loškega ozemlja je predalpsko hribovje, ki po Meliku (1963)
spada v alpski predel. Le nižina okoli Škofje Loke je sestavni del Ljubljanske
kotline. Na severu meji na Julijske Alpe v ožjem pomenu, na jugozahodu pa
se v okolici Žirov približa dinarskemu predelu. Zaradi geografskega položaja
v predalpskem svetu lahko pričakujemo med mehkužci močan vpliv alpskih
favnističnih elementov.
O r o g r a f s k e r a z m e re
Na sestav in razširjenost mehkužcev le deloma vplivajo velike višinske
razlike. Najvišja točka je vrh Altemaver v Ratitovcu z nadmorsko višino
1678 m, najnižje pa leži kraj Prod pri Retečah, ki je le 318 m visoko. Pretežni
del loškega ozemlja je gorat, vondar je v tistem pasu, ki ga označujemo kot
156
spodnjo gozdno regijo, ki sega do najvišjih vrhov. Posebno je to izrazito na
Ratitovcu, kjer žive celo vrste iz nižinske regije v višinah nad 1300 m. Razlike
v vertikalni razširjenosti vrst obstajajo med osojnimi in prisojnimi pobočji,
če pa ocenjujemo celotno ozemlje, lahko rečemo, da je malakološko dokaj enotno,
kljub največji višinski razliki 1360 m. Favnistično se razlikuje od goratega
sveta le nižina pri Škofji Loki in v sipodnjem delu Selške in Poljanske doline.
G e o l o š k a p o d l a ga
Za razširjenost mehkužcev je geološka podlaga precejšnjega pomena. Na
loškem ozemlju je veliko karbonskih glinastih skrilavcev in peščenjakov. Polži
so najpogostejši na karbonatnih kanminah, te pa so v najvišjih predelih in na
vrhovih, ki so iz triasnega apnenca in dolomita. Iz školjkovitega apnenca so
Lubnik, Stari vrh. Mladi vrh, Koprivnik, Križna gora, Pasja ravan, Blegoš je
iz glavnega dolomita, na Ratitovcu pa je dachsteinski apnenec. Iz konglomerata
so griči in terase okoli Škofje Loke.
Preliminarna opazovanja so pokazala, da so najbogatejša najdišča na
apnencu, precej manj vrst polžev pa živi na skrilavcih in peščenjakih.
P o d n e b j e
Loško ozemlje ima srednjeevropsko podnebje, le v višjih krajih ima značaj
gorskega podnebja. Od jugozahoda je zaznaven vpliv sredozemskega podnebja,
ki omogoča življenje nekaterim južnim vrstam polžev. Zime so zmerno mrzle,
poletja niso prevroča. Padavin je veliko, od 1500 mm (Škofja Loka) do več kot
2000 mm (Sorica). Za polže je pomembno, da je zadosti padavin tudi poleti,
saj so poletni nalivi pogosti. Za mehkužce so torej podnebne razmere ugodne.
V e g e t a c i j a
Pretežni del loškega ozemlja pokrivajo gozdovi, ki zajemajo dve tretjini
celotne površine. V dolinah so obdelana tla, travniki so predvsem okoli kmetij,
v najvišjih predelih pa so gorski pašniki. Za razširjenost polžev so predvsem
pomembni bukovi gozdovi, teh je največ in so se razvili v celo vrsto
združb in njihovih oblik. Dosedanja raziskovanja polžev pa so pokazala, da
med posameznimi združbami ni bistvenih malakoloških razlik, kjer pa jih
opazimo, so bolj rezultat talnih vplivov. V bukovih gozdovih živi veliko vrst
polžev. Malakološko revnejši so jelovi gozdovi, ki uspevajo na senčnih in hladnih
pobočjih. Revni pa so tudi borovi gozdovi v širši okolici Škofje Loke^
Malakološko so zanimivi gorski pašniki, kjer najdemo nekatere montanske
vrste, so pa že toliko oddaljeni od sosednjih alpskih predelov, da tu ne žive
več prave alpske vrste, čeprav so višine 1600 m na Ratitovcu zanje primerne.
