78 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižna ocena in poročila Marjeta Pisk* * Marjeta Pisk, dr. interkulturnih študijev, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut; marjeta.pisk@zrc-sazu.si. V zbirki Prostor, kraj, čas je izšla zbirka etnografskih esejev, sad kre- ativnega meandriranja med strogo konceptualizirano znanostjo in literar- nim pisanjem avtoric Nataše Rogelja Caf in Špele Ledinek Lozej, ki izven ustaljenih okvirov premišljata hojo in pisanje, dve (pogosto) samoumevni metodi etnološkega in antropološkega raziskovanja. Na nevsakdanjost pristo- pa nakazuje že sam naslovni neologi- zem Hodopisi, ki ga avtorici opišeta kot »efemerne odtise gibljive medi- tacije« in »ustvarjalno-raziskovalne etnografske dogodke, ki sledijo (na) ključnosti korakov in nikoli končane- mu dolgemu pogovoru« (str. 13). V knjigi so zbrani tako konceptualno strožje zamejeni razmisleki o hoji in pisanju v antropologiji kot tudi njihova aplikacija v sedmih antropoloških ese- jih, porojenih na raziskovalnih poteh, ki sta jih avtorici prehodili. Avtorici se najprej ustavita pri hoji v njeni večpla- stnosti, od hoje kot telesne tehnike do njenega mesta znotraj nove paradigme mobilnosti, čutne antropologije ter an- tropologije čutov in utelešenja (angl. embodiment). Hoja, ki ima skupni cilj, je informativna, omogoča uglasitev z okoljem, uporablja telo raziskovalca kot inštrument zaznavanja v opazova- nem času in prostoru ter omogoča so- ustvarjanje znanja v skupini hodečih. Hoje pa ne analizirata zgolj kot spo- znavnega orodja ali metode preučeva- nja v predstavitvi terena, ne ustavita se pri intervjuju med hojo in pridružitvi hodečemu pri njegovi dejavnosti, pač pa osvetlita tudi s hojo prepletene me- todologije, umetnost ter aktivizem. Po pregledu različnih obravnav hoje pri tujih in slovenskih avtorjih se av- torici ob zavedanju, da v 21. stoletju vsakodnevna »nujna« hoja izginja in jo zamenjuje rekreativna hoja, lucidno sprašujeta, ali ni pritegnitev hoje v raz- iskovalni proces mogoče razumevati kot dejanje časa, ki se lahko ujame v fascinacijo »neomadeževane izkustve- ne neposrednosti« in reproducira ideo- loško manipulacijo. Tudi drugega očišča – pisanja – ki je bilo v antropologiji vse do literarnega obrata v 80. letih 20. stoletja nereflek- tirano, se Nataša Rogelja Caf loteva večplastno, in sicer pisanje osvetljuje kot predmet in metodo raziskovanja, pa tudi kot refleksijo antropološkega pisanja samega. V historiatu antropo- loškega pisanja posebej naglasi lite- rarizirano antropološko pisanje, tudi s pomočjo navedkov kanoniziranih an- tropoloških piscev, ki plastično prika- žejo različno upovedovanje terenskih izkušenj. Nadaljevanje Hodopisov sledi temeljnim konceptom literarnega obrata, ki ni samo razrahljal pisanja, pač pa tudi opustil iskanje »pravih« pomenov in razkril raziskovalčevo po- zicijo. Pri združevanju hoje in pisanja, ki sta večplastno povezana tako v me- todološkem kot epistemološkem smi- slu, gre za spajanje inteligibilnega s čutnim, etnografsko pisanje pa postane način udeležbe v svetu. Bogato nelingvistično védenje, ki ga dobi raziskovalec pri vsakem opazova- nju z udeležbo in ga je težko predsta- viti in o njem pisati v klasično konci- piranih znanstvenih besedilih, se tako razpira v sedmih raziskovalnih esejih poti, ki sta jih avtorici prehodili v raz- ličnih časovnih obdobjih in v različnih personalnih konstelacijah. Avtorici najprej reflektirata svojo prvo pot po sledeh šavrinske trgovke Marije med Gračiščem, med vasmi nad Buze- tom in Trstom, ki sta jo prehodili še kot študentki. Pokrajino, skozi katero sta hodili, sta zrli kot napolnjeno z Mari- jinimi biografskimi podatki. Etnograf- ski esej je tako sad podoživljanja razi- skovalne poti, ki sta jo prehodili pred skoraj tridesetimi leti, in poznejše re- fleksije. S hojo sta pridobili večplastno razumevanje