V Ljubljani, dne 27* avgusta Brzonožec in Puščica Povest iz dobe, ko je Tekumze štel dvanajst let Napisal Frie Steuben Cim je Tekumze dovolj daleč dovabil plavalce, se je nenadno obrnil in zdirjal dolgih skokov nazaj do brega. Seveda mu plavalci niso mogli tako naglo slediti. Tekumze je dirjal, dirjal,... naposled pa se je pognal kakor ščuka v I vodo in je rezal gladino kakor leteča riba. Ampak Gašper je bil nekaj malega zvitejši kakor ostali mladi plavalci. Tekumze nanj tudi ni tako pazil kakor na druge Zdajci se je Gašper pognal izza debla, za katero se ie bil prej skril, splaval je s krepkimi zamahi za begunom, da bi se mu vendar enkrat maščeval, ker ga je bil zjutraj tako hladno presenetil z vodnim polivom. Toda tedajci je že začutil levo in desno, da ga ovirata po dve roki. Dvojni orel in Mali lovec sta visela na njem in sta ga krepko držala v oasti. Besno je Gašper zakričal, toda obadva stražarja sta se smejala in ga nista izpustila. Omagal je, moral se je podati. Medtem je seveda Tekumze lahko nemoteno stopil na drugi breg. In tam na bregu je že sedela vrsta pobičev, ki jih je bil prej Tekumze metal v vodo. Zdeli so kakor vrabčki na vrtnem plotu, nekoliko so se tresli, posineii so bili v obraz, toda neizrekljivo ponosni. Tekumze jih ie kar brž podrezal in jih pognal v vas. kjer so takoj nato še enkrat zlezli pod krzna, veseli, da so se to jutro še enkrat lahko pogreli. Tako se je pričel dan indijanskih mladeničev iz rodu Savanov. + Starejši Indijanci, bojevniki, so pa seveda imeli kaj drugega opraviti. Prvi mož v vasi je bil Kornstalk, — njegovo ime pomeni po naše koruzno steblo. Kajti turščica je indijansko žito Turščica je bila vsaj pri stalno naseljenih indijanskih rodovih poleg mesa glavna hrana. Savani, katerih zgodovina ie sicer najbolj nesrečna, so se izmed severno ameriških Indijancev največ potikali naokrog, zato so bili tudi najbolj utrjeni in najbojevitejši rod. Vendar so se takoj naselili na gotovem mestu, če so lahko vsaj nekaj mesecev uživali mir. Njihova dežela je bila Kentuki, dežela zelenega ločja, veliki božji vrt iužno od Ohaja. pravcati park, poln majhnih ljubeznjivih gajev, čistih potokov in velikih, rib bogatih rek. dežela. kjer je divjačina v trumah romala čez hribe in doline. Toda Savani. katerih rod je lahko postavil na noge kvečemu petnajst sto bojevnikov, so bili od juga sem venomer ograženi od mogočnega rodu Cerokezov ali Či-rokov in zadnji čas tudi od nič manj številnih Krikov, v katerih deželi so lahko neka i let prebivali v gostčh. Savani so zatorej naprosili rodove severno od Ohaja, ki so jim bili v rodu po krvi in jeziku, naj jim dovolijo naselitev v njihovi deželi. Mogočni Miami, zveza indijanskih rodov, tako mogočnih kakor rod Sju na zapadu in Irokezi na vzhodu, so to radi dovolili. Miami so pač bili gospodarji plodovi-tih ravnic, še nikoli niso prav spoznali stiske, bili so dovolj velikodušni, da so privošičli življenje majhnemu pa hrabremu rodu. In Indijanci rodu Leni Lenape, ki so bivali vzhodno od Miamijcev. so bili iz drugega vzroka velikodušni. Nje je sto in že več let zasledovala nesreča. Bili so najplemenitejši rod severne Amerike, prvi rod v »svetu narodov« ki mu je pripadala