V o d e
Za mehkužce so ugodne predvsem tekoče površinske in podzemeljske vode.
Stoječih voda je malo, to so le mlake, ki pa malakološko niso posebno bogate.
Večina voda spada v porečje Sore, ki ima hiter tek, le v spodnjem delu je
nekoliko mirnejša. Zaradi geološke podlage je razmeroma malo podzemeljskih
voda, 90 pa dokaj dobro naseljene, čeprav sodi kraško ozemlje na Loškem v
kategorijo osamljenega krasa.
157
Pregled vrst
Doslej najdene vrste so razporejene v skupine po njihovi razširjenosti, ker
se tako najbolje vidijo favnistični vplivi bližnje okolice in tudi širših favnističnih
področij.
1. S p l o š i n o r a z š i r j e n e v r s t e . V tej skupini so holarktične, palearktične,
evrosibirske, evropske in srednjeevropske vrste v širšem smislu. V
to obsežno skupino sodijo naslednje vrste: Carychium rainimum Miiller 1774.
Carychium tridentatum (Risso 1826), Lymnaea stagnalis (Linnaeus 1758), Lymnea
penegra (Miiller 1774), Lymnaea truncatula (Miiller 1774), Gyraulus albus
(Miiller 1774), Ancylus fluviatilis (Muller 1774), Cochlicopa lubrica (Muller 1774),
Cochlicopa lubricella (Porro 1838), Pyramidula rupestris (Draparnand 1801),
Columella edentula (Draparnaud 1805), Truncatellina cylindrica (Ferussac
1822), Vertigo angustior {Jeffreys 1830), Vertigo antiuertigo (Draparnaud 1801),
Vertigo pusilla (Miiller 1974), Vertigo pygmaea (Draparnaud 1801), Granaria
frumentum (Draparnaud 1801), Pupilla muscorum (Linnaeus 1758), Vallonia
costata (Miiller 1774), Vallonia pulchella (Miiller 1774), Acanthinula aculeata
(Miiller 1774), Ena montana (Draparnaud 1801), Ena obscura (Miiller 1774),
Succinea oblonga (Draparnaud 1801), Succinea putris (Linnaeus 1758), Cecilioides
acicula (Miiller 1774), Punctum pygmaeum (Draparnaud 1801), Arion
rujus (Linnaeus 1758), Arion subjuscus (Draparnaud 1805), Zonitoides nitidus
(Muller 1774), Vitrea crystallina (Muller 1774), Vitrea diaphana (Studer 1820),
Aegopinella nitens (Michaud 1831), Daudebardia ruja (Draparnaud 1805), Milax
Malakološki vplivi in lega loškega ozemlja: 1. Meja loškega ozemlja, 2. Alpske vrste, 3, Južne
vTste, 4. Vzhodne vrste, 5. Dinarske vrste
158
rusticus (Millet 1843), Limax cinereoniger (Wolf 1803), Lehmannia vjarginata
(Miiller 1774), Deroceras agreste (Linnaeus 1758), Euconulus fulvus (Miiller
1774), Cochlodina laminata (Montagu 1803), Clausilia duhia (Draparnaud 1805),
Iphigena plicatula (Draparnaud 1801), Iphigena ventricosa (Draparnaud 1801),
Bradybaena fruticum (Miiller 1774), Candidula unijasciata (Poiret 1801), Monachoides
incarnata (Miiller 1774), Helicodonta ohvoluta (Miiller 1774), Capaea
hortensis (Miiller 1774), Capaea nevioralis (Linnaeus 1758), Helix pomatia
(Linnaeus 1758), Pisidium casertanum (Poli 1791), Pisidium personatum (Sheppard
1823).
2. A l p s k e v r s te
2.1. A l p s k e v r s t e (s. lato), ki žive na širšem področju Alp: Cochlostoma
henricae (Strobel 1851), Acicula lineata (Draparnaud 1801), Cochlodina fimhriata
(Rossaessler 1835), Isognomostoma isognoniostovia (Schroter 1784), Isognomostoma
holosericum (Studer 1820).