raziskovanega, obenem pa sta prepoznali lastno podobnost s trgovkami, ki sta jih raziskovali. Nju- na raziskava ni doprinesla le k popu- larnemu in znanstvenemu diskurzu o Šavrinkah, pač pa sta »zabredli« tudi v prakse sogovornikov, po metodološki plati pa naredili prvi korak iz strogega znanstvenega besedila v bolj hibriden žanr fotostripa. V drugem eseju Špela Ledinek Lozej opiše mobilno opazovanje z udeležbo pri odgonih in prigonih živine v bohinj- ski planini Krstenica in pri iskanju opu- ščenih kazonov (stanov) na Matajurju ter večplastnost praznika transhumance pod planino Pecol pod Montažem. Av- torica svoje delo opredeli kot terensko delo med (raziskovalno) hojo, ki zaob- jema tako intervjuje med hojo kot opa- zovanje z udeležbo in pridružitev pri opravkih. V gorskih pohodih z bovškim NATAŠA ROGELJA CAF IN ŠPELA LEDINEK LOZEJ: Hodopisi. Zbirka etnografskih esejev z metodološkimi premisleki o hoji in pisanju. Založba ZRC (Prostor, kraj, čas 21), Ljubljana 2023, 215 str. 79 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižna ocena in poročila Marjeta Pisk kozarjem (pastirjem drobnice) in gospo, ki je svoje otroštvo preživljala v plani- ni, kjer je tudi umrl njen oče, avtorica ni razkrivala samo življenjski zgodbi so- govorcev, pokrajina se ni spreminjala le v dogajališče življenjske zgodbe, pač pa je skupna hoja omogočala tudi vstop v drug kraj in čas, obenem pa jo je uvedla v novo vlogo: pisanje uvodnika v knji- go o življenju na planinah in v vlogo pripovedovalke in vodičke. Prebojnost skupne hoje se je pokazala tudi pri razi- skavi v Zahodnih Julijskih in Karnijskih Alpah, še posebej ob lokalnem prazniku transhumance. Hoja namreč omogoča navezovanje stikov, skupne izkušnje in vzpostavlja skupni cilj (str. 92), za- to so kljub nestrukturiranosti in manjši artikuliranosti intervjuji med hojo bolj sproščeni in zaupni, zunanje spodbude kar vabijo k upovedovanju, raziskoval- cu pa pomagajo k boljšemu razumeva- nju slišanega. V nadaljevanju avtorici sledita spozna- njem, pridobljenim med t. i. hodinarji (angl. walking seminars) – etnograf- skimi pohodi z njunimi sodelavci – ki so sledili metodološkim napotkom pobudnika tovrstnih pohodov Nicka Shepherda, naj udeleženci različnih disciplin razmišljajo o vnaprej pri- pravljenem vprašanju ter v diskusijah sooblikujejo odgovore na zastavljeno vprašanje (str. 95). Nastali eseji so tako nadgradnja terenskih zapisov in dnev- nika, razmišljanje v pisanju, ki mu predhodi hoja (str. 112). Poleg opisa poti avtorici v eseju razgrneta tudi svo- je doživljanje: občutke in osebna raz- mišljanja, nastala med terenskim de- lom in po njem, ki na koncu navadno niso vključena v znanstvena besedila. Besedilo ima tako sidrišča v pokrajini, po kateri hodita, hkrati pa sproža tudi razmisleke o hoji kot (ustrezni) me- todi raziskovanja: ali je bolj primerna za sondažo terena – ki je pogosto pre- pletena s pogledi lokalnih vodičev in skrbnikov, ki so prvi pripravljeni uve- sti raziskovalca v lokalno okolje – ali za poznejše preverjanje podatkov … Prvi hodinar, namenjen utrjevanju raz- iskovalne skupine in njenemu vstopu na polje kritičnih dediščinskih študij, je potekal po delu Evropske pešpoti E12 in Stezah graničarjev od Sečovelj do Škofij. V eseju Od meje do meje in onkraj sta izpostavljena skupna hoja in grajenje znanja v dialogu, še pose- bej v večernih diskusijskih delavnicah. Drugi esej se sprehodi po blatnih stezi- cah Porabja, srečanjih s sogovorniki in označbah evropskih projektov ob poti. Gre za primer hodopisne meditacije, ki zaobjema tako človeške kot nečlove- ške akterje na poti ter odstira različne plasti videnega in spoznanega, pa tu- di različne razloge zanje, med drugim tudi dejstvo, da so muzejske repre- zentacije dediščine »tipičen« produkt evropskih projektov. Vse to prebuja v avtorici številna vprašanja, ki dajejo bralcu iztočnice za samostojni ali