naloga, da je čuval zvezni ogenj. rod. ki so ga vsi sorodni rodovi imenovali »velikega očeta«, — Leni Eenape torej niso bili dorasli razbojniškim, pohlepnim, vedno krvi žejnim in zavratnim Irokezom Umikati so se jim morali ped za pedjo, odstopati so jim morali kos za kosom rodne zemlje, venomer so se nezadržno umikali od bregov Oceana, noter v deželo, čeprav so v gozdnih bitkah pokazali tolikanj junaštva. Ah, njihov glavar, ki se je po vsej pravici imenoval »Varuh«, je bil že dolgo mrtev njegovi nasledniki pa nikakor niso bili dorasli zvijačam Irokezov. ki so jim vladale ženske Leni Lenape so bridko spoznali stisko in pomanjkanje. Zakaj torej ne bi pomagali krvno sorodnemu ipdu, ki prosi pomoči, čemu ne bi pomagali kakor one dni. ko so lahko priskočili na pomoč prav vsakomur, kdor koli se je nanje obrnil. Savani so torei imeli svoja stalna bivališča v varni deželi severno od Ohaja. toda to ni bila njihova prava domovina. Za svojo domovino so vedno smatrali deželo zelenega ločia To je bila njihova last. Tjakaj so se podajali na veliki lov tam so podrli jelena kakor losa in bivola, tjakai so se podajali pomladi in jeseni posamezni oddelki rodu. romali so s svojimi šotori in čolni iz kraia v kraj. — ^orie vsakemu Čiroku. ki jim je prišel v pest! Gorje pa tudi šavanski šotorski vasi, če jo je odkril sovražni oglednik. Brž naslednje dni se je približal sovražnik v štirikratni ali petkratni premoči in tedaj je mogel Savane rešiti le nagel beg čez reko Ohajo. Zadnji dve poletji se je pa stanje nekoliko izpremenilo. Komstalku ježe dvakrat uspelo ukaniti Čiroke. Prepričani so bili, da imajo pred seboj en šavanski oddelek In ko so se Savani podali v beg, so sovražniki hiteli za njimi ter poleteli naravnost v za-gedo,ki jim jo je bil postavil prebri- sani Kornstalk. Iznenada so planili od vseh strani skriti oddelki Savanov. Le redki Čiroki so se lahko rešili v domače vasi. Poslej je bilo v Kentukiju nekaj mirneje toda vse je kazalo, da je to le tišina v soparici pred nevihto. Zdajci ie treščila strela! Kornstalk je v isti mah prejel dve nesrečni novici. Z juga so mu sporočili, da so se Čiroki maščevali na čisto poseben način. tako, da to nikakor ni bilo več viteško Doslej so se tudi čiroki ravnali po pravilih ki so veliala v vojnah med rdečimi rodovi že cela stoletja, ne da bi bila od kogar koli napisana. Prvikrat so Savani spoznali belega moža, — kajti belec je bil tisti započetnik umazanije Poslužil se ie papirja Če je le imel papir podpisan od nekaterih indijanskih glavarjev s podobami njihovih častiljivih živali na ščitih, če je le spodai bilo videti totemsko znamenje nekaterih indijanskih rodov, na primer bober ali fazan ali medved, puran ali želva — tedai je belec že imel svojo »pogodbo« in je že znal tudi poskrbeti. da se je pogodba izpolnila. Vsega tega Savani takrat še niso vedeli. stali so nemi in nevedni pred za-gonetko Je bil to način bojevnikov? Samo Kornstalk je v svojem bistrem razumu, izostrenem v dolgotrajnih skrbeh za lastni rod. spoznal, da se je po-iavil nepoznan pajdaš Zdaj ne bo tekel obraču le s Čiroki. Kai se ie zgodilo? Čiroki so kratko in malo prodali deželo Kentuki, ki sploh ni bila niihova last, prodali so lovsko