2.2. V z h o d n o a l p s k e v r s t e : Acicula gracilis (Clessin 1877), Acicula
stussineri (Boettger 1884), Bythinella schmidti (Kiister 1852), Bythinella austriaca
(Frauenfeld 1856), Belgrandiella lacheineri (Kiister 1852), Belgrandiello.
kuesteri (Boeters 1970), Vitrinohrachium breve (Ferussac 1822), Itala ornata
(Rossmaessler 1836), Cochlodina commutata (Rossmae.ssler 1836), Iphigena badia
(Pfeiffer 1828), Iphigena densestriata (Rossmaessler 1836), Zenohiella umbrosa
(Pfeiffer 1828), Trichia leucozona leucozona (Pfeiffer 1828), Trichia leucozona
ovirensis (Rossmaessler 1836), Trichia lurida (Pfeiffer 1828), Helicigona intermedia
(Frussao 1822).
2.3. A l p s k o d i n a r s k e in b a i l k a n s k e v r s t e : Lithoglyphus
juscus (Pfeiffer 1828), Sadleriana fluminensis (Kiinster 1852), Argna truncatella
(Pfeiffer 1841), Planogyra astoma (Boettger 1909), Pagodulina pagodvla
(Desmoulins 1830), Pagodulina suhdola (Gredler 1858), Discus perspectivus
(Muhlfeldt 1816), Aegopis verticillus (Ferussac 1819).
3. J u ž n e v r s t e
3.1. S r e d o z e m s k o - z a h o d n o e v r o p i s k e v r s t e so zastopane z
dvema vrstama: Pomatias elegans (Miiller 1774), Monacha carthusiana (Miiller
1774).
3.2. A l p s k o s r e d o z e m s k e v r s t e : Cochlostoma septemspirale
(Razuomovsky 1789), Renea spectabilis (Rossmaessler 1836), Chondrina avenacea
lepta (Westerlund 1887), Carpathica stussineri (Wagner 1895), Helicigona planospira
(Lamarck 1822).
3.3. J u ž n o in' j u ž n o v z h o d n o e v r o p s k e v r s t e : Theodoxu3
danubialis (Pfeiffer 1828), Fagotia acicularis (Ferussac 1823), Amphimelania
holandri (Ferussac 1828), Laciniaria vetusta (Rossmaessler 1836), Cepaea vindobonensis
(Ferussac 1822).
4. D i n a r s k i v r s t i , ki sežeta v alpski svet, težišče arealov pa je v
dinarskem območju: Cochlostoma waldemari (Wagner 1897), Odontocyclas kokeili
(Rossmaessler 1837).
5. V z h o d n o e v r o p s k a v r s t a je Ruthenica jilograna (Rossmaessler
1836).
159
6. P o d z e m e l j s k e v r s t e : Iglica sp. (3 vrste), Hauffenia erythropomatia
(Hauffen 1856), Hauffenia inichleri (Kuščer 1932), Haufenia subpiscinalis
(Kušeer 1932), Hadziella sp., Zospeum alpestre isselianum Pollonera 1886,
Zospeum spelaeum costatum (Freyer 1855).
Iz pregleda vrst vidimo, da je loško ozemlje dokaj odprto za favnističfne
vplive iz vseh smeri. Zato so najpogostejše vrste z velikimi areali. Ker leži
ozemlje na južnem robu vzhodnega dela Alp, so na drugem mestu alpske vrste,
med njimi pa je največ vzhodnoalpskih vrst, nekaj manj pa je vrst, ki povezujejo
alpski in dinarski svet. Zaradi bližine Sredozemlja je tudi nekaj južnih
vrst v širšem jx>menu. Najslabše pa so zastopane vzhodnoevropske in dinarske
vrste. Čeprav ni na loškem ozemlju veliko kraških tal, pa je kar precej podzemeljskih
vrst.