pa ponovni razmislek. Eseji, čeprav vsi nastali kot rezultat ho- dinarjev, so med seboj različni in izra- žajo specifike hodinarjev, predvsem pa premislekov, ki so jih sprožali. Tretji, Med pozabo, spominom in zgodovino koroških grap, je podnaslovljen Po sle- deh literature, saj je hodinar uokvirjala literatura koroških pisateljev, predvsem dela Maje Haderlap, namenjen pa je bil mobilnemu opazovanju z udeležbo na turistično-literarni poti, ki jo je vodil Zdravko Haderlap. Kot ugotavljata av- torici, je raziskovalna hoja podobna an- tropološkemu opazovanju z udeležbo, »a bolj zgoščena, morda bolj pristran- ska, sploh v kombinaciji z vodičem, morda plitvejša, a zato nič manj infor- mativna in privlačna« (str. 134). Podobno koncipiran je bil tudi turi- stično-izobraževalni sprehod po Novi Gorici, ki ga je vodil Blaž Kosovel. Sledeč Ravnikarjevi urbanistični ideji ter političnem diktatu, po katerem naj bi mesto postalo »socialistična izlož- ba na Zahod«, so se na poti razpirale notranje disonance: med prvotnimi in drugotnimi prišleki, med centralno in lokalnimi oblastmi, med parkom in neukročeno naravo v mestu … Kot v analizi sprehoda reflektira Špela Le- dinek Lozej, je ena izmed posebnosti hodinarsko-diskusijske metode tudi skupno grajenje znanja, ki vodi do prepletanja misli, kar vodi v skupno avtorstvo ne samo spoznanj, pač pa tudi tovrstnih zapisov. To zelo močno odseva tudi iz sklopa, ki ga sestavljajo fotografije in misli drugih udeležencev hodinarja po slovenski Obali. Zadnji hodopisni esej poteka ob strugi reke Rižane in se potaplja v vprašanja antropocena, obenem pa razpira vpra- šanje uglaševanja večglasnosti tako sa- mega raziskovanega fenomena kot tudi skupine raziskovalk. Ne samo skupna hoja, pač pa tudi skupinske diskusije in pisanje »vmesnega teksta« med te- renskimi dnevniki in končno objavo se namreč tako kot reka pretakajo, vijuga- jo, zastajajo … Sedem hodopisnih esejev opisuje zelo različne poti in modalitete pritegni- tve hoje in kreativnega pisanja v raz- iskovalni proces ter načenja številna vprašanja, povezana s posameznostmi konkretnih kontekstov raziskovalnih pohodov, zato včasih deluje nepoveza- no. Vendar pa zbirka esejev, uokvirjena med Prolog in Hodopisni epilog, vse- skozi sledi večplastnemu razmisleku o hoji in pisanju kot orodjih spoznavanja in metodah etnografskega dogodka. Hodopisi, »ki so v tesnem razmerju s klasičnim pojmovanjem etnografije, a so vendarle specifični zaradi svoje meditativne intervencije, ki hojo in pisanje preizkuša kot dve metodi an- tropološkega raziskovanja« (str. 172), nudijo prostor širšim metodološkim vprašanjem in prevprašujejo domet kvalitativnega raziskovanja. S tem se umeščajo v polje postkvalitativnega raziskovanja, za katerega so značilne raziskovalne prakse onkraj metodolo- škega proceduralizma in upoštevanje sopostajanja raziskovalca, raziskova- nega in raziskovalnih tehnologij, ki transformirajo pomen raziskovalnega dogodka. Pri tem skupna hoja in in- tenzivne diskusije zabrisujejo meje med mislimi posameznika, kar lahko zabriše tudi uvid v razmerja moči v skupini. Tako kot se prepletajo kora- ki, se prepletajo tudi besede od ugla- ševanja do resonance v nedokonč(a) nem hodopisu. Zbrani eseji so po eni strani končni rezultat raziskave, čeprav so ohlapnejši kot znanstveni članki in 80 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižna ocena in poročila Marjeta Pisk Knjiga Materialni svet otroštva se zač- ne s fotografijo na ovitku in napako pri njenem opisu, ki ju avtorica pojasni v uvodnih stavkih in nas na ta način po- vabi v vznemirljivi svet kompleksnih interpretacij materialnih sledi preteklo- sti. Preteklost v knjigi je čas od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne v Ljubljani in okolici, interpretacijam pa sledi skozi fotografsko in priročniško gradivo ter pripovedi. Avtorica pred- stavi raziskavo, ki je