deželo domovino Savanov, nekemu bogatemu, mogočnemu belokož-cu. Prodali so io za nekaj sodčkov preklete ognjene vode (žganjice), za ne-kai zavojev toplih odej in za nekaj pušk ki sipljejo ogenj in smrt. Čiro-kom ie bilo lahko prodajati, kar ni bilo njihovega Na žalost se je starim sovražnikom pridružil nov — in vedeti je treba, da je beli mož neizprosen sovražnik Onih pet Indijancev, ki so bili privedli Gašperja in Lenko v Komstalko-vo taborišče, pa je prineslo še mnogo hujšo novico Angleški poglavar onkraj visokih gozdnatih hribov je bil sklical veliko zborovanje vseh indijanskih rodov Tudi Savani so odpravili tja svoje odposlance. Celo zapadni Sju so prišli na zbor in tudi Katavbi z juga... in tam so nastopili Irokezi kot vrhovni gospodarji vseh indijanskih rodov, živečih med slanim morjem in Misisipijem. Pokazali so vampume, na katerih je bilo citati, da so njihove trditve pravične — toda vampumi so bi li jnarejeni Nadalje so tisto veliko pogodbo, katero so bili sklenili z rodom Leni Lenape razlagali čisto po svoje. Leni Lenape so divje nasproto* vali, toda angleški poglavar je pač sodil, da bo najpametneje, če verjame besedam Irokezov. In Irokezi so bili še velikodušnejši kakor Čiroki na jugu. Ciroki so Kentuki »samo« prodali, Irokezi pa so Kentuki angleškemu poglavarju naravnost — poklonili. To so storili tako. kakor da se da cela dežela enostavno podariti kakor tulj za puščice. Pahič Stanko — dijak: Za zmago Branko je bil vnet kolesar in strah in groza vsem na Poljanski cesti. Drvel je po ulicah, da so se dvigali za njim oblaki prahu in so se mu daleč umikali ljudje Za svoj rojstni dan je prejel Branko od babice lepo knjigo. »To knjigo pa.« mu je dejala babica in vzela iz predala drugo knjigo, »to knjigo ti podarim, ko boš zmagal na tekmi s kolesi. Vedno se ustiš. da si izvrsten kolesar, zdaj se izkažil« Branko je uvaževal njene besede in je hotel postati lastnik druge knjige. V ta namen je zbral okoli na Poljanski cesti vrstnike, ki so imeli kolesa. »Dajmo, priredimo kolesarsko tekmo za naslov prvaka naše ceste!« jim je dejal. »Zakaj pa ne! Kje bo cilj?« je vprašal Mirko, Brankov najboljši prijatelj. Določili so cilj pri začetku Poljanske ceste. Odtod bi dečki vozili do vasice Brdo in čez Gradišče nazaj. Vsa pot bi trajala kake pol ure. Babica je imela nadzorovati tekmo. Udobno se je namestila v naslonjaču, ki so ji ga prinesli na cesto. Živahno je kimala Branku, ki je postavljal tekmovalce v vrsto Počil je tekmovalni strel in fantje so zdrveli po cesti. Oblak prahu se je dvignil za njimi, dokler niso izginili za ovinkom. 2e odpričetka je Branko zmagoval. Daleč pred ostalimi je vozil kar so mu dale moči Mirko ga je proti koncu že pričel dohitevati, skraja po malem, potlej vedno hitreje. Branko je vozil na žive in mrtve in skoraj zavriskal bi bil, ko je ugledal pred seboj Poljansko cesto in cilj. A v tem trenutku je začutil, da mu pojemajo moči. Pričel je omagovati. Mirko je opazil, da Branko omaguje in ga je vedno bolj dohiteval. Toda Branko je imel v žepu nekaj drobcev stekla, nevidno jih je vrgel na cesto. Namera ni bila zlobna, a učinkovala je strašno. Mirko je naletel na drobce, ki so v trenutku izpraznili prvo kolo. V