Pripombe k nekaterim vrstam
Podzemeljski polži loškega ozemlja so poznani že od sredine preteklega
stoletja. Novejša raziskovanja pa so pokazala, da žive predvsem v podzemeljskih
vodah nekatere zanimive še neopisane vrste. Posebnost vodnih podzemeljskih
polžev je njihov izvor, saj so razlike med vrstami iz okolice Škofje Loko
in vrstami, ki žive okoli Zirov. Za osamljeni kras okoli Škofje Loke, Medvod,
Rašice, Šmarne gore in nadaljevanja proti severu in vzhodu je značilna Hauffenia
erythropomatia in dve vrsti iz rodu Iglica. Okoli Zirov pa živita vrsti
Hauffenia michleri in Hauffenia subpiscinalis, ki izvirata iz porečja Ljubljanice.
Vrsti sta se ohranili v zgornjem toku Poljanščice, ker so se v pliocenu
pretočili nekateri pritoki pliocenske Ljubljanice v Poljanščico. Okoli Žirov in
na Idrijskem pa živi v podzemlju posebna vrsta iz rodu Iglica. V Toplicah pri
Hotavljah pa je našel F. Velkovrh novo vrsto iz rodu Hadziella. Posebne revizije
pa so potrebne tudi oblike iz rodu Belgrandiella, ki so zelo pogostne v
izvirih. Vsem tem oblikam bo treba določiti taksonomski položaj.
Nekoč zelo »redka« vrsta Acicula stussineri se je izkazala kot dokaj pogostnejša.
Njeno razširjenost je še težko označiti, začasno jo uvrščamo med vzhodnoalpske
vrste, če upoštevamo nove podatke o razširjenosti v Sloveniji (Velkovrh
1971). Nekaj najdišč v dinarskem svetu pa kaže, da bo morda treba tej vrsti
dati alpsko dinarsko zoogeografsko oznako.
Zoogeografski položaj loškega ozemlja
Loško ozemlje moramo obravnavati v okvirju zoogeografske razdelitve
Slovenije. Od dosedanjih poskusov zoogeografske razdelitve Jugoslavije in
Slovenije je za naša raziskovanja najprikladnejša Hadžijeva (1931, 1935) razdelitev.
Po Hadžijevi zoogeografski karti leži večji del loškega ozemlja v provinci
Alp (Alpae), v njeni balkanski podprovinci (suhprov. halcanica) in v njenem
kraškem delu (pars carsica), zavzema pa skrajni severni del slovenske
krajine (craina slovenica). Selščica je meja, ki loči slovensko krajino od triglavske
krajine (craina triglavensis) in zato po Hadžiju sodijo južni predeli
Ratitovca in Jelovice v triglavsko krajino. Dosedanja raziskovanja mehkužcev
loškega ozemlja so pokazala, da je ozemlje dokaj enotno naseljeno in ga ne
moremo deliti na dve krajini. Zato bi bilo bolje potegniti mejo med slovensko
160
in triglavsko krajino nekoliko bolj severno, ker tudi v višjih predelih nad
Selško dolino še ni mnogih za alpske predele značilnih vrst. Tako bi celotno
loško ozemlje pripadlo slovenski krajini.
L i t e r a t u r a
Hadži, J.: Zoogeografska karta Jugoslavije, Beograd 1931; Kurze zoogeographische
"Obersicht Jugoslaviens, Verh. Int. Ver. theoret. angew. Limnol. 7, 36—45, Beograd
1935. — KušSer, L.: Originalna nahajališča mehkužcev v Sloveniji, Glasnik
muz. društ. Slov. 2, 1—17, Ljubljana 1923; Jamski mehkužci severozahodne Jugoslavije
in sosednjega ozemlja. Glasnik muz. društ. Slov. 4—6 B, 39—49, Ljubljana 1925;
Hohlen und Quellenschnecken aus dem Flussgebiet der Ljubljanica, Arch. Moli. 64
(2), 48—61, Frankfurt 1932. — Melik, A.: Slovenija, geografski opis I, Ljubljana 1963.
