31 
Pogled kliničnega 
farmacevta
Protitrombotično zdravljenje pri bolnikih z rakom lahko predstavlja velik 
izziv, saj takšni bolniki običajno prejemajo številna zdravila. Z večjim številom 
uporabljenih zdravil narašča tudi tveganje za interakcije med zdravili.
Klinično pomembne interakcije med zdravili so tiste, kjer je 
spremenjena učinkovitost ali varnost enega izmed zdravil v takšni 
meri, da je potrebna prilagoditev režima odmerjanja ali celo ukinitev 
zdravljenja. Pomembne so zlasti pri zdravilih z ozkim terapevtskim 
oknom, kamor sodijo tako protitrombotična kot onkološka zdravila. 
Glede na mehanizem ločimo farmakokinetične in farmakodinamične 
interakcije med zdravili. Farmakokinetične so tiste na ravni procesov 
ADME (absorpcija, distribucija, metabolizem, eliminacija) in se merijo 
s spremembami farmakokinetičnih parametrov (kot so razpolovni 
čas, površina pod krivuljo, maksimalna serumska koncentracija ...), 
pri farmakodinamičnih pa gre za sočasno uporabo zdravil z aditivnim, 
sinergističnim ali antagonističnim delovanjem. Pri bolnikih, ki prejemajo 
protitrombotično in onkološko zdravljenje, je največja verjetnost za klinično 
pomembne interakcije na ravni metabolizma, saj se večina protitrombotičnih 
zdravil presnavlja preko jetrnih encimov citokroma P450. Številna zdravila so 

32 
bodisi inhibitorji bodisi induktorji encimov citokroma P450, med drugim tudi 
onkološka zdravila.
Interakcije med zdravili navadno preverimo v povzetku glavnih značilnosti 
zdravila ali v podatkovnih zbirkah (Lexicomp
®
 Drug Interactions, IBM 
Micromedex
®
 Drug Interactions, Drugs.com itd.). Zavedati se moramo, da 
imajo tako povzetki glavnih značilnosti zdravila kot podatkovne zbirke svoje 
omejitve, zato sta nujni  velika pozornost in kritična presoja pri interpretaciji in 
ukrepanju ob interakcijah med zdravili.