velikem loku je poletel s kolesa. Ostali tekmovalci so zakričali in hiteli pomagat Mirku, ki se je ves krvav v obraz dvigal iz prahu. Tekma je bila pozabljena, le Branko je nemoteno zavozil na cilj in šele odtod hitel po- magati tovarišu. Obvezali so ga in ga spravili domov. Tekma je bila končana, Branko je prejel od babice darilo, a ga ni bil nič kai vesel. Težila mu je darilo tovariševa kri in brž se je potuhnil domov. Drugi dan je Branko potrkal pri Mirkovih. Ti so ga skoraj nejevoljno sprejeli in ga poslali k Mirku. Plaho je stopil Branko v Mirkovo sobo. Temačno je bilo v njej in v mraku je razločil v postelji obrise Mirka. Morda je spal? Potihoma se mu je približal, a prav tedai je Mirko odprl očL Samo tih vzklik se mu je izvil iz ust, skritih nekje pod obvezami. »Ali te hudo boli?« ga je sočutno vprašal Branko, »nekaj sem ti prišel povedat. Nesreča se ti je zgodila vče* raj in zaradi nje moraš trpeti. Odpusti mi, Mirko, tvoje nezgode sem kriv jaz.« »Branko, ti?« se je zavzel Mirko in se zganil. »Da, jaz sem bil tako podel, da sem ti za ceno zmage nastavil drobcev. Nisem mislil tako hudo, saj mi odpustiš?« »Kar je, je, in midva sva prijatelja,« je odgovoril Mirko. »Se nekaj,« je Branko nadaljeval, včerajšnje darilo pripada tebi in ti ga prinašam, saj si ti zmagovalec. Tu imaš knjigo, jaz je nisem vreden« Mirko se je zahvaljujoče nasmehnil, kajti bolečine mu niso dale govoriti. »Na svidenje. Mirko in ne zameri, da me je moč zmage tako daleč zapeljala,« se je Branko poslovil in odšel z mirno zavestjo, da je vsaj delno popravil svojo grdobijo. Kitajski zid Gotovo ste že kaj slišali o njem. Marsikdo morda misli, da obstoja »kitajski zid« samo v pravljici. Ne. otroci moji, kitajski zid obstoja v resnici. Je najogromnejša obrambna naprava sveta in oklepa že stoletja in stoletja ves severni del Kitajske. Kitajci so ga sezidali v obrambo proti roparskim upadom mongolskih, nomadskih narodov notranje Azije, zlasti proti Hunom, pred katerimi so trepetala ljudstva že 1300 let pred Kr. r. Kitajski zid se vije kakor ogromna kača po grebenih gora, se vzpenja čez skalnate strmine, pada po bregovih v globoke doline. Nenadoma se skrije očesu za vrhove gora, potem ga pa spet lahko zasleduješ ure in ure. Kitajski zid je res čudovita tvorba človeških rok Njegove ogromnosti se »vemo, če premerimo dolžino zidu Če Di ga postavili preko vse Evrope, bi segal od Pariza do Leningrada, saj je dolg 2450 km! Menda je zid že nad 2000 let star. 2e slavni cesai Tsin-Ši'Huangti iz tretjega stoletja pred Kr.. je pričel z zidavo obrambnega zidu, ki oa je bil le iz ilovice. Svojo poznejšo obliko je dobil šele pod Ming dinastijo v 15. stoletju po Kr Višina in širina zidu je različna; v ravnini in na gorskih prelazih. tam. kjer je bilo Mongolom prodiranje lažje, je močnejši in višji. Znotraj in zunai ie obložen z granitnimi ploščami, vmesni prostor pa je izpolnjen z gruščem. Na lažjeprehodnih me- stih je 11 — 12 m, včasih celo 16.5 m visok in 8 m širok. Po vrhnem robu je obložen s kvadri ali žgano opeko. Vrh zidu je bil nekoč udobna 5—6 m široka cesta, ograjena z zidkom. kjer so se vrstile v gotovih presledkih strelske line. Danes je ta cesta hudo razpadla; prav