Kajetan GANTAR PREVAJALSKA MIMESIS Nerodno mi je, ker se je na tem strokovnem posvetu moj referat znašel na prvem mestu. Kajti misli, ki jih bom v njem razpredel, so bolj plod fantazi- je, bolj nekakšen paignion, kot pa znanstveni referat. Izhajal bom namreč iz predpostavke »kaj bi bilo, če bi bilo ... «, ki po kriterijih resnih zgodovinarjev v znanosti nima kaj iskati. Ker moje razglabljanje izhaja ravno iz takšnih nez- nanstvenih pogojnikov, se vnaprej opravičujem za svoje odstopanje od stan- dardnega referata. In sicer bom izhajal iz predpostavke: Kaj, če bi Aristoteles v svojo Poe- tiko vključil tudi prevodno književnost? Kakšni bi bili njegovi pogledi na prevod in prevajanje, kako bi ta pojav opredelil in ovrednotil, kakšna sta- lišča bi pri tem zavzemal? Sam sem si že večkrat zastavil takšna in podobna vprašanja. Najbrž ni treba posebej pojasnjevati, zakaj se Aristoteles prevodne knji- ževnosti sploh ni dotaknil. Znano je, da grška klasična antika, kije sicer položila temelje vsem duhovnim vedam, ni poznala prevodne književno- sti, zato se v njej ni mogla razviti prevajalska poetika ali teorija prevajanja. Grška književnostje verjetno edina evropska književnost, ki seje porodila in do svojega klasičnega vrhunca razvijala brez prevodov. Za rojstvo pre- vodne književnosti navadno štejemo pojav Septuaginte, katere nastanek da- tiramo šele sto ali dvesto let po Aristotelu. Znane so domneve, da je Poetika obsegala dve knjigi, od katerih je ohranjena samo prva, ki je obravnavala tragedijo in epiko. Nato je sledila druga knjiga o jambih in in komediji, morda tudi o lirični poeziji, ki pa je izgubljena. Osebno si predstavljam, da bi Aristoteles, če bi ob njegovem času v Grčiji obstajala prevodna književnost, napisal tudi tretjo knjigo Poetike, ki bi bila posvečena vprašaajem prevajalske umetnosti. In kako bi izgledala ta knjiga? Najbrž bi bila na začetku najprej podana definicija prevoda, ki bi se glasila nekako takole: »Prevod je µtµ'fJ