— Sajovic, G.: Kranjski mehkužci, Izvestja muz. društ. za Kranjsko, 1—20, Ljubljana
1908. — Velkovrh, F.: Nove najdbe vrste Acicula stussineri (Boettger) 1884 (Gastropoda:
Prosobranchia), Biološki vestnik 19, 203—206, Ljubljana 1971.
Z u s a m m e n f a s s u n g
DIE MALAKOLOGISCHEN EIGENHEITEN DES GEBIETES VON SKOFJA LOKA
Das Gebiet von Škof j a Loka liegt im ^vestlichen Teil Sloweniens und gehort
den Vorbergen der Julischen Alpen an. Diese bilden eine ITbergangszone zwischen
den Alpen und dem Dinarischen Gebirge. Den Hauptteil des Gebietes erfiillt das
Bergland, nur ein kleinerer Teil gehort dem Flachland an. Der hochste Punkt des
Gebietes von Škof j a Loka ist der Gipfel des Altemaver (1678 m), am tiefsten liegt
es bei der Ortschaft Prod (318 m). Die groBe relative Hohe (1360 m) ermoglicht das
Leben verschiedener Arten, \velche jedoch ziemlich einheitlich verbreitet sind. Die
geologische Struktur -vveist erhebliche Verschiedenheiten auf. Die Triaskalke und
Dolomite sind auf die hochsten Teile des Gebirges beschrankt, in tieferen Lagen
herrschen dagegen permokarbonische Gesteine vor, vvelche auch die Verteilung
einiger Arten der Weichtiere beeinfluBen. Die klimatischen Bedingungen sind fur
die Weichtiere giinstig. Die Niederschlage betragen 1500—2000 mm jahrlich und sind
auch auf die Sommermonate verteilt, so daC auch im Juli ein Sommermaximum
auf tri tt. Die Vegetation ist ein sehr bedeutender Faktor. Das Bergland von Škof j a
Loka ist ein sehr waldreiches Gebiet. Im Gebirge findet man verschiedene Assoziationen
des Buchenwaldes, -vvelche malakologisch sehr reiclihaltig sind. Der Buchen-
•wald reicht bis zur Seehohe von 1500 m, darijber folgen Hutweiden. In den tiefgelegenen
Gebieten der Umgebung von Škof j a Loka gibt es da und dort kleine Flecken
Kiefemwaldes, der Boden ist bebaut. Malakologisch wird das Gebiet von Škof j a
Loka seiner geographischen Lage entsprechend vor allem von den weitverbreiteten
und den alpinen Arten bevolkert. Der Verbreitung nach teilen wir die Weichtiere
des Gebietes in folgende Gruppen ein:
1. " V V e i t v e r b r e i t e t e A r t e n (holarktische, palaarktische, europaische
und mitteleuropaische Arten im weitesten Sinne). Sie sind sehr zahlreich
(vgl. das Verzeichnis im slowenischen Text).
2. A l p i n e A r t e n . Sie sind im Gebiet von Škof j a Loka vertreten als:
2.1. alpine Arten, welche ubervviegend die Alpen und zum Teil auch benachbarte
Gebiete bevolkern;
2.2 ostalpine Arten. Sie sind gut vertreten, einige von ihnen sind auch Endemite
der Ostalpen;
11 Loški razgledi 161
2.3. alpin-dinarische und alpin-balkanische Arten.
3. S u d l i c h e A r t e n:
3.1. mediterrarLisch-westeuropaische Arten;
3.2. alpin-mediterranische Arten;
3.3. siideuropaische und siidosteuropiiische Arten.
4. D i n a r i s c h e Arten.
5. O s t e u r o p a i s c h e Ar t.
6. U n t e r i r d i s c h e Arten. Diese sind mit den Gattungen Iglica, Haujienia,
Hadziella und Zospeuni vertreten.
Das Gebiet von Škof j a Loka liegt im sudlichen Teil der Ostalpen, in dem das
ausgepragt ostalpine nordwestliche Slo\venien den zoogeographischen Kern bildet.
Die Niihe des Mittelmeeres ermoglicht das Auftreten einiger siidlicher Arten. Am
schlechtesten sind die osteuropiiischen und dinarischen Arten vertreten.
162