tako štirivoglati čuvajni stolpi, ki se vrste vsakih 100 — 200 m Nekoč je stotisoče vojakov čuvalo zid in stolpe, na tisoče topov je prežalo s svojimi žreli na Mongole. Danes leže topovi razpadli in zarjaveli na zidu, skriti pod bohotnim plevelom in drugim zelenjem. Od leta 1644, ko je zasedla kitajski prestol Mandšu-dinastija so zanemarjali zidovje. ker je postalo nepotrebno; odtlej razpada boli in bolj. Herodot poroča, da je pri Cheopsovi piramidi, ki obsega 2^3 milijonov kubičnih metrov zidovja robotalo 100-000 ljudi celih 20 let Koliko milijonov ljudi je moralo zidati Kitajski rid, ki obsega več kot 300 milijonov kubičnih metrov to je toliko materijala, kolikor bi obsegalo 150 Cheopsovih piramid?! b Jož« Grbine: Zlate Jagode Trgovec Primož se je odpravil po svetu za kupčijo. Preden se je poslovil od domačih je vprašal najprej ženo, kaj ji naj prinese za spomin. »Kaj boš neki nosil?«, odvrne uvidevna žena. »Dobro opravi, pa se vrni kmalu zdrav med nas, ki te bomo težko čakali.« Nato pobara svojega sinka Petra, kaj mu naj prinese s poti. Peter je junaški fant, ki ga mikajo pištole in lov, pa poprosi očeta, naj mu prinese za spomin pištolo. ^ Očfc prikima in se poslovi od sina. Poslednja priteče k očetu hčerka Pavlica. Oče jo poboža po zlatih laseh in jo povpraša, kaj naj njej prinese za spomin s poti. Pavlica noče ničesar drugega, kakor šopek jagod, ki jih ima tako rada. Tudi njej obljubi oče, kar si je zaželela. Nato Primož odide in njegovi mu še dolgo mahajo v pozdrav. Več dni in več noči je bil trgovec Primož z doma. Dobro je opravil, kar je nameraval. Vsakemu od domačih je kupil po svetu grede nekaj malega za spomin. Tudi za sina Petra je dobil pištolo, ki so jo je privezal pod suknjo, da bi se branil napadalcev, če bi ga nenadoma napadli in hoteli oropati. Pot zavije tedaj v savsko sotesko. Primož koraka ves čas skozi ozko dolino. Pod njim šumi reka, nad njim se boči strmo skalovje. Pride v sredino doline in tedaj ugleda staro ženičko in njeno hčerko. Obloženi sta s suhljadjo, ki sta jo nabirali med potjo. Dekletce drži v rokah šopek rdečih jagod in trgovec Primož se tedaj domisli, kaj mu je naročila hčerka Pavlica. »Hej, prodaj mi šopek jagod«, zakliče Primož. Ne morem,« odvrne dekletce. »Doma imamo bolnega bratca. Padel je z drevesa in si je polomil noge. Zdaj si je zaželel jagod in mu jih nesem za priboljšek. »Kje si jih nabrala?« vpraša Primož. »Pod Medvedjimi skalami v Graščici«, odvrneta hkratu mati in hči. Nato Primož sprašuje, kje drži pot proti Graščici in do Medvedovih skal. Zena in dekletce mu lepo razložita. Nato se vsa trojica razstane: mati in hčerka odideta po dolini proti domu, Primož pa krene v hrib, kamor sta mu pokazali pot obe ženski. Pogumno se spenja Primož v hrib, vesel, da bo prinesel Pavlici jagode, ki si jih je zaželela. Primož se oprijemlje vej in se grabi za skale. Pot do Medvedjih skal je strma in Primož končno le ugleda na solnčnem prostoru z jagodami zaraslo planjavo. Urno se skloni in hiti nabirat rdeče plodove. Možu pa se v tistem zazdi, da se rdeče jagode spreminjajo v zlato Neverno vtak- pa zahrešče... Res, kaj se godi čudež ali kaj 1... Urno si ogleda Primož čudne Mdoye in ugotovi, da so se vsi sadeži spremenili v zlate jagode... Kakor vkopan obstane in se ozre okrog. V tistem čuje za hrbtom lomastenje in izza skal se prikaže — kosmata žival »Jej, jej!