bila zasnovana etnološko in je sledila dvema izhodi- ščema: prvič, da so predmeti pomemb- ni pričevalci preteklosti, saj materiali- zirajo družbena delovanja in pomene, ter drugič, da vzgoja in socializacija otrok konstituirata družbo in kultu- ro. Ker se družba in kultura ustvarja- ta z ustvarjanjem otrok, je avtoričino temeljno vprašanje, kako je družba Ljubljane in okolice v prvi polovici 20. stoletja socializirala otroke preko stvari in predmetov. V nasprotju z na- slovno fotografijo, ki prikazuje bogato oblečeno deklico z modnim klobukom na glavi in knjigo v naročju, postavlje- no v meščansko okolje preobilja igrač in otroških predmetov, je že v uvodu jasno, da bo predmet raziskave inter- pretiran skozi intersekcionalnost ra- zreda in spola. Materialni svet otroštva prečijo razredne in spolne razlike, ki so bile konstitutivni elementi razredno in spolno globoko razdeljene in razslojene slovenske družbe tistega časa. Avtorica nas potemtakem na samem začetku ne povabi samo v vznemirljivi svet kom- pleksnih interpretacij materialnih sledi preteklosti, temveč v še bolj vznemirlji- vo realnost, kjer so bili otroci večinske- ga prebivalstva na vasi »bolj ali manj lačni, redko umiti, slabo oblečeni in tudi duševno zanemarjeni. Nasprotno je bil otrok statusni simbol meščanske družine in zato je bila skrb za njegove materialne potrebe in ‚pravilno‘ vzgojo neprimerno večja« (str. 8). Vanja Huzjan je k raziskavi pristopila z vprašanjem, katere in kakšne so bi- le razmere, v katerih so živeli otroci v Ljubljani in okolici v navedenem ob- dobju, ter kako so te razmere konsti- tuirale kulturo otroštva kot občutenja in vsakdanjega življenja. S preprostim vprašanjem je sprožila niz raznovrstnih odgovorov, ki jih je izvirno sestavila v kompleksno celoto odlično izpeljane raziskave. To zahtevno delo je opravila znanstveno natančno, metodološko do- sledno in osebno raziskovalno angažira- no. Viri raziskave so bili pisni, slikovni in predmetni ter ustni. Med pisnimi viri je avtorica analizirala tedanje priročnike za nego in vzgojo otrok, bontone, član- ke ter strokovne in leposlovne knjige. Kljub temu da so priročnike večinoma pisali moški, je bil najpomembnejši vir priročnik ene redkih avtoric, Milice Stupan, iz leta 1932. Vanja Huzjan je v tem priročniku našla natančno standar- dizacijo otroka in odraslega skladno z normativnim redom takratne družbe, tudi delitev otrok na mestne, kmečke in proletarske. Med slikovnimi in predmetnimi viri je avtorica uporabila družinske filme, posnetke in fotografije, otroške in dru- žinske portrete, shranjene v muzejih in fototekah, ter raznovrstne razstave. Te- meljno gradivo za raziskavo pa je avto- rica pridobila z ustnimi viri. Posnela je slogovno bližje literarnemu pisanju, po drugi pa nudijo izhodišča in nastavke za strožje formulirano znanstveno pi- sanje. Pogosto odražajo meditativno vlogo razmišljanja v gibanju, v kate- rem se prepletajo pretekle izkušnje raziskovalca, ki se obudijo ob dožive- tem na poti in se spojijo s teoretskimi premisleki, pridobljenimi iz del drugih avtorjev in pogovorov s sopotniki. Knjiga tako z rahljanjem in zabrisova- njem meje med klasičnim znanstvenim in literarnim pisanjem nudi zanimivo in tekoče branje, ki ga metodološki di- skurzi in raznolikost primerov ne ovi- rajo. Zato s svojo žanrsko hibridnostjo in novimi pogledi prestopa pogosto ločnico med profesionalnimi bralci in bralci za užitek. Gre torej za delo, ki zahtevne premisleke o metodologiji in epistemologiji prinaša na izjemno svež in berljiv način. VANJA HUZJAN: Materialni svet otroštva. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2023, 206 str. Knjižne ocene in poročila Mirjam Milharčič Hladnik* * Mirjam Milharčič Hladnik, dr. sociologije, izredna profesorica, znanstvena svetnica, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije; mirjam.milharcic-hla- dnik@zrc-sazu.si.