Sodobna   slovenska   poezija
Esad Babačič
Pesmi
Skazka
Kaj čutiš preden umreš
stene, ki razbijajo fokus
prehod, ki je bil upanje
ravnino, ki oplaja otroško
nerodnost kos poti
ki je bil strnjen, konkreten,
zbran, nikdar razbran površino
češnje v katero nisi ugriznil
kri ki je ne vidiš
raztreščene obraze
ki so hoteli smisel
ljubezen
zamajano v presledke ledene
dobe
krožnico
v kateri je bajka
zavetje
Sodobnost 2004 I 1071
Esad  Babačič:   Pesmi
Kučme
Severni veter je zapihal zunaj čas
ko kučme dobijo ime po zimi ko miši iščejo kruh v mislih svojih
Krona
Nemogoče se je umiriti Ta pokol traja v nedogled Odkar je pisanje podobno vojni se ni moja občutljivost prav nič spremenila.
Kako mrzlo je bilo Pasternak Kako krepostno slabo se je razvnelo razvpito srce v katerem je bila tuja kri. Daj, pusti še malo tistih ledenih rož na oknu svobode. Ne dihaj premočno, prevroč si v svojem bistvu. Vse se topi okrog tebe, pa kljub temu ni nič bolj razločno ...
Sodobnost 2004 I 1072
Esad  Babačič:   Pesmi
Mornarska
Mornarji lažejo
daje vsaka vrnitev
neizbežna.
Mornarji kažejo
vtis ujetosti
da bi pretentali
zemljo
da bi se zibali
brez neurij
da bi se bližnji
končno zjokali
utonili.
Ljubljana
Kadar me dež razveseli takrat pomislim nate. Past si v katero se rad ujamem.
Hvaležna
Siva je večna Siva je sveta Siva odnaša vse tisto za kar se ne
splača obstati.
Sodobnost 2004 I 1073
Esad  Babačič:  Pesmi
Pozaba
Beograjski avtobusi
ne obračajo na končni
krč milosti
je že dolgo tega
popustil
nostalgija zaudarja
iz slovenskih trupel
novo fronto
je treba odpreti
in zaklicati
ju hu hu
kdor gre tja je nor
kdor ostane ponosen
še bolj me boli cinizem
ki gani
in zvestoba do domačije
ki sem jo podedoval
težko obračam
pri kalemegdanu
zmeraj manj košave
imajo v hrbet
beograjski avtobusi
so kompozicija
ki se nikdar ne razblini
jeklena samozavest
tišči k tlom
lomi asfalt
vmes je sneg
ki leti v naju
Krona boža tiste, ki so jo odvrgli.
Sodobnost 2004 I 1074