«, se preplaši Primož in spozna, da se mu bliža — medved ... Primož se naglo okrene in hoče steči navzdol v dolino. Medved pa se postavi na zadnje noge in glasno in jasno zakriči: »Stoj, kdor si tukaj!« Trgovec obstane do smrti prestrašen, medved pa začne govoriti in pravi: »Kako to, da si zašel v moje domovanje. Ne veš, da nima nihče pravice hoditi okrog mojega doma?« Prestrašeni mož se opravičuje in pove, kaj ga je prignalo do skalovja. Preden je odšel z doma, ga je zaprosila hčerka Pavlica za šopek jagod. Domov grede je spodaj v dolini ugledal ženo in hčerko in ti dve sta mu povedali, da rasejo tu gori v bregu najlepše jagode. »Ali je res kar pripoveduješ o hčerki Pavlici?« zabrunda medved »Tako je res. kakor sem povedal«, pritrjuje trgovec. »Zdaj se spomni zadnjič svoje hčerke,« larentači zverina in plane na trgovca. »Požrl te bom« . Trgovec se ustraši tako. da prebledi in pade na kolena »Odpusti mi, nevedniku«, zaprosi milo in vzdigne roke. »Naj bo,« zarentači zverina in obstane tik pred trgovcem »Naj bo, reče še enkiat. »Izpustim te, a obljubi mi. da mi izročiš tistega, ki te bo prvi pozdravil na domačem pragu« Primož zaskrbljeno pomisli a zverina ponovno plane nanj, tedaj trgovec prikima v obljubo V poslednjem trenutku se spomni, da ga bo znabiti najprej pozdravila vratarjeva hčerka Anica, ki sedi vse dni pri oknu poleg vrat in plete nogavice »V treh dneh pridem na tvoj dom če mi ne pripelješ onemrček v njegov ko- žuh . >} ga pokličem.« Kako, . ji treščilo v pete, poskoči lisica kvišku in se zapraši v šumo. Zajec se pa roga za njo. »Čudovito moč mora imeti pasja dlaka. Samo omenil sem jo in že si, zvio jačna rjavka, hipoma ozdravela!« j - rT1Hi;giHWIilT"ii Dragi »trir Malic! Najprej ti bcm povedala, d; bom šla jeseni v gimnazijo. Vem, da boš rekel: Ta-le punčka je pa še premajhna, da bi si že izbrala svoj poklic. Oho. zmotil si se dragi striček Res sem majhna deklica, pa sem si ga vendar le izbrala. No modri striček! Ugani, zakaj sem se odločila — Ne gre? Saj se mi je zdelo, da ne boš uganil Sedaj pa dobro poslušaj: Zdravnica hočem biti! Vem, da te bo prijela radovednost. Nagrbančil boš čelo in vrtal po modrih možganih: Zakaj hoče ta-le punčka postati zdravnica? _No pa poslušaj! Zelo rada imam očka in mamico, Joj, če bi kateri izmed njiju zbolel. Niti misliti ne smem na to. Če bi bila zdravnica, bi jima lahko pomagala. Pa ne samo mamici in očku,_ vsem bi nudila pomoč Najraje pa bi pomagala najrevnejšim ljudem. Najbolj potrebni so. Denarja nimajo. Vidiš, striček, sedaj boš pa vedel, zakaj hočem postati zdravnica. Prosim te, da ne dovoliš svojemu požrešnemu košu, da bi požrl moje pisemce. Zo-zdravljam te in ti želim vsega, kar želim sebi Flegar Metka, I. razred gimnazije, Ljubljana. Pod turnom 3 Moj izlet o počitnicah. Med počitnicami sem obiskal zelo lepe kraje Nekega dne sem se odpeljal z vozom v Cerknico. Odpeljal sem se iz Nove vasi pri Rakeku Dolgo časa sem se vozil. Ko sem prišel v Cerknico, sem si jo najprej dobro ogledal. Sel sem tudi gledat Cerkniško jezero. Ni lepšega, nego je to. A sedaj je že skoraj vse usahnilo. Tudi rib ni več toliko. Zelo težko sem se odpravil od tam. Tako se mi je priljubil ta kraj. Lep košček naše domovine je to! Sel se m tudi v Križno jamo. Od Cerknice ni več daleč. Šel sem peš. Ko sem prišel v bližino, je bilo precej hladno. Prišedši pred vhod, sem se kar začudil Bila je velika odprtina. Bilo me je kar strah Potem sem se odpravil z voditeljem vanjo Prižgal sem svečo, da se je kaj videlo. Prišla sva do prvega jezera Nekaj krasnega je to Videl sem krasne kapnike, ki so viseli iz stropa. Lesketali so se, kakor da bi bili pokriti s srebrnimi iskricami. Opoldan sem se vrnil z gospodom voditeljem nazaj domov. Med potjo sem videm v gozdu tuje šotore. Bili so cigani Za danes dovolj, drugič bode več za Mlado Jutro Če pride nagrada, rad sprejmem kako knjigo. Te pozdravlja Henrik Senekovič, učenec V. razr. osnovne šole na Ledini, Ljubljana, Pred Škofijo 19-1. dvor. Dragi stric Matic! Moj najlepši dan v počitnicah! Lepo. jasno nedeljsko jutro je bilo, ko sva se s sestro peljala v Žalec, kjer je bila tisti dan otvoritev Sokolskega doma združena z nastopom. Na postaji sem videl mnogo Sokolov v kroju in civilu Zelo sem bil presenečen, ko ob-stojiva s sestro pred krasnim domom, ki ie okrog in okrog obdan od lepih nasadov in cvetic Kmalu po kosilu so se začeli zbirati ljudje. Ob 2. popoldne se ie razvila veličastna povorka. ki sem se je tudi jaz udeležil. Med viharnim klicanjem in sipanjem rož z oken smo se vrnili k Sokolskemu domu, nakar je sledil nastop. Posebna čast za ves Žalec ie. da nosi Sokolski dom ime našega ljubljenega kralja Ta dan je pokazal Žalec, da je v njem mnogo sokolskega duha. Tudi meni bo ostal ta dan nepozabljen, ostal bom zvest čuvar celjskega sokolskega prapora, naše lepe domovine ter milega sokolskega starešine našega kralja Petra II Zdravo! Sprejmi lepe pozdrave od tvojega Jutrovčka Kranjc Ivan, IV. razred osnovne šole v Celju Jako zanimivo je gledati, kako skačejo drzni plavači s skakalnice v nevarnem salto-mortalu v hladne morske va- love. Tudi mi si bomo zdaj napravili kar doma takšno skakalnico. Risbo prenesemo na lepenko, jo lepo iivo pobarvamo, izrežemo polkrog v risbi, enako tudi sosednji krog ter zve-žemo vse tri točke Al, A2, A3 z žebljičkom A4. Če zdaj vrtimo z žebljičkom večji krog. se možički prikazujejo in izginjajo drug za drugim v mrzlih morskih valovih. Od doma Kaj zadnjič te planinski svet dojema solzni moi pogled, kaj zadnjič gore se smeje, ko tuge polno je srce? Tu leta sreče so mi tekla, mladosti leta jasno svetla; tu mili moj je rodni kraj, tu sreče moje bil je raj! A prišel dan je, dan slovesa se razmaknila je zavesa, življenja tajna je razkrita mladostna sreča pa ubita Pozdravljene ve visočine, prepadov temnih ve globine; pod holmom hišica domača v mislih k tebi duh se vrača Nazaj mi Bog le daj še priti, doma se večkrat zveseliti, Ah saj sem jasnih visočin gora. snežnikov prosti sin! Cundrič Franc, dijak. Manica: \An a a b b e i j J k k m m n n o o o o 0 r r r r r r t t t t v v ž ž Črke postavite tako, da bodo pomenile vodoravno in navpično: 1. del sedenega ozemlja, 2. moško krstno ime, 3. naprava, ki daje močno kič.